sovo in Metohijo, in — drugič — dopustila, da so se pod videzom analize vključila neustrezna delno fantazijska sklepanja, o katerih je danes vsaka debata odvisna (zgoraj sem nekatere zgolj nakazal). S tem ni naredila usluge požrtvovalnemu pokojnemu raziskovalcu. Tudi Ulpianum leži blizu bogatega rudnega področja. Vendar mesto ne živi — tako kot municipij pri Sočanici — izključno od njega. In prav to je s študijskega vidika evropskega rudarstva nadvse važno in zanimivo. Jugoslavija ima na razpolago za raziskovanje do neke meje edinstveno rudarsko naselje. Rezultate, ki bi jih znanosti s tem študijem dala, si danes, ko o teh plasteh, socialnih in ekonomskih razmerah tako rekoč ničesar ne vemo, niti predstav­ ljati ne znamo. Izkopavanja bi morala finansirati naša rudarska služba in bi s tako mecensko gesto pomagala razvoju proučevanja zgodovine rudarstva in se hkrati pietetno poklonila svojim pionirjem na tem prostoru, kar ji pred svetom gotovo ne bi bilo v sramoto. Emil Čerškov je nakazal pot in orisal kaj smemo na kraju pričakovati. J. Šašel Peter Petru, Hišaste žare Latobikov. Situla. Razprave Narodnega muzeja v Ljubljani 11, Ljubljana 1971, 8°, 189 str., 42 sl., XXV tabel. Med zanimivimi predmeti, ki jih hranijo naši muzeji, so gotovo tako- imenovane hišaste žare, lončene posode v obliki koče ali šotora z vhodom, nekatere tudi z oknom. Čep na vrhu kaže včasih podobo ptiča (petelina). Izko­ pali so jih v grobovih, ki spadajo v čas od 1. do 3. stoletja n. e. Skozi ,vrata’ so tedanji prebivalci vstavljali kalcinirane ostanke sežganih svojcev. Žare te nenavadne oblike se pojavljajo tako redko, da vzpodbujajo k ana­ lizi. To je v svojem delu opravil Peter Petru, ki mu je uspelo pokazati, da so najdišča koncentrirana skoraj izključno na tisti dolenjski prostor, za katerega se da po drugih virih spet dokazati, da so ga v omenjenem času poseljevali Latobiki, prejkone keltsko pleme. Petru skuša odgovoriti tudi na vprašanje, odkod oblika in zamisel, izdelati žaro v obliki hiše (ali šotora). Pri iskanju oblikovnih in predvsem idejnih analogij — ki bi jih bilo potrebno ostro ločiti, česar avtor ne stori s potrebno doslednostjo — poseže v evropski prazgodo­ vini do neolitika. Hišaste žare analizira v nadaljnjem s tehnično-produkcijske- ga in dekorativnega vidika. Analizira družbeni položaj uporabnikov hišastih žar in sicer na osnovi grobnih pridatkov in v primerjavi teh z inventarjem drugih sočasnih grobov na Dolenjskem. V zaključnem poglavju se posveča problemom, kdo so Latobiki sploh bili, v kakšnem okolju so živeli, kdo so bili njih sosedje in kaj bi se dalo dognati iz njihove zgodovine do avgustej- skega obdobja. Kompozicija ni jasno izdelana, vprašanja in analize se prepletajo brez pravega zaporedja, zato tudi naslednji kritični prikaz, s katerim bi rad opo­ zoril ne le na pozitivne strani, ampak tudi na pomanjkljivosti, ki so se vtiho­ tapile v delo in na ne dovolj osnovane trditve, ki so v zadnjih poglavjih me­ stoma apodiktične, ne kaže logičnega reda, ker sem sledil toku knjige. Pomembnost Petrujevega dela je v tem, da je tako glavnega kot marsi­ katerega stranskih problemov rešil in da ta rešitev pomeni dobrodošel zgodo­ vinski rezultat za obdobja, ki so skopa s podatki. Arheološke analize, ki so ob tem nanizane, dajejo vrsto ali delnih rešitev ali nudijo vpogled v proble­ matiko, ki se še odpira bodočim proučevalcem, posebej na področju primitivne religije. Tako je spričo teh dejstev teža kritičnih pripomb mnogo manjša in to me navdaja s pomirljivo zavestjo. Na čelu sta seznam kratic (manjka: ČSAV, DiS, EoWa, Ha, LT, RGZM, SAZU, TIR; ni povedano, kje je izšlo: S. Petru, Antično steklo [str. 78 op. 191] ter M. Rostovcev, Une tablette votive [str. 94 op. 294]) in predgovor, v katerem je med drugim povedano, da je delo okrajšana disertacija, ki je bila branjena 1966 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Avtor označi, v koliko in v čem je disertacijo priredil za tisk. Pregled dosedanjega raziskovanja je izčrpen (str. 9—14), skoraj preveč, spričo neznatnega rezultata, do katerega so stari prišli. Naslednji odstavek (»Najdišča in gradivo«, str. 14—52) predstavlja katalog gradiva, pri čemer je treba omeniti razveseljivo dejstvo, da je avtorju uspelo povečati število doslej objavljenih hišastih žar od ca. 60 na 93 in število naj­ dišč od kakih 10 na 22 preverjenih in 3 nepreverjena. To je materialna osnova, ki opravičuje in omogoča poskus sinteze. Katalog je podroben, vsebuje opis in naris vsakega predmeta in njegovo težišče je na arheološko-topografskih podatkih, torej na upoštevanju spremnega gradiva, ki je bilo najdeno ali izko­ pano skupaj z žaro, kar je vsekakor pravilno in dobro, ker predvsem to do­ voljuje eksaktnejšo časovno opredelitev, hkrati pa slehernemu strokovnjaku omogoča nadaljnje raziskovalno delo. V naslednjem poglavju o prazgodovinskih osnovah tega žarnega tipa (str. 52-—69) pregleda avtor gradivo, ki so ga doslej odkrili po Evropi od neolitika dalje. Kar mu predvsem ne uspe, je to, da bi zbrano gradivo genetično pove­ zal. Dalje, močno operira z izrazoslovjem s področja religioznega predstavne­ ga sveta, ki se spreminja od prostora do prostora in še bolj od epohe do epohe. Tako nas na majavih tleh magičnega, kultnega, duhovnega, sakral­ nega, simbolnega, misteričnega srečuje »sveti objekt duha prednikov« (str. 53) in podobno. Vsebinski razvoj takih pojmov je delikatno področje, ki ga še nihče ni zadovoljivo obdelal. Drugo, kar mučno manjka pri toliki množini najdb, najdišč in področij, ki jih našteva, je orientacijska karta. Opisi sledijo v kronološkem zaporedju, ne pa po vsebinskem ali poselit- veno-geografskem, kar je gotovo dobra odločitev. Pravilno opozarja na pre­ vidnost pri etničnem opredeljevanju producentov in porabnikov. Mislim, da za to opredeljevanje možnosti sploh nimamo. Imamo jo kvečjemu za opredelje­ vanja — tovrstnega posodja — v okviru starosvetno-religioznega, in tembolj nas seveda zanima, kako bo izpeljal identificiranje prostora, kjer najdemo hi- šaste žare, z naselitvenim prostorom Latobikov, kot z naslovom poudarja. Skeptično sledimo mestoma dokaj zapleteni miselni niti, in težko nas prepriča, kadar iz dveh neznank sklepa na tretjo. Primer s str. 68 spodaj ni izoliran: Verjetno je namreč, da je keltska kultura prevzela številne elemente starejših kultur, jih po svoje prevarila in jim dala svoj umetnostni izraz. Ravno spoznanje, da keltska plemena, ki so prihajala iz območja Hercyn- skega gozda, niso bila etnično čista, nam morda v grobem nakazuje pre­ del, iz katerega izhaja običaj pokopavanja v hišastih žarah tudi v mlajši železni dobi. T a predel leži verjetno nekje na stičišču dveh kul­ tur. .. itd. Naslednji gostobesedno pisani poglavji (str. 69—97) sta posvečeni tehnič­ nim vprašanjem izdelave in krasen j a, časovni opredelitvi (od druge polovice 1. stoletja pred n. š. do sredine 3. stoletja n. š.) in vsebinski interpretaciji. Za­ ključi ju z ugotovitvijo, ki gotovo ni tako trdno osnovana kot je trdno zapi­ sana, da predstavljajo tovrstne posode keltska lesena svetišča in da imajo v ozadju globoko ukoreninjena religiozna izročila, ki jih označujejo v prvi vrsti upodobitve petelinov in sončnih simbolov (kakšnih?! kje?!), in vprašamo se, če je res, da smo vnesli v celotno pojmovanje nove poglede. V poglavju »Družbeni položaj uporabnikov hišastih žar« (str. 98—103) do­ kaže dokaj prepričljivo, da pripadajo finančno in torej tudi družbeno izstopa­ joči plasti. Razprostranjenost hišastih žar lepo ponazori zemljevid na str. 105; ana­ litičen pregled tega pokaže nekaj skupin, ki jih zelo verjetno točno identifi­ cira s 5 produkcijskimi centri (Neviodunum, Raka, Novo mesto, Savinjska dolina, severo-zahodna Panonija). Ker so hišaste žare omejene na Dolenjsko, ker noben element ne naka­ zuje povezave s predhodnim obdobjem, poskuša dognati, kdo jih je porab­ ljal — pri čemer predpostavi, da se uporabnik, material in etnos krijejo ■ — zato se v zadnjih poglavjih posveti iskanju odgovora na vprašanje, kdo je ta prostor poseljeval in od kdaj. »Območje in naseljenci« (str. 109—123) je poglavje, ki se tudi s formalno- tehnične strani razlikuje od predhodne obdelave, citati so delno preneseni v tekst. Glavni cilj mu je, s pomočjo pomanjkljivih, često kontradiktornih na­ vedb pri antičnih piscih in v napisih omejiti poselitveno območje vzhodno­ alpskih plemen in Latobikov. Spuščati se v goščavje podatkov o plemenski poselitvi je na Dolenjskem odveč, ker imamo za ta prostor slučajno nesporne podatke. Na eni strani imamo Praetorium Latobicorum, postojanko, ki je trdno locirana na Trebnje, na drugi municipium Latobicorum, stavljen v Dr­ novo; s tem prostorom se sklada tudi sumarna navedba Plini j a in Ptolomeja. Pritegnitev navedb na miljnikih je za te raziskave zgrešena oziroma negotova, ker ti posredujejo bodisi zgolj merska izhodišča bodisi pripadnost cestne tlake, ne pa plemenskega ali mestnega področja. Z lokalizacijo Latobikov po pisanih virih pa se presenetljivo skladajo najdišča hišastih žar. To je fundamentalna ugotovitev Petrujeve študije. Ostali analitični pregled položaja številnih plemen — kot rečeno — v bistvu ne spada k temi; če pa se avtor odloči, da ga v širšem okviru vendarle pritegne, potem je analitični ton deplasiran, posebej, ker očituje nepreciznost, neažurnost v navajanju literature in virov, preveliko zaupanje strokovnjakom (ki jih tudi preveč citira). Priložena sta zemljevida za ponazoritev poselitve­ nega položaja v 1. stoletju pred in v 1. stoletju n. š., diference med obema niso razložene. V pregledu ostaja skoraj vse negotovo, kljub zaupljivosti avtorja, ki ga zavajajo ugledna imena starih raziskovalcev, ki niso nezmotni. To velja posebej o lokalizaciji naslednjih plemen: Serretes in Sirapilli (str. Ili), Colapiani (112), Japodi (112), Fekusi (112), Subocrini (112), Menokaleni (112), Rundictes (112), Catali (112), Carni (113), Ambilini (113), Ambidravi (113), Upe- raci (113), Elveti (113). Ker ni mogoče vrednotiti vseh izvajanj, naj zadostuje nekaj pripomb k enemu najmanj pomembnih, k Helvetom, ki jih je v Noriku znenada in prvič izpričal v letih 9/8 pred n. š. postavljeni in šele pred leti najdeni napis na Štalenskem vrhu nad Gosposvetami (glej R. Egger, Carinthia I 140, 1950, 494, št. 28 in 145, 1955, 62, št. 26). Avtor jih — tako kot Egger — identificira s Ti- gurini in etimološko poveže s krajevnim imenom Tigrče (nem. Tigring) v za­ hodnem območju Gosposvet. Da bi razlaga postala sprejemljiva, predpostavlja Egger, da so Tigurini-Helveti, ki so z omenjenim napisom nekje na Koroškem spričani, odcepek onih, ki so se za vojne S Kimbri in Tevtoni borili proti Rim­ ljanom morda na južnih obronkih Norika. Domneva s historičnega vidika ni prepričljiva, posebej ne, ker so Tigurini še za principata spričani v Švici (ILS 7012). Petru ta argument izpušča. Nihče pa se ne vprašuje, zakaj naj bi se Tigurini v Noriku podpisali kot Helveti, ko še dolgo pozneje nasto­ pajo kot samostojno pleme v Švici. Kdaj in zakaj naj bi se imenski prenos Tigurini-Helveti sploh izpeljal. Končno naj bi Tigurine v Noriku spri­ čevala zgolj kombinacijska etimološka izpeljava, ki ni z ničemer osnovana. Petru pa dodaja, tudi povsem neutemeljeno, da namreč nekateri kulti, tako kult Lede in Marsa Latobiusa v območju Flavije Solve in Labodske doline govore za skupnost, ki je okoli leta 60 pr. n. št. prišla v te kraje skupaj z Boji in Latobiki. Se najbolj verjetno bi to bili lahko deli plemena Helvetov, saj je zgodovina teh narodov tesno povezana. Tako ostaja še nadalje pri Eg­ ger jevi dom nevi. .. itd. (113 spodaj). Razlaga ima temno ozadje, žal je vse odvisno ravno od ozadja. Končno pa stavlja tako Egger kot Petru v isti prostor kot Tigurine tudi pleme Norikov, ki je bilo najmočnejše in vodilno v deželi. Tudi to bi bilo potrebno uskladiti. Vsekakor, marsikje gotovosti ni, ali pa vsaj ni v smeri, v kateri iščejo strokovnjaki, ki se jim avtor pridružuje. Kljub nekaterim netočnostim so zaključni odstavki tega poglavja pozitiv­ ni v tem, da nakazujejo obstoj rimske pookupacijske cimtas-ureditve Latobi­ kov, kot je spričana za Kolapijane. Ta civitas preide ob nastanku province v teritorij flavijskega municipija Nevioduna, v katerem je zajet skoraj ves (ali ves?) etnični teritorij Latobikov. Dalje, tudi pravilno poudarja, da za La- boško dolino ni dokazov, da so jo bili poseljevali Latobiki, tam je doslej ugo­ tovljen zgolj tempelj oziroma kultno središče boštva Latobius, ki so ga ena­ čili z rimskim Marsom, to boštvo pa je bilo — podobno kot Noreja — češčeno na številnih točkah. Njegov kult pri Latobikih samih doslej ni ugotovljen, kar nas sili k previdnosti. Vsekakor mislim, da so vprašanja, povezana s tem, v glavnem še neodgovorjena. In končno, vsekakor drži, da je Neviodunum v resnici nova postojanka, katere nastanek ne seže prek sredine 1. stoletja pred n. š. V poglavju »Zgodovinsko ozadje in povzetek« (123—139) poskuša Petru izpeljati rekonstrukcijo Latobiške poselitve na Dolenjskem. Najprej, odkod iz­ virajo. Ze poprej je nakazal, da se hišaste žare — ki v teku nadaljnje analize postanejo vodilni tip za pleme Latobikov — s halštatom ne vežejo. Ker teh žar ne najdemo v srednjelatenskih najdiščih na Dolenjskem (ne dobimo jih tudi drugod!), pač pa v poznih (avgustejsko dobo postavlja kot terminus post quem non), so jih prinesli neki novi naseljenci med zgod­ njim 1. stoletjem pred n. š, in prvim letom Japodske vojne (35. pred n. š.). Iz tega sklepa, da to niso mogli biti Tavriski, ki so bili že pred tem tu. To je verjetno res. Res pa je tudi, da nimamo opore za teritorialno lociranje Tav­ riskov ne v 3., ne v 2. in ne v 1. stoletju pred n. š. Brez obširnejšega razpravljanja o zelo kompliciranem (kompliciranem zato, ker nam je premalo poznan) in napetem položaju v 1. stoletju pred n. š. na zahodnem Balkanu, se nasloni na Cezarja, predvsem glede podrobnosti o helvetskem eksodu, v katerem so omenjeni tudi »Latobici«. V naslednjem odstavku utemeljuje vzrok povezave med temi plemeni, da so imeli poprejš­ njo domovino skupno, kot je sporočeno za Boje, Helvete in Raurike. Ker pa se Helveti povezujejo tudi s Tulingi in »Latobiki«, sklepa, da so tudi ti nekoč bili v isti pradomovini. To seveda ni nujno, čeprav možno. Predvsem pa menim, bi se bilo potrebno posvetiti vprašanju ■ — če se podamo na to pod­ ročje — • kako je v Cezarjevih srednjeveških rokopisih (antičnih ni) prepiso­ valec predal zapis imena tega plemena. Tradicija močno niha, to pokaže že bežen pregled. Constansova edicija iz 1958 navaja, na primer, naslednje variae lectiones v dat. pl.: latobicis, latocibis, latouicis, lato cucis, latobrigis. Katera oblika je pravilna? Ali vendarle ne gre za ločeni plemeni (ko vemo, kako minimaine razlike včasih obstajajo v poimenovanju)? Če torej gre za dolenj­ ske Latobike ali ne, ostaja do nadaljnjih raziskav in do novih najdb domneva, ki bi jo bilo treba vsekakor tako tudi označiti. V nadaljnjem sinoptično predlaga potek tedanjih dogodkov. Str. 128/129. Boji pronicajo po njegovem mnenju skozi Dunajska vrata proti Noreji, ki jo oblegajo, Noriki pa iščejo zavezništva s Svebi in njihovim kraljem Ariovistom. Omeniti bi kazalo, da obleganja Noreje morda sploh ni bilo, kot je ugotavljal Pink (Wiener Prähistorische Zeitschrift 23, 1936, 39 ter 24, 1917, 73 ter v delu Die Münzprägung der Ostkelten und ihrer Nachbarn [1939] 114). Vsekakor pa ne kaže govoriti, da pomeni zavezništvo z Ariovistom odstop od rimsko-noriškega (že od srede 2. stoletja pred n. š. obstoječega) za­ vezništva, saj je tudi senat imenoval Ariovista rex et amicus populi Romani, noriški kontingent konjenice pred Korfinijem leta 49 je logičen le, če so ostali zavezniki. Pot Kimbrov in Tevtonov — v nasprotju s Petrujevim mnenjem — se­ veda ni bila ista kot Bojev; oni so prodirali od Srema po Savi navzgor proti prelazom v Italijo. Str. 130. Zakaj naj bi po porazu, ki so jim ga zadali Dačani, Tavriski odstopili Dolenjsko (najprej dokazati, da so jo imeli!) Latobikom, ki naj bi se po eksodu semkaj umaknili, ni jasno. Vsekakor bi pričakovali, če bi kombi­ nacija bila pravüna, nekaj hišastih žar tudi na prostoru Helvetov, vendar doslej še niso bile odkrite. Sledi nekaj odstavkov, posvečenih vprašanju Tavriskov, ki so jih strokov­ njaki do nedavna opredeljevali povsem zgrešeno (tako na primer Müller- Karpe in drugi), da so namreč v glavnem vztrajali tako rekoč na njihovem enačenju z Noriki. Petru jih skupaj z nekaj drugimi ločuje, se pravilno ome­ juje predvsem na izjave nekaj skopih virov, pri čemer z vsemi interpretaci­ jami ne morem soglašati, z lokalizacijo mons Claudius (132), o Tavriskih v porečjih Sotle in Krapine (133), medtem ko je prepričevalen sklep o pronicanju Tavriskov čez Iliro-italska vrata v Furlanijo in Benečijo na pričetku 2. sto­ letja pred n. š., s čimer sprožijo ustanovitev Akvileje. Ime pronicajočega ple­ mena rimski pisci ne sporočajo. Analize pa močno potrjujejo Petrujevo dom­ nevo, da so to res bili prav Tavriski. Nekaj malega sem opazil tiskovnih napak. Nekaj madžarskih in čeških imen in naslovov je netočno zapisanih. Tehnična oprema je dobra, mikavna. S Petrujevim študijskim doprinosom smo lahko zadovoljni. Recenzent se dobro zaveda, da gornje pripombe osnovne cene delu ne zmanjšujejo, saj gre za materijo — tega ne smemo pozabiti — o kateri strokovnjaki že celo zadnje stoletje živo in ostro diskutirajo, na marsikateri evropski univerzi intenzivno proučujejo, a k stvarnosti zaradi slabe ohranjenosti virov težko pronicajo. Kot Slovenci smo lahko veseli, da je v diskusijo z marsičem uspešno posegel tudi Peter Petru, katerega zanimivo delo se je uvrstilo med komentarje k najsta­ rejši zgodovini vzhodno-alpskega prostora. J. Šašel Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts, Athenische Ab­ teilung, Band 81, 1966 (str. 1—160), 103 risbe med tekstom, 88 celostranskih slikovnih prilog, 5 tabel z načrti), Verlag Gebr. Mann, Berlin. Ta zvezek Poročil Atenskega oddelka Nemškega arheološkega inštituta vsebuje prispevke treh avtorjev. Več kot tri četrtine njegovega obsega zaje­ mata študiji o atenski nekropoli Eridanos, ki so jo odkrili v severozahodnem mestnem predelu Kerameikos. Izkopani teren omejujejo z ene strani rečica Eridanos in Sveta cesta, z druge strani Zahodna cesta in s tretje današnja cesta proti Pireju. Študiji sta rezultat dvoletnih izkopavanj (Berichte über die Grabungen 1964 und 1965 südlich der Heiligen Strasse). Grobove z najd­ bami iz leta 1964 je opisala B. Schlörb-Viemeisel, ostale iz leta 1965 pa U. Knigge. Uvodnik z zgodovinskim okvirjem izkopavanj je za oba prispevka napisal K. Willemsen. Tretji prispevek izpod peresa H. Möbiusa pa obrav­ nava problematiko atiških nagrobnikov. Barbara Schlörb-Vierneisel, Eridanos — Nekropole, I. Gräber und Opferstellen. Avtorica, ki je vodila ta raziskovanja, opisuje 204 grobne celote (grobovi s pridatki in mesta za žrtvovanje) izkopane leta 1964 na povr­ šini 364 m2. Nad posameznimi grobovi sta se v arhajskem času razprostirali opečnata grobna stavba (Lehmziegelbau) in večja gomila, njima je v klasični dobi sledilo še sedem manjših gomil in gomila z reliefnim nagrobnikom Euko- line. Na izkopanem terenu so zasledili še šest terasasto oblikovanih in s kam- nitnim zidom obdanih prostorov, kjer so bili družinski grobovi iz klasičnega obdobja. Vsebinsko je študija razdeljena v sedem poglavij, ki v kronološkem in stratigrafskem redu obravnavajo grobne celote od zgodnjega protogeometrij- skega stila do helenizma: 14 grobov je iz časa geometrijskega stila: 11 žganih pokopov (med njimi šest v amforah) in trije skeletni grobovi z bogatimi pridatki. 12 grobov s pridatki opredeljuje subgeometri j ski in protoatiški čas: dva otroška skeleta v pitosih, sedem grobnih jam z amforami in v njih redke otroške kosti s pridatki posod, dva skeletna grobova s pridatki in grobna jama s pepelom pokojnika ter korintskima alabastronom in aribalosom. 9 arhajskih grobov po letu 540 p. n. št. se razdeli v pet skeletnih in štiri žgane grobove; dvakrat se javlja dvojni pokop. 71 skeletnih grobov v opečnatih jamah in žganih pokopov v amforah da­ tira v čas od leta 500 p. n. št. do začetka 4. stoletja, to je v arhajsko in kla­ sično obdobje. V to število je uvrščenih tudi 40 otroških grobov s pridatki poznih čmofiguralnih posod. 24 grobov in 5 mest za žrtvovanje pripada pozni klasični dobi, oziroma datirajo v čas 385—360 p. n. št. Javljajo se opečnate in glinaste grobne jame (Ziegelgrab, Tonwannengrab), žgani grobovi in pokopi v amforah in sarko­ fagih. 59 grobov pripada poznemu klasičnemu in zgodnje helenističnemu obdobju od leta 338 p. n. št. dalje. Med njimi se stratigrafsko in časovno razlikujejo grobovi, ki so bili vkopani po gramoznem nasutju, vendar pred (tretja četrtina 4. stoletja ali pa po letu 325 do začetka 3. stoletja) planiranjem z marmornim drobirjem. Šest pozno helenističnih grobov so na tej nekropoli najmlajši pojav. Ursula Knigge, Eridanos - — Nekropole, II. Gräber 205-230. Študija zajema 25 grobov, ki jih je avtorica odkrila leta 1965, ko je izkopavala južni