399807
POEZIJA
Tomaž Šalamun
Poljubi oči Miril
Ecstasy
Kreljuti, peski, sciavi. Pripopanc maslne roke na črno tablo. Filter teče, Marija se cedi in reče: prežarjena sem. S septembrom si bom po
tleh zavalila koruzo in hodila po njej bosa. Šiiti so me ranili. Cibela (nisva se poznali) je nosila rumeno masko. Najboljše je zgraditi stolp
iz same malte in ga širiti in zajemati, kolikor rase. Črede so zbegane, bivali so utonile. Na vejah ni več sledu listja. Kadar likam, likam
najprej hlače, potem zarjo, potem gozd. Nihče se ne vžge ali upre. Steze so za smučarje. Posipam tapioko. Sed ubi oris aurei Sol radiantibus oculis
lustrauit aethera album ... Nasilje poskakuje in skače. Zapri oči. Namazi komolce z maslom in jih uživaj. Ko začnejo goreti na hodniku (zamaščena si,
tudi prestrašena), se moder plamen prime tam, ne na prstih. Brez šopov na dlani. Hribi, da se legitimirajo kot hribi, morajo prebiti steklo.
I T E R A T U R A
1
Drevesnica
I.iliputanci ogromo kokošjo nogo, ki mi stoji na prsih (podpluta je), polivajo s tekočino pri ostrogah. Štetje se bo zgodilo. Šivi so počeni. Škatle mirujejo.
Strehe hiš se obračajo kot dežniki v vetru. Belkasta in rjavkasta tekočina poplavlja čipe. Vedro vina je na mizi. Meter ne pozna mesa. Greben (tetrahedron, lepek, zdravje,
brez bencina, šege) klije. S postopači kuješ zvezde. Žlezi! Mokrota je mastna. Baterija se razlije. Gospod je v kalužnici. Sheme
niso več oblastne. Vsi z drevesa padajo kot hruške. Nisem se še potolažil. Srce mi utripa kot zajčku, ki bo umrl od strahu.
Tabor
Drsam se po katakombah. Zgodba: dva fižola sem vzel in enega skril. Železni madraci, črni, na nebu. Vijolice kot ruševine v hiši. Tretji je
nastopil samo v mislih. Dokaz so okusi. In tenka skorja ledu na nišah. Vrelo mast na vžigalice. Platno okrog bunkc. Da ko utripa in pada po
stenah - bakla - ne uniči gospodarja. Zadremljem. I isica se ni prikazala. V vilah so medcnicc. V potokih je koncentriran mraz. Vse je tu: šalčka,
krep papir, roza barva proteusa brez nosilca. Wyoming zdrobi prsi. Iz janjtarja ne štrli nihče ven. Ko gori ogenj, zaslišiš vse bluze, ki si jih
2	L I T E R A T U R A
slačil. Mleko belih prsi namaka! v mah in potok. Varoval belo grško torbo in požiral sline. Cokle s tirov so se znašle v jami. Podstavki za kamnite
mize. Svinčnik, ki ga da komi za uho. Njihove sive flajde. Čreva niso špricala. Hlad je bil včasih vlažen. S čelom naslonjen na formiko,
ko si pomival. Pazi, da se ne popariš. In narediš tri prevale naprej in dva prevala nazaj na usnjeni blazini. Zjoči se. Ko dvigneš
roke na stopnicah pred muzejem in te plahte ovijejo. Bele plahte, podobne rjuham, ki sikajo in se strdijo. Zaveži roko v palmo.
Žigi
Očetje so na stavbi. Z belimi rokami lomijo lešnike. Plod zebe. Rabi čas. Zato ne gre ven, ne gre not. Prodira v slon ugasne. Motorni čolni kruha prosijo.
Potrudi se. Boš stal? Dajem hruško v steklenici. I.upim veliko glavo. In ko zmeriš oboke trsja, pridi, velikan. Kolibe na ledu zaplešejo. Poročnik se v krilu skrije.
Izleti so čistina petja. Kelihi. Sapa plane v line. Ceste so kot matere. Zgodba teče. Nisem videl ose. V kleti so oboki
vina. Kariatide. Medicinci. So vrata v boke ladje zgoraj? Oči zapreš med lihim, lihim štetjem. Ne moreš vstati vstran.
T E R A T U R A
3
Os je iz dveh prenočišč
Plesni in snetiva hupajo s stebrišča. Hoče civilizacija, da se jet stre? Mu v nosu ni dovolj sladko? Spomnim se, kako je imel škornje očiščene Hess. Princip je mreža,
raztegljiva, podobna artistu pod trapezom. Vidiš, kako se zalepijo členi, preden pridejo do pomena? Do svojega kosa mesa? Princip je mreža, raztegljiva - in zdaj tu
nasilje nad poezijo - podobna takšni mreži, kot jo imajo artisti pod trapezom. Kaj naj fizika z njo počne? Zavaruje nas. Splete se od bolečine smrti. Princip frače je vlažen.
Medvedki se rodijo in kobalijo okrog. Šupa bimbota zmehča in razdeli. Sanse ima v obe smeri. Tukaj seveda bimbo ovene kot kakšna torba za pljuča. Ti mu vlečeš noge.
Vzameš mu odtis stopala, vzameš nožek in odrežeš file (več kopij), pa jih razmečeš po snegu. Bo stopil? Velikani so se tudi podili z otoka na otok, če so ga
dosegli. Tezej je imel širša pljuča od Feničanov in predvsem več dreves. Kote deklice. Počakaj, da sneg skopni. Da se konča marš. Da boš ljubil. Da boš ljubil. Da boš dihal.
Katran, belo perje, katran
Strese se, kot se nebo strese. Odpre se vreča iz jute, zašušti suho ličje. Suho lipovo cvetje, suh prašen zvok. Se spomniš? Ko te je prelila reka. Kot
kroglico, kot podolgovato goro sem te valil v kot. Vlažen si bil. Niti kričal nisi. Treba je bilo najti vozel, zajeti zavezo. Zlomiti in osvežiti, utreti
4	LITERATURA
t
pot. Te je moč hranila? Začuden, začuden, začuden. Nežni soj čez oči. Vlaga. Grobi obrati. Je bila kri, temna, za očmi? Predaja se zemlja. Sklepi se vežejo,
ko so še mehki. Mehki se zalijejo. Tesar, ko zaveže dva trama, kretnjo samo ponovi. Geneza ne šušti in niti ne sika. Kje se zlije? Ima okus? Kje se
strja? Je tvoje drgetanje to pot samo past? Rad bi še bolj žalil. V hipu pozabljaš svoje. Amnezijo hočeš že v pasu. Te apetit lajša? Delaš se, da ne
veš. Niti drobtin, ki te opraskajo, ne zagledaš. Vohaš sredico. Drgetaš perje. Čutiš samo, česar se bojiš, česar ne obvladaš. Sočni, soočen si.
Razsekan vonj p<> mlinih
Ponoči se razgali vrelo sonce. Drog zastavo komaj nosi. Veter je neviden, sočen, mrena bliska. Vsak utrip srca poganja glavo.
Vlaki se iztirijo. Slava je iz marjetic in testa. Popoldne sem roko napel. Ograja mostu je bila od ivja. Kamenčki se valjajo
pod baržunom. Gramoz tiktaka ceste. Izpiti se brišejo. Grozd ne zori. Avto pušča. Je Kublaj Kan videl vse? Si je zapomnil, kdo je
šepetal? S paro na deke. Z deke na glavo. Osi so nchermetične. Padi ven! Ne več dolgo ali ne vem koliko časa. S kilo roženinc na
obali brega zapazimo sonce na rosi solate. Rokavice so ti prekratke. Oči so nestabilne. Polotiti se snežno belih vriskov. V celofanu so.
Še! Kar se prireja z divjino in pestjo v temnih nočeh, v ustih zgori. Trobente so pregorele z dlanjo na čepu. Vade mccum. Bodi slano.
teratura
5
Jaguar na Uxmalu
Botrovali smo nesreči. Vasa Pilar si je umila roke. Goethe misli s kamni. Špeh in bottom (dno), eto! Zid. Potem tjulenj spet kot malo izplava,
prha ikre. Mleko se ti meša z vinom. Živalski svet s Kostanj gre. Včeraj se z Jamesom kadil. Prišel je Krečan. Trgal bo polivko. Tim gre.
Krečan govori glasno. Brada rase. Tempo skriva sonce. Kam? Na obleko? Kaj, če je obleka umazana in grda? Bi te bukove veje vzdržale? Tečeš in
vidiš konja ob strani Hall of Fame. Jockeyi so se zrušili s piste. Plima rdeče-belo pobarvanih dimnikov. Ko se odpirajo železna vrata, je, kot
bi dihale čipke? Je isto, če se splašijo žuželke ali konji? So zrak in zemlja materiali? Izginja dvojina? Je dvojina mreža, ki zaradi nje ni valenc?
Dobro, zakaj si sirota ti? Breme genov imam v čevljih. Kar se nabere, dobesedno poribam. Že mamim srce. Ja, mašina je lačna, moj srček pa sladko
spi. V nos gredo tudi obroči. Petdeset enot enega dne. Leto ena osem ena devet, ne, to moraš spraviti skozi ločno, leto ena devet osem devet bo leto
prostega pada. Mase, ki jih je zrak že preveč požrl, se bodo strdile. Mrtvi bodo pobrizgani z vakuumom. Kri bo spet privrela. Ampak ne pred
steptanim snegom. Prechter ve vse. Dopisujeva si. Opozoril me bo. Enkrat se je že zmotil, je že izginil. V senci, v senci zobje postanejo sladki.
6	L I T E R A T U R A
Poljubi oči Miru
Poljubi oči Miru, ki naj se razlije po drevesih. Sonce zunaj sije in ne buči več tako neznosno. Duša upa spet začutiti svoja rebra, svoj sok. Mraz mi je dobro del. Če piha in hodim in gledam avtomobile, me življenje vrne sebi. Najbolj strašno bi bilo, ker pri odhodu ne bi nikogar spoznal. Predaleč bi bili, da bi se jih dotaknil ali čutil. V črni temi ne bi ohranil spomina na ljubezen. Skorja ledu se dela čez vrelo lavo. Počasi se bom morda lahko spet zadrsal. Hodil po prašnih cestah. Otresel suknjič, če bo prašno. Preveč medu in miline je bilo, to je vse. Od prevelikega razkošja se človek razleti.
u