-<E N=i=3 3 «*8>*5 =} — 3» -

LJUBLJANA 1892.

Založil in prodaja Anton Turk, knjigovez.

Tiskali J. Blaznikovi nasledniki.

Spredaj imenovana povest „Cvetina Borograjska“
je po osnovi daleč in dobro znanega Kr. Šmida. Nje¬
gove povesti so podučivne in zabavne. S pridom jili
morejo brati mladi in odrasli. Po hvaljeni vsebini se
knjižica priporoča sama onim, ki so pravega mišljenja.
Vsaki umeva, da je trebalo snovi dati razen domače
oprave tudi primerno stališče.

Ta povest sme se prištevati najlepšim, kar jih je.
( Koledar" kat. tisk. dr. 1889. str. 89.)

0^0  0 C4 Ul.

fbrni se na dolenjsko stran. Ustavi se na
sredi med Ljubljano in Novim mestom.
Tam stoje hribje: Peščenjak, Golagorica,
Gradišče, Starigrad; kjer rasto gozdi: Pre¬
glje, Čarija, Trstenik, Kosiča, Žabjek, Dedni-
dol, Mleščevo; koder so posejane vasi: Pešče-
nik, Staritrg. Dednidol, Hudo, Velika Draga,
Polje, Križkavas, Novavas, Zavrtače, Pristava,
Velika Loka, Mala Loka, Leskovec, Vrh, Kalce,
Gornje in Spodnje Brezovo, Mlake. K. Brdo,
Sela, Velika Dobrava, z 281 ogrevi, z 9 (11)
cerkvicami, s 3 grajščinami, tam počiva mesto
v dolini, uro dolgi, Vi ure široki, mesto po
starosti častito, po preteklosti imenito, pre-
hodivši 4 milje ali 27 kilometrov, pa si v —-
Višnjigori, v mestu s šegavo pripovedko, po
senci resnično, s trgom, ulico, z vodnjakom,
ki lije iz železnih cevij studenčnico iz hriba
Starigrad, z 80 hišami, s župno cerkvijo s.
Ane, nekdaj Matere božje Loretanske, s cer¬
kvico s. Lenarta, zdaj razvaline s. Nodburje,
kamor hodijo dežja prosit dobri ljudje.

4 —

Tu imaš trojno Višnjogoro: mesto, novi
grad, stari grad. Ime ti že pravi, da si misli
goro, visoko, hrib, ki vršiči v višave. Mesto
in grad sta v nižavi, kar se ne strinja z
imenom, in to kaže, da sta iz novejšega časa.
Grad, ki tiči ob veliki cesti, pod starim, v
vasi Peščenik, 20 minut od mesta, njega so
zidali 7 let, z gradivom iz starega, ktero ka¬
menje so na cesto valili po 2 drčah, in grad
dogotovili konec prešlega stoletja (1778). V
tem času je nastalo dvojno ime: Starigrad,
Novigrad. Poslednji ta grad ni zidan pri¬
merno, ker mu je streha toliko visoka kakor
sami zidovi, 9 metrov. Na vsakem koncu
predčelja raste gabrovje. Izgled odtodi je vzdi¬
gujoč ; vidiš: mesto Višnjogoro, cerkev stoječo
na najvišem kraju Dednidol, grad Višnja, Pes-
čenik, Starigrad.

Najuna povest sega v davne čase, v
one, ko so bila prebivališča res na visokem,
na višavah. Taka je s Starim gradom seda¬
njim, nekdanjo staro Višnjogoro. Grad je bil po¬
stavljen na hribu, visokem, strmem, stogatem,
obraščenem z borovjem, z bukovjem, smre-
čevjem, hraščevjem. Po mnogem borovju so
klicali grad tudi Borovec. Borovca in hrasta
zdaj ni, ostale sta bukva in smreka. Grad je
bil sila utrjen, nepristopen. Globoki vodnjak,
pozneje kapnica, zdaj je ves zasut. Naposled
so vodo u grad celo vozili, iz potoka Korito,

— 5 —

po ozki cesti. Zidan je bil grad večinoma
nepravilno. Okna so mu bila tu veča, tam
manjša, in še ta ne v eni vrsti. Zidanje pa
je bilo čvrsto. Rabili so lomljeni kamen, za
oboke lahkič. Vse je tako, rekli bi, vzraščeno,
tako skalomočno, da se raje kamen pre¬
lomi, kakor bi malta pustila. Svoje dni so
bila krasna in veličastna poslopja. Od vse
te stare slave in moči stoji le še 4voglati
stolp, v družbi 2 dolgih in širokih in visokih
zidov in nekterih nizkih ostankov. Stolp je
trden kakor skala. Debel je na vznožju 2'2
metra, dolg in širok 12 m,  visok 10 m,  v de¬
želi najčastitiša razvalina. Grad se je bil raz¬
valini! že v sredi 12. stoletja (1154). Na
vzhodni strani je imela gospoda krasni vrt,
kteremu zdaj ni sledu. Gospodarska poslopja
so bila zdolaj, tam, kjer je zdaj vas Pristava.
Tudi lepo kapelo so imeli v gradu, posve¬
čeno s. Jurju. Od 12. do 16. stoletja so bili
tukaje gospodarji grofi in vitezi in različni
grajščaki in plemenitaši. V onem času se je
ravnala gospoda sploh vsa, ki se je odliko¬
vala s prešernostjo, po nemškem kalupu in
kopitu. Domače šege in navade in imena in
časti so zamenjavali s tujimi. Tako so delali
takrat gospoda, a dandanašnji posnema tujce
že priprosto ljudstvo. Grajska gospoda se je
pokopavala v Zatičino, kjer je stal na daleč
sloveči samostan cisterčanov. Dobival je tu-

6  —

kaje svoje dni vsaki dara in pomoči, posebno
kmetje; zdaj je to mnogo drugače in marsi¬
kaj narobe. V vsi deželi ni bilo družine, ki
ne bi se bila spominjala zatiškega hrama
božjega. Hudi časi so izgrizli tudi to bogo-
častno naselbino. V nekem času je nosil ta
grad ime Borovec,  ker je stal sredi bo¬
rovja. Ime se je bilo ohranilo med ljudstvom,
pisali ga pa niso, ker je bilo slovensko.

I. Cvetino vzgaja dobra mati.

Na Borovcu je živela plemenita rodo¬
vina slovenska, vitez Deli  bor  s soprogo
Dragomilo  v preblaženi slogi. Delibor je
bil hrabri vitez v boju, a dobrodušni človek
med domačimi. Nihče bi ne bil mislil, da mu
bije tako blago srce pod železnim oklopom.
Bilje pravi Slovenec: sovražniku strah, pod¬
ložnim svojim oče. Kranjske vojvoda je bil
Deliboru veliki prijatelj, in tudi pri cesarju je
bil silno čislan. Dragomila, njegova soproga,
ta je bila razumna, dobrotna, bogoljubna žena,
daleč na okolu pravi biser.

Delibor je bil malo doma; večidel je bil
na vojski. Roparski in razbojski Turki kar
niso mirovali; hoteli so zatreti vse „neverne
pse“, vse džavre, to je, nas kristjane. Zapi¬
sane so turške groze in nadloge v teh krajih
iz let 1528 in 1579. Na mejah Slovenske je

7

tekla kri neprenehoma, to krščanska, to ne-
verska. Kjer je bila najhujša borba, tjakaj je
pošiljal zapovednik našega viteza Delibora,
ki je ne enkrat Turčina preklal od temena
do kobali. V takih časih je bila Dragomila
sama v gradu. Ali ji je bil dolg čas? Ne.
Imela je hčerko, Cvetino.  To je bilo krasno
dete, v vsi bližini naj lepši otrok, kakor bi ga
bili angelci prinesli iz nebes. Da je bila Cve¬
tina tako dobra, to je delala njena plemenita
mati, to je naravno, saj gleda otrok največ
na mater, mater posnema otrok v vsem. To
je vedela gospa Dragomila, zato je bila hčeri
sama lepi in živi vzgled. Razkazovala je
hčeri pri vsaki priložnosti stvari božje. Po¬
vedala ji je, kako neznanski dobrotnik je
sonce; brez njega bi zemlja ne rodila; brez
sonca bi ljudje ne imeli kruha, ne belega ne
črnega, ne gospod ne siromak. Na izprehodu
se je Cvetina utrudila in užejala — in tako
je hotela gospa, da ji je dokazala, da je voda
sicer nekaj vsakidanjega, nekaj preziranega,
da je pa voda neizmerno važna, da je tudi
voda preveliki dar božji. Na vrtu so rasle
lepe rože. Tu so cvetele georgine lepo temno-
rudeče, tam so se v vetru zibale bele lilije.
„Vidiš, Cvetina", dejala je mati, „te rože so
rudeče, te pa bele. Rastejo v isti prsti, kropi
jih isti dež. Odkodi imajo svojo barvo? V
zemlji ni barve, ne rudeče ne bele, v zraku

— 8  —

tudi ne. Odkodi imajo rože barvo? Bog jim
jo je dal. Bog je rekel: ti georgina cveti
rudeče, ti lilija pa belo. Zato cvete lilija
zmeraj belo, četudi jo usadiš v najbolj črno
zemljo. Kaj takega more storiti samo Bog.
ker je mogočen, ker je vsemogočen, človek
pa tega ne more, ker je slab, tudi mogočni
kralj ne, ker ni vsemogočen. Kar vidiš, Bog
je vse naredil, in Bog je vse dobro naredil,
vse lepo in koristno. Bog je ustvaril tudi
drobne tičice, ki pojo tako lepo; hvalijo že
Boga, ko ti še spiš. Bog ima vse rad, kar je
ustvaril; tebe tudi rajši, ko vse ptičice, rajše
ko vse cvetice, rajše ko lepo sonce. Tebe
ima Bog silno rad, prav rad, posebno takrat,
ko mene poslušaš, ko si pridna. Ata te imajo
radi, a Bog te ima stokrat rajše. Ate zdaj ni
doma, Bog je zmeraj pri tebi, ponoči in po-
dnevu. Bog je tvoj Oče, tvoj dobri, predobri
Oče. Zato moraš njega rada imeti; moraš po¬
slušati, kar on pravi; na njega misliti vselej.
Kader moliš, ne smeš gledati na druge reči.“
Taki nauki so kaj lepo vzgajali Cveti-
nino srčece. Pogosto je dejala: O ljubi Bogek,
kako si lep, kako si dober, ki si vse tako
lepo naredil". Nekoč je molila Cvetina svojo
večerno molitvico. Hišina pride, pa dobri
Cvetinici malo ponagaja. Cvetinica pa reče :
„Ljubi Bog, ne zameri, da sem zdaj malo
razmišljena; počakaj malo, da hišino zaušnem,

— 9

ki me moti". Tako je bila Cvetina bogoljubno
priprosta, navajena biti zbrana.

Dragomila je dobro vedela zgodbe sve¬
tega pisma. Ko je vezla ali prela, pripove¬
dovala je Cvetini po cele ure, tako priprosto,
kakor zna le bogoljuba mati. Cvetini je pa
bilo, kakor bi bila sama v raju, kakor bi
videla očake, kakor bi hodila s Izraelci po
puščavi, kakor bi šla v deželo mleka in medu.
Izpoznavala je Cvetina, da Bog je svet, da
ljubi le dobro, da so mu prijetni le dobri
otroci in dobri ljudje, na hudobnih ljudeh je
pa razumevala, zakaj jih je Bog kaznoval.
Najbolj je bila Cvetina vesela, ko je slišala,
kako se je Kristus rodil, kako so mu angeli
peli, kako ga pastirci molili, kako so prišli
Modri iz najdaljnih dežel, gledajoči na zvezdo,
počastit novega kralja. V duhu je gledala
Cvetina otroka Jezusa, kako je stregel svoji
materi Mariji, kako je slušal Jožefa, kako je
bil otrok Jezus dober, tako dober, da so ga
radi imeli vsi ljudje in pa Bog. Cvetina je
želela, da bi bila tudi ona tako bogoljubna,
tako dobrotna, tako usmiljena, kakor je bil
Jezus, ki je delal samo dobro, ki je otroke
blagoslavljal. Ko je pa Cvetina slišala, kaj
je storil Izveličar zanjo in za vse ljudi, ta¬
krat je tudi njeno mlado srce žalovalo in
trpelo s žalujočim in trpečim Gospodom, in
bridke solzice so ji hitele po ličecih.

— 10  —

Tako je učila Dragomila svojo Cvetino
izpoznavati Boga in ljubiti ga, a ljubiti tudi
ljudi, dobro storiti bližnjemu, posebno pa
stariše spoštovati. Na očeh je brala materi
Cvetina, kaj želi. Oče so imeli radi kaj sadja
na mizi. Cvetina je šla in dobila najlepših
jabolk in breskev, s čimur je očeta razvese¬
lila ne malo. Plemenita gospa Dragomila ni
puščala siromaka praznega od hiše; udeiila
mu je, kakor je sodila, da je potreben, ali
kruha ali kaj toplega ali obleke ali denarja.
Vse to je šlo po hčerinih rokah, naj se tudi
Cvetina seznanja, kako bridko je uboštvo,
izlasti nezadolženo. Nekoč dobi Cvetina cekin
od očeta. Ves dan je mislila, kaj pisanega si
bo kupila. Rada bi bila imela to pa to in pa
še to, toda vsega se tudi za cekin ne dobi.
V tem prijoka udova, imajoča kopo otročičev,
ki je izgubila edino kravico po kugi. Drago¬
mila pravi: „To je res velika nesreča za vas.
Žival morate imeti, da bote mogli živeti. To¬
liko imam, pa ne bo dosti, treba je še enega
cekina, da si kupite kravo 11 . Cvetina skoči
po svoj cekin. — „Nate, mama, zdaj bo dosti.
Jaz ne potrebujem več obleke. “ Vsa v hvali
odide žena. Dragomila pa reče Cvetini: „Prav
lepo je, kar si storila; to delo je več vredno
ko 10.000 cekinov 11 .

Cvetina je rasla. V glavici so se ji
vzbujale svoje misli. Če pa otrok dela, kakor

11

sam hoče, a ne po volji starišev, to je nepo¬
korščina, ki zalega veliko hudega otrokom in
starišem. Cvetina tudi ni bila brez svoje
glavice. Mater je prosila Cvetina, da bi jo
puščala tjakaje. Lepo je prosila Cvetina in
jokala je. Dragomila je rada gledala, če se
otrok zabavlja, to se ve, brez škode za telo
in dušo; a kader je umna mati prepoznala,
to ni za otroka, tedaj je izrekla ne, in pri
tem je gospa Dragomila ostala, in naj je go-
spodičica Cvetina ihtela tako grenko, kakor
bi obžalovala 7 naglavnih grehov. Gospe sami
je bilo tudi hudo, kader je morala otroku od¬
ločno kaj odbiti. Gospa je bila pametna žena,
ter je mislila tako : Česar se Cvetina mlada
navadi, ono bo delala, kader odraste. Jaz več
vem od otroka, otrok mora toraj mene slu-
šati. Če ji zdaj puščam in popuščam, ko od¬
raste, takrat se Cvetina zame še zmenila ne
bo, in starišev ne bo spoštovala, ne bo lju¬
bila, in če naju dveh ne bo marala, pozabila
bo tudi na Boga. Potem mi bode v nejevoljo
in jezo in žalost — prava šiba, ki sem si
jo napravljala sama. — Od začetka je bilo
Cvetini res težko; ako je Cvetina videla, da
vse solze ne omeče materine zapovedi, udala
se je, kakor se uda trta, kader jo vezač pri¬
veže za kolec. — Kader je rekla gospa mati :
Cvetina, stori to in tako in takoj, storila je
Cvetina ono isto, in kakor je bilo veleno, in

12  —

brez odloga. Dragomila pa tudi ni zapove¬
dovala brez konca in kraja. Otrokom je treba
le malo zapovedij, ali te se morajo goditi
natanko. Vedno zapovedovanje in prepove¬
dovanje otroke le draži in kvari. — Darila
in kazni pri otrocih veliko premorejo, saj še
pri odraslih in učenih niso brez prida. Če je
Cvetina storila kaj napačnega, z materjo Cve¬
tina ni smela na vrt. To je bilo dosti. Drugič
napake ni storila, in v drugi priložnosti je
pomagalo že materino resno lice.

Dragomila ni bila nikoli brez dela, pa
je tudi zmeraj pazila, da tudi Cvetina ni bila
nikoli brez opravka. Otrok res ne more dosti
narediti, pa delo koristi otroku. Delo ga va¬
ruje pohajkovanja in dolgega časa, in nazadnje
otrok rad dela, in brez dela nikoder ne po¬
stopa. — Cvetina je znala lepo plesti in vezti
in presti. Iz domačega blaga, vsega doma pri¬
delanega, napravila si je bila Cvetina sama
vso obleko, in tega se je bolj veselila, kakor
če bi jo bila drago kupila v mestu.

Dragomila tudi kuhinje ni puščala zgolj
poslom. Tu je bilo vse čedno in snažno, čisto
in svetlo. Kader je imela gospa opraviti v
kuhinji, tedaj je imela opraviti i Cvetina, če
ne drugega, je pa grah izpihavala ali fižol
izbirala. •— Največ je bila gospa na grajskem
vrtu; tu je kopala in presajala in zalivala.
Tako gibanje je silno koristno telesnemu

13  —

zdravju. Cvetina je imela svoje orodje in
svoje gredice, tam je sadila cvetice in gospo¬
darske rastline. Če je posejala salate, vzrasla
pa je repa, in namestu peršina korenje, to jo
je izmodrilo, da je bolje pazila na semenje.
Vsako jutro si jo videl, kako pleve in rahlja
in prevezuje. Nekoč je bila skuhala graha,
ki ga je bila sama pridelala na svoji njivici.
Nobena jed ji še ni bilo šla tako v slast!

Gospa pa ni skrbela samo, da je imela
Cvetina zmeraj kaj opraviti, ino vselej kaj
drugega, gospa je tudi skrbela, da je imela
hči tudi potrebnega razvedrila. Dvakrat ali
trikrat na tjeden so smeli priti k Cvetini de¬
kliči iz okolice. Ta dekletca so bila iste sta¬
rosti. Cvetina jih je pogostila s sadjem, na
to so delale, in potem so šle igrat. Gospa
jih tudi igiajočih ni puščala izpred očij. Sli¬
šala je, kaj se otroci pogovarjajo, in videla
je, kaj otroci delajo, in mati sama jim je
razkazovala, kako naj se zabavajo. Cvetina
je bila tako ovarovana tujih pregreškov, in
zato je bila najrajše pri materi.

Cvetina je bila zdaj ponarasla. V tej
dobi se loti dekleta najrajše lišpavost in ni-
čemurnost in dopadoželjnost, kar mlademu
srcu silno škodi. Nekega dne pride na grad
Borovec deželni glavar s svojo družino in
drugo gospodo, obiskat prijatelja Delibora.
Cvetina se je morala napraviti zdaj po stanu.

14  —

Vsaki jo je hvalil, da je dika gospodičin, ino
gospodična Cvetina je rada slišala take po¬
hvale. Ko so gospoda odešli, dejala je mati
Cvetini: „Vesela si bila, ko so te s hvalo ob¬
sipali, in pa laskali se ti, a jaz nisem bila
prav nič vesela. Občudovali so tvojo obleko,
tvojo zlatlno, tvoje bisere, po takem so pri¬
znavali šilico, zlatarja, bisernika in pa tvojo
vzraslost, za ktero ti nič ne moreš. Veš, Cve¬
tina, ko bi ne imela ti nič drugega na sebi
dobrega in hvale vrednega, bila bi jaz prav
žalostna, bila bi nesrečna mati. Blago srce,
to je prava krasota, ki ima vrednost vselej
in za zmeraj' 1 .

Cvetinina mati je bila hčeri sama lepi
uzor, krasni obrazec. Dragomila je bila krotka,
tihotna, prijazna, dobrotna. Bila je plemenita
in visoka in bogata gospa, ali tega ni dajala
drugim čutiti. 0 drugih ni slabo govorila, ni¬
kogar ni grajala. Cvetino je sabo jemala v
grajsko kapelo, - v kteri je bila slika svetega
viteza Jurja. Tu sta molile za očeta, za
uboge trpine slovenske, za umirajoče, za duše
v vicah, ter vse priporočala božjemu varstvu.
Noben učitelj bi ne bil mogel Cvetine lepše
navajati na bogoljubno življenje.

Dragomila pa ni samo lepo in bogo¬
ljubno govorila in učila, tudi v dejanju je
kazala, kar je v besedah povedala. Dejanska
njena bogoljubnost se je videla, ko je skrbela

15 —

za bolnike, za trpeče, za sirote, za puščene
otroke. Nekoč je vzbolela tam dolu v vasi
Trstenik dobra grajska delavka, mlinarjeva
žena, a imela je sedmero otročičev. V Višnjo-
gorščini našteješ zdaj 15 mlinov; tedaj pa je
bil goranji ta edini v Trsteniku; imajo ga
zapisanega že od leta 1507. Manjka mu po
po takem 14 let do 400. Plemenita gospa
se je sama napotila iz gradu, stopila v borno
kočo, tolažila bolenico, dajala ji zdravila. To
pot je storila vsaki dan, toda ne sama; saboj
je jemala Cvetino. Zakaj pa? zato, naj se
Cvetina uči, da so na svetu še drugi ljudje,
ne samo grajski, ki delajo trdo, zaslužijo
malo, toliko, ali pa še ne, da izhajajo sproti.
Takim revežem so bogati dolžni pomagati,
ker Bog jim ni dal imeti, da bi stregli svojim
strast im in svojim slastim, ampak da ga
dobro obračajo, svojemu trpečemu bližnjemu
na korist: to je Dragomila dobro znala, zato
je tudi svojo hčer tako misliti in delati učila.
Po skrbeh Dragomilinih je bila uboga delavka
iz nevarnosti. Ko Dragomila obljubi pošteni
družini, da bo še dalje zanjo kaj storila, jame
vsa družina jokati, mati in oče z otroci vred,
in na kolenih se zahvaljujejo toliki dobrot¬
nici. Cvetino je to silno genilo, zakaj videla
je, da njeno mater imajo radi še drugi tuji
ljudje, ne le ona sama, in zato je v solzah
hvalila Boga, da ima tako dobro mater. Res,

16

Dragomila je bila izvrstna mati, zato je imela
pa tudi izvrstno hčer. Po vsej deželi je slula

Cvetina s svojo priproščino, s svojo lepoto
s svojo dobroto.

17

2. Cvetina zgubi mater.

Plemenita gospa Dragomila je nevarno
vzbolela. Čutila je, da se ji okončuje življenje.
Te nevarnosti tudi hčeri ni skrivala. Dejala ji
je: „Ljuba moja Cvetina! Meni kar ni dobro.
In očeta ni doma. Rada bi ga videla. Pošlji
na mejo tja dolu jezdeca ponj. Hiti naj se
vračati, oče. Ob enem pokliči duhovnega
očeta Nabora iz Zatičine. Ta gospod me je
krstil, bil mi je duševni ravnatelj ves čas, ta
me povede pred stvarnika." Dragomila se je
vse življenje pripravljala za večni prestop,
ker je vedela, čemu je na svetu.

Zatičina je nastala še ob času svojega
začetnika s. Bernarda. V ravnici je pod vi¬
soko goro. Pred samostanom so bila lepo
obdelana polja, na poljih obraščeni holmi,
dajoči prijetni hlad poletu. Kaj lepi so bili
travniki, posebno travnik Muljava. Na tem
so se goveda tako dobro napasla, da so go¬
spodarji v zahvalo prinašali kruha in masla.
Na vtorek pred velikonočjo dobival je vsaki
od samostana po denar in dve žemlji. Sa¬
mostan je storil v teh krajih veliko dobrega.
Turki so ga bili večkrat oropali in požgali.

Oče Nabor pride. Ta je bil priletni mož,
prijazni starina, kteremu so mnoga in težka
dela glavo pobelila. Z njegovo pomočjo je
opravila Dragomila svojo zadnjo pobožnost.

2

— 18  —

Cvetina ni stopila od materine postelje;
najraje bi bila umrla s svojo ljubo materjo.
Delibor je prišel domov tretji dan, v mraku.
Zaskrbljen je bil hitel domov, ožaloščen je
stopil v hišo, in ko je videl svojo obledelo
soprogo, tonile so mu oči v solzah, pokalo
mu je srce v glasnem ihtenju. Dragomila mu
poda velo roko, pa mu pravi v medlem glasu:
„Ljubi moj Delibore, in ti Cvetina, ne jokajta.
To pot mora vsaki. Grem tja, kjer je bolje,
vse bolje. Tam se bomo videli ....  Delibore,
tu imaš Cvetino, živi spominik od mene.
Dobro ti jo izročujem, ti jo glej, da bo taka
ostala ....  Ti, Cvetina, zmeraj si bila po¬
korna. Poslušaj očeta, poslušaj Boga, in hu¬
dega ne delaj. Oče je v tolikih nevarnostih,
moli zanj. Če ga prineso ranjenega, strezi
mu, kakor bi mu jaz stregla. Blagoslavljam
te, Cvetina; bodi s teboj presveta Trojica".

Dragomila upre oči v razpelo. Čez nekaj
trenotkov dene: „V tvoje roke predajem svojo
dušo". Pot jo oblije, na to vzdihne globoko,
in tako premine blaga duša Dragomila.

Kaj sta čutila Cvetina pa Delibor, tega
ne pravimo, ker bi ne dopovedali, kako se
jima je v žalosti krčilo plemenito srce. Dra¬
gomila je bila mati tudi podložnim. Tudi ti
so žalovali, kakor bi bila v njih družine
smrt posegla z ledeno roko. Ne pomnijo stari
ljudje, kedaj bi se bilo toliko solzilo v gradu

— 19  —

in okolu njega; niti v stiskah od Turkov ni
bilo takega togovanja. Častitljivi oče Nabor
je pokopal dragega mrliča. Na koncu žalost¬
nega opravka izpregovori par besedij. Po¬
grebci so udarili v jok, v tako silno ihtenje,
da duhovnika ni bilo umevati, ne slišati.
Resnično, kjer vseh srce tako govori, tam ni
treba hvale z besedo.

3. Cvetina oskrbljuje očeta.

Turki na slovenskih mejah so slutili
da med cesarskimi levosrčnega Delibora ni.
Pograbili so se s cesarskimi krvavo. Delibor
je hitel na svoj domobranski opravek. Do¬
segel je toliko, da je sovražnika zapodil daleč
od meja. V tem boju ga je Turek usekal v
desnico. Z veliko rano se je vrnol na Bo¬
rovec. Legel je vitez Delibor, in bal se je
prisada. Cvetina mu je stregla in rano ob-
vezavala. Roka se je boljšala, toda le po-
času. Nejevoljen je sedeval Delibor pri peči,
ker ni mogel sukati orožja v bran domovine,
v strah janičarjem. Cvetina pa je znala očetu
preganjati čmerne oblake. Preslico je uzela
v roke, izpraševala ga je, kako se živi v ta¬
boru, in kaj hočejo Turki, da silijo vedno v
naše dežele. Vitez je rad kaj povedal o takih
rečeh. Na to mu je prinesla srebrno čašo,
cesarjev dar, obsežnega zadržaja, polno zla-

2  *

— 20  —

tega vina, in s tem je viteza udobrovoljila,
da je začel veseli pogovor. Pozimi so dnevi
dolgi, če ni primernega vedrila, in če je
vreme megleno; Deliboru pa so minevali
dnevi kakor ure.

Vojni zapovednik je pogrešal junaške
desnice Deliborove. Cesar pošlje poročilo vi
tezu Deliboru, naj odrine s svojimi ljudmi na
vojsko. Na veliko svojo žalost Delibor tega
ni mogel storiti, ker roka se mu ni bila še
okrepila, da bi mogla sukati meč in kopje, pač
pa skliče Delibor svoje vojake v orožje, ter
jim postavi vrlega načelnika. Tretji dan je bil
odločen odhodu. Nagovori jih: „Pošiljam vas
v boj, v boj za naš slovenski dom. Sovraž¬
nika poznate; tisti je, ki smrtno črti vse kr¬
ščene. Ne bojte se ga, junakom Bog po¬
maga. Grabite ga, gonite ga, bite ga ko levi.
Držite se reda, in red bo držal vas. Kmetom
prizanašajte, saj so dali, kar so mogli. Bog
vas bo plačal, ker se borite za bogoljubni
slovenski narod, ki je Bogu posebno pri
srcu.“ — „Živio!“ zagrmi korenjakov voj.

Delibor se hitro obrne, urno stopa v
Grad, ker bridki spomini so mu stopili pred
dušo. Ti ognjeviti mladeniči, ti čvrsti možje,
sami izbrani čvrščaki, koliko jih je, ki zapu¬
ščajo svoj dom za vselej, ki bodo življenje
dali! Solznih očij je gledal vitez za veselo
četo, dokler mu je gozdovje ne zakrije.

21  —

Ta dan je bil Deliboru izmed najotožniših.
Grajski zidovi so kakor zanemeli, utihnol je
navadni vrišč, bojni tovariši so odešli, do¬
mači kodrež nima, na koga bi lajal. Večer
je mrzel. Vitez sede k ognju. Na okna bi¬
jejo kaplje. Bliska se grozno in treska, da
je strah. Veter se zaganja v vrata, da klo¬
počejo v stežajih, in vihar tuli po zraku,
kakor bi se preganjali hudobni duhovi. Ubogi
ljudje, ki se nimate umekniti kam pod za¬
tišje! Delibor in Cvetina poprosita v ponižni
molitvi vsemogočnega Gospoda, naj bode
usmiljen ubogim stvarem, ki jih je ustvaril
iz usmiljenja. Zabliska se, trešči: trije staro-
mogočni dobi padajo razpolovljeni od vrha
do tal, preklani kakor šibice.

Cvetina se ni bala groma in treska in
viharja, ker jo je bila mati učila, da.se to
godi po božji modrosti. Popravljala je ogenj,
prinesla je mogočno kupo, podala jo očetu
rekoč: „Nate, pite, a potlej povejte, kako je
s tistim ogljarjem. Danes Vas je obiskal. Z
njegovo hčerjo Nežiko sva si bile dobri;
igrale sva skupaj “.

„Ti meniš Davorina? Davorin je vrli
človek. Obiskal me je, ker ve, kako ljubo je
nesrečnemu, če ima prijatelja, ki ga podpre
s prijazno besedo. Tudi on je bil že v ve¬
likih stiskah. Da nima toliko srca, davno bi
bil že pod zemljo. Rad sem ga imel, prav

— 22

rad. Na pomoč mi je bil v mnogih pod¬
jetjih. Tudi v vojski je bil mož, dokaj srčno
se je nosil“.

Davorin je ogljaril in mlinaril. Več mu
je neslo ogljarenje, ker takrat so ljudje še
žrmljah, mleli doma z ročnim mlinom, žrm¬
ljami. Oglje je lahko prodaval v Višnjogoro.
ker tam je bila rokodelska zadruga kovačev, *)
ki so izdelovali in popravljali bojno orožje in
gospodarsko orodje. Kovači so imeli dela, da
ga niso vzmagovali.

Davorina si videla; viteza samega, Kru-
tigora s Semerekovca pa še nisi videla. Ta
grad je 3 / 2  ure od todi. Čepi pod visokim hri¬
bom, a vas Dobrava višuje na gori. **) Ta me
je silno sovražil. Sovraštvo se mu je zanetilo
še mlademu . plemčetu. Bila sva dečarca na
cesarjevem dvoru. Krutigor' ni bil priljubljen.
Trmast je bil, nagajiv, gostorečen in debelo-
beseden, pa zelo je bahal. Jaz se pa nisem
nikjer naprej porival; zato so me iskali in
radi videli. To je bilo netivo; to je bilo, zakaj
mi nikoli ni privoščil lepega očesa. Ko sva
bila mladeniča, v pravi dobi stoječa, dala
sva se na vojno službo, in enkrat smo imeli

*) Polegi krojaške, čevljarske, usenjarske.

**) Za današnji čas je zidava kaj nepravilna.
Pred gradom stoji malehna kapela, zdaj opuščena. Svoje
dni je bila kapelica v gradu, ki pa zaradi vlage in pri-
talnosti ni ugajala.

23  —

pokazati pred cesarjem, kako znamo držati
meč in kopje. Jaz sem dobil lepi meč, s
zlatim ročem, prvo darilo, Krutigor pa si je
zaslužil samo srebrne ostroge, zadnjo na¬
grado. S tem je bil črt zapečatjen. A do
vrha mu je vzkipela hudoželjnost, ko mi je
cesar pripel to svetinjo, pokaral pa njega:
to je bilo po tisti hudi bitki pri Bihaču v
Bosni, ko srno krvavo zmago skor izgubili —
po njegovi neprevidnosti."

„Davorin je bil moj podložni. Imel je
svojo hišico in nekaj sveta, tam na kraju
mojega zemljišča, tako da je Davorin mejašil
s Krutogorovim gozdom. Krutigor, hudovoljni
vitez, neprijatelj meni, ta je bil tudi slabi
sosed mojemu kmetu Davorinu. V svojih ho-
stah je gojil Krutigor mnogo divjačine. Divjad
pa ne ve, kaj je mojega, kaj njegovega. Jeleni
so hodili iz Krutigorovih šum na Davo¬
rinove njive, ter mu vse popasli, in mrjasci
so letali na travnike njegove, razrili so mu
jih, da je bila škoda na travi. Davorinu sem
toraj naročil, naj postrelja vso divjačino, ki
pride na moj svet, ter meni prinese, ker je
moja, ako je ustreljena na mojem. Nekega
večera je bilo, ko jašem z lova domov. Sonce
je bilo na zatonu, in s zadnjimi svojimi žarki
se je mudilo po vrhovih. Zdajci priteče žena
Davorinova, žena pade na kolena, in po¬
vzdignjenih rok me prosi pomoči. Nežika je

24  —

klečala polegi matere, tudi ona je ihteča
sklepala ročice.

To me je zelo presunilo. Stopim s konja,
ter velevam ženi, naj pove, kaj se je dogo¬
dilo. Stvar je bila ta. Davorinova družina
je bila večerjala pred vratmi, pod drevesom,
mirno in po domače, kakor navadno. Kar
naenkrat se prikaže Krutigor s svojimi hlapci,
ukaže prijeti Davorina, zvezati mu roke, na¬
ložiti na kolovro in odpeljati. To je naredil
Krutigor zato, ker je bil Davorin, ni davno
temu, jelena podrl na meji, pa še na našem,
ter ga poslal sim na Borovec. Krutigor se
je zagrozil, da mora hudobni tat Davorin po-
gibati v najhujši ječi. Obljubil sem ženi, da
ji oslobodil bodem Davorina, in ko bi imel
razdejati vso Krutogorščino. Brez odloga jo
krenemo v stran. Hotel sem Krutogoru rop
prestreči, še preden bi prispel v grad. Nekaj
hlapcev pošljem jež na ogled. Naznanim
jim, kje se bomo sešli, a jaz ostrognem
konja proti sovražnemu gradu. Dolgo ne pre¬
teče, ko se. vrnejo hlapci z novico, da Kru-
togor počiva pri mlinu v Jelševju, ker je
tam dobiti dobro piti in dobro založiti, in
da stoji pred hišo kolovra z ulovljenim Da¬
vorinom. Krutogorove smo došli in prehiteli.
V bližnji šumi se porazmestimo in poskri-
jemo in čakamo, kedaj se bodo vračali ti
grabežniki. Res se vračajo, ničesar ne slu-

25

teči, vsi prešerni, tja na grad, pojoči in kri-
čoči. Gosti mrak je legel na zemljo. Ta hip
se pokaže mesec izza oblaka. In ta hip blis-
nemo nanje iz zased. Postavijo se v bran
Krutogorci. Začenjali so krepko, ali brez¬
skrbni in nepripravljeni in vinski, kakor so
bili, morali so bežati, pa hitro. Lahko bi bili
viteza ujeli, pa smo mu puščali, da jo je od¬
nesel. Po tleh je ležalo polno orožja, smrtno
zadetega pa nikogar ni bilo. Davorina razve¬
žemo, na kolovro pa denemo orožje. Reše¬
nega ga posadimo na konja, ki je bil v
praski odvrgel gospodarja in jezdimo nazaj.
Davorinova žena in hči, o kako sta bile ve¬
seli, ko ugledate očeta! Pa kaj ? Davorinovih
nisem mogel puščati na tem kraju, ker sem
se bal, in to po pravici, da se mu bode Kru-
togorov maščeval. Uzel sem Davorinove sim
na grad, ter jim dal kot. Davorin je hodil
na vojsko z menoj; odkar je bil ranjen, je
ostajal doma. Da bi ne bil za nobeno delo,
to ne; brez dela ga ni bilo videti. Ker je pa
hotel svoj kruh zaslužiti, poiskal si je v
hosti drago. To dolinico je počistil in želel
v nji se naseliti prav v trstičevju. Dovolil
sem mu. Postavil sem mu čedno hišico. Le¬
dino je preoral, usevi mu dajo kruha, ostala
draga je mastni pašnik za par kravic, po¬
vrhu pa tudi ogljari. Kraj je na samem,
ljudij skoraj ni blizu. Saje in ogljevje sta ga

— 26

počrnila, pa Davorin hodi rad črn, da ostaja
prikrit Krutigoru, in res ga ne iščejo."

V takem pripovedovanju je ogenj ugašal
in stemnilo se je. Hipoma nastane po gradu
strašni ropot.' Po hodnikih udarjajo trdi ko¬
raki, odmeva žvenket orožja, razlega se oglušni
krič. Stopaji čvrsti se bližajo sobani, v ka¬
teri sta bila vitez Delibor in Cvetina. Delibor
skoči, sega po orožju, a Cvetina zapahuje
vrata. Pa kaj hoče ta zapah Cvetini ? kaj
hoče orožje v bolni roki Deliborovi ? Hudi
suvaj odtrga vrata, in noter stopi srditi vitez
Krutigor, v družbi oboroženih hlapcev svojih.
Bliskajočih očij, s grmečim glasom preti pre¬
hudi vitez Krutigor:

»Prišla je ura, Delibore, da ti poplačam,
kakor sem dolžan in kakor zaslužiš, in da
boš vedel, kolikrat si mi nasprotoval, kolikrat
si me razžalil. Uklenite ga in stražite ga do
odhoda! Najhujša ječa na Semerekovcu ti bo
še predobro prebivališče. Tvoj grad je zdaj
moj. Poberem ti vse orožje, vso dragoceno
opravo, vso zlatino. Vi drugi poberite osta¬
lino, izčistite grad do zadnjega žeblja, in na
vozove in živali naložite. Sukajte se urno,
ker odrinemo v treh urah“.

Tako je veleval kruti vitez, stari nepri-
jatelj Deliboru. Zadovoljen, da je iztresel
dolgoletno svojo jezo na Delibora, koraka v
pivnico vitez Krutigor.

27  —

Cvetina se vrže 'silovitemu vitezu jo¬
kaje pred noge. Prosi ga, naj se usmili nje¬
nega očeta. Grozovitnež pa jo pahne od sebe
ter ne zmeneč se zanjo, odide. Delibora so
dejali v okove, in straža je stala pred vratmi.

Dolgo je bil kuhal Krutigor svoj črt De-
liboru, a čakal je ugodnega trenotja. čas, ko
je celila Deliborova rana na roki desnici, ta
čas si je izbral vitez Krutigor, da odduši svojo
maščevitost, da ohladi svojo kipečo srdidost.
Še je čakal Krutigor, da se zapotijo vojaki
Deliborovi. Kar je bilo ostalo hlapcev, hočem
reči, poslov v gradu, ti so bili priletni in za
samo potrebo pri grajskem gospodarstvu, in
zatorej se je nadejal, da s takimi branivci
bo hitro gotov, kakor je tudi res bil.

4. Cvetino odločujejo od očeta.

N  sponah, v svojem gradu ujet, sedel je
Delibor pri ognjišču. Cvetina je zraven stala
in sedela in klečala, jokala in togovala in
prosila in molila, obupno je sklepala in po-
vzdigala roke. Bila je kakor omotjena od
hudega udara. Solzno zalitih očij je pogle¬
dovala očeta. V svetlobi rudeče žerjavice ji
je bilo, kakor da sanja. Po gradu se je
glasil divji vrišč Krutogorovih oborožencev,
grabečih, prepirajočih se, pojočih in pijočih.
Izvunaj razsajoče veselje surovih Krutogorcev,

— 28  —

iznotraj, v sobi tihota, temota, nema žalost
kakor v grobnici. Zdaj pa zdaj je globoko
vzdihnila Cvetina, bolestno zaječala, potem
pa je pritajeno ali bridko jokala.

Delibor, naveličan otožnega molka, iz-
pregovori hčeri: „Ljubi otrok, ohrabri se!
Pusti solze! To nič ne pomaga. Misli kaj
drugega. Kar trpiva, poslal je Bog. Poljub¬
ljajva roko, ki naju pokori. V božjih rokah
sva, brez volje njegove se to ni zgodilo, obrnol
bo vse na dobro. Kdo nama pomore? Cesar¬
jeva milost? Ta in drugi imajo sami dosti
opraviti. Doselej sem se preveč zanašal na
močne zidove, na trdo železo, na svojo roko.
odselej pa bodi Bog moja moč in branba . . .
Ljuba hči! ločiti se nama bode. Vem, da bi
šla raje z menoj, ali tega dopuščali ne bodo.
Tolažbe te mi voščili ne bodo. Poslušaj, kaj
ti porečem. Glej, da prideš vun, vun iz
gradu, če ne, imeli te bodo ko najsjabišo
deklo. Mojih služabnikov kdo ti bode po¬
magal, da pobegneš. Krutigor si je vse pri¬
svojil. Iz plemenite grajske gospodične si po¬
stala ubogo vaško dekle, ubožniša in pomi¬
lovanja vredniša od dekline kteregakoli mojih
podložnih kmetov. Nimaš nič, in seboj ne
poneseš nič, pa tega si ne jemlji k srcu. So
še drugi zakladi, ki jih nihče ne uzame, tudi
smrt ne. Bodi, kakor tvoja mati, in delaj,
kakor te je navajala ....  Ko prideš iz gradu,

— 29  —

poišči ogljarja Davorina. Pošteni ta mož in
poštena njegova žena, ta dva bota zate skr¬
bela. Gledal bo sicer, da te spravi k mojim
prijateljem. Akotudi se mu to ne posreči,
vedi, da moreš tudi pod borno streho za¬
dovoljno živeti, veliko zadovoljniša, ko v
gradu . . . Dela se ne boš sramovala. Žuljave
roke so vredne spoštovanja, nežne in z zla¬
tom objete pa največkrat zaničevanja ... Pa
na Boga ne pozabi, ne doma ne na polju,
nikjer ... Ne morem ti biti čuvaj; ostajam
ti pa skrbni oče, zato ti pravim: Ogiblji se
ljudij in beži od njih, ki grdo govore . . . Zame
ne skrbi, bo že Bog: ta je dosti močan, od¬
preti železna vrata. Če mi je pa v ječi živ¬
ljenje skleniti, tolažil se bom, da zapuščam
dobro in pošteno hčer . . . Na, tu imaš zlato
verižico s kolajno, ki so mi jo pustili, ker je
niso videli. Iz roke je cesarjeve. Kaj je sreča?
Vidiš, zdaj nosim druge uklepe. Čuvaj jo;
morda ti bo kdaj še dokazilo, da si plemenita
Borograjka.

„Oh, ljubi oče! Ne govorite tako! Kako
bi Vas mogla puščati? Z Vami pojdem. Pro¬
sila bom prav lepo, da me bodo pustili
pri Vas“.

„Bode, kakor sem rekel. Poklekni, otrok!
Bog, vsemogočni, te blagoslavljaj, in milost
Gospoda našega bodi vedno s teboj.“

— 30

„Vse bom storila 11 , govori Cvetina v
solzah, „kar ste mi rekli, le enega ne: ne
pustim Vas, tega ne morem".

V gradu se ponovi hruščenje Krutogo-
rovih tovarišev. Napravljali so se odhajati.
Pridejo v sobano Deliborovo. Cvetina se
oklene obeta na vso moč. Oboroženec jo od¬
trga od viteza šiloma. Delibor mora dolu na
dvorišče. Dvorišče je razsvetljeno z goročimi
plamenicami. Vrata grajska so odprta na
široko. Krutigor je tu in vsi njegovi ljudje.
Pred vozove, natlačene z Deliborovim imetjem,
upregajo konje, uzete iz Deliborovih hlevov.
Seboj poženo vsa goveda. Vsi so na konjih;
le slavni in blagi vitez Delibor sedi na bornih
kolih. Rana se še ni zacelila, in vitez se trese
dežja in mraza. Uklenjenega viteza uzamejo
v sredo in ukaje se pomikajo proti Seme-
rekovcu.

Po hribu dolu niso hiteli. Cvetina jih
doteče. Poleg očeta jezdil je Krutigor. Z
glasnim jokom poklekne Cvetina med Kruti-
gora in svojega očeta, ter prosi vzdiglih rok,
da bi smela sesti zraven očeta. Trdosrčni
vitez pa se je delal, kakor je ne bi slišal.
Z levo v pasu, v desni z mečem je gledal
malomarno okolu. Na vznožje priševši, dene
Krutigor: „Naprej!“ Jahači dregnejo konje z
ostrogami, vozniki mahnejo po vlečoči živini,
in četa se je hitro pomikala. V dežju in

31

mrazu je hitela Cvetina za njimi, dokler ji
ne izginejo v gozdu.

5. Cvetina hodi k ogljarju.

Cvetina je bila redko izvunaj gradu, in
še takrat nikoli sama. Hodila je bila z ma¬
terjo največ in najrajše tja v Dednidol, v
cerkvico*) Matere božje, kamor je vodila ne¬
kdaj sloveča „božja pot“, ali pa v ono drugo
kapelo, zdaj s. Duha,**) ki je s Turškega
prišla, in v spomin tega vise veje navzdol
proti cerkvi, in bodičevje okolu je postala
mična trava, od tedaj „Marijini lasci“ ime¬
novana. Zdaj je ostala na samem, sredi polja,
v temni noči, pod milim nebom, brez ni-

*) Ta ima zdaj precej prostorno ravnostropno ladjo,
pred ladjo lopo na stebreh. Začetek ima v 15. stoletju,
in zidava ji je bila gotska, kar se še dobro pozna, iz-
lasti na oknih, zazidanih.

**) Ta kapela je 200 korakov severno od prve.
Ostal je od nje samo prezbiterij. Na evangeljski strani
mu je »božji grob«, 14. postaja zidanega križnega pota
med to cerkvico in ono, skoro taki, kakor je oni v Ste¬
panji vasi pod Ljubljano: četverovoglato predvežje s
poluokrožno dolbino, sredi kamen, ozka stanica, iznotraj
čveterovoglata, od izvunaj mnogokota. Stoji v ozki do¬
linici, po kteri teče malehni studenec. Zidava je bila
poznogotska, šilasta okna so zazidana. Ne mašuje se,
dasi je altar nov ali neposvečen. Ladja je bila pred sla¬
volokom. Pred 15 leti si videl še stolpič nad slavolokom,
in pred 10. leti krasne slike na presno po stenah in po
svodu. Danes povedkarijo, da so veje uklonjene od vetra.

— 32

kogar. Kam bi stopila, ni znala. Dolgo je
iskala suhega prostorčka, da bi sedla, in svita
počakala, ali ni ga našla. Naposled zadene
na goščavje, malo bolje ko nič. Strah je ni
bilo tukaj nočiti, saj je bila prestala nocoj
dosti groze in strahu. Vse misli so ji bile
pri očetu, za kterim je togovala prebridko.

Svitlo je. Cvetina se izmota iz goščave.
Iz daljave zagleda domači stolp borograjski,
osvetljen z jutranjo zarjo. Ta pogled ji izsili
novih solz, ker dom, v kterem je preživela
najlepše dni, ta ji je bil zaprt, očetom dom
zaprt za zmeraj.

Cvetina je hotela k ogljarju Davorinu.
Ali kam pojdeš? Kje dobiš tega moža? Zanj
je vedela samo toliko, kolikor je bila slišala
iz očetovih ustij. Samo nekaj temnega se ji
je vlačilo po pameti. Ko bi bila znala, da ga
bo kdaj potrebovala, o kako bi bila poslušala
očeta natanko, in izpraševala ga o Davorinu!
Pa kaj češ? Človek ne ve, kedaj ga išče
sreča in kje ga čaka nesreča. Dandanes se
todi ni moči izgubiti, ker ima vsako drevo
svojega gospodarja in vsako gospodarstvo
svoje davkarstvo. Tedaj pa ni bilo še takih
cest in takih potov in takih steza. Koder so
zdaj selišča, nepredorna šuma je stala ondu-
kaje, in divje živali so domovale po gostih
skrivališčih. Tu zadene Cvetina na močvirje,
tam na izviranjek, in čim dalje sili in rije,

— 33  —

tim manj ve, kje izide. Nekaj stopajev od
nje jame šumeti nekaj, in pokati, kakor bi
lomil suhe veje. Velik jelen se prikaže. Gleda
jo s svojimi črnimi očrni, kakor bi se čudil,
kaj ima ona hoditi po njegovih potih. Po¬
miga ji z uhali, pa se obrne, ter krene dalje
skozi goščavje. Zdaj sliši Cvetina kruliti. Kaj
bo to ? Ozre se, pa vidi mrjasca. Neokretna
in čokata žival se je bila kopala v močvirju,
ter je srdito gledala Cvetino z očesci, žuga¬
joča ji in kažoča ji, da jo ta hip raztrga s
zobmi čekani, ker jo moti pri njenem delu.
Cvetina beži od nevarne zveri, beži, kar more,
in zopet pribeži pod gosto vejevje, ki ji brani
naprej. Cvetina posluša, če bo kaj šuma in
prasketa, če ji sledi žival; ni ga bilo, žival jo
je pustila. Utrujena sede Cvetina pod drevo;
še posluša in posluša, a vse je tiho, vse
mirno. Zave se, da se je popolno izzrla, iz¬
gubila. Nikjer pota, zgolj drevje, in med
drevjem nekoliko neba, tu ali tam šop žarkov,
nikjer nobenega izgleda, in sonce se je že
nagibalo, in Cvetina je v stiski čim dalje
veči in brez požirka in v hudi lakoti! Ali ji
bo spet prenočevati v gozdu? sami? med
divjimi živalimi? Vsa onemogla skoči na noge,
drži se proti višavi, dospe na grič, se kterega
je bilo moči izgledovati. Črnikasti oblaki so
obrobljevali sonce, zahajočo luč. Prebridko
ihteča pade Cvetina na kolena, in prosi Boga,

3

— 34  —

naj ji pomaga vunkaje, če ne je bode konec.
Ta hip predre sonce oblake, še enkrat se
žarno posveti. Cvetina se ozre, in tam v da¬
ljavi zagleda steber dima, sukljajočega se
kvišku. Gotovo je to ogljevnica Davorinova,
in on tamkaje, misli si Cvetina. Zato napne
zadnje moči, ter hiti proti dimu.

Ni se motila. Bila je res ogljevnica Da¬
vorinova. Okolu nje je bila hosta prečiščena.
Sedel je na posekanem hrastu. Na štoru je
bila deska, dosti široka, da mu je bila miza,
in na tej mizi mu je stala večerja: kruh,
surovo maslo, vrč vode. V žerjavici ogljenice
je pekel podzemljice. Gledal je Davorin, kako
lepo zahaja sonce, in pel si je, da je odjeko-
valo po gozdu. Cvetina je slišala petje, ter
še bolj se podvizavala.

Davorin ugleda Cvetino, kako hiti. Čudi
se ne malo, kaj išče po gozdu ta deklina, v
takem mraku taka gospodična. A ko jo pre¬
pozna, kar ostrmi. Poskoči, pozdravlja jo od
daleč, ter ji hiti naproti. Po slovenski navadi
se prisrčno rokujeta. Cvetina je prav zado¬
voljna z njegovo grobo in črno roko, saj je
naletela na človeka dobrega.

„Bog sveti v nebesih 11 , dene ogljar Da¬
vorin, „kaj Vi tu, kaj Vas goni po gozdu, pa
tako pozno? Gotovo ste zašli, plemenita go¬
spodična !“ — „Bog bodi zahvaljen, da sem
Vas našla! K Vam sem se bila namenila,

— 35 —

Vas sem iskala celi dan.“ — „Tako? k meni
ste bili nakanili? Ravno pravo. Večerja Vas
že čaka. Sedite na hlod, na moj mehki stol“,
pravi Davorin šegavo. „Ko se pokrepite, mo¬
rati Vam je takoj nazaj, ker Vaš oče bi bili
v velikih skrbeh. Tu ni izgovora. Vso noč bi
vitez ne zatisnol očesa 11 . — „Oh, moj oče!“
jame Cvetina vsa v joku. „Moj oče so proč!
Kaj ne veste?" — „Hrabri vitez, blagi Vaš
oče, kaj je z njimi? proč so, pravite?" po¬
vprašuje strmeči Davorin. „0 blagorodna Cve¬
tina, povedite vendar, kaj se je zgodilo?" —
„Delibora so sinoč napali, ujeli, v železje
ukovali, odpeljali tja na Semerekovec. “ —

„ Napali. . . ukovali . . . odpeljali ..."  ponavlja
si Davorin. „Kdo pa so tisti?" — „Nahrupil
je Krutigor s svojimi oboroženci na naš grad."
— „Krutigor? Če je v tega grozoviteža ob¬
lasti, dobro ne bo. To je siloviti človek. Ta
nosi pravico v pesti. Za resnico ne praša.
Kar on hoče, tisto je pravo in res. Kako se
je to dogodilo ? Včeraj sem bil pri Vas. Vse
je bilo v redu. Kako je mogel priti v grad?"-
Cvetina sede k ogljarju na hrastovo
deblo, pa mu pripoveduje vse po vrsti. Da¬
vorin hitro opazi, da je Cvetina oslabljena
od žeje in glada. Ponudi ji, kar je imel. Vse
je bilo nji slastno, kakor poprej še nobena
jed. Nasmehnivši se, dene ogljar: „Lakota
dela vse okusno in dobro užitno. Bogati si

3 *

— 36  —

ne morejo dati slasti in dobrega teka, mi
siromaki imamo pa oboje zastonj". — Ko se
je bila Cvetina okrepila, pripoveduje še bolj
natanko. Ogljar je poslušal z odprtimi ustmi,
majal z glavo, pa si obrisal debelo solzo, ker
segalo mu je v srce, da je pal dobri gospod
v toliko nesrečo in sramoto. — „No, gospo¬
dična", dene Davorin, „Vaš gospod oče, naš
plemeniti vitez, pali so v veliko jamo, ali ne
po svojem zadolženju; Bog jim pomore iz
nje. Za Vas in za Vašega očeta storim vse;
gredem, kamor je, in ko bi bilo, tudi v ogenj.
Nocoj bi Vam bilo predaleč do moje hiše,
gospodična. Pri ogljarni, tamle, imam kočo,
dosti prostorno za enega človeka, tam mo¬
rete noč prebiti, saj potrebujete počitka; vi¬
dite, tam je, pod onimi tremi bukvami. Koča
je skoro sama streha, pa je dobro pokrita,
da ne more vanjo dež. Ležišče je od najlepšega
in najbolj suhega mahu. Preproga je gosta,
z mojimi rokami pletena od rogozja, bode za
odejo ino vrata. Ki ima dobro vest, spi, spi
ugodno, bolje ko lahkoživci v mehkih blazinah.

Ogljar vede Cvetino v kočo. Sam ob¬
sedi na štoru blizu ogljenice. Vso noč je
premišljeval, kako se sreča obrača, kako
sreča vara najbolj poštenega človeka, ter da
je nespameten,! ki se ji zaupa. Premišljeval
je, kako bi bilo pomagati vitezu, ali kaj bode
on proti mogočnjaku na Semerekovcu!

— 37

6. Cvetina biva v ogljarjevi hiši.

Jutro je, lepo, zlato, kakor z biseri po¬
sejano. Zdaj pride Nežika, ogljarjeva hči. Pri¬
jazno, dobrosrčno dekle je ta Nežika. Pri¬
nesla je zajutrek očetu, kosilo in večerjo,
vse troje ob enem. Videla je, da oče niso
nič kaj pri volji, da imajo zarudele oči. Ne¬
žika praša, kaj jim je. Oče ji mignejo, naj bo
tiho, ter pokažejo na kočo. Na to ji povedo,
kaj so hudobneži naredili z vitezem Deli-
borom. Jokalo je dobro dete, da je solza po¬
bijala solzo.

V tem se je vzbudila Cvetina. Trdnč je
bila spala vso noč, in spe je pozabilh na
vse bridkosti, spanec ji je prepodil vse skrbi.
Ogleduje se. Vidi, kje je. Iznova ji stopi pred
oči vsa slika. Izide iz koče. Tudi na njenem
licu se je lesketala rosa, a ta je bila druga
od rose na travi, ta je prišla iz bridkosti v
srcu. — „0, ne tako, preljuba gospodična!
Solze ne pozdravljajte prijaznega jutra. Vihar,
ki se je raznesel na Vašem očetu, ta bo po¬
nehal, saj je Bog v nebesih. 11

Cvetina in Nežika se pozdravite ko
dobri znanki; poznate se od otročjih let.
Dolgo se nista bile videle. Druga se je drugi
čudila, koliko je vzrasla. Nežika ulije mleka
v skledico, postavi na mizo masla in kruha
ter veleva Cvetini, naj se otešča. Cve-

— 38  —

tina je rada storila. Na to pravi Davorin:
„Zdaj pa, gospodična, zdaj pojdite z Nežiko
v hišo. Pri nas ostanite, dokler bo ljubo
Bogu. Sčasoma se bodo stvari že obrnile.
Kader izgotovim ogljenico, pridem za vama.
Pa ne bodite tako žalostni, in pa ne jokajte;
žalost in jok nič ne pomagata. Poglejte ži-
valice, kako skakutajo po drevesih z veje na
vejo, ker jih Bog veseli. In zdaj: z Bogom!“
Nežika vodi Cvetino po gozdovju skoro
celo uro. Sama gospodična bi pač ne bila
prišla vunkaje tako zlahkoma, ker ni poznala
bližnjic. Po dolgem stopita na kraj gozda, na
čistino. Pred njima se razvija draga, pridno
obdelana, s travniči in njivicami. Cvetini se
je zdelo, kakor bi bila prišla iz puščave v
obljubljeno deželo. V dolini je stala hiša
ogljarja Davorina. Bila je storjena vsa od
lesa: take so poletu hladne in pozimi tople.
Streha se je izpuščala pred vratmi dobršno
naprej, da je bilo postati ali posedeti ob
dežju ali o vročini. Okolu so stala drevesa
priletna in mlada, ki so ponujala ob svojem
času: jabolk in hrušek in sliv in brčskev in
orehov, tudi trte nisi pogrešal. Ne daleč je že-
bral potoček, metajoč svojo srebrno vodico po
belih kamičih. Vsa dolinica je bila pokrita
s zeleno odejo, pisana s vsakovrstnimi cveti¬
cami Hribovje po obejuh straneh je branilo
hudim vetrovom in zimskim sapam, da niso

39  —

zadrževale vzpomladi. Tam dolu, niže v jarku,
dvoje krav in par koz se je paslo tamkaje.
Za hišo je tičal vrt, napolnjen s zelenjadjo
in koristnimi rastlinami, kakor sončnicami, s
pelinom, arniko, salvijo, ki rabi domačim po¬
trebam v hiši in kuhinji, zdravim in bolnim.
Polegi vrta je stal čbelinjak. *) Po dvorišču
in drugodi so brskale kokoši in piščanci in
dvoje petelinov poprijatlenih. Cvetina stopi
v hišo, sede na klop. Vse je bilo snažno, vse
pospravljeno, vsaka reč na svojem mestu.
Poznati je bilo pridno roko še bolj pridne
gospodinje.

Bilo je opoldne. Davorinovka je imela
opravka v kuhinji. Ko sliši Gera, da Nežika
govori, pride v hišo še Davorinka. Davorinka
preveselo pozdravi borograjsko gospodično,
ker je menila, da je prišla po izprehodu. A
ko Davorinovka izve, kam so gospodični od¬
gnali plemenitega očeta, udere se ji potok
solz. — „Preljuba gospodična 11 , pravi Davo¬
rinovka, ko je bila v solzah pokazala svojo
srčno dobroto, „Vi ste pri nas kakor domači,
kakor gospodinja, kakor gospa. Vaš oče so
nam postavili to hišo, kakor se vidi zdaj,
prav za Vas. V tej hiši ste v svojem. Osta¬
nite pri nas, dokler Vam Bog preloži“. Cve¬
tini je dobro delo, da je dobila tako so¬
čutno dušo.

* Reci: žbevnak.

40 —

Ogljarici se prikaže druga skrb. Kaj bo
dala gospodični, ki nima jestvin na izbiro,
ki nima nič pripravljenega? — „Borograjsko
gospodično imam pod streho, pa nimam kaj
pred-njo postaviti 11 , tarnala je Davorinka v
zadregi. „Zeljnato kašo imamo, ali ta je trda,
in gosposki otrok ni vajen kaj takega uži¬
vati. In poldne je že. Nežika, ti bodi z go¬
spodično, jaz grem, morda se bo dalo kaj
pripraviti 11 . — Cvetina pogovarja dobrodušno
ženo, naj si ne dela nepotrebnega truda, ali
gospodinja hiti v kuhinjo, in v kratkem na¬
pravi prav dobro cvrtje, Ko ga prinese v
hišo, izgovarja se sopet: „Vina ali piva ni¬
mamo ; oh, nimam Vam s čim postreči. Danes
čutim prvikrat, da smo res siromaki 11 . —
„0 moja ljuba Gera 11 , odvrača Cvetina, „ne
veste, kako ste bogati v svojem uboštvu. Pri
vaših jedeh ste vsi zdravi in sveži in čvrsti,
in pri vsem tem živite zadovoljni in mirni.
0 kako dobro mi deje ta tihota! Kako šumno
in ropotno pa je bilo pri nas na gradu! Oče
so se ukvarjali se vsakovrstnimi opravki.
Pogosto so bili osleparjeni. In tiste hoje na
vojsko! Vedne skrbi in malo veselja. Zdaj,
zdaj ta napad, ta pregon, ta sramota! Ne
slišite trobent bučati in konjev hrzgetati, pa
vam tičice pojo, tako lepo, in še hraniti vam
jih ni treba. 0 bodite zadovoljni!

41

7. Cvetina, ogljarjevo dekle.

Nežika prinese očetu pri ogljenici jesti.
Reče ji Davorin: „Odselej mi več ne nosi, ker
pojdem po opravkih, ter v kratkem pridem

sam domov. “ Doma so bili že v skrbeh za
Davorina. Nekega večera pa stopi Davorin
nepričakovan v hišo. Na tla vrgne lok in srno.

— 42  —

Veselo pozdravi gospodično borograjsko, ter
se z njo prisrčno rokuje.

„Davorine“, praša Gera, „ali si dobro
prodal ogljevje ? 11  — „E, kaj oglje 11 , odvrača
Davorin. „Imel sem še druga pota, Hojčval
sem okolu gospode, grajščinske in vitežke,
kteri je gospodičin oče kaj pomagal. “ — „Kaj
si opravil ? 11  — „Nič, prazni izgovori: da je
Krutigor premočan, da ga ni lahko ukrotiti,
da bi mnogi pustil glavo, da je počakati še
drugih prijateljev Deliborovih, in tako dalje.
Nihče se ni maral postaviti za našega ple¬
menitega viteza Delibora, in pokazati svoje
hvaležnosti. Kaj sem hotel praviti, gospo¬
dična, da ste pri nas? Še omenil Vas ni no¬
beden ! Pa naj sem prosil, da bi Vas vzprejeli
v grajščino? da bi bili pri takih ljudeh? Bo¬
dite raje pri nas. Če se Vam pa ne vidi, po¬
izkusite sami 11 . — „Ostajam stokrat raje pri
Vas, nego pri onih gospodih; če me le ho¬
čete ... .“ — „ Menite, gospodična, da smo
pozabili, kako so me Vaš oče rešili iz pestij
Krutigorovih? kako so nas ljudoljubno vzpre¬
jeli v grad? kako sa nam dali hišo in zem¬
ljišča? kako so nas osrečili? Bili bi grozno
nehvaležni, ko bi zabili takega dobrotnika!
Ne, nehvaležni pa mi nismo. Ostanite pri
nas! Na rokah Vas bomo nosili. Vse bomo
storili, da Vam bo prijetno tukaje stanovati.
Prav veselilo nas bo, če Vam borno služili . 11  —•

— 43  —

Davorin dvigne srno. in zadevši jo na rame,
pravi : „Naše jedi so nekam bolj postne,
četudi obilne. Gera, za večerjo napraviš ofri-
gana jetra", reče in odide.

Drugega jutra jel je Davorin po hiši
verdevati. Zgoraj pod streho je pripravil
sobo, prav prijazno sobo, Cvetini. Vodil jo je
po dolini, razkazoval ji holme in strmine,
svoje travnike in njive. — „V gozdu je polno
divjadi 11 , govoril je Davorin. „Dobilo se bo
srn, zajcev, polhov, leveric, gosij, kljunačev,
jelenov, in če hočete mrjascev. — Neprene¬
homa ji je hvalil Davorin očeta, kako blago-
dušen vitez jim je bil. Od ogljarne se ni
vračal, da bi ji ne bil prinesel, kar gozd pri¬
dela ali potok redi: jagod, gob, ribic, rakov.
Ujel ji je dvoje grlic, kterima je sam napravil
krletko. Nekoč pripelje Davorin mlado srnico,
krotko, domačo, ki je tekala za njim kakor
ščene. Kader je bil Davorin doma, znal je
pripovedovati iz vojska veliko mičnih pri-
godeb. — Gera si je tudi prizadevala, da bi
gospodično kar najbolje poslužila,. Ker Cve¬
tina ni imela perila, preskrbljevala ga je Da¬
vorinovim, le obžalovala je, da je platno tako
grobo in razkavo. — Nežika pa je bila Cve¬
tini ljuba družica Skupaj sta delale, skupaj
se zabavale. Cvetina jo je učila siti in vezti.
Belile sta platno na travniku; na vrtu sta
plele in zalivale, in bohotno je uspevala ze-

— 44  —

lenjad: salata, zelje, čebula, redkev, grah.
bob, peršin ....  Cvetina je dobila še nekaj
cvetličnega semenja. Hodile sta ob bistrem
potoku, zahajale v hladoviti gozd, poslušale
sta tiče, brale sta jagode in zelišča. — Pri
vseh teh veselih opravkih pa Cvetina nikoli
ni bila od srca vesela. Očetova usoda ji je
bila zmeraj pred očmi. Gostokrat niso vedeli,
kje da je, in če so jo iskali, v gozdu so jo
našli, pri skalini, kjer je točila solze in mo¬
lila za očeta. Razvedrovala se je samo ta¬
krat, ko so se pogovarjali, kako bi bilo moči
rešiti očeta.

Nedelja je bila Vsi štirje so sedeli pri
N  mizi v pogovoru, kako bi se dala pomoč na¬
kloniti uječenemu vitezu. Odvečerjali so brž.
Stala je še skledica z gobami. Nabral jih je
Davorin, ki jih je dobro poznaval, vsako¬
vrstnih: smrčkov, griv, jurjev, lisičic, kuk¬
makov, sirovk, ker gobe je Cvetina zelo lju¬
bila. — „Jedite no, Cvetina, ki imate radi
tako jelo; mi pa ne dajemo dosti za tako
glivino. Imenitni ljudje veliko cenijo glive.
Onega časa sem jih tudi jaz nosil v grad na
Borovec, posebno kukmakov in sirovk, ki so
glive najslastniše, ter se rade nahajajo kraj
gozdov in v okolici ogljarnic. Drugi ogljar,
tam s Polic je po otrocih pošiljal gliv v grad
Semerekovec. Njegovo dekle je šlo celo služit
v grad, v službo k grajskemu vratarju. Vra-

— 45

tarica pa je prava bodulja. Pred nekterimi
dnemi je dekleta zapodila. Od tega časa tudi
moj tovariš ogljarski gob v grad pošiljati ne
mara, in naj bi grajščinski sami prišli in jih
prosili.

Cvetina je bila to zamišljeno poslušala.
Naenkrat se ji obraz ožari, ter dene: „Imam
jo!. . . Preoblečem se v ogljarjevo dekle, po¬
nesem gob v grad, poiščem vratarico, pri¬
ljubim se ji, uzame me v službo, sčasoma se
podomačim, in tako bom mogla očetu kaj
pomagati, morda celo jih rešiti. Hvala Bogu !“
klikne Cvetina. „Sam Bog mi je dal to misel. “

Davorin je odmajeval z glavo. Vedel je
toliko nasprotnega, Cvetina pa mu je vse
ovrgla. Smukne vunkaje Cvetina, in v par
trenotkih pride ogljarica nazaj. Modro svojo
dolgo obleko je bila zamenila z Nežikino.
Tudi slamniček se ji je podajal. Nežika je
ploskala, ko je videla borograjsko gospodično
sebi enako napravljeno. Gera je pa dejala:
„Obleka se Vam prav prilega; toda Vaš ob¬
razek in Vaše roke, vse tako belo in nežno,
one se ne ujemajo z njo. Precej bodo prepo¬
znali, da niste ogljarjeva." — „ Obrazu in
rokam se da pomagati 11 , pripomni Davorin.
„Treba je oboje potemniti, jaz vem, s čim,
in kader hočeš, lahko omiješ. 11  — Cvetina se
res namaže. — „Na, zdaj Vas živa duša ne
bi poznala 11 , pravi Gera. „Tako pojde!"

— 46 —

Cvetina je hotela takoj poizkusiti srečo.
Bala se je, da bi jo druga ponudnica ne prehi¬
tela. Še tisti večer ji je Davorin nabral naj¬
lepših in najokusnejših gob, in previšek je
dejal v zalogo. — „Nežika pojde z Vami, da
Vam pokaže pot, in pri križu Vas bo čakala,
ko se boste vračali, “ — Ni še bil dobro dan,
in Cvetina je bila že vsa pripravljena za pot.
Na roki je nosila košarico. Nežika je nosila
živeža. Oba Davorina sta ji prisrčno voščila:
»Srečen pot!“ in solzna sta gledala za njo. —
»Ubogi otrok, kako ima dobro srce! Posre¬
čilo se ji bo; saj je Bog obljubil srečo takim
otrokom v 4, zapovedi", prideval je ogljar
Davorin.

8. Cvetina išče službe v gradu.

Cvetina in Nežika odidete. Po bližnicah,
Nežiki dobro znanih, prideta v kratkem iz
gozda. Cvetino je v srce zabolelo ugledavšo
mogočni grad, z visokim stolpom prežnikom.

»Oh, mpj Bog, morda so prav v teh zidovih
oče! Ali so zdravi? ali jih ni oslabila ječna
zaduhlost ? 8 * * 11  .. .

Cvetina se poslovi od Nežike. Sama
stopa gori v grad. Vrata so odprta na iztežaj.
Na dvorišču vidi Krutigora na konju, v zeleni
opravi s zlatom obrobljeni, z nojevim perjem
vrhu čelade na glavi. Okolu njega se premi-

— 47  —

kajo hlapci in lovci, vsi na konjih, vsi na lov
pripravljeni. „Ko je videla Krutigora, sovraž¬
nika, ko je pomislila, da ta grozoviti človek
ji mori očeta, šibila se je v kolenih, in skoro
bi jo bilo podrlo, da ni sela na bližnjo klop
pri vratih. Rogovi se oglasijo, četa se pomika
bučno vunkaje. Cvetina ostane z naklonom,
v spoštovanje vitezu Krutigoru. A visoki vitez
jo le ošine s pogledom, ter odjezdi s svojimi
ljudmi.

Cvetina je zopet sela. Bilo ji je čudno
pri srcu. Hotela je raje počakati, da jo kdo
ogovori. Čez nekaj časa prideta otroka, ob¬
stojita od daleč, pa jo gledata. Cvetina jima
prijazno namigne, ter ju praša, kako njima je
ime. Povesta. Bila sta precej zaupniša. Mator,
dečak, je odprl košarico, pa pogledal, kaj je
notri. Bredica je segala po modricah, čepečih
na Cvetininem slamniku. Bredici da Cvetina
modrice, obema pa hrušek, in zdaj so bili vsi
trije najboljši prijatelji. — Otroka sta bila
grajskega vratarja. Ta je skrivaje gledal skozi
lino. Ginjen je bil, da se tuje dekle tako pri¬
jazno pogovarja z njegovimi otroci. Čudil se
je, da govori tako čisto, ne po kmečki, da
ima tako prijetni glas, da se tako plemenito
vede, da je napravljena tako čedno. — „tako
izgojene dekline nisem še videl, dejal je grajski
čuvaj sam sebi.

— 48

Vratar stopi vunkaje in deklico noter
pokliče. — „Kaj pa prodajaš ? 11  Cvetina odpre
košarico in pokaže gobe. — „Kaj hočeš zanje ?“
— „Kar dadete“, odvrne Cvetina. „Menim, da
ubornega dekleta ne bote prikrajševali." —
„Dobro pogajaš," odvrne vratar. „Počakaj tu,
sam ponesem gobe v grajsko kuhinjo. Dolgo
jih že niso videli. Ne dobodeš premalo." Vra¬
tar uzame košarico in gre.

Na to pride v sobo vratarjeva žena;
prinesla je bila juho. — „Kaj pa ti tukaje
delaš, ti držulja? Kdo si? Kaj češ? Kako
stopaš v hišo, ti tujka, in nikomur ne poveš ?
Spravi se mi! če ne ti s ključi butico na¬
mlatim ali pa sultana nate naščujem."

Otroka prosita za Cvetino. Kazala sta
materi cvetje in sadje, ktero sta od dekliče
dobila. Zdaj pride vratar s prazno košarico
in z denarjem. — „Pa že spet*ti vreš. Dekle
je pošteno. Mislil sem že, če ne bi služila
pri nas. Posla potrebujemo tako ali tako. Pa
če preč tako kokljariš, kdo bo pri tebi? De¬
kleta sem sam pripeljal v sobo". — „Ta je
druga", odgovarja vratarica: „pa naj ostane ...
Ti, dekle, ne smeš mi zameriti, če sem se
razburila. Veš, to mora biti. Zato imamo kruh,
da pazimo na tuje ljudi, in da je v gradu
vse pravo in dobro, kakor vitez zapoveduje."

„Pravo govorite", dodeva Cvetina. , ; Saj
niste vedela, da sem bila poklicana. Napačno

— 49

je bilo tudi od mene, da sem ostajala sama
v sobi, v tuji. Glede tega hvalim Vašo go¬
rečnost, ter prosim, odpustite mi prestopke".
— Da je vratarica kaj takega slišala, to ji
je bilo prijetno. Ta ženska je bila takih nravij,
da je bila koj zadovoljna, če si ji potrdil. —
„Ker si porazdala sadje otrokoma, tu sedi,
pa z nami zajemi." — Cvetina je jedla z
drugimi. Otroka sta ji dajala pa veliko opra¬
viti. Vsako žlico si je morala priboriti. Vendar
je govorila Cvetina z otrokoma tako priljudno,
odgovarjala jima tako potrpežljivo, bila jima v
vsem tako postrežna, da se je mati le čudila.

Cvetina jemlje košarico, ter se napravlja
odhajati. „Otroka pa kričita: „Ne, ne! Tukaj
ostani!" — Na to dene vratarica: „Ljubo bi
mi bilo, ko bi ostala pri nas. Kaj praviš?
Ali ne bi hotela služiti pri nas?" — „0, prav
rada. Služila bi zvesto in pošteno". — „Pa
dobro", potrjuje vratarica, „pa pojdi domov,
in govori s svojimi ljudmi. Če bodo zado¬
voljni tudi ti, pridi v soboto. Službo moreš
precej nastopiti." — Vratarica ji pove, koliko
mezde ali plače ji bo dajala. V košarico ji
dene belega kruha in prekajenega mesa, rekoč:
„To ponesi pa tvojim, in hodi srečno domov."

Za daru se Cvetina lepo zahvali. Vesela
hiti proti gozdu. Nežika je sedela pri križu,
pod leskovjem, vežoča nogavice. Ko zagleda
Cvetino, hitro skoči, ter ji hiti naproti. —

4

50 —

„Hvala Bogu, da ste tu. Gotovo ste utrujeni
in gladni. Pojdite, sedite pod leskovje, kar
na travo. Tam je moj košek, v njem je kruh
in surovo maslo. Povejte, kako je bilo".

„0 dobra ti Nežika! Čakala si z jelom?
Ničesar se nisi doteknila, dokler nisem nazaj
prišla! Pa zdaj jedi! Jaz sem že jedla. Po¬
sedela pa bom pri tebi. Potlej bova hitele.
Ne smeva čakati mraku; ponoči je nevarno.
Grede ti lahko vse povem, pa tudi kaj pri¬
griznem". — „To morem pa tudi jaz gredoč:
poslušati in jesti", priteguje Nežika. Obe dve
stopite na pot.

V gozdu, na sredi, ko je sonce se že
skrilo, prideta jima naproti ogljar Davorin in
njegova žena, obadva v skrbeh za gospodično
in hčer. Veselila sta se Davorin in Davorinka,
da se je vse tako lepo iztekalo; le to jima
ni bilo voščeče, da bota izgubila predobro
gospodično. V domačih pogovorih se vračajo.
Priševšim v Drago svetil je mesec od vzhoda
z rudečorumeno svetlobo. Cvetina se umakne
počivat, utrujena sicer, ali- vsa zadovoljna.
Boga je hvalila na kolenih, da je blagoslav¬
ljal njeno podjemanje, ter ga je prosila, naj
ji pomaga še zanaprej.

9. Cvetina v službi.

Sobota, ko je imela Cvetina odpotovati,
zelo žalostni dan je bila vsem. Cvetini je

— 51  —

bilo težko, zapuščati tako dobrosrčne ljudi,
ločiti se od prijazne dolinice, pa iti v grad
tja, v sovražnikov. Vedela je dobro, da hodi
v službo, kjer je čakajo mnoge in velike te¬
žave. V zaupanju na Boga, v ljubezni do
•očeta pa je nastopila trdo to pot ....  Davo¬
rina sta jo spremljevala na kraj gozda, kjer
sta se prisrčno poslovila, Nežika pa je šla s
Cvetino v grad.

Vratarica je prijazno vzprejela obedve.
„Lepo je, da ostajaš pri besedi 11 , dejala je
Cvetini. „Sedite; obema postrežem 11  . . . Cve¬
tina odpre košaro, pa izvleče kos lepega
platna, v prijazni pozdrav od svojih. Vrata¬
rica je vidno postajala prijazniša. •— „Ti in
tvoji ljudje, vi umevate, kako je živeti. Dobro
pojde, kakor se kaže . 11  Otrokoma je prinesla
Cvetina hrušek, sliv, orehov, lešnikov, da sta
veselja skakala. Vsi so bili zelo zadovoljni,. . .
Po jedi se Nežika poslavlja od Cvetine, da je
vsa v bridkih solzah. — „No, no“, vzpodbuja
vratarica, „morda pa ne bo tako hudo. Saj
jo moreš obiskati, večkrat k nji priti. In če
vsakrat prineseš gob sirovk, vsakrat mi bodeš
ljuba in še denarja dobiš povrhu 11 . — Nežika
obljubi, da bo pogosto hodila, ter ihte odide.
Cvetini je bilo pa tudi tesno v srcu. Tukaje,
v gradu krutega viteza, brez prijateljev, sama,
v teh črnih zidovih, to je vzbujalo bridke
misli tudi nji.

4 *

Ko je bila Nežika iz gradu, primakne
vratarica veliki stol pri peči, dade svojemu
obrazu praznični izgled, ter jame slovesno, s
prstom kazaje na tla, rekoč: „Ti, Cvetina
poslušaj kaj ti pravim. Par besedic imam s
taboj izpregovoriti. Pa dobro pazi . . . Dobro
vem, kaj pravijo o meni, da z mano ni izhajati,
da sem vihrava, jeznovita, pliskava širica, t. j.
sladka in zlobna hlinjavka, ki govori, kar ni,
in vidi, kar ni, in da sem imela v 5 letih 20
dekel. Tako se govori povsodi..O tem pa nič
ne povedo, kakošne cife so bile te dekle

Jela je zdaj vratarica dekle opisavati.

„Prva je bila....  ta Brigita, pa ne
bom nobene imenovala, da ji ne škodim na
dobrem imenu, povedala bom same napake .. .
prva ta Brigitasta, največ sem se nanjo jezila,
ta je bila silno napuhnjena, vse je hotela
bolje znati od mene, in nikdar ni hotela kriva
biti. Enkrat mi je gos tako izpekla, da je
bila vsa sežgana, gos, kakor bi bila menila,
da je pri ogljarju, da mu oglje žge, a ne meni
gosko peče. In vrhu tega je bila še tako dr-
zovita, da je trdila, meni, v obraz mi je za¬
trjevala: da je neizrečeno lepo pečena, gos,
ne ona, ona je bila surova, da je celo za ce¬
sarsko mizo, tista gos, in da nihče na svetu
ne more gosi bolje izpražiti. Tako nesramna
je bila ta tiča. Pri takem nagnusnem bahanju
mi je zakipelo, pa sem ji vrata pokazala 11 .

„Druga je bila nenasitna, z ničim zado¬
voljna, čmerna, gondrava. Držala se je, kakor
bi čikala ne vem kaj. Zmeraj je imela tisti
kisli obraz, tisti pelin pod jezikom. Hrana ji
ni bila nikoli pravišna. Več ko desetkrat mi
je oponosila, da je preveč dela, pa tako pičlo
mezde. Zadnjič sem je bila sita, pa sem ji
rekla: Veš kaj, Urša, išči si druge službe, kjer
boš igrala milostivo gospo."

„Tretja  je bila sama lenoba. Celi dan ti
je začenjala, šele na večer je začela. Presto¬
pala se je: danes enkrat, jutri enkrat. In ho¬
dila je tako nespretno, kakor povodni konj, kar
s celo nogo, lop, lop. Preden je lonec omila,
mah bi se bil zarastel v njem že desetkrat.
Skloniti se ni mogla nikoli, kakor bi bila imela
kol v hrbtu. Kader je pometala, metlo je pu¬
ščala pred vratmi, in potlej jo je iskala
po hiši dve uri. Metla, če je pala, ni je
pobrala, hodila je raje čez njo, in naposled
sem jo postavila sama v kot, %etlo, saj veš-
Zjutraj sem jo morala buditi. Stokrat sem
morala nad njo zaupiti: kaj ne boš ustala, ti
katra katrasta! Ko bi bil prišel angel s tro¬
bento, ko bi ji bil zatrobil na ušesa: ustani!
še bi bila pomišljala, če bi. Ko bi jo bila pu¬
stila. mislim, da bi še ležala. Še pri molitvi
je rada lenuhala: trikrat je usta odprla, preden
je eno zinila; morda se je bala, da bi si je¬
zika ne izpehnila, ka-li? Kaj bom s tako po-

ležuljo? Rekla sem ji, naj poveže svoje cape,
pa naj se izgubi, kamor če; a če je prelena
odnašati se, naložili jo bomo na kolovro, pa
zvrnili v jamo na dvorišču".

Četrta  je bila snedena in oblizana. Sme¬
tana in mlado maslo, meso in slanina in klo¬
base, to je bilo tako varno pred njo, kakor
pred mačko. Vsega je več potrebovala. Kar
je ostajalo, devala je na stran, se ve da naj¬
boljše koščeke, in pa za svoj sod . . . Pošljem
jo v klet po vina. Da ne bi pila, napravim
ji križ na usta s prstom, in nazaj prinese
res križ narejeni s kredo, in prešerno dene:
no, vidite, da nisem pila!.,.  Neke nedelje
popoldne grem možu naproti. Na polju se
obrnem. Pa kaj vidim? Dim se vali iz dim¬
nika. Hitim domov. Ko stopim v kuhinjo,
vidiš jo ? labaro jabolčnika si je bila sku¬
hala ! Ha, kako sem zaceptala! Kar hitro se
je morala pobrati iz hiše. Take nezveste ži¬
vali še ponoči»ne maram, ko spi".

„Peta  je bila nesnažna v obleki, vsa
zamazana drevi in davi. Ho, ob nedeljah in
praznikih, takrat se je nališpala in natresla
s perjem in trakovjem! Ob delavnikih pa je
bila videti, kakor bi bila vsa iz blata in cunj,
da je vse od nje viselo. Ko bi jo bil postavil
za strašilo v proso, bali bi se je bili ne samo
vrabci, celo divji prasci bi bili bežali od nje. To
je vitez zapodil, ker je bila preveč nemarna."

— 55  —

„Šesta je bila grozno pozabljiva in
nepazljiva, ter ni vedela škode me varo¬
vati. Potrla mi je skled in loncev več kakor
je v letu dni. Kar nič ni mislila, kar nič si
ni zapametila, če tudi je nosila debelo bučo.
Vsaki dan sem ji morala povedati, kaj ima
delati vsako uro. Cinaste žlice je metala s
pomijami. Enkrat sem našla žlico v koritu,
in svinja jo je bila vso ogrizla. Brž na to
ubije čašo. Slišala sem padati čepinje. Hitim
v kuhinjo. Kosce je skrivala, videla sem jo,
in vendar je tajila. A jaz se nisem dala uka¬
niti. Dolgo sem iskala. Naposled najdem ubito
čašo v pomijah. V naglici sem se bila ure¬
zala še v prst, zavoljo tega spaka, grdega.
To me je še bolj podkurilo. Tako! pravim,
čepinje in pomije, da jih. svinja požre! Na-
mestu da svinjo izgubim, pojdi raje ti. Alo !“
„Sedma  je bila sama čenča, brbljava
kakor sraka. Poslušala je pri vratih. Kar je
slišala, kar se je zgodilo v hiši, to je hitro
pobrala in toplo vun nesla razplfskala na vse
širi. Tako je napravljala prepir. Če si hotela,
da bi se bilo kaj hitro izvedelo, povedala si
nji, in prihranila si denar za prebobnanje.
Strašna klepetulja je bila ta. Iz komarca je
kar hitro napravila dva slona z mladimi.
Nikoli ni mogla nehati . . . Čuješ? Pozvonil je
meni. Žal mi je, ker imam še mnogo na srcu
in na jeziku. Še to sem omenila vse mimo-

— 56  —

gredoče. Po tri ure bi ti mogla pripovedovati

0 vsaki teh dekel. Kar je še, to bova jutri.
Jutri je nedelja, in v nedeljo imamo lepi čas.
Zapomni si te napake in varuj se jih, in pa
tudi onih, ki ti jih bom še povedala. Če boš
brez napake, potlej bova dobro izhajale".

Cvetina je pač dobro videla, da je vra¬
tarica sama polna nerodnosti in mnogojezič-
nosti, in da nima drugim kaj očitati. Cvetina
je tudi mislila, in to po pravici, da je treba

1 dekle preslušati, preden se reče: taka je!

Cvetina je pa dejala samo: „Če je imela

dekla le desetino tega na sebi, kar ste po¬
vedali, zaslužila je karana biti. Gospodinja,
ki gleda, da je posel priden, snažen, reden,
takih napačnih poslov ne more trpeti dobra
gospodinja. Jaz pa si bom prizadevala, da se
ognem vseh teh pregreškov".

Pa res je bila Cvetina pravi vzgled do¬
brega posla. Služila je, ne zavoljo očij, da bi
izhajala pri ljudeh, služila je iz poštenega
srca, iz strahu božjega. Karkoli je delala, z
veseljem je delala, kakor bi delala za Boga,
ne za ljudi. Pridna je bila neprenehavno.
Mično je bilo gledati, kako okretno in umno
je prijemala za delo, kako hitro in dobro je
storjšvala vsaki opravek. Dvakrat velevati ji
ni bilo treba. Vsakidanje opravke je ovrše-
ševala pravi čas, ter ni čakala, da bi jo opo¬
minjal. Sama je uvidevala, kaj je začeti, in

— 57

začeto je bilo opravljeno, še preden je vra¬
tarica storiti velela. Na pravi kraj je postav¬
ljala domače posodje, kader ni rabilo. Po
hiši je bilo vso počiščeno. V kuhinji se je
posoda svetila, da si je bil le vesel. Gledala
je na drugih reči bolj ko na svoje. Z lončino
je delala kakor z najdražim porcelanom. Igle
ni puščala na tleh; pobrala jo je, zabodla jo
je v gospodinjino blazinico. Da bi bila skri-
vaje žvečila, to se ji je zdelo grdo; niti
košček konca ali sukanca bi si ne bila upala
prisvojiti. Zelo je bila molčeča. Kar se je go¬
vorilo ali storilo v hiši, kaj takega ni izvedel
nihče od nje. Vselej je bila z majhinim za¬
dovoljna, zato je bila zmeraj vedrega čela.
Vsa je bila krotka in pohlevna. Če je bila
Cvetina kaj izpregledala, pogrešila, izpoznala
je napačico, prosila je oproščenja. Kader je
bila karana, pa ni zaslužila, umela je pravi
čas molčati, in njen nedolžni obraz je razja-
deno gospodinjo bolj krotil, kakor bi jo bilo
moglo vse opravičevanje. Vratarica je posta¬
jala sčasoma sama krotkejša, in mož se je
čudil, da včasih celi dan ni Žale besede iz
ustij vrataričnih.

Pri vsem tem je bila služba Cvetinina
težka. Cvetina je bila izurjena v tankih ročnih
delih. Teh trdih del pa ni bila vajena. Vsaki
dan je imela ustajati pred dnevom, nositi
vodo in drva, netiti ogenj v kuhinji, pomi-

58 —

vati posodo, pometati sobo in kuhinjo. Mnogo
teh del je opravljala še le prvikrat v živ¬
ljenju, ni jih mogla precej vse prav dokon¬
čati, gospodinja jo je zmerjala zato bedasto
in štorkljasto. Hrana je bila sploh dobra; ali
nekaj jedij je bilo takih, da so se upirale
njenemu ukusu. Postelj je imela prav snažno,
toda bila je pretrda. Ko je bila Cvetina trdo
delala od jutra do večera, ter bila še ošteta,
in je žalostna posedevala v svoji sobici, tožila
je Bogu svoje trpljenje. Večkrat je odprla
okno, solzno gledala gori, v nebo, zvezdo . ..
takrat je dejala: „0 moj Bog, vse to rada
prenašam, če bom le mogla očetu pomagati “.

10. Cvetina prihaja k očetu.

Dokaj dnij je prebila Cvetina v trdi
službi, in ni še imela priložnosti, da bi bila
prišla v ječo k očetu. Bolelo jo je, da je tako
blizu, da pa do njih ne more. Svitalo se ji
je v glavi. Opazila je bila namreč, da je
vratar ob enem ječar, ki jetnikom nosi hrano.
Včasih ga je kaj povprašala po jetnikih. Iz
tega je izvedela, da ji oče še živš. Prosila je
vratarja, naj ji enkrat pokaže jetnike. Ta pa
je vselej odločno odmajal, češ, da človek ne
sme biti preradoveden. Ko je videla borno
skledico juhe in kos črnega kruha in vrč
vode, inako se ji je storilo, ko je pomislila,
da to nosi vratar njenemu očetu.

Juha za jetnike stoji pripravljena na
znani deski.' Vratar jo pokliče. — „Cvetina!
Jutri pojdem po opravkih z vitezom. Jutri
jim poneseš ti hrano, veš? jetnikom. Nocoj
ti pokažem ječe. Moja žena ne utegne, pa

tudi ne mara“. V levico uzame vratar

desko, v desno zvoj ključev, pa stopa s Cve¬
tino po dolgem temnem hodniku.

Ni bila pripravljena Cvetina, da bi se
zdaj sešla z očetom. Daši tudi je bila silno
vesela, prestrašena pa ni bila manj. Vsa je
bila pretresena. Hudo bijočega srca je šla za
vratarjem. Gredoča sklepa, da se očetu ne
bo dala izpoznati. Umovala je tako: če se
odkrije, da sem njegova hči, ključev mi go¬
tovo ne bodo zaupali.

Vratar obstane pri majhini odprtini, na¬
rejeni v debelem zidovju, zaklenjeni s železno
ključavnico, ter odpre. V strahu pogleda Cve¬
tina noter. Notri vidi moža, razkodranih las,
razkuštrane brade, groznega pogleda. — „Ta
je bil hrabri vojak. Pa nesrečna igra in tisto
brezkončno pijančevanje, to ga je gnalo na
cesto za razbojnika. Plače, ki ga čaka, ne bi

se rad udeležil“.S tem mu porine juho,

in zapre votlino.

Zdaj odpre vratar drugo okence. Notri
je smrtnobleda postava, ženska v verigah,
razpuščenih las, udrtih lic, neizrečeno ob¬
upnih očij. — „Ta je bila 11 , pravi vratar, po-

60  —

stavljajoč juho v lino, „svoje dni lepa kakor
angel, a ne takoisto nedolžna. V slabe dru¬
ščine je zahajala. Obdolžena je, da je živ¬
ljenje umorila. Ako je taka, glava ji odleti
pod mečem. Včasih je vsa obupana, da kar
blazni in divja. Bog ne zadeni, da bi odpi¬
rala tota vrata. Pograbila bi te, in ušla bi ti.“
„Le k*temu-le smemo noter hoditi“, tol¬
mači vratar, odključajoč železna vrata. „Ta
je dober mož, krotak, potrpežljiv, bogoljuben.
Borograjski vitez je. Delibor 0 . . . . Cvetina pa
bi ga skoro ne bila prepoznala, tako je bil
suh in bled in sivobrad njen oče. Obleka mu
je bila ponošena, obtrgana, neznatna. Sedel
je na dolgem stolu, kamenitem, za kterim je
bil priklenjen z dolgo verigo, tako da je
mogel hoditi po ječi. Miza polegi je bila iz
celega kamena. Na nji je stal prsteni vrč,
in zraven kos trdega kruha. Vitez je bil z
levo naslonjen na mizo, podpirajoč glavo.
Desnico je podajal ječarju. Pri mizi je tičala
prestara črviva postelja, v kteri je bilo nekaj
slame in grobe volnine za pokriti se. Vsa
ječa je bila prav strahotna pogledati. Ker je
bila odločena ujetim vitezem, zato je bila
prostorna, postavljena iz rezanega kamena,
in obokana visoko. Zidovi in obok so bili od
starosti počrneli. V debelu zidovju je tičalo
samo eno dobro zamreženo okno. Nekaj okna
je bilo zasutega z rušino, nekaj preraščenega

— 61  —

s koprivami, nekaj zapreženega s pajčinami.
Le nekaj zelenkaste svetlobe je prisililo v to
grobnico, da j£ bila še bolj grozotna.

Vratar izpregovori: „Vitez, jutri Vam
hrane prinese moja dekla; jaz gredem na
pot“. . . . Vitez pogleda dekleta, in koj se
spomni svoje hčeri. — „Moj Bog“, pravi De-
libor solzeč se, „tolika bi mogla biti moja
Cvetina. Ali mi o nji ne morete nič povedati,
ljubi ječar ? Niste nič povpraševali, kako ji
gre? Prosil sem Vas že tolikrat". — „Bog v
nebesih vedi, kje da se drži. Od ljudij je ne
more nihče izslediti. — „Po takem se je ni
usmilil nobeden onih vitezev, ki so mi bili
taki prijatelji, ki so mi hvalo dolžni. Po
takem je ni vzprejel nihče v svoj grad 11 .

Delibor je pomislil zdaj na svojega zve¬
stega Davorina. Nadejal se je, da bo Cve¬
tina najbrže pri njem. Glasno pa tega ni go¬
voril, ker je vedel, da ga vitez Krutigor še
hudo črti, ter bi mu mogel veliko naškoditi.
Zato je dejal samo: „Upam, da bo pri dobrih
ljudeh. Rad bi jo še videl, preden zatisnem
oči . .. Ne verjamete, ljubi ječar, kako dober
je ta otrok, kako me ljubi in kako mi je
stregla. Delala mi je samo veselje. . . . Tudi
ti, dragi otrok", pravi Delibor obrnjen k Cve¬
tini, „bodi svojim starišem pokorna, pa ti bo
dobro".

— 62  —

Doslej je bila Cvetina v strahu, zdaj pa
jame ihteti. Srce ji je pokalo. Skoro bi bila
očeta objela, le težavno se je vzdrževala. De-

libor se je čudil, da je ta deklina tako hitro
ginjena. Praša jo: „Kaj so ti nedavno umrli
oče ali mati, da jokaš tako bridko ?“ ... Z
veliko silo je povedala Cvetina, da so ji mati

— 63  —

umrli pred več časom, da gre pa očetu prav
trdo. — „No, Bog se ga usmili", tolaži De-
libor. „Ti imaš prav mehko srce, ljubi otrok
— „Res je premehka" pristavlja vratar. „Ne
tbči takih solz, sicer ti ne morem puščati tega
opravka. ... Sicer je pa“, govori vratar De-
liboru, „sicer je prav dobra, voljna, pridna,
morda najpridniša izmed vseh deklet. Moja
otroka ima tako silno rada, vse jima stori,
ne moreva je prehvaliti, jaz pa žena".

Delibor pogleda Cvetino preprijazno.
Reče ji: „Bog te blagoslovi, ljuba hči. Bodi
vedno dobra in pridna. Bog bo pomagal tvo¬
jemu očetu, da bota še oba vesela". — „Daj
Bog!" vošči Cvetina zamolklo, poljubi jetni¬
kovo roko, a nanjo padajo vroče njene solze.
Dobro je bilo, da je odhajal ječar. Cvetina bi
se ne bila mogla dalje vzdrževati. Ni vedela,
kako je hodila iz ječe. Tresočih nog gre po
dolgem hodniku, in ob zid se je morala opirati.

II. Cvetina se razodeva očetu.

Ves večer je Cvetina prebdela. Oče so ji
stali vedno pred očmi: zaprti, uklenjeni, otožni.
S solzami je prosila Boga, naj ji pomaga. Do-
polnoči ne zaspi Cvetina. ... Ob eni jo po¬
kliče vratarica. Vratarju je bilo odhajati ob
dvejuh. Cvetina mu skuha juhe, ker je umela
napraviti jo slastno. Cvetina zakuri, in napravi

64 —

juho. Vratar je hvalil juho. Cvetini je obetjal,
da ji kaj prinese, če bo izročeni opravek
dobro ovrševala, ter visne na konja, in grajska
vrata se zapro.

Vratarica je šla spat. Cvetina je bila
sama v sobi. Zapametila si je bila, kteri je
ključ do očetove ječe. Tiho ga sname iz zvoja.
Iz omare uzame vratarjevo svetilko, vanjo
utakne svečo, sezuje se, pokrije luč s pred¬
pasnikom, pa stopa k ječi po prstih, ter odpre
vrata kolikor mogoče brez šuma. . . . Delibor
je sedel prekrižanih rok na kamenu polegi
mize. Čudil se je, ko upozna vratarjevo deklo.

„Kaj ti tu? pa tako pozno? Ni še dolgo
kar je čuvaj klical dve“. — „Ne zamerite, da
Vas motim. Vi tudi niste spali. Rada bi sama
z Vami govorila. Zato sem volila ta čas.“ —
„0 moj dobri otrok, to je nevarno. Vrla dekle
in poštena po noči ne stopa čez prag, in duri
prav dobro zaklepa 11 . — „ Bodite brez skrbi.
V gradu vse trdo spi. Brez premisleka in mo¬
litve ne prihajam. Radi bi izvedeli o Cvetini? 11
— „0 moji Cvetini? O ljubi otrok, bodi po¬
zdravljen kakor angel nebeški, ki mi prinašaš
novice o moji hčeri. Govori! Ali si jo videla?
Je zdrava? Kako ji je? Povedi! Veš kaj go¬
tovega? 11  — „Kaj prav gotovega! Ali poznate
to-le verižico in pa to-le svetinjo? 11  *— »Moj
Bog! Prav to dvoje je ono' kar sem dal moji
Cvetini, preden sva bila ločena, v spomin!

— 65  —

Ti si njena dobra znanka, da ti je to zaupala.
Zaupala ti je, da bi ti raje verjel. Verjamem,
da živi. Živi in zame skrbi. Skrbi, da bi me
rešila." — „Tako je! Skrbi, da bi Vas rešila,
in spomina še nikomur ni dala iz rok. Jaz
sem Cvetina, jaz sem Vaša hči." — „Ti?“
strmi Delibor. „Ti bi bila? O ne varaj me!
Moja hči, kakor ime pravi, moja hči je lepa
kakor cvetica! Ti, ti pa . . . .“

Cvetina uzame iz vrča vode, pa omije
z obličja prsteno mažo. Zdaj je bila prijetnega
lica, kakor je mislil oče, da mora biti njegova
Cvetina. Solze so leščele Cvetini v očesih,
akoravno se je smejala angelski.

„O Cvetina, si ti tu? Stopi sim, da te ob¬
jamem. O zdaj rad umrjem, koj, in naj se vse
zidovje name podre". — „Ljubi oče!" dejala je
Cvetina, samo to je dejala, saj več ni mogla,
le objemala je očeta. — „Pa, ljubi moj otrok,
povedi mi zdaj, kako prihajaš simkaje? Kako
da si najniža dekla najnižega služabnika?"

Cvetina pripoveduje očetu, kako jo je
vzprejel ogljar Davorin, kako je zmeraj za
očeta skrbela, kako ji je služba prišla na
misel, in kako težko je čakala trenotja, ko
ga bode videla. — „Bog je uslišal mojo mo¬
litev. Zdaj pridem večkrat k Vam. Nosila bom
boljšo hrano. Zdaj sem najsrečniša hči".

Solzan pogleda oče kvišku. — „Ne, nisi
najsrečniša hči, pač pa najboljša. Jaz sem

5

— 66

najsrečniši oče. Ko mi je bil podaril cesar
to verižico, umišljal sem si, da sem najsreč¬
niši človek na svetu. Zdaj, v teh železnih ve¬
rigah sem srečniši ko tedaj. Ne čutim jih več.
Tega trenotka, preljuba moja Cvetina, ne dal
bi za vse zaklade sveta. Ta vitez je hotel
naju unesrečiti, pa nama je še pomagal do
tega veselja. Naj se le raduje gori pri plesu
in vinu, pri zlatu in srebru, pri vseh obil¬
nostih in dragocenostih, jaz ne menjam z
njim. Ni še tiste verige kovane, se ktero bi
uklepali duha. . .. Dobro je zate Cvetina, da
zgodaj izkušaš, kaj je trpljenje, da se varuješ
razkošja in razuzdanosti, ki ugonobi najboga-
tišega človeka na duši in telesu. “

Čuvajev rog je trobil jutro. Cvetina
ugasne luč, ter. odhiti v sobo.

12. Cvetina polajšuje očetovo revo.

Cvetina je bila spet obličena s prsteno
mažo, bila je navadno oglarjevo dekle. Za
mizo so sedeli in zajutrovali vratarica in
otroka s Cvetino. Zdajci se odpro vrata. Kru-
tigor plane v sobo. Cvetina se hudo prestraši.
Morda je izdana? Krutigor pravi: „Odselej se
ne brigajte za grajska vrata. Stražili jih bodo
štirje možje. Vi se spravite takoj v kuhinjo
in tam pomagajte. Danes in jutri pridejo gosti.
— Cvetini se je odvalil kamen od srca. Kru-

— 67  —

tigor je opazil, da se je bila Cvetina prestra¬
šila; obračal pa je ta strah tako, da prihaja
iz velikega spoštovanja do njega. Zadovoljno
se osmehne Krutigor, ter jo pogleda, prvikrat
v gradu, ne preveč neprijazno, ker rad je videl,
če so se ga ljudje prav bali, in se tresli pred
njim.

Cvetina pa vratarica gresta na delo.
Proti poldnu prijezdi sosedni vitez Svitorog s
svojimi ljudmi, in drugi dan prijaše s obilnim
moštvom vitez Gorosvit, obadva junaka in
dušna prijatelja Krutigoru. Vsaka ura je pri¬
nesla tolpo oborožencev, bilo ježih bilo peših.
Ves grad je bil natlačen z vojakom, vsa
grajska poslopja so bila polna vojaštva, bilo
ga je vse živo okolu in okolu. Na dvorišču
so kurili, kuhali, jeli, pekli in pili, peli in ra¬
jali, vriščali ti, spali ti.

Vratarica pridrvi v sobo vsa prestrašena,
ter pravi: „Oh, otroka, molita! Vojska je, vse
mora na vojsko. Tudi naš oče pojdejo. Jutri
že odhajajo!“

Ko se je zaznaval dan, oglasijo se tro¬
bente, kličoče na odhod. Vratar je bil izmed
boljših vitezevih vojakov; ta je stal že ves v
orožju in železju. Železni oklep, železna če¬
lada, na strani mogočni meč, v roki sulico:
taki se je poslavljal od žene in otrokov, in
od Cvetine? tudi od Cvetine. Od te še po¬
sebno, ker priporočil se ji je v molitev. .. .

5 *

— 68

Vitezi in oprode na konjih, držeči gole meče
v rokah, drugi vojaki peš, z dolgimi pikami
ob straneh, šli so urejeni iz gradu. Težka
oprava je zvenela pri vsakem stopaju, in trde
hoje se je potresala zemlja. Jezdil je zadnji
ponositi Krutigor. Ključe'grajskih vrat je bil
izročil odsluženemu vojaku, naročivši mu, naj
nikogar ne pušča ne vun ne noter. Izpodbode
konja, ter odleti po bobnečem mostu.

Vratarica in Cvetina sta imele ves dan
opraviti v grajski kuhinji s pomivanjem po¬
sode. Na večer pa dene vratarica Cvetini:
»Cvetina! Jutri pojdem z otrokoma k stari
materi, tja dolu na Hudo. Od vojaškega hruma
me glava boli, pa tudi hudo mi je pri srcu :
kaj ko bi ga ne bilo nazaj. Stari polhar Po-
mežikovar, pravijo, da je zadel na nekaj rim¬
skega. V teh krajih je dosti rimskega. Cesta
na Pristavo je rimska, na Zavrtače tudi, v
Staremtrgu sta dva zlata stebra, v Spodnjem
Brezovem so njive „na cesti", na Hudem hra¬
nijo dragoceni kamen, rimski miljnik. Moj
stric, Pomežikovar, je pa izkopal polni lonec
srebrnega in zlatega denarja. Nekaj posebnega
mora biti, ker že dolgo ni prinesel gob. Obleko
ima tudi novo, in govori se, da se odkupuje.
Najboljše bo, če sama vidim, koliko je verjeti.
Pred mrakom me ne čakaj domov; otrokoma
se bo vlekla pot. Ti pa jutri tudi miruj; kajti
grajska vrata ti niso več na skrbi. Jetnikov

— 69

ne žabi nahraniti. Skrbi pa tudi, da večerje
kaj dobodemo, ko se vrnemo, pa dobre".. . .
Ko sonce vzide, napoti se vratarica z otro¬
čajema v vas.

Sama je bila Cvetina. Kolika sreča! Da
bi počivala? kaj še! Popredi je bilo toliko
dela, da je mogla biti z očetom le nekoliko
trenotji; danes mu je mogla, in tega se ni:
nadejala nikoli, ves dan mu je mogla privo¬
ščiti; postreči mu je mogla in htela, kakor
je želela, in te želje bila je že popredi premi¬
šljevala, kako bi jih uresničila. Iz mehkega
platna je bila napravila očetu dvoje srajc,
šitih ponoči, ko so drugi sladko spali. Tako-
isto je nastalo par nogavic. To nese v ječo
in pa škaf mlačne vode in ročnik in milo, s
ključem pa odpre verige. Delibor vajen snage
in čeje, bil je kakor ves prenovljen. — „Zdaj
pojdite pa še na vrt“, dene Cvetina. . .. Jutro je
bilo neizrečeno lepo, lepo kakor angelsko oko.
Sonce je posojalo zemlji najprijetniše žarke.
Zrak je bil legoten, z jutranjim hladom usvežen,
na moč blagodejen. Dobri vitez Delibor, sto-
pivši iz temnice, na rahlo to zemljo, gledajoč to
božjo svetlobo, dihajoč mili ta vzduh, Deliboru
je bilo, kakor bi bil stopil pred nebeška vrata,
in kliknil je veselja prevzet: „Ko bi mi bilo po
smrti tako lahko in dobro, rad umiram koj.“

Na vrtu pod orehom je stala miza in
klop polegi. Simkaje prinese Cvetina tekovite

— 70  —

juhe. Sela je očetu nasproti. Vsa vesela je gle¬
dala veselega očeta; in listje si je šepetalo:
ta človeka sta srečna, in stari oreh je raz-
prestiral svoje drvene roke, ter ja blagoslavljal.
-— „Rada bi ostala pri Vas“, deje Cvetina,
„pa je še toliko postoriti. Pridem pa večkrat
pogledat. 11  . . . Cvetina izgine z vrta. Delibor
ustane, veseli se veličastvenega jutra, in prav
čuti, kako uživa dobrote božje v naravi, kterih
zatepeni vsakidanjiki ne čislajo. Hvalil je Boga
s solzami v očeh, in povzdignjenih rok: „Hva-
lim te, za toliko ljubezen, ki mi jo izkazuješ,
za ljubezen moje hčere, se ktero me osrečuješ. “
Cvetina je napravila očetu tudi slastno
kosilo. Prišla je večkrat pogledat, a le za
malo časa. Na večer gre vitez zopet v ječo,
pa ta je bila vsa prelikana. Stene, popredi
temnorujave in razkave, zdaj so bile pobeljene
in svetle; tlak pometjen in opran; koprive in
rušine pri oknu odstranjene; modro nebo je
gledalo skozi prijazno; čista je slama v po¬
stelji, beli so prtovi, blazina prevlečena, pi¬
sana volnena preproga je topla odeja. Miza
je pregrajena, na nji posodica z dišečimi cve¬
tlicami. — „0 kako si dobra, Cvetina; tem¬
nico mi prestvarjaš v raj! Sama pa tega nisi
napravila. 11  . . . Cvetina odgovarja: „Tukaje v
gradu je stari vojak; mlad je zidaril. Prešli
tjeden je poboleval. Prosila sem vratarico, naj
mu da kaj boljšega. Dobival je. Včasih mi je

71

pravil svoje doživljaje. Bil je v tisti vojski, v
kteri je Krutigor bitev gubival, Vi pa napo¬
sled zmago dobili. O Vas govori zmeraj spošt¬
ljivo. Obležal bi bil na bojišču in jedinščine
poginol, pravi, ko bi ga Vi ne bili vzprejeli.
Včeraj sem ga prosila, naj mi pomore. Menila
sem, da poreče: neutegnem, pa je preč ob¬
ljubil."

Nato prinese Cvetina večerjo. Jela so
bila, kakor jih je oče rad imeval: jačmikova
juha z grahom in s kosci svinjine predejana,
dvoje pečenih jarebic s endivijo, pladenj ku¬
hanih rakov, s perjem zelene potresenih, go-
vedski jezik se hrenom, steklenica dobrega
vina in hleb ukusnega kruha. — „Ali, Cve¬
tina moja, preljuba, kje pa vse to jemlješ?"
— „Dobivala sem tako-le: Ogljarica mi je po¬
darila platno, Nežika mi je prinesla jarebice
in rake, drugo sem kupila s prislužkom." —
Svoje dni sem bil na mnogih pojedinah, pri
vojvodinih, pri cesarskih, ali tako veličajne
še nisem doživel. Tako sem pokrepljen in za¬
dovoljen, ko . .. bolj ko cesar. Ni ga na svetu,
da bi z njim menjal. Cvetina, tvoje srce od-
vaga vse zlato cesarjevo. Bog te bode blago¬
slovil, Cvetina."

Silno srečna je bila Cvetina. Tako bla¬
govoljna še ni bila nikoli. Čutila je, kako
res je, kar se pravi: „Dajati je blaženiše ko
jemati." Resnično, koliko blaženstva bi imeli

— 72  —

bogati in imoviti, ko bi „dajali!“ ....  Cve¬
tina vošči lahko noč, pa hiti po opravkih,
poskrbet za vratarico in njijuna otroka. Dolgo
ni mogel zaspati Delibor, premišljujoč, kako

ima zlato dušo njegov otrok.Cvetina je

delala očetu vsaki dan drugo veselje. Zdaj
jim je prinesla mleka po molži, zdaj jajec
kuhanih v mehko, zdaj masline na trtinem
peresu, pa tudi svoje prikuhe in juhe, kader
je mogla brez spogledovanja, naj je bilo pe¬
čenke ali potice ali umadenega sadja.

Čez nekaj tjednov se vrne ječar na grad
za par dnij. V tem pogleda po ječah. Ko
odpre vrata k Deliboru, ves se začudi, in
glava se mu giblje od leve na desno in spet
nazaj, s tem kažoč, da ne odobruje predru-
gačbe v ječi. — „Ko bi videl kaj takega
vitez Krutigor, tisti hip bi mi odkazal sobico
za omrežjem. Lopata vapna in pridna roka
veliko storita 11 , govori si ječar. ... Na hod¬
niku pa narekuje Cvetini prav resno: „Cve-
tina! predaleč segaš. Ne grajam, da si vitezu
dobra, ali tvoja dobrota more biti moja ne¬
sreča. Glej, dekle, glej, da mu ne pomagaš
uhajati! Ti me spraviš od službe in kruha,
ti me pahneš v revščino, mene in ženo in
otroka. Razjarjeni vitez bi me mogel kar
prebosti, zakaj jemčim mu s svojo glavo, da
so jetniki dobro zaprti. Zatoraj, ti dekle,
ne delaj me nesrečnega in ne jemlji mi živ-

— 73  —

]jenja!“ ....  Cvetina mu je morala slovesno
obljubiti, da po nobeni ceni ne bode odpi¬
rala nikoli nikomur.

13. Cvetina dela po očetovih opominih.

Samopašnemu vitezu Krutigoru so se
začenjali črni dnevi. Oblastno je napovedal
sosednemu vitezu boj. ki se je Krutigoru
končaval neugodno in sklenil sramotno. Za¬
vezniki so ga zapustili. Vitez sam je bil
ranjen. Pobrali so mu vso vojno potrebščino.
Vzprejel ga je sorodnik vitez, pri njem je
boleval in samoval in sirotčaril. Pošiljal je
Krutigor na svoj grad, ko je bil še zdrav in
čvrst in srečen, polne vozove nagrabljenega
blaga in denarja, ali zdaj je potreboval od
doma obojega. Soproga mu je pošiljala de¬
narja in blaga. Ni ga mogla obiskati, ker
ni bilo oboroženih hlapcev, ki bi jo čuvali
potujočo. Še izmed zidov si ni upala, dobro
znajoča, da so kmetje Krutigoru podložni le
iz strahu. Ustajali so vitezevi sovražniki, ki
so grabili po njegovih vaseh. Kar so vozili
zvesti kmetje v grad, to so Krutigorovi ne-
prijatelji potegnili pod svojo streho. V gradu
je pomanj kovalo življenja. Vitezevi otroci so
bolni ležali v osepnicah. Dan na dan je gospa
preskrbevala in noči je prebdevala, in na¬
zadnje se tudi njeno zdravje potrlo.

— 74

Vse to je Cvetina seznala od besedične
-vratarske govorične. Po gorenjih sobanah,
kjer so prebivali vitezevi. tja gori ni zaha¬
jala Cvetina. Šla je le. kadar ji je bilo za¬
ukazano, in če ukaza ni mogla preslišati, in
še tedaj je šla nerada. S težavo je hodila po
stopnicah gori, z veseljem pa dolu. Kakor
bi jo bilo kaj pičilo, tako ji je bilo, ko je
srečala viteza, človeka, ki je storil toliko hu¬
dega njenemu očetu in mu neprenehoma
delal krivico. Umikala se je tudi njegovi
gospe in njenim otrokom.

Nekoč pripoveduje Cvetina očetu, kako
se godi Krutigorovim. Nekaka zadovoljnost
ji je pokrivala obraz, ko je pravila, kako za¬
puščeni so vitezevi. Naposled je celo dela:
„Naj le poizkušajo, kaj je siroštvo. Napihu¬
jejo naj se zdaj. Gospa, tako lišpavo naprav¬
ljena, otroci vsi razneženi, obiskovana od
prijateljic, ta „ radostiva“ zdaj samiči in vzdi¬
huje in joka. Krutodušni vitez je storil dru¬
gim toliko hudega, zdaj pa sam hudo trpi."

Plemeniti vitez Delibor pa de na take
besede: „Tako ne govori blaga Cvetina. Ve¬
seliš se tuje nesreče? Ne tako ljubi otrok.
Take misli kristjanu ne veljajo. Krutigor mi
je naredil res veliko žalega, in sovražil me
je brez uzroka. Ne veš, kako je delal Izve-
ličar naš? Ali jim bodemo hudo povračali s
hudim ? Kar nam je nahudil Krutigor, to

— 75

voščiš njegovi gospe ? Gospa sama veliko
trpi zavoljo njega! Gotovo ne opravičuje nje¬
govega počenjanja. In še otrokom nisi bila
dobra? Otroci so vsi nedolžni! Cvetina, rada
me imaš, ali tudi naših neprijateljev zastran
mene iz srca ne porivaj. Jaz ga tudi ne
črtim. Ko bi ga videl v nevarnosti na vojski,
priskočil bi mu takoj na pomoč. Ko bi bila
ti gospa, ko bi gospa z otroci osiromašila,
ko bi z otročiči prišla trkat na tvoja vrata,
ali boš proč podila ubogo mater in sirote
otročiče? da bodo zapuščeni konec jemali ?“

„0, tega pa ne, ljubi oče“, odvrne Cve¬
tina; „iz srca rada bi jim pomagala".

„Ne vem, če bi jim. Če jim ne privoščiš
ne prijaznega pogleda, ne dobre besede, nekaj
tako majhinega, pa da jim boš potlej izka¬
zovala kaj večega? Ogiblješ se jih, da jih ne
vidiš, pa jih boš iskala, da bi jim dobro de¬
lala? .. . Tega ti ne svetujem, da bi jim srce
omečila, da bi omečeni izpoznali krivico, da
bi krivico popravili: taka prijaznost nima
cene, to bi bilo grdo hinjavstvo . . . Prava
prijaznost, ta cvetica nebeška, ta ne poganja
iz grde korenine samopridnosti; čista prijaz¬
nost kipi iz dobrega srca. Pristna priljud¬
nost je odsvit ljubezni božje, ki prebiva v
človeškem srcu ....  Bog sam je ljubezen.
Bog izkazuje ljubezen vsem ljudem, tudi hu¬
dobnim. Bog želi, da bi se poboljšali tudi

— 76

napačni ljudje. Bog pravi, zopoveduje, da
imamo ljubiti vsakega. Kdor goji črt v srcu,
tisti ni sposoben za tja gori. Srce je ustvar¬
jeno, da ljubi. To srce ljubi malovredne reči:
čast, imetje, osebo . . . , kar ljubezen božjo
duši. Da se ljubezen božja ne izrine iz srca,
zato odstranjuje Bog malovredne reči. Bog
nam je uzel svetlobo stanu iz najboljšega
namena, poslal trpljenje iz najboljšega na¬
mena; božje namefne pa prečimo in uniču¬
jemo, če sovraštvo kuhamo do bližnjega."

Cvetina je verno poslušala očeta. Zelo je
čutila, da ni pravo delala in govorila. Solzd.
polnih očij je dela: „0, še veliko se pogreša
na meni. Poboljila se bodem. Najpopredi
bodem ljubila Boga, potlej pa ljudi, tudi
Krutigora in gospo in otroke. Tudi bodem
rada trpela".

Cvetina se je tega držala. Vitezevi otroci
so okrevali, in ko so igrali zdolaj na dvo¬
rišču pri vodnjaku, ni bežala od njih Cvetina,
in prijazno se je z njimi pogovarjala. Cvetina
je naročila Nežiki, naj pripelje seboj srno in
prinese grlice. Cvetina je dala srno dečku,
grlice pa deklicama. Izpoznala je, da so otroci
prav ljubeznivi. Očitala si je, da je uhajala
tako blagim otrokom. — „Sama sem si za¬
pravljala veliko veselja", tožila se je Cvetina.
„To je bilo napačno; ta napaka je bila tudi
moja kazen. Boljše je ljubiti ko sovražiti".

— 77  —

14. Junaška Cvetina.

Dolgo je bilo; po deževju nastopi lepi
jesenski dan. Sonce je sijalo toplo; prijazno
je gledalo med grajske zidove. Grajci so bili
odešli na polje, pospravljat pridelke. Pestunja
je šla z otroci na dvorišče . . . Dvorišče to je
bilo razsežno. Na sredi je stal vodinjak, zidan
iz rezanega kamena, prav mična stavba. Vodi¬
njak je bil od sile globok. Cele četrt ure si
trebal, da si dobil iz njega vedro vode. Vsaki
tujec je občudoval to napravo za vodo. Da
bi se prepričali, kako je. globočinski, metali
so vanj kamiče ter poslušali, kdaj bo priletel
v vodo. Dolgo je trpelo, preden se je slišal
kamen. Včasih so deli svečo v vedro, pa jo
izpuščali v globočino. Neznansko lepo je bilo
videti, kako je lesketalo mokro kamenje, kakor
bi bilo potrošeno s samimi zvezdicami, in
zdolaj se je luč kazala kakor rudečkasta
zvezda v temni noči. V rezanih kamenih so
bile udelane kljuke. Lestve so pritrjevali na
kljuke, kader so zidarji hodili v vodinjak, da
ga počistijo ali popravijo. Preden vodinjak
ni bil prestrešen, pravili so starci, da si iž
njega videl zvezde podnevu. Vodinjak je opa-
sovala lepa tratica, obrobljena z jerebikami.

Dekletca sta trgale rudeče jagode z je-
rebik in nabirale na nit in devale okolu
vratu. Moj mir je pobiral kamene, metal je v

— 78  —

vodo, poslušal, in ko je slišal padec, ploskal
je z rokami in skakal z nogami. Naveličal
se je bil že te zabave. Zdaj prileti tičica Se¬
nica, sede na vedro, sede na dno, da bi si s
kapljico ugasila žejico. — »Čakajte 11 , pravi
Mojmir sestricama, „tičico bom pa jaz ujel 11 .
Hitro pripleza na vodinjakov okraj, iztegajoč
roko po vedru. Vedra ne doseže njegova ro¬
čica, zatoraj se čimdalje bolj nagiblje čez, da se
prevaga in — — Mojmir pade s silnim krikom
v grozno globočino. Dekletca sta jele upiti
na vso moč in klicati pestunjo. Pestunja pa
se je smodila po kuhinji in stikala po loncih.
Ko sliši kričanje, prileti na dvorišče prestra¬
šena. Kje je Mojmir? Sliši ga klicati, pa kje?
iz vodinjaka. To varučko še bolj prestraši. V
smrtnem strahu pogleda v vodinjak. Vidi, da
je obvisel dečak za obleko na kljuki; da more
ta hip pasti in utoniti. Moj Bog, kaj storiti?
Stoji kakor okamela. Ne ve, kako pomagati.
Gospa je bolena v postelji; ne more iz hiše.
Drugi ljudje so na polju. Na upitje priteče
Cvetina; pogleda in vidi nevarnost. Cvetina
ne pomišlja. — „IIitro, hitro ! 11  sili Cvetina.
„Pomagaj mi v vedro. Ko porečem: stoj! ne
puščaj vedra niže. Ko porečem: kvišku! vleci
vedro gori. Natanko poslušaj, kader pokličem.
Ne boj se! Z božjo pomočjo reši-va dečka".
Cvetina pogleda v nebo. Zdaj stopi v vedro.
Pestunja jo izpušča niže in niže. Strah iz-

79  —

preletava Cvetino, ko gleda v strašno globo-
cino, ko jo oveva mokri in hladni zrak, ko
ji sonce ugasuje, ko pada v vedno gostejšo
temo. Zdaj pride do jokajočega Mojmira.
Cvetina zavpije kvišku iz debele teme: stoj 1
in vedro obstoji. Cvetina izkuša dečaka pri¬
jeti in s kljuke sneti. To je težavno in ne¬
varno. Z eno'roko se mora držati Cvetina^
verige, in samo druga je prešibka. Ne gre,
pa ne gre. Cvetino obide neizmerna bridkost;.
mrzli pot ji teče po čelu. Iz temne in strašne-
globočine vzdihuje k Bogu. Zagiblje vedro k
Mojmiru. Cvetina prime Mojmira se vsemi
močmi telesa in duše, a Moj mir se je krepko
oklene okolu vratu; drži jo krčevito, ker se
še boji, da bi padel. Cvetina zakriči: Vleci l
Varučka navija vedro.. . . Bolena mati Moj-
mirova je tudi slišala kričanje na dvorišču.
Ustane in stopi k oknu. Otroka ji povesta,
da je pal Mojmir v vodinjak. Strela iz jas¬
nega bi je ne bila mogla hujše zadeti. Pre¬
bledi, in sopet prebledi še hujše. Kolena se ji
udajajo, tresejo se ji roke, ne more z mesta
kakor prikovana, srce ji hoče raznesti."....
Pestunja pravi, da se je Mojmir nateknol, da
je šla Cvetina ponj. V materinih prsih zažari
upanje. Gospa moli, moli iz dna svojega ma¬
terinega srca, moli za svojega edinega sina.
Nepremično je zrla mati na vodinjak .....
Zdaj se prikaže Cvetina, z otrokom na roki,

— 80  —

držeča se z drugo za verigo. Vedro je privito
nad okrajec vodnjakov: Cvetina in Mojmir
se zibljeta nad prepadom. Kaj, ko bi se utr¬

gala škrtajoča stara veriga ! ? Pestunja drži
s krivko vedro k sebi, z drugo pa sega po
otfoku. Deklina je preslaba, da bi mogla z

81  —

eno roko prijeti in držati otroka. Kakor si
prizadeva, ne gre. Uboga mati, ki gleda ta
grozni opravek! Ždelo se -ji je, zdaj zdaj
mora v globočino strmoglaviti vse troje.

Cvetina vidi, da tako ne pojde. Pestunja
se je iztegala z obema rokama, a vselej to¬
liko, da ni dosegla. Pa ko bi tudi, saj bi se
z otrokom prevrgla. Ta način je še nevarniši.
Gospa ne more več gledati. Črno se ji dela
pred očmi. Obupno zakliče: ne tako, ne
tako!... Cvetina dene varučki: „Vedro po¬
tisni s krivko, da se bo gibalo". Deklina
stori, pa ne ve, čemu to. Cvetina pravi zdaj:
„ Kader se vedro k tebi prigiblje, takrat pa
hitro in čvrsto primi otroka z obema rokama.
Pa počakaj, da ti porečem. Vidiš, zdaj —
zdaj". Zdaj je varučka zlahkoma prijela
otroka in ga postavila na tla. Dekla ponudi
roko Cvetini, da bi ji vun pomagala. Cvetina
pa reče: . „Suni raji vedro tako, da se nagne
k temu stebru". Dekla sune, in ko se vedro
priziblje k stebru, zagrabi Cvetina steber,
stopi na okrajnik vodinjakov, ter skoči na
zemljo. ... O kako vesela je bila, ko je čutila
to božjo in sveto zemljo pod nogami, ko je
pogledala v rumeno sonce, v modro nebo!
Vsa hvaležna poklekne Cvetina, in hvali Boga,
da je rešil njo in otroka.

Cvetina teče k očetu, pa mu pove, kaj
se je dogodilo, in kaj je storila. Oče jo ob-

6

— 82  —

jame, in na Cvetino padajo očetove solze,
solze presladkega veselja, kakoršne še niso
prišle iz očetovskih očij. — „Cvetina, ti si
zmagala; premagala si sebe, ko si dobro sto¬
rila neprijatelju našemu. Tvoja zmaga je veča,
kakor če bi najhrabriši vitez premagal naj¬
močnejšega sovražnika. Rešila si vitežki živ¬
ljenje viteziču. Zato pa ne bodi ponosita.
Bogu dajaj čast, ker on te je podpiral".

19. Cvetina ravna plemenito.

Pestunja prinese Mojmira materi. Ta hip
gospa ni čutila več bolezni. Strastno skoči
k Mojmiru, objame ga, moči ga z veselimi sol¬
zami, in praša ga, če ga kje kaj boli. Nič ni
bilo Mojmiru; le bled je bil še od prestanega
strahu... . Gospa sede na postelj. V naročaj
uzame otroka, pa mu govori: „0 ti poredni
in neporedni Mojmir, ti moj Nemir, ti Straši-
mir, koliko strahu si mi napravil! Kolikrat
sem ti rekla, da ne hodi k vodnijaku, da ne
plezaj na drevesa! Malo da nisi umrl. Bog
sam te mi je sopet dal. Po angelu te je
rešil. Kje pa je Cvetina? ta dobri otrok?" . .
Dekla teče po njo. Cvetina je bila pri vrata¬
rici. — »Pojdi, Cvetina, milostiva gospa te
kliče. Veseli se, darilo dobiš", pravi pestunja.
Te besede niso ugajale Cvetini. Ni bila ve¬
sela gori hoditi, saj ni marala plače. Premisli

83  —

se pa, češ, ko bi ne šla, ne bilo bi lepo, za¬
merila bi se. Cvetina gre z deklo.

Zarudelih lic stopi Cvetina v sobano.
Moj mir je bil zaspal. Odprtih rok hiti blago¬
rodna gospa k Cvetini. Ne misli na svoje vi-
težtvo, gospa prisrčno objame ubogo ogljar-
jevo dekle. — „0 ljuba hči“, tako je dejala
gospa Cvetini, „kako hvaležna sem ti! Kaj
si storila! Koliko grozne žalosti si odvrnila
od mene! Otrok moj, preljubljeni Mojmir, zdaj
bi bil mrtev v vodi. Smrti si ga ti otela, in
meni si ga ti darovala. Odselej bodeš kakor
moj otrok, Cvetina, in jaz tebi mati. Ostani
pri meni, Cvetina, za zmeraj! 11 ... — „Ali
tebe, ki si v službi pestunja in varučka, ki
tako  delaš, kar si dolžna, tebe ne morem
obdržati v službi. Otrokov nisi imela puščati
izpred očij, to ni težavno, to je najlaži opra¬
vek, vsaki pestunji sveti opravek, toda ti tega
storila nisi. Skoro si postala morivka. Še
danes te izplačam, in jutri se nosi iz gradu".

Dekla je jokala. Prosila je odpuščanja
in milosti. Pokleknila je. Dejela je, da je si¬
rota, da ne ve kam se obrniti, da se bo go¬
tovo poboljšala, da bo izmed vseh najboljša.
Gospa ji odgovarja: „To si mi že dostikrat
obetjala, a nikoli nisi pri besedi ostala. Nate
se ne morem več zanesti. Težko mi je, službo
ti odpovedovati, ali svojih otrokov vendar ne
morem puščati v vedni smrtni nevarnosti.

6  *

84 ' —

Pojdi; v drugi službi pa se obnašaš pamet-
niše. Stara si dosti".

Na to pa govori Cvetina: „Milostiva
gospa! Dovolite mi, da besedo izpregovorim
za deklo, a ne zamerjajte mi. — Kar pravite,
res je, pestunja se je zelo pregrešila. Lahko-
mišljena je bila prav zelo. S tem je Vas
hudo užalila, in silni strah Vam je prizadela,
ker bi bil Vaš sin skoro ponesrečil. Popredi
pestunja ni mislila na kaj takega strašnega,
ali ta doživljaj, jo bode svaril, da vse žive
dni ne bode tako lahkomišljena ....  Res se
je hudo pregrešila, a samo  pregrešila ? ali
si ni tudi resno prizadevala, napako in ne¬
srečo popravljati ? Ali ni pomagala, ali ni živ¬
ljenje postavljala, da bi Vam rešila otroka?
Njeno verno pomoč je tudi poštevati! Poka¬
zala je, da je dobra dušiea, Ali jo bodete
podili brezobzirno, brez usmiljenja, njo, siroto,
ki joka, ki se kesa, ki ne ve, kam?.'..  Vi¬
dite, milostiva gospa, prav zdaj je uslišal
Bog Vašo molitev, pa ne zavračajte isti hip
iskrenih prošnja ponesrečle dekle! Bog Vam
je pokazal, kako da je usmiljen, pokažite tudi
Vi, da ste milostivna. Bog Vam je iz vodi-
njaka potegnol otroka, tudi Vi se tej ubogi
in zapuščeni siroti ne odtegujte mater. Bog
jim odpušča, ki se kesajo, ki se popravljajo,
odpustite tudi Vi tej nesrečnežki. Bog Vam
daje lepo priložnost, da mu takoj pokažite

85  —

svojo hvaležnost, da takoj odpustite ožalo-
ščeni dekli.... O kako sva se veselile, dekla
pa jaz, ko sva rešile Mojmira, in Vi ste tudi
jokali veselja. Vi ste danes najsrečniša, ali
hočete biti danes tudi najtrdosrčniša ? ter
sirotno deklo storiti nesrečnico ? Solze na
Vašem obličju še niso usehnile, in Vi sle
pripravljeni, dekli napravljati bridko bolečino ?
O, tega ne bote storili, plemenita gospa, mi-
lostivna vitezica! . . , Službe, akotudi ugodne
in častne, ki mi jo ponujate, kar mene za-
devlje, jaz ne vzprejemam. Bojim se, da bi
grešila, ko bi ubogo deklino izrinola iz službe,
ko bi htela srečna biti na drugih nesreči".

Grajska gospa je začujena gledala oglar¬
jevega dekleta; takih mislij, takih besedij, ta¬
kega ravnanja bi ne bila pričakovala od Cve¬
tine. Zato reče gospa: „Ne vem, nad čim bi
več strmela: ali nad tvojim junaškim srcem,
ali nad tvojo plemenito dušo. Kdo bi se
ustavljal takim prošnjam in priprošnjam?
Dekla ne zgubi službe, a ti ostani pri meni,
ti moraš biti pri meni, ti prečudna Cvetina,
ti dragocena deklica. Zdaj ne vzmorem, da
bi te s plačilom vredno nagradila, ker soprog
je daleč, in sama sem kakor zaprta v tem
gradu. Nadejam pa se, da pride skoro dan,
ko se povrne soprog z bojišča, ko te bodem
mogla prekrasno poplačati. Odreci pri vrata¬
rici, pa bodi meni hči in družica in prija-

— 86  —

teljica. Takoj te oblečem na novo; za kaj
boljšega si ustvarjena, ne za službo in deklo

Da je bila gospa tako prijazna in lju¬
bezniva, da je dekli tako blagosrčno odpu¬
stila, to je celo genilo Cvetino. Gospa je
rasla Cvetini v čislih. Rada bi bila Cvetina
ostala pri gospe. Ako ostane pri nji, ne bo
mogla obiskavati očeta, vsaj ne tako lehko,
in očetu bi stregle tuje roke. Da, bi se Cve¬
tina odkrila gospi, da je plemenita vitezica
borograjska, to ni kazalo. Posvetovati se je
tela z očetom. Cvetina odgovori: ^Oprostite,
milostiva, te ponudbe tudi ne morem vzpre-
jeti. Izpoznavam, da ste dobri, in zahvaljam
se Vam za dobroto. Po eni strani je dobro,
da ne jemljemo hvale za to, kar smo storili
z božjo pomočjo; po drugi strani sem pa s
svojo službo tako zadovoljna, da ne želim
ne druge ne boljše. Stan ne plemi in ne blaži
človeka, plemi ga le to, kako  izpolnjuje
naloge svojega stanu, in kako prenaša njega
težave. Ječarjeva dekla imam priložnost, da
jetnikom dobrotnico storim. Srečna sem. Ne
delajte me nesrečno s svojo dobroto".

„Ti čudoviti otrok", kliče gospa iznena-
dejana, „ne umevam te. Kar praviš, da si
srečna v temni sobi vratarjevi, da bi bila ne¬
srečna tu gori, pri meni, v krasnih sobanah,
to je kaj izrednega, nenavadnega. Ali ti ne
morem res storiti ničesar ? Zahtevaj od mene,

87  —

kar hočeš, obetjam ti pri svoji časti in vite-
žičji besedi, da dobodeš, če je sploh mogoče' 1 .
„Pa bodi tako 11 , poprijema Cvetina, „držim
Vas za besedo. Dajte mi, da premislim, kaj
Vas poprosim. Pride trenotje, ko mi bote
mogli nakloniti srečo veliko. V tem pa me
blagovolite puščati v neznatni vratarni. Iz¬
puščajte me, zdaj grem. Vrataričin otrok je
bolehav, moram mu stati na strani, ker mene
zahteva . 11  Cvetina se gibko prikloni, prijazno
pogleda gospo, pa odide.

16. Razve se, da je Cvetina plemiča.

Krutigorova soproga, plemenita gospa
Jaromila, je bila srca blagega in razuma jas¬
nega. Zatoraj je vedela ceniti, kaj je storila
Cvetina. Jaromila je bila Cvetini vsa naklo¬
njena; želela ji je vse dobro, voščila ji je, da
bi bila prav srečna. Cvetinino ravnanje se
je zdelo gospi vendar nekam čudno, nekam
skrivnostno. Premišljevala je tako: Cvetina
je ubogo dekle, ogljarjeva hči; ali kako je
to, da misli tako blago in plemenito, da go¬
vori tako izbrano, tako omikano? Kje se je
učila tako obnašati se? Z mano govoriti, to
je ni motilo prav nič; vsaka druga bi bila v
ne malehni zadregi. Izuščevala je misli, kakor
bi bila meni ravna, kakor bi bila plemkinja,
kakor bi bila plemorodno vzgojena. . . . Kaj

88  —

jo neki preči, da ne voli biti pri meni, saj
bi se ji godilo veliko bolje. Tu mora biti kaj
posebnega. Pa ne da bi imela svoja pota! da
bi se jih imela sramovati!? jNle verjamem.
Opazovala jo pa bodem.

Jaromila naroči staremu čuvaju, naj
gleda na Cvetino, kaj dela in kodi pohaja.
Stari jo zasleduje z jastrebovim očesom, a
najde le, kar je hvale vrednega. Nekega jutra
prinese posluživi čuvaj gospe Jaromili novico,
še prav gorko, da obiskuje Cvetina borograj-
skega viteza Delibora, in da ostaja pri njem
cele ure ponoči. — „Zdi se mi“, nadaljuje
stari čuvaj, „ta stvar je vredna, da se resno
premisli. Ogljarica ta bi nas mogla spraviti
v veliko nesrečo, ko bi pomagala vitezu po¬
begniti. Srčnosti ji ne manjka. Sicer pa še
ne vem, kakošni so naklepi, ki jih delata.
Napenjal sem ušesa, kar sem mogel, a ujeti

sem mogel le nerazgovetno besedenje‘ ; .

Da čuvaj ni umeval, kaj sta se pogovarjala
Cvetina pa Delibor, ni bilo krivo, kakor bi bila
govorila pritajeno in tolikanj tiho, kriv je bil
čuvaj sam, ker je bil starec hudo naglušen.

Plemenita gospa vitezica Jaromila se je
čudila ne malehno. Po kaj zahaja Cvetina k
Deliboru? Delibor je naš najhujši sovražnik,
tako mi je zatrjeval soprog, kader sem ga
prosila, naj lepo ravna z vitezem. Krutigor
mi je povedal o tem človeku toliko hudega,

— 89  —

da nisem dvojila: vitez Delibor nam je naj-
nevarniši sosed. Da se pa tuje to dekle to¬
liko druži s tem našim najhujšim sovraž¬
nikom, to mi ni voščeče. Sama se bodem
prepričala

Jaromila zapove čuvaju, naj ji takoj
naznani, kader zaloti Cvetino v pogovoru z
vitezem, a drugemu naj ne govori nikomur
o tem. Gospa sama se je vela do Cvetine
ljubeznivo kakor doselej, da bi ji ne vzbu¬
dila sumnje.Nekaj dnij zatem gre seme-

rekovska gospa dolu na grajski vrt z otroci.
Tudi Cvetino je bila povabila seboj. Gospa
je bila zelo prijazna Cvetini, in dala ji je
nekaj lepih breskvi. ... Ko je bilo sonce že
vse svoje žarke nazaj potegnilo, priteče pri¬
letni čuvaj zasopljen. — „Prav zdaj, rado¬
stiva gospa, bivata skupaj, vitez in ogljarica.
Zdaj morete sami slišati, kakošne zarote
pleteta zoper Vas in zoper gospoda 11 .

Jaromila ogrne črni plašč, da bi je ne
bilo prepoznati, pa hiti -  dolu k vratam. Gospa
si je očitala, da ni lepo opravilo, da je kaj
nizkega, če na uho vleče in poslušaje pri
vratih stoji. Opravičevala pa se je, da ne
kani nič hudega, da, želi otročaju le dobro,
in pa da mora tudi skrbeti, da domači ne
pridejo v nesrečo. . .. Vrata so priprta. V
ječi gori sveča. Razumela je vsako besedo,
ki sta jo govorila Delibor in Cvetina. —

— 90  —

„ Breskve so izvrstne 11 , hvali vitez Delibor.
„Prav take so, kakor naše, kakor tiste pri
zidu blizu stolpa. Bile so mi najljubša jed.
Lepo jih je pogledati, tako so lepo rudeč-
kaste, prijetno jih je poduhati, tako so pri¬
jetnega duha, ukusne so in sočne. 11  — „Bog
moj“, vzdihne Cvetina, „inako se mi stori,
kader pogledam breskve. Kako rada sem Vam
jih brala in nosila z našega vrta, v košarici,
lepo s perjem obloženi. Zdaj je vse drugače.
Te pa niso naše 11 . — „Bogu hvali 11 , ljuba hči.
„da mi vzmoreš še takih. Deset, praviš, da
jih je obrodilo drevo in gospa ti jih je dala
čvetero? Ta je plemenita gospa, prav dobra
ti je“. — „Zato pa zmeraj mislim, da bi ji
povedala, od kodi sem. Znala bode molčati.
Če kdo, ona je naj pripravni ša za* Vas govoriti
pri svojem soprogu Krutigoru, izprositi Vam
oslobojenje". — „Ne verjamem 11 , odmajuje
Delibor. „Ti ne veš, kako do smrti me črti
vitez Krutigor. Gospa utegne biti pač blaga
in mila, kakor je nežno to breskvino meso,
ali gospod je trpak in trd, kakor breskvina
koščica 11 . — „Jaz pa mislim, če Krutigor
izve, da sem mu iz očitne smrti rešila Moj-
mira, edinega sina, če ga lepo prosim, mislim,
da Vas bo izpustil iz ječe, da ne bote v ječi
umrli 11 . — »Prehitro verjameš kaj takega, Cve¬
tina. Poznam ga. Sovraži me krvavo. Kar si
mu storila, hvalil te bo, tudi nagradil te bo,

— 91

mene izpustiti pa se odločil ne bode. Njegovo
sovraštvo je ukoreninjeno. Popredi izdereš
hrast nego črt njegov 11 . — „Pa, ljubi oče,
razpreja Cvetina, „ko bi ga preverili, . da ga
vendar ljubite, če tudi Vam je vse pobral, da
ste mene »učili njega ino vse njegove ljubiti,
in jim dobro izkazovati, da bi jaz brez Vaših
opominov ne bila tako prihitela, in mu sinu
rešila, da gre Vam pri tem največ zasluženja,
ali se mu ne bode otajalo srce, akoravno je
trdo? ali bi ne bilo mogoče potolažiti ga?“ —
„Mogoče bi bilo pač“, odgovarja Delibor za¬
tegnjeno, „pa je zelo neverjetno. Pa zdaj ni
nič. Dokler pride, biti mi je v ječi. Ko bi me
gospa tudi izpuščala, njenega dovoljenja ne
bi se poslužil. Zato bi se utegnila hudo po¬
koriti. Celo ko bi mi dovoljevala slobodnemu
pohajati po gradovju, hudosumni soprog bi
si umišljeval sto in sto slabih rečij. Zatoraj,
ljuba moja Cvetina, ničesar ne govori dobri
gospi, da si mi hči. Raje še potrpim, kakor
bi težave napravljal blagi vitezinji. Bog ima
vse v roki 11 .

Jaromila je slišala dovolj. Hitela je nazaj
v sobo. Vso noč ni mogla spati. Zdaj se je
čudila, zdaj solzila: srce jo je bolelo. — „Na
jo! vidiš, ta Cvetina, ki sem mislila, da je
ogljarskega siromaka otročaj, ta ti je pleme-
nitaška, blagorodna vitezičinja! Napravila se
je uborno, stopila je v trdo službo, da bi

— 92  —

bila blizu očeta. Kar sem ji daHa sadja, kar
sem ji sicer podarila v jelih, to je utrgala
sebi, to je prinašala očetu. Ker ima očeta
tako rada, ni marala složnosti in ugodnosti,
ni uzela, kar sem ji ponujala, rajše ostaja v
sirotščini. Ta otrok, to dekle, kak$ ima blago
srce! Kako srečna bi bila mati, ko bi ji še
živela! In ta deklina ima očeta, ki ga ječa-
rimo in taremo, in njegova hči je rešila živ¬
ljenje Mojmiru! Ta oče jo je učil tako lepo
ravnati. Tudi on mora imeti blago srce ....
0 ne“, pravi dalje Jaromila jokaje, „tega do¬
brega in plemenitega moža moram oslobo-
diti. Nazaj dobi svoj grad, svoje imetje, vse
svoje. Dobri ta oče in dobra ta hči, obadva
bodita tako srečna, kakor zaslužita. Ko bi
mogla, takoj bi mu odpela verige, ino vse bi
mu dala nazaj. Še nocoj bi šel, šel bi iz
ječe, in jutri slovesno prihajal na svoj grad
Borovec. Pa to je nemogoče. Gluhi in stari
čuvaj tukaj-le, ta zmeraj trdi, da ženske ni¬
majo govoriti v državnih in vojnih stvareh,
ta bi se branil izvajati moje zapovedi, ta bi
bil gluh in slep; ta bi Delibora ne puščal iz
zaprtja, ne iz temnice, kaj še le iz gradu.
Naš opravnik na Borovcu bi delal takoisto:
Deliboru bi vrat ne odprl, še prav skrbno bi
grad pred njim zaklenil. Moj soprog bi mi
pa tudi nikoli ne odpustil, ko bi izvedel, da
sem Borovec povračala pravemu gospodarju.

— 93  —

Pa, kjer ženske ne morejo zapovedovati ali
same pomagati, tam zalegajo njih besede in
prošnje. Ko se mi povrne soprog, prosila

ga bom, jokala bom, dokler dosežem “.

Kako mi je ravnati z gospodično Cvetino?
Ali ji porečem, da jo poznam ? Razpor, ki se
redi med mojim soprogom in njenim očetom,
ino kteri razdor njo nič ne zadeva, ali naj
ravnam z njo po stanu, ali jo oblačim po
plemstvu, ali ji odkažem sobano v gradu, ali
jo jemljem k svoji mizi? To bi bilo Spogle¬
dovanja in radovednosti po vsem gradu. Stari
in trdoglavi čuvaj ne bi dopuščal nikakor,
da bi Cvetina govorila z očetom, in drugi bi
ga še izpodbadali. Nasprotno, čuvaj bi viteza
stražil še huje, nikar da bi mu kaj polajšal.
Na ta način ne storim nič dobrega, ne Cve¬
tini ne očetu. Zatoraj ne izvedi živa duša v
gradu, da je Cvetina hči Deliborova. Nji še
ne povem, da jo poznam. To ne bi koristilo
nikomur. V kolike zadrge bi se zadrgnila!.
Najbolje bo, če storim gospodični in njenemu
očetu toliko dobrega, kolikor le morem, vse
drugo pa odložim na ugodnejši čas“.

17. Cvetina prosi, da bi ji očeta izpustili.

Drugi dan pokliče gospa Cvetino. Jaro-
mila je bila Cvetini še bolj milostiva. Reče
ji: „Vem, da se ti smili dobri vitez, ki je pri
nas zaprt, in da mu izkazuješ mnogo dobrega.

— 94  —

To mi je zelo prijetno, zato te hvalim. Ali,
ljuba duša, premalo imaš sama; ničesar nimaš.
Podpirala bom zanaprej tvojo dobrost iz svoje
kuhinje in svoje kleti. Odslej bodeš jemala
jesti in piti vitezu pri meni“.

Vsaki dan je dobivala Cvetina najukus-
niše jedi in pijače za viteza pri gospi Jaro-
mili. Čmerikavi čuvaj ni seznal o tem ničesar.
Cvetino je imel pa vendar nekoliko na sumu,
ali ta sum je gospa čuvaju prepodila s tem,
da je hodila k vratarici, češ, obiskuje Cvetino,
ki je toliko dobrega storila gospi. S tem ob¬
iskovanjem Jaromilinim je dobivala Cvetina
pa tudi na čislih pri vratarici. Vratarica je
ni več silila na težko delo. Kader ni bilo kaj
silnega storiti, Cvetina je morala gori v Ja-
romiline sobane, pa tudi vrataričina otroka je
smela privesti seboj, kar se vratarici ni ma-
lehno zdelo. Vratarica je bila ponosna, da ima
deklo, ki si zna napraviti pot v gospino srce.

Jaromila je čakala, da se ji vrne soprog,
vitez Krutigor, vsaki dan bolj nepotrpežljivo.
Soprog ji je poročil, da je okreval, in da se
v kratkem povrne. Da tega ni storil, sama
bi se se bila napravila na pot. Naposled
pride vitez Krutigor z vitezoma in z vojaki,
ki so bili šli z njim na vojsko. Vitezi in ob-
oroženci so se nakitili s zelenjem. V bučanju
trobent in rogov prihajajo skozi grajska vrata
na Semerekovec. Krutigor razjezdi, pozdravi

— 95  —

gospo in otroke, prihitevše na dvorišče, ter
stopa z odličnimi v dvorano. V dvorani na¬
stane burno pozdravljanje in veselje. Krutigor
se ni mogel nagledati svojega sinu, ki je tako
vzrasel. Jaromila pripoveduje, kako je bil pal
v vodinjak, in kako ga je rešila Cvetina. Pri¬
povedovala je prav živo. Krutigora pretrese;
po vsem životu ga preletavajo mravlje. —
„Ti, dečko moj, ti bi bil skoro utonil? Ko¬
lika žalost bi bila trla očeta in mater! Kri
mi zastaja, ko na to pomislim. Zanaprej bodi
previdniši“. . . . Mati prinese še obleko, ki jo
je dečak takrat nosil. Jaromila kaže soprogu,
kje je obleka pretrgana, ko se je bil otrok ujel
za krivko. Krutigor ogleduje šiv natanko. —
„Resnično, zadnji čas je bil, da ste ga rešili.
Še par šivov naj bi bilo pustilo, in strmo¬
glavil bi bil na dno. Dekla še ne ve, koliko
dobroto nama je izkazala. Lepo je to od nje.
To je kaj hrabrega, nekaj junaškega. Kdo bi
si mislil o tej deklini! Ali si jo že popla¬
čala?" — „Ne. To tebi prepuščam. Kar bi ji
mogla dati, zdelo se mi je premajhino, kakor
nič. Svoje življenje je postavila! Jaz sem
medlela, ko sem jo videla v vedru, tako nad
breznom. To se ne da poplačati z nekterimi
zlataki. Obljubila sem, ji da jo bodeš ti na¬
gradil. Upam, da me ne bodeš osramotil".

Krutigor, trdosrčni vitez, bil je ginjen,
kakor še nikoli, kar je živ. Burni mož je

96  —

zahteval, naj mu takoj pokažejo dekleta. Po¬
kličejo Cvetino. Skromno in olikano stopi
Cvetina v dvorano. Vitez jo vesel pozdravi
na ves glas. dajoč ji roko: „Dobro, dobro,

izvrstno, mlada junačica, rešiteljica mojega
sina! Pa videl sem te že nekje. Videl, videl,-
kaj ne, tam pri vratih, na klopi. Sanjal bi ne

— 97  —

bil, da prebiva v tebi toliko junaštva. Dolžan
sem ti, veliko sem ti dolžan. Brez tebe bi bil
zdaj nesrečni oče jaz. Današnji veseli dan bi
bil meni prežalostni dan. Zahtevaj, kar hočeš,
imela bodeš 11 . Samosvestno in oblastno reče
Krutigor: „Prisegam ti pri moji časti: dadem
ti, če hočeš, eno svojih grajščin, Borovec ali
Višnjo ali Semerekovec.

Cvetina odgovori na to mirno in po¬
hlevno: „Izrekli ste veliko besedo, gospod
vitez. Ta dva viteza sta jo slišala. Prosila
bi Vas milosti, in Vi bi je odreči ne smeli.
Ne zahtevam pa milosti, pravice Vas prosim.
Dajte mi očeta, in kar ste nam uzeli“.

„Kaj? kako?" poprašuje Krutigor strmeč.
„Jaz sem vas ograbil ? Kdo si ti? Kdo je tvoj
oče?" — „Jaz sem Cvetina borograjska. De-
libor mi je oče. Izpustite mi ga iz ječe in
dajte nam naše".

Viteza in odličnjaki in oboroženci, in
kar jih je bilo v dvorani, vsi ostrme. Krutigor
stopi nazaj in stoji kakor steber. Globoko ga
je genilo plemenito dejanje Cvetinino, a še
globoče se je pokazalo sovraštvo do njenega
očeta Delibora. Krutigor je obledeval kakor
stena, bliskal je z očmi, in govoril je s
seboj: „Grad bi ji dal, ko bi bila druga, a ne
hči tega človeka". . . . Vsi v dvorani se pre¬
strašijo, ko opazijo, da se je vitez tako hitro

— 98  —

izpremenil, in molče so se pogledovali, kaj
bode iz teh črnih oblakov.

Krutigorova soproga pa reče mehko:
.,Nekaj dnij je še le, kar vem, da je Cvetina,
to ubogo dekletce, Deliborova hči. Iz detečje
ljubezni do očeta, da bi očeta obiskovala v
ječi, da bi ga tolažila, da bi mu postregla,
da bi mu kaj boljega prinesla — zato se je
oblekla po siromaški, zato je prišla v naš
grad, zato je opravljala težko službo, ka-
koršna je celo dekletam s kmetov pretrda.
Vse je prenašala potrpežljivo. Srce mi je tr¬
galo, ko sem jo gledala z okna, kako nosi
težke škafe vode, kako pometa dvorišče. Nisem
ji razodela, ka-ko vem, da je plemenita go¬
spodična, da je hči plemenitaševa. Brez tvo¬
jega znanja si nisem upala kaj stalnega-
ukreniti. V bridkostih sem čakala, da se po¬
vrneš. Predragi moj soprog, prosim te, po¬
kaži, da imaš tudi ti plemenito srce. Ko bi
ne bila drugega storila Cvetina, kakor poka¬
zala , kaj premore blago otrokovo srce za
očeta, ko bi nama tudi sina ne bila rešila,
že to je vredno, da se spraviš z očetom tako
plemenite hčere 11 .

„Pri mojem meču“, pravi sosedni vitez
Svitorog, kteremu pritrjuje tovariš Gorosvit,
„kar je storila gospodična očetu, to je neiz¬
merno več, kakor je ono za sina. Ko je re¬
ševala sina, to so bili hipi junaštva, ki ga

99  —

vzmorejo tudi manj plemenita srca v takih
okoličnostih. Dolgo, težko trpljenje pa, ktero
je gospodična stanovitno nosila, to priča ve¬
liko dušo. Takega otročjega srca, polnega
ljubezni, ne prekupiš z nobenim biserom.
Krutigore, na tvojem mestu bi jaz mahoma
vedel, kaj mi je storiti".

„Veš kaj, Krutigore", pristavlja Goro-
svit, „ko bi Delibor gojil soper tebe sovražne
misli, davno in lahko bi ti bil že mnogo
škodil, da je hotel. Vidiš: ti si bil na bojišču,
daleč od doma, tvoj sovražnik, kakor misliš,
pa ti je bil v gradu, prav v gradu, in nje¬
gova hči je imela ključe, in ona mu je odpi¬
rala vrata. Izmed desetih bi jih bilo devet
ušlo, in morda še grad zažgalo. Krutigore, ti
pač nimaš, čemu bi jezo trosil na Delibora".

Krutigor je stal kakor zanemeli. Težko
je hodil po sapo, in mel si je čelo, kjer mu
je vroče prihajalo. Zdelo se je, kakor bi si
iz glave izbijal, kar je bil slišal od vitezev
in soproge. Vsi so ga gledali, kaj poreče. In
nič ni rekel vitez Krutigor. Neprijetna tihota
je vladala po dvorani.

Nazadnje stopi h Krutigoru gospa, in
globoko vzdihnivši mu reče ljubeznivo: „Po¬
slušaj, ljubljeni moj Krutigore! Ti meniš, da
ti je Delibor najhujši sovražnik. V tem se
grozno motiš. Ko bi bil res taki, kakor ga
ti sodiš, kako bi mogla zanj prositi, jaz tvoja

7 *

100

verna soproga ? Celo svetovala bi ti, da ga
skrbno straži. Pa on ni, kakor ga ti misliš . . .
Sama sem se prepričala o tem. Nihče ni
vedel, da je Cvetina hči Deliborova. Tvoji
ljudje, kterim si grad izročil, so tako malo
vedeli, kakor ti, nič. Brez mene bi nihče ne
znal, tudi ne tvoj stari čuvaj, da je Cvetina
hodila ponoči k ujetemu vitezu. Hotela sem
doznati, kaj pomeni ta hoja. Ponižala sem
se •— to moram očitno izpoznati — da sem
šla na vrata poslušat, kaj se menita. Grajavo
je tako počenjanje, a lotila sem se ga, ker
sem bolj skrbela zate in za grad, nego sama
zase. S svojimi ušesmi sem hotela slišati,
kteri naklepi se kujejo zoper tebe. Ne oče ne
hči nista slutila, da ju kdo ovaduje. Pa, kaj
sem slišala? o kako sem bila osramotjena!
Kako dobra sta človeka! Delibor ne čuti in
ne ve nič sovražnega zoper tebe. Hčer je
opominjal, naj nas ljubi, naj nam dobro
dela. Brez takih opominov, ne vem, če bi se
bila hči reševati podstopila. Deliboru se imaš
zahvaljevati, da imaš sina, rešenega. Kako
bi te on mogel sovražiti! oh, ljubi moj Kruti-
gore, kako si tako zatrjen! Kaj moreš Cve¬
tino puščati, da ne bi je uslišal? Kaj bi
mogel biti toliko nehvaležen ?“

Krutigor dene pretegnjeno in zamolklo:
„Cvetina naj si uzame svoj Borovec, in kar
se ga drži. Nič nimam zoper to. Delibor pa

101  —

ostane, kjer je“. ... Reče vitez, in gospe niti
ne pogleda.

Gospa vitezica Jaromila pokliče sina in
pravi mu objokana: „Ljubi moj otrok, prosi
tudi ti očeta! Prosi jih, naj uslišijo Cvetino.
Cvetina te je rešila smrti. Poklekni, Mojmir,
pa vzdigni roke. Tudi jaz bom klečala s
teboj, tudi jaz bom prosila s teboj. Kakor bom
jaz govorila, tako pa ti govori za menoj:
(poklekneta:)

„Ljubi oče! Ne bodite trdi! Ne premiš¬
ljujte tako dolgo! Izpustite očeta Cvetini!
Cvetina je postavila zame svoje življenje.
Cvetina je dobra. Ona me je rešila iz vodi-
njaka. Tudi Vi ji rešite očeta iz ječe. Otela
me je grozne smrti v vodi. Ne puščajte, da
bi. njen oče umiral v ječi. Vam me je ohra¬
nila. Tudi Vi nji povrnite očeta. Ne glejte v
stran, preljubi oče! Poglejte me, svojega sina!
Poslušajte me, svojega otroka! Ko bi ne bilo
Cvetine, ne bilo bi tudi mene, ne videli bi
me živega. Vzdigam roke, prosim Vas, usmi¬
lite se Cvetine!"

„Nehaj, dete!" reče vitez Krutigor. Držal
se je Krutigor trdo, da ne bi ga posilile solze,
ki se ne spodobijo vitezu, kakor je menil.
Cvetini pa dene: „Vaš oče je sloboden. Vra¬
čam Vam grad in vso okolico. Storil sem mu
bil krivico. Mož, ki vzgoji tako hčer, taki
človek ne more biti hudoben".

102  —

„Hvala bodi večnemu Bogu! K  klikne
gospa Jaromila v solzah, ter objame soproga.
Cvetina je bila kakor v nebesih. Pričujoča
viteza nista mogla skrivati solza. — „Vi ste
plemeniti človek", izpregovori vitez Svitorog.
„Od te ure Vas cenim še več". — »Naredili
ste", pristavlja vitez Gorosvit, „kakor se spo¬
dobi vrlemu vitezu. Pravičnemu biti, to je
več ko hrabremu."

Oboroženo spremstvo Krutogorovo je bilo
vse zadovoljno z odlokom njegovim. Veselili
so se rečene besede, in nekteri so ga na glas
hvalili. „To je lepo". „To je vrlo". „To je
plemenito". „To je vitežki". „To je pravo, ino
pravo je i Bogu drago". Tako se je glasilo
po vrsti. Naposled zakličejo vsi: „Bog živi
Krutigora z Jaromilo in sinom; Bog poživi
Cvetino ino Delibora!"

18. Cvetina znani o,četu, da je prost.

V Krutigoru so premagala in vladala
blaža čustva. Postal je drugi človek. Da je
zatrl strast sovraštva, da je poslušal glas pa¬
meti, to ga je navdajalo z veselo zadovolj¬
nostjo. Mir se mu je uselil v prša, popredi
še tako zaprta. Obličje se mu je razvedrilo,
in oči so se mu svetile veselja. Celo malehni
rešenec Mojmir je opazil dobrodejno to iz-
premembo. Rekel je očetu: „Dragi moj oče,
zdaj pa izgledate Vi tako prijazni kakor mati

103

in gospodična Cvetina. Zdaj Vas rad vidim
in prav rad Vas imam“.

Cvetina pristopi k vitezu, pa se mu
zahvaljuje, ker ji je izkazal toliko dobroto,
nji in očetu. — „No, no, cenjena gospodična 11 ,
odvrača Krutigor, „ne vzvišujte stvari. Ne
gre mi hvala. Ker je tako, ne morem dru¬
gače ravnati, koliki okrutnež bi bil. Dobro
je, dobro. Pojdite z menoj, Cvetina. Stopiva
k očetu v ječo. Krivično bi bilo, ko bi ga
ječil le hip dalje. Vam se ima zahvaliti, da
je sloboden. Vi mu to naznanite. Pa še zame
kaj recite, da pozabi krivico".

Jaromila migne soprogu, gre z njim k
oknu ter govori z njim natihoma Krutigor
je parkrat zadovoljno pokimal. Jaromila dene
Cvetini: „Stopite malehno z mano, blagorodna
gospodična". . . . Cvetina stopi z gospo v sobo,
lepo opravljeno. V sobi je bila dragocena ob¬
leka in drugo srebrno in zlato okrasje. Jaro¬
mila je bila vse to pripravila za tisto tre-
notje, ko ji bode oče iz ječe.. .. Cvetina si
omije in obriše rujavo ličilo. Jaromila ji
uredi obilno lasovje in kite preplete s svile¬
nimi in zlatimi trakovi. Obleče jo v belo. V
taki opravi je bila Cvetina res zala, Jaromila
se ji zadovoljno smehlja. Ne reče pa ji nič.
Znala je, da ne gre hvaliti mladih ljudij za¬
voljo telesne lepote, da ne postanejo niče-
murni in napuhnjeni. Ako človek nima bolj-

104  —

šega od telesne lepote in telesnega nakitja,
taki ostane pravi nesrečnež, ko ga mine to,
in izgubi ono.

Jaromila spremlja Cvetino do ječnih
vrat. Cvetina ji odpre, in noter stopivši
pravi: „Hvala Bogu, ljubi oče, Vi ste oslo-
bojeni!“ Cvetina se čudi... komu? očetu,
zakaj? Oče so napravljeni za slovesnost, na¬
pravljeni vitežki, s .zlato verižico okolu vratu,
in ona viteza jim stojita na vsaki strani.

Jaromila je bila natihoma rekla svo¬
jemu soprogu, naj Delibora obleče po stanu,
v tem pa bode ona Cvetino. Pri Deliboru naj
bota viteza, ki naj ga nekam seznanita, da
mu veselje nenadoma ne plane. Vendar mu
ne povejta novice oslobojenja, da se Cvetini
veselje ne zmoti.

Delibor objame svojo hčer prisrčno. —
„Ljuba moja Cvetina! Premagala si vse. Kar
bi orožje mogfo ne bilo, dobrota tvoja je to
storila, ti si premogla Krutigorovo srce. Ti,
ti si Krutigora premenila iz sovražnika v
prijatelja. Hvaliva Boga! Dolgemu trpljenju
postavil je Bog srečni konec 11 .

Cvetina pove, kaj želi Krutigor, naj mu
oče odpusti. — „1, saj vidiš, ljubi otrok, da
mu odpuščam iz srca, in davno sem mu že
odpustil 11 . Ta hip pride vitez Krutigor z re¬
šenim sinom, in za njima stopa Jaromila.
Krutigor in Delibor, desnici si podasta, ob-

105  —

jameta se prijatelski. Ves črt izginil je. Čutila
sta blagodejnost sprave; in v takem čust¬
vovanju si obljubita večno prijateljstvo.

Dan je pohajal v pripravah za velike
gosti. Dvorana je vsa razsvetljena. Na prvih
mestih sedeta Delibor in Cvetina, a polegi
Krutigor in Jaromila. Vse je bilo drage volje.
Krutigor že dolgo ni bil tako razdragan. Sam
je dejal: „Take volje, kakor sem danes, nisem
še bil, kar živim. Bedasto sovraštvo zoper
tebe, cenjeni moj Delibore, to mi je grenilo
vsako radost. O, kako blaženo je bivati, kjer
domuje edinost, mir in sloga. Zdaj čutim: so¬
vraštvo prihaja iz pekla, prijateljstvo iz nebes".

Krutigor dade prinesti srebrne kupe,
oznotraj pozlačene, ter jih veli natočiti z naj¬
boljšim vinom. Krutigor vzdigne kupo, ter jo
izprazni na zdravje in srečo Deliborovo in
Cvetine. Isto storita viteza. Vsaki je moral
izreči zdravico, preden je pil. Največ oplo-
skane so bile te zdravice:

Delibor je rekel: „Vsi slovenski možje
naj živš v miru in edinosti, zavoljo malen¬
kosti naj se ne prepirajo, zavoljo osebnosti
naj ne netijo smrtnega sovraštva".

Svitogor je nazdravil: „Vse slovenske
žene bodo naj podobne gospi Jaromili, ino vse
slovenske dekleta naj se vzgledujejo na Cve¬
tini, potem Slovencem ne bo manjkalo zna¬
čajnih mož".

106  —

Gorosvit je voščil: „Vsi slovenski sta-
riši naj vzgajajo svoje otroke, kakor Delibor
in Dragomila svojo hčer Cvetino, in vsi slo¬
venski otroci naj spoštujejo svoje roditelje
kakor Cvetina svojega očeta, in ves slovenski
narod bo kakor ena velika in srečna družina 11 .

Krutigor je dejal: ,.Ino vsaki stariši

naj dožive na svojih otrocih toliko veselja in
sreče in časti, kakor jo zdaj uživa velevrli
vitez Delibor zastran svoje ljubodušne hčere
Cvetine 11 .

19. Cvetina in oče nazaj dobivata svoje.

Drugo jutro na vse zgodaj pride Kru¬
tigor v sobo k Deliboru, in kliče mu naproti:
„Delibore! Povzbudil sem vse ljudi. Hotel
sem jezditi na Borovec. Predati sem ti hotel
grad in Borovščino in kar je še tvojega. Pa
žena je prišla, in ta je dejala, da v Borov-
ščini ne bode vse v redu, ker hlapci, ki niso
bili vedno pod nadzorom, niso najbolje go¬
spodarili. Toraj bo treba marisikterih po¬
pravkov. To sem ji potrdil. Meni bi ne bilo
prišlo na misel. Ostani zatoraj s Cvetino še
nekaj časa pri meni, dragi Deli bore. V teh
zidovih si prebil dokaj otožnih dnij, pa do¬
dajva še nekaj veselih 11 .

Delibor je bil zadovoljen s to ponudbo.
Oba gresta v dvorano zajutrovat. Tu sta bila

107  —

že viteza in drugi odličnjaki. Sedejo za mizo.
Po končanem kosilcu ustanejo oboroženci.
Viteza se poslovita. Oboroženci se zbirajo na
dvorišču. Trobec zatrobi v rog, in vse krdelo
se pomika iz gradu.

Ko vsi odidejo, pravi Krutigor svojemu
vitežkemu prijatelju Deliboru: „Zdaj si moraš
pa ogledati še moj grad. Po kosilu pojezdiva
v lovišče. Zdaj si ogledi slike mojih pred¬
nikov, in potlej ti pokažem dragocene sta¬
rine in druge zanimljive stvari".

Delibor si je ogledoval stare viteze, vse
v oklepih, in njih soproge v starinski noši.
Pri vsakem je Krutigor postal; o vsakem je
vedel kaj povedati. Nato razkazuje Krutigor
svojo orožarno, kjer je bilo nagrmadenega
orožja, svetlega, bridkega, krutega; oklepi za
viteze in celo za konje. Po hodnikih je kazal
jelenove glave z mnogovejnimi rogovi. V
konjarnah si videl iskre, snažne, rejene konje.
Klet je obokana, v nji leže mogočni sodovi,
držeči močno vino. Naposled ogledata tudi
vodinjak na dvorišču. S strahom gledata v
grozno globočino. Delibor se je veselil svoje
vrle hčere, Krutigor pa svojega otetega sina.
Objameta se, oba očeta.

Jaromila pa je Cvetini razkazovala po-
hišje in domače blago: omare lepo belega
platna, umetne vezine, shrambice dragocenih
posod, veliko kuhinjo, ki je bila čista, da se

— 108  —

je kar lesketala. Nato ji je pokazala vse one
reči, ki so bile prinesene z Borovca. — „To
bote vse nazaj dobili do zadnjega“, pristavila
je gospa Jaromila.

Cvetina je hotela obiskati še vratarja.
Jaromila gre z njo. Na dvorišču se jima pri¬
družita še Delibor in Krutigor. Vratar je sedel
v naslonjaču; s pota je bil prišel in počival.
Ko sliši Krutigora, dvigne se, in odpre vrata.
Cvetina stoji pred njim. — „ Cvetina, o go¬
spodična Cvetina! Kaj sem doživel! Kdo bi
bil mislil, da je moja dekla borograjska go¬
spodična! To je nezaslišano. Davi so se po¬
govarjali oboroženci, kako je s to rečjo, in
potlej šele se mi je danilo v glavi, čemu ste
bili toli prijazni z vitezem. No, Bog in pa
moj gospod Vas bo nagradil za toliko do¬
broto. — Pa da ste videli, kako je moja žena
odpirala oči, obračala jih na vse strani, kako
je strmela in čudila se in roke lomila, in za
glavo se prijemala. Prejkone se je spominjala
grobih besedij, s kterimi je Vas pitala. Naj
Vas le odpuščanja prosi zdaj.“

Vratarjeva otroka sta stala v kotu. Cve¬
tina stopi k njima, pa ju ljubko nagovori.
Otroka se osokolita. Bredica reče: „Zdaj si
pa napravljena prav lepo. Na tebi je vse lepo
in novo. Še tvoj obraz je lepši. “ .. . Dečarec
pravi: „0 naj bo le tako napravljena, če le
ostane dekla pri nas. Tako dobre ne dobimo

109  —

več“. .. . Krutigor in drugi so se smejali.
Cvetina upraša otroka: „Kje so pa vajuna
mati? 11 ... Malehna Breda odgovarja: „Prav
zdaj so rezali kruh v juho, Ko so slišali, da
prihajado grajski, bežali so vunkaje, pri drugih
vratih". . . . Cvetina gre v sobo, pa pripelje
vratarico. Te je bilo sram, ko je stala pred
lepo napravljenim Deliborom in prekrasno
Cvetino, pred strogim vitezem Krutigorom in
plemenito gospo Jaromilo. Zdaj je rudela, zdaj
je bledela. Nazadnje pravi vratarica: „Ne vem,
kam bi se skrila, raje, kakor da stojim tu
pred gospodo. Vsi bodo vedeli, kako sem go¬
spodično oštevala, in kako lepe priimke sem
ji davala. Ko bi bila vedela, odkodi je moja
Cvetina, in da še tako povišana, jaz bi se
bila drugače obnašala".

Jaromila je dejala: „Dobra moja vra¬
tarica. Najmanjši človek je božjega rodu. Ta
božanščina je naj veča plemenščina; z njo se
ne more primerjdlti nobena druga čast. Prosjak,
tudi najubožniši, če je sicer dober človek, naj-
veči siromak, more dobiti neizmerno slavo,
proti kteri je vsa lepota sveta kakor nič. Po
takem imamo, da tudi z najmanjšim človekom
lepo ravnamo. Kesaje se in sramujete se, da
ste bila groba do poprejšne dekle, ki stoji
pred vami zdaj ko plemenita blagorodna Bo-
rograjka. Še več se bomo kesali, še več se
bomo sramovali, ko bomo videli tamkaje v

— 110  —

božjem veličastvu ubožce, ki smo jih tukaje
prezirali.“ . . . Vratarica je vse potrjevala. S
solzami je prosila odpuščanja Cvetino.

Cvetina pravi dalje vratarici: „Ljuba

moja! Rada bi Vam bila včasih kaj rekla. Pa
ni bilo umestno. Čakala sem ugodnišega tre¬
nutka. Ta je zdaj; zdaj izpregovorim besedico.
Najpredi moram tu pred gospodo popričati,
da imate na sebi mnogo dobrega. Pridna ste,
in v gospodarstvu je vse v redu. Varčujete
brez skoposti, miloščino delite brez zaprav.
ljivosti. Dobra ste, postrežna ste, prijazna ste,
ljubeznjiva ste, pa samo — dokler se ne uje¬
zite. Takrat je „grdo pri hiši 11 . Takrat odložite
vse dobro s sebe. Takrat govorite in delate,
kar ni vse skupaj nič. Vaša jeznaritost greni
življenje Vam in drugim, ter slovite ko hu¬
dobna ženska. Govori se tudi, kar pa ni res,
da imate premalo pameti, ker ne delate s
pametjo, ampak z jezo. Ravnajte s pametjo!
Pustite jezo; jeza je kos neumnosti in blaz¬
nosti. Potrpežljivost in krotkost, kristjanu je
to dvoje dolžnost. Poboljšajte se v tem, in
Boga prosite pomoči zjutraj in zvečer. Če
takoj ne pojde, ne utrudite se, pojde počasu.
Drevo ne pade na prvi mah. Od dekle pa, ki
ima dobro voljo, ne zahtevajte, da bi prvi
hip storila tako ročno, kar vi delate že veliko
let. Pokažite ji večkrat, pa z lepo, ne z revs-
kanjem. Odvadila se bo napak, Vas bo pa

111

rada imela. Kader se iznebite velike te,svoje
napake, tedaj bodete prav vrla žena. Ko bi
Vas ne čislala, še pol bi Vam tega ne bila
povedala. Delajte kakor sem rekla, pa bode
lepo pri hiši“.

„To so razumne in odkritosrčne besede
potrjuje vitez Krutigor. „Vi ste pametna in
podučena, prav izvrstna gospodična, Cvetina.
Takisto so dejali že moj oče: Uma, uma, ne
šuma hruma ! 11

Čez nekaj dnij vidimo majhin sprevod
pražnje oblečenih ljudij. Vozijo se in jašejo
na Borovec. V družbi semerekovskih oboro-
žencev opaziš viteza Delibora s Cvetino, vi¬
teza Krutigora s soprogo Jaromilo. Hitro se
je bilo razneslo po vsi okolici, da sta se vi¬
teza poravnala, in da je spravo naravnala
Cvetina. Iz vseh vasij in sel so grnili skupaj
ljudje, veselih obrazov in radovednih očij, da bi
videli Cvetino, rešiteljico iz vodinjaka in ječe.

Na Deliborovem zemljišču ni bilo toliko
ljudij.. Ko se odpro grajska vrata, evo, tu so
ti zbrani vsi odlični vaščani. Na eni strani
stoje dečaki, mladeniči, možje, na drugi se
tišče deklice in dekleta in žene. Besednik
moškim je ogljar in mlinar Davorin, a ženskam
načelnica njegova žena Gera.

Davorin je bil poštena duša s krepko
pestjo, ali besedij postavljati, in to pred to¬
likimi ljudmi, tega vendar ni znal. Šel je bil

— 112

k staremu grajskemu čuvaju, ker več glav
več ve, da bi se pomenil, kako bi najlepše
pozdravil gospoda viteza Borograjca. — „Le
ne predolgo", opozarjal je Davorin čuvaja,
„ker za menoj bo govorila moja Gera, in te
znado same razpletati besede." To je vedel,
da rok ni smeti držati ne spredi ne zadi, ter
da je nosloviti: visokoblagorodni gospod vitez
Delibore....

Zdaj stoji Davorin pred vitezem, pa
jame: „Čudoviti potje božji, po kterih..."
Tu presahne vir besedij našemu Davorinu.
In vendar je imel Davorin v glavi vse polno
lepih mislij, vse živo krepkih stavkov, kratkih,
jedrovitih, važnih, glavnih in postranskih, in
vse polno najtopliših in najprisrčniših voščil!
A brž se osrči, strese z glavo in dene: „Od¬
pustite gospod vitez! Vesel sem, da Vas vidim.
Od veselja sem pozabil, kar sem bil mislil
govoriti. Zdaj nič več ne vem. Želim Vam pa
vse dobro prav res" . . . Davorin je menil: „no,
bo pa moja žena bolje govorila". Bo! Gera je še
hitrejše pozabila naučene besede. Zamaknjena
je bila v Cvetino, ki se ji je zdela kraljična.
Ko neha Davorin, ko ima ona govoriti po¬
zdrav v imenu žensk. Gera segne ročno po
predpasniku, ter se zjoka tako milo, da jo
hitro posnamejo vse ženske in še moški,
otroci, mladi in stari, in ta ploha solza se
ustavi še le pri možakih, ki vzdignejo mo-

113

gočni: „Živio!“ v kteri udari tudi ženski
zbor, akoravno solznih očij. Na ogljarjevem
in njegove žene poštenem licu pa si bral ve¬
selje, očevidno žareče, sončno veselje, kipeče
iz dobrega srca, v klerem je prebivala naj¬
boljša volja zraven nedovoljnih rnočij. Saj
sta bila vendar dobro opravila.

Delibor in Cvetina sta bila močno gi¬
njena, ko sta šla med vrstama osrečenih
ljudij. V gradu, v vitežki dvorani, na vzvi¬
šenem prostoru, stali so vitezi, plemenite
gospe, s sinovi in hčerami, sredi med njimi
pa Nežika, ona dobra ogljarjeva deklica, dr¬
žeča nabaršunati blazini grajske ključe. Ne¬
žika deje Cvetini: „Plemenita gospodična!
Očeta svojega niste samo rešili iz temnice,
Vaša ljubezen mu je odprla tudi borograjska
vrata. Uzemite ključe, podajte jih očetu".

Cvetina prime blazino, pomoli očetu,
oče pa uzame ključe, ter hvaležno pogleda v
nebo. Spomnil se je Delibor one grozne noči,
viharne in deževne, ko so ga tukaje vezali,
zvezanega na kola posadili, posajenega na
tuji grad peljali, pripeljanega v ječo porinili,
Cvetina pa je za njim jokala. Tako lepi
vzprejem mu je omislila Jaromila, soproga
Krutigorova, kar ga je tim več veselilo. —
„Preden se naselim v tem gradu", govori
vitez Delibor, „pojdimo v grajsko kapelo.
Zvalilo se je name veliko hudega, ali Bog je

8

— 114

obrnol vse na dobro. Zahvalimo se mu.“ Vsi
odobravajo te besede ter stopijo v kapelo.

V krasni dvorani je pripravljeno veliko
obedo; ljudstvo se je gostilo na dvorišču.
Delibor je okrajšal goščenje v dvorani, ker
ga je vleklo na dvorišče k njegovim dobrim
ljudem. Sredi svojih podložnih se je čutil
kakor očeta med otroci. Naj predi poišče
ogljarja in njegovo ženo, pa mu reče: »Davo¬
rine, moj stari in vrli služabnik, ti in tvoja
soproga sta vzprejela mojo hčer, ko je bila
sirota, in tako lepo sta zanjo skrbela. Od¬
slej ne pojdeš iz gradu. Pri meni ostaneš.
Konjušar boš moj. Ta služba ti bo prijala,
ker si jahati vajen od mladih nog. Gera tvoja
mi je pošiljala perila; zato bo v gradu klju-
čarica. Nežika bodi Cvetini drugarica, kakor
ji je bila v nesreči ljuba prijateljica. Verniše
tovarišice Cvetina ne dobi“.

Delibor je šel okolu vseh gostov. Se
vsakim se je pomenkoval, povprašajoč ga,
kako mu je, kako je doma. Pa tukaje niso bili
vsi borograjski podložni. Jaromila ni mogla
vseh povabiti, poklicala je bila le najstariše
gospodarje z otroki in unuki. Drugim je ob¬
ljubila, da jih bo povabil drugi pot Delibor.
Med temi povabljenci na dvorišču jih je bilo
mnogo, ki so bili miloščino ali pokojnino do¬
bivala od gospoda borograjskega. Kar je bil
pa grad prešel v druge roke, prenehali so

— 115 —

jim ti dotoki in dohodki. Delibor pa je vsa¬
kemu zagotovil, da bo dobival, kakor je bil
popredi. Veselje zastran te novice je bilo
splošno. Vsi so zatrjevali, da so zvesto udani
svojemu gospodu. Krutigor pride dolu na dvo¬
rišče. Ko vidi toliko zadovoljnost in veselje
med Deliborovimi podložni, dene: „Res je,
dobrota je boljša od sile. Boljše je, da te lju¬
bijo, kakor da se te boje". Delibor na to od¬
vrne : „Gospod, ki se ga boje hudobni, in ki
ga ljubijo dobri, taki gospod, mislim, je naj¬
boljši".

20. Kako je bilo dalje s Cvetino.

Obiskovala sta se Delibor in Krutigor.
kakor tudi Cvetina in Jaromila. Krutigor je
večkrat prašal svetu pri Deliboru, bodi za¬
stran podložnih bodi zastran gospodarstva.
Cvetina je čislala Jaromilo ko drugo mater,
ter se je rada od nje učila. Nastalo je pri¬
srčno prijateljstvo, ki jim je polepševalo živ¬
ljenje.

Nekaj časa pa Krutigor ni več zahajal
na Borovec, in če je bil povabljen, povabilo je
odklonil, včasih z malenkostnimi izgovori. . .
Nekega dne pa prijaha Krutigor na Borovec
nepričakovan. Delibora in Cvetino povabi, naj
gresta takoj z njim. Videlo se mu je, da na-
merja nekaj posebnega, ali kaj bi bilo tako

8 *

— 116  -

neodloživega, tega ni bilo spraviti iz njega.
Borograjca se napravita, pa gresta s Kruti-
gorom na Semerekovec. Prševši na Seme-
rekovec, stopajo po mračnih hodnikih, Cvetini
dobro znanih, in Deliboru tudi. Cvetina reče:
„Kaj bomo tukaj: Mrazi me groza, če po¬
mislim na te zidove in na to temnico". De-
libor in Krutigor sta molčala nehote. Kruti-
gor odpre ječo. Stopijo noter. Kako se ču¬
dijo! Od ječe ni sledu. To je kapelica, lepa,
krasna, milovidna. Okna so visoka, stekla
so cela, barvana, ki prepuščajo barvano svet¬
lobo, da je v kapeli čarobno gledati. Obok
in zid sta modra kakor vedro nebo, posejana
s zlatimi zvezdicami. Altar leskeče v zlatu.
Tlak je umetno pisan. Iz dalje se vidi, kakor
bi sonce silo na tekoči potočič.

Delibor in Cvetina ne moreta prehvaliti
okitja in umetalne oprave. — »Vedel sem“,
reče Krutigor, „da Vam bode po volji, ko
bote videli to izpremenbo. Hotel sem Vas
začuditi. Zato nisem hotel obiskavati Vas.
Kaj ne, kapela je lepa. Pa to je delo moje
soproge Jaromile. Nji gre ta čast. Kako je
začela ? Prav razumno.... Ko smo Vas bili
takrat spremljali na Borovec in zopet se vra¬
čali na Semerekovec, prosila me je žena, da
pojdiva pogledat ječo Vašo. Nisem moral ho¬
diti v temnico, ki mi je budila spomine tako
neprijetne. Ker je še prosila, stopim z njo v

117  —

ječo. Notri pravi: „„ Vidiš, mračno in puščobno
ječo je premenila otroška ljubezen v prijazno
stanovališče““. — Resnično je. potrjujem ji
jaz, popredi je bilo tu grozno, a zdaj je ljubko
kakor v kapeli. — Jaromila odvrne: „ „To je
krasna misel, Krutigore. Tako sem tudi jaz
že mislila natihoma. Jela sem tako misliti,
ko sem videla in ogledovala kapelo boro-
grajsko. Ta prostor se dade prav lahko pre-
stvariti v kapelo. Nekaj bode pač storiti, da
pokaževa, kako sva hvaležna, da nama se je
bil rešil Mojmir. Kapela, da, ta bi bila naj¬
boljši spominik. In prav kapele nimamo še,
kakor je sicer grad dobro oskrbljen se vsemi
poslopji. Doslej smo zmeraj dolu hodili, v
Zatičino ali pa doli v trg, *) kar je bilo zelo
težavno, in dostikrat celo nemogoče. Svoja
kapela grajska je spominik, ki bode še po-
tomkom najunim prinašal blagoslova ' 1  “. Tako
je umovala moja Jaromila. Rečem ji: Raz¬
umno govoriš. Tu nima ječati nihče več. Tu
bodemo hvalili Boga, da nama je po Cvetini
rešil Mojmira, da je Cvetina naredila spravo
med Deliborom in med menoj, da mi je vrnila
srčni pokoj . . . Takoj je nastala ta kapela".

Jaromila pristavi: „In jutri jo posveti
naš prijatelj opat oče Nabor. Vse je dogo-

*) Do leta 1478. je bila Višnjagora trg, s pravico
pečatiti. Stala je v dolini, vzhodno od Višenjskega mesta,
z vikarijatom.

— 118  —

vorjeno. Na slovesnost prispeta viteza Svi-
togor in Gorosvit, še nekteri drugi plemeni¬
taši z otroci in soprogami. Najljubiša in naj-
dragiša*) gosta pa sta nama vidva: Vi,
blagi Delibor, pa Vi, preblaga Cvetina. Upamo,
da se boste radi udeleževali svečanosti, kteri
ste dali Vi razloga in povoda 11 .

Posvečevanje kapele v hišo božjo je
bilo silno praznično. Povabljeni vitezi so % bili
vsi točno dospeli. Vitezi, po navadi tedajni
opravljeni v svetlo železje, porazstopili so se
po obeh straneh. Njihove soproge, oblečene
v črno in temno z obilnim zlatim in srebr¬
nim okrasjem, porazmestijo se po sredini.
To družbo, prešinjeno spoštovanja do svetega
opravila, vedenja spodobnega in resnega, to
bogoljubno slovensko gospodo pogledati, spre¬
daj videti klečočega rešenca Mojmira med se¬
stricama, kako moli sklenjenih rok, to je bilo
divno, silno lepo. Pred altar stopi častivredni
oče Nabor z nekterimi duhovniki, vsi v pre¬
krasnih cerkvenih opravah, ter govori tako:

„Preljubljeni v Gospodu! Dobri stariši
so ljubili svojega sina, ki je bil rešen iz ve¬
like nevarnosti; dobra hči je ljubila svojega
očeta, kteremu je tukaje veliko dobrega sto¬
rila — obojna ta ljubezen je ta kraj groze
izpremenila v kraj češčenja božjega. O tem

*) Tako slišal na Strmcu pri Klanjcu. — Pred.

119  —

bi mi bilo danes govoriti. ... Pa dogodba
vam je vsem znana, zatoraj samo nekaj sta-
rišem in otrokom.  — Otroci so na svetu
ljubeznive stvari, ob enem pa tudi sirotice.
Poginoli bi, ko bi zanje ne skrbeli stariši.
Stariši pa skrbč, ker imajo ljubezen, ta lju¬
bezen pa je od Boga. Če goje stariši to božjo
ljubezen do otrok, ne bodo ljubili otrok sa-
mopridno in napačno, svojih otrok ne bodo
kvarili in pogubljevali. Taki stariši so dobri,
in dobre stariše imeti, to je velika sreča
otrokom. Otroci! odkodi dobivate vse? Od
starišev dobivate jesti in piti. obleko in
hrano, poduk in svarilo. Stariši bde nad vami.
kader ste zdravi, ne puščajo vas, kadar ste
bolni. Oni mislijo namestu vas, delajo na-
mestu vas, trpe namestu vas. Tako je Bog
naredil; ta božja naredba je modra. Če ho¬
čete, da vas bo ljubi Bog rad imel, poslu¬
šajte stariše, ki več vedo, ki bolje vedo, ki
vam le dobro hočejo. Hvaležni jim bodete za
vse. Ljubite jih, kakor so oni vas ljubili, ko
ste bili malehni. Tako Bog zapoveduje. Taka
ljubezen do otrok in do bližnjega je zna¬
menje, da smo vsi otroci božji. Otroci, ki se
ne prepirajo, ki radi ubogajo, take otroke
imajo vsi radi. Stariše pa, ki delajo, kakor
Bog ukazuje, nje ima Bog rad ino vsi angeli
v nebesih. Četudi se temu ali onemu včasih
slabo godi, ne obupa, on misli: Bog me po-

120

izkuša, Bog mi je Oče, on mi hudega delati
ne more, ker je sama ljubezen. — Oče ne¬
beški! dodeli, da se bomo ljubili ko dobri
otroci, vsi skupaj pa tebe čez vse, da bomo
pomagali zapuščenim in ubogim sirotam, ker
to je prava služba božja; potlej bo tudi služba
božja v tej kapeli tebi prijetna. Amen“.

Po cerkvenem opravilu gredo vsi v dvo¬
rano. Toliko, da dobro posedejo, oglasijo se
trobente na dvorišču. Krutigor posluša tro-
benje, ugibajoč, kaj bi pomenilo. Drugi vitezi
skočijo k oknom. Na dvorišču vidijo četo
vojakov, podobnih onim, ki nosijo imenitno
povelje. Služabniki pritečejo notri in šepnejo:
„deželni poglavar!" Vitezi mu hite naproti,
a deželni poglavar s svojim spremstvom je
že pred vratmi. Poglavar korakne v dvorano.
Bil je to visoki mož vznesene postave, pleme¬
nite izvunanjščine. Poglavar stopi k Deli-
boru, rokuje se z njim prav prijateljski, ter
mu reče:

„Ljubi moj vitez Delibore! Sam prina¬
šam novico, da smo sklenili slavni mir.
Privel sem Vam tudi ljudi, ki ste nam jih
poslali; izkazovali so se junake. Cesar se
Vam zahvaljuje lepo za pomoč. Bil sem na
Borovcu, a tam so mi dejali, da ste na Se-
merekovcu. Napotil sem se simkaje, ter sem
prepričan, da moremo tudi Krutigora pozdrav¬
ljati prisrčnega prijatelja. Jelite, Krutigore, da

121  —

je tako? Niste se nadejali, da Vas obiščem!
Zagotavljam Vas, da je cesar prav zadovoljen,
ker ste se poravnali z Deliborom. Veselim se,
da vidim vrla viteza, kako prijateljski ob¬
čujeta".

Krutigor je bil tudi vesel in poln zado¬
voljnosti, ko je slišal, da je v milosti pri ce¬
sarju. — Poglavar opazi tudi očeta Nabora,
pa mu reče: „Veseli me, da Vas tukaj vidim
med nami svetovnimi, ki nam dajete pored¬
koma srečno priložnost imeti Vas v svoji
sredi. Greste le, kader Vas kliče dolžnost,
sicer se zadovoljujete med svojimi zidinami.
Dobivate nas mrtve, in teti*) nas je lepo šte¬
vilo". . . . ,,Res je, svetli gospod", odgovarja
o. Nabor, mrtvih sicer, ali preslavnih mož.
Ni še dolgo, kar smo ugrobili Zeleno.**)

*) Neki čas je bilo toliko spoininikov, da jim ni
bilo prostora v cerkvi, in da so zidarjem rabili gradivo,
postavljajočim obzidje.

**) Viridis. f 1444, Milanska vojvodica. udova po
Leopoldu III. Avstrijskem, palem pri Sempali, velika do¬
brotnica samostanu, na evangeljski strani velikega žrt-
venika.

Te zidine so bile podobniše gradovi ko samo¬
stanski hiši, pa saj je moralo biti i branišče proti na¬
padom turškim. Zdaj je notri: okrajni sod, davkarski
urad, ljudska šola, župna hiša, pošta, orožniki, zapori,
uradniška stanovanja in še je ‘/a praznega. Cerkev, ne¬
kdaj romanska basilika, 60,»» dolga, 26 m  široka. 13 m
visoka, s stolpom 18 m  nad zidom visokim, a 32 m  od

_ 122

Poglavar se obrne k soprogi Krutogo-
rovi, ter dene: »Zanašam se na Vašo pleme¬
nitost. gospa Jaromila, ter se sam povabljam
sim na obedo, ter Vas pozdravljam pogosti-
teljico v svojem in drugih imenu. — Vi go¬
spodična Cvetina, za Vas imam posebna na¬
ročila, ki jih izveste pozneje. — Ostale go¬
spode nečem več zadrževati. Dajoč lepi vzgled,
sedam k mizi. Dolga ježa pravi mi, da sem
zalogaja potreben. Bodemo obedovali prija¬
teljski, brez tankih ozirov. Jaromilo in Cve¬
tino prosim na mojo stran. Visokočastni opat
bode sedel meni nasproti med vitezema
sprave. Spravo delati, to Vam je bil od ne¬
kdaj najprijetniši opravek, in po takem pravi
sedež. Tako smo skupaj, ktere nas dogodba
tiče. Drugi gospodje naj izvolijo posesti po
svojih mestih 11 .

Deželni poglavar sede na prvo mesto.
Prineso mu dragoceno pogrnilo in zlato kupo.

tal, dobila je v 15. stolelju gotske prizidave, sedanja
oblika je barok. Božji bram je preteman, ter nalikuje
skladišču, to po notranjščini, to po izvunanjščini. Uhod
v samostan je bil nekoč utrjen, previden s visečim mo¬
stom. V zidovih je še četvero strelin. Stene so bile po¬
slikane, zdaj so pobeljene. Krasna obednica je drvarnica,
lepe dvorane so shranbe, zbornica je žitnica, meter de¬
bela kapela kravinjak. Podzemeljski hodnik je držal v
gozd. Preteklo je 648 let, kar je stal samostan, ko je bi]
vzdignjen 1. 1748 na povelje cesarja Jožefa II t. j. ko je
dr'žava usvojila poslopja in zemljišča.

— 123  —

Po prvih nazdravih reče deželni poglavar: „V
tabor smo izvedeli razdor med vitezema De-
liborom in Krutigorom, in tudi to, kaj sta.
storile Jaromila in Cvetina. Dogajaj pa je
toliko važen, da bi rad vedel še natankiše". -—
Poglavar je izpraševal zdaj po tej, zdaj po
oni okolnosti. Jaromila in Cvetina sta mu
pojasnjevale, kar je želel. Poglavar je večkrat
miloval Delibora, čudil se Cvetini in hvalil
jo. Pohvalno je omenjal tudi Jaromile, ter se
radoval, da je Krutigor popravil svoje rav¬
nanje. Delibor in Cvetina sta hotela marisikaj
zamolčati, obziraje se na viteza Krutigora.
Toda vitez Krutigor ni trpel preskakovanja,
ter je sam odkritosrčno povedal, kako je bilo
in naposled je dejal: „Pregrešil sem se, to
vem. Grešno je grešno, kaj bi napako skrival
ali pokrival, ki ostaja storjena. Bolj je ča¬
stito, če pregrešek pripoznaš, pa ga popraviš,
če moreš. Tako sem storil, in tako stori
vsaki. Samo po tem potu prihaja v srce mir
in veselje“.

Poglavar pogleduje zadovoljno po osebah.
Kazaje na Cvetino pravi: „Velevredni gospo¬
dični tu se imamo zahvaljevati, da smo lepo
prijateljski okolu mize. Brez njenega posredo¬
vanja bi se zdaj borili v krvavem boju. Umeva
se, da bi Delibora ne bili puščali. V cesar¬
skem taboru smo bili sklenili, da premagavši
sovražnika, udarimo na Semerekovec se vso

124  —

močjo. Krutigor bi nam bii zadajal krvavega
in krutega bitja, veliko bi jih bilo obležalo,
preden bi bil grad predobljen. Ta gospodična
pa je odvrnila toliko hudega 11 .

Cvetina je zarudela. Rudečice žareča je
dejala: „Milostivi gospod! Toliko časti na-
klanjate meni, obsipate me s toliko hvalo.
Bog je stvar tako vodil in izvel. Siničica, ki
je priletela na vedro, ima toliko deleža pri
spravi med mojim očetom in vitezem Kruti-
gorom, kakor jaz“.

Oče Nabor pripomni: „Kar je zdaj rekla
preblaga gospodična Cvetina, to je bila zlata
beseda. Veliko je rečij v našem življenju, zelo
majhinih, ki imajo pa za druge velike in
važne nasledke. Kdo misli na to, kaj je važ¬
nega na tem, če dežuje ali če sonce sije. Ko
bi bilo takrat deževalo, Mojmira bi ne bilo
na blatno dvorišče, ne bil bi pal, Cvetina bi
ne bila pokazala svojega vrlo plemenitega
srca, ne bila bi omečila Krutigora, in vojska
bi se bila začela, in veliko mož bi bilo palo
in mnogo udov in sirot bi jokalo po očetih.
Gobe so tako neznatna jed, Cvetino pa so
vodile v grad, dobile so ji službo, in dajale
priložnost rešiti očeta. Glasbenik ima tisočero
glasov, blagoglasnih in neskladnih, in vendar
je porazredi tako, da dajo milodejno celoto.
Takisto dela vsemogočni in modri Bog, ki
prijetne in neljube doživljaje stika v dobri

in srečni sklad. Ko bi dogodke svojega živ-
Ijenja vestneje preudarjali, kolikrat bi našli,
da jih je snovala očetovska roka božja!"

Vsi pritrdijo Naborovim besedam. De¬
želni poglavar vzdigne zlato čašo, ter reče
slovesno: „Na zdravje cesarjevo!" Spoštljivo
se vzdignejo s sedežev vsi, opat in vitezi in
plemiči in gospe in gospodične, in zakličejo so¬
glasno : „Na zdravje!" in pijejo na cesarjevo
zdravje. Poglavar postavi kupo na mizo, obrne
se k Cvetini, in govori tako:

„V tem svečanem trenotku iznebivam
se naročila cesarjevega na Vas, Cvetina. Z
velikim zadovoljstvom je cesar slišal in po¬
slušal o Vas in o Vašem očetu, kar je za-
branilo krvavi domači boj. Sklenil je v svoji
modrosti, kar takoj izveste."

Poglavar migne vitezu. Vitez prinese
pismo, veliko, ozališano, pisano na kožo, pre¬
pleteno s konopci, na kterih je visel mogočni
cesarski pečat v zaponki od slonovine. Pismo
dade poglavar Cvetini z besedami:

„Velecenjena moja gospodična! Ker oče
Vaš nima sinu, pripal bi Borovec cesarju in
državi. Ker ste pa Vi cesarju in državi več
storili, kakor bi moglo 10 sinov, zatoraj Vam
cesar podeljuje to imetje, kakor stoji v pismu.
Izmed vitezev slovenskih si ga izvolite po
svojem srcu. Tisti nima druge dolžnosti,

— 126 —

kakor da se piše Borovski.*) To ime naj se
ohrani v poznih rodovih 0 .

Delibor je bil globoko ginjen te izredne
cesarske milosti. Cvetina pa ni vzmogla be¬
sedij, da bi se bila dostojno zahvalila. Veliko
vitezev je želelo Cvetinino roko. Izbrala si je
najboljšega, sinu poglavarjevega, se kterim
je živela v najlepši edinosti. Pa to se je
zgodilo še le čez nekaj let.

Po končanem obedu izrazi poglavar
željo, da bi rad pogledal vodinjak in. kapelo.
Jaromila naredi, da postavijo sveč po robu
vedra, ki naj svetijo v globočino. — Pogla¬
var ino vsa družba se napoti k vodinjaku.
Ko gledajo, kako se ponižuje svetli venec in
gubi v globočini, pravi poglavar: „Zares, ve-
levredna gospodična, čudim se, kje ste uzeli
toliko junaštva, da ste si upali v grozno
temo. Dokler bo stal Borovec, govorilo se
bode o Vašem junaškem dejanju. Ta vodinjak
Vam je taki spominik, kakor ga nimajo naj-
veči junaki 0 .

„Ne tako, previsokorodni poglavare 0 ,
izpregovori Cvetina, „vodinjak je spominik
vsemogočnosti božje. Ko gledam tja dolu,
zdaj še le vidim, da tega junaštva ni bilo v
meni. Bog mi ga je udihnol, on je rešil de-
čaka. Njemu se zahvaljujmo 0 .

*) Neki teh potomkov je zaslul v novejši dobi
v rodozatornem duhu. (»Cvetje« 1885.)

127

Poglavar stopa na to v kapelo. Priševši
vanjo, poklekne pred altar, ter pomoli. Na¬
zadnje reče: „Ker je Cvetinina ljubezen rešila
očeta, ugajal bi zgoraj nadpis: Spomin otročje
ljubezni 11 .

Cvetina odgovarja skromno: O ne, pre¬
svetli poglavare! Toliko časti bi bilo preveč za
človeka. Kaj takega se spodobi Vsevišnjemu“.

Opat Nabor je hvalil Cvetinino skrom¬
nost. Rekel je med drugim: „Ker gospodična
ne želi napisa, pa naj se napravi ta napis:
Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo
živel in da ti bo dobro na zemlji.
Zgodilo se je tako. Božje te besede so se
uresničevale na Cvetini v največi meri. Cve¬
tina je bila siromakom velika dobrotnica,
veča od matere. V njeno pomoč in obranbo
je ljudstvo pribegalo od vseh krajev. Njena
zlata roka je celila rane vsake bede tako
uspešno, kakor cvetica mlekarica*)  gadji pik.

*) Človekoljubni župnik v Zagorju, pozneje kanonik
v Novemmestu, Anton Mlakar, je ozdravil več ko 300
pičencev s to cvetko (inula helenium), rastočo okolu Li¬
pice na Krasu (»astra montana«), pred 40 letmi.


KAZALO

Stran

1. Cvetino vzgaja dobra mati .. 6

2. Cvetina zgubi mater. 17

3. Cvetina oskrbljuje očeta ........  19

4. Cvetino odločujejo od očeta.27

o. Cvetina hodi k ogljarju.31

6. Cvetina biva v ogljarjevi hiši.37

7. Cvetina ogljarjevo dekle.41

8. Cvetina išče službe v gradu.46

9. Cvetina v službi.50

10. Cvetina prihaja k očetu.58

11. Cvetina se razodeva očetu .63

12. Cvetina polajšuje očetovo revo.66

13. Cvetina dela po očetovih opominih ....  73

14. Junaška Cvetina.77

15. Cvetina ravna plemenito.82

16. Razve se, da je Cvetina plemiča.87

17. Cvetina prosi, da bi ji očeta izpustili ....  93

18. Cvetina znani očetu, da je prost.102

19. Cvetina in oče nazaj dobivata svoje ....  106

20. Kako je bilo dalje s Cvetino.115