372 Žalostinka Miha Klinar Uboga deklica, zaman te išče veter v sivem pepelu. 373 Žalosiinka Kako so mogli seči po tvojem nežnem telesu rabeljski prsti in ga prižgati v živo plamenico? Pa si bila lepa kakor pomlad v maju in iz tvojih las nekomu noč je spletala sanje. Ožgani bresti na pomlad ne bodo ozeleneli. In zvezde v nočeh ne bodo več blestele ne zanj, ne zate. Mesečina te ne bo več pokrivala z breztežno tančico. In ptice v jutru ne bodo več imele komu peti. Nesrečni konec Ziljske čete Koroškega pdreda v drugi polovici novembra 1944, peterica preživelih, prestradanih, nenehno zasledovanih in gonjenih po koroških hostah v zahodnem predelu Karavank, brez čevljev, z nogami, obutimi v vrečevino in pomodrelimi in razsekanimi od ozeblin, vseh pet z enim samim plaščem in eno samo odejo, zaman čaka na komisarjev povratek. V vasi, zasedene s sovražnikom, ne more. Preti ji konec v zasneženih hostah, dokler se komandir ne odloči za premik na Gorenjsko, na osvobpjene Gorjuše, kjer bi se opomogli, oblekli in se potem zopet vrnili v boj na Koroško. Petorica živih okostnjakov se prebija skozi snežni metež in žamete čez Karavanke — prvi dan samo do bajt na Belški planini (tu sem napisal Pesem o Mojci). Pred večerom ne more čez cesto, železnicp in Savo. Pije nekakšen »čaj« iz smrekovih vejic in sanjari o hrani, ki naj bi jo čakala pri kurirjih na Mezaklji. Zvečer se spusti do ceste med Hruško in Mojstrano, a se ne prebije dalj kakor do neke šupe ob vznožju Mežaklje. Prešibka je, da bi nadaljevala pot. Šele sredi noči v ledeni decembrski mesečini se vzpenja v strmino, dan pa ji odkrije sledpve nemških stopinj. Vsepovsod podkvice in polnoštevilni žeblji nemških podplatov. Le kurirjev ni in s tem tudi hrane ne. Že dva dni brez grižljaja v ustih, pred petorico pa je še dolga pot in na tej poti edina tolažba — Srednja Radovna. Mrtev kurir ob tej poti (o njem sem napisal pesem), zmrzla ptica in naposled mrtvp upanje — požgana Radovna. Zveze med Gorenjsko in Koroško so bile 374 Miha Klinar slabe. Zato tak pretres ob požgani, za partizane tako radodarni vasici, ki je zgorela z živimi ljudmi vred 20. septembra 1944 in ki mi je navdahnila tri ali štiri pesmi, med njimi tudi Zalostinko, ki sem jo decembra 1944 napisal na Gorjušah. »Zalostinka«? Porajala jo je misel na dekleta, ki so zgorela živa v Radovni, poglobilo pa jo je mpje takratno občutje, ki me je tiste decembrske dni 1944 navdajalo, ko me je pretresla novica o smrti mojega dekleta, ki je žrtvovala svoje osemnajstletno življenje kot borka v Prešernovi brigadi. Morda prav to pesem občutim danes še bplj poglobljeno kakor v času, ko je bila napisana, saj so za menoj (in najbrž tudi za generacijo, ki ji pripadam) še druge izgubljene in neizljubljene ljubezni, v katerih sem iskal ljubezen svoje neodžejane mladosti kakor Evridikin obraz. Morda pa tudi zato, ker je zame vojna še vedno kakor včeraj, kar se kaže tudi v mnogih mojih, širši slpvenski javnosti neznanih Pesmih za pozabljene. (1981) Miha Klinar