NACE SUMI PREGLED CERKVENEGA BAROČNEGA STAVBARSTVA V LOŠKEM OBMOČJU škofjeloški okoliš se razlikuje od (Iriigih kiilt\irnozgodovinsko iii geografsko zaokroženih slovenskih ozemelj po ])onianjkanju gradov. Zavoljo tega je raziinilji\(), da na leni področjn v baročni dohi ni mogoče govoriti o nionnnientalnem profanem stavbarstvu. poseJjej ne. ker tudi v sami Škofji Loki razen starega žnpnišča ni drugih pomembnejših spomenikov iz tega časa. Edini zgodnjebaročni grad — pri katerem pa prevladujejo renesančne poteze —, tako imenovani Ajmanov grad, sodi v to vrsto, toda prej zavoljo koncepta parka kakor zavoljo same arhitekture. S tem pa ni rečeno, da profanegči sta\barstva ni. Narobe, domala \ se \asi so bile takrat barokiziraiie, dobile so značilne kamnite portale in okenske okvire, zadelane s kovanimi mrežami, deloma tudi značilne alpske lesene hodnike ter so bile sem in tja tttdi poslikane. Toda to kmečko stavbarstvo bo treba obravnavati posebej in za ves obalski pas hkrati, ker gre povsod za iste probleme široke rekonstrukcije podeželskega stavbarstva. Za tako obravnavo dandanes gradivo še ni zbrano. Začetek baročne arhitekture in njen najvišji vrh na loškem ozemlju pa jiredstavlja v^rsta cerkvenih stavb. Zaradi tega se ta sestavek omejuje na pregled cerkvene arhitekture obravjiavanega ozemlja. O baročnem sla\barst\ii škofjeloškega okoliša je malo napisanega. Kratke sesta\ke sta mu posvetila Veider', ki se je omejil na naštevanje nekaterih važnejših objektov, in Cevc^, ki je v svojem orisu umetnostnega poraejia škofjeloškega okoliša poleg tega zapisal (udi nekaj zaninii\ih ugotovitev in misli. Pred\sem je ugotovil, da se .Škofja Loka. kolikor gre za sistematično barokizacijo, ne more meriti z Ljubljano ali s Kamnikom: razen nekaj izjem je baročno gradivo izrazito proN incialno. zdi se nui. da se je Loka Ijarokii sploh nekako upirala in da ga je sprejemala le, kjer drugače ni bilo mogoče, sicer pa da se je izži\ Ijala v tradicionalnih formah. Resnica je, da Loke ni mogoče primerjati z Ljubljano in Kamnikom, toda ne smemo pozabiti, da je organizirana barokizacija tamkaj potekala v prvi polovici IS. stoletja, medtem ko za 17. stoletje tega ni mogoče trditi. Ljubljanska šentjakobska cerkev, frančiškanski v obeh krajih, ljubljanska diskalceatska — vse to je kot zgoden dokument italijansko ^plivane arhitekture plod samostanskih zvez". Tudi na splošno velja za vso SloAenijo. na so protireformacijski redovi bili prvi nosilci zgodnjega baroka v arhitekturi, ki so za\estno prinesli italijansko baročno dsorano v naše kiaje. opričo skromnejših razmer kajpak ne neposredno glavnega rimskega 57 Sv. Trojica nad Vrhniko, prerez in tloris UrSulinslia cerkev v Skofji Loki, prerez in tloris vzora (II Gesu). marveč manj ambiciozno stavho z enoladijsko, banjasto obokano ladjo in z navadno ožjim, križno obokanim, ravno zaključenim prezbiterijem. Redoma je iorej odpadel motiv križišča s kupolo kot krono prostora. Zato pa so te dvorane razmeroma zelo visoko proporcionirane v razmerju do .širine. Prav škofjeloški okoliš je med tistimi pokrajinami pri nas, kjer se je ta tip uveljavil ne le z veliko doslednostjo, marveč tudi v relativno veliki množini. V tem pogledu je to ozemlje mnogo bolj »napredno« kakor, denimo, ozemlje sosednje vrhniške dekanije, ki ga je popisal Marolt^. Njegova zasluga je, da j e na prav dramatičen način ori.sal brezupni boj na temelju tradicionalnega gotskega formalnega jezika zraslega domačega baroka (ali bolje baročnih tendenc) z uvoženimi, skoraj bi morali reči, vsiljenimi formami. Ni sicer ta pojav značilen samo za Slovenijo. Se mnogo bolj reliefno, včasih tudi nekolikanj preveč tendenčno ga je prikazala na primer avstrijska umetnostna zgodovina'. Če torej v tem smislu govorimo o upiranju Loke baroku, kakor je storil Cevc, potem je to nedvomno upravičeno. Popolnoma normalno je, da tem močneje izstopa iz gradiva 17. in začetka 18. stoletja dekorativna plat, kamor sodijo tudi naši zlati oltarji. V razvoju te vrste spomenikov je neprimerno manj viden tuj vpliv kakor v arhitektonski lupini, kjer je tradicija prej in popolnoma podlegla italijanskemu formalnemu jeziku. Tako bogatih primerov domačega »gotskega« baroka, kakor jih pozna vrhniška okolica, v škofjeloškem okolišu ni mogoče pokazati. Omeniti je 58 Podružnična ceikev v Hotavljah Urfullnska cerkev v Skcfjl Loki, ijosfled pioli prezbllcriju treba netektousko z rebri preprežeiii svod tristransko zakljiičenejra prczbiicrija v župJii cerkvi jia J.edini pri Žireh in bogat podobeJi primer \ j)odriižnici s\'. Jerneja v Stražišču pri Kranju, ki bosta oba približno iz sredine 17. stoletja ali kvečjemu iz njegove druge polovice. Tristranski zaključek se sicer pri podružnicah obdrži sporadično ves čas, tudi ko izginejo gotska«- rebra in jih nadomesti za loško ozemlje tipična vtisnjena ornainentika. ki spremlja robove svobodnic in obroblja medaljone na oboku. Lep primer take rešitve je podružnica \" Hota^-|jah, ki je po letnici nad stranskim vhodom datirana 1705. Primeri omenjene ornamentike so nadalje v podružnici na i.edinici pri Zireh, na Bukovskem vrhu, deloma I ud i na Trati. Na splošno pa se arhitektura 17. stoletja, izvedena v ilalijanskih formah, tega okrasja izogiba. Značilna dekoracija loškega ozejnlja je tudi štukatirana vinska trta na slavoloku posebno lepo ohranjena \ podružnici v Spodnjih Danjah (iz prve polovice 18. stoletja). To pa je domala vse, kar je mogoče reči o tradicionalnih oblikah arhitekture in o lokalnih dekorativnih posebnostih v baročni dobi na obravnavanem ozemljil. Od šestdesetih let 17. stoletja dalje se namreč uveljavi zgoraj omenjeni tij) dvorane z banjo in ožjim, nekoliko nižjim, normalno kri/asto obokanim prezbiterijem, ki je ravno zaključen. Ta tip prevladuje v vsej tlrugi polovici tega stoletja in se mu šele v pr\ i polovici 18. .stoletja pridružita še dva druga. Prva stavba tega tipa je loška nršulinska cerkev (1669), v drugi polo- \ ici 17. stoletja so postavili župno cerkev na Trati in romarsko (sv. \olbenka) v Logu nad Poljanami, leta 1707 je nastala kapucinska cerkev v mestu, ki jo tudi lahko štejemo v to sktipino, nekaj let kasneje (1710) je bila dozidana špitalska cerkev na Lontrgu, leta 1758 so po Florijančičevem načrtu postavili cerkev na Hribcii in v tem času barokizirali cerkev na Bukovem vrhu. Za vse te stavbe je poleg opisanih lastnosti značilno, da imajo enako notranjo arhitekturo pilastrov. pasov in gred (izjema so kapucini zaradi lastnih predpisov o gradnji samostanskih cerkva) ter da so normalno brez stranskih kapel; izjema je nršulinska cerkev, ki ima v traveji pred prezbiterijem dve zelo plitvi kapeli. Obe stranski kapeli na Trati sta morda nekaj mlajši od prvotnega koncepta, pri sv. Volbenku pa je dozidava popolnoma očitna. Nikjer ne gre torej za tip. kakor ga predstavljata frančiškanska in šentjakobska cerkev v Ljubljani, kjer spremlja ladjo venec kapelnih niš. Notranjščine so tektonsko grajene; ladje so sestavljene iz dveh enakovrednih delov, ki sta na obe strani zaključena z arhitekturo pilastrov in pasov. V enoto veže ladjo večni zidec, skopo profiliraua greda: ta spaja tudi ladjo s prezbi- (erijem, ki je ločen od nje z razmeroma ozkim in visokim, polkrožno zaključenim slavolokom. Prezbiterij je, razen pri uršulinkah. kjer je bila njegova globina narekovana zaradi potrebnih enipor za redovnice, enotravejen. Kje je vzor za to arhitekturo? — Ce se malo razgledamo po bližnji okolici, potem je jasno, da nobena od ljubljanskih cerkva ne pride v poštev kot neposreden zgled, ker so spričo omenjenih vencev kapel vse preveč ambiciozne. Pač pa se je težko otresti vtisa, da j e morala tu sodelovati najpomembnejša zgodnjebaročna, italijansko ^plivana stavba v liližini, cerkev sv. Trojice na Vrhniki. Postavljena je bila leta 1650, njeuci streha pa neznatno povišana leta 1677. kakor domneva Marolt"^. Kot znana 60 Sv. Volbenk nad Poljanami, monumentalna zunanjščina Sv. Volbonk nad Poljanami, pogled proti prezbiliTljii romarska cerkev je nedvomno imela velik ^-pliv tudi s svojo arhitekturo, kar ni osamljen poja\". Priraerja\a loške skupine s Trojico nam more domnevo samo potrditi. Lršulinska cerkev se od Trojice razločuje le po že omenjenih plitvih kapelah v traveji pred prezbiterijem in po dvopolnem prezbiteriju, sicer pa se zdi naravnost prepisana. Zunanjščina je skromnejša: namesto ambiciozne pilastrske arhitekture je v Loki na pročelju sistem neprofiliranih lizen, tako da nastanejo poglobljena polja. Zvonik je pri uršulinkah le nadstrešni stolpič, kar je posnela mlajša špitalska cerkev. Se bolj prepričljiva je primera z Volbenkom, ki se po notranji temeljni arhitekturi ne razloči od Trojice, lem bolj posebna pa je zunanjost le romarske cerkve. Izjemo v vsem loškem gradivu pomeni že zaradi dveh stolpov ob fasadi. Ta je razrezana \ tri položne etaže z neprofiliranimi kamnitimi venci, kar ji spričo nizkih piramidnih kap (namesto prejšnjih \isokih baročnih) Se p»osebej daje renesančno umirjeni > idez. Spodnji del je urejen kot lopa. Os fasade poudarjata dvojno okno v prvem nadstropju in veliko okno nad njim. Srednji del fasade med zvonikoma, ki imata kamnite bifore in tipične podkapne vence, je zastrešen. \ celoti vpliva fasada zelo kraško in SCKU med najlepše dokumente zgodnjega baroka na Slovenskem. Cerkev na Trati je veliko utrpela na svoji prvotni moči zaradi povečave ladje, čeprav je prizidana traveja kopija starih dveh. Nenavaden mik tega prostora je v lepi opravi in dobro ohranjeni obočni slikariji, ki jo moremo postaviti v čas okrog 1700. Kapucinsko cerkev v Loki prištevamo v to skupino po njenem tipu, numjka ])a ji seve opisana notranja arhitektura zaradi posebnih gradbenih pravil tega reda; po teh predpisih je tudi na zunaj sicer daljše telo prezbiterija pregrajeno v manjši oltarni del in nekoliko večji oratorij. Neokusna poslikanost — prav tako tudi pri uršvilinkah — arhitekturo močno ubija. Špitalska cerkev se razlikuje od vrstnic v tej skupini po tem, da ima sredi ladje samo en pilastrski par s pasom ua oboku in je tedaj za oko enotnejša kakor druge cerkve. Posebiu)st cerkve na Hribcii je spodnja cerkev, na Bukovem vrhu pa smo že omenili bogato loško, ali morda bolje poljansko ornamentiko: po tradiciji je štukaterstvo okoliša doma v Poljanski dolini. Zanimivo je primerjati višine glavnih spomei;ikov. Zgodnja Trojica je razmeroma še nizko prostorno telo in ima širino do višine v približnem razmerju 1:1,2. Uršulinska cerkev se pne neprimerno više — 1:1,45; nekaj nižja je ladja pri Volbenku, 1:1,35. Razmerja dokazujejo, da ta arhitektura od tridesetih let do konca 17. stoletja ni napredovala v drobnih formah, marveč predvsem v višinskem zanosu. V začetku 18. stoletja pa se rast umiri: špitalska cerkev kaže le še razmerje 1:1,18. Sicer pa je tudi v opremi pri zlatem oltarju dokazan podoben proces'; v začetku novega stoletja tudi pri njem pojema višina in jo jiadomesti poseg v globino, oltar sodeluje pri modeliranju prostora. Drugačne poti si zdaj utira tudi zastiova prostora. Tip, ki smo ga doslej obravnavali, postane nezanitniv; prevladovati začno po eni strani kupiolni zaključki, po drugi strani se komplicira ostenje. V loškem okolišu se na začetku 18. stoletja pojavi nov tip, ki ga najbolje predstavlja župna 62 Sv. Volbenk nad Poljanami in tloris prerez Spitalska cerkev v Skofji Loki, prerez in tloris cerkev v Sorici. V tlorisu imamo razpotegnjeii osmerokotnik ladje s -kupolo« in podobno, le manjše telo prezbiterija. Na ostenje je v pregibih prilepljena pilastrska arhitektura. Na zunaj daje povezava ostrešja ladje in nižjega prezbiterija tako imenovano kameljo silhueto. Življenje te arhitekture se očituje v razmiku prostora sredi ladje, kjer se v višini povzpne do temena boka, nato se spet zožuje in niža do slavoloka, od koder preskoči v prezbiterij, kjer se igra v malem ponovi, in se dokončno ustavi v glavnem oltarju. Župna cerkev v Sorici je edina, ki dosledno izvaja to širjenje in krčenje prostora. Da pa je bila glavna pozornost posvečena prav prelivu ladje v prezbiterij, dokazujeta dva druga primera, kjer je izveden samo ta motiv, prednja ožina ladje pa izpuščena: cerkev v Selcah, kjer sta bili 1. 1753 dodani še dve stranski kapeli, in cerkev na Zalem logu, ki je datirana z letnico 1743. Kmečko grobo varianto tega motiva brez zoževanja ladje, ki pa ima nekakšen zrcalni obok, predstavlja podružna cerkev v Železnikih. 63 Sorica, pogled na župno cerkev Spitalska cerkev v Skofji Loki. pre/.bilcrij /. i^iavniin dilarjem še dalj od opisanega