Cena 2 EUR Številka 2 * Letnik 4 * Februar 2009 770022 929009 iša jezikov Učenje tujih jezikov v prijetnem vzdušju Temelj Hiše jezikov sestavljajo jezikovni programi, ki upoštevajo mednarodne standarde in so usklajeni z evropskimi jezikovnimi nivoji. Primerni so za vsakogar: osnovnošolce, dijake, študente, odrasle, podjetja in druge organizirane skupine. Hiša jezikov ima odlično ekipo profesorjev, ki s svojo strokovnostjo, inovativnostjo, kreativnostjo in fleksibilnostjo, kvalitetno prenaša znanje na udeležence tečajev. V preteklem letu smo posodobili tečaje z novim programom »English Any Time«, ki se nadaljuje tudi v letu 2008, in vsem udeležencem omogoča, da se skozi vso leto kadarkoli lahko vključujejo v katerokoli izmed petih zahtevnostnih stopenj. V Hiši jezikov smo uvedli moderniziralo učenja z uporabo naprednih interaktivnih tabel, ki omogočajo na moderen digitalni način učenje tujega jezika. V kombinaciji z multimedijskimi elementi, kot so zvok, glasba, interaktivne naloge in video posnetki, je zagotovljeno, da vsaj tečajnik učinkoviteje osvoji znanje tujega jezika na zanimiv ter tudi zabaven način. Tečaji potekajo v prijetni družbi, lahko pa se odločite za individualni program ter tako izkoristite dodatne ugodnosti in prednosti. Hiša jezikov ponuja tečaje 15-tih svetovnih jezikov: angleščine, nemščine, španščine, italijanščine, francoščine, ruščine, albanščine, madžarščine, makedonščine, arabščine, kitajščine, japonščine, hrvaščine in srbščine. Za tujce v Sloveniji je dodatno organiziran tečaj slovenskega jezika. Hiša jezikov je mlada jezikovna šola, usmerjena k nenehnemu razvoju storitev z namenom uvrstiti se med vodilne jezikovne šole v Sloveniji. Moderni pristop učenja predstavlja e-šola, ki je nov sistem poučevanja z internetom in elektronsko pošto. E-šola odlično dopolnjuje in utrjuje znanje z uporabo najmodernejših tehnologij in omogoča učenje na daljavo. Hiša jezikov nudi vsem udeležencem brezplačno pisno testiranje znanja, brezplačno ustno testiranje znanja s profesorjem izbranega jezika in brezplačno pripravo osebnega izobraževalnega načrta. V Hiši jezikov nudimo tudi prevajalske storitve vseh naštetih jezikov v slovenščino in obratno. Individualni izobraževalni programi so namenjeni vsem, ki se zaradi pomanjkanja časa ali individualnih želja ne morejo priključiti drugim oblikam izobraževalnih programov. Udeleženci tovrstnih programov imajo navadno jasno začrtane cilje, kijih želijo doseči in v kolikšnem času. Ti programi so popolnoma fleksibilni udeležencem glede kraja, časa ter trajanja programa in zaradi intenzivnosti prinašajo hitre rezultate. Podrobnejšo ponudbo naših jezikovnih tečajev, cenike in posebne ugodnosti najdete na spletnem naslovu www.hisajezikov.com ' ■ M. Ш—ш iša jezikov Jezikovni programi po Vaši meri: ENGLISH Апу Плте Splošni 60-urni jezikovni program Individualni jezikovni program Po PuST °тМа Wano.oble.ke, sloit>e kazalo VOJNA EKONOMIJA »Vlada bo pomagala zdravemu delu gospodarstva, da bo po krizi še močnejše, slaba podjetja brez prihodnosti pa naj ne pričakujejo pomoči,« je pred kratkim dejal premier Pahor. In v čem je tukaj problem? Da močnejši postanejo še močnejši. IZ DOMAČEGA GNEZDA 1 O Nebrzdan egoizem, nenasitnost in napuh so lastnosti, ki so botrovale prav vsem najbolj črnim dogodkom, ki so človeštvu prinašali zgolj gorje in bedo. V tej vsebini najdemo vzrok prestiža in siromaštva, a ostaja odprto vprašanje, kdo določa komu je odmerjeno več in komu manj ali nič. DRŽAVLJANSKA VZGOJA 1 6 Ne le da se država vede kakor preplašen potepuški pes, ki se umakne pred vsako malo glasnejšo druščino, tudi ljudje se vse bolj zapirajo v zasebnost. Družbena vez se je raztrgala kakor stara, neuporabljena narodna noša. Vez, katere osnovno vezivo naj bi bilo zaupanje, se je preprosto razpustila. ZAPISI IZ MRTVEGA DOMA 1 8 No, že na prvih straneh dela, pod naslovom Kadilo in žveplo, postavlja Adolf Holl Marijo v skoraj brutalen seksualni kontekst; izpostavlja ga s pismom nekega svojega znanca, ki ima poleg srhljivih patoloških strahov pred peklom tudi tako rekoč pornoteološki problem z nekim Marijinim kipom. INTERVJU 24 Če bi bila situacija takšna, da bi imeli 'pametne' rakete, jih nikoli ne bi izstrelili drugam kot na vojaško tarčo. Vendar pa so naši minometi in rakete zelo tehnološko zaostali. Tako jih streljamo glede na njihove zmožnosti v odziv na Izraelsko okrutnost. Ne vemo natančno, kaj bomo zadeli. SOSEDSKI ODNOSI 2 7 Vsaka oblast si je umazalo roke z raznimi špekulacijami v gospodarstvu, zato se vsaka kritika lahko spodbija z argumentom - saj ste vendar vi počeli iste, če ne celo hujše stvari. In ekonomske napake so popravljive. Težko popravljive, ampak neprimerno lažje popravljive kot napake, ki stanejo ozemlja. FILM 33 Pred nami je že enainosemdeseta podelitev prestižnih ameriških filmskih nagrad oskarjev, ki je vsako leto predstavljena pompozno in v ameriški filmski industriji velja za filmski dogodek leta. Največ nominacij, kar trinajst, je prejel film režiserja Davida Fincherja, The Strange Case of Benjamin Button. INTERVJU 34 Prekmurci smo, vsaj v pretežnem delu, seveda »ljudje z ravnice«. Dejstvo je, da je prekmurska kolektivna duša zaradi tisočletnega bivanja znotraj madžarske države na nek način še zmeraj frustrirana in da je naš, pogojno rečeno, nacionalni značaj dokaj nesamozavesten, pa tudi depresiven. PROMETEJEV DNEVNIK 12 Prepad med revnimi in bogatimi se že pregovorno veča in ideologija potrošništva se spričo realnosti vedno bolj krha. Krilatica o plimi, ki naj bi dvignila vse čolne, sedanjost razkriva kot povsem zgrešeno in brezperspektivne-ži si bodo prej ali slej zapeli novo različico nekdanje Internacionale: Vstanite, v suženjstvu zakleli! VOJNA SVETOV 20 Ker bi v uličnem boju s Hamasom izraelska vojska utrpela bistveno več žrtev, ki jih izraelska javnost ne bi prenesla, je z bombardiranjem toliko uničila infrastrukturo v Gazi, da je Hamas po vojni še dolgo ne bi mogel rekonstruirati, zaradi česar bi sčasoma izgubil podporo ljudi. Naslovnica: Jernej Žumer uvodnik kolofon KATEDRA Založnik in izdajatelj Društvo študentov in podiplomcev Slovenije, Slomškov trg 15,2000 Maribor Zakoniti zastopnik Peter Virtič peter, vi rtic@kated ra-on. net Uredništvo T: 02 234 9100 F: 02 234 9102 info@katedra-on.net www. kated ra-on. net Odgovorni urednik Damir Mlakar damir.mlakar@katedra-on.net Glavni urednik Aleš Kustec ales.kustec@katedra-on.net Izvršna urednica Daša Purgaj dasa.purgaj@katedra-on.net Oblikovanje in prelom Denis Kebler Sodelavci Dr. Vesna Vuk Godina, Dr. Boris Vezjak, Andrej Adam, Dr. Samir Osmančevič, Mag. Gorazd Kovačič, Dario Svetej, Januš Rasievvicz, Samo Bohak, Simon Raj-bar, Maja Kaučič, Rok Kralj, Matej Klar, jasmina Antonijevič, Urška Slana, Kristjan jejčič, Milan Lazarevič, Monika Horvat, Sara Pokeržnik, Aljaž Selin-šek, Gregor Lozar, Igor Bašin, Franja Pi-žmoht, Boris Strmšek, Matjaž Germ, Rok Plavčak in Timotej Milanov. Karikature in strip jernej Žumer, Urška Babuder Lektoriranje Barbara Ojsteršek Marketing Bojan Horvat GSM: 041 980 903 E-mail: info@katedra-on.net Naklada: 8.000 izvodov Prispevki avtorjev vedno ne odražajo stališč uredništva. Slovenski akademski in študentski časopis KATEDRA je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo pod zaporedno številko 1027. Katedra je sofinancirana s strani Študentskega sveta Univerze v Mariboru in Ministrstva za Kulturo RS Konec in začetek časa AlešKustec Kriza, ki je zajela svet, nikakor nima vzroka le v gospodarskih in finančnih temeljih. To je bolj kot vse drugo kriza vrednot. Slednje namreč usmerjajo naše življenje. Prevladujoča vrednota iztekajočega se časa je bil napredek, ki pa je postal sam sebi namen. Ni služil ljudem, ni se oziral na naravo, temveč se je podrejal predvsem kapitalu. Nemogoče je, da bi napredek lahko potekal v nedogled na račun ljudi in narave. Viri na Zemlji so končni, čeprav se naše onesnaževanje zdi neskončno. Jim Han-sen, eden vodilnih klimatologov na svetu, trdi, da imamo le še štiri leta, da se spopademo s klimatskimi spremembami. Ker je napredek podrejen kapitalu, peščica ljudi bogati na račun večine. V svetu napredka je zato normalno, da milijarda ljudi dobesedno životari. Takšna nesorazmerja povzročajo napetosti. Terorizem ni prekletstvo zla, temveč je rezultat nepravičnosti v svetu. Zaradi orožja, ki ga imamo danes in ki lahko uniči ta svet, si nove svetovne vojne preprosto ne smemo več privoščiti. Svet, kot ga poznamo, torej drvi v pogubo. Prihaja konec (njegovega) časa. Zato je sedanja kriza na nek način dobrodošla, saj je budnica človeštvu. Brez nje bi mislili, da lahko nadaljujemo v nedogled, dokler ne bi zgrmeli v propad. Zato ne potrebujemo kozmetičnih finančnih in gospodarskih popravkov. Z njimi bi nadaljevali po poti pogube. Potrebujemo popolno transformacijo družbe, revolucijo, vendar ne prvenstveno revolucije sistema, temveč vrednot. Zato bi morali prisluhniti tudi filozofom in ne zgolj ekonomistom. Napredek kot ekonomska kategorija je preživet. Kot je dejal Noam Chomsky, suženjstva nismo ukinili, ker bi bilo slabo za gospodarstvo, temveč ker je bilo moralno sporno. Tudi danes bi morali iz istega razloga preprosto ukiniti nepravične vzorce našega gospodarstva. In kdo bo prinesel takšne spremembe? Današnji politiki zagotovo ne. Njihov čas se izteka, saj se oklepajo predvsem oblasti in moči. Bolj kot v novega ameriškega predsednika namreč verjamem v ljudi, ki so zahtevali spremembe. Prihaja namreč čas ljudi, ljudske moči, ki bo ustvarila svet po meri človeka in ne kapitala. Takšen svet bo temeljil na pravičnosti, miru in sožitju z naravo. Zato je konec nekega časa vedno tudi začetek novega časa. ■ Vsi naročniki prejmejo filozofsko umetniško glasilo Ustroj i!* *lme: Razvajeni? u *Priimek: Naročite se. z *Naslov: Naročam se na mesečni časopis Katedra; 1 E-pošta: J 5 številk (cena 9 EUR) >u o Telefon: Podatki označeni z * so obvezni. | 10 številk (cena 17 EUR) Cd < Katedra izhaja vsak drugi ponedeljek v mesecu. Naročnina se plača na transakcijski račun 90672-0000339949 (sklic 00 1122008), odprt pri PBS. Izpolnjeno naročilnico pošljite v kuverti na naslov založnika; Društvo Študentov in podiplomcev Slovenije, Slomškov trg 15, SI-2000 Maribor. J 20 številk (cena 32 EUR) Poštnina in DDV sta vključena v ceno. Z Splošni pogoji: Izvod časopisa se na naslov naročnika dostavi na dan izida. Rok za plačilo naročnine je najkasneje 14 dni po prejemu prve številke. Društvo študentov in podiplomcev Slovenije se zavezuje, da bo vse naročniške podatke varovalo v skladu z veljavnimi zakonskimi določili. Katedra, moč besed aktualno Ekonomija je vojna »Oboroženi konflikti med državami so strašljivi. Toda ekonomska vojna ni nič boljša. Njene uničevalne posledice niso nič manjše od tistih, ki jih povzroča vojna v vsakdanjem pomenu besede.« (Gandi) ROK KRALJ V času vse hujše ekonomske krize se le redko kdo vpraša, kakšna je sploh prava narava obstoječega ekonomskega sistema. Veliki indijski voditelj Gandi, ki je Indijo z nenasilnim bojem pripeljal v neodvisnost, je vedel, o čem govori, saj ima ekonomija najmanj tako huda orožja kot vojaške armade. Kaj pravijo številke? Druga svetovna vojna, kot doslej najhujša vojna v zgodovini človeštva, je v letih 1937-1945 po približnih ocenah terjala 50 milijonov človeških življenj, 22 milijonov vojakov in 28 milijonov civilistov. Danes letno na svetu samo zaradi lakote umre več kot 9 milijonov ljudi ali 25.000 vsak dan. Če bi to številko primerjali s sedmimi leti druge svetovne vojne, bi ugotovili, da danes v enakem obdobju, kot je trajala druga svetovna vojna, več ljudi umre zaradi lakote (preko 63 milijonov), kot je bilo vseh žrtev druge svetovne vojne. S tega vidika smo torej še na slabšem, kot je bilo človeštvo v najbolj grozljivih časih največje svetovne vojne. Je smrt v vojni kaj bistveno drugačna od današnjih smrti v »miru«, ko je le bolj počasna in po drugi strani povsem neizbežna? Res je, da je zdaj v svetu relativno malo oboroženih konfliktov, a permanentni, stoletja trajajoči ekonomski vojni ni videti ne konca ne kraja. In ta vojna je v osnovi vedno vojna za dobrine, naravne in družbene. Z vsemi kršitvami človekovih pravic. Razviti svet, ki ga predstavlja predvsem skupina najrazvitejših držav G8 ter še nekaj drugih držav, se polašča in uporablja tri četrtine svetovne pridelave hrane in 83 % vseh drugih dobrin, medtem ko mora preostali - nerazviti svet shajati s preostalim skromnim deležem svetovnega bogastva, ki jim zadošča samo za življenje v skrajni revščini ali pa še to ne. Kljub temu da v nerazvi- tih državah prebivata dve tretjini svetovnega prebivalstva, se morajo le-ti zadovoljiti zgolj s četrtino vse hrane in s 1 7 % vseh ostalih dobrin. Zato milijoni živijo v revščini, stradajo in umirajo. Šok terapijo Clausevvitzev znameniti rek, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, bi se lahko glasil takole: »Klasična vojna je nadaljevanje ekonomske vojne z drugimi sredstvi.« S tanki, raketami, bombami, minami in vsem ostalim arzenalom. Če korporacijam ne uspe osvojiti novih trgov ali jim grozi izguba le-teh, pošljejo tja armade. Ko je ameriški industriji bakra, ki je izkoriščala bogate čilske vire, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja grozila na- cionalizacija, so na pomoč poklicali militaristično politiko Richarda Nixona. Recept za hitre spremembe je bil enostaven, potrebovali so zgolj spodobno krizo (na kar nas je v izjemni knjigi Doktrina šoka opozorila Nao-mi Klein). »Samo kriza - dejanska ali zaznana - ustvarja resnične spremembe. Dejanja, ki bodo takrat storjena, so odvisna od idej, ki so na voljo,« je zapisal oče sodobnega neoliberalizma Milton Fried-man. Fridman je seveda sam ponujal ideje, ki jih danes označujemo za neoliberalne: privatizacijo, deregulacijo in krčenje socialnih izdatkov. Njegove »akademske« zamisli pa je udejanjil njegov kasneje dobri prijatelj Pinochet, ki je z državnim udarom, ob pomoči ameriške CIE, 11. septembra 1973 zrušili demokratično izvoljenega levičarskega predsednika Allendeja in praktično čez noč, s pomočjo Friedmanovih Čikaških fantov, vpeljal »čisto« neoliberal-no ekonomijo, ki je koristila predvsem ameriškim korporacijam in čilski eliti. Saj ne pravijo zastonj, da je kriza priložnost. Odvisno za koga, seveda. »Nova« razvojna paradigma Danes smo spet v krizi, a tokrat nas ne zanima, kdo in morebiti zakaj jo je povzročil, temveč kako so se je lotili naši današnji »reševalci«. »Ukrepi so po našem prepričanju potrebni ne glede na to, ali je kriza ali je ni. Menimo celo, da jih je zdaj lažje izpeljati,« je ne tako dolgo nazaj izjavil Jože Smole iz Združenja delodajalcev, ki je mislil na fleksibilno politiko zaposlovanja ali če povemo v običajnem jeziku, kako čim lažje odpuščati delavce. Če je »trde« neoliberalistične ukrepe, kot so množična odpuščanja, privatizacijo naravnih virov in javnih dobrin ter krčenje socialnih pravic, težko izpeljati v časih relativnega blagostanja, potem zanje po- trebujete pošteno krizo. Takrat je mogoče izpeljati vse, enostavno in hitro. A krčenje socialne države oziroma tako imenovano zategovanje pasu še ni najhuje, kar nam grozi. »Vlada bo pomagala zdravemu delu gospodarstva, da bo po krizi še močnejše, slaba podjetja brez prihodnosti pa naj ne pričakujejo pomoči,« pravi premier Pahor. In v čem je problem? Da močnejši postanejo še močnejši ali kot je že davno povedal fašistični voditelj Benito Mussolini: »Fašizem bi se bolj primerno poimenoval korporativizem, zato ker gre za strnitev državne in korporativne moči.« Kjer se državna in korporativna moč združita, tam ni prostora za demokratične strukture in civilno družbo, pač pa za patrio - domovino, v njenem najbolj arhaičnem pomenu, in seveda za Patrie-vojaške oklepnike, ki bodo branili prvo patrio. Pred kom? Očitno pred tistimi, ki v Pahorjevi »novi razvojni paradigmi« spadajo na stran šibkih, na primer brezposelni, invalidi, bolni, revni, prestari, premladi itd. Demokratično podjetje Če je »kapitalizem sistem, v katerem je način delovanja najpomembnejših institucij družbe avtokratski,« kot pravi Chomsky, potemtakem je potrebno ta sistem demokratizirati. Če je moderna politika vendarle vsaj deloma pod nadzorom javnosti oziroma volivcev, pa so današnje ekonomske strukture tako rekoč popolnoma fašistoidne. Za prave diktatorje je vse težje najti prostor v politiki, a prav lahko v podjetjih, predvsem v velikih korporacijah. Tam je oblast skorajda popolnoma absolutistična, kapital nadzoruje in obvladuje vse. Za kapitalom pa so konkretni ljudje, torej so ti tisti, ki obvladujejo vse. Ti so pravi voditelji ekonomske vojne, ki je, kot smo že zapisali, vedno vojna za dobrine. Nadzor nad dobrinami - tako njihovo proizvodnjo kot porazdelitvijo - pa je vprašanje preživetja sleherne skupnosti in človeštva kot celote. In ta nadzor je danes v rokah peščice »velikih lastnikov kapitala«, moral pa bi biti v rokah »demosa«, ljudstva. Eden ključnih elementov demokratizacije ekonomske sfere je preobrazba »armad« in »oddelkov« ekonomskega vojaškega stroja - globalnih korporacij in drugih podjetij. Današnje korporacije in podjetja na splošno delujejo zgolj v interesu svojih lastnikov - ki je enak želji oziroma pohlepu po čim višjem dobičku, zanemarjajo pa interese zaposlenih in širše skupnosti, v kateri delujejo. Današnja podjetja se obnašajo kot nekakšne od družbe ločene entitete, ki se jim ni treba ozirati na interese celotne skupnosti. A podjetja so dejansko na številne načine vpeta v širšo družbeno skupnost in uporabljajo mnoge, čeprav pogosto zgolj posredno, družbene dobrine in storitve: izobraževalne, transportne, informacijske, komunalne; skupno Če je »trde« neoliberalistične ukrepe, kot so množična odpuščanja, privatizacijo naravnih virov in javnih dobrin ter krčenje socialnih pravic, težko izpeljati v časih relativnega blagostanja, potem zanje potrebujete pošteno krizo. aktualno Iz filma Gospodar vojne okolje in vire itd. Družbeni skupnosti pa vračajo le malo (predvsem v obliki davkov) ali skoraj nič; vemo namreč, da se mnoga podjetja danes izjemno učinkovito izogibajo družbenim obveznostim (beg v tako imenovane davčne oaze, računovodske »čarovnije« itd.). Upravljavske odločitve, ki pomembno vplivajo na življenje v neki skupnosti, so danes pogosto v rokah voditeljev tujih podjetij -korporacij, ki živijo tisoče kilometrov daleč. Njihove odločitve so usmerjene predvsem v pridobivanje kratkoročnih dobičkov, ne zanimata jih dolgoročna blaginja tamkajšnjega prebivalstva in kvaliteta okolja, v katerem le-ti živijo. A kaj storiti? Vsekakor nam ni treba povsem podržaviti ali »po-družbiti« podjetij (pri čemer mislimo predvsem na večja podje- tja), lahko pa razmislimo o podjetjih, kjer bodo pri lastništvu -v obliki neprenosljivih deležev -ter odločanju in delitvi presežne vrednosti (dobička) upoštevani tudi širši družbeni interesi. In sicer interesi: • globalne skupnosti (skrb za trajnostni in uravnotežen razvoj planeta); • nacionalnih - državnih skupnosti (skrb za zadovoljevanje potreb in blaginjo vseh prebivalcev države; skrb za okolje in vire); • lokalnih skupnosti (skrb za ohranitev lokalne ekonomije, okolja, tradicije ...); • različnih nevladnih organizacij (skrb za varstvo okolja, za varstvo potrošnikov, za varstvo človekovih pravic itd.) ter nenazadnje tudi • zasebnikov (njihov skupni de- lež ne bi smel presegati 50 % podjetja). Seveda ne morejo biti v vseh podjetjih zastopani vsi našteti interesi. Če gre za globalno podjetje, potem je prav, da so v njem zastopani vsi omenjeni interesi (samo globalno skupnost bi lahko zastopala agencija v okviru OZN). V podjetju, ki deluje zgolj v eni državi, je dovolj, da so v njem zastopani interesi države in lokalne skupnosti. V izrazito lokalnih podjetjih pa je dovolj zastopanost lokalnih (npr. občinskih) interesov. Samo zelo majhna podjetja so lahko tudi povsem v zasebni lasti. Kljub temu da bi bolj demokratična ureditev, vsaj v začetni fazi, verjetno zmanjšala učinkovitost podjetij, pa bi na dolgi rok lahko pomenila pravo pot v smeri uravnoteženega in trajnostnega razvoja planeta ter bi lahko zadovoljevala potrebe vse človeške skupnosti, ne pa samo njenega manjšega dela, kar se dogaja danes. Brez ekonomske ne moremo imeti politične demokracije in obratno. Predlagana struktura podjetja bi tudi presegla današnje »večne ideološke vojne« med kapitalizmom in socializmom. Demokratično podjetje ne sodi ne v prvo ne v drugo kategorijo, a vendar ohranja najboljše od obeh. Še vedno je mogoča zasebna lastnina in s tem tako imenovana svobodna pobuda posameznikov, samo v bolj omejenem obsegu in pod budnim očesom skupnosti in njenih interesov ter ciljev. Potem bomo šele lahko govorili o ekonomiji, ki prinaša pravi razvoj in blaginjo, ne na račun šibkih in ne na račun okolja. To vsekakor ne bi bila več vojna ekonomija. ■ kriza vrednot Kdaj bo človeštvo slednjič srečala pamet? Razlogi za aktualno finančno-gospodarsko krizo svetovnih razsežnosti so številni, vendar se tako ekonomisti kot tudi filozofi strinjajo v ugotovitvi, da omenjene krize ni mogoče ločiti od za današnji čas značilne globalne krize človekovih (moralnih in etičnih) vrednot. DARIO SVETEJ štovanja vsakršne oblike življenja, za promocijo kulture nenasilja in kulture miru. Da je samozvana »krona stvarstva« žrtev popolne izgube kompasa in nadvse nespametnih nagibov, pri- čajo osupljive vsote, ki jih namenja za »industrijo smrti« namesto za varovanje okolja, zdravstvo, socialo ... Samo lani je bilo po navedbah Stockholmskega inštituta za raziskovanje miru v Delovanja slehernega gospodarstva ali borze ni mogoče razumeti brez poznavanja človeške narave oziroma njegovega obnašanja. Vsako gospodarstvo sodobnega sveta in borzo namreč poganjata dva osnovna moti-vatorja: pohlep in strah. Glavni cilj je seveda že od nekdaj dobiček oziroma denar, dobrina, zaradi katere ljudje pogosto pozabljajo na stvari, ki v življenju resnično štejejo oziroma osrečujejo. Medtem ko se ozaveščeni posamezniki zavedajo, da je denar samo posledica pravilnega in razumnega delovanja, številne očitno zanima le njegovo kopičenje ali kopičenje materialnih dobrin, ki jih je z PODIUPO J ekološko ceno ... Po mnenju bolgarskega kibernetika Vladimirja Dimitrova se neverjetno velika količina energije porablja za zmeraj bolj zapletena orožja oziroma za vojaško tehnologijo za demonstracijo sile (rakete, letala ...) ter nadzor (satelitska špijonaža, eksperimenti industrijsko razvitih držav v vesolju ...), po drugi strani pa se vse več zalog energije porablja za produkcijo ekološko škodljivih kemikalij, za velikanska klimatizirana področja ter zadovoljevanje nenehno rastočih želja po razkošju in bogastvu ali za njegovo akumulacijo. Veliko ljudi še zmeraj misli, da ima naš planet neomejene vire energije. Želje po zapletenih tehnoloških dosežkih še vedno rastejo, ne glede na ekološko ceno, opozarja Dimitrov, ki je prepričan, da nam narava darežljivo ponuja vse, kar potrebujemo, mi pa ji nemalokrat vračamo le svoje odpadke. njim mogoče kupiti. Da gre tovrstno stremljenje posameznikov pogosto na račun drugih ljudi in na račun nebrzdane izrabe okolja, ni prav nič novega. Stanje v sodobni potrošniški družbi je sicer nemalokrat bi-zarnejše od fikcije. Da se marsikateri pripadnik družbe (pre)obilja tudi po 12 ur dnevno ubija z delom, ki ga ne mara, da lahko kupuje stvari, ki jih v bistvu sploh ne potrebuje, je samo del te žalostne zgodbe. Veliko daljnosežnejše in usodnejše je dejstvo, da mnogi izmed omenjenih ne premorejo več treznega pogleda na svet, ki jih obdaja. Brezbrižnost do okolja in okoljskih težav, ki je posledica tako odtujitve od narave kot tudi velikokrat privzgojene surove potrošniške miselnosti, je med najlaže ugotovljivimi pojavi v sodobni družbi. Vendar ta planet na srečo ne pripada samo častilcem kapitala in nenehne gospodarske rasti. Ti namreč radi pozabljajo, da so naravni viri omejeni in da kapital in »napredek« ne prinašata zgolj zadovoljstva in blaginje. Posledice pomanjkanja vrednot in ozaveščenosti Da omenjena ustvarjata tudi vedno nove težave in konflikte, poleg ekonomistov že dolgo vedo tudi okoljevarstveniki. Posledice nebrzdane sle po dobičku oziroma posledice pomanjkanja moralnih vrednot in ozaveščenosti se med drugim kažejo v šokantni izrabi naravnih virov planeta, kar posledično vpliva ne le na grozeče podnebne spremembe, temveč tudi na alarmantno izginjanje živalskih in rastlinskih vrst. Da si človeštvo z nespametno porabo naravnih virov žaga vejo, na kateri sedi, že dolgo opozarjajo strokovnjaki z najrazličnejših področij, vendar njihova opozorila žal le malo prispevajo k drugačnemu ravnanju. Na primer k zmanjševanju šokantnih vsot denarja, ki jih človeštvo vsako leto porablja za vojaške namene namesto za promoviranje spo- kriza vrednot svetu za vojaške namene porabljenih 900 milijard evrov! Ta podatek je šokanten še toliko bolj, če vemo, da se vojaški izdatki ne povečujejo le v gospodarsko najmočnejših državah, ki so že leta na vrhu lestvice tistih, ki za oboroževanje namenjajo ogromno denarja, ampak tudi med državami v razvoju, kjer se pospešeno oborožu- jejo bojda zaradi strahu pred mednarodnim terorizmom. Trgovina z orožjem je od leta 2002 do danes po navedbah Stockholmskega inštituta poskočila za več kot 50 odstotkov. Tudi v tem se kaže sprevržena logika najrazličnejših »gospodarjev vojne« in političnih akterjev, ki pri reševanju težav stavijo na orožje in nasilje, čeprav omenjeno še nikoli v zgodovini ni bilo zagotovilo trajnega miru in varnosti. Sicer pa: ste v časih finančno-go-spodarske krize in recesije od politikov slišali kaj o zmanjševanju izdatkov za oboroževanje? Kje pa! Ena prvih žrtev omenjene krize in recesije ne bo zmanjševanje izdatkov za oboroževanje, temveč za varstvo okolja. Še več: kriza in recesija bosta po mnenju strokovnjakov ogrožali predvsem osredotočanje na dolgoročne izzive, povezane s podnebnimi spremembami. Odločilen bo spopad s podnebnimi spremembami Prav človekovo spopadanje s podnebnimi spremembami naj bi bilo po mnenju strokovnjakov odločilno za prihodnost človeške družbe v celoti. Mnenja, da imamo za ukrepanje še veliko časa, vse bolj zamenjujejo črne napovedi. »Naš brezobzirni odnos do svetovnih energetskih virov nas je pripeljal na pot, ki vodi v katastrofo, saj dvig temperature grozi, da bo prekinil življenje na Zemlji,« pravi sloviti britanski raziskovalec in eden najuglednejših okoljevarstvenikov današnjega časa James Lovelock. Katastrofa, meni, je neizogibna. Najstrašnejše posledice globalnega segrevanja je po njegovem mnenju mogoče omiliti, toda ne preprečiti. Lovelock je eden izmed tistih strokovnjakov, ki so prepričani, da je človeštvo že porušilo občutljivo ravnovesje in da Zemlja že kaže svoj neprijazni obraz (temperaturni ekstremi, poplave, viharji ...). Kot ugotavlja, svetovno prebivalstvo še vedno raste in žal kaže le malo volje, da bi spremenilo svoje obnašanje do okolja in energetskih virov. Ekološki grehi človeštva so, tako meni Lovelock, povezani s slabo ekološko zavestjo, razvojem, interesi politike, kapitala in še marsičim. Sicer pa so zaključki tega uglednega znanstvenika zastrašujoče drugačni od večine preučevalcev klime. Za razliko od njih je namreč mnenja, da je že nekaj desetletij prepozno, da bi še lahko preprečili katastrofo. Strmi dvig emisij ogljikovega dioksida od začetkov industrializacije naj bi uničil občutljivi zemeljski mehanizem. Ustvarjeni so pogoji za začarani krog podnebnih sprememb, ki bodo po Lovelockovem mnenju na koncu privedle do »podivjanega segrevanja«. Vlade bi zato morale razmišljati predvsem o tem, kako se spoprijeti s posledicami podnebnih sprememb, o vlaganjih v čisto energijo oziroma vlaganjih v obnovljive energetske vire, če ne želimo, da podnebne spremembe na koncu privedejo do konca sveta, kot ga poznamo. Preživetje ali propad? Sicer pa pesimizem, ki veje iz besed Jamesa Lovelocka, ni osamljen pojav med sodobnimi ekologi. Da je človeška družba močno načela harmonijo z naravo, ugotavlja tudi bolgarski kibernetik Vladimir Dimitrov. Množično iztrebljanje rastlin in živali, ozonske luknje, vse pogostejše naravne katastrofe in bolezni, ki jih povzročajo ekološki problemi, so po njegovo le majhen del dogajanja, za katero naj bi bila kriva človekova naraščajoča disharmonija z naravo. Namesto da bi se zavedali, da smo le del narave, ne pa njeni gospodarji, kot se pogosto zmotno misli, nespametno zapravljamo energijo za namene, ki nimajo nič skupnega z našim biološkim preživetjem. Zato pa imajo toliko več skupnega s krizo vrednot človeške vrste, njenim slepim pohlepom in nesposobnostjo soočanja z resničnimi, za prihodnost resnično odločilnimi izzivi današnjega časa. ■ PODLUPO Kakšna bo cena ignoriranja podnebnih sprememb? Strokovnjaki po svetu vse bolj svarijo pred posledicami podnebnih sprememb oziroma pred njihovimi nevarnostmi, toda politiki očitno ubirajo svoja pota. Slednji namreč delujejo (pre)počasi ali pa celo ignorirajo alarmantna poročila o izginjanju živalskih in rastlinskih vrst, taljenju ledenikov ali o bodočih vremenskih ekstremih. Ignoriranje podnebnih sprememb ni nevarno le zaradi možnih naravnih katastrof nepredvidljivih razsežnosti, temveč bi lahko povzročilo tudi ekonomsko krizo, opozarja v poročilu o stroških podnebnih sprememb vodilni britanski ekonomist Nicho-las Štern. Ignoriranje podnebnih sprememb bi lahko imelo za posledico ekonomsko krizo, podobno tisti v 30. letih preteklega stoletja, zaradi česar je nujno storiti vse potrebno proti globalnemu segrevanju, meni Štern in trdi, da bi korist odločnih globalnih korakov v borbi proti podnebnim spremembam bila bistveno večja od stroškov. Kritika zdravega razuma »Verjamem, da ima dober državljan rajši besede, ki rešujejo, kot besede, ki so všečne,« je dejal Demosten v 4. stoletju pred Kristusom. V svojih napadalnih govorih - filipikah imenovanih - je postavil temelj antičnega govorništva. Kot protiutež postavljam besede Friedricha Nietzscheja: »Moje uboštvo je vtem, da moja roka nikoli ne odkloni ponuditi, moja želja so pohlepne oči in noči razsvetljene s poželenji.« JANUŠ RASIEWICZ V tej konstelaciji vidim počelo krize sodobnega sveta, temelječega na napuhu in globalnem razkroju vrednot, ob tem pa se sprašujem, kje je prag tolerance vedno večje armade opeharjenih, ponižanih in razočaranih in, jasno, kaj potem, ko bo prag nižji od tolerance. Ta vprašanja se mi pojavljajo v dneh, ko v vsakdanjih občilih spremljam upanje Američanov, ki se utapljajo v krizi globalizacije, in na drugi strani strah Evrope, ki trepeta v energetski odvisnosti od Zahoda. Seveda ne morem mimo krize slovenskega gospodarstva in bančništva, ob tem pa se srečujemo z nagradami nadzornikov in odpravninami menedžerjev, ki presegajo vse razumske meje. Gre za primarni notranji odnos, za popolno zlorabo človeškega dostojanstva, kar je v skrajni posledici eklatanten tip sprijenosti. Takšna ravnanja v nobeni obliki niso poznana med drugimi vrstami živih bitij, zato se upravičeno sprašujem, ali je um še zdrav oziroma ali je patologija ega vrste homo sapiens Sklavis morda že prestopila breg Rubikona. S tem uvodnim razmišljanjem odstiram tančico s pogleda na ulico, kjer ulico razumem kot realno sliko nastale situacije. Dnevno se kopiči število brezposelnih, podjetja drugo za drugim izginjajo in se utapljajo v stečajih, dolgovih in rdečih številkah, ob tem pa ne razumem ekonomistov, ki še vedno napovedujejo gospodarsko rast. Iz česa vendar? Če izhajam iz dejstva, da je slovenska država še najstnica, se najprej vprašam po odgovornosti tistih, ki so očetovsko bdeli nad ravnanji posameznikov, saj je popolnoma jasno, da so samo vplivni botri poskrbeli za povzpetnike, ki pred četrt stoletja niti v sanjah niso vedeli, kaj je delniška družba, kaj je predsednik uprave ali nadzornik. Te pojme so bežno poznali iz učbenikov, ki so sicer vsi imeli pridih samoupravnega socializma. Redka literatura, ki je pricurljala iz zahodnih univerz, je bila izjemno draga, pa še težko dosegljiva. A posvečeni iz bivšega režima so si znali izpeljati svoje stezice v raj. Nihče ne trpi pomanjkanja, poleg tega pa še na vse grlo razglašajo, da je bil v njihovem času red, da so vsi imeli službe, gradili so si hiše, počitniške hišice, imeli so urejene pokojnine in seveda, najpomembnejše, beneficije. Te so bile predvsem denarne, v obliki dodatkov k plačam za razne zasluge, tudi partizanske. Vendar se vse lepo nekje konča in prišel je čas, ko je veliki dobrotnik dejal: dovolj je! A glej ga zlomka, Ari-el je ušel iz steklenice in noče nazaj. Lagodnost razkošja je prevelika, da je ne bi bilo vredno braniti z vsemi sredstvi, tudi če so na robu zakoni- Takšna ravnanja v nobeni obliki niso poznana med drugimi vrstami živih bitij, zato se upravičeno sprašujem, ali je um še zdrav oziroma ali je patologija ega vrste homo sapiens Sklavis morda že prestopila breg Rubikona. tosti, ali pa so z zakonom v nasprotju; v tem primeru deluje vzporedni sistem, to je korupcija. Uspešnost lete je premo sorazmerna s standardom posameznih podkupljivcev, torej višji je položaj, višja je cena. Tako smo prišli do lestvice, ki jemlje sapo tudi vsega hudega vajenim Slovenkam in Slovencem. Ugotavljamo, da so si eni vzeli enormno preveč, namerno so pozabili in odmislili »zdrav razum« in se predali eksotičnemu razkošju homo superior. Nastal je nov odnos izjemno močne manjšine proti izčrpani večini, kjer je moč pogojena izključno s kapitalsko oziroma materialno podlago. Tak odnos je nezdrav in destruktiven, ohranjati pa ga je moč le s prikrito uporabo prisilnih sredstev, kar brez dvoma vodi v odpor. Ko govorim o razkošju, se najprej ozrimo po samem pojmu. Razkošje je v SSK) definirano kot nekaj, »kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka«. Na tem mestu me zanimajo tri stvari: kaj je to povprečen človek, kolikšno zadovoljevanje potreb pripada posamezniku in na podlagi česa se določa povprečje oziroma odstopanje navzgor in navzdol. Povprečje je izraz za povsem nedoločeno stanje, ker ima nejasno izhodiščno podlago, sam smisel pomena njegove vsebine ni natančno opredeljen in je v določenih zvezah imaginaren, zatorej na tem mestu ne gre razpredati analitične razpra- tiha ihta ve. Zanimiv pa je pojem zadovoljevanja potreb. V kontekstu materialnih potreb privrejo na dan vse najbolj podle in odurne lastnosti, ki jih človek premore. Nebrzdan, skrajni egoizem, nenasitnost in napuh so lastnosti, ki so skozi zgodovino človeštva botrovale prav vsem najbolj črnim dogodkom, ki so človeštvu prinašali zgolj gorje in bedo. V tej vsebini najdemo vzrok prestiža in siromaštva, a žal še vedno ostaja odprto vprašanje, kdo določa lestvico, komu je odmerjeno več in komu manj ali nič. jasno je le eno: ko je dovolj tistih, ki nimajo ničesar oziroma nimajo več kaj izgubiti, se navadno zgodi veliki pok, požar. Kritična masa pač povzroči posledice in šele potem se stvari ponovno postavijo v vrsto. Te skrajnosti se bojimo vsi, a je vendarle možna tudi v 21. stoletju, sredi Evrope. Nobenega poroka ni zoper takšen absurd. Da bom bolj razumljiv. Podobno kot je danes svet poln ekstremov, je bil že mnogokrat. Zablode nebrzdanega pohlepa so se pojavljale v preteklosti popolnoma enako kot danes, le stopnja razvoja oziroma logistični suport družbe je bil času primeren. Tako lahko primerjamo le vsebino dogajanja, ki je zmeraj enaka, oblika pa se spreminja glede na stopnjo družbenega razmerja. Tista pra-sila, ki žene človeka v neizprosen boj po posedovanju, je znana iz vseh obdobij zgodovine človeštva. Družba je bila vedno razdeljena v razrede ali kaste in še danes je popolnoma enako, le embalaža, da se izrazim po ekonomsko, je drugačna. Toda razlike oziroma sorazmerje je tokrat prišlo predaleč. Govorim o razmerjih plač in nagrad v javnih podjetjih, bankah in zavarovalnicah. Zgovoren je podatek, da bi moral delavec za nagrado prvega moža NLB delati 1 34 let. Vprašam se najprej, kje je materialna odgovornost nadzornikov, ki so takšno nesorazmerje dopustili, drugo vprašanje pa je, od kod banki toliko denarja, ali bolje, komu ga je vzela. Poleg tega pa me resnično zanima stanje duha osebe, ki mirno pospravlja tolikšne vsote denarja v svoj žep, saj je patologija njegove miselnosti že v akutni kritični fazi. Naj zaključim s citatoma dveh mislecev. Erich Fromm pravi: »Naš moralni problem je naša ravnodušnost do samega sebe.« Pisatelj Fjodor Dostojevski je kakšnih sto let prej rekel sledeče: »Če je Bog mrtev, je vse dovoljeno.« ■ >u >u D O O ШШШШ s z Obama ima mogočnega zaveznika. Internet - masovni komunikacijski kanal postmoderne, ki ga je rodil in mu sedaj pomaga pri vladanju. Jezdec novih tehnologij Obama je zvezda. To je sedaj več kot jasno. Prvi tedenski video nagovor novega ameriškega predsednika je podrl vse rekorde gledanosti. Petminutni posnetek, v katerem je propagiral svoj krizni načrt, si je samo na You Tubeu ogledal milijon uporabnikov, da ne govorimo o klikih, namnoženih na prenovljeni spletni strani Bele hiše. Njegova inavguracija je poskrbela za največjo obremenitev omrežja v zgodovini interneta. New York Times pa je medtem dokončno začrtal začetek ere »You Tube-predsedstva«. Obama je prvi predsednik, ki je svoj »Weekly Ad-dress« video plasiral na splet, še več, Bela hiša si je na YT ustvarila svoj kanal. Tudi Vatikan je doživel razsvetljenje o vsemogočnosti interneta in se pridružil skupnosti YT. Celo iranski predsednik Mahmud Ahmadi-nedžad se je kljub omejevanju širokopasovne povezave svojim državljanom izkazal kot strasten bloger in komunikator nove generacije. Poteze, ki dokazujejo, da je splet »tisto« orodje sodobnosti in prihodnosti, ki najlažje in učinkovito prodre do posameznika, je pa tudi ena izmed metod, kako nagovoriti državljane, brez posredovanja tradicionalnih medijev. To pa tačas nič kaj ne diši korespondentom na VVest VVingu, mnogim zvenečim reporterskim imenom, ki v medijskem orkestru odslej igrajo na drugo violino. Bojijo se za ekskluzivnost svojega dela oz. jih skrbi »medijska svoboda«, kot sami formulirajo razlog za skrb. Že nekaj časa pa lahko opazujejo prihod svojega propada, zahvaljujoč novim informacijskim kanalom, porastu blogerske scene in Obamovi medijski vseprisotnosti. CBS-ov veteran Bill Plante je predstavnike Bele hiše spomnil na zakoreninjeno tradicijo poročanja o predsedniku in o potezah le-tega, ki jo vztrajno rušijo. Za tradicijo pa je Obami očitno bore malo mar, in to je bilo jasno že med predsedniško kampanjo, ko je pokazal, da raje komunicira brez medijskega filtra; preko Facebooka, MySpacea in sveže prenovljene spletne strani Bele hiše, ki deluje kot megafon za sporočila medijem. »VVatch dog« lahko dokončno pogine. Največ zdrah pa je bilo okoli ukinitve t. i. »pool« poročil, ki so dokumentirala vsak korak predsednika in so bila na voljo vsem akreditiranim novinarjem. Do »poolov« je prišlo na konferencah z omejenimi sedeži za novinarje. Prisotni so kasneje pridobljen material delili s tistimi novinarskimi kolegi, ki so ostali pred konferenčno sobo. Ta poročila so bila izključno pro- dukti medijev in ne Bele hiše, kot je praksa sedaj, ko jih Obamovi tiskovni predstavniki medijskim hišam in v svet pošiljajo preko elektronske pošte. Tako se v spletnem poštnem nabiralniku znajdejo povsem nekoristne in neumestne informacije, kot je ta, da se Obama med svojim prvim delovnim dnem po maši ni preoblekel in je nosil enako obleko in taisto modro kravato ter da je njegovi hrani dodana gorčica in podobne banalnosti. Dnevne novinarske konference se sedaj zdijo povsem nepotrebne. Korespondenti pod okriljem VVHCA (VVhite House Correspondents Association) ostro protestirajo in zahtevajo možnost fizičnega dostopa do predsednika, saj je le-ta pomemben del kvalitetno opravljenega dela. Tudi tiskovne agencije, kot so AP, Reuters in AFP, so zavrnile prve slike Obame iz Ovalne pisarne, ki jih je posnel uradni fotograf Bele hiše, da bi jih le-te posredovale svojim strankam. In Nevv York Times se je pritoževal nad tem, da ni dobil intervjuja z novopečenim predsednikom. O tem, kako Obama ignorira utečene rutine, govori tudi njegov prvi predsedniški nastop na televiziji, in to ne na ameriški, kot je običajno, temveč za arabski Al-Arabaja iz Dubaja. Zdi se skoraj neverjetno, kot da ne bi govorili o predsedniku ZDA. Medtem pa se je tudi televizijskemu gigantu NBC uspelo dogovoriti za prvi intervju. In ta se bo ne čisto slučajno zgodil med nedeljsko oddajo, neposredno pred zaključno tekmo Super-Bo-wla. Obama ne potrebuje »starih medijev«, če pa je priložnost ugodna, jo je potrebno izkoristiti. Direktna komunikacija med politiko in državljani je vsekakor hvale vredna, hitro pa je tudi lahko podvržena propagandi. Ustvarjena virtualna povezanost med uporabniki morda res vzbuja vtis, da je ta način komuniciranja najbližji pojmu tega, kar imenujemo za »demokratično«. Vendar mreža uporabnikov, ki živijo v iluziji moderne - boljše participacije politike skozi vladne spletne kanale, pozablja na dejstvo, da je Bela hiša dobila komunikacijske kanale, ki dosegajo nezaslišano popularnost ter jih lahko kontrolira po mili volji. Čas pa bo pokazal, ali mu zares uspeva komunicirati tako avtentično, direktno in transparentno, kot zatrjuje, da bo to počel. Vsaj zaenkrat na spletni strani Whitehouse.gov ne najdemo možnosti za puščanje komentarjev ali česa podobnega, kar bi nakazovalo na obljubljeno soudejstvovanje navadnih smrtnikov pri kreiranju političnih odločitev. ■ Revolucija malo drugače? »Lastniki kapitala in poslovneži bodo vplivali na delavce in stimulirali njihovo potrebo po kupovanju njihovih dragih proizvodov: stanovanj, hiš in tehnologije, z najemanjem dragih hipotekarnih kreditov, do nivoja nevzdržnosti. Na koncu bodo ti neporavnani krediti povzročili bankrot bank, katere bodo morale hiti nacionalizirane, država pa bo nato odšla po poti, ki pelje v komunizem...« (Karl MARX, Kapital, 1867) SAMO BOHAK Pred kratkim sem po elektronski pošti dobil omenjeni citat. Avtor preroških besed je bil zadnja desetletja (posebej v postkomunističnih deželah) grobo diskreditiran in njegove ideje omalovaževane. Nekateri akademiki so mu kljub vsemu priznavali zaslugo za prvo znanstveno analizo družbe. Čas, v katerem smo se znašli danes, pa bo morda dal prav še kateri izmed njegovih idej. Naj bo moj uvo- voljni s svojim brezizhodnim položajem, so jeli prilivati olje na ogenj in nekateri izmed njih dejansko metali molotovke. Ostalo je zgodovina. Podobe gorečih mest, spopadov, razdejanja in vsesplošnega kaosa so obkrožile svet in nagnale strah v kosti oblastnikom, razburile domišljijo navadnih zemljanov in obnorele anarhiste po vsem svetu, ki so dolgo in vztrajno čakali na prilo- Mnenje mnogih teoretikov in aktivistov je, da so novi revolucionarni subjekt nezadovoljna mladina brez prihodnosti, ki lahko skupaj s pre-kernimi delavci, študenti, migranti in drugimi izključenimi. Revolucija je potemtakem samo še vprašanje časa. dnik kratek hommage Marxu, ki se je morda že nehal obračati v grobu , njegov duh spet straši med nebesi in zemljo; tokrat ne samo po Evropi, ampak po celem svetu. Grška plamenita Za začetek premisleka o revoluciji si poglejmo najnovejši primer Grčije. Navadili smo se gledati vojno po televiziji, tokrat smo lahko v živo spremljali vstajo v Grčiji. Kljub trudu oblasti, da bi vstajo grške mladine prikazali kot vihar v kozarcu vode, in sprva šibki medijski odzivnosti, se gorečim Atenam nekaj česa ni bilo mogoče izogniti. Kakšno je bilo sporočilo, ki ga je skrival dim, ki se je valil iz grške prestolnice? Poznavalci so si edini, da ni šlo za načrtovano revolucijo, ampak spontan revolt. Strel, ki je ubil najstnika, je zanetil iskro upora in ljudje, ki so bili upravičeno nezado- žnost, da kapitalizmu zadajo smrtni udarec. Vendar v družbi spektakla dogodki izginejo enako hitro, kot se pojavijo. Mediji so se naveličali poročati o protestih in protestniki so se naveličali razgrajati. Zgleda, kot da je vsega konec, še preden se je dobro začelo. Do mene je prišla še vest, da so neki anarhisti s kalašni-kovko ustrelili policista, in kolegica, ki je trenutno v Grčiji, mi je povedala, da je pred kratkim skupina anarhistov razdejala nekaj nočnih lokalov, v opomin grškemu ljudstvu, da zdaj ni čas za zabavo, ampak za revolucijo. Otroci revolucije »Otroci revolucije« izgublja pomen fraze, v grškem kontekstu jo je smiselno brati dobesedno. Protestniki na grških ulicah, v francoskih predmestjih in drugod po Evropi so večinoma mladi. Sta- rost nekaterih se giblje celo okrog 12 let. Priča smo oblikovanju nove subkulture mladih, ki so brez prihodnosti in na svoji koži okusijo, kar na fakultetah učijo že akademiki: sistem ne deluje. Vsaj ne za mlade. Zato se mladi odločajo živeti po svoje. Združujejo se v avtonomne skupnosti, kjer skušajo (pre)živeti izven sistema. Exar-hija, četrt v Atenah, kjer se je grška vstaja začela, je primer takšne skupnosti. Družba je mlade pustila na cedilu, zato zavračajo samo idejo družbe kot take in se skušajo organizirati po anarhističnih načelih. V celoti zavračajo potrošniški način življenja in se trudijo misliti in živeti drugačno družbo. Spoznanje o brezizhodnosti njihovega položaja, združeno s frustracijami in posledičnim besom, vodi k popolnemu zavračanju kapitalističnega načina življenja in države kot organa represije, ki v fašistični maniri izvaja represijo nad ne-konformisti. Najstnikom so se kmalu pridružili študenti, anarhisti, migranti, skvo-terji in druge skupine ter posamezniki z obrobja družbe. Potrebno je dodati, da se omenjene skupine v praksi prekrivajo. Tudi v javnosti so bili protesti, dokler se niso sprevrgli v vsesplošni kaos, dobro sprejeti. Morda bi jih država, če bi bila v resnici demokratična, namesto kot grožnjo lahko videla kot lakmusov papir. Če si dovolim uporabiti Focaulta, lahko rečemo, da je potrebno stanje neke družbe razbrati na njenih obrobjih oz. na njenih mejah. Tudi Fromm govori o bolni družbi. Dogodki v Grčiji in drugod po svetu so simptom, ki nas opozarja, da je v naši družbi nekaj hudo narobe. Svetovni oder Danes smo priča negativni sinergiji kriz. Gospodarska in ekološka kriza druga drugo poglabljata in jo dopolnjujeta, našo nepripravljenost soočiti se z nujnimi spremembami pa bi lahko ponazorili z rekom, da zaradi dreves ne vidimo gozda. Ironično je, da je neolibe-ralna miselnost, ki je toliko stavila na individualno pobudo, svobodo in tveganje, do skrajnosti konzer- vativna, ko gre za ohranitev starega sistema. Razumevanje kreativnosti in pripravljenosti na tveganje, na izumljanje novih načinov, kako povečati letno bilanco podjetja (dobesedno in metaforično mišljeno), ima za posledico zapravljanje potenciala, ki ga skriva radovedno bitje, kot je človek. Vse-prežemajoča logika tekmovalnosti krha medsebojne odnose in izključuje možnost kooperacije, kot novega modela delovanja družbe. Adam Smith, oče modernega kapitalizma, je optimistično verjel, da bo človeška narava brzdala pohlep racionalnih egoističnih posameznikov, ki na prostem trgu zasledujejo svoje interese. V razsvetljenskem duhu napredka se je zdela takšna predpostavka morda upravičena, danes pa je zgodovina žal razsodila drugače. Neka- M silje, ki so ga izvajali sami, pa so imeli za nujno zlo na poti do dobrega cilja. Kako so »vremenarji« lahko aktualni danes? Če se vrnemo v Grčijo, tam nekateri opravičujejo svoje nasilje s podobno logiko. Lahko bi sklepali takole: Nasilje, ki ga izvajamo, je nujno v boju proti zločinskemu kapitalističnemu sistemu, ki človeku odvzame dostojanstvo s tem, ko ga naredi za orodje in poleg tega v resnici ščiti le interese kapitala. Z nepravično delitvijo dobrin večini družbe zmanjšuje kvaliteto življenja, nekatere pa potiska v revščino in bedo. Meri-tokracija v praksi ne deluje. Pravni sistem je skorumpiran in ker sta policija in vojska podrejena intere- teri kapitani želijo potoniti z ladjo in do zadnjega braniti prepričanja, ki so že zdavnaj prerasla v vero. Mornarji, ki so videli, da se je kapitanu zmešalo, pa si že gradijo splave, s katerimi bodo za nedoločen čas pluli po odprtem morju, dokler ne razmislijo o tem, kako zgraditi novo ladjo. Z besedami Boba Dylana: »You don't ne-ed a vveather man to know vvhich way the vvind blows.« (»Ne potrebuješ vremenarja, da ti pove, v katero smer piha veter.« Vremenarji Po Dylanovi pesmi si je nadela ime radikalna levičarska skupina šestdesetih let. Nasprotovali so vojni v Vietnamu in se zavzemali za družbo, zgrajeno na drugačnih principih. Prepričani so bili, da klasični načini protesta niso učinkoviti in ker so si naložili moralno obvezo, da preprečijo smrti nedolžnih žensk in otrok v Vietnamu, so se odločili za nasilni upor. Več o organizaciji lahko vidite v odličnem dokumentarcu The VVeathermen underground. Nastavljali so eksploziv v državnih zgradbah, da bi opozorili na problematiko in javno mnenje pridobili na svojo stran. Uničevali so lastnino in preprečevali nedolžne žrtve tako, da so pred vsako eksplozijo poklicali v stavbo in obvestili ljudi, naj se umaknejo. Nekaj časa so bili zelo uspešni, saj so ljudje, razočarani nad dvoličnostjo in hipokrizijo sistema, z njimi simpatizirali. Svoje nasilje so upravičevali s tem, da vlada s pobojem nedolžnih v Vietnamu izvaja nasilje in njihovo nasilje je le sredstvo, kako preprečiti mnogo hujše nasilje. Bili so prepričani, da je neaktivnost ob zavedanju zločinov, ki jih izvaja ameriška vlada, prav tako nasilje. Na- Maloštevilni radikalni kritiki obstoječega sistema, ki zahtevajo temeljite, skoraj utopične spremembe, lahko kaj kmalu postanejo preroki nove dobe. Nenazadnje tudi revnega bradatega možiclja z brki, ki je cele dneve preživel za knjigami, nihče ni sumil, da bo spremenil svet. som kapitala, nimamo druge možnosti, kot da zavrnemo iluzorne reforme in zahtevamo radikalne spremembe, kar pa je v praksi možno doseči le z nasiljem. Nasilje proti sistemu in predstavnikom sistema je zato upravičeno. Sistem s svojim obstojem in reprodukcijo izvaja nasilje nad nami in mi se le branimo. V demokratični družbi zavračamo idejo nasilja in verjamemo v reševanje problemov z dialogom in miroljubnimi sredstvi. Monopol nad nasiljem smo predali državi, ki skrbi za red in mir in deluje v korist in po volji njenih državljanov. V takšni družbi ni prostora za posameznike in skupine, ki ne sprejemajo demokratičnih predpostavk, in družba ima pravico in dolžnost, da jih sankcionira. Takšno sklepanje pa stoji na predpostavki, da je vsem omogočeno sodelovanje v demokratičnem procesu. V praksi pa je velik del družbe izločen iz sodelovanja; nima pravice sodelovati pri skupnem odločanju in je prisiljen sprejeti, kar drugi odločijo tudi v njegovem imenu. Sem spadajo ljudje z družbenega dna in iz obrobja družbe. To so imigranti, ljudje brez papirjev, ki uradno ne obstajajo, ker niso vključeni v uradne evidence. V Sloveniji poznamo primer izbrisanih. Ti ljudje živijo v družbi, a niso del nje. Izključeni so iz socialnega življenja. Ker niso državljani, nimajo državljanskih pravic. Če že dobijo delovno dovoljenje, opravljajo dela, ki jih drugi nočejo in za ponižujoče diskriminatorno ceno. Vrh vsega morajo prenašati še prezir »spodobnih ljudi« in neredko nacionalistične izpade »domoljubov«. Zaradi vsega tega se zapirajo v svoje zaprte skupnosti in z nezaupanjem gledajo na pripadnike prevladujoče kulture. Sčasoma se počutijo vedno bolj ogroženi, ob tem pa vedno težje prepoznavajo mejo med stvarno in zgolj psihično ogroženostjo. Konflikti so le vprašanje časa. Nas lahko reši politika? Nova politika? Rek, da je politika umetnost odvračanja ljudi od stvari, ki jih neposredno zadevajo, dandanes postaja vedno bolj uporabna politična praksa. Deklarativno se vzpodbuja participacija državljanov v procesih odločanja, ob kritičnem pretresu ključnih demokratskih vzvodov, kot so volitve in politični slogi, pa vidimo, da populizem po- Eugene Delacroix: Svoboda vodi ljudi (Francoska revolucija) staja ne le sprejemljiv, ampak vedno bolj neobhodno potreben za političen uspeh in s tem sestavni del politične kulture. Nemogoče je pričakovati, da bo šolski sistem, ki ne vzpodbuja kritičnega mišljenja in namesto samostojnega posameznika s široko paleto znanja in zmožnostjo kritične drže ustvarja ukalupljene ljudi - izdelke, katerih glavni cilj je konkurenčnost na trgu dela, omogočal normalno delujoč demokratičen proces. Odprta družba zahteva posameznike, ki s kritično in etično držo sodelujejo v krojenju politike. Vive la revolution! Ko trenutni ekonomski sistem ne bo zmogel več zagotavljati osnovnih življenjskih pogojev večini ljudi, bodo ljudje šli znova na ulice. Zgovorna je izjava Ulricha Becka. »Državni socializem je za bogate, reveži so še vedno na trgu.« Če verjamemo Becku, korekcije obstoječega sistema ne morejo biti učinkovite. Prepad med revnimi in bogatimi se že pregovorno veča in ideologija potrošništva se spričo realnosti vedno bolj krha. Krilatica o plimi, ki naj bi dvignila vse čolne, sedanjost razkriva kot povsem zgrešeno in brezperspektiv-neži si bodo prej ali slej zapeli novo različico nekdanje Internacionale: Vstanite, v suženjstvu zakleti! Mnenje mnogih teoretikov in aktivistov je, da so novi revolucionarni subjekt nezadovoljna mladina brez prihodnosti, ki lahko skupaj s pre-kernimi delavci, študenti, migranti in drugimi izključenimi KAj?. Revolucija je potemtakem samo še vprašanje časa. Samouresničujoča se prerokba? Gre morda pri celotni analizi le za samouresničujočo se prerokbo? Kje je meja med dejstvi, željami, upi in strahovi, ki nas dandanes prevevajo? Meja je tanka in nestalna. Zlasti če gre za revolucijo, katere uspešnost je odvisna od tega, koliko ljudje verujejo vanjo. Če postane ideja revolucije privlačna dovolj velikemu številu ljudi, bomo priča učinku snežne kepe. Nekaj, kar se zdi le nadležno razgrajanje nezadovoljnih obstrancev, lahko v ustreznih okoliščinah postane iskra, ki zaneti revolucijo. Maloštevilni radikalni kritiki obstoječega sistema, ki zahtevajo temeljite, skoraj utopične spremembe, lahko kaj kmalu postanejo preroki nove dobe. Nenazadnje tudi revnega bradatega možiclja z brki, ki je cele dneve preživel za knjigami, nihče ni sumil, da bo spremenil svet. ••• Vse dobro ohraniti ••• Kdor se iz zgodovine ničesar ne nauči, je obsojen, da jo ponavlja. Najmočnejša lekcija zgodovine pa je prav ta: kako hudičevo malo se od nje znamo učiti. Vendar ne smemo izgubiti upanja, da nam ni treba ponavljati napak na popolnoma enak način, kot so to počeli naši predniki. Ko se revolucija zgodi, ponavadi ne gre za premočrten potek dogodkov, ki bi se odvijali, kakor so predvideli njeni načrtovalci, ampak prevladuje iracionalni element. Psihologija množic nas uči, da je človek sicer lahko racionalen, množica pa deluje po svojih zakonitostih. In prav ljudske množice so tiste, ki delajo revolucijo. Če predpostavimo neizbežnost revolucije, se moramo vprašati, kakšna je lahko vloga posameznikov, ki verjamejo v nujnost sprememb, a zavračajo nasilje kot sredstvo za dosego nujnih ciljev. Kakšna je vloga posameznikov, ki se rajši kot z mečem borijo z idejo. Predlagal ne bom ničesar revolucionarnega. Zvesti moramo ostati razsvetljenskim idealom in jih v kritičnem duhu prilagajati novim razmeram, svoja stališča moramo poleg iskanja trdnih razlogov za njihovo podkrepitev izkazovati s svojo osebno integriteto in zaupati Freudovi izkušnji: Glas resnice je šibek, vendar ne utihne, dokler mu ne prisluhnejo. Kvekerjeva dilema Ne moremo pa obiti problema, ki ga ponazarja zanimiva anekdota ameriškega profesorja. Ko je predaval na kvekerski univerzi (kvekerji so verska ločina, nastala iz nezadovoljstva z obstoječimi cerkvenimi institucijami), se je s študenti pogovarjal o njihovem pacifizmu. Kvekerji so namreč zapriseženi pacifisti in ne želijo sodelovati v vojni, saj vojna pomeni uporabo si- Adam Smith, oče modernega kapitalizma, le optimistično verjel, da bo človeška narava brzdala pohlep racionalnih egoističnih posameznikov, ki na prostem trgu zasledujejo svoje interese. V razsvetljenskem duhu napredka se je zdela takšna predpostavka morda upravičena, danes pa je zgodovina žal razsodila drugače. le. V pogovoru so priznali, da ni bilo težko zavrniti vojne v Vietnamu. Veliko težje je bilo zavrniti udeležbo v 2. svetovni vojni, ki je nekakšen arhetip pravične vojne. Vojne so se zato udeležili kot zdravstveni delavci. Priznali so mu, kako veseli so bili, da je bil nekdo pripravljen namesto njih opraviti »umazano delo«. Podobno smo lahko hvaležni protestnikom na ulicah, ki si namesto nas umažejo roke s tem, ko se borijo za bolj pravičen sistem. Pacifizem je sicer možno zagovarjati še na druge načine, vendar je pošteno, da sprejmemo kritiko in nanjo iskreno odgovorimo. Včerajšnji svet V svojem življenjepisu Včerajšnji svet Stefan Zvveig opisuje svoje življenje. Razočaran je nad svetom in nad usodo nemškega Juda, umetnika, pisatelja, humanista, ki mu je usoda namenila več gorja, kot ga zmore prenesti. Kljub vsemu pa Zvveig vztraja v veri v človečnost in upa, da se bo človeštvo spet zmoglo dvigniti iz bede barbarstva. Danes smo v podobnem položaju. Neomajana vera v napredek nam je otopila čute, zameglila percepcijo resničnosti in lagodnost postavila na mesto etičnega imperativa. Zvveigove slutnje je napovedal že Nietzsche. Z njima se tudi sam sprašujem: Je možno tokrat tudi revolucijo izvesti malo drugače? ■ los > • A/ .v t icf Solidarna For ^ derech i -°S *°s iniSr c l'l iz naslonjača Dve plati istega kovanca Kjer je buržoazija prišla na oblast, je razdejala vsa fevdalna, patriarhalna, idilična razmerja. Pestre fevdalne vezi, ki so vezale človeka na njegovega naravnega predstojnika, je neusmiljeno raztrgala in ni pustila med človekom in človekom več druge vezi kot goli interes, kot brezčutno »plačilo v gotovini«. ANEJ KORSIKA Zgornji citat je vzet iz manifesta komunistične stranke in ponazarja nadvse revolucionarno vlogo, ki jo je vzpon meščanskega reda prinesel za družbene odnose. Nič več ni bilo tako, kot je bilo, ves balast človeških občevanj se je zvedel na minimalni skupni imenovalec čistega interesa. Meščanstvo tako revolucionira fevdalni produkcijski način in na njegovo mesto uvaja kapitalistični produkcijski način. V isti sapi pa se dogaja tudi politična revolucija liberalizma. Medtem ko lahko v prvem primeru govorimo o liberalnem ekonomskem modelu, lahko v drugem primeru govorimo o liberalnem političnem modelu. Prav o razmerju med njima pa bi veljalo razmisliti. Zdi se, da na levici še zmeraj obstaja lažna dilema med slabim ekonomskim (neo)liberalizmom ter dobrim političnim liberalizmom. Vendar pa bi ju bilo bistveno bolj primerno obravnavati kot komplementarna, ki drug drugega dopolnjujeta in ju ne moremo obravnavati ločeno. S tega vidika lahko precej lažje razumemo slovensko osamosvojitev. Prav gotovo bi bila plebiscitarna podpora naši osamosvojitvi bistveno nižja, če bi vprašanje formulirali v smislu: Ste za uvedbo kapitalizma? Vendar je bilo vprašanje v resnici že formulirano na ta način, večstrankarski parlamentarni sistem, človekove pravice, svobodne volitve itd. so bili nujno vezani na spremembo samega ekonomskega načina. Napetost in neločljivo povezanost med političnim in ekonomskim liberalizmom pa lahko še zaostrimo. Lahko trdimo, da so osnovni postulati političnega liberalizma nujni predpogoj za nemoteno funkcioniranje ekonomskega liberalizma, tj. kapitalizma. Seveda se na tem mestu ne moremo celovito spopasti in analizirati vseh momentov političnega liberalizma, zato razmislimo zgolj o enem. Eden izrazito fantazmatskih elementov liberalizma je teza o raci- onalnem posamezniku, ki se na podlagi posedovanja enciklopedičnega znanja racionalno in optimizirano odloča. To tezo je ovrgla že psihoanaliza, ki je jasno pokazala, da je naše delovanje v največji meri določeno z nezavednim, na katerega nimamo neposrednega vpliva. Vendar je racionalni posameznik nadvse priročno vodilo v okviru množične blagovne produkcije, saj ne dopušča razmislekov o dejanski norosti tega, da bi kdo sploh lahko imel panoramski pregled nad tem, kar se producira, kaj šele, da bi bil sposoben optimalnih nakupov. Liberalizem posameznika često obravnava tudi kot avtonomno enoto, ki lahko funkcionira ločeno od družbe in je od nje neodvisna entiteta. Velikokrat se zdi, da mu je družba celo odveč. Karl Marx v zvezi s tem pravi: »Produkcija osamljenih posameznikov zunaj družbe - redkost, do katere pač lahko pride pri civiliziran- cu, ki se po naključju izgubi v divjini in ki dinamično že ima v sebi družbene sile - je prav tak nesmisel kot razvoj jezika brez skupaj živečih in-dividuov.« Nadvse ilustrativen primer takšnega razmišljanja je Robinson Crusoe. V njegovem dnevniku iz dne 1. novembra tako lahko beremo: »Naredil sem načrt, kako bom preživljal dneve. Določil sem čas za delo, čas za počitek, čas za lov, čas za razvedrilo in čas za spanje.« Očitno je, da Robinzon zgolj zato, ker v sebi že nosi dinamično razvite družbene sile, lahko strukturira svoj produkcijski proces na ta način. Robinzonova racionalnost ni racionalnost logike, ampak racionalnost družbe, ki jo je pustil za seboj in jo v isti sapi poskuša kot racionalno vcepiti samotnemu otoku, na katerem se je znašel. Opravka imamo torej z napačno dedukcijo, z dedukcijo celotne družbe na posameznika, kar je razvidno v Robinzonovi delitvi delovnega časa in delovnega dne, takisto pa gre za napačno premestitev razmerja med Robinzonovim začetnim okoljem, tj. Anglijo, in njegovim razmerjem na relaciji posameznik - družba na kasnejše okolje posameznik - otok. Tako avtonomen, suveren in neodvisen posameznik se nadvse elegantno ujema s konceptom privatne lastnine in osebne odgovornosti. V liberalnem kapitalizmu ima vsak priložnost in vsak je zaslužen za svoj uspeh ali neuspeh. Vendar vsesplošno zagotavljanje mita o enakih možnosti služi predvsem legitimaciji tega, da velika večina sploh nima nikakršnih možnosti. V ozadju tega je predpostavka, da so si vsi tisti, ki jim ni uspelo, v resnici krivi sami. S sistemom kot takim v resnici ni nič narobe, ponuja nam neštete možnosti, le deloven in poslušen je potrebno biti, pa nam bo uspelo. To je seveda daleč od resnice, da uspemo v okvirih kapitalizma, zato je nadvse priročno imeti lastnosti, nad katerimi se načeloma zgražamo. Odgovornost političnega liberalizma v odnosu do kapitalizma kot obstoječega produkcijskega načina je torej v mehki legitimi-zaciji obstoječega stanja. Ta kratki razmislek je poskušal pokazati, da je dilema med dobrim političnim in slabim ekonomskim liberalizmom lažna, saj oba predstavljata dve plati istega kovanca. Današnja kriza tako ne sme predstavljati samo krize kapitalizma, temveč tudi horizonta politične ideologije, ki stoji za njim. Ta kriza je začetek zgodovine. ■ Karl Marx Ш * Za kaj smo se izrekli na plebiscitu? Nedavno (24.12.2008) je dr. Spomenka Hribar v Mladininem intervjuju dejala: »Šokirana sem bila, ko sem zvedela, da Vegradovi delavci spijo v zabojnikih. Odgovornost države je, da sprejme takšne zakone, da takšno izkoriščanje onemogoči. To je sramota za slehernega med nami. [...] V zavest države, v našo zavest bi se moral vrniti pomen javnega dobrega in socialne države.« ANDREJ ADAM Te roussojevske besede bi si morali ponavljati in jih udejanjati. Toda v zadnjih letih nas ukrepi države oddaljujejo od ideje javnega dobrega, socialne države in celo od ideje države kot take. Ne le da se država vede kakor preplašen potepuški pes, ki se umakne pred vsako malo glasnejšo druščino, tudi ljudje se vse bolj zapirajo v zasebnost. Družbena vez se je raztrgala kakor stara, neuporabljena narodna noša. Vez, katere osnovno vezivo naj bi bilo zaupanje, se je preprosto razpustila. Namesto da bi vzajemne družbene odnose tkali iz solidarnosti in zdrave pameti, smo dopustili prevlado ekonomske logike, ki na vse družbene odnose gleda z očesom zapornika v zapornikovi dilemi.(Naj mimogrede spomnim, za kaj gre v zapornikovi dilemi. Imamo dva zlikovca. Sodišče vsakemu ponudi možnost, da izda tovariša. Če bi oba molčala - si zaupala bi Morda boste rekli, pa kaj? Ali je s takšnimi ukrepi kaj narobe? Ja, je! Če ne drugega, vas pozivam k premisleku. Kaj pa, če tvori osnovo takšnih ukrepov logika sebičnega posameznika, posameznika z racionalnostjo zapornika v zgornji dilemi? Kaj, če bo dolgoročna posledica takšnih ukrepov trajna reprodukcija natanko takih posameznikov? Če ne verjamete, česa je zmožen človek z racionalnostjo zapornika v zapornikovi dilemi, se ozrite naokoli. Ali mislite, da je delodajalcem kaj mar brezpravnosti, izkoriščevalskih odnosov, onesnaževanja sveta, duha in živčnega sistema? Zdi se, da postajajo ponovno aktualne naslednje Marxove besede: »Delavčevo odtujevanje njegovemu predmetu se po nacionalno ekonomskih zakonih izraža tako, da sme delavec potrošiti tem manj, čim več proizvaja, da postane tem bolj brezvre-den, tem nevrednejši, čim več vredno- Če ne verjamete, česa je zmožen človek z racionalnostjo zapornika v zapornikovi dilemi, se ozrite naokoli. Ali mislite, da je delodajalcem kaj mar brezpravnosti, izkoriščevalskih odnosov, onesnaževanja sveta, duha in živčnega sistema? bila oproščena. Toda ker noben od njiju ne ve, kako bo ravnal drugi, si ne zaupata. Oba je strah, da ju bo drugi izdal in da bosta morala odslužiti visoko zaporno kazen. Zato ravnata racionalno. Izdata tovariša, si tako sicer še vedno prislužita zaporno kazen, a ker sta sodelovala s sodiščem, je kazen nižja.) Prav ta miselnost očitno preplavlja naš duhovni horizont. Če se ozremo v šolo, bi bilo zanimivo primerjati, kaj je danes samoumevno in kaj je bilo samoumevno pred desetimi ali petnajstimi leti. Se sploh zavedate, da imamo ministra za šolstvo, ki je ravnateljem predlagal trajni mandat, dvema najbolj razvpitima gimnazijama pa (kot se zdi) odobril kurikulum, ki je po izbirnosti primerljiv s tistim na mednarodni maturi? sti ustvari, da je delavec tem bolj ska-žen, čim bolj je njegov produkt oblikovan, da je delavec tem nemočnejši, čim mogočnejše je delo, da je delavec tem bolj postal plitev in suženj narave, čim bolj je njegovo delo polno duha. Delo proizvaja prečudne stvari za bogatine, toda za delavca proizvaja pomanjkanje. Proizvaja palače, toda za delavce brloge. Proizvaja lepoto, toda za delavca pohabljenost. [...] Proizvaja duha, toda za delavca proizvaja bebavost, kretenstvo.« Za družbeno vez, ki bi bila stkana iz zaupanja, je potemtakem potreben nek nivo, neko stanje duha, nek določen način učlovečenja. Rečeno drugače, potreben je ustrezen način vzgoje in izobraževanja. Kapitalistično tkanje medčloveških vezi se seveda ne meni za vprašanje načina in prav ker se ne meni, v resnici sploh ne moremo govoriti o kapitalistično-ekonomskem tkanju medčloveških vezi, govorimo lahko le o trganju, paranju, uničevanju. Za družbeno vez, ki bi bila stkana iz zaupanja, so (še vedno) potrebni splošno razgledani ljudje. Ni dovolj, da v šolah učimo to ali ono pismenost, to ali ono kompetenco, ali da proizva- jamo (zaradi ekonomskih zakonitosti in ne nekakšne avtonomije) vse ožje usmerjene strokovnjake. Tudi ni dovolj, da (zaradi ekonomskih zakonitosti in ne nekakšne avtonomije) preoblikujemo šolske programe v imenu večje izbirnosti, fleksibilnosti ipd., pri čemer pozabljamo, da naloga šole ni brezpogojno prilagajanje trgu ali služenje sebičnim interesom še nezrelih in neraz- komentar gledanih ljudi, ki so po naključju odkrili enega izmed stotih možnih darov, ki spijo v njihovem duhu. Naloga šola je tudi vpeljevanje mladih v dediščino človeškega duha in v skrb za vse že priborjene človeške pravice in svoboščine. Ali mislite, da nam bodo te pravice varovala nova jara gospoda? Družbene vezi potemtakem ne bodo znova stkali takšni ali drugačni ozko razgledani strokovnjaki, ti ali oni birokrati, ki si tako ali drugače kupujejo lojalnost ali ki celo mislijo, da lahko skupnost rešijo domovinska vzgoja in dobro plačani menedžerji. Družbeno vez bodo, če sploh, ponovno stkali splošno razgledani in sočutni ljudje, katerih carpe diem bo impliciral tudi pojutrišnjem. Zaključimo. Čez nekaj let, dr. Hribarjeva, boste še veliko bolj šokirani. ■ D N (D > (A k O a • a a Na tem mestu smo maja lani že pisali o zdravniških plačah, ali bolje rečeno o upravičenosti zahtev po njihovem zviševanju. Govorimo o lanskih stavkovnih zahtevah zdravnikov, ki so se za njih končale uspešno, pravzaprav kar z občutnim povišanjem. Takrat smo namignili, da zdravnikom pri takih zahtevah manjka etičnega občutka in še bolj razumevanje za socialne in gospodarske razmere. Čeprav smo jim privoščili povišice, smo jim očitali socialno neobčutljivost in neskladje z zdravniškim poslanstvom. So zdravniki požrešni? Danes, slabo leto kasneje, smo doživeli dve spremembi: svet in Slovenija sta zabredla v stanje finančne in ekonomske recesije, slovenska vlada, seveda ne edina, pa tako rekoč uveljavlja uravnilovko, znižuje plače v javnem sektorju in menedžerje poziva k njihovemu manjšanju ali celo daje navodila o njihovi zgornji meji. Nenazadnje je Pahorjeva vlada znižala plače tudi sebi. Stanje recesije in zategovanje pasu pa je sovpadlo s še enim dogodkom: javnim razkritjem podatkov o rekorderjih med zdravniki, ki prejemajo enormne dohodke. Na prvi pogled se zdi, da smo zabredli v histerijo zavisti in splošne mobilizacije čustev, ko v kriznih razmerah nikomur več ne privoščimo več denarja, kot ga prejmemo sami. Tako rekoč zahtevamo omejevanje in skromnost za vse. Tisti, ki opozarjajo na histeričnost takega diskurza in na dejstvo, kako zelo populistično se je tega lotila vlada, imajo prav. Toda ob omenjenem pomisleku vendarle vztrajajmo, da obstaja tudi nekaj gnilega v deželi zdravniški. Razložimo, zakaj. Prvič, po razkritih podatkih so zneski, ki jih prejemajo zdravniki, resnično visoki, število zdravnikov pa je neverjetno veliko. Rekorder med njimi in ime, ki so ga mediji največkrat uporabili, je anesteziolog Rade Stanič, ki je konec lanskega leta prejel v enem mesecu 18.500 evrov bruto. Naš zdravnik se do take številke ni dokopal le z delom v službi, kajti registrirano ima še svoje podjetje - kot samostojni podjetnik tako deluje, skupaj s številnimi, v različnih javnih in privatnih zdravstvenih zavodih. Kar je legalno, temu ne gre oporekati, ne glede na višino prejemkov. Težava nastopi, ko si pogledamo pobliže, na kakšen način, s kakšnimi motivi in kakšnimi »žrtvami« so zdravniki prišli do njih. Ali še bolje: čemu vse so se pripravljeni odreči, da bi jih dosegli. Eden izmed ne tako maloštevilnih zdravniških herojev iz Maribora je novembra lani delal po 20 ur na dan. Ko so ga na komercialni televiziji poklicali, da jim pojasni, kako je to mogoče, se je zapletel v dokazovanje, kako zanič je njegovo življenje. To je dosegel, kot pravi, na ta način, da »je brezfami-lije«, »brez obveznosti«, s »pet ur spanja«. Povedano drugače, njegova kvaliteta življenja je grozljiva, kot so dejali in kot je pribil predstavnik zdravniškega sindikata Fides. Skratka: človek bi se nam moral hudo zasmiliti. S takim argumentom je kajpak vse narobe. Zdravnike pač nihče ne sili, da bi si prigarali tistih 1 7.000 in več bruto plače na mesec. Že res, da se nekateri med njimi radi skrijejo pod pretvezo pomanjkanja zdravnikov in stavijo na karto svoje nepo-grešljivosti, toda reči, da morajo garati kot samostojni podje- tniki tudi popoldne, ker ni drugega, ki bi jih nadomestil, je munchhausenovska raca. Spomni nas na primer še enega mariborskega zdravnika, ortopeda, ki si je vzel nekaj mesecev dopusta, v tem času pa zavzeto opravljal popoldansko delo v zasebni ortopedski ambulanti v Termah 3000 v Moravskih toplicah. Naš zdravnik, ki spi le 5 ur dnevno (pustimo ob strani, kdaj se odpelje domov, kdaj se pripelje v službo, kdaj se prehranjuje), pa po naših podatkih uspeva početi še nekaj, kar je novinarjem ostalo prikrito. V spanju (!) ali na delovnem mestu namreč pridno skrbi za svojo akademsko kariero s pisanjem znanstvenih člankov in pedagoškim delom. Ne le da bi se smeli vprašati, kako lahko zdravniki v somnambulnem stanju sploh kvalitetno skrbijo za svoje paciente, vprašati bi se morali po kvaliteti njihovega dela in izdelkov na vseh možnih ravneh. Anomalije, ki jih dopušča naš zdravstveni in plačni sistem, pa niso predmet našega zapisa. Spomnimo - zdravniki so nas prepričevali, da so premalo plačani. Zdaj se je za otipljivo število med njimi razkrilo, da to ne drži. Nekatere somnambul-ne zdravnike v njihovem vzvišenem hipokratskem poslanstvu lahko vodi le en cilj. Težko si predstavljamo, da je to kaj drugega kot prvi izmed sedmih smrtnih grehov: požrešnost. ■ zapisi iz mrtvega doma Zgodovinski spomin OR. SAMIR OSMANČEVK, GRADEC V zadnji fazi balkanskih spopadov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je za pogajalskimi mizami pojavljala neka nova in skrajno zanimiva tendenca, ki globoko zadeva samo srž prerazdelitve Balkanskega polotoka. Tedanji ameriški odposlanec Richard Holbrooke je namreč prekinil pogovore in zapustil pogajalsko mizo, kadarkoli so se udeleženci v pogovorih začeli sklicevati na »zgodovinske argumente«, kadarkoli so namesto racionalnega in pragmatičnega pristopa k problemu jeli na dolgo in široko razglabljati o svojih zgodovinskih pravicah do ozemlja, o preteklih genocidih ter sedanjih in prihodnjih maščevanjih, o junakih in kvizlingih vseh vrst in barv, o Kosovu in Turkih in hercegovskih jamah in Drini in Pliberku. Demokracija in večstrankarstvo kot da bi šele razplamtevali eksjugoslovansko hi-storiografsko domišljijo, katere rezultat je bila prav armada Holbro-okeovih sogovornikov, ki bi zmogli brez argumentov »kolektivnega spomina« in ob predpostavki minimalne človeške iskrenosti komaj komu zares razložiti, zakaj ubijajo in so ubijani. Utrujeni in jeznoriti Holbrooke že zdavnaj ni več ameriški odposlanec za Balkan, rušenja in pomori so se nehali, toda podedovano eksjugoslovansko zgodovinopisje je v celotnem prostoru zgolj spremenilo predznak in še naprej eksistira kot generator novih razdejanj in maščevanj. Posebna nevarnost je prav v tem, da se je, tudi do omenjenih devetdesetih, to ideologi-zirano zgodovinopisje - podobno kot dandanes - neprestano skrivalo za masko znanstvenosti in se pri tem torej sklicevalo na avtoriteto »z ideologijo neokužene« znanstvene metode, da bi tedanjim, sedanjim in prihodnjim pogajalcem ponudilo ultima ratio pri pojasnjevanju rušenj in pomorov, ki jih ob minimumu človeške iskrenosti ni mogoče razložiti drugače kot prav z - zgodovino. 0 znanstvenem patriotizmu Skoraj petnajst let je minilo od Hol-brookeovih nevrotičnih zavračanj, da bi poslušal mitološke tirade, pi- še se leto 2009, balkanske univerze so z odkritjem demokracije, večstrankarstva in kapitala prenehale biti inkubatorji ideološko ustreznih kadrov, toda na začetku besedila omenjena tendenca je ostala ista. Dežela, piše zagrebški jutar-nji list, sporoča Hrvaški, da ima ta probleme z ustaštvom in Neodvisno državo Hrvaško ter da ni nikomur izplačala niti krajcarja odškodnine, zaprepaščeni hrvaški zgodovinarji pa to zavračajo z zgodovinskimi argumenti o položaju Slovenije v Tretjem Rajhu, z vojnami, ki jih je vodila in ki jih ni vodila itd. V najnovejši eskalaciji so, kakopak, tako eni kot drugi patrioti, ki tudi v znanosti prvenstveno ljubijo svojo deželo, rod in domovino, tisto, kar je drugačno - vključujoč tudi drugačno znanstveno resnico -, pa sprejemajo le na obisk. (PREVOD: DARINKO KORESJACKS) tičnega delovanja, ki tako pomemben segment družbenih znanosti, kot je zgodovina, očitno spet nesramno zlorabljajo za cilje, ki jih nikakor ne moremo več imenovati kratkoročni in dnevnopolitični. Zdi se mi, da sem v teh vse bolj osamljenih zapiskih že nekajkrat govoril o tem, da se zgodovinopisje v južnoslovanskih prostorih instru-mentalizira kot sredstvo, s pomočjo katerega je mogoče kolektivno zavest z zastrupljanjem kolektivnega spomina neprestano vzdrževati v stanju latentne mobilizacije, ki se lahko v hipu pretvori v resnično izredno stanje. Kajti tanka je meja med virtualnim in realnim za patriote, ki jih inducira takšno zgodovinopisje (za takšne je celo najbližji sosed zgolj obiskovalec), ki vidijo zgodovinske kontinuitete, kjer jih sploh ni, ki iz lokalne zgodovi- Glede no to, s kakšnimi pridevki so si bolkonoidne nacije izkazovale čast (in si jo še naprej izkazujejo) v medsebojnem komuniciranju, ni LeGoffova trditev v hrvaščini niti žaljiva. S stališča filozofije zgodovine - ta se že dolgo v največjem delu ukvarja prav z metodologijo zgodovinskih znanosti - je tukaj torej najmanj pomembno, kdo ima pravzaprav prav v svojih »znanstveno« utemeljenih dognanjih (najbolj bedno od vsega pa je pri tem dejstvo, da je mogoče in enim in drugim in tretjim brez posebnega histori-ografskega napora dokazati raznorazna kolaboracionistična nagnjenja in pripravljenosti, da se uklonijo kakršnimkoli okupatorjem!), torej sem omenjeno historiografsko eskalacijo navedel le kot dokaz, da bi Holbrooke - v kolikor bi se ponovno angažiral v teh prostorih, pa čeprav severnih - bil še naprej prisiljen zapuščati balkanske po-gajalsko-historiografske orgije. Ter da imajo enonacionalna zgodovinopisja enonacionalnih fevdov še naprej probleme z razumevanjem elementarnih načel znanstvene objektivnosti. Tu je torej beseda o modelih poli- ne naučeno nereflektirano dojemajo skoraj kot osebno zapomnjeno. Svetobolja, ki neprestano izvirajo iz banalnega obmejnega spora, in to na obeh straneh razmejitvene črte, dajejo jasno vedeti, da je eksjugoslovansko zgodovinopisje, skupaj s svojimi demokratskimi nasledniki, profesionalno opravilo nalogo, ki mu je bila naložena. In to ne glede na to, koliko se zadnje čase napreza, da bi falsificiralo test očetovstva - prav kakor se poda sumljivim likom, ki v polkrimi-nalnih spleenih razprodajajo družbeno premoženje, organizirati volitve v državah velikosti enega Dunaja do enega in pol Londona ter po možnosti razigrati vojne spektakle - ter da bi tudi družbena znanost prenehala biti inkubator ideološko primernih kadrov z jasno nalogo ne dopustiti, da bi lokalna zgodovina ostala brez svojih samozavestnih vernikov. Vernikov, ki, v najboljših tradicijah Hitlerjevega odvetnika Carla Schmitta, celo če jih prebudite sredi noči, vedo, kdo so domačini in kdo obiskovalci ali, kot bi rekel Schmitt, kdo so prijatelji in kdo sovražniki. Gostujoča previdnost Kot »gostujoče pero«, ki po navadi adresira tako domačine kot obiskovalce, imam torej tudi jaz osebno razloge, da se globoko zamislim nad svojimi mrtvodomskimi reportažami. Kajti patrioti so budni, nedvomno. Nedavno sem v hrvaščino prevedel knjigo avstrijskega pisca Adolfa Holla, izvrstno analizo občutljivosti v religijskih diskurzih. No, že na prvih straneh dela, pod naslovom Kadilo in žveplo, postavlja Adolf Holl Marijo v skoraj brutalen seksualni kontekst; izpostavlja ga s pismom nekega svojega znanca, ki ima poleg srhljivih patoloških strahov pred peklom tudi tako rekoč pornoteološki problem z nekim Marijinim kipom. Preostanek knjige je zares prvorazredno branje brez pornografskih detajlov, toda že začetek je bil dovolj, da se je moj izčrpni razgovor z zagrebškim založnikom zaključil s tipičnim (in obojestranskim) »ni še čas za to«, v kombinaciji z visokonapetostno sintagmo o življenjsko nevarnem približevanju mejam pa-triotsko-verske tolerance. To, da je Adolf Holl teološko in filozofsko izjemno zgovoren katoliški duhovnik - čeprav je od sedemdesetih v trajnem sporu s Cerkvijo - pa da se njegova nakana ne more niti izraziti drugače, če hoče osvetliti vlogo čutnosti v vsakdanji religioznosti ter v tradicionalnih mitoloških in žrtvenih ritualih, to kakopak ne igra nobene vloge; kajti kdor je že pri tretjem stavku identificiran kot obiskovalec, bo komajda prebran do konca. To, da je Adolf Holl globoko veren človek, ki v iskanju vsega, kar ga iz devotio moderna vrača v izvirno, nereflektirano religioznost, to je torej tretjerazredno dejstvo - v primerjavi z eno ali dvema epistolarnima prizoroma, ki po intenzivnosti inten-dirane žaljivosti niti približno nista tisto, kar so bile znane danske karikature. Kot vsak resnično religiozen človek bo Holl, zdi se, v najboljšem primeru ostal sosed tako domačinom kot obiskovalcem. Ker kolikor ne smemo zanemariti, da so oboji skupnosti ljudi, ki berejo iste knjige, toliko ne smemo pozabiti niti tega, kakšne knjige berejo. Zadnje desetletje sem se kot zapisi iz mrtvega doma predan bralec družil z izvrstnim francoskim zgodovinarjem Jacque-som LeGoffom, z enim od tistih, ki so nadaljevali delo zgodovinarjev iz tridesetih let prejšnjega stoletja, zbranih okrog časopisa Anna-les. No, pred nekaj tedni mi je prišel v roke tudi hrvaški prevod njegove knjige o Evropi, namenjene predvsem zelo mladim bralcem, ki jih je treba šele spoznati z zgodovino kontinenta in jim ustvariti zavest o skupni kulturni osnovi, ne glede na religijske zapornice in tradicionalna svetobolja. Ko piše o Balkanu, pa LeGoff v hrvaščini izkazuje elementarno nepoznavanje snovi: zanj so bosanski muslimani direktni biološki potomci turških okupatorjev. Glede na to, s kakšnimi pridevki so si balkano-idne nacije izkazovale čast (in si jo še naprej izkazujejo) v medsebojnem komuniciranju, ni LeGoffova trditev v hrvaščini niti žaljiva, čeprav se zoperstavlja oficialnemu srbskemu pa tudi hrvaškemu zgodovinopisju, ki v Bošnjakih po eni strani vidi poturčene Srbe, po drugi pa hrvaško cvetje - kar celo s takšnimi prisvajanji jasno priča o njihovi slovanski pripadnosti. Seveda pa v isti knjigi v nemščini LeGoff izkazuje elementarno poznavanje stvari, o katerih piše, ter se inkriminirana trditev v nemški izdaji (v prostem prevodu) glasi: Turška okupacija Balkana je za seboj pustila islam, ki je še danes prisoten v Bosni in Hercegovini. Znani so mi primeri, ko sami zgodovinarji fal-sificirajo, zamolčujejo, izkrivljajo zgodovinsko stvarnost; toda ni mi znan niti en primer, da bi nekega tako izvrstnega svetovnega znanstvenika difamirali in diskreditirali na najnižjem možnem nivoju: z zavestno napačnim, zlobnim prevodom, ki ne prinaša nobene škode omenjenim Bošnjakom, ampak povzroča ogromno škodo in sramoto enemu največjih svetovnih zgodovinarjev. Seveda on najbrž niti ne ve, da je bila njegova znan- stvena avtoriteta zlorabljena na tak način (predstavljajmo si samo, kaj si bodo drugi hrvaški zgodovinarji danes ali čez dvajset let mislili o LeGoffu in njegovi nestrokovnosti, če jim bo ta knjiga prišla v roke!), da je bil s pomočjo predrznega falsifikata integriran v politične modele, v katerih je družbena znanost sredstvo vladavine in neke vrste psihološka sirena, ki neprestano tuli znak za preplah in ohranja ljudi pripravljene za mobilizacijo. Prav o tem, o zgodovinskem spominu, ki za Balkan pomeni produkcijo sovražnikov-obiskovalcev, pa tukaj tudi gre. Kar se mene tiče, mi je nemška izdaja LeGoffo-ve knjige dala znak za konec alarma; Hitlerjev prihod v Maribor pa prepuščam hrvaškim in Paveličevo tvorbo slovenskim zgodovinarjem. Dokler ne začnemo skupaj prebirati LeGoffa vsaj v nemščini. ■ To, da je Adolf Holl globoko veren človek, ki v iskanju vsega, kar ga iz devotio moderna vrača v izvirno, nereflektirano religioznost, to je torej tretjerazredno dejstvo. Gaza - resnica o Davidu in Goljatu Tako hebrejska Biblija kot Koran vsebujeta zgodbo o mladem Davidu, bodočem kralju Izraela, in velikanu Goljatu, ki bi naj bil iz Filistine, mestnih državic na območju današnje Gaze in izraelskega Ashkelona. Izvor besede Palestina izhaja prav iz Filistine. Zgodba se konča tako, da David zgolj s fračo premaga oboroženega Goljata. ALEŠ KUSTEC Tudi dandanes je majhen Izrael ogrožen sredi mogočnega arabskega ozemlja. Nevarna teroristična skupina Hamas skuša izbrisati Izrael z zemljevida. Tako je od leta 2005 na južna izraelska mesta padlo okoli 10 tisoč raket in minometov ter pri tem ubilo 14 nedolžnih ljudi. Le kdo se ne bi branil? Kot je dejal Barack Obama med svojim julijskim obiskom Izraela: »Če bi nekdo pošiljal rakete na moj dom, kjer dve moji hčerki ponoči spita, bi naredil vse, da bi to ustavil, in enako bi pričakoval, da bo storil Izrael.« In ker je Hamas večkrat kršil premirje z izstreljevanjem raket in ga ni želel podaljšati, Izraelu ni preostalo drugega, kot da napade Gazo in onesposobi Hamas. Začetek tega članka je v skladu z medijsko podobo Izraela, ki se sicer počasi spreminja, saj v realnosti preprosto ne vzdrži več. Število civilnih žrtev Izraelska vojska je napadla Gazo 27. decembra blizu opoldneva, ko so številni ljudje bili na ulici in ko so se učenci vračali iz šole. Mouin Rabba-ni je zapisal: »90 letal je odvrglo 100 ton eksploziva ... V nekaj minutah so letalski napadi ubili več kot 225 ljudi.« [1] Odziv izraelske zunanje ministrice Tzipi Livi v intervjuju za Sky News 28. decembra je bil očiten: »Naša ideja je bila, da jih presenetimo.« Še pred tem je dejala: »Skušamo se izogniti civilnim žrtvam. Izrael je poklical prebivalce, ki živijo blizu Hamasovih poslopij, da se umaknejo. Vendar to je vojna, te stvari se lahko zgodijo.« In so se zgodile. V 22 dneh pokola v Gazi je umrlo skoraj 1400 Palestincev, število izraelskih žrtev je bilo mnogo manjše, in sicer 13, od tega so bili trije civilisti. Kot trdi Izrael je večina od pobitih ljudi militantov, teroristov, Ha-masovcev, ki ne štejejo. Eden izmed redkih tujih zdravnikov v Gazi je bil Norvežan Mads Gilbert. Ostalim njegovim kolegom tako kot no- vinarjem vstop v Gazo ni bil omogočen. Nekako še razumem, da so novinarji del medijske vojne, vendar zakaj zdravniki, ki so zaman čakali ob meji, niso smeli pomagati svojim kolegom v Gazi, ki so po več ur bili primorani skupaj operirati? Gilbert je za Sky News 5. januarja dejal: »Tukaj je kot v peklu, saj bombardiranje poteka celo noč ... edini zločin, ki so ga storili, je, da so civilisti - Palestinci, ki živijo v Gazi... Videl sem enega vojaka sredi stotine tistih, ki smo jih danes oskrbeli. To je vojna proti civilnemu palestinskemu prebivalstvu Gaze in to lahko dokažemo s številkami.« Palestinsko ministrstvo za zdravstvo je do konca spopadov 17. januarja ocenilo, da je umrlo 410 otrok in 104 ženske. Tudi ostale organizacije so večinoma poročale le o žrtvah med otroki in ženskami, kategorijo civilisti so izpustile, kot če bi bil vsak fant, starejši od 16 let, avtomatično terorist. Po podatkih izraelske organizacije za človekove pravice BTselem je izraelska vojska od septembra 2005 do začetka napada na Gazo ubila 1400 Palestincev. Če povzamemo, da je polovica ubitih civilistov, kar je minimum, dobimo od leta 2005 šokantno razmerje med ubitimi palestinskimi in izraelskimi civilisti (82:1). Če za vsakega ubitega izraelskega civilista ubiješ 82 palestinskih civilistov, je težko govoriti o samoobrambi, prej o brutalnem maščevanju. Pravica do samoobrambe Za razumevanje sedanje situacije moramo pogledati tudi zgodovinsko ozadje konflikta. Leta 1948 je Izrael razglasil neodvisnost na podlagi resolucije ZN, ki je judom (31 % prebivalstva) dodelila 56 % zemlje, Palestincem (69 % prebivalstva) pa le 43 %. Preostali procent je zavzemal mednarodno nadzorovano območje Jeruzalema in Betlehema. Веппу Morris, kontroverzni izraelski zgodovinar, v svojih knjigah piše, da so med prvo izraelsko-arab-sko vojno leta 1948 Izraelci načrtno skušali izgnati čim več Palestincev, da bi ustvarili večinsko judovsko državo. Vendar pa Morris v intervjuju za Haaretz pravi: »Ne mislim, da je izgon leta 1948 vojni zločin ... Če bi Ben-Gurion [prvi predsednik Izraela] izvedel obsežnejši izgon in (etnično) očistil celo državo - celotno ozemlje Izraela do reke Jordan, bi (demografsko) stabiliziral državo Izrael.« [2] A ni podobno razmišljal Hitler, ko je skušal etnično očistiti Evropo? Večina (80 %) prebivalcev Gaze je beguncev iz leta 1948 in 1967, ko so zaradi izraelske agresije bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Izraelska mesta ob Gazi, ki so tarča Hamasovih raket, so nekoč bila palestinske vasi in domovi teh ljudi. Seveda za to Hamas še nima pravice bombardirati teh mest, vendar to dejstvo, ki ga mediji izpuščajo, daje dodatno razsežnost konfliktu. V vojni leta 1967 je Izrael osvojil celotno Palestino do doline reke Jordan, o kateri govori Веппу Morris, in Gazo. Od takrat so Palestinci na teh območjih pod izraelsko okupacijo. No-am Chomsky je v intervjuju za Co-unterPunch dejal: »Ni skrivnost, da je (izraelska) politika bila v skladu s priporočili Moshe Dayana (obrambni in zunanji minister Izraela) takoj po vojni leta 1967: Palestinci bodo še naprej živeli kot psi, in kdor želi, lahko odide.« [3] Palestinci na Zahodnem bregu zaradi judovskih naselbin s skoraj pol milijona naseljenci, več kot 100 kontrolnimi točkami, več 100 kilometrov cest, ki jih ne smejo uporabljati niti prečkati, obdani z zidom, živijo življenje kot drugorazredni ljudje, kar je bila med drugim značilnost apartheida v Južnoafriški republiki. Če jih bo dovolj obupalo in se odselilo, se bo uresničilo obžalovanje Веппуја Morrisa po velikem Izraelu do reke Jordan. Michael Neuman trdi, da ima na zasedenih palestinskih ozemljih Izrael glavno oblast, kar pomeni, da lahko dela, kar želi. Palestinci na teh ozemljih nimajo nobene politične vloge, saj ne morejo voliti na izraelskih volitvah. Zaradi izraelske politike so Palestinci pod grožnjo humanitarne katastrofe ali razlastitvijo virov, ki jih potrebujejo za življenje. Zaradi tega je po Neumanu Izrael v konfliktu agresor, proti kateremu se Palestinci borijo v samoobrambi. Če bi se Izrael umaknil z zasedenih palestinskih ozemelj na meje iz leta 1967, kot to veleva 242. resolucija Varnostnega sveta ZN, in Palestinci ne bi bili prepuščeni na milost okupatorja ter bi bili svobodni in odgovorni za svoja dejanja ter zagotavljanje miru, bi Izrael v primeru, da bi ga Palestinci napadli, dejansko imel pravico, da se sklicuje na samoobrambo. [4] Geto v Gazi Velikokrat je slišati argumente, da se je Izrael leta 2005 umaknil iz Gaze in tako ponudil možnost Palestincem, da bi živeli v miru in blagostanju. Slednji pa so to zaradi sovražnosti in nasilja do Izraela zapravili. Kot prvo je potrebno poudariti, da se je Izrael iz Gaze umaknil ne zaradi ljubezni do Palestincev, temveč ker je imel z Gazo več stroškov kot koristi, saj je moral zagotavljati varnost sedem tisoč judovskim naseljencem sredi 1,5 milijona Palestincev. Umik tudi ni nakazoval umika z Zahodnega brega, saj se je še isto leto tja preselilo 14 tisoč judovskih naseljencev, večina jih je prišla prav iz Gaze. Izrael je prav tako obdržal nadzor nad mejami Gaze. Ko je leta 2006 na demokratičnih volitvah zmagal Hamas, je Izrael ukinil izplačilo palestinskih davkov Hamasovi vladi, ZDA na čelu z EU pa so proti njej uvedle sankcije. Posebni poročevalec ZN, John Dugard, je ob tem dejal, da se je prvič v zgodovini zgodilo, da bi ekonomske sankcije veljale za okupirano prebivalstvo. Namen sankcij je bil onemogočiti delovanje vlade in s tem obubožano ljudstvo obrniti proti Hamasu. Tej taktiki se je pri- Judje v getu so se raje, kot dt odločili, do umrejo v boju. A Gazi pravice, da se uprejo? / ~ družil tudi Fatah, ki ni mogel preboleti izgube na volitvah. Kot je zdaj že povsem znano, saj je o tem za revijo Vanity Fair pisal David Rose, je Fatah v sodelovanju z ZDA leta 2007 v Gazi skušal izvesti udar in strmoglaviti Hamas. Ker pa je slednji to predvidel, je Fatah izgnal iz Gaze. Po prevladi Hamasa je Izrael zaprl meje in močno omejil dotok dobrin: goriva, zdravil in tudi hrane. Medtem ko so vse človekoljubne organizacije že pred začetkom vojne konstantno poročale o humanitarni krizi, je »madam« Livni med bombardiranjem dejala, da krize v Gazi ni. Razumljivo, da opaziš stradanje ljudi, moraš v sebi imeti humanost. Slednje ministrici očitno primanjkuje, pa čeprav situacija v Gazi spominja na Varšavski geto. Na to je opozoril tudi posebni poročevalec ZN za človekove pravice, Richard Falk. V Varšavskem getu so namreč nacisti obkolili tamkajšnje Jude ter jih prikrajšali za hrano in ostale osnovne potrebščine. Prav tako so onemogočili vodno, električno in zdravstveno oskrbo. Judje v getu so se raje, kot da umrejo od lakote in bolezni, odločili, da umrejo v boju. Kot je dejala znana španska upornica »La Pasi-onaria« v času španske državljanske vojne: »Boljše je umreti na svojih nogah, kot umreti na svojih kolenih.« Ali nimajo potem tudi Palestinci v Gazi pravice, da se uprejo? Terorizem in vojni zločini Palestinski upor trenutno vodi Hamas v Gazi. Vodstvo Fataha na čelu s palestinskim predsednikom Mahmudom Abasom, ki obvladuje Zahodni breg, je kapituliralo oziroma kolaborira z Izraelci. Poleg tega je Fatah postal sinonim za korupcijo in se je za razliko od Hamasa, ki je razvil široko paleto socialnih storitev, distanciral od ljudi. Tudi zato je Hamas zmagal na volitvah in še vedno uživa podporo palestinskega ljudstva. Zaradi svoje nepriljubljenosti in nedemokratičnosti, saj njegova vlada na Zahodnem bregu ni bila demokratično izvoljena, je Fatah v sodelovanju z izraelskimi varnostnimi silami začel nadzorovati lastne ljudi, predvsem iz strahu pred okrepitvijo Hamasa na Zahodnem bregu. Tako so Abasove varnostne sile zatrle kar nekaj palestinskih demonstracij na Zahodnem bregu v podporo Gazi. Palestinski predsednik tako postaja še eden izmed koruptiv-nih arabskih voditeljev, ki s trdo roko vladajo ljudem, ki jih ne podpi- rajo. Ob tem pa jih zahod označuje za zmerne arabske režime, medtem ko demokratično izvoljene (Hamas) bojkotira. Vendar je glede upora potrebno biti jasen. Hamas sicer ima pravico voditi upor, vendar nima pravice ubijati nedolžnih ljudi, kar pa s svojimi raketami nedvoumno počne. Zaradi tega je Hamas poleg tega, da je bil demokratično izvoljen, tudi teroristična organizacija, saj je definicija terorizma uporaba nasilja proti civilistom zaradi političnih ciljev. Beseda terorizem postane zanimiva, če vzamemo v okvir, da so Hamasove rakete od leta 2005 ubile 17 izraelskih civilistov, medtem ko je izraelska vojska ubila 1400 palestinskih ci- vilistov. Se pravi, Hamas, ki načrtno cilja na civiliste, ubije 82-krat manj civilistov kot Izraelska vojska, ki se jim trudi izogniti!? Ob tem je potrebno poudariti, da izraelska vojska ve, da bo ubila civiliste. Če bombardiraš šolo ZN, ti mora biti jasno, da boš pobil civiliste. Če v hišo spraviš 110 ljudi in jo potem bombardiraš, ti je jasno, da boš ubil civiliste. Če uporabljaš fosforne rakete na tako gosto poseljenem območju, veš, da boš zažgal in ubil veliko civilistov. To ni kolateralna škoda, to je uboj civilistov. Kot je zapisal kolumnist izraelskega časnika Haartez Gideon Levy: »Noben pilot ali vojak ni šel v vojno, da bi pobijal otroke. Niti eden izmed njih ni nameraval ubijati otrok, ven- Če za vsakega ubitega izraelskega civilista ubiješ 82 palestinskih civilistov, je težko govoriti o samoobrambi, prej o brutalnem maščevanju. dar se zdi, da jih tudi niso nameravali ne ubijati.« [5] To morda niso teroristična dejanja, so pa vojni zločini. Cilji vojne Ker Hamas ni želel podaljšati premirja, tako je trdil Izrael, je bil slednji prisiljen napasti Gazo ter uničiti izstrelišča raket. Vendar pa izraelski vojski do konca vojne ni uspelo preprečiti izstreljevanja raket. Analitiki sklepajo, da ima Hamas še vedno na zalogi tisoč raket. Ko so spoznali, da ne bodo realizirali tega cilja, so si zadali novega. Novi cilj je bil uničiti tunele med Gazo in Egiptom ter tako preprečiti tihotapljenje orožja. Omenjeni tuneli so nastali prav zaradi izraelske blokade mejnih prehodov, saj se preko tunelov prebivalci Gaze oskrbujejo tudi s hrano. Kljub silovitemu bombardiranju izraelskega letalstva se je po koncu vojne tihotapljenje skozi tunele nadaljevalo. Pojavil se je tudi cilj oslabitve Hamasa, a je tudi slednji bolj ali manj spodletel. Medtem ko Izrael po koncu vojne še vedno ni popolnoma odprl mejnih prehodov za humanitarno pomoč, so Hamasovi uradniki prehiteli mednarodno skupnost in prizadetim družinam delili denar (4000 ), tako kot je to počel Hezbolah po koncu libanonske vojne. Hamas si je s tem dejanjem le še utrdil podporo v Gazi. Torej, tudi Hamas po koncu vojne ni tako oslabljen, kot bi si Izrael želel. Izraelu so torej spodleteli vsi cilji. Tako je situacija praktično enaka, kot je bila pred začetkom vojne, le da je po nepotrebnem umrlo 514 palestinskih žensk in otrok ter da je Gaza popolnoma uničena, tako da bo EU spet lahko namenila sredstva za izgradnjo infrastrukture. Veliko poslopij, ki so bile v Gazi uničene, je namreč financirala EU. Kot je dejal norveški zunanji minister, Jonas Ga-hr Stoere: »Ali naj namenimo sredstva še enkrat za izgradnjo nečesa, kar bo porušeno, ponovno zgrajeno in spet porušeno?« Ironija vsega pa je, da premirja ni prekršil Hamas, ampak ga je izraelska vojska. Deradikalizacija Hamasa Od 19. junija, ko je premirje začelo veljati, se je število raket na mesec v povprečju znižalo na tri. In še te rakete so izstreljevale ostale manjše palestinske skupine. Kaj se je torej zgodilo, da se je število izstreljenih raket novembra in decembra spet povečalo? Na dan ameriških predsedniških volitev, 4. novembra, ko so oči Američanov bile usmerjene dru- gam, je izraelska vojska vdrla v Gazo ter ubila šest pripadnikov Hama-sa. O tem je poročal celo CNN, ki sicer velja za proizraelsko usmerjenega, slovenski mediji pa so to dejstvo bolj ali manj spregledali. Jimmy Carter, ki je sodeloval pri zagotovitvi premirja, v intervjuju za Counter-Punch pravi: »Hamas je izpolnil 99 odstotkov zahtev. Tri mesece je bila izstreljena samo ena raketa oziroma minomet - brez škode. Vendar Izrael ni izpolnil obljube o odprtju prehodov in povečanju pretoka blaga. Slednjega so povečali le za 20 odstotkov.« [6] Izrael je torej dvakratno prekršil premirje. Če bi torej Izrael res hotel zaščititi svoje prebivalce, bi podaljšal premirje s Hamasom, saj je slednji Izraelu ponujal premirje, vendar pod pogojem, da odpre mejne prehode z Gazo. Odkar je Hamas zmagal na volitvah leta 2006, je pokazal znake deradi-kalizacije. Voditelji Hamasa so večkrat dejali, da bi sprejeli nastanek dveh držav: izraelske in palestinske na mejah iz leta 1967. To v intervjuju, ki ga objavljamo na strani 24, potrjuje tudi politični vodja Hamasa, Khaled Meshal. Tudi arabske države na čelu s Saudsko Arabijo so leta 2002 Izraelu ponudile normalizacijo odnosov in priznanje, če se umakne z zasedenih palestinskih ozemelj. Če se tudi Hamas strinja s to pobudo, kdo potem bojkotira takšno rešitev? Vsako leto Generalna skupščina ZN glasuje o mirni rešitvi tega konflikta. Resolucija predvideva dve državi: izraelsko in palestinsko. Slednja bi naj vsebovala: Zahodni breg, Gazo in vzhodni jeruzalem, kar vključuje tudi arabska iniciativa. Vsako leto je razmerje glasov podobno. Skoraj vsa mednarodna skupnost na eni strani in majhno število držav na drugi. Tako je tudi leta 2008 164 držav podprlo resolucijo, dve sta se vzdržali, sedem pa jih je bilo proti. To so bile Avstralija, ZDA, Izrael ter majhne otoške državice v Pacifiku. Uničevalna strategija Kot piše Normam Finkelstein, je bil glavni namen Izraela radikalizirati oziroma kaznovati Hamas, ker se je začel modernizirati in bi lahko postal sprejemljiv partner za mednarodno skupnost. [7] V kolikor bi Izraelu uspelo Hamas radikalizirati, bi za Izrael še vedno obstajal izgovor, da ne more skleniti miru s Palestinci. Enakega mnenja je bil tudi Primož Šterbenc v RTV klepetalnici glede posledice vojne za naslednje generacije: »Mislim, da to ne bodo zgolj novi Hamasovi borci, temveč bodo še bistveno bolj radikalni oziroma militantni. Hamas, kakršen je obstajal pred napadom na Gazo, bi se lahko izkazal za zelo milo organizacijo.« [8] Pod pritiskom ZDA obstaja možnost, da bi koalicija tako imenovanih »zmernih« arabskih držav na čelu s palestinskim predsednikom Mahmudom Abasom morda sprejela izraelski »kvazi« mirovni predlog. Slednji bi pomenil, da bi Izrael obdržal nadzor nad mejami bodoče palestinske države in večino naselbin, s čimer bi razkosal pale- stinski Zahodni breg. Palestinci bi živeli v zaprtih rezervatih kot Indijanci v Ameriki. Ker temu nasprotuje Hamas, ga je potrebno kaznovati. Med libanonsko vojno leta 2006 je izraelska vojska zravnala južni predel Be-iruta, imenovan Dahiya, kar so izraelski vojaški poveljniki začeli imenovati strategija »Dahiya«. Kot piše Finkelstein, je v času libanonske vojne rezervni polkovnik na izraelskem Inštitutu za študije nacionalne varnosti dejal, da mora Izrael delovati hitro in odločno ter z nesorazmerno silo, saj bo takšen odziv ustvaril takšno škodo, da bo potrebna dol- ga in draga rekonstrukcija. Zato je izraelska vojska bombardirala poslopja palestinske uprave in ZN, mošeje, fakultete, šole, bolnišnice, skratka vso pomembno infrastrukturo. Ker bi v uličnem boju s Hamasom izraelska vojska utrpela bistveno več žrtev, ki jih izraelska javnost ne bi prenesla, je z bombardiranjem toliko uničila infrastrukturo v Gazi, da je Hamas po vojni še dolgo ne bi mogel rekonstruirati, zaradi česar bi sčasoma izgubil podporo ljudi. Cilji izraelskega uničenja in pokola v Gazi torej niso bili le vojaški, temveč tudi politični. Kot je dejal Avi Shlaim v intervjuju za Democracy Now: »Izrael izvaja državni terorizem, saj uporablja nasilje na masovni ravni proti palestinskim civilistom za politične namene.« [9] Današnja zgodba o Davidu in Goljatu je torej zrcalno nasprotna. Palestinski David se s fračo bori proti do zob oboroženemu izraelskemu velikanu, Goljatu. Zato je odločitev mednarodne skupnosti, da še naprej sankcionira in bojkotira le malega Davida, medtem ko prodaja orožje Goljatu, toliko bolj bizarna in skregana z realnostjo. ■ [1] Mouin Rabbani: Birth Pangs of a New Palestine. Middle eastreport, 7.1.2009. [2] Survival of the Fittest? Haaretz, 8.1.2004. [3]6.6.2008, www.counterpunch.org/ba-rat06062008.html. [4] Michael Neuman: Hamas and Gaza: Slave revolts and passionate evasions. 13.1.2009. http://www.counterpunch. org/neumannOl 132009.html. [5J Gideon Levy: The IDF has no тегсу for the children in Gaza nursery schools. Haaretz, IS. 1.2009. [6] 29.1.2009, www.counterpunch.org/ khanO 1292009. html. [7] Norman Finkelstein: Foiling Another Palestinian »Peace Offensive«: Behi-nd the bloodbath in Gaza. 1.19.2009, www.normanfinkelstein.com/article. php?pg= 118tar=2S42. [8] 19.1.2009, www.rtvslo.si/modload. php?kc mod=rtvc hat&op=chat&func=read&cJd=921. [9] 14.1.2009, www.democracynow. org/2009/1/14/leadingJsraeli_scholar_ avishlaimisrael. V kolikor bi Izraelu uspelo Hamas radikalizirati, bi za Izrael še vedno obstajal izgovor, da ne more skleniti miru s Palestinci. sveta dežela Prijateljska pomoč Izraelu C e bodo sionisti nadaljevali z ignoriranjem sredozemskih ljudstev in se opirali le na oddaljene velesile, bodo samo orodje tujih in sovražnih interesov, kar bo neizogibno vodilo v nov val sovraštva do Judov.« Stavek, ki se zdi tako sodoben, je star skoraj 65 let. Oktobra 1944 ga je v eseju »Zionism Reconsidered« zapisala nemško judovska filozofinja Han-nah Arendt. Sodelavka sionističnega gibanja in vneta, a žal osamljena zagovornica ustanovitve Palestine kot dvonacionalne, judovsko-arabske države, je v istem eseju zapisala tudi tole napoved: »Če bo judovska država razglašena proti volji Arabcev, bo za dolgo časa potrebovala politično podporo zunanjih sil.« V tistem času so se judovski nacionalisti pragmatično opirali na Britanijo, kasneje so se predali pokroviteljstvu ZDA. Vizija Hannah Arendt je bila poražena, Izrael je bil nekaj let kasneje ustanovljen z etničnim čiščenjem arabskih domačinov, tisti, ki so ostali, pa so trajno diskriminirani. V naslednjih letih in desetletjih je Izrael izbojeval vrsto bleščečih vojaških zmag in razširil svojo oblast onkraj mednarodno priznanih državnih meja. Toda politično je obtičal v slepi ulici: mir z okupiranimi Palestinci se vse bolj oddaljuje. Edini izhod se zdi tisti, ki ga zahtevajo palestinski sovražniki, ki jim Izrael odreka legitimnost pogajalskega nasprotnika: vojaški in populacijski umik z okupiranih ozemelj in vrnitev palestinskih beguncev na ozemlje Izraela. Toda ker so izraelski voditelji prepričali svoje volivce, da umik s »svete zemlje« in enakopravnost obeh narodov ne prideta v poštev, jim ne preostane drugega kot nadaljevanje represije brez obetov za sklenitev miru. Brezizhodna politika okupacije in onemogočanja ekonomskega in institucionalnega razvoja palestinske družbe generira bedo in iz generacije v generacijo hujšo sovražnost. Poleg tega povzroča tudi dve grožnji politični prihodnosti Izraela. Prva grožnja je v tem, da institucije ci- vilizirane države ne morejo v nedogled uveljavljati dvojnih standardov - pravne države za državljane in terorja za zavojevane -, ne da bi ta hipokrizija sčasoma spodkopala samo pravno in demokratično ureditev doma. Po mnenju nekaterih izraelskih analitikov vladavina represivnega aparata že povzroča razkroj vrednot, korupcijo in dekadenco izraelske demokracije. Druga grožnja je grožnja minimalnemu moralnemu ugledu, ki ga potrebuje vsaka država pred mednarodno javnostjo, če želi računati na solidarnost, ko bi se znašla v težavah. Po vrsti okupacijskih in vojnih zločinov se ugled Izraela približuje statusu, za katerega je evropska tradicija politične filozofije skovala oznako »sovražnik človeškega rodu«. Pojem je označeval tiste, ki so s svojimi dejanji izstopili iz bratstva držav in človečnosti in za katerih bridko usodo ni treba žalovati, npr. pirate. S pirati se, kakor smo nedavno videli ob somalijski obali, obračunava z naglimi, izvensodnimi postopki. Če se za piratsko pot odloči cela država, pa v primeru totalnega vojaškega poraza zanjo ni milosti niti na bojišču niti na mirovnih pogajanjih. Spomnimo se ozemeljskih izgub in izgonov prebivalstva nekaterih evropskih držav, ki so z genocidno politiko zapravile pravico do bodočega sožitja z zatiranimi narodi: Nemčija 1945, Srbija 1999 ... Kakšna je dolgoročna varnost Izraela? Nekateri ocenjujejo, da je z vojaško močjo, vključno z jedrskim orožjem, obseden zaradi tega, ker ve, da svojim zahodnih pokroviteljem ne more dolgoročno zaupati. Vse pogrome in genocide, ki so jih utrpeli Judje, so zagrešili Evropejci, kristjani, in ne muslimani. Bližnje-vzhodni judje so s svojimi arabskimi sosedi živeli v sožitju, a to možnost je Izrael zapravil po letu 1948. ZDA ga bodo podpirale, dokler bo v regiji nafta, te pa bo v tem stoletju zmanjkalo. Ali bo Izrael deležen politične in vojaške podpore ZDA tudi potem, je veliko vprašanje. Na podporo Evrope tudi ne more računati. Prvič zato, ker EU, kakor kaže, vztrajno ostaja pasivna v svetovni politiki. Drugič pa zato, ker Evropa ni nikoli do konca obračunaia s svojim antisemitizmom. Nedavno so me nekateri moji študentje, od katerih tega nisem pričakoval, presenetili z najbolj klasičnimi antisemitskimi stališči: Izrael naj bi napadel Gazo zato, da bi sprožil širšo vojno, s pomočjo katere bi pokril izgube, ki naj bi jih Judje kot gospodarji svetovnih financ utrpeli v gospodarski krizi. Če bi nekoč v prihodnje morebitno tragično usodo Izraela po morebitnem vojaškem zlomu racionalizirali z argumentom, da so si Judje to zaslužili s svojo večno agresivnostjo, bi to bila racionalizirana verzija starega evropskega antisemitizma, pa tudi bežanje pred odgovornostjo. Evropa nosi svoj delež odgovornosti za povojni agresivni izraelski nacionalizem že zato, kar je storila judom. V novejšem času pa ne smemo prezreti obsežne orožarske trgovine, v kateri sodeluje tudi Slovenija. Kako lahko Evropa in Slovenija kot država prevzameta svojo odgovornost za prihodnost Izraela? Kimanje Združenim državam, ki tolerirajo izraelsko okupacijo in vojno proti Palestincem, je na dolgi rok medvedja usluga Izraelu. Izraelu moramo pomagati iz slepe ulice rasizma in okupacijskih zločinov, dokler je še čas. Podpreti moramo tisti del Izraelcev, ki nasprotuje pogubni politiki svoje države, jasno je, da uravnotežene verbalne obsodbe niso kos zmagoviti vojaški sili. Tisto, kar morajo danes storiti pravi prijatelji Izraela, je uvedba diplomatskih in gospodarskih sankcij proti njemu. ■ Izraelsko nasilje nad Palestinci po navadi obsojamo zaradi solidarnosti s šibkejšimi. A zločine judovske države moramo obsoditi in sankcionirati tudi kot prijatelji Izraela. MAG. GORAZD KOVAČIČ V intervju Khaled Meshal - vodja Hamasa nema. Pripravljeni smo za mir, ki je skovan iz tekmovanja in vzajemnosti, brez grozodejstev in okupacije. Kaj mislite, da je končna strategija ali vizija Izraela? Kakšna je njegova ideja razrešitve? Verjamem, da Izrael želi obdržati palestinsko zemljo. Gaza je tukaj izjema. Ker ima visoko gostoto prebivalstva in majhno površino, je bilo za Izraelce sprejemljivo, da so odšli. Zaradi verskih razlogov, dostopa do vode in vojaških postojank Izrael nikoli ne bo predal Zahodnega brega. Da, morda bodo ponudili umik s 60 ali 70 odstotkov zemlje. Včasih ponudijo 40 ali 50 odstotkov zemlje. Vendar pa je to le začasna taktika z namenom, da bi pridobili čas in zgradili oziroma ustvarili »dejstva na terenu« ter razširili naselbine in razkosali zemljo na takšen način, da bi bilo nemogoče izgraditi (palestinsko) narodno entiteto. V vsakem mirovnem predlogu Izrael vedno želi obdržati štiri naselbinske bloke na Zahodnem bregu. Največji je tisti, ki obkroža Jeruzalem; drugi je na severu Zahodnega brega, tretji je na njego- vem južnem delu, četrti pa je v dolini reke Jordan. Torej, kaj od Zahodnega brega nam preostane? Velikokrat pravite, da sta sila in zmožnost upora edina stvar, ki jo bodo Izrael in njegovi podporniki razumeli. Kako se bo upor nadaljeval in razvijal pod vodstvom Hamasa? Upor v Palestini živi v zelo nenavadni situaciji. Pod klasičnimi pogoji upora v Palestini ne bi bilo nobenega upora. Ne obstaja nobena mednarodna stran, ki nas podpira. Arabska in regionalna soseščina ne pozdravljata upora, čeprav obstajajo nekateri v regiji, ki sodelujejo z uporom. Tako bi iz holistične perspektive »vsi« morali zmagati proti uporu. Kaj je torej skrivnost stanovitnosti upora? Najprej, okrutnost okupacije. Zaradi takšnega pritiska nastane reakcija ljudi, kar tvori upor. Drugi element je izraelska nepopustljivost. Palestinci so poskušali s pogajanji ter dali priložnost mirovnemu procesu, da bi uspel: začenši s sporazumom v Oslu in nato madridsko konferenco leta 1991. Palestinci so sledili mirov- Tako kot velja v zahodnem svetu politična in ekonomska blokada Hamasa, je v veljavi velikokrat tudi medijska. Mediji so večinoma preslišali, da je Hamas pripravljen sprejeti mirovno rešitev dveh držav na podlagi mej iz leta 1967. Tudi zato v Katedri objavljamo intervju s političnim vodjem Hamasa, Khaledom Meshalom. COUNTERPUNCH* (WWW.COUNIERPUNCH.ORG), UREDIL: ALEŠ KUSTEC Khaled Meshal: Palestinci imamo to čast, da predstavljamo pravično stvar. Pretrpeli smo grozodejstva in okupacijo. Zaradi izraelske okupacije polovica Palestincev živi pod okupacijo znotraj Palestine, preostala polovica pa živi izven svojih domov v izgnanstvu. Palestinski narod želi živeti v miru brez okupacije. Zavračamo okupacijo. Zavračamo njena grozodejstva. Prav tako zavračamo dejstvo, da nimamo doma in da smo daleč stran od njega. Nimamo nobenih problemov z nobeno religijo v svetu, niti raso. Zelo dobro smo se naučili, da je vsemogočni bog Alah ustvaril človeška bitja z različnimi rasami in religijami ter da nas je prosil, da se prilagodimo tem razlikam. Zato pričakujemo enako od vseh narodov po svetu, da se prilagodijo tej pravični stvari. Mi imamo problem z nepravično politiko v mednarodni skupnosti: predvsem s politiko ameriške administracije. Seveda pa ne smatramo, da je ameriško ljudstvo odgovorno za to. Velikokrat sem obiskal ZDA, tako da zelo dobro vem, da so Američani zelo prijazni ljudje. Mi imamo problem z zaporedno zunanjo politiko ameriških administracij. Sprejeli smo palestinsko državo znotraj meja iz leta 1967. Mednarodna skupnost pa ni uspela pritisniti na Izrael, da bi storil enako. Torej, kaj drugega kot upor preostane nam, Palestincem? Naša stran ima raje mirno pot. Vendar pa ugotavljamo, da je slednja blokirana. Zato Palestincem ni prepuščena nobena druga izbira kot upor. To tudi razloži, zakaj je palestinsko ljudstvo izvolilo Hamas ter zakaj sredi pomanjkanja in lakote ter obleganja, ki je naloženo palestinskemu ljudstvu danes, ugotovite enako - da Palestinci podpirajo Hamas. Gaza je največji zapor na svetu. Spomnite se Nevvtonovega zakona, da je na vsako akcijo vedno enaka naspro- tna reakcija. Izraelska okupacija je akcija, upor je reakcija. Kadarkoli povečate stopnjo okrutnosti okupacije, istočasno za isto stopnjo povečate reakcijo v uporu. Tako naše rakete izhajajo iz te formule. Če bi se grozodejstva in okupacija končala, bi enako veljalo za rakete. Navada Izraela je, da postavlja lastno agendo, torej, da poda vžigalico k ognju ter ga zaustavi, kadarkoli to želi. Ne želijo obojestranske obveze. Veste, zakaj? Ker smatrajo, da so Arabci šibki. Zakaj bi jih torej spoštovali? Zakaj bi z njimi izdelali kakršnokoli vzajemno formulo? Zato pravim, da miru ne moremo ustvariti med šibko stranjo in močno stranjo. Mirje možen le med dvema močnima stra- nemu procesu in pogajanjem, vendar pa je rezultat bil negativen. Zato je palestinsko ljudstvo spoznalo, da so vse druge poti blokirane. Ta realnost je palestinsko ljudstvo potisnila v stanovitnost njihovega upora. Tretjič, ne obstaja nobena mednarodna stran, na katero se Palestinci lahko zanesejo. Ameriška administracija bi lahko pritisnila na Izrael, vendar tega ne stori. Ko govorimo o mednarodni skupnosti, je slednja nemočna pred Izraelom. Zaradi tega palestinsko ljudstvo upora ne smatra kot možnost ali alternativo, temveč kot način življenja, način, kako preživeti. Zdaj, ali ima ta upor prihodnost ali čas nastopa proti njemu? Rekel bi, da prihodnost dela za upor in palestinsko ljudstvo. Danes Izrael zavrača predloge Arabcev in Palestincev: to je izraelska izguba, kajti prihodnost jim ni naklonjena. Ko ljudje uporabljajo nasilna sredstva, neizogibno nastradajo nedolžni ljudje, še posebej otroci - ne samo na palestinski, temveč tudi na izraelski strani. Kaj mislite o uporabi nasilja? Dobro vprašanje. Neradi vidimo kakršnekoli žrtve med otroki in ženami, tudi na izraelski strani, čeprav so na začetku Izraelci napadli nas. Vendar na žalost vztrajanje naših napadalcev pri nasilnem zatiranju vodi do nedolžne krvi na ulici. Leta 1996 smo predlagali izključitev civilnih tarč iz konflikta (na obeh straneh). Izrael se na to ni odzval. Če Izrael vztraja pri pobijanju naših otrok, starejših ljudi in žensk ter bombardira naše hiše z mornarico, letali F16 in helikopterji Apače, če torej slednji vztraja pri teh napadih, kaj preostane Palestincem, da storijo? Branijo se s tem, kar imajo na voljo. Če bi bila situacija takšna, da bi imeli 'pametne' rakete, jih nikoli ne bi izstrelili drugam kot na vojaško tarčo. Vendar pa so naši minometi in rakete zelo tehnološko zaostali. Tako jih streljamo glede na njihove zmožnosti v odziv na izraelsko okrutnost. Ne vemo natančno, kaj bomo zadeli. Če bi torej imeli 'pametne' rakete-in želimo si, da bi nam jih nekatere države dale -, bodite prepričani, da jih nikoli ne bi namerili drugam kot na vojaške tarče. Je Hamas kot rešitev pripravljen sprejeti dve državi: palestinsko in izraelsko, če se Izrael umakne na meje iz leta 1967? Z namenom, da bi poenotili palestinsko politično pozicijo, smo se strinjali s politično platformo v letu 2006, ki smo jo podpisali v dokumentu. Imenovali smo ga Nacionalni spravni dokument. Dejali smo, da sprejmemo palestinsko državo na osnovi mej iz leta 1967, vključno z Jeruzalemom, brez naselbin in s pravico vrnitve za begunce. To je platforma, za katero smo se strinjali. Vendar pa ima Hamas zelo pomembno stališče in to je, da ne priznava Izraela. Vendar pa to, da ga ne priznamo, ne pomeni vojne z Izraelom. Kar želimo, je palestinska država na mejah iz leta 1967. Potem bo veljalo premirje med nami in Izraelom. Mednarodni odnosi med državami niso vedno osnovani na vzajemnem priznanju. In ko bo palestinska država ustanovljena, bo sama določila stopnjo odnosa z Izraelom. Največji izziv za vse nas danes je, da damo priložnost Palestincem, da živijo v miru. Problem je, da je palestinsko ljudstvo žrtev. Polovica jih živi pod izraelsko okupacijo v grozljivih okoliščinah. Preostali pa so begunci, ki živijo v taboriščih izven domovine. Tako žrtve naprošajo - palestinsko ljudstvo -, da priznajo Izrael? To je nepošteno. ■ * Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji revije CounterPunch (december 2008, letnik 15, št. 21 /22). d(n)o dna (Za)upanje? Piše:DarioSvete K lasa življenja so preveč / V dragocena, da bi jih zaupali politikom. Še toliko bolj, ker so dejanske agende politikov pogosto povsem v nasprotju s tistimi, ki jih razglašajo. Zlasti močno je po moje treba zastriči z ušesi tedaj, ko ti modrujejo o najširšem družbenem konsenzu in novi politiki, še bolj, ko operirajo z besedami, kot so upanje in zaupanje. Kar zmeraj šteje, so namreč le dejstva, trdni argumenti in na njih temelječi jasni politični programi, ne pa prozorne propagandne floskule za vsakdanjo rabo, ki dandanes naravnost brizgajo iz množičnih medijev. Da se politikom neprimerno bolj splača trkati na čustva državljanov kot pa na njihov razum, je jasno. Že zaradi tega, ker svoja sporočila naslavljajo na letargične in večinoma nevedne množice, ki premorejo le malo zgodovinskega spomina in sposobnosti analitičnega razmišljanja. Ki običajno ravnajo in se odločajo brez temeljitega premisleka. Ki politikom prav zaradi tega raje zaupajo, kot pa da bi jim nenehno gledali pod prste. In ki preprosto (za)upa-jo, namesto da bi dvomili, pod drobnogled jemali njihova besede in dejanja ter navsezadnje - delovali. Sicer pa ovce zmeraj znova padajo na iste štose. Od svojih pastirjev pričakujejo tako rekoč čudeže, čeprav zanje običajno ni prav nikakršne podlage. Kdor živi, kajpada tudi upa, toda upanje mora temeljiti na realnih osnovah, sicer govorimo predvsem o naivnosti. AH ni na primer velik naivnež tisti, ki upa, da bo z novim predsednikom ZDA Barackom Obamo po- slej vse drugače? Da bo slednji s svojo politiko iz krize popeljal tako Američane kot tudi ves svet? AH niso pričakovanja, ki jih ima svet glede novega ameriškega predsednika in njegove politike, močno pretirana? Še zlasti zato, ker Obama, za mnoge simbol velikih sprememb in upanja, v bistvu ne pomeni kakšnega večjega preloma z dosedanjo ameriško politiko. Njegova izvolitev je gotovo zgodovinska, vendar ta o spremembah nemara ne govori prav nič bolj kot o sposobnosti ameriških korporativnih elit, da za predsednika zmeraj postavijo človeka, ki bo služil predvsem njihovim interesom oziroma interesom (vele)kapitala. Ergo: preden se ljudje vdajo pretiranemu pričakovanju glede Obame, bi po moje morali natanko preučiti ameriško zunanjo politiko po drugi svetovni vojni oziroma njihovo nacionalno strategijo. Dobiti na primer odgovore na vprašanja, zakaj ZDA podpirajo tiranski Izrael, zakaj je ta bogata država največji letni prejemnik neposredne ameriške ekonomske in vojaške pomoči ... Kdor si še dela iluzije o novi politiki Ba-racka Obame, naj si enostavno pridobi podatke o tem, kdo so njegovi najožji svetovalci oziroma tvorci njegove politike. Tovrstno razkrivanje zanimivih dejstev najbrž ne bo povsem preprosto, vendar jamčim, da bo nadvse poučno in vredno truda. Upanje? Kdor živi od upanja, umira od lakote, pravi angleški pregovor, indijska modrost pa: Če slepec vodi za roko slepca, na koncu oba padeta v jamo. Ш Pol stoletja revolucije Ob slovesu pol stoletja vladajočega revolucionarja Kube si prebivalci želijo socialistične revolucije, ki bi prinesla že dolgo pričakovane spremembe. Fidel Castro je skrbno pazil, da do te ne bi prišlo pod njegovo vladavino. Si Kubanci pod Raulom lahko obetajo kaj več? SIMON RAJBAR V politično zmontiranem sodnem procesu je bil Fidel Castro obsojen na 15 let zapora. »Obsodite me, saj je vseeno. Zgodovina me bo oprostila,« je izrekel ob zaključku svojega zagovora. Kljub temu da je njegova revolucija uspela, je kasneje sam z istimi političnimi vzvodi na zaporne kazni in celo smrt obsojal svoje politične nasprotnike. Castro je ugovarjal, da je moral obdržati državo na kratkih vajetih, saj otok ni bil blizu le Miamiju, ampak je plaval med političnimi morskimi psi, ki so strmoglavili skoraj vse demokratično izvoljene socialistične vlade v Centralni in Južni Ameriki. Po prihodu na oblast je sledil naukom Магха in nacionaliziral zemljo ter izgnal tuja, večinoma velika ameriška podjetja. Revolucija je uspela. Starejši prebivalci doma in po svetu se spominjajo empatije z bradatimi mladci, ki so v imenu ideologije povzdignili svoj glas. Medtem ko je Zahod Kubo predstavljal kot neposredno grožnjo, so mladi revolucionarji po svetu želeli, da bi bili slišani tudi oni. Borci, s Che Guevaro na čelu, so postali simbol revolucij in novih ideologij. Fidel Castro je nato idejo in revolucijo razvlekel na pol stoletja dolgo vladavino in v njenem imenu bdel nad političnim življenjem na Kubi. Na Kubi ni ničesar, kar ne bi nosilo njegove- ga pečata. Svojo vladavino je obdržal dlje, kot je trajala življenjska doba Nemške demokratične republike. Castru so ploskali povsod, kjer se je pokazal. Ne zato, ker bi bil dober državnik, niti ne zato, ker bi bil dober govorec, ampak zato, ker se je uprl Združenim državam Amerike in preživel. Figurativno in dobesedno. Poleg vseh mogočih embargov in ekonomskih sankcij, vdora v Prašičji zaliv in kubansko raketno krizo je bilo na Castra izvedenih kar 638 atentatov. Ker jim je pri toliko poskusih jim ne more niti zgled Gorbačovove bivše Sovjetske zveze. Nova Kuba? Vodilni možje s Castrom vred se najbrž zavedajo, da Castro ne sme postati večji od sistema. Sistem naj bi bil tisti, ki je obdržal njega in revolucijo, ne obratno. Fidel pred ljudstvom nikakor ni odstopil, temveč je le končal petletni mandat predsedovanja državnemu parlamentu ter se odpovedal nadaljnji kandidaturi. Za svoje ljudstvo, iz katerega je črpal svojo legitimnost, ni imel zadnjega triumfalnega govora. Njegov edini način komunikacije je refleksija preko strankarskega časopisa, v kateri že tradicionalno obsoja imperializem ZDA ali Evropske unije, govori o globalnem Castru so ploskali povsod, kjer se je pokazal. Ne zato, ker bi bil dober državnik, niti ne zato, ker bi bil dober govorec, ampak zato, ker se je uprl Združenim državam Amerike in preživel. Njegov brat Raul pa je svoj program bolj obrnil h kubanski družbi in spremembam željnega prebivalstva. zmanjkovalo idej, je CIA poskušala tudi z eksplozivom v cigari, strupi in najemanjem mafijcev. Kar pa ni uspelo njim, je uspelo času in materi naravi. Julija leta 2006 je Castro svoje vladne posle »začasno« predal svojemu bratu Raulu. Država se je znašla pred vprašanjem, katerega napačni odgovor bi lahko pomenil izgubo nadzora in sesutje sistema. Kako nadomestiti skoraj edinega vladarja, ki ga pomni kubansko ljudstvo? Pred podobnim vprašanjem se je znašla že Jugoslavija, pomagati pa segrevanju ali lakoti. O političnih spremembah na domačih tleh ni pisane besede. Kljub temu se vse spremembe dogajajo prav v njegovem imenu. Raul Castro je že v svojem prvem uradnem nagovoru zabičal poslancem, naj se o vseh pomembnih zadevah posvetujejo s Fidelom, kar pa je praktično nemogoče. Sporočilo za tem je jasno: le Raul ima v Fidelovem imenu pravico razglašati spremembe. Ta se tudi zaveda, da je nesmiselno nastopati kot Fidel II. A spremembe v samem političnem sistemu seveda niso dobrodošle, kar je Raul potrdil že pri volitvah v narodno skupščino s 614 sedeži, kamor je kandidiralo točno 614 poslancev. Ti so potem samoumevno enoglasno izvolili novega predsednika državnega parlamenta. Novi predsednik in strokovnjaki okrog njega se očitno zavedajo tudi pol stoletja zaostalih gospodarskih reform, ki izbijajo legitimnost kubanskemu socializmu. Prav tako počasi in previdno puščajo več svobodnega prostora v kubanski družbi. Ta lahko po novem kupuje mobilne telefone in računalnike, ki so bili do sedaj dostopni le tujcem in funkcionarjem, prenočijo v turističnem hotelu ali najamejo avto. V njihovih očeh se je končno končala odkrita diskriminacija lastnih državljanov oz. »turistični apartheid«, kot so sami označili favoriziranje tujcev. Celo partijski časopis je nakazal smer odprte razprave in kritike. »Kritika, če je le ustrezno izražena, je nujno potrebna za napredek,« je dejal Raul. Nestrpno kubansko ljudstvo že dolgo časa čaka na to vseskozi latentno socialistično revolucijo, z menjavo oblasti pa je ta končno mogoča. A ne oni, ne vodilni možje iz Havane ne znajo povedati, kam in kako daleč jih bo ta neizbežna revolucija pripeljala ter kakšne bodo njene posledice. »Imel sem redek privilegij opazovanja dogodkov skozi čas,« je brez olepševanja v slovo zapisal poslavljajoči se Fidel Castro. Umrl bo revolucionar, čeprav je revolucija umrla že davno. S svojimi dejanji je navdihnil ljudi po vsem svetu, ki so v 60. in 70. letih resno ogrožali sistem, kot ga poznamo danes. A v današnjem tehnološko razvitem svetu, ki bi v svojem ugodju moral služiti kot odskočna deska novih idej, so ljudje ideološko zamrli. ■ sosedski odnosi Dialektika sosedskih odnosov V odnosih med Slovenijo in Hrvaško že od osamosvojitve obeh držav prihaja do trenj, ki občasno, podobno kot sedaj, prerastejo v večje spore. Politiki obeh strani zagovarjajo svoja stališča in poskušajo doseči svoj prav. Pri tem prikazujejo svojo državo kot pravičnejšo in upravičeno do svojih zahtev. Podobno sliko pa predstavljajo tudi mediji obeh držav. GREGOR KUHAR Kaj si lahko o tem sporu misli povprečen državljan katere izmed obeh držav, ki nima neposrednega vpogleda v zakulisne politične igre obeh političnih elit, niti samega predmeta spora ne pozna v podrobnosti oziroma je z njim seznanjen le iz poročanja množičnih medijev? Povprečen Slovenec čuti krivico in spor dojema kot nepravičen, ob tem se zgraža nad retoriko hrvaških politikov in medijev ter se počuti neprijetno, ker je njihova država v očeh evropske skupnosti izpadla kot krivec za zdrahe in kot država, ki izsiljuje. Stališča slovenskih politikov dojema kot pravična, njihove izjave pa kot zmerne in spravljive, včasih še celo preveč diplomatske ... Toda, če spremljamo dogajanje na Hrvaškem, opazimo, da se tam dogaja nekaj podobnega. Tudi naši južni sosedje dojemajo zahteve hrvaške diplomacije kot upravičene in tudi oni se čutijo ogoljufane. Hrvaški državljani se zgražajo nad predrznostjo slovenske politike, ki da hoče svojo članstvo v EU izkoristiti za ozemeljske koristi. Ob vstopu Slovenije v EU vprašanje meje vendar ni bilo tako odločilno... Ob tem se nam nehote vsiljuje stališče, da je vse skupaj zgolj posledica zaslepljenosti hrvaške javnosti, ki je podvržena medijski in politični manipulaciji. Hrvaška je premalo samokritična in ji primanjkuje samorefleksije. Sklicujejo se vendar na argument, da pogajanja o EU ne smejo zadevati mejnih vprašanj, toda sami s tem, ko prejudicirajo mejo, delajo ravno to in zavračajo načelo pravičnosti, kar že samo po sebi pove dovolj. Stališča slovenske javnosti in tudi slovenskih medijev so mnogo bolj zmerna, realna ... Toda predstavljamo si lahko, da je položaj na Hrvaškem enak - tudi oni svoje stališče dojemajo kot bolj strpno, bolj realno in menijo, da so nam že tako ali tako popuščali preveč. Ali lahko torej sklepamo, da je naš pogled bolj realen, pogled drugih pa zasle- pljen, ko pa druga stran sklepa na enak način? Odgovor na to razmišljanje bi lahko bil - gre sicer za zanimivo spoznavno vprašanje, toda v marsikaterem vidiku nepomembno. Gre za navzkrižje interesov in pravičnost nima pri tem pomembne vloge, je kvečjemu izgovor. Gre za diskurz moči in retorike, ne pa upravičenja. Tako politiki povečini niti več ne govorijo o pravičnosti, temveč o državnem interesu. Tudi obojestranska skupina strokovnjakov za vprašanje meje sporoča, da so nekatera vprašanja politična in jih stroka ne more rešiti. Med interesi in pravičnostjo pa več ni posebno močne povezave. Mimogrede - to po vsej verjetnosti za slovenske interese ne pomeni nič posebno dobrega, kljub posredovanju EU. EU je sicer meddržavna organizacija, ki naj bi presegala zgolj kratkoročne medsebojne interese in zasleduje nekatere na idealih zastavljene cilje. Toda ne smemo pozabiti, da gre vseeno za organizacijo, ki se ne more izogniti politično ekonomskim interesom. Zasledovanje državnih interesov, ki meji na izsiljevanje, je v EU stalna praksa. Hrvaška s svojim trgom, ki je mnogo večji od slovenskega, in s svojimi naravnimi lepotami, ki bodo tako postale lažji 'plen' vlagateljem iz EU, kljub našemu članstvu v EU, ni v tako slabšem pogajalskem položaju proti Sloveniji, ki je, zaradi svoje majhno- sti, strateško pomembna zgolj kot tranzitna država. Kljub temu da gre za spor interesov, je zanimivo, kako težko je najti kompromis, saj se vendar pogosto sprejemajo odločitve v škodo države, ki stanejo enormne količine finančnih sredstev in ki sicer lahko povzročajo razne afere, toda nimajo tako odločujočih posledic. Eden od razlogov je, da imajo vodilni politiki v takem meddržavnem sporu popolno podporo javnosti in, presenetljivo, tudi opozicije. Vsako popuščanje ali kompromis bi pomenila izdajo nacionalnih interesov in možnost opozicije, da okrepi svoj položaj. Ali so torej ozemeljski interesi bolj pomembni kot zgolj denarni interesi? Vsaka oblast si je umazala roke z raznimi špekulacijami v gospodarstvu, zato se vsaka kritika lahko spodbija z argumentom - saj ste vendar vi počeli iste, če ne celo hujše stvari. In ekonomske napake so popravljive. Težko popravljive, ampak neprimerno lažje popravljive kot napake, ki stanejo ozemlja. Ko se državna meja večstransko ratificira in mednarodno prizna, so spremembe meja v sodobnem svetu praktično nemogoče. To očitno vedo tudi politične stranke. In stranke v opoziciji prav zato nikoli ne pozabijo izpostaviti vprašanja meja in opozarjati na vsako potezo, ki bi lahko državo stala košček ozemlja. Meddržavni spor je tako zaradi notranje politične dinamike obsojen na pat položaj. Po tej logiki mišljenja je spoznavni vidik oziroma način, kako državljani dojemajo meddržavni spor, še kako pomemben. Določa namreč možnosti, znotraj katerih lahko vodilni politiki rešujejo spor, ne da bi si pri tem zbijali politične točke. In če gremo v obratni smeri - tako je tudi razumljiva že slišana obtožba, da mediji ogrožajo državni interes. Pri tem se odpirajo zanimive etično-praktične debate. Ali naj mediji stremijo k objektivnosti in s tem ogrozijo državni interes? Ali lahko zaradi tega država vpliva na medije? Ali naj zastavlja nerazumne cilje, igra umazano igro in tako doseže državne interese? Odgovor na ta vprašanja pa še dodatno zaplete dejstvo, da četudi se ena stran odpove taki logiki mišljenja, ne da bi se ji tudi druga stran, prva potegne krajšo. ■ Sklicujejo se vendar no argument, do pogajanja o EU ne smejo zadevati mejnih vprašanj, toda sami s tem, ko prejudicirajo mejo, delajo ravno to in zavračajo načelo pravičnosti, kar že samo po sebi pove dovolj. evropa Kaj lahko naredi EU za našo ekonomsko in socialno prihodnost? Posvetovanja z evropskimi državljani so prva vseevropska debata o prihodnosti Evropske unije, saj zajemajo vseh 27 držav članic EU. Osredotoča se na vprašanja, ki trenutno najbolj zadevajo državljane EU v času pred evropskimi volitvami junija 2009, in sicer »Kaj lahko EU naredi pri oblikovanju naše ekonomske in socialne prihodnosti v globaliziranem svetu?«. JASMINA ANTONIJEVIČ Projekt združuje državljane iz vseh 27 držav članic EU v razpravah - drugega z drugim in nato z oblikovalci politik -o ključnih izzivih, s katerimi se srečuje EU. Med 3. decembrom 2008 in 20. marcem 2009 poteka spletna razprava ter možnost pošiljanja predlogov, ki bodo nato služili kot material za razpravo. Na 27 posvetovanjih z evropskimi državljani bo skupaj sodelovalo 1500 naključno izbranih državljanov, ki bodo odražali demografsko sestavo svoje države. Te identične konference, ki bodo hkrati potekale v treh vikendih marca 2009 v devetih državah, so osrednji del procesa Posvetovanj z evropskimi državljani. Državljanom omogočajo razpravo o vprašanjih v skupnem interesu, pripravo priporočil in razpravo o njih s pomembnimi državnimi in evropskimi oblikovalci politik. Na uradnem lansiranju je francoski minister za evropske zadeve Je-an-Pierre Jouyet z veseljem sprejel ta projekt in dejal: »Vesel sem, da se bo ta projekt lansiral ob koncu francoskega predsedovanja Evropski uniji. Gre za inovativno metodo, obravnavane bodo zelo pomembne teme za današnji čas. Državljanom moramo na evropski ravni dati še več pozornosti in jih tako postaviti v središče procesa grajenja Evrope.« 1500 udeležencev bo med aprilom in majem 2009 glasovalo o priporočilih, pripravljenih na 27 nacionalnih dogodkih. Državljani bodo takrat znova vabljeni k spletni razpravi o zaključenem seznamu priporočil. V Bruslju bo med 10. in 11. majem 2009 potekalo srečanje evropskih državljanov na vrhu, kjer bo sodelovalo 150 udeležencev iz 27 posvetovanj. Tukaj bodo državljani pripravili dokončen seznam evropskih priporočil in bodo o teh razpravljali z evropskimi oblikovalci politik. Na regionalnih konferencah jeseni 2009 pa bo potekala razprava o priporočilih državljanov z novo izvoljenimi poslanci Evropskega parlamenta in pomembnejšimi oblikovalci javnega mnenja. Vsi državljani se od 3. decembra 2008 lahko priključijo debati v njihovem nacionalnem jeziku, tako da se preprosto registrirajo kot uporabniki na spletnem forumu. V Sloveniji državljani lahko storijo preko spletne strani http://www. posvetovanja-z-evropskimi-drza-vljani.eu/. Poleg slovenskih državljanov sta na slovenskem forumu svoj prispevek že podali evropski poslanki Romana Jordan Cizelj in Ljudmila Novak ter evropska poslanca Lojze Peterle in Aurelio juri. Aurelio Juri med drugim pravi, da se strinja s prepričanjem in sporočanjem našega predsednika vlade, da naj krizo pretvorimo v priložnost za inovativne razvojne zasnove in poteze, za spremembo naših življenjskih vzorcev, ki morajo postati predvsem energetsko manj potratni, spoštljivi do okolja in narave, solidarni do soljudi. Znotraj nacionalnih meja, pravi, zlasti ko se pojavijo take krize, ni preživetja. Ljudmila Novak med drugim meni, da je za našo ekonomsko in socialno prihodnost izjemnega pomena, da ustvarimo okolje, ki bo spodbu- jalo podjetniško iniciativo in ustvarjanje vrednosti namesto porazdeljevanja. Diana VVallis, podpredsednica Evropskega parlamenta, ki je tudi spregovorila na dogodku ob lansiranju, je prav tako pohvalila iniciativo. »Evropski oblikovalci politike potrebujejo državljane kot partnerje pri dvosmernem dialogu in to je ravno to, kar Posvetovanja z evropskimi državljani ambiciozno ponujajo v velikem obsegu,« je povedala. Posvetovanja z evropskimi državljani organizira skupina več kot 40 evropskih partnerskih organizacij pod vodstvom Fundacije kralja Baudou-ina, sofinancira pa jih Evropska komisija v okviru programa »Debate Evrope«. V Sloveniji je nacionalni koordinator zavod Center za informiranje, razvoj in sodelovanje nevladnih organizacij (CN-VOS). Organizatorji si želijo spodbuditi debato med državljani in oblikovalci politike pred evropskimi volitvami ter postaviti državljane v funkcijo svetovalcev politikom na nacionalni in EU ravni. Tako bi bili en korak dlje na poti do zmanjševanja razlik med EU in njenimi državljani ter do potencialno povečanega zanimanja in razumevanja splošne javnosti za EU. Na Posvetovanjih z evropskimi državljani 2007, katerih ambasador je bil evropski poslanec Lojze Peterle, se je pokazalo, kako pomembno je dati državljanom priložnost, da so vključeni v oblikovanje EU. Takrat je podpredsednica Evropske komisije dejala: »Upam, da je to začetek gibanja, ki bo pomagalo ponovno oživiti demokracijo po vsej Evropi. Obljubim, da bo Komisija prisluhnila in se učila.« Da bi se rezultati teh posvetovanj resnično implementirali, so v primerjavi s posvetovanji v letu 2007 dodane novosti, kot je spletna razprava, večja vključenost oblikovalcev politike v debatah na nacionalni in evropski ravni, večji končni evropski dogodek z večjim številom državljanov ter dodatne regionalne aktivnosti v drugi fazi projekta, ki bodo razpravo o rezultatih debate razširile na regionalno raven. ■ FINO O UT MORE (£ DEBATE ■ a & MAKE 77 f»ROPOSAl! Agi,»o Agri« urture Bu*lne« tompathion Contumri i»rol**itk»n Konoak _ Mtuflilon Education in*rgv invirooman« tuio «v«tem Globalteatlon Gr**« JLo~, «.««. -»IM, lndiMtni MOatton Job Ion Povortv Public MfvkM Reglonai devek>pment Savica* Social Justi« Social S*curttY Debate and make proposals turopean dass action f O coHtr,bu4°,,,> r dv. Toko bi bili en korak dlje no poti do zmanjševanja razlik med EU in njenimi državljani ter do potencialno povečanega zanimanja in razumevanja splošne javnosti za EU. alternativno Pirati so še vedno med nami Marsikdo je šele ob zadnjih poročilih o številčnejših napadih piratov izvedel, da pirati še niso stvar preteklosti. Kakšna pa je njihova zgodovina, kdaj so se prvič pojavili, kje se nahajajo danes in kakšna je razlika med pirati in gusarji? MATEJ KLARIČ Beseda izhaja iz latinske besede pirata in grške peirates, ki bi ju lahko prevedli kot poskus, izkušnjo. Bolj implicitno pomeni »najti srečo na morju«. Besedna zveza je imela torej širši pomen kot danes, kjer piratstvo označuje ropanje na morju ali reki, tudi na obali, brez dovoljenja države. Konvencija ZN o pomorskem pravu, sprejeta leta 1982, definira piratstvo kot nasilno kriminalno dejanje pomorske ali letalske posadke, motiviranega s privatnimi nameni in usmerjeno proti drugi osebi oziroma lastnini na ladji ali letalu. Mednarodni pomorski urad (IMB), ustanovljen leta 1981 kot neprofitna organizacija za boj proti vsem vrstam pomorskega kriminala in zlorab, pa definira piratstvo kot vsak napad ali poskus napada na ladjo, ne glede na to, ali je zasidrana ali na morju. Več kot polovica vseh napadov se namreč zgodi, ko je ladja zasidrana. Na reki Donavi lahko naletimo celo na rečne pirate. 95 odstotkov vse svetovne trgovine danes poteka po vodi, zato je sodobno piratstvo donosnejši posel kot kadarkoli prej. Cveti predvsem na območju od Somalije do Sumatre. Pirate lahko razdelimo v dve vrsti: eni so bolj ambiciozni, organizirani in dobro oboroženi, ki ponavadi ugrabijo celotno posadko in ladjo, drugi pa so manj nevarni tatovi v čolnih, ki pridejo na ladjo in skušajo izmakniti nekaj dragocenosti. Kakšna pa je razlika med gusarji in pirati? Besedo gusarji smo prevzeli iz hrvaščine in opisuje morskega roparja. Za razliko od piratov so gusarji delovali s pooblastili vladarjev in na račun države. Posledično so seveda imeli boljše pogoje, večje ladje z boljšo opremo in ponavadi niso končali na vislicah kot pirati. Slednji pa delujejo predvsem za osebno okoriščanje. Njihovi napadi so od osemdesetih let prejšnjega stoletja znova v porastu. Danes imajo sodobno opremo, hitre ladje, tehnologijo, s katero prestrežejo radijske signale, imajo orožje dolgega do- sega. Večinoma gre za ljudi, ki so podnevi ribiči, ponoči pa se spremenijo v pirate. Med svojimi napadi izkoriščajo luknje v zakonih. Po navadi lahko organi pregona preganjajo pirate samo v območju svojih teritorialnih voda, kar piratom omogoča nemoten pobeg. Večina napadov se zgodi zaradi finančnega okoriščanja. Naropano premoženje obdržijo zase, del pa namenijo za nakupe nove opreme za nadaljnje roparske pohode. Napadov na posadko s smrtnimi izidi je v sodobnem piratstvu malo. Le- ta 2006 je v napadih umrlo 15 ljudi, leto kasneje pa 5. Ker je mnogo piratskih napadov neprijavljenih, je izračunavanje škode pomorskega piratstva izredno težavno. Ocenjena je na približno 16 milijard ameriških dolarjev na leto. Piratstvo velja za najstarejšo obliko organiziranega kriminala, ki je stara toliko kot pomorstvo samo. Prvi ohranjeni viri, ki opisujejo piratske napade, izhajajo z območja Sredozemlja iz trinajstega stoletja pr. n. št. Pirati so 75. leta pr. n. št. celo ugrabili julija Cezarja in ga zadrževali na enem izmed manjših grških otokov. Za njegovo osvoboditev so zahtevali plačilo v zlatnikih. Odškodnina pa se je zdela juliju Cezarju ponižujoča in je zato sam zahteval nekajkrat višji znesek, ki so ga na koncu tudi izplačali piratom. Po njegovi osvoboditvi je ujel pirate, ki so ga aretirali, in jih dal usmrtiti. V obdobju Rimskega cesarstva so na jadranskem morju veliko težav povzročali ilirski pirati, ki so naseljevali zahodni Balkan. Potem ko so v 5. in 6. stoletju na Balkan prišli Slovani, so tudi ti ohranili navade Ilirov in še naprej plenili po jadranskem morju, po katerem takrat ni bilo varno potovati. Tako je bilo tudi po prihodu Arabcev. Piratov danes v Sredozemlju ni več. Za najbolj poznane pirate veljajo Vikingi, bojevniki iz Skandinavije. Med 8. in 11. stoletjem so ropali po obalah, rekah in mestih po vsej zahodni Evropi in prišli celo do afriške obale, Črnega morja in Perzije. Največji razmah je piratstvo doživelo med 1680. in 1730. letom, ko so ropali pirati iz Karibskega otočja, poznani iz številnih pravljic, legend in tudi filmskih uspešnic. Na piratskih ladjah naj bi vladala demokracija, razlike med spoloma naj ne bi bilo. Nepriljubljenega kapitana so zamenjali. Vse ladje so imele svoje zastave, rdeča je predstavljala najbolj okrutne vladarje. Moderna doba se je začela z novim valom od 1980. leta naprej. Najpogostejši napadi se danes dogajajo na področju Afrike, v severovzhodni Aziji, Indiji in južni Ameriki. Po državah so v letu 2007 na IMB prejeli največ poročil o napadih za območje Indonezije (43), eno manj za Indijo in 31 za območje Somalije. Iz te države pridejo tudi najbolj odmevni medijski naslovi, saj država izstopa po številu ugrabitev. Kar 11 od 18 ugrabitev v lanskem letu se je namreč zgodilo v njenih vodah. V zadnjem času so številne države okrepile vojaške patrulje v pomorskih vodah. Za zaščito pomorskega prometa jim je na pomoč priskočila tudi zveza NATO. Za bolj dolgoročne učinke pa bodo države vseeno morale najti skupno pot pri reševanju najstarejše oblike organiziranega kriminala, ki je znova v porastu. ■ v||5 l:||;|iifiii H Eni so bolj ambiciozni, organizirani in dobro oboroženi, ki ponavadi ugrabijo celotno posadko in ladjo, drugi pa so manj nevarni tatovi v čolnih, ki pridejo na ladjo in skušajo izmakniti nekaj dragocenosti. šport Zavrl v okrožju »Trojancev« Prav neverjetno je, da so se na domači nogometni sceni razmerja korenito zasukala. Nekdanji sodelavci so zdaj nasprotniki, nasprotniki pa sodelavci. Sklepajo se nova zavezništva, nastajajo nove fronte. To bi lahko pripeljalo do razkola znotraj slovenskega nogometa. MILAN LAZAREVIČ Kar dve desetletji je Rudi Zavrl vodil Nogometno zvezo Slovenije (NZS), februarske volitve za novega predsednika naj bi dale njegovega naslednika. Zavrl ne bo več kandidiral, čeprav je jeseni še napovedal novo kandidaturo. Zadeve so se obrnile, ga presenetile, in verjetno se ravno zato ne bo podal v boj za nov mandat. Kandidati za nasledstvo bi lahko v prihodnosti razburkali nogometno sceno. Kot prvi je kandidaturo napovedal zdajšnji podpredsednik NZS Tu-gomir Frajman. Ta opravlja to funkcijo kar 12 let in ni malo poznavalcev, ki so ob Zavrlu bili presenečeni. Frajman pravi, da ima za seboj kar šest medobčinskih nogometnih zvez (MNZ), kar naj bi mu zagotovilo 22 glasov od 38. Ker je prehiteval dogodke, čeprav je bila prijava kandidatov do 5. februarja, je kot prvi dejal, da bo kot enega izmed ciljev izpostavil nastop članske reprezentance na velikem tekmovanju leta 2016. Nekdanjim vrhunskim nogometašem, ki so veliko storili za slovenski nogomet, želi skrajšati pot do licenc, večji pomen pa želi dati tudi ženskemu nogometu. Ta mora po njegovem mnenju dobiti ustrezno mesto v okviru zveze. »Nogomet nujno potrebuje spremembe za nadaljnji razvoj, da se približamo najbolj razvitim državam. Sodimo, da je nogomet najbolj razvita športna panoga pri nas, imamo pa še veliko rezerv,« pravi Frajman. Kandidat za novega predsednika želi izvesti tudi združitev NZS in združenja prvoligašev. »Želimo izboljšati delo na področju marketinga in sodelovanja z javnostjo, prav tako pa bi morali biti učinkoviteje vključeni v financiranje iz javnih virov. S sindikatom profesionalnih igralcev moramo v skladu z možnostmi najti učinkovitejše sodelovanje.« Po Frajmanovem mnenju je zastarel tudi volilni sistem. Podpredse- dniki so zdaj imenovani, po novem pa naj bi bili izvoljeni. »Predlagamo tudi skrajšanje tega mandata za eno leto, da bi uskladili predsedniško mesto s ciklusom mednarodnih tekmovanj. Zdaj se lahko zgodi, da selektor, ki ga je izbral prejšnji predsednik NZS-ja, opravlja svojo funkcijo tudi pod novim predsednikom,« tako meni Frajman. Zdi se, da je Zavrl vseskozi imel okoli sebe »Trojance«, saj bi Frajman kot podpredsednik lahko v teh dvanajstih letih Zavrlu svetoval določene spremembe, še posebej, ko je po neuspešnih dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2004 reprezentančni nogomet rezultatsko padel. Tudi klubska scena je zašla v seriji slabih rezultatov mednarodnih rezultatov, saj je licenciranje odneslo nekoč stalna člana prve lige, Olimpijo in Muro. Predvsem se zdi čudno, da je Fraj-manov cilj uvrstitev na eno veliko tekmovanje do leta 2016, ko pa ima nogometna reprezentanca izvrstno izhodišče za uvrstitev na svetovno prvenstvo že prihodnje leto. je morda te kvalifikacije že odpisal ali pa se bo po končanih kvalifikacijah oktobra letos, če bodo dodatne kvalifikacije pa novembra, »okitil« s prvim izpolnjenim ciljem. Jasno, če bo izvoljen. Frajman je bil podpredsednik v času slovenske nogometne pravljice od 1999 do 2002. Takrat najbrž ni bilo nobene potrebe po kakšnih spremembah, saj je bilo ob takšnih uspehih vse lepo in prav. je bilo res? Očitno, da ne. Ker naj bi Zavrl veljal za absolutista, je bil Frajman tiho. In zdaj se je potihoma dogovoril z medobčinskimi zvezami, da ga podprejo, nato pa kar zmagoslavno izjavil, da ima že 22 glasov. Kaj pa Simič? Najglasnejši nasprotnik politike Rudija Zavrla v zadnjih letih je bil Ivan Simič. Bivši prvi mož davčne uprave, a še vedno prvi mož Medobčinske nogometne zveze Ljubljana, se je prav tako podal v boj za predse- dniški položaj. Dvakrat je v boju za predsednika pogorel, najhujši poraz pa doživel jeseni 2006, ko je iz vseh topov »streljal« na Zavrla. Bil je v krogu »pučistov«, skupaj z zdaj- šnjim županom Francem Kanglerjem (takrat predsednik MNZ Maribor), Zlatkom Zahovičem, Miranom Pavlinom in še drugimi. »Puči-sti«, ki so se v letu 2006 večkrat se- Tugomir Frajmon pravi, da ima zagotovljenih 22 glasov, a pri tajnem glasovanju se ne moreš zanesti na »glasovalni stroj«. stali v znanem mariborskem gostišču za hribom Kalvarija, so na vsak način skušali zrušiti Zavrla. Očitali so mu finančno netransparentnost, zahtevali izredno skupščino. Očitali so finančne nagrade članom reprezentance iz leta 2002, saj naj bi NZS davčni upravi plačala premalo akontacije za nagrade nogometašem. Za nagrade z evropskega prvenstva leta 2000 naj bi NZS dobila vrnjenih vseh 65 milijonov tolarjev plačanih akontacij. Takrat je bil davčni svetovalec NZS prav Simič. Izredno skupščino je Zavrl suvereno preživel. A vse kaže, da sta Zavrl in Simič zakopala bojne sekire. Bojda je Zavrl podpornik Simiča. Ta pravi, da vse, kar ga moti, pove odkrito, za Fraj-mana pa, da predstavlja kontinuiteto. Prepričan je, da se s Frajmanom ne bo nič spremenilo na bolje. Tudi to je povedal zelo odkrito, zato se je spustil v boj za predsednika NZS. Možnost razkola Predsedniški stolček je mikaven, saj nudi vrsto ugodnosti, predvsem v odnosih z mednarodnimi zvezami Uefo in Fifo. Te si je Zavrl izboril v preteklih dveh desetletjih. Doma je bil večkrat sporen, a ni enostavno voditi zveze v najpomembnejši postranski stvari na svetu. Frajman pravi, da ga podpira kar šest medobčinskih zvez, kar je 22 glasov. Ker bo glasovanje tajno, obstaja možnost, da »glasovalni stroj« vendarle ne bo družno podprl Frajmana. V tajnem glasovanju je marsikaj mogoče, saj lahko kdo izmed delegatov na skupščini kloni pod pritiskom (o tem je že bilo slišati na MNZ Maribor) ali pa se odloči, kot mu veleva vest. Zato je bilo večkrat slišati, da naj bi bilo glasovanje javno. Morda bi se takrat lahko videlo, kdo je s kom in kdo proti komu. Prav neverjetno je, da so se na nogometni sceni razmerja korenito zasukala. Nekdanji sodelavci so zdaj nasprotniki, nasprotniki pa sodelavci. Sklepajo se nova zavezništva, nastajajo nove fronte. To bi lahko pripeljalo do razkola znotraj slovenskega nogometa. Ob Frajmanovi kandidaturi so se oglasili predstavniki Nove Gorice in Kranja. Dejali so, da bi os Murska Sobota - Lendava - Ptuj nogometno politiko odnesla preveč na severovzhod. Zavrl je v dveh desetletjih kljub nekaj burnim dogodkom držal nogomet skupaj. Razkola v nogometu pa si po tej skupščini gotovo nihče ne želi. ■ 'U > u VALENTINOV PLES, Antonov dom na Viču, 14. februar od 21. ure naprej: na • — praznik zaljubljenih so pripravili ples, kjer se boste lahko zavrteli v ritmu dru- *_ žabnih, latinskoameriških in standardnih plesov. Gledališka predstava SINKO, Gledališče Glej, Gregorčičeva 3,15. februar ob 20. uri: drama Sinko je polna nenavadnih elementov, v hitrem boju replik se E izgubimo med raznimi življenjskimi nasprotji. Kljub temu pa Sinko obravna- S va dobro poznano temo - odnose v družini. •“ Koncert KOMORNEGA ORKESTRA ORPHEUS iz New Yorka, Cankarjev dom, 17. februar ob 20. uri: vodilo skupine, ki je že 35 let eden največjih kulturnih zakladov Nevv Yorka, je glasbeno ustvarjanje vseh članov, ki se izmenjujejo na vodilnih položajih, kar na občinstvo prenaša posebno energijo. Koncert BARBARE HENDRICKS, Cankarjev dom, 26. februar ob 20. uri: ameriška sopranistka Barbara Hendricks, ki je že mnogo dosegla, interpretira tako klasično glasbo kot jazz. Izvedla bo štiri zadnje pesmi, v drugem delu koncerta pa bomo slišali vrsto klasičnih ameriških skladb v interpretaciji dirigenta W. Proosta. Koncert ELINA DUNI QUARTETA, Cankarjev dom, 3. marec ob 20.30 uri: pesmi mlade pevke Eline Duni, ki ob spremljavi jazzovskega tria poje o domovini, hitro sedejo v srce in uho, zato vsekakor ne zamudite slovenske premiere, saj boste očarani. MARIBOR Koncert TRIO BRAHMS, Narodni dom Maribor - dvorana Union, 17. februar ob 19.30 uri: Trio Brahms z Dunaja navdušuje občinstvo celega sveta, poleg tega nastopajo tudi na eminentnih glasbenih festivalih. Tokrat se bodo predstavili s klavirskim triom iz Haydnovega poznega obdobja, potem pa bo na sporedu tudi trio Mendelssohna Bartholdyja. Jazz koncert VANDERMARK 5, mali oder Narodnega doma, 25. februar ob 20.30 uri: Vandermark 5 so trenutno ena najuspešnejših jazzovskih zasedb, ki na občinstvo prenaša energičen in živ jazz. So ena izmed ključnih zasedb, po kateri se bodo merili uspehi v jazzu, zato se nastopa ne splača zamuditi. Koncert GLASBA DA BESEDO - BESEDA DA GLASBO, Narodni dom Mari-bor-dvorana Union, 5. marec ob 14. uri: Trobilni trio Triumvirat, ki ga sestavljajo Andrej Žust na rogu, Mihael Šuler na pozavni in Franc Kos na trobenti, bo predstavil pesmi slovenskih pesnikov, ki so jih zložili v melodije, in nam pričaral nepozabno doživetje. Koncert OD KORAČNICE DO RAPA, Narodni dom Maribor - dvorana Union, 5. marec ob 18. uri: koračnica je ena izmed najbolj znanih žanrskih skladb. Na koncertu, kjer bosta Univerzitetni pihalni orkester Ljubljana spremljala Slon in Sadež, boste spoznali, kaj imata koračnica in sodobni rap skupnega. И Morda je svet po zaprisegi novega ameriškega predsednika res na preizkušnji, vendar imam namen razmišljati o drugem Svetu. Svet na preizkušnji Nas, študente slovenskih univerz, bi namreč moralo mnogo bolj zanimati dogajanje v Svetu za visoko šolstvu. Četudi nerad diskutiram o delovanju Sveta, ki s svojimi (bolj ali) manj modrimi sklepi posredno razporeja okoli dva odstotka bruto družbenega dohodka, me zadnji dogodki silijo, da spregovorim. Že konec septembra sta iz Senata za akreditacijo, ki je organ Sveta z največ moči, saj odloča o sprejetju študijskih programov in ustanovitvi visokošolskih zavodov, izstopila dva člana. Nista se strinjala z ustanovitvijo Nove univerze. Če pustim ob strani samo ime univerze, obstaja še veliko drugih stvari, katere so ostali člani Senata zanikali, ko so soglašali z akreditacijo Nove univerze. Med njimi moram izpostaviti slabo opredeljene študijske vsebine z zanimivimi imeni študijskih programov. Nasploh mislim, da so imena študijskih programov Nove univerze primer zanimive uporabe besede »evropski« v slovenskem visokošolskem prostoru. Po načelu »če nisem kvaliteten, bom pa evropski« se vsak drug zasebni zavod ali program imenuje evropski. Torej bi bil zadosten kriterij za grobo oceno kakovosti šole že sama številčnost uporabe besede »evropski«, v smislu - veliko Evrope, malo kakovosti. Čeprav se je zloraba besede »evropski«, sodeč po sklepih Senata, omejila, tega ne morem trditi za število novih zasebnih zavodov. Povprečno nastaneta dve novi viso- ki šoli na mesec, kar je verjetno eden izmed razlogov, da so tudi rektorji zavrnili sodelovanje v Svetu. Načeloma razumem obstrukcijo kot nezrelo dejanje, a verjamem, da človeka mine volja, ko stalno gleda nespamet. V mislih nimam samo števila (bolj ali) manj kakovostnih zasebnih visokošolskih šol, ampak tudi diplomante, ki jih takšne šole ustvarjajo. Zaradi množičnega porasta družboslovnih in ekonomskih šol je pričakovati, da bo zmanjkalo možnosti za zaposlitev v državi, zato bodo ti diplomanti iskali priložnost v tujini. Resnično ne želim vedeti, kakšen bo odziv tujih delodajalcev, ko bodo na diplomi prebrali, da jo je izdal šef računovodskega servisa, ki se prostočasno igra dekana, in da je osnove ekonomske teorije predaval gospod, ki je svetovni prvak v mo-nopoliju. Igranje z življenji mladih najbolj zamerim članom Sveta. Slednji se pogosto izgovarjajo na pojav zdrave konkurence, vendar se bojim, da le-te ne razumejo. Z večanjem števila visokih šol, med njimi zasebnikov z boljšimi plačami za visokošolski kader, povzročajo pozicijo, kjer od trenutnih univerzitetnih učiteljev ni možno pričakovati kakovostnejšega pedagoškega in znanstvenega dela, saj bodo šli tja, kjer bodo bolje plačani za manj dela. Ker tudi sam rad lenarim, moram pohiteti z akreditacijo lastne Visoke šole za kikiznanstvo, še preden odstopi zadnji član Sveta. ■ svet knjig Humanizem Tiziana Terzanija Leta 1938 v Firencah rojeni Tiziano Teržani je svetu poznan kot dopisnik za ugleden nemški časopis Der Spiegel in najverjetneje še bolj po njegovi radikalno pacifistični drži, ki ga je kot neopisljivo velikega humanista in »iskalca resnice« zapisala tudi v literaturo. ALJAŽ SELINŠEK Pisatelj in novinar se je leta 1965 prvič seznanil z Azijo, kjer bil na služben potovanju, in namreč na Japonskem. Ta ga je tako zaznamovala, da je radikalno spremenil življenjski stil in se odločil študirati kitajščino in kitajsko kulturo. Življenjski stil, ki ga je ubral, pa je pisatelja preobrazil vzelo poduhovljenega človeka oziroma v subjekt, ki se je začel zavedati resnične življenjske vrednosti in njegovih vrednot. Leta 1971 se je preselil v Singapur, kjer je deloval kot dopisnik za nemški časopis Der Spiegel, prav tako pa je svoje prispevke predvsem o azijski politiki objavljal tudi v dveh italijanskih časopisih in si tako pridobil status zelo uglednega novinarja. Po Aziji se je veliko selil in bil nenazadnje tudi zaprt in izgnan, in namreč iz Pekinga, kjer so ga obtožili protiteroristične dejavnosti. Tamkajšnjo izkušnjo z zaporom je tudi opisal v delu »Behind the Forbiden Door«, kjer odkriva podroben pogled v postmaoistično Kitajsko. »Leopard Skin« je naslednje njegovo delo, ki natančno prikaže zadnje obdobje vietnamske vojne, proti kateri pisatelj ubere trdno roko, »A Fortune Teller Told Me« pa je delo, ki potopisno prikaže potovanje po Kitajski, začinjeno z nasveti prerokovalca iz Hong Konga, ki se izogiba letenja že kar eno leto. Poudariti pa moramo, da pisatelja ne smemo obravnavati le kot političnega poročevalca in novinarja, saj je s svojim delom dokazal, da pomeni bistveno več kot le to. Ne samo da se je že od njegovega prvega srečanja z vzhodno kulturo v njem porajalo življenje filozofa, ampak je slednjo ob vsaki priložnosti mešal in primerjal z zahodno. Seveda je najbrž odveč poudarjati, da je kot poduhovljen človek odkrito napadal zahodni pol materializma in manipulacije, kjer sodobnik ne najde več prostora za esencialne prvine in tako ne more (več) razmišljati. V svetu potrošništva in globalizaci- je se namreč subjekt v človeku skrije in počasi krni. Tega se je pisatelj zavedal in na to je nenazadnje tudi opozarjal. Če se sedaj posvetimo knjigi z naslovom »Pisma proti vojni«, moramo takoj poudariti, da jih je napisal kot odziv na protiisla-mistično držo, ki je zajela zahodni svet po devetem septembru, ko se je zgodil napad na ZDA. Tako v petih pismih poudari zmotno držo, v kateri se trenutno nahaja človeštvo, in obenem poudarja in poziva ljudi k premisleku o tem, če se še lahko pri tem ustavi in kaj spreme- ni. Tako se sprašuje, ali ni morda že prepozno. Velika pacifistična knjiga natančno opiše položaj »teroristov« in za spremembo ne splošno sprejetega prepričanja o njih kot takih, na kocko pa postavlja počelo moderne vojne. Človeštvo poziva k miru, zahod pa k priznanju in uvidu zmote, ki edina lahko prinese mir. Prav tako se odpravi v Pakistan in Afganistan, od koder poroča o tamkajšnjem položaju. Seveda se avtor tudi v tej knjigi posveti natančnemu iskanju vrednot, ki jih zahodnemu človeku primanjku- je, in nas tako ob vsem znova zapelje na popotovanje po smislu življenja in njemu preljubih pokrajin Azije. Na trenutke imamo občutek, da nas knjiga neposredno opozarja in nam nadaja odgovornost za človeštvo, s čimer pa smo potopljeni v neposrednost eksistencialne krize, ki se je najverjetneje v svetu, ko se vsem zmeraj nekam mudi, zaveda malo ljudi. Avtor pa je v osnovi knjigo napisal kot odziv na tekst Oriane Fallaci, znamenite novinarke, ki je objavila že intervjuje z znamenitimi osebnostmi, kot so tudi Непгу Kissinger, Willy Brandt, Fe-derico Fellini, Yasir Arafat, Haile Se-lassie in mnogi drugi. Ampak prepričanja ji ne pustijo iz prozahodne drže, kar je tudi evidentno v njenem prispevku iz dne devetindvajsetega septembra, na katerega se avtor odzove. Kljub vsemu na nobeni strani ne ubere pola bojujočih se strani in s tem še enkrat dokaže, da mu je pomembno le, da bi se človeštvo zavedlo pomena miru in vrednot, ki jih v osnovi goji. »Še en krog na vrtiljaku« pa je njegova zadnja knjiga, kjer se pisatelj ob zavedanju bolezni poda na potovanje po nepoznanih civilizacijah, da bi našel zdravilo oziroma smisel, ki ga iščemo vsi. V knjigi ponovno govori o razponu med ZDA in vzhodom, med drugim pa se tudi poglobi v opredeljevanje alternativne medicine, s katero se je zdravil na potovanju in jo primerja s sodobno. V osnovi avtor v knjigi išče sebe, torej tisti večni jaz, s čimer opozarja, da je to naloga vsakega. Nenazadnje poudari, da je na potovanjih spoznal, da išče zdravilo za smrtnost in ne več za lastno bolezen. Knjiga je velika uspešnica in avtorja predstavi takšnega, kot je bil. Poduhovljen, resnico iščoč subjekt, ki je ljubil vzhodni svet in njegove kulture. Za seboj je pustil lepo število knjig, od katerih imamo v slovenščino zaenkrat prevedeni samo »Pisma proti vojni« in »Še en krog na vrtiljaku«, kar je tudi začetek, saj gre za izjemno pomembni deli v avtorjevem opusu, kjer ga lahko prepoznamo tako kot novinarja kot tudi humanista. Pomembno pa je, da se ob njegovih mislih posameznik potopi v lastni jaz, kjer ležijo odgovori. a Pisatelj in novinar Tiziano Teržani, ki velja za velikega humanista in pacifista, se tudi v knjigi z naslovom »Pisma proti vojni« posveti natančnemu iskanju vrednot, ki jih zahodnemu človeku primanjkuje in nas tako ob vsem znova zapelje na popotovanje po smislu življenja in njemu preljubih pokrajin Azije. Tiziano Teržani, iz katerega naravnost žori dobrota. AVTOR: JERNEJ ŽUMER strip С/И00НИЧСО J J sp Univerzitetna knjižnica Maribor P 6710/4,2009 120900890,4 Referenca m izobraževalni servis Jezikovni tečaji 2 Strokovna usposabljanja Športni programi in zdravje Izobraževanje za duhovno rast Učenje in trg dela Računalniško usposabljanje NE ZAMUDI 07/49-02-400 www.referenca u infolfflreferenca e Kasarna & klub Zvezda ГоСеГ UteT zžtresel Brežice Krško Cernelčeva 3 CKŽ 36 8250 Brežice 8270 Krško 4/j Strežemo izvrstno kavo Privoščite si najboljšo! AGENCIJA ZA MLADE Servis in storitve za mlade: Turistični aranžmaji, vse vrste fotokopiranja, tiskanje,prodaja študentskih bonov, brezplačni dostop do interneta, nakup vstopnic za koncerte, mladinske izkaznice Agencije PUNKT: Krško CKŽ 37, Krško, 07/49-05-480 Brežice Černelčeva 3, Brežice, 07/49-66-116 Sevnica Trg svobode 1, Sevnica, 07/81-44-355 www.punkt-on.net COBISS O Ф (Q O t/>