Štev. 4.	V Ljubljani, 1. api-ila 1891.	Leto XXI.
ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
iL
JSkorjanček ti moj
Veselo zapój ! gf Glej, vzpómlad vrnila X. Spet k nam se je mila I Dàj, dàj le zapój !
Skorjanček ti moj Nikar se ne boj ! Saj sóbieo krasno Imaš in pa jasno: Dàj, dàj le zapój !
kletki.
Skorjanček ti moj Oh kaj je s tebój? Bolän si, ubožček, ! Sladkórja, nà, košček: Dàj, dàj le zapój !
Skorjanček ti moj Žalujem s tebój ! Le upa ne zgubi, Saj Bogec te ljubi; In jutri spet pój !
Skorjanček ti moj Veselo zapój ! Saj znaš marsiktéro Imaš jih na zbéro: Dàj, dàj le zapój !
V cvetoči ga maj Le vleče nazaj; In sužnjest ga tare Še srce mu stare : Izpiisti ga v gaj !
Prva molitev.
|iBmj|e-li se spominaš, sestrica, našega domačega doma? Bil je pač ubožen in ^lBj|inajhen ta naš dom ; ali lepšega in večjega raja vender nismo imeli na tej Xgpemlji.
I^lrj Ali se spominaš ónih treh sobic, v katerih smo preživeli najlepšo in v najsrečnejšo dobo našega otroškega življenja? Skrajna izbica na levej strani bila ja naša; v njej so stale naše posteljice, in na steni je visela podoba presvete Trojice.
Tebe še ni bilo na svetu, ko sem jaz vže veselo po vseh štirih lazil po ónej sobi. In ko sem shodil, učila me je najina dobra mati s svojim ljubeznivim materinim glasom govoriti in peti nežne otročje pesence.
No vsega tega se spominam še kakor v sanjah. Ali jeden jedini trenotek utisuil se mi je globokeje v mojo dušo, in ta trenotek, sestrica ljuba, želim ohraniti svojemu in tvojemu spominu.
Bil je to svet in vzvišen trenotek, trenotek o kakeršnem poje hrvatski pesnik Preradovič iz vse svoje duše, pevajoč :
„Je-li se spominaš še, Mati moja mila, Ko Boga moliti si Dete me učila?"
Dà, tudi mene je učila najina dobra mati moliti Boga, ko sem komaj znal izgovarjati prve besede. No, jaz sem bil še zelò majhen in prvi „Oče naš" ni mogel takó lehko v mojo brezskrbno glavico. Ali najina dobra mati mi je obljubovala vse in vse, samó da bi se naučil prve molitvice. A bilo je vse zaman.
Pri našem sosedu kolarju (ti se ga izvestno še dobro spominaš, ker je nama tolikokrat dal ukusnega kolača) bil je vnuček, ki je imel prekrasno golobico. Ta golobica bila je moja jedina želja; zaradi nje zavidal sem svojega malega tovariša in si mislil, da je stokrat srečnejši od mene. In zato sem na vse materine obljube tožil le po golobici, ki jo je imel sosedov vnuček, in je bila moja jedina želja.
In ker ni bilo druge, izprosila mi je najina dobra mati tudi to golobico, a malemu mojemu tovarišu je kupila nekako drugo igračo. Golobica je vže bila v našej hiši, in jaz jo dobodem, ko bodem znal na izust svoj prvi „Oče naš".
In glej čuda! Zdaj sem to prelepo molitev znal takój moliti.
Bilo je nekega večera. Po večerji bi bil moral iti v svojo posteljico; ali dejal sem veselo materi, da hočem poprej izmoliti svojo prvo molitevco.
Mati pokliče očeta v mojo sobico ter oba z menój poklekneta pred podobo presvete Trojice.
Bil je to svet in veličasten trenotek.
Spominam se še prav dobro, kako mi je najina ljuba mati sklenila nedolžni ročici, a še bolje se spominam, kako me je podučila, da naj s svojo prvo molitevco molim za vse óne, ki mi so najdraži in najmileji.
In jaz sem se na to lepo prekrižal in s tihim glasom izmolil svojo prvo molitevco, neprestano misleč na lepo golobico in na milega mi tovariša, ki
mi jo je dal z dobrim srcem. Dà, dà, molil sem za njiju dva prav iskreno in pobožno; molil sem s čistim in nedolžnim srcem.
Ko sem svojo molitevco srečno in brez pogreška zvršil, poljubila me je mati s solznim očesom, a jaz sem poljubil očetu roko, ulegel se v svojo posteljico in sladko zaspal.
Druzega dné zjutraj je bila moja ljuba golobica mrtva v kletki, in za dva, tri tedne pozneje so pokopali tudi mojega malega tovariša, sosedovega vnučka.
(Po Avg. Harambašićevi knjigi „Smilje i kovilje.)
Zaupaj, a glej komu.
(Basen.)
„fIteravo prijateljstvo je mnogo vredno," tako reče nekega dné jež skorjancu, ki se je baš pred njim hotel dvigniti v zrak. Začudeno pogleda skorjanček svojega sovražnika a jež nadaljuje: „Dà, zelò velike vrednosti je prijateljstvo in meni je ravnokar šinila dobra misel v glavo, da bi bilo mnogo bolje za naju, ako bi živela v miru in ljubezni drug z drugim nego li v vednem sovraštvu. Skleniva torej danes prijateljstvo, ki bode nama sladilo življenje."
Nedolžni skorjanček je verojel sladkim besedam zvitega in lokavega sladkača. Napravil si je tudi v bližini ježevega stanovanja svoje gnezdo, ker mu je tako njegov novi prijatelj svétoval.
A skoraj se je pokazalo, kako drago je moral plačati siromak svojo lehko-vernost in preveliko zaupnost.
Skorjančevo gnezdo se je kmalu oživelo, v njem se je gibalo in čivkalo pet krepkih mladičev. Stara sta jih skrbno gojila in pridno polnila vedno odprte, nenasitne kljunčke.
Nekoč odletita, kakor po navadi, roditelja za živežem.
Ali, o gròza! kaj vidita, ko se vrneta. Jež je stal pri gnezdu ter hrustal mladiče — gostil se je baš z zadnjim mladičem — da je mehko perjiče na vse strani letelo.
„Hudobnež!" zavpijeta prestrašena ptička, „ali si takó ostal zvest svojim obljubam, ali je to znamenje tvojega pravega prijateljstva?"
Obrnil je sedaj jež svoj hudobni rilec proti razjarjenima skorjancema in divje pogledal. Izvestno bi se tudi njima ne bilo nič boljega pripetilo, kakor prej mladičem; ali ušla mu sta.
Gorje nam, ako sovražniku, ki nam s sladkimi besedami ponuja prijateljstvo, prehitro verojamemo in zaupamo ; kajti njegova navada — škodovati nam — vrača
se često rada.	Anton Kosi.
Angélica.
(Prizor iz otroškega življenja.) Osol»e: Gospod Bogdan, gospa Bogdanova; An gèli ca, Stanko, Mirko, Olga.
(Pozor išče: Lepó opravljena gosposka s6ba.)
I. Nastop: Gospa Bogdànova, Mirko.
Gospa Bogdanova
(pri mizi pleteč.)
Vže zopet nečeš slušati me, Mirko! Le čakaj, danes te zares zatožim, Da zvé papa in zve Angélica, Kakó je Mirko sila neubogljiv — Pobéri ročno mi na tléh iglico!
Mirko
(držeč se na jok pobira pletilno iglo.)
Pa naj Angélica vže skoro pride! Velikanoč je tukaj — jutri bode, Otroci v cerkev pojdemo ropotat — A še sedàj Angélice ni naše! In mamica dejala ste, da pride.
Gospa Bogdanova.
Sàj pride — danes. Tóda priden bodi, Sicèr ne bode marala te bratca.
Mirko.
Ko mi takó je dolgčas, mamica! Da Stanko vsaj bi vže priSèl iz šole, In Olga bi prišla notarjeva. —
Gospa Bogdiiuova. Potrpi: šola skoro bo minula, In Olga tudi kmalu nas obišče. Dotlèj prisedi k meni in miruj, Da vsega mi po sobi ne razvlečeš!
Mirko.
Oh nà, marna —
Gospa Bogdanova.
Le tiho bodi, Mirko, Sicèr Angélica nikar ne pride —
Mirko."
Pa pride, pride danes še, da veste!
Gospa Bogdiiuova.
Nò dobro; a papà prinesel Stanku
Kopotec bo samó, ničesar tebi,
Če bodeš tak!
(Stanko vstopi.)
II. Nastop. Gospa Bogdànova, Mirko, Stanko.
Stanko.
Hé, Mirko, Mirko, Sedàj pa pride koj Angélica — Kaj nè, mama?
(Odloži svoje šolsko orodje.)
Gospa Bogdiiuova.
Sevéda, Stanko, kmalu. A Mirko je takó poreden danes — Kako pa ti si v šoli se učil?
Stanko.
Mama, ne bodite hudi — paziti Takisto nisem mogel kakor sicer; Domóv so vedno mi vhajäle misli, Češ: ni li vže prišla — Angélica . . .
Gospa Bogdanova. Saj se takó je tudi zdelo meni! In karali so te gospod učitelj?
Stanko.
O nè, marna — Učitelj vé vže tudi, Da pride danes sestrica iz mesta, Ki vsi jo željno pričakujemo, Posebno jaz —
Mirko.
In jaz in Olga
Stanko.
Tudi,
Sàj se mi čudno zdi, da ni še njé,
Da vsi Angelici bi šli naproti.
Dejala je, da —•
(Nekdo potrka.)
Gospa Bogdđnova.
Nóter !
(Olga vstopi.)
III. Nastop. Gospa Bogdànova, Mirko, Stanko, Olga.
Olga.
Dober dan!
Mirko.
Pogledi jo: Prišla si vender, Olga! (Stopi k njej.)
Stanko
(takisto.)
Saj védel sem, da. ti ne izostaneš, Ker z nami si želiš Angélice. Sedàj gremo. —
Gospa Bogdanova.
Ne bodi kakor voda! Kdo zna, kedàj se ona še pripelje: Ti tudi si mi preveč silen, Stanko !
Mirko.
Saj ste dejali nam o póludne, Da pojdemo. —
Gospa Bogdiiuova.
Dejala, dà. In pójdete, Todà prezgödaj je sedàj, otroci ; Iz mesta k nam je dolga dolga pot, Predaleč pa vam ne dovolim iti.
Stanko.
Samó do znamenja —
Gospa Bogdanova.
Do tjékaj bodi! A ondii stati tudi vam ne kaže, Zato počakajte pri domu raje In tu pa tam si malo poigrajte, '.Màs pripravim jaz vam južino, Potem pa — z Bogom, deca!
Stanko.
Tudi dobro, Pa dejmo si ta čas igrati, Olga! (Gospa Bogdanova otide.)
Mirko.
Oh nà. —
Olga.
Ti, Stanko, raje se menimo, Kakova vaša bo Angelica, Kakó se ž njo pozdravimo prisrčno, Komu najlepših bo stvarij prinesla, In -
Mirko.
Mèni, meni!
Stanko.
Sitnež mali, Mirkec! Storimo kakor Olga svetuje!
(Otroci posédejo.)
IV. Nastop. Mirko, Stanko, Olga. Olga.
Jaz pravim, da Angelica gospica In taka bode, da je ne spoznamo.
Stanko.
Gotovo. In takó učena silno, Da vsi se pojdemo mi skrit pred njó ! Tam doli v mestu vsega se učijo: Računijo gotovo vže nad sto, In brati znajo kakor veter hitro, Pišoč najlepše delajo poteze In rišejo lepó, da nikdar tega — Tam doli v mestu se učijo vsega.
Olga.
Gotovo.
Mirko.
Hm, in mene bo Angelica Vse tisto, kar razume, naučila, Da bom učen kot ona sama, vesta, In bolj kot vidva, ki sedita v šoli!
Stanko.
Se vé, se vé: vse čisto boš prekosil.
Olga.
Hà hà gotovo —
Mirko.
In prinesla meni Največ bo piruhov in sladkarije, Igrač, in Bog še vedi, česa vsega, Takó je zadnjič äteju pisala.
Gospa Bogdänova
(iz stranske sobe.)
Otroci, brž Angelici naproti! Vrbetova je üpravkar prišla Marijca — V trenotku bode tu Angelica!
Mirko, Stanko, Olga.
Juhé! Angelica, Angelica . . .
(Šinejo k višku ter hité skozi vrata.)
V. Nastop. Gospod Bogdan, gospa Bog-dànova, Angélica.
Gospod Bogdan.
Otroci, dà, sàj pravim, ti otroci! Kakó so šli, kot bi jih burja nesla — Da le predaleč bi mi ne leteli!
Angélica.
Pa res, zakàj pa ste jih odposlali! Objela vže bi rada Mirka, Stanka, Objela in pritisnila na lice — — Ves mesec tega sem se veselila, Po dnevi mislila, sanjala v noči, Da zopet vidim drago mamico In äteja in zorna bratca svoja, Ki ljubim ju nad vse takó prisrčno!
Gospa Bogdiiiiova. Izpolni vse se ti, Angélica, Ne boj se, daleč ne zaidejo, Marijca jim Vrbétova pové, Da si doma — povrnejo se ročno.
Gospod Bogdan.
Poglèj, kakó Angélica je vzràstla! In lepo je prinesla spričevalo —-(Otìde pò-nje.)
Gospa Bogdiiiiova.
Oboje starišem sladko veselje, Ostani pridna še napréj in dobra!
Angélica
(razkazuje stvari v kovčeku.)
Letó-le Stanku je poslala teta, A Mirku tó-le, knjižica je moja, Za Olgo —
(Zvunaj se začuje ropót.)
Gospa Bogdanova.
Zdaj gredó, Angélica! Saj sem dejala ti, da bo takisto, Da skoro pridejo —
Angélica.
Gredó, gredó! A jaz se skrijem jim — brž v óno sòbo. Da iznenadim jih — in radostnéje Potém se vsakemu veselje smeje! (Zbeži za očetom v drugo sobo.)
VI. Nastop. Gospa Bogdanova, Mirko, Stanko, Olga, Angélica.
Mirko
(prisfipe skozi vrata.)
Angélica !
Stanko
(takisto.)
Angélica !
Olga.
(takisto.)
Kaj ni je?
Gospa Bogdiinova.
Kakó, da ste takó se brž vrnili?
Stanko.
Vrbétova Marijca — čakaj, čakaj — Vsem trem poredno se je nalagala, Da vže domä je z ätejem sestrica, Naj brž se vrnemo —
Mirko.
Oh nà, marna,
Sedàj je ni!
Olga.
A óna pride skoro, Hitimo vnovič jej zvestó naproti! (Hoče iti.)
Gospa Bogdiiiiova.
Angélica !
Angéliea
(vstopi.)
Stauko, Olga
(hitita k njej.) Angélica! Joj, saj si tu!
Angélica.
Moj Stanko! Olga!
Mirko
(mračno pogleduje deklico.)
Angelica.
Mirko dragi, k meni!
(Hiti k njemu.)
Mirko
(zbeži proti vratom.)
Gospod Bogdan
(vstopi skozi poslednja, ujame Mirka.)
VII. Nastop. Gospod Bogdan, gospa Bogdanova, Mirko, Stanko, Olga, Angélica.
Gospod Bogdan
(Mirku.)
No, kam pa ti? Pogledi jo, sestrico, Ki si takó jo želel videti, Ki vedno si po njej povpraševal! Zdaj pojdi k njej !
Angélica.
Nu, Mirkec, pojdi, Prinesla tèbi sem igračic lepih, Ropótec, piruhov —
Mirko
Angélica !
Gospa BogđAnova.
Boji se te in skoro bi te ne poznal.
Olga.
Hi. hi, — sàj sem dejala jaz takó: Angélica postala je gosplca —
Stanko.
Gosplca, dà, ucéna, pridna, lépa ; A vender z nami gre ropotat jutri, Kaj nè, da pojdeš res?
Angélica.
Seveda, Stanko! Ti, Mirko ljubi, tudi pojdeš, jé-li Pomòlit v cerkev sveti božji grob?
Mirko
(boječe jeeJja.)
Pomolit grob —
Angélica.
Kjer lučic bo nešteto —
Mirko.
Nešteto. —
Angélica.
Jezuščku gorélo v čast. —
Mirko. Gorélo v cast —
Angélica. In petje se prekrasno Razlegalo bo pred oltarjem svetim. — Mirko.
Aha —- in pomaranč dobimo sladkih In piruhov. —
Stanko, Olga.
Ha-hà, hahahahà! Neumnež, meniš li, da v cerkvi mòrda Delil cerkovnik piruhe bo rdeče? Angélica.
če tudi tega nè, kaj nè. da, Mirkec — Midva vse jedno pojdeva ropotat, Potem pa bode vže papà preskrbel, Da pomaranč in piruhov dobiva. Stanko.
Dobimo, reci, vsi, Angélica! Kaj nè, papà?
Gospod Bogdan.
Gotovo, dragec moj! Potem pa vsi srčno se veselite Velikenoči. ki bo skoro tù.
Otroci vsi
(razven Mirkea, ki se še vedno malo kislo drži.) Velikenoči, dà, juhubuhù !
Gospa Bogdanova.
Tedàj vesel bo z vami Mirkec tudi. Ki danes ves dan se nekamo kuja —
AngéUca.
Iz vestno! Z nami pel bo: „Aleluja!" Zastor pade.
Konec.
Mih. O. Podtrojiški.
Mali pridigar.
j^akó bi vže pohvalili Lučni-^J-kovega Ceneta? I nù, priden je bil, pa je. V šolo je hodil, rad je slušal, rad se učil, za igrače pa ni dosti maral. Tako moder je bil vže od mladega. Kadar je zvršil svoje naloge, postavil je najraje stolček na sredo izbe ter nanj stopil. Na stolčku pa je tako govoril in mahal z rokama kakor gospod katehet na leci ali I^KT^^prižnici. Govoril pa je navadno ne-
'iiliäiElS^B'. j\ M ^Jm^'-A'^	takó-le :
TMaži^^^HBl	» Ljubi moji kristjani! Jeaušček
"1« HS^Bt^5^"^^ 'ma ra<^' so pridni. Zato le . . jj-fÄ""*; . f; li , It'? h	pridni bodite in Jezušček vas bode
^SBHH^glWii'i^^^^l^l	rad imel. Kdor pa ima Jezuščka
"■ril^y^TO^M ra<^' tistega kode on jedenkrat vzel ■	k sebi v nebesa. Oe imate torej Je-
^ -ìs^^s^w- zuščka radi, vzel bode tudi vas po smrti v nebesa. V nebesih pa bode neizrečeno prijetno. Amen."
Tako je torej pridigoval Lučnikov Cene doma svojim bratcem in sestricam, pa tudi očetu in materi, kakor je slišal v cerkvi in v šoli. Seveda se mu je včasih stolček prevrnil in namesto da bi svoje poslušalce spravil v jok, jokal se je sam.
Nekoč pa je vender Dušnikovo Pepico spravil v jok. To vam je bilo takó-le :
Pepica je lezla na sosedovo ograjo. Z ograje pa so se lahko trgala zrela jabolka na bližnjej jablani. In Pepica je to vedela inje to tudi storila. Ko pa začne trgati jabolka in jih metati v svoj zastorček, pride mimo Lučnikov Cene. V šolo je šel.
Ko ga Pepica ugleda, prestraši se takó, da jej zleté vsa jabolka iz zastorčka na sosedov vrt. Komaj zleze raz zid, da bi stekla, vže stoji Cene pred njo. Ostro jo pogleda, zapreti s kazalcem in govori:
—	Kaj delaš Pepica? Kaj bi bilo, da zdaj stoje pred teboj gospod katehet? Kako se glasi sedma zapoved božja?
—	Sedma: ne kradi, jeclja ganeno mlada tatica in si briše z desnico solze raz očij. Kar pogledati ne more v lice resnemu Cenetu in ihteč se, jeclja:
—	Nikoli več, Cene !... Samó prosim te, da me ne zatožiš v šoli... Nikoli več !
—	No, ker ti je žal, naj bode! Ne zatožim te; samó glej, dares nikoli več kaj takega ne storiš, kar je greh.
—	Nikoli več, Cene! ponavlja mala grešnica.
—	Le hitro pojdi v hišo po torbico in potem v šolo, da ne zamudiš, reče še Cene po očetovsko in gre svojo pot dalje.
Pepica je bila Cenetu za njegovo „pridigo" vedno hvaležna.
Cene je rastel v starosti in modrosti in izvestno bi bil postal velik gospod, da ga ni Bog še raje imel kakor ljudje in ga vzel k sebi v sveta nebesa, kder se zdaj veseli in za nas Boga prosi.	.♦<>♦.__B.
Ne v Ameriko !
jtečer je, zgoden večer nocoj. Saj solnce ves dan ni pogledalo izza oblakov ^in dež lije, kakor da bi ga bili najeli.
V hiši Trpinovi pa je živo življenje. Saj je zmirora. Kako tudi nè? Toliko drobiža je pri mizi — od najmanjše Mimice do največje Anice. Otroci si imajo vedno toliko povedati. Sicer je Anton največji in najstarejši sin, toda njemu je zgodaj odbila brezskrbna mladost. Pri osemnajstih letih je, a oskrbovati mora službo očetovo. Očeta so Trpinovi izgubili vže pred dobrim letom. Pri skledi jih je sedem, pri delu pa samó dva.
Crevljar je bil Trpin. Umreti pa je moral za jetiko. Ko se je 1878. leta v Bosni bojeval za domovino, ujel je ondù doli kal počasne bolezni, ki ga je spravila v boljšo domovino.
In zdaj	kalašivanko.
svoje dni ^____j šivanje pred
pridno su-	sebój. Anica
vèze nekaj, Janček in Metka poslušata, Mimica péstuje svojo „puničko," Andrejče pa bere nadalje povest: „Ne v Ameriko!" kisi jo je izposodil iz farne knjižnice. Vsi verno poslušajo, da-si vsi ne razumejo, celò Mimica se drži nekako slovesno, češ: ,,mi tudi!" Le Anton malo težko posluša Andrejčeta in takó mudi se mu v delarnico.
—	Tonče, le odpočij se še malo in poslušaj, kaj Andrejče bere? reče mati Antonu.
-— Mati, saj vem, kaj vam teži srce, odgovori sin.
—	Tonče, tebi teži srce tvoja Amerika.
Pri tej besedi se zgane Anton. Res mu je Amerika blodila vže dolgo po glavi. Cul je marsikaj o tem čaranem novem svetu in marsikdo mu je vže pri-
povedoval o sreči Američanov. Vže pol leta mu roji misel po mladej glavi, da bi šel v Ameriko. Opisaval je tako živo svojim domačim, kako bi jih osrečil, da bi jim ne bilo treba vedno tako siromašno živeti, a mati mu je vselej rekla : ,.Tonče, nikar! Bo vže kakó! Na Boga moramo zaupati!"
Nocój pa Andrejče bere zgodbo o izseljencih v Ameriko. Materi jo je vže poprej prebral, a dejala je, da jo mora tudi Anton slišati.
Anton je malo nevoljno poslušal Andrejčetovo berilo. Raje bi bil poslušal povest: ,,v Ameriko!" brez nikavnice. A zanimalo ga je vender-le zmirom bolje. Naposled vže pozabi svojega dela. V srci se mu borita dve misli : ,,da" ali „ne." Le poglejte ga na sliki, kako drži desnico na čelu in globoko premišljuje, čim dlje je Andrejče v povesti, tem huje je Antonu pri srci. Vže zmaguje „ne." Vseh oči so uprte v Antona: kaj bode? Celo Andrejče ustavi se in zrè Antona. Ravno je prebral neko strahovito nezgodo nesrečnega izseljenca. Antonu pa je dozorela misel, „ne" je premagal „da" in polagoma je izustil, kar je dozorelo v srci, rekoč: Ljub je ,,dornä," kdor ga ima.
Ko je Andrejče povest prebral do konca, popustil je Anton do cela misel na Ameriko in zopet zadovoljno živel doma na svojem črevljarskem stolu in pri svojih domačih. Otroci so pridno rasli in delali, godilo se je Trpinovim vedno bolje in zdaj so vže vsi razven dveh pri svojem kruhu. Anton pa še vedno rad pove, kako ga je ohranilo pri zadovoljnosti in sreči dobro berilo.	B.
Naèa pevka ci-fi.
)®-ff, ci-fi! otroci vi,
In gnezdo dela malo prida Iz blata, slame ga sezida? Kdo gnezdo si pripne pod króv*) Da tam je sreča — blagoslov ?
Li veste kdo tako žgoli? Li veste kdo vzpomläd oznanja In v trop komarjev se zaganja ?
Ne veste še, kdo nad vasjó,
Kadar poletno solnee sije, Kdo šviga nad vasjó in vpije? In če k dežju pripravlja se, Kdo nizko leta sèm in tjè? Kdo v zraku si music lovi,
Ovrči-frči tako živ6,
Kadar pri nas je skópnel sneg
In s cvetjem se nakitil breg!
Znabiti je siničica,
Znabiti prepeličica?
Ali je kos? je morda vrana -—
In kljunček zrnir odprt drži? Ne veste kdo vzpomläd oznanja, Kdo v trop komarjev se zagänja?
Katera vsacemu je znana? Otroci vi ! nobena ni Od teh, ki zdaj ste jih našteli! Pomislite še enkrat vsi Morda jo bodete zadeli. —
Ne veste še, kdo nad vasjó
Cvrči-frči tako živ0?
To nam priljubljena je ptica Selilka — draga lastavica. Ta gostoli: „Ci-fi," „ ci - fi ; '
Kdo repek viličast ima —
Da iz-mej ptic se vseh poznä;
No, zdaj poznate pač jo vsi!
Al. K. Sehen-ov
*) Krov = streha.
—• ♦< 67 — Zeleni Jurij.
(Podobica iz Bele Krajine; spisal —è.)
akih pa ni pod vaškim zvonom, kakeršni so Šaškov Jurijček, Kuretov Peter |in Mikänov Janez. Vsi trije so jednako veliki, podobni si kakor krajcar krajcarju, živi kakor živo srebro in kaj bi tajil, tudi razposajeni, kar vedo povedati najbolje njih dobri roditelji in drugi sosedje. Po vsej vasi jih je dovolj! Kdo bi se po zimi drsal, kdo kepal, kdo razgrajal po vasi, ako bi ne bilo teh treh uagajivcev! Ees, prava sreča, da je vže tu gorka vzpomlad, da vže zelene polja in travniki in da ženo pastirčki svojo živinico na sočno pašo. Ej, kako se vesele naši pastirji lepe zelene vzpomladi ! Saj se začne takrat veselo pastirsko življenje z različnimi igrami, pesencami in pripovedkami ! Koliko srečnih in veselih ur poteče na paši!
Ako le kdo, veselili so se vzpomladi naši trije junaki. Na paši so bili saj svobodni, na paši so se do mile volje naskakali, naigrali in nakričali. Tù se ni bilo bati očetove šibe in svarilne materine besede, kakor doma, če so nekoliko glasneje poskočili. Tù so kozó bili, lovili se po širokem pašniku, delali možice iz blata, in kdo ve, kaj so še vse počenjali. In še nekaj ! Veselili so se tudi sv. Jurija, ker takrat gredó kot pastirji po vasi, da dobé za svojo pesenco ukusnih jajec. Ej znali so njihovi želodčki, kako diši in tekne mastno cvrtje! In pi-ičakovali so veselo sv. Jurija!
In ko naposled pride veseli dan sv. Jurija, hm, to ni bilo krika in veselja ne konca ne kraja. Tega dne jih ni podila skrbna mati iz gorke postelje, kakor drugekrati, vže na vse zgodaj so bili vsi trije po konci. Da ste jih videli, kako so hiteli proti bližnjemu gozdu, katerega drevesa so baš pred nekaj dnevi razprostrla svoje jasno zelene, svilnate liste!
Ej, ej Jurij če — počakaj no malo! — zaklical je Janez Jurijčetu, kateri jo je mahal kakor vojak proti gozdu.
—	Polža, kaj ležeta, ali bodeta vender kdaj za mano prilezla? — odgovoril mu je óni ponosno in podvostročil svoje korake.
—	Mi dva, da sva polža — odzval se je Juretov Peter, — kaj si pa ti? — In zapel je otročjo pesenco:
„Jure — v žepu nosi vure I na pašo goni pure, Jure oglediva vure I razgubi pure." —
Ali mislite morda, da mu je Šaškov Jurijče ostal dolžan ? Nastavil se je ponosno sredi steze in zapel Petru :
„Peter, šeter, kokošar Clóni žabe na vršaj. Ka*) je žaba tusta, Peter jo pohrusta."
*) Ki, ka, ko = kateri, katera, katero.
—-k 68 >♦•—
Potem steče proti gozdu, Peter za njim, a Janez tudi ni ostal na mestu, pobral jo je za njima, in zdajci so bili vsi trije sredi prijetno dišečega gozda. Hitro narežejo sè svojimi pipci zelenega brezovega kitja. Janez si naredi iz brezove kože tul (sviralo, na katero pastirji trobijo) in potem hajdi zopet hitro domov. Kdo bi bil zeleni Jurij, ako ne Saškov Jurijče? Jurij je bil vže takó, odkar so mu dali pri sv. krstu sv. Jurija za njegovega patrona, a da bode zelen, obložila sta ga hitro njegova dobra tovariša z narezanim brezovim kitjem od nog do glave. Črez pas in okoli vratu sta ga opasala z zvito trto, a tako tudi vrhu glave, da je imel na glavi šopek iz kitja, v katerega sta zabodla rdečo svatovsko cvetico. To je bilo smeha, ker je bil Jurijček mnogo bolj podoben gostemu grmu, nego-li živemu, nagajivemu Jurijčku. A kaj je bilo še le, ko sta tovariša privezala Jtirijčku za ono trto, katero je imel okolo pasa, še drugo trto, za katero je prijel Mikänov Janez in zatrobil na svoj tul, ko so odrinili vsi trije po väsi. Küretov Peter s košarico v roki stopal je prvi, za njim je trobil Mikänov Janez in vlekel na trti zelenega Jurija — Šaškovega Jiirijčka. Da sem slikar, kar naslikal bi jih, taki so vam bili !
Ali evo prve hiše. Pózor! Naši junaki se ustavijo, Janez zatrobi, sosedovi se prikažejo na vratih, a Küretov Peter začne s krepkim glasom prepevati sledečo pesenco:
„Prošel je, prošel pisani viizem '),
Došel je, došel zeleni Jürij,
Dónesel je, dónesel, peden dolgo travico,
Laket dolgo mladico.
Dajte mu mésa, da se ne otrésa;
Dajte mu vina, da ga ne bo zima;
Dajte mu pogači, da mu noga poskoči;
Dajte mu groš, da vam dojde još;
Dajte mu màsti, da bo vreden čdsti;
Dajte mu sóli, za debele vóli;
Dajte mu jäjec, da ga ne bo zajec;
Dajte mu kruha, da ga ne bi muha;
Dajte mu mleka, zeléna mu obleka.
Došel je, došel po daleki poti
Po daléki poti, cipeli so votli.
Dreta mu je v Metliki, šilo mu je v Ljubljani,
Dokler to sebére, cipele razdére.
Blato mu je do kolénca, voda mu je do raménca.
Dajte mu dajte, kaj mu premorete,
Nima kadi stati pred vašimi vrati.
Ki bi htel vse to sebräti
Moral bi se ränej stati.3)"
In mislite, da je zaman pel to pesenco? Kaj še! Sosedova mati mu je prinesla troje lepih jajec, kakor da bi jih bila ravnokar znesla kokoška.
Viizem, vžzem = velika noč.
2) cipeli = črevlji.
8) Takó pojó to pesenco v Gribljali, vasi podzemeljske župnije pri Metliki.	Pis.
In tako kakor pri sosedovih, bilo je tudi pri drugih vaščanih. Povsod je palo po dvoje, troje jajec v Petrovo prostorno košarico. To bode mastnega cvrtja ! Ko bi me hoteli, precej bi se tudi jaz k njim pridružil. Dà, ali óni me nočejo, misleč si, skupaj smo Jurija vodili, skupaj se bodemo tudi mastili z rumenim cvrtjem. In prav je takó!
*
* *
V nedeljo popóludne je. Ljudje so se vže davno vrnili od krščanskega nauka in se razšli po vasi na prijateljske razgovore. A naši trije junaki? Hej, oni vam sede na paši poleg veselo plapolajočega ognja. Živinica jim mirno pase, saj je tako sočna zelena travica, a oni trije veselo gledajo v ponev, v katerej cvrči nekaj rumenega. Cvrtje je! To bode gosposka južina! Peter je prinesel ponev in masti, Janez pšeničnega kruha, a Jiirijček — nù, Jiirijček je prinesel čutarico, v katero mu je mati nalila vode in nekoliko kapljic vina. Hm, pod mizo jih ravno ne bode spravilo to njihovo vino, vender rumenkasto je in po vinu tudi diši. Za take može, katerim najbolje tekne mi eli o in bistra studenčniea je vže dobro. Evo, to je plod njihovega truda. Potolažili si bodo lačne želodčeke, zalili si grlo z vinom v čutarici in — kdo vé, če si naposled še ne zapojó? Srečna mladina! — —
Ljubezen do matere.
Upadel je deček pod vozno kolo, ki mu je zdrobilo nogo. Zelò je jokal, ko so ga domóv prinesli. Ko je slišala bolna mati o velikej nesreči, skočila je iz postelje in omedlela.
Deček to videč, takój utihne. Pride ranocelnik, da mu obveže nogo. Pri tem zdravniškem opravilu grizel se je deček v ustni od prevelikih bolečin a čisto nič ni zajokal. Vprašali so ga, ali ga noga nič ne boli? „Oj, boli, boli, zelò boll," dejal je deček tiho, „pa moja mati ne sme vedeti tega, ker bi bila preveč žalostna."
Pridna Metka.
Oepràv sem še mala, Ne bom se igrala Od jutra ves dan. Lotiti se dela Znam tudi vesela,
Ko pride nedélja, Bo mnogo vesélja, Bo teta prišla; Cvetic jej nastavim, Sobico pripravim
Kdo bil bi zaspän? Pometem jej tla.
Poboža me tetka In reče mi: „Metka, Prav pridna si ti!" — Podobe mi mične, Igrače različne Potém razdeli.
Fr. Krek.

--
— • ♦< 70 — Lovcev spomin.
o bi vam ga mogel dostojno naslikati svojega lovskega tovariša! Videli bi pred sebój rojenega lovca, precejšne velikosti; neustrašenost in lovcu pre-potrebna opreznost sijala bi mu iz očij, kadil bi iz ljube lule, brez katere mu ni bilo živeti. Dobra duša je bil stari Frlan. Da-si osoren, vender dober in vedno vedrega srca. Seznanil sem se bil ž njim vže zgodaj. Večkrat sem ga zavidno pogledoval, ko je s puško na rami in obdan od tolpe psov, malib in velikih, belih, črnih in pikastih, korakal po vasi na lov. In bil sem slednjič vender tako srečen, da me je jel s sebój jemati. On me je uvel v lovske skrivnosti, pod njegovim poveljstvom sem streljal prvič za poskušnjo, pod njegovim vodstvom stopali smo redno vsako jutro v goro. „Po konci puške!" veleval je, svest si svoje veljave. On nas je razpostavljal in sklicaval. Jedne njegove slabosti pa ne smem zamolčati. Lehkoveren je bil, kakor malokdo. Kadar ni bilo na poti nikacega sledu, vtaknil je izmej družbe kateri srnjakovo ali zajčevo nogo v blato ali sneg, seveda da Prlan tega ni opazil. In izvestno je tod srnjak po noči hodil. „Ti, saprlüt, ti, srnjak je bil je ! (Zgovarjal je v jednem stavku jedno besedo izvestno po dvakrat.) Izpustili smo pse; ker pa niso ničesar vzdignili, kregal se je Frlan, češ, da danes sam hudobec skriva srnjake, zajce in srne. Jeseni je bilo. Redni naš jesenski gost medved je bil vže začetkom avgusta prišel na oglede, če bo kaj prida piče letos. Ko pa je začela turšica zoreti, obiskaval jo je redno vsak večer. Naš Frlan je vsak dan vedel, po katerej stezi je prišel in po katerej odšel. „Jedenkrat se vže srečava," mrmral je ogledovaje sled; ..nogo imaš pa vže kot lopato."
Snežiček je bil zapadel, ko ga necega jutra zavoha v brlogu. Stopinje v brlog je bilo poznati, iz brloga ne.
„Zdaj ga imamo ga!" prizéhal je k meni. „Puško na ramo, pa hajdi z menój!"
Jaz seveda snamem puško s klina in šele na poti, kjer smo se navadno dogovarjali, kam gremo, zvedel sem, kam sva se namenila.
„Pa tiho, ko smrt tiho; da ne črhneš nikomur niti besedice!" Tako mi je zapovedoval, skrivnostno, da me je kar gröza pretresla.
Prideva pred brlog. Vse tiho. Kdo bi si bil mislil, da v tej tišini smrči mrcina, ki naj bi bil postal najin plen ! — Nakupičiva nabrano dračje ravno pred vhod. Prijetno je bilo gledati Frlana, kako je bil ves kakor utopljen v delo, zraven je pa prežal v jamo, češ, zdaj se pokaže. Pripravi si puško, a meni zapové, naj zakurim in pišem dim v brlog s klobukom.
„Ti, saprlüt, ti, v desetih minutah ga imava ga! Le brzo!" Ali nikakor nisem mogel izpodžgati. Pihal sem na vse kriplje, da je Frlana vže jeziti začelo. Slednjič prisloni puško ob bližnjo smreko in se sam loti, zanetiti ogenj. Z vso silo je mahal s klobukom, a jaz sem se mu moral, da-si v tako resnem položaji, muzati, dočim me je on iskreno učil, češ, še ognja ne zna napraviti in hoče biti lovec ? Gost dim se je jel iz mokrega dračja valiti v jamo, in Frlan le še ni nehal. Zdajci se nama posveti nekaj pred očmi, in v tem trenotku ni bilo o medvedu več ni duha ni shiha. Frlanu je padel klobuk v ogenj, in njega samega so komaj držale noge po konci, a jaz niti vedel nisem, kje sem. Še sanjalo se mi ni, da bi bil prijel za puško.
„Ti, saprlut, ti, odnesel je nama peté," jezil se je Frlan, ko sva se vračala „in še ob klobuk sem! Pa pameten bodi, nikar ne pripoveduj ljudem!"
Stari Frlan je vže davno pod zemljo, zato izvestno ne bo hud, ako sedaj njegovej želji nisem ustregel in sem vam, otroci ljubi, to resnično dogodbico povedal.	J. Kramar.
Drobtine.
Neizprosna smrt po-kosilanam je v 17. dan pretečenega meseca za naš slovenski narod ve-lezaslužnega deželnega glavarja, preblagorod-nega gospoda
dr. Josip Poklukar-ja,
viteza reda železne krone III. vrste, predsednika kranjskej trgovskej in obrtnej zbornici i. t. d. i. t. d.
v najlepšej dòbi njegovega življenja. — Ta izguba je velik in zelò občutljiv udarec za naš ubogi narod, kateremu je bil plemeniti pokojnik ves čas svojega življenja zvest sin, posvetivši mu vse svoje moči in delovanje do zadnjega vzdiha.
Bodi mu blag spomin ohranen tudi v našem „Vrtci."
Koncem pretečenega meseca pa je umrl prečastiti gospod
Anton Tramtè,
duhovni pastir v Šenpetru na Notranjskem.
Bil je blagi pokojnik obče priljubljen in večletni prijatelj in podpornik tudi našemu listu. Naj v miru počiva in blag mu bodi spomin ohranen pri vseh, ki so ga poznali.
(Ljudsko štetje.) Po najnovejšem ljudskem štetji v dan 31. decembra meseca pretečenega leta ima : Veliki-Dunaj 1,332.823 prebivalcev; Trst ima 154.827, Reka 30.059, Ljubljana 27.547, Go-
rica 20.645, Maribor 18.920, Celovec 17.200 prebivalcev.
(Dolgost človeškega življenja.) Nek anglešk zdravnik, ki je več let preiskaval dolgost človeškega življenja, našel je sledeče številke: Vseh ljudij na svetu je nekako 1510 milijonov. Od teh umrje na dan po 91.550, na uro 3815. na minuto 63, toraj po jeden na sekundo. Povprečno živi človek 33 let. Izmej 10.000 ljudij živi samó 1 do 100 let, izmej 500 doživi samó 1 do 90 let izmej 100 ljudij učaka samó 1 do 60 let. Posebno velik upliv na dolgost našega življenja ima naš stan. Izračunilo se je, da doseže 70. leto izmej 100 duhovnov 42, izmej 100 poljedelcev 40, izmej 100 trgovcev ali rokodelcev 33, izmej 100 učenjakov 37, izmej 100 zdravnikov samó 24. F. B.
Konjič.
»njič je moj poskočen, In dosti dela ž njim, A jaz jahač sem močen, Ki dobro ga krotim.
Poslušen mora biti, če mignem mu samó, A hitro mora iti, Kadar velim takó. —
Pred nama gladka cesta, Hej, lep je beli svet, Potujva v daljna mesta Skoz dežela devet!
Zvečer ga v hlev postavim, Sena mu dam dovòlj, A sam se spat odpravim, Da vstanem močen bolj !
Vojaki.
$Wfojake Tiöün, Junake svinčene; Marljive čestim, Kaznujem pa léne.
Pred mano stoje, Kot da so pribiti; Grdó se drže, A niso srditi.
Krdelo, naprej ! Po konci in résno, Na levo dotlej, Zdaj hitro na desno!
Poveljnik sem vam; Meč, puška, zastava In boben, brbàm, So moja oprava. —
Povéljnik se čet
Sovražnih ne plaši —-
Oblasti ves svet
Uklanja se naši! — — k.
Čestitka.
mia Vašega imena dan, Bazcvèl se vrtec je krasän, Vijó na njem se mi gredice, Z gredic klijó, dekté cvetice.
To vrtec ni z gredicami, Gredice ne s cveticami, Srcé je moje in čutila, Ki Yam klijó in bodo klila.
A. Medved.
Nove knjige in listi.
Hrvatsko pedagog. - književno društvo izdalo je za 1890. 1. sledeče knjige na svetlo:
*	Emil ili ob uzgoju. Napisao. J. J. Rousseau. S franeoskoga preveo Ivan Širola. Treéi dio. 8°. 297 str.
*	Krste Šmida izabrane pripovi-jedke za mladež. VI. svezak. Ružico Okióka. Hrvatski pripoveda Smiljan. (Sa slikom.) 8°. 199 str.
* Krste Šmida izabrane pripovi-jedke za mladež. Janješče. Hrvatski pripovijeda Smiljan. VÜ. svezak. (Sa slikom.) 8». 60 str.
Rešitev brillanta in rebusa v 3. „Vrtčevem" listu :
Rešitev brilj anta:
V
osa mrena slamnik kova ć niča posoj ilnica p r apro t or lova kobilieaselilka
Hras tnik t erbovlj e vosćimves e lo A lei uj«
E d i n b urgliverpool rušoveej e rebica KočevjeKamnik že lvamors ka rok«Vičar O g e r s k o Peter i c a a
Rešilcev se ni nobeden oglasil.
Rešitev rebusa: Vsak ptič te svojej tolpi leti.
Vsak ptič k sv-oje-j (s)tolp (v)i-le ti(č).
Prav so ga rešili: Gg. And. češenj, kap. v Zagorji ; M. Rant, nadučitelj na Dobrovi ; Ant. Žnidaršič v H. Bistrici: Filip Vidic, Jernej Pire in Ant. Grum v Idriji ; Lavoslav Povše na Dolih ; Lavtižar Pran, učiteljski pripravnik v Ljubljani; Edvard Markošek, Josip in Pran Medica v Ljubljani ; Rudolf Muha, Vek. Samiz in Kajetan Feigel, gimnazijci v Gorici; Aleksander Ličan in Milan Ivančič, realca v Gorici; Hugo Peternel, Avgust Rozina, Fr. Klančnik in Janez Stojan, dijaki v Celji ; Fr. Staufer, dijak v Mariboru ; Adolf Mer-har, Fr. Perjančič, Ivan Boc in Ernest Sark, učenci v Ljubljani; Dragutin Koderman na P.Sir-' kolovem (Štir .) ; Mirko Kosi, uč. pri sv. Lenartu (Štir.) — Elizabeta in Marija Leben v Horjulu; Sofija Vilhar v Vel. Žabljah; Marija in Leopoldina Bant na Dobrovi; Josipina Koderman na Frankoloveiu (Štir.); Lini, Lori, Ica, Miliea in Justina Kaligar pri sv. Križi pri Kostanjevici.
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca iu stoji za vse Leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. SO kr. Napis: CTpravništvo „Vrtćevo", mestni trg, štev. 28 v Ljubljani (Laib&ch).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.