YU ISSN (9296) - LETNIK XXXII, ST. 3 - JANUAR 1992 - CENA 25
MARKO CRNKOVIČ
SEM OPTIMIST
J. J. THOMSON
V ZAGOVOR ABORTUSA
INTERVJU
NIRVANA
EUROPA MAJAL
MENSTRUATION
BLUES
"
- *
!? figi, I
:
■
SLOVENIJA
Pomembnost vprašanja o priznanju je bila in je pi edsta-vljena kot ključno dejanje slovenske "poti v samostojnost". Utopična misel, da nam bo jutri boljše samo zato, ker nas bodo priznali je pesek v oči ljudstvu, ki ga sejejo politiki in politikanti. Saj, stvari se ne zgodijo same od sebe - razen čudežev, seveda - in priznanje Slovenije je lahko kvečjemu boljši pogoj za razvijanje vsega tistega, kar naj bi nekoč imeli in kar si v prihodnosti želimo. To, daje bolj pravi Slovenec tisti, ki se na ves glas dere o tem, je za lase privlečena utemeljitev. Nenazadnje vemo: sami sebe imamo najraje in če vsak dan na ves glas pred ogledalom to ponavljamo, se nepristranski opazovalec utegne vprašati, kaj je stemitipi? Psihoanalitiki bi bržčas našli neprijetne odgovore, zlasti za tiste, ki se venomer prepričujejo, da so nekaj več.
Torej, ne verjamem, da se bom jutri kar tako boljše počutil, še manj, da me bo v dobro voljo spravljala dobra država. Če mi bo dala mir in delala tisto, za kar jo plačujemo, bo največ naredila. In še enkrat, kot že tolikokrat: to ni nikakršno poslanstvo. To je pač delo državnih uslužbencev. Čepa kak minister misli, da je kaj več kot to, neka. Kot pravi tisti bebav pregovor: “Misliti se pravi nič vedeti."
MRTVI
ANTIPROPAGANDA
RESNICA KOT PREVARA
Lden od trendov sedanjega časa je živeti zdravo. In kot z vsakim trendom je tudi s tem tako, da mu večinoma hočemo slediti s kar najmanjšimi napori, nekdo pa dela iz tega dober biznis. Ta sam po sebi ni sporen, sporno pa je, kako. Vzemimo le nekaj primerov reklam, pa napisov na samih izdelkih ipd.:
rastlinsko olje brez holesterola in z mnogo nenasičenih maščobnih kislin, nizkokalorične jedi in pijače vseh vrst, konserve brez konservansov, jedi z mnogo balastnih snovi, da sploh ne omenjamo množice 100% naravnih in bio izdelkov vseh vrst, naravnih in naravno identičnih nasladil, pa vsakovrstnih žavb proti vsern mogočim in nemogočim boleznim in tegobam tega in onega sveta...
Bojda je ameriško združenje potrošnikov že doseglo prepoved tovrstnega propagiranja izdelkov. Saj ne, da navedene zdrave lastnosti ne bi bile resnične, a kupce vseeno zavajajo. Vsak normalen in zdravju naklonjen potrošnik bo med povsem enakimi artikli pač izbral tistega, ki mu bo najprepričljiveje obljubljal, da vsebuje kar največ zdravju koristnega in kar najmanj zdravju škodljivega, da se ga ni dotaknila nobena umetna snov ali poseg ipd. Skratka, ponudnikom, ki hočejo poudarjati zdravju koristne lastnosti svoje ponudbe, bodo predpisali, da morajo na izdelke oz. v propagandnih akcijah namesto splošnih sloganov napisati količino koristnih (pa tudi škodljivih) sestavin na enoto izdelka, potrošniki pa naj na osnovi lastnega primerjanja podatkov na
Akademski časopis Katedra Tyrševa 23 62000 Maribor
Tet: (062) 212-004, 221-675 BBS (062) 222-742 E_MAIL:KATEDRA@UNI-MBAC.MAIL.YU žiro račun: 51800-676-81846
Ustanovitelj in izdajatelj; Študentska zveza Univerze v Mariboru
(v pravnem neredu prehodne,ja obdobja)
Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade
Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji
Uredništvo:
Danilo Vezjak (glavni urednik), Sašo Dravinec (odgovorni urednik), Albert Mrgole,
Rajko Muršič, Miro Lenič,
Darinko Kores-Jacks,
Petra Vidah, Janez Štembergar
Naslovnica:
Oblikovanje: Didie Šenekar
Tisk: GZP Mariborski tisk
Cena izvoda 25, polletna naročnina 200, za pravne osebe 400
Celoletna naročnina za tujino 30 DEM, oz. enaka vsota v drugi valuti.
■ Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu St. 421-1/70.
različnih izdelkih sami ugotovijo, kateri bi utegnil imeti najbla-godejnejši vpliv na njihovo zdravje. Seveda pri tem ni treba posebej poudarjati, da morajo biti podatki točni, in da je ponudnikom, ki se pri njihovem navajanju 'zmotijo*, zagrožena enormno visoka kazen, poleg tega pa še objava njihove 'zmote* in s tem izguba zaupanja potrošnikov.
Pa pri nas? Zgodilo se je že, da so inšpektorji na tržnici, kjer prodajajo bio-izdelke, odkrili riž, ki je vseboval več pesticidov od najbolj zanikrnega 'industrijskega'. Vsakemu povprečno izobraženemu Slovencu bi moralo biti jasno, da rastlinska olja po definiciji ne vsebujejo holesterola (če ga, pač niso povsem rastlinska, njihov proizvajalec torej goljufa z živalskimi dodatki, čeprav mi ni jasno, zakaj bi pri sedanjih cenah snovi živalskega porekla to počel), pač pa so tem kvalitetnejša, čim več nenasičenih maščob vsebujejo (a podatke o tem najdemo le na nalepkah jedilnih olj tovarne Mercator-Oljarica Kranj -torej niso primerljivi z drugimi, prav tako pa ni posebej navedeno, niti kdaj je bila opravljena analiza, niti kje, niti kdo jo je opravil, niti kdo ali kaj jamči, da so podatki točni - no, sama pionirska poteza je vredna hvale in posnemanja). Nizkokaloričnost je skrajno relativen pojem, prav tako konservansi - konservirati je mogoče tudi s sladkorjem, soljo, alkoholom, kisom, maščobo in drugimi povsem naravnimi, celo 'bio' konservansi, ki pa niso zato nič manj konservansi. "Naravno identične" arome so sicer umetne, a kemično enake naravnim (vsekakor pa se ■naravno identično' sliši lepše kot 'umetno'). Balastne snovi oz. dietne vlaknine niso nič drugega kot neprebavljivi (včasih so temu rekli kar neužitni) celulozni deli rastlin - artikli, ki z njimi obilujejo, so torej le manj prečiščeni od 'običajnih' iz istih sestavin, in bi morali biti že zaradi manjše količine vloženega dela in energije ter večjega izkoristka osnovne surovine (manjšega odpadka) cenejši, ne pa dražji od 'manj balastnih" (npr. otrobi, ki se jih v vsakem mlinu dobi skoraj zastonj, običajno pa ljudje z njimi krmijo svinje, so enaki tistim, ki jih v ličnih pakungah, pod zvenečimi imeni z 'bio' prizvokom in po astronomskih cenah prodajajo ljubiteljem zdravih diet). Skratka, zdravo življenje da, toda s pametjo - vse zdravje nič ne pomaga tistemu, ki zaradi njega bankrotira in potem crkne od lakote.
jacks
OBRAMBA
TO JE TO
Desetletje in več sem se kot rezervist redno in pridno odzival vpoklicem na orožne vaje. Na zbirna mesta sem prihajal točno, po predpisih z brivsko peno in rezervnimi gatami, če je bilo potrebno. Potem sem se vedno znova spraševal, kako to, da je okoli mene v glavnem samo proletariat, zakaj jih tam nenehno polovica manjka, od preostale polovice pa je polovica zmeraj pijana. In ali je res nujno, da sem se znašel z vsakim pozivom na drugi javki; ali zato da bi zmeša!
kontraobveščevalcem štrene ali morda po pomoti?
Tako kot enkrat v proslulem sistemu, ko sem prisostvoval strogo zaupnemu sestanku v bivšem domu JNA, kjer so visoki oficirji obravnavali varnostno politično situacijo v mestu, med drugim tudi negativne ideje, ki naj bi jih v Katedro zanašali študenti iz Ljubljane, dokler nismo na polovici seanse družno ugotovili, da tam pravzaprav nisem imel kaj iskati, saj je nekdo na občini zamešal kartončke'. Bil sem torej lojalen teritorialec, ki je nekaj dni na leto bodisi šahiral v Pekrah bodisi jurišal na slivniško letališče ali obkoljeval tisti domačinom dobro znani vodnjak korenškega župnika, da omenim le nekaj akcij. In tako je šlo do poletne vojne, ki sem jo dobil. Proti Albancem, ki so mi šli na živce, ker niso in niso hoteli domov. Ker so kot begavčki spali v hotelu, jedli dobro kot mnogi nikoli dotlej, se sprehajali na svežem zraku v skrbno izbranih oblačilih RK-ja, gledali bitke za Slovenijo iz sedežnih garnitur, nabijali svoje etnošlagerje, igrali pingpong ter pili za dnevnice, ki so jih dobili kot vojni ujetniki. Medtem ko sem sam zastonj poskušal spati na zasilnem ležišču iz odbojkarske mreže, potem, ko sem kot stražar sredi pohorske noči izza dreves kričal na srne, naj stojijo in ježe, naj povejo tiste obvezne šifre v stilu 'Ovde soko, govno, javi se!', ker so nas predpostavljeni opozorili, da so v bistriški vojašnici s helikopterjem pristali specialci z infrardečimi snajperji, mi pa smo poleg prebeglih mladcev branili tudi strateško pomembni stolp, ki je sicer viden s prostim očesom iz zamejstva. Na kratko; Albance sem premagal tako, da
ZARES NEODVISNA TELEVIZIJA
IŠČE SODELAVCE
(mlade, zvedave, nadebudne)
Slišimo se po telefonu:
(062) 212-004, 221-675
UTRINKI (23)
sem jim za tenko steno svoje stražarnice, za katero so mi ves božji dan nabijali v ušesa biljard, najprej sunil palico, ko so jo zamenjali z ročajem metle pa sem jih dokončno dotolkel tako, da sem jim med izdatnim zajtrkom ukradel krogle. Tako je pač; ne more biti vsak junak, tako kot tudi Hemingway ni bil sam kriv, da se je v Normandiji izkrcal v dokaj miren zaliv. In sem mar kriv sam, če so me kot pubertetnika regrutirali v Maršala Tita za kaplarja in sem potem prišel ven avtomatsko kot vodnik, ki je vsa ta leta pot potil in vozil slalom med alfa, beta in gama alkoholiki ter med nekaterimi spoštovanja vrednimi zagnanci, ki jim vojaštvo diši in čin pristoji. Ko sem svoje muke kdaj pa kdaj razlagal pametnim ljudem, so me bolj ali manj trepljali po ramenih in mi vsi po vrsti govorili, naj si, če me to pesti, pač nekaj 'zrihtam'. Šele na zadnjih orožnih vajah sem končno doumel, kaj to pomeni - namreč, da na naslednje človek enostavne ne gre. Seveda bom šel, če bo šlo zares, ampak če že, bom imel v nahrbtniku svoje trpežne teniske, v katerih sem pred leti, ko sem popotoval po VVinetoujevih sledeh, brodil po takrat še miroljubni kninski Krki. Sicer pa bom zelo zelo razmislil in če bo treba, si bom za TO 'zrihtal' potrdilo, da z enim očesom ne vidim mušice na PAP-u, čeprav je moje drugo oko sokolovo. Ali da sem alergičen na cvetni prah. seno, perje in mačke, čeprav sem v bistvu na uniforme. In to je to, kar sem hotel podpisati, preden bom dobil novi poziv na orožne vaje, na katere sem desetletje in več hodil redno in pridno, od zdaj pa ne bo nič več tako, kot je bilo, kot je že lani lepo povedal naš predsednik. Howgh!
Bojan Sedmak
Akademska založba KATEDRA predstavlja knjižni program za leto 1992
Vilko Ravnjak
ESEJI
Zoran R. Novakovič
UROBOROS
Rajko Muršič
GLASBA - IZZIV SVOBODE ALI RESNICA SVETA Nekateri elementi filozofije glasbe
Tiuavii Tiuavejski
PAPALAGI
Hymeyohsts Storm
SEDEM PUŠČIC
Zbornik
REGIONALIZEM
Knjige in katalog s podrobnejšimi informacijami lahko naročite na naslov: KATEDRA,
Tyrševa 23,62000 Maribor telefon: (062) 212 004
Moje pisanje tokrat spodbuja ogorčenost. Potrudil se bom, da me čustvena vzburjenost ne bo zanesla in da bom pripoved zaokrožil z argumenti, ki naj podkrepijo moja občutja in jih hkrati umirijo.
Jedro moje ogorčenosti je slutnja, da bodo opozorila prijateljev iz časa, ko sem izbiral računalnik, po nepotrebnem potrjena, ker ima moč nekdo, ki se ne zaveda daljnosežnosti svojega početja. Za lažje razumevanje sedanje situacije moram torej na kratko opisati njeno zgodovino.
Odločitev za nakup računalnika sem sprejel sam; pri tem sem se oprl na tri izkušnje, ki na srečo niso bile povezane z zastopnikom firme v Sloveniji. Prijatelj, ki ni računalničar in to tudi noče biti, temveč uporablja računalnik kot orodje, je dejal: Mac je najboljši. Trgovec v mestu, kjer sem lani študiral, je ponujal računalnike s tremi različnimi operacijskimi sistemi, toda tretjo uro pogovora me je prepričeval, da naj grem h konkurenci po računalnik s četrtim sistemom, ki mi bo omogočil najbolj učinkovito delo. Slednjič sem v računalniških revijah vedno znova v najrazličnejših prispevkih opazil v kakšnem vrinjenem stavku ali v oklepaju trditev, da se je ta ali ona zadeva v določeni meri približala Ma-covim značilnostim.
Ministrstvo za znanost in tehnologijo in Filozofska fakulteta sta mi z odobritvijo štipendije omogočila nakup računalnika, s katerim nisem samo zadovoljen, temveč sem nad njim kar zaneseno navdušen. Prijatelj je po nakupu pripomnil, da sem vstopil v svet računalniške aristokracije. Žal pa je tako, da se sam ne počutim prav nič aristokratsko, zato pa imam občutek, da se imajo neke druge osebe za aristokrate s svojo držo in s svojim poslovanjem. S tem pa sem pri vzroku za svojo ogorčenost.
Prvo slutnjo, da pričakovanja o podpori in sodelovanju z zastopnikom za Slovenijo ne bodo izpolnjena, sem zaznal, ko sem računalnik začel spoznavati. Morda se bo komu zdelo malenkostno, kar bom zapisal, toda zdelo se mi je, da 'jugoslovanska' verzija računalnika pač pomeni prilagojenost sistema za delo z našimi črkami in našimi značilnostmi pisanja. Izkazalo pa se je, da koledar v operacijskem sistemu izpisuje hrvaška imena mesecev in da program za prevajanje datotek med Macom in DOS-om obvlada samo ameri-kanščino in avstralščino, ne pa slovenščine.
Huje so me prizadeli pogovori, ko sem skušal opremiti računalnik s programi. Znašel sem se v precepu med svojim legalističnim stališčem in možnostjo, da živim v skladu z njim. Ukvarjal sem se z avtorskim pravom in izvedel, da so bili v teh krajih že pred več kot 200 leti običaji taki, da je bila zaščita
avtorske lastnine bolj ali manj na psu (kar so vladarji celo podpirali). Takrat je to veljalo za pisatelje in njihova dela, danes to velja za programe. Predlogi, kako izpeljati nakup, ki bi firmi zagotovil zaslužek, meni pa omogočil plačilo, so naleteli na gluha ušesa. Potem pa so mi jih nekega lepega dne po telefonu ponudili kot izjemno in zasebno obliko dogovora.
Kar se mi je med pogovori zdelo neumno prvi hip in se mi zdi še zmeraj, je dejstvo, da ti sogovorniki, prodajalci ponujajo zgolj in predvsem najdražje, najobsežnejše programe in trdijo, da vsi manjši programi niso dovolj močni, dovolj uporabni. Če vztrajam pri podatkih o lastnostih, jih ne morem dobiti. Cena ni nikoli jasna. Ker enkrat ravno pripravljajo nov cenik. Drugič, ko je cenik narejen, pa programa nimajo na zalogi. Kakšna bo cena ob prispetju, seveda ne vedo.
Druga plat je, da obravnavajo osebo, ki bo program uporabljala v študijske, nekomercialne namene, enako kot firmo, ki si bo skušala zmanjšati stroške in povečati zaslužek. Niti ne odobrijo nobenega popusta za gotovinski nakup niti kakšnega univerzitetnega popusta, kakršni so običajni po svetu, zlasti za Maca in njegove programe.
Še bolj neprijetno je dejstvo, da se ne moreš dvakrat zapovrstjo pogovarjati z isto osebo. Zato vedno znova obnavljaš zgodbe in vprašanja, ostajaš pa brez izčrpnega ali zadovoljivega odgovora. Slednjič te odpravijo z 'darilom*, ko ti na tvojo disketo posnamejo dva programa. Kar se zgodi v takšnem stilu, da občutiš veliko hvaležnost za tolikšno dobrosrčnost, dokler ne ugotoviš, da si dobil dva public domain programa.
Pred dvema letoma je bilo popularno politično geslo 'Evropa zdaj!' Morda bo republika Slovenija že priznana, ko bo prispevek izšel. Vsekakor pa se bodo morali mnogi poslovneži naučiti še marsikaj, da bodo tudi po vedenju del Evrope. Trenutno niso niti trgovci iz Levanta niti protestantsko predani svojemu poklicu, So pa morda pristni Slovenci.
Krona moje ogorčenosti je peripetija, ki se je zgodila na začetku tega leta. S svojim opisovanjem dobrih lastnosti Maca sem prepričal že nekaj oseb. Ena izmed njih se je odločila tudi za nakup. Vendar se je premislila, ko smo ugotovili, da prodaja zastopnik za Slovenijo računalnik za 3.900 dolarjev, čeprav je njegova 'list priče' v Ameriki zgolj 1.900 dolarjev. Nič nimam proti zaslužku, toda takšno razliko si lahko privošči samo oderuh.
Zato pač vsakemu svetujem nakup Maca in hkrati odsvetujem nakup pri firmi MacAda v Ljubljani.
Igor Kramberger •
Katedra 2
Ml VSTAJAMO IN VAS JE STRAH... j ČUDEŽI
KDO BODO ZLOČINCI SLOVENSKE SOCIALNE VOJNE?
T,
udi brez pozivov sindikalistov k državljanski nepokorščini bi delavci bili nepokorni. Iz preprostega razloga - ker so preslabo plačani, da bi lahko poravnali visoke zneske položnic, ki jih dobivajo, in imeli še za naglo višajoče se stroške preživetja. Sindikati, ki ne grozijo več z generalnimi štrajki v tovarniških halah in z zborovanji na ulicah, napovedujejo-organizirano škodenje sistemu javnih in državnih služb. Začela bi se vojna, v kateri ponižani in razžaljeni ne bi mogli biti bolj potolčeni, kot so sedaj. Tudi majhna sprememba na bolje bo zmaga protestnikov, ki tudi napovedujuejo, da bodo, kot se po vojnah običajno dela, iskali tudi vojne zločince - krivce za vojno.
In kdo bodo vojni zločinci v slovenski socialni vojni?
Vroče delavsko poletje 1988 leta. ko so mariborski delavci okupirali Trg svobode, je bilo naperjeno zoper predrago državo. Ki je spet predraga tudi sedaj (in bo še dražja). S to državo se ni mogoče identificirati, saj niti ne obljublja več, da bo bolje. Delavci so povsem prepuščeni kaosu, v katerem vodilni v podjetjih počnejo, kar se jim zljubi. Odpuščajo, skrb za odpuščene pa prevalijo na druge institucije, ki naj bi v tej družbi varovale zakonitost in pravilnost postopka. Te institucije pa v postopkih reorganizacije in obilici problematičnih delovnopravnih postopkov meljejo tudi več kot leto dni. Ko nima odpuščeni delavec nobenih pravic. Kdor ni prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, tudi ni zdravstveno.zavarovan.
Kot v prejšnji državi sta tudi v tej vojska in policija močnejši od parlamenta. Ko se sveti in nedotakljivi kravi napajata pri proračunu, morajo tudi v parlamentarni demokraciji vsi gledati stran. Vzameta pa si več kot šolstvo in kultura skupaj. Kako porabita, pa nobenega nič ne briga
Občinske in republiška vlada se ukvarjajo z visokimi političnimi rečmi, namesto da bi skrbele za zaščito svojih državljanov. Brezposelnih delavcev naj bi bilo v letu, ki prihaja, 150 tisoč. Za mlade tjudi, ki končajo šolanje, ni služb. Zdravljenje je treba plačati. Stanovanja je treba čimprej odkupiti, ker se dražijo. Politiki demagoško govorijo o nemešanju oblasti v gospodarstvo, gospodarstvu pa država določa obrestno mero in monetarno politiko, ne priskrbi pa mu trga. In napoveduje politiko še bolj restriktivnega odnosa do delavstva. Pod takimi pogoji je težko pričakovati večjo
popustljivost in razumevanje delavcev.
Država ne spodbuja gospodarstva, ki prinaša profit, ampak obdavčuje osebne dohodke. Tudi prej so občine pobirale davke neglede na uspešnost podjetij. Začeli so politično manipulirati s socialo. Ko se z neko stvarjo politično manipulira, se je ne rešuje. Je pa izhodišče za politične točke.
V podjetjih krožijo nove in nove govorice o spiskih ljudi, ki bodo morali oditi. Kolektivnih pogodb pa ne spoštujejo, ampak celo strašijo s procesom lastninjenja, ki naj bi prinašal samo slabo, čeprav je jasno, da lastnik premoženja ne bo odpuščal delavcev zato, da bi imel prazne proizvodne dvorane, ker ga bo vloženi kapital preveč žulil. Sedaj pa v podjetjih bijejo boje za lastnino in od umirajočega nesramno trgajo kose telesa. Tako vse bolj postajamo plastna družba; na eni strani so ljudje, ki so brez sredstev za preživljanje, na drugi pa se oblikuje elita, a ne na podlagi rezultatov dela, poslovnosti, vlaganj kapitala, ampak zaradi zmedenih razmer.
A nova država ima v primer- , javi z 1988. letom veliko prednost, ki jo vneto izkorišča: danes so ljudje izjemno prestrašeni zaradi politične situacije, vojn, za delovno razmerje in svojo perspektivo. Sindikalisti sicer pravijo, da naj nihče ne računa, da bo z represijo lahko pokoril protestnike, ki nimajo kaj izgubiti, čeprav prestrašenost sploh ni posledica česa votlega, okoli česar nič ni, ampak prav represije.
Vojni zločinci bodo tisti, ki so odgovorni za tisto, kar bo povedal vsak izmed tistih, ki so zaradi slabe gospodarske politike ostali brez dela, ki so na čakanju na delo, ki so postali reveži. Teh zgodb bi se oblast morala bati. Ker tokrat krivde ne bo mogoče zvaliti na Srbe.
Bojan Tomažič
NOVA KULTURA
T.
ermini alternativna kultura, subkultura ali celo temu pripadajoče "prakse" so se skoraj povsem umaknili iz slovenskega javnega lepogovorjenja. Preteči bo moralo nekaj časa, da bo termin alternativno dobil nov, oz. prvič pri nas tisti pomen, ki mu gre. Vmes pa bo, kot nas realnost prebuja, nično stanje. Obdobje nove kulture.
Poglejmo osebnosti našega prostora, ki ustvarjajo kulturno podobo Slovenije. Kulturo pojmujmo kot kvaliteto življenja in fluid, v katerem trenutno vegetiramo. Ključni moment preobrata v kulturnem življenju Slovenca je tragična zamenjava vlog v političnem življenju. Vsled vesoljnih sprememb ustroja sveta, ki so vplivale na dogodke pri nas, ki smo si priborili demokracijo, se je mnogo ljudi znašlo v vlogah osebnosti slovenskega odrešitelja. Če je kultura eden temeljnih faktorjev obstoja naroda, nas lahko reši le čudež. Čudeži pa se dogajajo v svetu vernih. Čudeže že imamo, samo da niso v medsebojni korelaciji, ki bi Slovenca povzdignila v nebeške višave superiornega. To so trije: Janša, Peterle in Priznanje. Čudež Priznanje bi meso postal, ko bi pametni Slovenci zmogli sebe pogledati z očmi Očeta - tistih, ki priznanje lahko izrečejo. Sedaj pa je stanje takšno, da je Priznanje najpogosteje slišana beseda vsakega Slovenca, vendar brez mesa. To je taktika, ki je Nemčijo, deželo z največjim številom vegetarijancev, pripeljala na pot prave odločitve. Druga pa je zamenjava vlog Janše in Capudra.
Kulturno ministrstvo bi z Janšo dobilo pravega človeka za popoln razvoj kulturnega napredka Slovenije. Vojaška organiziranost Slovencu zelo ugaja; tiste, ki se s tem ne bi strinjali, bi kulturno odstranili. Brez iluzij, saj ima vsak sistem nezaželjene in neuspešne. Janševa organizacija kulture bi prinesla veliko koristnega v vse pore družbenega življenja Slovenca.
Vojaško kulturno vzgojen podjetnik ne bi nikoli razprodal svojega podjetja tujcu za svojo (in svoj tim) dobro podkupnino, temveč bi se trudil zavzeti s svojim podjetjem še delnice tujih firm in bi bil pri tem še kako odločen. Zastavljene cilje ekonomskega razvoja bi uresničeval tudi za ceno svoje lastne materialne situiranosti.
Sama organiziranost kulture bi pod Janšo prosperirala že od samega izvora sredstev, procenta družbenega proizvoda. Ta bi bil veliko višji. Na vrsti so posamezne veje kulture. Za šefa najboljšega slovenskega gledališča bi Janša brez problemov našel primernega človeka, kot je npr.
LOKALNA SAMOUPRAVA
PAMET MED REGIONALIZMOM IN ŠOLSTVOM
g. Kacina, ki bi s svojim populističnim pristopom navdušil množice, navadne ljudi, za gledališko umetnost, in ne bi gradil snobovskega gledališča sredi obubožanih množic. Slikarjem bi kolonije organiziral na terenu učnih centrov. S prevozom umetnin za razstave v Ameriki ne bi bilo problema, saj so na voljo tri letala. Pesniki in glasbeniki bi kot strateška kulturna oborožitev uživali posebne ugodnosti. Popularna kultura bi bila organizirana kot pešadija. Alternativna kultura pa bi imela status obveščevalne službe. Za amaterje v kulturi bi organizirali večmesečne tečaje za t.i. kulturne prostovoljce in obveznike (profesionalce). Janša bi, kot odličen publicist in intelektualec, tudi v javnosti nastopal suvereno in se zavzemal za kulturo. Njegovi govori in članki bi vzbujali strinjanje pri kritični javnosti. Ob njegovem vodstvu bi kultura vsestransko zaživela.
Nasprotna osebnost Capuder bi prevzel vojaško oblast. Poslušnost oblasti bi odlikovala njegovo vojsko, kar bi potegnilo za sabo pozitivne učinke v svetovni javnosti, ki prideluje meso iz besed. Priznanje kulturni deželi ne sme biti problem. Vojaška organiziranost kulture pa ne bi tako nalahko prišla v javnost, pa tudi če bi, to je vendar kultura. Še najmanj pa bi se Očetje zavedli nevarnosti ‘popka sveta", ki bi s svojo kulturo bil potencialni imperialist. Gospod Capuder bi v vlogi obrambnega ministra slovensko vojsko naučil spodobno molit in religiozne moralne zavesti, ki je še tako potrebna pri obrambi svojega doma. Koncept individualne obrambe družinskega ognjišča bi dobil prednost, saj zato v resnici gre, ko ti četniki pridejo zaplenit svinje. Vojaki in posamezni štabi pa bi v danih materialnih razmerah postali iznajdljivejši, ko bi iskali sponzorje v domačem gospodarstvu.
In kaj ima vse zgoraj povedano zveze z ‘novo kulturo’ ali alternativo, za katero se v tem časopisu zavzemamo, razen da bi ta dobila precej zavidanja vredno vlogo agenture v kulturnem ministrstvu. Točno to. Če se ne zgodi, čudež se bo vse skupaj pobralo v maloro. Čeprav alternativa ni nacionalno tendenciozna, pa vendar v končni fazi nacionalna kultura brez nje ni več celota.
Organizatorji Mreže za Metelkovo in drugi po Sloveniji bi se verjetno zadovoljili z manjšim čudežem od zgoraj navedenih. Zadostovala bi ena vojašnica v Ljubljani in po ena v drugih večjih krajih po Sloveniji za kulturne dejavnosti. Gospodje, zgodi naj se vaša volja.
V,
Dušan Hedl
več kot pol leta je 1 bilo na temo I regionalizma popisanega f že veliko preveč papirja, if toda razprave in variacije . § na temo niso prinesle if nobenega otipljivega I rezultata.
Čeprav bi marsikdo želel prikazati ustavno določbo o prostovoljnem združevanju občin v širše regionalne skupnosti kot velik napredek, so ‘regionalci’ dosegli kvečjemu pirovo zmago. Prostovoljno združevanje namreč pomeni kvečjemu tolažilno koncesijo štajerskemu jamranju, ki se je za sedaj izobličilo samo v obliki nekakšne štajerske (poslovne) zveze, ne kaže pa na kakšno resnejšo zak-oličenost moderne variante komunalne urejenosti (ali lokalne samouprave, če uporabim izraz ob katerem pošten Slovenec samo zardeva). Pameti nam pač primanjkuje: ustava sicer odpira vrata, toda z dobrim trenažem zacementirana pamet (v kombinaciji dunajskega drilla, balkanske "luka-vosti' in ruskega avtoritarstva) ne bo znala stopiti skozi podboje.
Problem regionalne urejenosti ni samo upravno političen problem (ki bo sedaj belil lase predvsem sestavljal-cem novega volilnega zakonika), ampak je tudi problem racionalne presoje. Presoje o tem, katera varianta lokalne urejenosti je za konkretno skupnost (kot odprt sistem) najbolj optimalna. Spremenljivk je malo, koeficienti so znani, številke so sicer velike, a še obvladljive (fraktalne teorije v tem primeru še ne potrebujemo). Vprašanje pa je, kako naj bodo zasnovane stopničke oblasti na poti med perfor mativom parlamenta in delovanjem posameznikov -koliko naj jih bo in kakšni naj bodo vmesni nivoji dialektike med državljanovimi pravicami in svoboščinami ter dolžnostmi, da bo stvar najcenejša in najbolj učinkovita. Ko bi nam nek strokovnjak na kakšnem elementarnem grafu znal prikazati krivulje, ki bi zadevale samo ceno organov državne uprave v odvisnosti od števila narodnih zastopnikov na prebivalstva na vsakem nivoju oblasti, bi bila odločitev jasna, toda zaradi tega, ker nas še zmeraj bolj fasci nira sofistično modrovanje (ki smo ga pripravljeni v očaranosti tudi izdatno plačevati) ali cicer-onske retorične spretnosti, ki se seveda v slovenskih primerih praviloma sprevržejo v mlatenje prazne slame in razpihovanje megle, še zmeraj ne vemo, če bi bilo pametneje imeti povsem centralizirano državo s parlamentom in množico občin po srednjeveškem komunalnem receptu (pri čemer - če sem prav obveščen - naj bi vsaka nova občina še vedno premogla svoje organe lokalne oblasti: vlado, morda celo nekakšen svet lokal-
nih modrecev) ali morebiti nekakšen slovenski "zvezni" parlament in kakšnih pet pokrajinskih parlamentov ter občine, ki bi bile ekvivalent sedanjim krajevnim skupnostim. Drug graf bi nam moral prikazati nekakšno stopnjo odpora (oz. entropije), s katerim se srečuje oblast pri realizaciji sklepov parlamenta (in seveda optimalen vpliv konkretnih državljanov na odločitve parlamenta) - ali bolj po domače: kakšno težo bi imel glas posameznika na konstituiranje parlamenta (na lokalnem ter centralnem nivoju) in koliko časa (delovnih ur in kilogramov papirja) bi potrebovala neka konkretna odločitev oblasti, da se udejani na terenu - oz. koliko birokratskih zaprek je med per-formativom in realnostjo. Ko bi nekdo s konkretnimi številkami razvozlal problem cene oblasti in efektivnosti delovanja te oblasti, bi bile stvari jasne. Toda, ali so naše šole sproducirale kadre, ki bi znali računati, ne pa samo govoričiti? Verjamem, da ne, kajti še predobro se spomnim, kakšne težave je pred leti povzročil navaden obrestno obrestni račun (ali dejstvo, da diplomirani inženirji niso vedeli, kaj početi z logaritmom), ko se je prvič pojavil revalorizacijski faktor.
In smo pri šolstvu. Vprašanje trezne pameti je v tem trenutku najpomembnejše. Po eni strani so samoupravljalski fundamentalisti zasrali nekaj generacij šolarjev, ki bi morale na usmerjen način postati ■vsestransko razvite osebnosti■ (saj se še spomnite tega umnega spačka?), po drugi strani pa bi tisti, ki so se v isti dobi skrivali v mišjih luknjah, sedaj želeli ustvariti novega, duhovno uravnoteženega človeka skozi "ponovno evangelizacijo Evrope". Z istimi sredstvi. Šolska barka, ki jo enkrat krmarijo marksistični pedagogi, potem kakšni "pragmatični" tehnicisti, za konec pa se začnejo za krmilo puliti še krščanski fundamenta listi, je obsojena na večno krožno plovbo v kakšnem nepomembnem zalivčku. Njen tovor pa gnije. Tako pa prihaja do absurdnih situacij, ko abotni modrijani razpravljajo o tem, če Slovenci potrebujejo dve univerzi ali ne. (Če bi ugotovili, da ne potrebujemo dveh, bi se kmalu začeli spraševati, če sploh potrebujemo univerzo, saj obstajajo v neposredni bližini naše deželice tovrstne ustanove na veliko kompetentnejšem nivoju...) Kakorkoli obrneš: za pamet med Gorjanci in Karavankami pač ni poskrbljeno -konec koncev pa nam je že Ter-tulijan razodel, da nam pri skrivnostih Vere pamet kvečjemu škodi.
Rajko Muršič
INTERVJU
MARKO ČRNKOVIČ:
OPTIMIST SEM
Kdor se še spomni Teleksa, se spomni tudi kolumnistične rubrike Ura kulturne anatomije. In Marka Crnkoviča, takrat še študenta, zdaj pa direktorja umetniškega programa v najbolj elitni slovenski kulturni ustanovi, Cankarjevem domu. Zase in za svojo generacijo pravi, da njihov čas še prihaja.
katedra Kako ocenjuješ dosežke v slovenski kulturi v minulem letu, zlasti s stališča tvojega položaja, odkoder vendarle imaš globalnejši pregled nad dogajanjem in s stališča kriz, takšnih in drugačnih?
Crnkovič: Ne glede na krizo je bilo v Sloveniji veliko kulture in bogata bera. Čeprav je dejstvo, da smo v ekonomski in kulturno politični krizi imam občutek, da odkar sam spremljam kulturo, da se vedno več stvari dogaja. Mislim, da kultura pri nas ne nazaduje. Tudi v funkcionalni krizi obstajajo mehanizmi, da umetniki in kulturniki najdejo poti ter se zmažejo ven in izpeljejo zastavljene stvari do konca. Kriza sama po sebi je sicer silno zoprna, ni pa hkrati nujno, da je tudi nekaj slabega. Malce bo treba potrpeti, prepustiti stvari tudi samim sebi, pa bomo videli kam se vse skupaj razvija.
katedra Ali je morda videti, da stanje stvari, kot je bilo v letu 1991 kakorkoli vpliva tudi na umetniške in kulturniške trende?
Crnkovič: Kriza bo vplivala gotovo tudi na umetniške trende, v to sem prepričan. Vendarle pa, kultura drugače funkcionira kot pa gospodarstvo, kjer se pač masovno producira. Tudi znotraj kulture obstaja konkurenca in slej ko prej bo prišlo do tega, da bo obstalo tisto, kar je res v redu. Denimo poezija. Pesniške zbirke izhajajo v smešno nizkih nakladah in enoten trend očitno je, da se bo poezija popolnoma marginalizirala. Morda se ji
posveča prevelika pozornost, tako znotraj umetnosti, kot literature. Če bo dovolj dobra, se bo vse to korigirajo z ekonomskimi mehanizmi. če ne, se bo marginalizirala, konec, zdravo. Če je ljudje ne berejo, je pač ne berejo. To je brutalno povedano, toda vemo, da ljudje nasploh ne berejo veliko. Tukaj je potrebno upoštevati druge mehanizme, da je treba ljudi navajati k temu, da berejo. In da nehajo brati poezijo, če si tega ne zasluži. To je seveda predpostavka lastne selekcije. Enako, kot je s poezijo je z ostalimi stvarmi, filmi denimo. Prav pri filmu se je v Sloveniji dolgo vlekla konstanta, da se v Sloveniji letno sproducira pet filmov. Lani so dva in mogoče ni realno pričakovati, da bi jih v deželi z dvema milijonoma prebivalcev lahko več. Možno je, da je bilo pet filmov letno predimenzionirano. Včasih so bili vsi filmi subvencionirani, zdaj ni več tako. In v povezavi z umetniškimi trendi se to pokaže tako, da nastaja žanrski film, ki je po definiciji komercialne narave. Za razliko od umetniškega, avtorskega filma, ki ga ni več toliko. Nenazadnje pa je tudi tako, da slovenski film ni nič cenejši od tistih, ki jih naredijo v večjih državah. In vprašanje je, ali ga bo videlo dovolj ljudi, da bo rentabilen.
katedra. Očitno gre za vprašanje, kritičnega pragu, po katerem se stvari splačajo, oziroma sploh lahko delujejo. Verje-tn o je potrebno včasih, na nekaterih področjih, vključiti tudi dodatne mehanizme, da se prag doseže.
Crnkovič: Obstajati mora kritična masa ljudi.
katedra V Sloveniji je ni. Logika trga ne more vedno delovati in reševati stvari. Naj ji bo vse skupaj prepuščeno?
Crnkovič: Malo ja, malo pa ne. Dejstvo je, da sta bila kultura in umetnost do zdaj ujčkana. Kakšen tržni udar v kulturi po moje ne bi škodil, čeprav je treba biti previden, to le niso običajne potrošne dobrine. Potrebno je najti neko ravnotežje.
katedra In kakšna bi bila ideja tega ravnotežja?
Crnkovič: Obstajajo stvari, kot se jim je včasih reklo, ki so
posebnega družbenega pomena. Pustimo ta izraz, ampak to obstaja. Nacionalna kultura mora biti uravnotežena. Obstajati mora pač cela paleta od garažnih bendov do SNG- jev, oper in filharmoničnih orkestrov. Vprašanje je, koliko česa potrebujemo. Zelo možno je, denimo, da je v Sloveniji preveč institucionalnih gledališč. V nobenem ne morejo trditi, da imajo non-stop polne dvorane. Skratka, negovati je treba prav vse stvari, vse pojavne oblike kulture. In s stališča kulturne politike nima smisla delati razlik. Seveda pa so tudi stvari, ki so tržno bolj zanimive. Gotovo je to film, pa zabavna glasba,
jazz. Skratka, so tudi zadeve, za katere državi ni treba skrbeti.
katedra Ob vsem tem, ali se ti zdi, da je razmerje med povpraševanjem in ponudbo kulturnih dobrin v Sloveniji kakorkoli usklajeno?
Crnkovič: Načeloma bi moralo biti v Sloveniji toliko stvari na izbiro, kot v kakšnem Londonu, New Yorku ali Parizu. Če gledamo kvantitativno, je to seveda utopično, v bistvu pa povprečni slovenski ljubitelj kulture nima nič manj potreb kot nekdo v Londonu. Hočem reči, če pač primerjaš, ljubljanski ljubitelj kulture ne porabi nič manj časa za umetnost in kulturo, kot kdo v Londonu. Čim več, tem boljše. Problem vidim drugje: ljudi v Sloveniji je enostavno treba navaditi, da se bodo bolj zanimali za kulturo. Tukaj je več zagat, najprej to, da je Slovenija popolnoma spolitizirana. Stvari, ki ljudi najbolj zanimajo, se dogajajo v politiki. In tako je v bistvu bilo že v vseh osemdesetih, ko je bilo povsod prisotno disidentsvo. Umetnost sama se je močno spolitizirala. In zdaj spet vse to, vojna, osamosvajanje, gor pa dol, to so stvari, ki odvračajo od umetnosti. Umetnost je v bistvu luksuz, ki si ga človek privošči, ko ima vse ostalo porihtano, da si izboljša kvaliteto življenja. In za to se mora
politika spustiti na običajno raven prisotnosti, stvari se morajo urediti. Takrat se bo'tudi povečalo zanimanje za kulturo. Namreč, če gre državi v redu, gre v redu tudi kulturi. Pa ne samo zato, ker je več denarja, ampak zato, ker vse boljše funkcionira.
katedra Kakopasetespremem-be zarisujejo v identiteti nacionalne kulture, zlasti v času, ko naj bi se intenzivno promovirali navzven in hkrati ob dejstvu, da se Evropa danes - za razliko od pred nekaj let-drugače konstituira?
Crnkovič: Dandanes je po moje težko govoriti o jasno razvidni identiteti katerekoli nacionalne umetnosti. No, gotovo obstaja nacionalna specifika znotraj kateregakoli žanra umetnosti, čeprav je to težko opazna podlaga, ki nastopa v obliki miselnih
obrazcev, magari traum, zlasti v slovenskih primerih gre velikokrat za traume, do literarne, zgodovinske, mitološke tradicije. Gotovo se da te stvari razločiti, niso pa po mojem bistve-ne.Pa tudi pravega smisla ne bi imelo vztrajati na tem, naj ima slovenska umetnost blazno specifiko. To je tudi problem, ki se pojavlja v odnosu Slovencev samih navzven, zadnje čase se itak precej govori o promociji Slovenije, ampak vsaj na tem vladnem nivoju, kakor so do sedaj poskušali, tega po mojem ne Stekajo čisto dobro. Gre za to, da imajo v glavi fiksno idejo, da se mora Slovenija prikazati kot nekaj povsem specifičnega, kot nekaj, kar je popolnoma drugačno od vsega drugega in potem pač peljejo nekam ven in kažejo
pevske zbore in folkloro, pa Rezi-jance, pa pritrkavanje z zvonovi... To je sicer O.K., to je folklora in nimam nič proti njej, ampakto je tisto, kar pride v bistvu šele potem, kot dodatek za sladokusce, ki jih Slovenija slučajno malo bolj zanima. Toda stvar je v tem, da je treba zdaj Evropi dopovedati ravno nasprotno, da se v Sloveniji ne dogaja nič eksotičnega, nič neverjetnega ali pa odštekanega, zaostalega ali pa etničnega ampak, da setu čisto normalno živi, da imamo tu toliko in toliko gledališč, ki delajo take in take sodobne komade, ali klasiko ali moderne tekste, da imamo jazz bende, pa rock bende, pa da mladina hodi na koncerte, pa da imamo jazz festival in tako naprej. Skratka, da stvari funkcionirajo na tak način, kot drugje in šele potem bodo videli, da nismo eni bušmani. V tem je štos.
katedra Se ti zdi, da je zdajšnji čas, ko se v Evropi formira nova politična in družbena struktura pravšnji za to, da pade vanjo še Slovenija, ali pa nam bi šlo bolj na roko kakšno obdobje, koso stvari bolj togo nastavljene ?
Crnkovič: Ja, te spremembe v Evropi lahko prav pridejo, Evropa je malo konzervativna, malo je rigidna, ampakpo svoje je tudi zelo fleksibilna, zlasti pa na področju kulture, o tem ni dvoma. Ne verjamem, da bi se šla zapirat. Se pa lahko zapre, če prideš na festival, kjer so čisto druge stva-
ri, s kakšnimi Rezijanci. Potem izpadeš malo arhaičen. Sicer pa se ti stiki krepijo. Posamezni ustvarjalci imajo stike in ti se počasi gradijo naprej. Problem je samo v tem, da se to ne pospešuje na bolj uradni ravni.
katedra Bo Evropa odnesla kaj več od tega, da se vzhod spreminja in z njim mi, bo to vplivalo na evropski tradicionalizem?
Crnkovič: Mislim, da bo prišlo do teh vplivov. Kdo bo več odnesel, je težko reči. Verjetno vzhod. Prvič bo več odnesel čisto v funkcionalnem smislu, ker na zahodu stvari enostavno bolje funkcionirajo, po drugi strani pa verjamem, da je na zahodu več idej, ker - to je sicer osebno mnenje - zame je več idej tam, kjer je več izobilja. Verjetno je bil vzhod preveč prisiljen v revolt in to po mojem ljudi omejuje. Je pa seveda fajn, da se to dogaja.
katedra Kar se Slovenije tiče, se ti ne zdi, da je pretirana politizacija privedla k intenzivnejšemu vračanju k tradicionalnim formam, zlasti v smislu
nerazumevanja, o katerem si govoril.
Crnkovič: Menim, da ne bo šlo na slabše. Ti trendi gotovo obstajajo, obstaja ta folklorni nacionalizem, ampak po moje se bodo te stvari popravile. Verjetno gre za reakcijo na to, da smo imeli cela osemdeseta en tak divji liberalizem, ko se ni prav vedelo, kdo ima v resnici vpliv, tudi uradna politika ga ni imela, disidenti ga tedaj tudi še niso imeli tako, da se ni prav vedelo
kaj je kaj. Zdaj je prišla spet bolj ven cerkev, mogoče je to samo nihaj v drugo stran. To se bo stabiliziralo. Vedno bodo obstajali ljudje, ki bodo hodili naokoli v lovskih jaknah ampak, če bo šel razvoj naprej, ni variante, da bi prevladal folklorni nacionalizem. Ker navsezadnje ima Slovenija vsaj dva velika urbana centra in mesto ta folklorni vpliv zelo nevtralizira.
katedra Kje pa je v Sloveniji po tvojem mnenju največ potenciala, nasploh in v kulturi?
Crnkovič: Slovenija lahko računa na prodor predvsem s turizmom, recimo. Malojezasvinja-na, ampak saj je čisto luštna dežela pa praktična, in vse lahko vidiš takoj. Majhna je in tako naprej in zdaj bi bilo dobro, če bi se kultura in ostale zadeve tudi na to šlepale, ravno na to, da ti ljudi enostavno pritegneš in zainteresiraš, da pogledajo še kaj drugega kot Piran in Bled. Da bi pa lahko blazno prosperirali na račun umetnosti, tega ne verjamem. Slovenija lahko marsikaj pokaže že zdaj in še več bi lahko ampak, da bi zdaj to opredeljevali v zavesti Evropejca kot državo, v kateri se ogromno stvari dogaja v umetnosti, tega ni. Dovolj je, če vedo, da setu stvari sploh dogajajo in to je ta prvi korak.
katedra Če vse skupaj obrnemo še malce navznoter, kako ocenjuješ interurbane odno-
se v Sloveniji, zlasti na relaciji Ljubljana - Maribor?
Crnkovič: Čimveč stvari se bo dogajalo v Mariboru, tem boljše bo to ne samo za Maribor, ampak tudi za Ljubljano. Kljub vsemu se v Mariboru marsikaj dogaja in mimogrede, tu je večni problem z mariborskim gledališčem, ko prihajajo sem gostovat in razlagajo, kako imajo vedno polne dvorane. No, treba je upoštevati, da ljudje v Mariboru nimajo toliko izbire, v Ljubljani je vsak večer nekaj. Tam lažje napolnijo dvorano. Ampak meni se zdi predvsem bedasto to, da tako blizu kot sta Ljubljana in Maribor geografsko, da ni več kroženja ljudi, da se človek usede v avto in gre v Ljubljano ali pa v Maribor in nazaj še isti večer. To je sicer stvar republiške uprave za ceste, toda moti me. Zdi se mi neumno, človeka res mine, da bi se cijazil. Skratka, Ljubljana je po svoje malo preveč počivala na lovorikah glavnega mesta, to je dejstvo, in v bistvu bi moral v Sloveniji obstajati še en center, s katerim bi
se Ljubljana lahko primerjala ozi-> roma bi sd* morala primerjati. Zdaj se Ljubljana primerja z Mariborom, ki je še edino kolikor toliko veliko mesto in si vsi mislijo, oh kako je pri nas več stvari, ker v bistvu jih je več, ampak to potem uspava. Dejansko bi moral Maribor doživeti ekspanzijo, da bi se Ljubljana malo zamislila nad sabo.
Sašo Dravinec
Dejstvo je, da sta bila kultura in umetnost do zdaj ujčkana. Kakšen tržni udar v kulturi po moje ne bi škodil, čeprav je treba biti previden, to le niso Ш običajne potrošne dobrine.
|	Načeloma bi moralo biti v Sloveniji toliko stvari
I	na izbiro, kot v kakšnem Londonu, Nevv Yorku ati
Parizu. Če gledamo kvantitativno, je to seveda I utopično, v bistvu pa povprečni slovenski ljubitelj kulture nima nič manj potreb kot nekdo v | Londonu.
INo, gotovo obstaja nacionalna specifika znotraj I kateregakoli žanra umetnosti, čeprav je to težko 1 opazna podlaga, ki nastopa v obliki miselnih I obrazcev, magari traum, zlasti v slovenskih primerih gre velikokrat za traume, do literarne,-zgodovinske, mitološke tradicije.
i	Vedno bodo obstajati ljudje, ki bodo hodili naokoli
I	v lovskih jaknah ampak, če bo šel razvoj naprej, ,
I ni variante, da bi prevladal folklorni nacionalizem.
Katedra 4
SERVIS ŠTUDENTE, REKTOR SERVIS, ŠTUDENTJE S SERVISOM
ŠS MARIBOR -ODHAJA Z UNIVERZE?
V
pritičju novih blokov na Gregorčičevi cesti v Mariboru se je v kratkem času pojavil cel kup prestižnih lokalov, kot je denimo prodajalna izdelkov slovitega kreatorja Cardina, predstavništvo računalniških proizvajalcev in nekoliko bolj skrit očem salon za hujšanje po ekskluzivni ceni. V tej imenitni soseščini deluje torej že nekaj časa nova poslovalnica Študentskega servisa Maribor. Zdi se, kot da so krila študentk še nekoliko krajša, da so njihove frizure še za kanček bolj urejene in da so njihovi kolegi v kavbojkah in starih puloverjih kar v zadregi, ko vstopajo v tako zglajeno svetišče, kjer jim dekleta s profesionalnim nameškom pomagajo najti delo.
Samo ugibamo lahko, ker najnovejših raziskav o tem pač ni, kolikim študentom pomeni to delo možnost preživetja. Gotovo je njihov delež večji, kot je bil lani, in nemara je še prejcej manjši, kot bo čez nekaj mesecev. Tako je razumljivo zadovolj-
V tem času pa si lahko zastavimo nekaj vprašanj, na katera smo tudi skušali najti vsaj zasilno zadovoljive pdgovore. Lahko postavljamo Študentski servis v vlogo "dobrotnika”, ki blaži zgrešenosti štipendijske politike in licemernega odnosa,
Samo ugibamo lahko, ker najnovejših raziskav o tem pač ni, kolikim študentom pomeni to delo možnost preživetja. Gotovo je njihov delež večji, kot je bil lani, in nemara je še prejcej manjši, kot bo čez nekaj mesecev.
stvo direktorja ŠS Marjana Krajnca, ko se pohvali, da so "edini servis, ki ima dovolj dela za vse, ki ga potrebujejo".
Bodimo primerno euforični in recimo, da je ta širitev poslovanja servisa, ki premore sicer že lepo število podružnic v severovzhodni Sloveniji ("stare" so v Celju, Murski Soboti in v Slovenskih konjicah, novejše v Velenju, Hrastniku in v Žalcu, v kratkem bo pričela delovati podružnica na Ravnah na Koroškem, mariborsko pomursko štajersko koroška naveza pa širi svoj vpliv še na belokrajnsko stran, ker je ustnavljanju podružnica v Črnomlju) le majhen korak za mariborsko zdelano gospodarstvo in za tisoče mariborskih nezaposlenih delavcev. Je pa - tu bi v priložnostnem govoru primerno povzdignili glas - velik korak za študentsko rajo, ki si ji - prvič - ni potrebno več brusiti podplatov do Gosposvetske ceste in razmišljati, kako lepo bi bilo dobiti sobo v tamkajšnjih domovih in - drugič - lahko na lastne oči ugotovi, da se je zaupala sposobnim menedžerjem
Toda - vedno je kak toda - za to študentsko servisno idilo je v zadnjem času brbotalo toliko sporov, da je moralo odnesti varnostni pokrov in vznemiriti študentsko in univerzitetno sfero Kajti gotovo ni čisto vsakdanje, če rektor na seji Sveta univerze zelo po domače ozmerja direktorja ŠS in mu navrže, da ga bo s servisom vred "vrgel z univerze" Seja Sveta, kjer naj bi to grožnjo uresničili, je bila previdena že pred novim letom, ker pa je (iz drugih vzrokov) bila preložena, bo "Obračun pri OK Coralu" verjetno sledil v naslednjih dneh.
Katedra 5	1
s katerim tudi nova demokratična država nadaljuje odnos do bodoče intelektualne elite (nič ni novega pod soncem, pod do pameti vodi skozi vice, ki ohladijo preveč razgrete glave - če so prav temperirane)? Ali je bolj
Povzemimo najprej na kratko bistveno iz zgodovine servisa in tisto, kar je sprožilo spor. ŠS v Mariboru je bil ustanovljen že leta 1961 in 1979 je postala njegov soustanovitelj univerza (pred tem zveza študentov oziroma ZSMS), ki se je pri tem odpovedala ustanoviteljskemu vložku, tako da je bil servis ves čas tudi materialno povsem samostojna firma. Predlanskega marca so z referendumom postali člani univerze - po presoji direktorja servisa je to predvsem častni status, ki jim je pripadel za zasluge za razvoj te univerze, za kar so bili nagrajeni tudi z najvišjim priznanjem univerze, v času jugoslovanskega bratstva pa tudi kot najboljši študentski servis v državi.
Sožitje univerze in servisa se je zdelo vzgledno do lanske pomladi, kot je komaj ustnovlje-na študentska organizacija do-
Studentje pripravljajo bistvene spremembe v poslovanju študentske organizacije - v Demšarjevem programu je tako tudi profesionalec (direktor?), ki bo finančno izboljšal rezultate organizacije, čeprav naj bi ta še naprej seveda ostala neprofitno usmerjena.
primerna oznaka SS kot firma, ki spretno izkorišča ceneno študentsko silo in ki se na zvit način izmika svojim obveznostim do študentskih obštudijskih dejavnosti, oziroma delitev tega denarja spreminja v polprivatne dogovore? Ali - ne nazadnje - ŠS kot najnovejša članica Univerze v Mariboru, ki se ni hotela (mogla) statusu in dogovorom primerno "obnašati"’
bila dvojčico in se nato nista mogli zediniti, kateri pripada denar ŠS. Posledica - denarja ni dobila nobena od njiju. Krajnc sicer trdi, da so kljub temu (denar so po svoji presoji nakazovali posameznim študentskim dejvnostim) nekajkrat presegli svoje dogovorjene finančne obveznosti do študentov za celo lansko leto.
Novi Svet univerze je nato
pred poletnim premorom sprejel rektorjevo pobudo, da ŠS denar za študente nakaže na univerzo, ta pa bo nato poskrbela - s pomočjo komisije, v kateri bi bili študentka-prorektorica, vodja študentskega referata na univerzi, predstavnik študentske orgniacije in še kdo - za pravičho delitev Toda, kot je na naslednji, že jesenski seji Sveta, povedala v. d. tajnika univerze Vesna Marn, dogovor ni bil izpolnjen, ker nanj ni pristalo vodstvo ŠS. Pač pa je direktor tik pred omenjeno sejo Sveta in tik pred prvo sejo novoizvoljenega skupnega študentskega parlamenta podpisal začasno pogodbo s tedaj še obstoječo prvo študentsko organizacijo, torej brez (vsaj uradne) vednosti uradnih študentskih predstavnikov, na vsak način pa brez vednosti in pristanka kolegija študentov-prorektorjev in ostalega vodstva univerze. Od tod torej huda kri rektorja in predlog "izgona" ob ugotovitvi, da rektor direktorju servisa kaj drugega "žal ne more storiti".
Čeprav torej dokončnega razpleta še ni, se je vmes -kolikor je doslej znano - vendar zgodilo nekaj bistvenih stvari. Študentski parlament je potrdil sporno pogodbo, novo študentsko vlado so prevzeli ljudje, ki v glavnem pripadajo prvi študentski organizaciji (pogodbo je "nezakonito" podpisal Pavle Demšar, ki je zdaj mandatar študentske vlade in torej pooblaščen za te sklepe). Študentje pripravljajo bistvene spremembe v poslovanju študentske organizacije - v Demšarjevem programu je tako tudi profesionalec (direktor?), ki bo
 ■ ...........
'PristaniSCe in kopno Martina Haideggeria' IŠTUK. Maribor. Gosposvetska c)
finančno izboljšal rezultate organizacije, čeprav naj bi ta še naprej seveda ostala neprofitno usmerjena. ŠS ima seveda tu bistveno vlogo in v primeru, da se bo univerza ustanoviteljstvu odrekla, bo ŠOU Maribor prav rada prevzela ustanoviteljstvo pod jasnimi finančnimi pogoji Osnova naj bi bila pogodba, s katero naj bi si študentje zagotovili dovolj denarja za obštudij-ske dejavnosti in za ŠOU - servis naj bi tudi uredil dvorano ŠTUKa.
Zdi se, da tak aranžma ustreza tudi vodstvu ŠS, vsekakor veliko bolj kot denarna naveza z univerzo. Kot trdi direktor Krajnc, nočejo denarja "posojati" univerzi, na kar naj bi kazal rektorjev
javni očitek Krajncu: "Ti ne daš denarja, jaz pa moram odpuščati ljudi!" Temu sumu se pridružuje še drugi, in sicer, da je univerza sama hotela ustanoviti podoben servis Kakorkoli že, na ŠS se jim za prihodnost svojih šestih redno zaposlenih (na podružnicah dela še sedem honorarcev) v nobenem primeru ni bati.
Že je ustanovljena privatna istovrstna firma, ki lahko vsak trenutek prevzame to dejavnost. Razen tega je servis razširil svojo dejavnost na mladinski turizem in še kaj - torej bi lahko preživel tudi brez študentskih del
Clara Kon
DURKHEIM • FERNAND BRAUDEL • HANS Bi
-IEIM Ott* nai ddikJau
sr, ki k , bo stel
pregled j, ki bo •nksaovel
Zbirko prinoša prevode temeljih del sodobne svetovne teorije na področju humanističnih ved in družboslovja Izhajati je začela leta 1985. Doslej (oktober 91) je v njej izšlo 44 naslovov v 49 knjigah iz štirinajstih znanstvenih disciplin. Knjige Studia humanitatis so branje za vse, ki kljub koncu šolanja niso nehali misliti)
Knjige zbirke Studia humanitatis so študijsko gradivo na vseh družboslovnih fakultetah in visokih šolah. Zato je med njenimi naročniki in kupci posameznih knjig 90 % študentov in ti imajo, če kupijo knjigo na uredništvu, 20% popust.
Zbirko finančno podpirajo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Ministrstvo za znanost in tehnologiio in zlasti Vi, prednaročniki in naročniki.
6. LETNIK ZBIRKE
bo izhajal od oktobra 1991 naprej. V njem bo 6 naslovov v 7 zvezkih, skupaj približno 2500 strani branja.
Letnik NAROČITE osebno med 12. in 14. uro na STUDIA HUMANITATIS, Kersnikovo 4/IV, Ljubljana, po telefonu (061) 129231 ali po pošti z izpolnjeno naročilnico; naročnik pp postanete, ko poravnate celotno naročnino 4000 SLT (ca. 100 DEM na dan plačila) ali prvi obrok (od dveh, ki sta plačljivo v roku 3 mesecev).
Do izida zadnje knjige 6. letnika se nanj še lahko naročite! Tako boste letnik dobili hitreje in pol ceneje kot v knjigarni. Knjige boste prejemali po pošti ali osebno na uredništvu.
Dodatne informacije dobite vsak dan med 12. in 14. uro na uredništvu.
Kun BI Clmba
■kan m
mo. ui
lomogl dro£|« n kot mi.
KkWi vk«km.
■prncir
II p« bc daaplin
tono. m no drio
GiBa D Podoba vudM*
n*; Pk
tfodnp
NAROČILNICA
IME IN PRIIMEK	
	
NASLOV	
	
DATUM IN KRAJ	ROJSTVA
ŠT. OS. DOK.	
POKLIC
NAROČAM 6. LETNIK ZBIRKE STUDIA HUMANITATIS PO CENI 4000 SLT (ca. 100 DEM) ZA 6 NASLOVOV (7 KNJIG)
6. LETNIK BOM PACAL(a)
a) v enkratnem znesku
b) v dveh obrokih
KNJIGE BOM PREJEMAL(a)
a) po pošti
b) osebno na uredništvu
POSAMEZNO NAROČAM TUDI KNJIGE IZ PREJŠNJIH LETNIKOV, KI JIH BOM PLACAL(a) PO POVZETJU
DATUM
PODPIS
POSEL
Tako planiranje je narekoval U.,sistem družbenega planiranja, ki je obligatorno zavezoval planske subjekte, da pripravljajo in sprejemajo plane. Posamezni planski subjekt, med katere so spadale tudi organizacije združenega dela, je moral izdati in sprejeti kar nekaj teh planskih aktov (temelje plana, samoupravni sporazum o temeljih piana, srednjeročni plan, letni načrt...). Zaradi zakonske dolžnosti je bilo težišče aktivnosti osredotočeno na formo, na zapleteno proceduro sprejemanja, cilj katere je bilo sprejetje planskega akta. Pri tem je bila uporabnost plana irelevantna, saj je dolgotrajnost postopka priprave in sprejemanja mnogokrat izničila aktualnost vsebine. Še pomembneje pa je bilo, da so se s planiranjem ukvarjale posebne, za to nalogo organizirane službe, medtem ko se je poslovodstvo v glavnem distanciralo od teh nalog in "planiralo" po svoje. Normalna reakcija podjetij je zato bila, da so ob ukinitvi obveze planiranja le-to popolnoma opustili, češ, končno smo v naši družbi sprejeli nekaj pametnega z ukinitvijo takšne nebodigatreba aktivnosti
Vendar bi si podjetja naredila medvedjo uslugo, če bi z ukinitvijo zakonske obveze planiranja le-to tudi dejansko opustila. Okolje, v katerem podjetje deluje, kjer mora obstati in se po možnosti razvijati, to kruto tržno okolje namreč samo po sebi obvezuje podjetje, da planira. Brez tega bi bilo obsojeno na kratko životarjenje in hiter propad. Planiranje toiej da, vendar na bistveno drugačen način, kot smo mu bili priča v času "vladavine" zakona o sistemu diuž-benega planil anja V čem so bistvene razlike'-'
Prvič, v tem, da dobi na veljavi proces planiranja, in ne planski akt kot tak. Težišče ni več na akciji, katere cilj je planski akt, ki ga je treba spiejeti po zapleteni samoupravni formalni proceduri, in ki potem zajadra predale, ampak na samem procesu. Planiranje dobi dejansko značaj kontinuirane aktivnosti, ki ustvarja pogoje za pretok informacij v podjetju, za soočanje stališč, za spodbujanje kreiranja idej, skratka, za ustvarjanje miselnega procesa v celotnem podjetju, ki omogoča življenje in razvoj.
Drugič, planski akt pri tem ni cilj, ampak le sredstvo sporočanja o planskem stanju v določenem časovnem preseku. Značilen je po svoji začasnosti, saj stalne spremembe v okolju narekujejo nenehno presojo njegovih izhodišč in sprotno prilagajanje novo nastalim pogojem. Zasnovan mora biti tako, da daje jasno informacijo in napotilo tistemu, ki mu je namenjen. Nima uniformne zasnove in imena, ampak je to odvisno od značaja podjetja, od njegove poslovne politike, razvejanosti sistema ter drugih specifičnosti.
Tretjič, kar je najpomembneje, v sodobnem tržnem gospodarstvu je planiranje temeljna funkcija managerja Mana-ger je tisti, ki vodi proces, ki vanj vključuje relevantne ljudi v podjetju, ki kreira temeljne stratreške horizonte podjetja in odgovorno spremlja realizacijo plana. Najbolj se to manifestira v sodobni tehniki managiranja, imenovani managementbyobjectives, ali s
MANAGEMENT
PLANIRANJE
KOT FUNKCIJA MANAGERJA
IDEJA IN PRAVICA
Planiranje kot funkcija managementa je danes v našem okolju lahko izredno občutljiva tematika. Še nedavno tega je ta pojem predstavljal izredno obsežne aktivnosti, ki so rezultirale v neštetih dokumentih z dolgoveznimi teksti, številnimi podatki, tabelami, grafi ipd., ki pa jim je le malokdo priznaval kakršnokoli uporabno vrednost.
popularno kratico MBO. V sistemu družbenega planiranja je bil "alfa in omega* planiranja delavski svet, ki je ali pa ni uspel vključiti poslovodnika v proces; v praksi pa je bil za planiranje odgovoren "zadolženi" posameznik oz. služba.
0 pomenu planiranja za podjetje in posebej o vlogi managerja pri tem je v svojem klasičnem delu Managing tor Results pisal Peter F. Drucker že v zgodnjih šestdesetih letih. Že takrat je opozarjal, da mora biti manager orientiran v bodočnost, tako da stalno spremlja in ugotavlja močne in šibke točke svojega podjetja in uporablja te informacije za jačanje njegove pozicije v bodočnosti. Vendar pa predvsem ameriški avtorji novejšega datuma opozarjajo na potrebo po fleksibilnosti, ki je pogoj za uspešno manevriranje podjetja med Scilami in Karibdami ekonomskega okolja. Tako Michael J. Kami, ki velja za enega najpomembnejših strokovnjakov na področju poslovno strateškega planiranja, opozarja na to, da se je potrebno učiti biti fleksibilen in temu prilagoditi tudi način planiranja v podjetjih. Ob tem navaja devet ključnih faktorjev, imenuje jih 'trigger points", ki zahtevajo takojšen odziv managerjev, tako da jih spoznajo in nanje ustrezno reagirajo:
1.) Nepredvidljivost je edina stvar, ki je stoodstotno zanesljiva. Zaradi tega si nobeno podjetje ne more privoščiti togosti v planiranju, tako da bi pripravljalo fiksne dolgoročne plane in jim slepo sledilo. Planiranje mora biti stalno, plani pa fleksibilni.
2.) Tržišče je bolj ali manj zasičeno in ni pričakovati večjih stopenj rasti v bodoče.
Manager mora to dejstvo spoznati in se pripraviti na "boj za življenje ali smrt". Kljub dejstvu, da gre za t i. ‘the Zero Sum Есопоту", je s polnim razumevanjem ključnih sprememb na svetovnem tržišču možno izkoristiti še veliko priložnosti, ki se nudijo.
3.) Pričakovati je relativno visoke stopnje nezaposlenosti
tudi v bodoče, kar zožuje
povpraševanje srednjih slojev, kamor so bila podjetja pretežno usmerjena. Potrebno je sprejeti nove stiateške usmeritve.
4.) Masovna tržišča se
ožijo, pojavljajo se tržišča manjših specialnih segmentov z individualiziranimi potrošniki, kar zahteva bistveno večjo stopnjo prilagodljivosti podjetij, tako glede proizvodov, kot načinov njihove distribucije.
5.) Danes predvsem potrošniki in drugi zunanji dejav-
ČLOVEKOVE PRAVICE ABORTUS
niki kreirajo tržišča, in ne več podjetja. Zato je potrebno bistveno spremeniti filozofijo managementa, tako da na razvoj podjetja gleda od zunaj navznoter in ne več od znotraj navzven V snovanje poslovne strategije je treba v čim večji meri vključevati tako kupce kot dobavitelje, ki lahko bistveno pripomorejo k temu, da se bo podjetje ustrezno odzvalo na impulze tržišča.
6.) Konkurenčni boj na tržišču zahteva od podjetja stalno večanje produktivnosti. To mora postati ključna prioriteta managerjev. Predvsem ameriška podjetja si na tem področju postavljajo zahtevne cilje, tako da mora biti letni porast produktivnosti vsaj enkrat višji od realne diskontne stopnje, po kateri se izračunava vrednost podjetja.
7.) Pogoji preživetja terjajo od podjetij, da so vsaj za deset odstotkov pred konkurenco. Konkurenco je moč prehiteti le z inovativnostjo in izjemnostjo, kar je mogoče doseči s specialno ponudbo, z dvigom kvalitete proizvodom oz. storitvam, ali enostavno z znižanjem stroškov
8.) Bistveno hitreje kot prej je treba sprejemati odločitve, še hitreje jih realizirati, pri tem pa morajo biti takšne, da jih je moč po potrebi hitro spremeniti. Ključno pri tem je biti stalno in kvalitetno informiran.
9.) Za hitro reagiranje na vse navedene faktorje je najpomembnejša kvalitetna kadrovska zasedba v podjetju. Treba je nenehno odkrivati talentirane ljudi v podjetju in okolju, ki so sposobni spreminjati podjetje. Talente je treba nagrajevati, tolerirati in stimulirati.
Hitro reagiranje managementa na navedene dejavnike bo omogočilo podjetju razvojno perspektivo. Ob tem vedno bolj prevladuje spoznanje, da je podjetje uspešno toliko, kolikor je uspešno njegovo vodstvo. Vodstvo pa bo uspešno, če bo predvsem skozi sistem planiranja v podjetju vključevalo v proces kreiranja strategije in poslovnih " odločitev vse relevantne ljudi v podjetju in njegovi okolici, če bo znalo porazdeliti delo in odgovornost med te ljudi in zagotavljalo stalno komunikacijo in informiranost. To pa zahteva čas in napor. Zato se je treba čim bolj izogibati formalnim postopkom. V stalno spreminjajočem se o-kolju ni mogoče planirati kaj, koliko in kako se bo proizvajalo kot fiksne kategorije na daljši rok, pač pa je predvsem potrebno planirati, kako biti fleksibilen. Planski proces je treba izkoristiti predvsem za stalen pretok informacij, identifikacijo talentiranih ljudi in konfrontacijo mnenj in idej. Podjetje ima lahko najboljši plan, najboljšo opremo, vendar brez ljudi, ki ne samo, da so strokovnjaki na svojem področju, ampak so tudi takšni, da kreirajo ideje, nima dolgoročne perspektive.
Bojan Praznik
Logika človekovih pravic, če jih pogledamo tako, kot so se razvijale, presega logiko družbe v svojem času. Predstavlja izstop iz krščanske etike, čeprav je na videz z njo združljiva. Samo na videz, kajti posledice človekovih pravic nasprotujejo krščanski etiki. Žal so od nje mnogo mlajše, saj so svojo pišano odslikavo dobile šele pred nekaj stoletji, ko se je že končal lov na čarovnice, in ko prepoved mučenja ni več nasprotovala Sveti inkviziciji.
Cerkve ne nameravamo vleči na zatožno klop, le pokazati mislimo njen delež pri pojmovanju človekovih pravic. S svojo vizijo sveta je vplivala na zahodnjaško pojmovanje človekovih pravic z namenom, da bi tuzemsko življenje naredila znosno in omejila posameznike v njihovi samovolji, kar je kasneje počela država. Tukaj je relevantno pojmovanje pravice do življenja, ki je cerkev ni pripisovala vsem. Selektivno pravico živeti so uživali nedolžni, posamezniki torej, ki se niso pregrešili zoper družbeni (božji) red Sovražni vojaki npr. še danes izgubijo svojo nedolžnost s tem, ko se bojujejo za idejo, ki nasprotuje ideji naše družbe. Vsako zanikanje pravice do življenja, ki se konča z ubijanjem, je svarilo pred zapuščanjem našega družbenega reda in s tem izgubo nedolžnosti. Nasprotno pa velja izrecna prepoved ubijanja nedolžnih, ki je tudi najbolj potenten cerkveni ugovor pravici do abortusa.
Nizanje dokazov za in proti ubijanju bi se v zahodnjaško-krščanski logiki nadaljevalo v dokazovanje nedolžnosti in ne-nedolžnosti. To ni najbolj smiselno, če vemo, da so tudi v tej posvetni logiki odločujoča pravila, ki so določena z dogovorom med zagovorniki različnih idej. Človekove pravice so odvisne od tega, kaj se v družbi uspe uveljaviti kot pravica. Problem se skriva v sintagmi "uspe uveljaviti" glede na nedotakljivo družbeno premiso - njeno preživetje. Fizično in kulturno družbeno preživetje sta univerzalni zahtevi, ki ščitita in omejujeta človekove pravice, ter ne dovolita, da bi se uspela uveljaviti pravica do abortusa. Ugotovili smo torej, da niti logika nedolžnosti, niti logika družbene reprodukcije, ne zagotavljata absolutnih pravic človeka ženske, pač pa jih negativno prirejata že definiranim.
Zakaj je v primeru, ko družbeno reprodukcijo ščiti država, pravice žensk posebej težko zahtevati? Družba in vsak njen vitalni del sta podrejena državnemu interesu in njegovi viziji fizičnega in kulturnega preživetja. Človekove pravice in s tem pravice žensk so podrejene državi, njenemu uveljavlja-
nju človekovih pravic. Ženske bi torej ne smele pričakovati od države, da jim definira njihove pravice, ampak bi se morale pred njo osvoboditi in poiskati druge kanale za uveljavljanje svojih pravic mimo države. Sicer bodo namreč vedno odvisne od njenega načina uveljavljanja pravic, od njenega posvečanja
t Г' h
sredstev za namen. Kakšen je njen namen, niti ni pomembno, gre za logiko preseganja gospostva državnega in cerkvenega interesa, kateremu so prirejene človekove pravice.
Zagovarjati je mogoče tezo, da pravica do abortusa ni odvisna od pozitivnega prava zakonodajalca, ker bi bila s tem odvisna od njegovih potreb in vrednostnega sistema. Vera v ustavno varovano pravico do abortusa je strukturno enaka veri v Cerkev in državo in deluje po istih mehanizmih. Podržavljenost družbe, ko je država prevzela vse civilne funkcije, kar so pred leti v razpravi o civilni družbi kritizirali, se danes paradoksalno končuje s krikom po ustavno varovani pravici do abortusa, Ta krik je samo zgro-ženost nad lastno nemočjo in priseganje na državno moč - na Ustavo kot njen najvišji akt. Državi je uspelo, da ženske vstopajo v njeno logiko, da verjamejo, da lahko ščiti človekove pravice pred ljudmi. Pred večino. Pravice posameznika ironično spet varuje država, ker ta isti posameznik ni varen pred drugimi. S pripombo, da je bilo Hobbesu jasno, da je klic v sili začasen, in da so človekove pravice entiteta, ki se spreminja, zaobsega različne ideje glede na dinamiko družbe in stopnjo razvoja
Adriana Dvoršak
Katedra 6
Iz česar torej sledi, da zarodek je (ali da vsaj vse govori v prid temu, da je) oseba vse od trenutka spočetja dalje. Vendar pa tak sklep ni pravilen. 0 razvoju želoda v hrast bi namreč lahko trdili nekaj podobnega, pa iz tega še ne sledi, da želodi so hrasti ali da smo dolžni pristati na kaj takega. Argumente te oblike imenujemo včasih "argumenti spolzkega pobočja" -traza je verjetno sama po sebi dovolj zgovorna - in prav osupljivo je, kako čvrsto in nekritično se jih oklepajo nasprotniki abortusa.
■ Želod, hrast in morala
Rade volje priznam, da so obeti za začrtovanje meje v razvoju zarodka kalni. Enako menim, da bomo verjetno morali pristati na to, da je zarodek že precej pred rojstvom postal človeška oseba Zares, za nas so spoznanja o tem, kako zgodaj v svojem življenju začne ta privzemati človeške značilnosti, pravo presenečenje. Do desetega tedna na primer že ima obraz, roke in noge s prsti, notranje organe in zaznavno možgansko dejavnost.2 Po drugi strani pa vendarle menim, da je premisa napačna, da torej zarodek ni oseba od trenutka spočetja dalje. Nedavno oplojeno jajčece, nedavno vsajen skupek celic ni nič bolj oseba kakor je želod hrast. Toda pustimo omenjeno vprašanje ob strani. Precej bolj zanimivo je namreč dognati, kaj se zgodi, če premiso v prid argumenta sprejmemo. Kako natančno naj bi od nje prišli do sklepa, da je abortus moralno nedopusten? Nasprotniki abortusa imajo navado večino svojega časa porabiti za dokazovanje, da zarodek je oseba, bore malo pa za to, da bi utemeljili svoj korak od tod k nedopustnosti abortusa. Morebiti se jim zdi ta korak vse preveč preprost in razviden, da bi potreboval dodatno razlago. Ali pa so, nasprotno, v svojem argumentiranju zgolj ekonomični. Nemalo zagovornikov abortusa se namreč opira na premiso, da zarodek pač še ni oseba, ampak le košček tkiva, ki bo šele z rojstvom postal oseba; čemu tedaj razsipati z argumenti bolj, kdt je to potrebno? Ne glede na možno razlago pa predlagam, da njihovega koraka nimamo ne za lahkotnega ne za razvidnega, ampak da, ravno narobe, terjamo njegov podrobnejši pretres od ustaljenega, saj se bo po takem pretresu izkazala potreba, da ga zavrnemo.
■ Hierarhija pravic
Predlagam torej, da sprejmemo trditev, po kateri je zarodek od trenutka spočetja dalje oseba. Kakšno bo tedaj nadaljevanje argumenta? Predvidevam, da približno takšno: vsaka oseba ima pravico do življenja, torej ima tudi zarodek pravico do življenja. Mati ima nedvomno pravico odločati o tem, kaj se ima zgoditi v in z njenim telesom; temu ne bo nihče ugovarjal. Vendar pa je osebkova pravica do življenja zaneljivo močnejša in strožja od pravice matere, da odloča o tem, kaj se ima zgoditi v in z njenim telesom, zatorej mora prva prevladati nad slednjo. Zarodka potemtakem ne smemo ubiti; nosečnosti ne smemo prekiniti.
Zveni prepričljivo. Vendar pa si zamislimo sledečo situacijo. Ob jutranjem prebujanju se znaj-
—SPLAVARJI
DILEMA "ŽIVLJENJE VS. IZBIRA"
JE NAPAČNA d)
okrutno, kar samo potrjuje sum, da je s prej tako prepričljivo zvenečim argumentom vendarle nekaj narobe.
■ Življenje in pravica do življenja
1.	Imenujmo pojmovanje, v skladu s katerim je abortus nedopusten, četudi za ceno življenja matere, "skrajno stališče". Poudariti kaže, da to stališče ne izhaja iz predhodno omenjenega argumenta, ne da bi mu dodali nekaj močnih premis. Vzemimo, da je ženska zanosila, potem pa izve, da ima srčno okvaro, zaradi katere jo v primeru dono-sitve otroka čaka zanesljiva smrt. Kaj je mogoče storiti zanjo? Zarodek ima kot oseba pravico do življenja, vendar pripada enaka pravica tudi materi kot osebi. Obema pripada domnevno enaka pravica do življenja. Po kakšnem premisleku bi tedaj sledilo, da abortusa ne smemo izvršiti? Če imamo enako pravico do življenja tako mati kakor tudi otrok, ali nismo tedaj prisiljeni k metu kovanca? Ali pa kaže k materini pravici do življenja prišteti njeno pravico, da sama odloča o tem, kaj se dogaja v in z njenim telesom,
Opombe:
Hvaležna sem Jamesu Thomsonu za razpravo, kritiko in številne koristne namige. Daniel Callahan: Abortion, Cholce and Morality (New York 1970)
1 Termin "neposreden", uporabljen v pričujočih argumentih, je tehnične narave Grobo rečeno, z "neposrednim ubojem" je mišljeno ali ubijanje kot cilj sam po sebi ali ubijanje kot sredstvo za dosego nekega cilja, denimo ohranitve nekogaršnjega življenja. Glej opombo 6 za primer njegove rabe.
Ct. Encyclical Letters of Pope PiusXI on Christian Marriage. St. Paul Editions (Boston, n. d ), p.32: "kakorkoli že lahko pomilujemo mater, katere zdravje in celo življenje sta vsled izvršitve dolžnosti, kakršno ji nalaga narava, resno ogrožena, kakšen zadosten razlog neki bi mogli navesti v opravičilo za uboj nedolžnega? In prav s tem imamo tukaj opravka" Noonan (The morality of abortion, p. 43) bere to takole: "S kakšnim razlogom bi lahko kdaj kakorkoli opravičili neposreden uboj nedolžnega?" Teza v (4) je na zanimiv način šibkejša od tez v (1), (2) in (3). Te namreč izključujejo abortus celo v tistih situacijah, ko bosta v primeru do-nositve umrla oba. tako mati kot tudi otrok. V nasprotju s tem bo lahko zagovornik pogleda, izraženega v (4), povsem konsistentno dejal, da nismo nikakor dolžni dati prednosti naravni smrti dveh ljudi pred ubojem ene od njiju. Cf. naslednji odlomek iz Pius XII, Adress to the Italian Catholic Society ov Mid-vvives: "Otroku v materinih prsih je pravica do življenja dana neposredno od Boga. Potetakem ni nobenega človeka, nobene človeške avtoritete, nobenega znanstvenega, medicinskega, evgeničnega, socialnega, ekonomskega ali moralnega "znamenja'. ki bi moglo vzpostaviti ali zagotoviti veljavno pravno podlago za neposredno zavestno razpoložljivost z nedolžnim človeškim življenjem, to je za razroložljivost, ki stremi k n egovemu uničenju bodisi KOt cilju bodisi kot sredstvu za dosego drugega cilja, ki sam po sebi morda niti ni prepovedan. Še nerojen otrok je prav toliko in iz istega razloga človek kakor njegova mati.” (navedeno v Noonan: The Morality of Abortion, p 45)
pravico, ki ji je dozdevno nihče ne odreka - s čimer bi vsota njenih pravic odtehtala pravico zarodka do življenja?
■ Umor ali materina smrt
Najbolj znan argument na tem mestu je naslednji Rečeno je, da bi pomenila izvršitev abortusa neposreden uboj otroka, medtem ko bi naša zadržanost do vsakršnega ravnanja v taki situaciji matere ne ubila, temveč le prepustila umiranju. Še več, uboj otroka bi pomenil uboj nedolžne osebe, zakaj otrok ni zagrešil nobenega zločina in ne stremi k materini smrti. Argument ima od tod dalje več možnih nadaljevanj. (1) Ker je neposreden uboj nedolžne osebe vselej absolutno nedopusten, nosečnosti ne smemo prekiniti. Ali, (2) ker je neposreden uboj nedolžne osebe umor in ker je umor absolutno nedopusten, nosečnosti ne smemo prekiniti.4 Ali pa, (3) ker je dolžnost, da se vzdrži neposrednega uboja nedolžne osebe, za vsakogar bolj obvezujoča od njegove dolžnosti, da nekoga obvaruje pred smrtjo, nosečnosti ne smemo prekiniti In končno, (4) kadar smo postavljeni pred izbiro med neposrednim ubojem nedolžne osebe in tem, da nekoga pustimo umreti, tedaj moramo izbrati slednje in potemtakem ng smemo prekiniti nosečnosti Nekateri v tem očitno niso bili pripravljeni videti nadaljnih premis, ki jih je potrebno dodati, če naj dospemo do sklepa, temveč so menili, da sledijo enostavno iz dejstva, da ima vsaka nedolžna oseba pravico do življenja. Tako sklepanje je zmotno in morebiti najenostavnejši način dokaza za to je. da pokažemo, kako so navzlic jamstvu, da nedolžnim osebam pn-pada pravica do življenja, teze od (1) do (4) napačne. Vzemimo na primer tezo (2). Če je neposreden uboj nedolžne osebe umor in kot tak nedopusten, potem je neposreden uboj nedolžne osebe v materinem telesu prav tako umor in zatorej nedopustno dejanje. Vendar pa ni mogoče resno govoriti o umoru, če mati izvrši abortus na lastnem telesu, da bi si na ta način rešila življenje. Ni mogoče resno trditi, da se mora vzdržati, da mora le pasivno posedati in čakati na svojo smrt. Oglejmo si znova primer z vami in violinistom. Skupaj z violinistom ležite v postelji in direktor bolnišnice vam pravi: 'Nadvse mučno mi je in globoko sočustvujem z vami, vendar smo vašim ledvicam s tem naložili dodatno breme, zaradi česar vas v roku enega meseca čaka smrt."
Kljub temu pa morate ostati, kjer ste. Z vašim odklopom bi namreč neposredno ubili nedolžnega violinista, to pa je umor in umor je nedopusten. ‘Če je karkoli na svetu res, potem mora biti res, da ne zagrešiš umora, da torej ne storiš nič nedopustnega, če v taki situaciji sežeš z roko za brbet in se odklopiš od violinista, da bi si s tem rešil življenje."
(nadaljevanje prihodnjič)
prevedel Friderik Klampfer
Judith Jarvis Thomson
V ZAGOVOR ABORTUSA
Pretežni del ugovorov zoper abortus se opira na premiso, da je zarodek od trenutka spočetja dalje človeško bitje, oseba. Menim, da zagovor te premise ni ustrezen. Vzemimo na primer najbolj razširjen argument. Najprej zahtevajo od nas priznanje', da je razvoj človeškega bitja od spočetja prek rojstva do otroštva kontinuiran; zarisati črto, izbrati neko točko v tem razvoju in reči, da "pred to točko reč še ni oseba, po njej pa že je", je potemtakem, tako se nadaljuje zgodba, povsem samovoljna odločitev, za katero ni mogoče v sami naravi stvari najti prav nobenega razloga.
dete v postelji, s hrbtom obrnjeni k nezavestnemu violinistu. Naj gre za slovitega violinista, za katerega so preiskave potrdile, da boleha za usodno boleznijo ledvic. Društvo ljubiteljev glasbe si je ogledalo vse dostopne zdravstvene arhive in dognalo, da ste edini z zahtevano krvno skupino. Zato so vas ugrabili in preteklo noč violinistov krvni obtok priklopili na vašega, da bi na ta način s svojimi zdravimi ledvicami poleg lastne krvi očistili tudi njegovo. Direktor bolnišnice vam sporoča naslednje: "Obžalujemo dejanje Društva ljubiteljev glasbe - če bi karkoli slutili, bi ga za vsako ceno preprečili. Toda sedaj je, kar je; violinist je priklopljen na vaš krvni obtok in odklopiti ga bi povzročilo njegovo smrt. Vendar ni razloga za zaskrbljenost; gre le za obdobje devetih mesecev. V tem č&u bo okreval in ga bo
mogoče varno odklopiti od vas." Ali ste se moralno dolžni sprijazniti z dano situacijo? Nedvomno bi bilo to zelo prijazno od vas, strašansko velikodušno. Vendar, ali res morate privoliti vanjo? Kaj če ne bi šlo za devet mesecev, ampak za devet let? Ali celo več? Ali če bi direktor bolnišnice dejal: "Smola, se strinjam, vendar morate sedaj ostati v postelji z violinistom, priključenim na vaš krvni obtok, vse do konca življenja. Kajti zapomnite si tole. Vse osebe imajo pravico do življenja, in violinisti so osebe. Resda vam je zajamčena pravica do odločanja o tem, kaj se ima zgoditi v in z vašim telesom, toda osebkova pravica do življenja odtehta vašo pravico odločanja o lastnem telesu. Torej vas ne moremo nikoli več odklopiti od njega." Ni si težko zamisliti, da bi se vam zdelo to
Gotovo so vas v omenjenem primeru ugrabili; na operacijo, s katero so violinista priklopili na vaše ledvice, niste pristali po lastni volji. Mar lahko tisti, ki iz omenjenih razlogov nasprotujejo abortusu, naredijo izjemo v primeru, da je nosečnost posledica posilstva7 Vsekakor. Zatrdijo lahko, da imajo osebe pravico do življenja, da pa pripada nekaterim osebam, v konkretnem primeru tistim, ki dolgujejo svoj obstoj aktu posilstva, ta pravica v manjši meri kakor vsem ostalim. Vendar pa imajo takšne izjave razmeroma nelagoden zven. Odgovor na vprašanje, ali nam pravica do življenja sploh pripada oz. v kolikšni meri nam pripada, nikakor ne bi smelo biti odvisno od tega, ali smo plod nasilnega spočetja ali ne. In zares, ljudje, ki nasprotujejo abortusu na podlagi zgoraj omenjenega premisleka, tega razlikovanja dejansko ne poznajo in zatorej v primeru posilstva tudi ne delajo izjeme. Prav tako ne dopuščajo izjeme v primeru, ko mora mati svojo devetmesečno nosečnost preživeti v postelji. Pripravljeni so sicer priznati, da bi bila to za mater velika škoda in hudo breme; kljub temu pa bi vztrajali, da imajo vse osebe pravico do življenja, da je zarodek oseba itd Sumim celo, da ne bi dovolili izjeme niti v primeru, da bi po nekem čudežu nosečnost trajala celih devet let ali kar do konca materinega življenja.
Med nasprotniki abortusa so tudi taki, ki ne bi dopustili izjeme niti v primeru, ko bi nadaljevanje nosečnosti po vsej verjetnosti skrajšalo življenje matere; za takšne je abortus nedopusten tudi tedaj, ko gre za reševanje življenja matere. Glasovi te vrste so danes razmeroma redki in številni nasprotniki abortusa odklanjajo tako skrajno gledanje. Kljub temu pa nam lahko služi za dobro izhodišče; v zvezi z njim prihajajo na plan številni zanimivi poudarki.
VZHODNO OD R
PERSPEKTIVE BIH
BEDA IN BREZUP
Izkustvo naSe generacije -kot najverjetneje tudi naših očetov - je "balkanskost", v smislu nedorečenosti, popolne negotovosti, neperspektivnosti. Če za trenutek prisluhnemo govorici zgodovine, bomo ugotovili, da predstavljata mir in blagostanje na Balkanu "nenormalno stanje", medtem ko normalno stanje v tem prostoru označujejo vojne, beda in medsebojno sovraštvo. Od tod morda tudi žalostno dejstvo, da mladina te države tako nekritično sprejema ideologijo senilnih starcev, grotesknih v svojem tragičnem egoizmu, za katerim pa se, žal, nahaja bolj ali manj legitimen podpis miljonov ljudi, ki so se prepustili vodstvu patološko strukturiranega uma "očetov naroda".
Pred samo nekaj meseci si nismo mogli predstavljati, da smo se sposobni v taki meri psihološko pripraviti na morebitno sodelovanje v vojni - torej v procesu uničevanja in ubijanja, za katerega se bo sovraštvo do ■nasprotnika" oblikovalo šele naknadno Vse to pa nas spominja na bistvo evropskega izkustva v tem stoletju: na mehanizme, ki so iz fašizma naredili ■svetovni proces", pred katerim še dandanes ni imuna nobena točka na zemeljski krogli.
Namen tega skrajno skopega uvoda je pravzaprav poskus vsaj površno določiti načelo, iz katerega bi bilo mogoče izpeljati trenutno socialno izkušnjo avtorja tega zapisa: socialnopsihološko pozicijo, ki je v veliki meri podobna poziciji kolektivnega glavnega junaka v Camu-sovem romanu ‘Kuga". S pripombo, da so vpogledi, o katerih je tukaj govor, zgolj artikulacija interesov stotisočev ljudi, ki so v Bosni in Hercegovini v socialnem smislu le korak od stanja, ki ga je Jaspers poimenoval "mejna situacija".
V BiH je brezposelnih več kot
320.000 ljudi; 80 % te populacije prestavljajo ljudje, mlajši od 30 let Po drugi strani pa se tudi najstarejši del populacije BiH nima s čem pohvaliti:
230.000 upokojencev prejema pokojnino manjšo od 5000 din, pa še to z večmesečno zamudo. Med omenjenima kategorijama bosansko-hercegovske populacije se nahajajo delavci, katerih večina že dalj časa ni prejela osebnih dohodkov v denarju, tako da cela mesta (npr. Zenica, Kakanj) živijo od bonov Če ob tem upoštevamo še, da je bosansko-hercegovsko kmetijstvo sposobno prehraniti le 16% svojega prebivalstva, potem teh nekaj konkretnih podatkov povsem plastično odraža stanje v centralni balkanski republiki Opaziti pa je tudi vse večjo paniko zaradi srbske zapore izvoza kmetijskih izdelkov. Ob tem ne kaže zanemariti še malone popolne prometne blokade BiH
in skoraj 100.000 beguncev iz Hrvaške.
Razen tega je opaziti še nek pojav, o katerem je mogoč tudi teoretski razmislek. Namreč, najbolj ogroženi prebivalci BiH - in teh je večina - so ostali brez ljudi, ki bi vsaj malo zaščitili njihove interese. Mehanizem, ki trenutno obvladuje delavce v BiH, in je istočasno največja ovira pri uresničevanju njihovih interesov, je dejstvo, da se bosanski livarji in rudarji čutijo osramočene pred novo oblastjo, kot da bi bili oni edini krivci za to, da se je v Jugoslaviji "dogodil" socializem. Novi oblastniki svoje neuspehe še zmeraj opravičujejo z napakami prejšnje vladajoče garniture. Vsako malo radikalnejšo zahtevo delavcev pa tolmačijo, čeprav ne povsem odkrito, kot obliko "kontrarevolucije", kot nerazumevanje zakonov tržnega gospodarstva, kot dejanje komunistično razvajenega delavskega razreda.
Po drugi strani pa oblast kupuje mir pri bosansko-herce-govskem prebivalstvu z dejstvom, da se vojna v BiH "še ni začela". A v trenutku, ko bodo delavci doumeli, da je cena, ki jo plačujejo za rokovanje treh nacionalnih voditeljev le previsoka, se bodo morda odzvali malone odkritemu pozivu k rušenju obstoječe oblasti Kajti Bosna je izgubila tako svojo državo kot tudi ekonomijo in kulturo Naj se je to zgodilo po lastni ali tuji volji, niti ni toliko pomembno Bistveno je, da ti, ki so dobili zaupanje svojih volilcev, le-tega niso uspeli ohraniti. Saj tistim, ki so jim v predvolilnem leporečju obljubljali vse mogoče, ne uspevajo zagotoviti niti življenjskega minimuma. Življenje pa je bilo v tem "slepem črevesu Evrope" že stoletja vse prej kot dostojno človeka
Samir Osmančevič
REKTORSKA KONFERENCA ALPE-JADRAN
IZJAVA OB VOJNI NA HRVAŠKEM
Z.nanstveni sosvet Rektorske konference univerz in visokih šol Delovne skupnosti Alpe-Jadran izraža svojo globoko žalost ob številnih mrtvih ter svoje globoko sočutje z ranjenimi in vsemi prizadetimi grozovite vojne na Hrvaškem. Svojo posebno solidarnost izraža s prizadetimi hrvaškimi univerzami ter z njihovimi znanstveniki, učitelji in študenti. Zato bo Znanstveni svet storil vse, kar je v njegovih močeh, da Hrvaški na njeni poti v neodvisno in demokratično državo nudi vso potrebno pomoč in podporo. Še posebej se čuti povezanega z Univerzo v Osijeku in z Univerzitetnim
I centrom v Dubrovniku, saj v njihovi neposredni bližini tečejo srditi spopadi.
V osrčju Delovne skupnosti Alpe-Jadran se soočamo z dejstvom, da se nepoučljive in totalitarne sile, ki se čutijo zavezane človeka zaničujoči ideologiji ter že dolgo zatirajo človeko-
ve pravice in kršijo mednarodno pravo, slej ko prej zatekajo k brezobzirni uporabi vojaškega nasilja kot sredstvu politike. S tem so se same izločile iz evropske civilizacije in kulture ter odprle tako globoke jarke, da je dialog med njimi in zatiranimi komaj še mogoč. Kljub temu jih še vnaprej pozivamo k dialogu in k takojšnji ustavitvi prelivanja krvi.
Vse, ki bodo prejeli ta poziv, prosimo, da delujejo v našem smislu. V okviru Univerzitetne skupnosti Alpe-Jadran nameravamo storiti vse, da pomagamo odstraniti nadvse veliko škodo, ki jo ta vojna povzroča, in blažimo rane, ki jih zadaja. Tudi v bodoče bomo izkoriščali vse možnosti, ki so nam na voljo, ter vse instrumente dobrososedskega sodelovanja in pomoči, da bi tako pospeševali razvoj univerz v demokratični in neodvisni državi Hrvaški in Sloveniji. Še posebej si bomo prizadevali za izmenjavo profesorjev, docentov in študentov.
Zahtevamo, da se brezpogojno ustavijo vse vojaške akcije in se kriza rešuje na miren način, pri čemer naj se predvsem razvijajo demokratične sile in upošteva pravica narodov do samoopredeljevanja
DUBROVNIK 2 OČMI TUJCA
POZDRAV S ČRNOGORSKE STRANI
Kdor je poznal te kraje pred začetkom jugoslovanskega konflikta, se bo strinjal z mano, da so bili vsaj med najlepšimi v Evropi, če že ne kar na svetu. Prijazni, tudi do tujcev uslužni in prijateljski ljudje, lahka dostopnost, raznolikost prebivalstva in pokrajine, enkratnost množice svetovnih unikatov... Mnogo tega je že zdaj preteklost.
Povsem se je spremenil tudi odnos do tujcev.
V taki situaciji si tudi Čehi in Slovaki ne upajo prihajati v Jugoslavijo razen Slovenije. Jugoslavija je postala nedostopna in zelo nevarna država, v kateri ti nihče ne more zagotoviti varnosti. Skozi nekatera področja je sicer mogoče potovati, a daljše zadrževanje na njih ni priporočljivo. Celo Beograd je postal nevarno mesto: poleg že sicer neverjetno visoke stopnje kriminalitete so zdaj pogoste tudi eksplozije v javnih lokalih - strah in negotovost sta opazna na vsakem koraku
Naš cilj je bil Dubrovnik. Toda kako priti do njega7 To je potovanje groze z eno samo svetlo točko v Črni gori je goriva dovolj celo ponoči A na vsakem kilometru so na cestah ovire (kamenje. podrta drevesa .) in na vsakem mostu vas ustavi oborožen človek v uniformi ali nečem, kar naj bi uniforma bilo Streljanje in pobliskavanje v gozdovih, kjer naj bi se prostovoljci borili z diverzanti, ne vznemirjata nikogar več.
Štiri kilometre od Herceg-novega je meja med Hrvatsko in Črno goro. Brez posebne dovolilnice ni dovoljeno na hrvaško stran niti pogledati. Tako nem je vsaj razložil nejagresiv-nejši prostovoljec, oblečen povsem v črno in močno oborožen - ne do zob, ker teh ni imel. Redni vojaki so bili bolj komunikativni in so nam svetovali, naj si vendar priskrbimo dovolilnice. Procedura pridobivanja dovolilnic traja nekako 24 ur. Toda kar se dogaja med tem, še najbolj spominja na prizore iz
liliS*
Kafkovega Gradu. Nekje nekdo o nas brez nas. Pošiljajo nas v Hercegnovi, pa na ambasedo ČSFR v Beograd, pa na Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo, pa na področno vojaško poveljstvo, spet v Hercegnovem. Končno je neverjetno postalo resnično: uradniki so se naveličali in končno rodili dovolilnico. Dovolilnica, ta preizkušeno zanesljivi mehanizem komunističnega sistema, v Črni gori deluje. Uvrstijo nas v kolono vojske in prostovoljcev, ki gre na okupirano dubrovniško področje. .
Bili smo (koncem novembra) med prvimi tujci, ki so si lahko . ogledali Dubrovnik s srbskih položajev na Žarkovici. Celotno področje med mejo in Dubrovnikom je povsem opustošeno. Ceste južno od Dubrovnika praktično ne obstajajo več. Na mnogih mestih se je jadranska magistrala dobesedno zrušila v morje. Očitno so bili boji težki, saj je JA uporabljala najbolj zločinske metode vojskovanja in najtežja orožja. Letališča Cilipi ni več, prav tako mnogih turističnih centrov Ljudi, ki niso pravočasno pobegnili, so pobili ali ujeli in nasilno odvedli v Črno goro. Sledove krvi je videti povsod, kamor se človek obrne. Po mrtvi pokrajini se potika sestradana in preplašena živina, ki so jo "osvoboditelji" napodili iz hlevov in nanjo občasno uprizarjajo love Streliva srbski strani nikoli ne zmanjka, torej ni nobene ovire, da se vojaki in . prostovoljci ne bi igrali kavbojev
Tudi situacija v obmejnih krajih Črne gore je daleč od nekdanje. Stanovali smo kot edini tujci v enem od redkih odprtih hotelov v Hercegnovem. Ponoči razbijanje po naših oknih: skupina huliganov (ali pa morda kdo drug) je metala pomaranče in kamenje. Na srečo smo bili v 4. nadstropju. Ker smo na trgu fotografirali, so nas priprli in zaslišali. Enak postopek se je ponovil, ko smo se slikali na plaži. Poznali smo že obraze ljudi, ki so nas stalno spremljali in zapisovali vse, kar so videli ali slišali. Sploh nas ni presenetilo, ko so za nami poslali Slovaka iz Vojvodine, da bi izvohal še kaj več.
Povratek ni bil nič manj avanturističen kot potovanje na jug. Kot da se vračamo iz Absurdis-tana, kjer je vse postavljeno na glavo. Kjer ne veljajo nobene norme in predpisi in je vsak tujec že a priori vohun ali potencialni diverzant. Grožnje četnikov s smrtjo, če bi slučajno napisali kaj drugega od tistega, kar bi oni radi, da napišemo, so očitno že obvezni del folklore
Konflikt v (nekdanji) Jugo-s aviji je bolj krvav in grozovitejši, kot si lahko predstavlja povprečen Zemljan. Morda si ga lahko predstavljajo vietnamski in afganistanski veterani. Kar sem na lastne oči videl na dubrovniškem območju, mi je več kot dovolj. Po tej izkušnji raje niti ne razmišljam, kako je v Vukovarju ali Vinkovcih. Že tako nisem prepričan, da bom lahko še kdaj mirno spal.
Jiri Svitek Katedra 8
GOJZAR
KRATEK KURZ MAGIJE V ŠESTIH ČARANJIH
4. MAGIJA EKONOMIJA
KATEDRIN VODIČ PO GOSTILNAH
JANG TSEKJANG, MARIBOR
KATEGORIJA 2, OCENA 7
JUDEN, HUNDE, SPORTKLEIDUNGSTRAGER..
RAUS
Diskriminacija a la MKC
O o prostori in dogodki/prireditve, kjer je določen tip garderobe izrecno nezaželjen oz. prepovedan. Ampak to je nekje javno sporočeno, ali pa se razume samo po sebi. V cerkve ponavadi ne spuščajo v kratkih hlačah ali mini krilih. Na pogrebe se ne spodobi hoditi v pisanih kopalkah (čeprav to ni izrecno prepovedano). V lokalih, predvsem tistih bolj finih, sploh če so privatni, ima gazela vso pravico suvereno prepovedovati karkoli. So tudi prostori in dogodki, kjer je določen tip garderobe predpisan -ampak tudi to se ve ali pa je posebej sporočeno. Npr. na elitnih gala žurih je gospodom ponavadi predpisana obleka s kravato ali metuljčkom, damam pa dolga večerna obleka ipd.
Ne gre pa mi v glavo, da si privoščijo "oblačilno diskriminacijo" v MKC (Mladinskem! kulturnem!! centru), ki ne le, da ni eliten, ekskluziven lokal, ampak naj bi bil celo "družbeni prostor drugačnosti", torej tolerantnosti par excellence - tudi do manj konvencionalnih nasploh in nekonvencionalno oblečenih posebej.
28. 12. lani sem tudi sam postal žrtev diskriminacije. Na otvoritev razstave v galeriji Me-dia nox sem prišel nekoliko prezgodaj, torej sem hotel ob izbrani pijači počakati na začetek pol etaže višje, v klubu . MKC. Nisem še uspel dokončno naročiti, kar me obstopijo trije korpulentni moški z imidžem, kot da bi pobegnili iz kakega mafijskega filma (čeprav niso imeli vidnih oznak, niti se niso predstavili ali legitimirali, sem pravilno sklepal, da so redarji); eden od njih (očitno edini z darom govora, kajti ostala dva sta ves čas molčala) mi pove, da v MKC v trenerki ni vstopa Hotel sem vedeti, od kdaj, in dobil odgovor, da od nekdaj (čudne predstave o večnosti - kakih 10 dni prej sem bil v isti trenerki v istem lokalu povsem normalno postrežen). Hotel sem vedeti, kdo je šef, in pri tem omenil, da sem
tudi sam včasih sodeloval z MKC-jem. Medtem, ko so me spremljali na hodnik, sem dobii odgovor, da je šef Aleš, in ko sem hotel vedeti, kateri Aleš, da bi, če imam res kaj z MKC, to že moral sam vedeti. Stvar se je odvijala brez hrupa in nasilja - a močno dvomim, da bi jo dobro odnesel, če bi nudil kakršenkoli, čeprav le verbalen odpor. Kasneje na otvoritvi sem od vodje programskega sveta (se pravi resničnega šefa) Jožeta Kosa, ki pa & kakih oblačilnih omejitvah ni imel pojma, izvedel, da se Aleš, na katerega se je skliceval redar, piše Herga, in da je Аоол-dinator, torej šef operative. Ker sem se odločil demonstrativno zapustiti galerijo (zares ne razumem, kako bi smel biti v trenerki v kulturnem delu MKC, če me v njej niti v gostinsko-za-baviščnega ne spustijo), me je Jože pozval, naj grem z njim gor ‘razjasnit* vso stvar, kar pa sem odklonil (nočem biti izjema -slišal sem, da nekdo, ki so ga iz istega razloga vrgli ven nekaj dni pred mano, zdaj hodi v MKC v pižami, ki pač ni izrecno prepovedana). Če sem že ‘ekskomu-niciran", ker imava z nekim redarjem ali ‘šefom- ali komerkoli že glede oblačenja različen okus, tam pač nimam kaj iskati, ‘razjasnjujejo* pa naj MKC-jevski aparatčiki med sabo!
Me pa zanima (in najbrž tudi koga drugega - skratka, javen odgovor ne bi bil odveč), zakaj so uvedli to omejitev (pričakujem razumno utemeljitev, če je sploh mogoča) in kdo jo je uvedel. Če so to storili redarji (ti naj bi bili le servis, ki, čeprav nasilno, le preprečuje nasilne izgrede obiskovalcev, skratka nekak‘represivni* oz. ‘policijski’ aparat) na svojo pest, je to primerljivo ‘državnemu udaru’, in jih je torej treba zamenjati (če je po ‘udaru’ to sploh še mogoče) skupaj s tistim, ki jih je namestil. Če je tako odredil ‘šef (kar je glede na izjave redarja najbolj verjetno), so redarji samo vzorno vršili svojo dolžnost, pač pa mora biti nekaj narobe s ‘šefom", pa tudi s tistimi, ki so ga nastavili (saj ga menda niso vzeli v službo kar na lepe oči), to pa so ‘veliki šefi’ (programski svet) s predsednikom (ki o vsem skupaj ‘nič ne ve") na čelu.
Kar zadeva mojo maldnkost, čakam, da v MKC ‘razjasnijo’, da ustrezno ukrepajo in o tem obvestijo javnost - do takrat pa omenjeno institucijo bojkotiram. Nasprotniki diskriminacije vseh dežel, posnemajte me!
Darinko Kores
NAGRADNI REBUS
ZA BOLJŠO PREBAVO
Če hočete vedeti, koga predstavlja prasec na sliki, jo rešujte kot rebus, in to v nemščini, rešitev pa zapišite na srbski način (kao što govorite). Rešitev pošljite na naš naslov do 14 dni po izidu časopisa, dopišite svoj naslov in čakajte na nagrado!
Rešitev prejšnje uganke: atol, Tito, otok, loka.
panzer
Dalmatinec v Poštni ulici je pred kakimi desetimi leti slovel predvsem po pretepih (z noži ali brez), potem je bil dolgo zaprt in v renoviranju, potem je nekaj let bolj životaril kot živel (slabega glasu se je pač težko znebiti), končno pa so pri TGP Pohorje naredili pametno potezo in ga oddali kitajskim gostincem s siceršnjim sedežem v avstrijskem Gradcu. To se seveda pozna, saj večina osebja ne zna slovensko, za silo pa tolčejo nemščino - no, resnici na ljubo je v lokalu vsaj en slovenski natakar. Novinci se niso kaj prida trudili s preurejanjem prostora (po naših opažanjih so ga le prebelili, na stene in strope pa obesili ‘kitajske’ slike in svetilke), ki pa vseeno funkcionira povsem sprejemljivo. K prijetnemu vz-
dušju največ prispeva nadpovprečna čistoča, pa glasba, menda kitajska in sama po sebi nič posebnega, toda predvsem dovolj tiha, da ne moti, pa izredno hitra in prijazna postrežba... Toda, če velja pohvaliti hitrost in prijaznost, pa dejstvo, da ti na mizo postavijo grelnik, to ne velja za jedilni pribor (juho ti sicer postrežejo v skodelici in z žlico iz porcelana, h glavni jedi pa ti prinesejo vilico, ne pa tudi jedilnih paličic, ki jim je kitajski način priprave hrane načeloma prilagojen). Na mizi je poleg soli, popra in zobotrebcev tudi sojina omaka in sambal (pasta iz ostrih rdečih papričic), pogrešali pa smo blago in sladko slivino omako, ki je običajni dodatek pogrinjkom v tovrstnih restavracijah v tujini, in ki se zelo prileže k popularnim spomladanskim zvitkom, pa tudi k mnggim mesnim in zelenjavnim jedem. Sestava jedilnega lista je nekoliko štorasta: najprej menuji za eno osebo, nato jedi po naročilu, nato menuji za dve ali štiri osebe, za konec pa še pijače; hvalevredno pa je, da so v njem posebej označene pikantne in zelo pikantne jedi. Hrana je pripravljena okusno in porcije so obilne, a žal so cene za nas le nekoliko preveč avstrijske (liter edine kitajske pijače, namreč riževega žganja - točijo ga sicer po 2 cl - je kar 9000 sit, preprosti menuji pridejo od 230 do 300 na osebo, posamezne jedi po naročilu tudi čez 1000, pivo 65, čaj 60... - tako je vsaj bilo prvi teden decembra).
PLUSI: ‘Drugačnost" ponudbe; hitrost, prijaznost in fleksibilnost postrežbe (čeprav gre za restavracijo, konzumiranje hrane ni nujno); kvaliteta in kvantiteta hrane; lokacija.
MINUSI: Del osebja ne zna slovensko; slabo pregleden jedilni list; razmeroma visoke cene.
Vsekakor upamo, da se bodo "drugačne’ rastavracije pri nas prijele. Želimo si jih čim več, saj bo šele konkurenca omogočila relevantno primerjanje, pa seveda boj za goste s kvaliteto in ‘normalnejšimi’ cenami.
Brez pomena je pri tem naslovu pomisliti na najhujše, ker bo v resnici še hujše. V prejšnji lekciji sem govoril o za magijo nujnem planskem sistemu. Če naj ima čarovnija efekt, mora občestvo tak plan načelno poznati ali ga vsaj predpostavljati. Prav ta plan postaja zdaj izhodišče za izpeljavo novih resnic.
Pot razodetja imenitnih spoznanj, ki vam jih tukaj razkrivam, je bila sicer precej drugačna od poti, ki jo ubiram v tej lekciji, vendar me iz dela pridobljena pedagoška modrost uči, da je treba nadaljevati pri že znanem. Ker pa se zaradi dopisne oblike tega kurza ne morem prepričati, ali sploh kaj veste, se bom v nadaljevanju naslonil na Alfreda Sohn+Re-thla, ki je, če nič drugega, vsaj preveden v slovenščino. Ta človek je nekoč prišel na idejo, da sta novoveška znanost in blagovna ekonomija med seboj tesno povezani. Pri tem ni toliko mislil na znano dejstvo, da se zgodovinsko pojavita skoraj sočasno, da skratka profitni motiv te ekonomije naravnost zahteva znanstven pristop, ampak je mislil predvsem na notranje, strukturno sorodstvo.
Pa lepo po vrsti. Dober homo oecortomicus se v blagovni ekonomiji obnaša tako, da nosi v žepu denar (se pravi potiskan papir) in z njim kupuje karkoli Denar je sveta vladar, je zamenljiv za vse, obvlada vse; je skratka bog: točka, ki povezuje raznovrstna blaga - stvari, ki se prodajajo in kupujejo. Je tudi metafora, saj je zaradi povedanega tudi univerzalni predstavnik vseg blag. Po drugi strani pa si tudi znanost prizadeva odkriti zakon, ki bi veljal za vse pojave ali vsaj za večino pojavov (npr. zakon prostega pada). Znanost, ki ima na zalogi več takih spoznanj, je imenit-nejša od tiste, ki jih ima manj, njene apostole pa prepoznate po lahkotni hoji in dolgem življenju.
Teza marksistov je, da baza, seveda ekonomska, določa zavest. Prevedeno za potrebe te lekcije to pomeni: Če se ljudje dan za dnem obnašajo ekonomsko, je gotovo, da bodo po istem principu pričeli tudi misliti. S tem pa je izpolnjen notranji pogoj za nastanek znanosti kot posebej strogo organiziranega načina mišljenja. Posamezne (eksaktne) znanosti oz. posamezna znanstvena spoznanja so obstajala že prej, kar je povsem jasno, saj sicer človek sploh ne bi preživel Znanost kot družbeno organizirana moč pa se je, kot vemo od Maxa Webra dalje, lahko razvila le z evropskim novim vekom. Princip znanosti skriva v sebi princip blagovne ekonomije (menjave).
Poleg blagovne ekonomije, t j. ekonomije, kjer se menjuje po principu denar-blago, pa je znan še en, zgodovinsko starejši tip t.i. planske ekonomije oz. naturalne menjave, kjer se menjuje po principu: blago za neko
drugo blago, pravilneje predmet za nek drug predmet. Tako recimo divjaki zamenjajo sekiro za vrečo pšenice, to pa seveda lahko zamenjajo spet za kaj drugega. Gre torej za komplementarnost: namesto denarja, ki ga je mogoče v vsakem trenutku menjati za katerokoli blago (metafora), imamo opraviti s serijo direktnih menjav (me-tonimija). Ta menjava seveda ne poteka kar tja v en dan, ampak po nekem planu: ve se, kaj je mogoče v neki družbi menjati s čim.
In sedaj ena ključnih ezoteričnih resnic: če je sklep o vplivu blagovne menjave na mišljenje sprejemljiv, kar je, potem je sprejemljiv tudi sklep o vplivu naturalne menjave na mišljenje. In tudi ta je. Pokazati je mogoče na analogijo plana naturalne menjave in plana magijske menjave, kot tudi zgodovinsko prevladovanje magije v arhaičnih družbah.
Vse skupaj je še bolj res
zaradi tega, ker menjava v teh družbah človeku ni tako vnanja kot v družbah, v katerih prevladuje blagovna menjava. Menjava je v arhaičnih družbah "kompleksen socialni akt". Poleg ekonomske opravlja še moralno, sorodstveno, religiozno itd, funkcijo in jo človek torej nujno doživlja vsestransko.
Tale lekcija se že malo vleče, vendar kaže par stvari vseeno ponoviti. Da bi pri naturalni menjavi nastal nek red, je potreben sistem. Če pa vprašate naturalnega ekonomista ali maga, zakaj se menja ravno ti dve stvari, oziroma zakaj je mogoče na neko stvar vplivati ravno s to. stvarjo, boste dobili odgovor: ‘Zato, ker sta podobni.* Na področju ekonomije si je že stari Aristotel razbijal glavo z vprašanjem podobnosti sekire in vreče žita, na področju magije pa sem stvar pojasnil v prejšnji lekciji. Ko so vse stvari na nek način podobne, bomo v konkretnem primeru videli predvsem tisto podobnost, ki nam jo sistem sugerira. Vso eksotiko čudaških klasifikacij odpravim z enim samim odgovorom: socializacija in iniciacija.
To lekcijo preberite večkrat! Postala bo baza za vaše mišljenje in postopoma ji boste verjeli.
Ivan Kosovel
V "civiliziranem svetu" velja, da so kitajske restavracije lokali, kjer se je mogoče za malo denarja okusno in obilno najesti, poleg tega pa velja kitajska hrana za razmeroma zdravo in ne preveč redilno. Slovenija seveda ni v civiliziranem svetu, in če se je v tistih nekaj kitajskih restavracijah, ki so zadnje čase pognale na naših tleh, sicer mogoče najesti obilno, pa tudi bolj ali manj okusno, to še ne pomeni, da je mogoče tjakaj zaiti brez strahu pred bankrotom. Neglede na to je vsaka popestritev ponudbe vredna hvale - tudi slovenski želodec prenese še kaj drugega kot viner, in natur šnicl.
ARt
Zlasti, ker gre za povsem neprofitno zadevo, ki s prodajo kart pokriva (po navedbah direktorice Jelke Slergel) le nekje do 20% stroškov. Ta delež bo letos zaradi slabšega obiska (povprečno 250 prodanih kart na film, lani 350-400) še manjši. Torej bi Ministrstvo za kulturo moralo bolj odvezati mošnjo.
Izbor filmov je bil dobro zastavljen; slučajno smo imeli priložnost videti celo letošnjega dobitnika Oscarja za najboljši tuji film in nagrajenca s Felixom za evropski film leta. Prvi. Pot upanja, je nadomestil izpadlega Indijanskega tekača (S. Penn), na žalost pa to ni bila edina odpoved. Srčno damo B. Jur-jaševiča v Zagrebu še vedno montirajo, Satan (V. Aristov) se je na poti iz Rusije ustavil v Beogradu (I), Gilliamov Kraljevi ribič pa nas bo (menda) obiskal kasneje.
FAF oz. MDAF nam, kot povesta že sama naslova (prvi sicer pretenciozno, drugi pa nerodno), poskuša predstaviti drobec tiste svetovne (tokrat bolj evropske) filmske produkcije, ki nanjo lahko prilepimo oznaki "umetniškosti" in "avtorstva". A kaj sploh je umetniški oz. avtorski film?
Historični pogled nam evo-cira evropski, morda najbolj francoski in italijanski film 60-ih in 70-ih let. Ko pogled približamo, pa odkrijemo, da temelji sintagma "umetniški film" na paradoksu: če za umetnost nasploh (zlasti za upodabljajočo umetnost) lahko trdimo, da jo kot umetnost vzpostavlja, definira, ravno nek presežek, "nekaj več", nad ravnijo metiera, talentiranosti, virtuoznosti ipd., pa "umetniški film" definira ravno ‘nekaj manj", nek manko,
'odsotnost*. Npr odsotnost narativnosti, akcije, uporabe efektov, določenih filmskih elementov ipd. Kot da bi bilo treba kinematografskemu (komercialnemu) filmu le nekaj odvzeti, pa bi dobili, recimo, "umetniški film".
Festival je z (dokaj duhovitim) uvodnim nagovorom odprl zunanji minister D. Rupel, ki se, jasno, ni mogel izogniti improvi-
__
VSAJ NEKAJ
FILM ART FEST
(ČE ŽE NE MORE BITI KAJ VEČ) 0
d 18. novembra do
2.	decembra je v Ljubljani potekal Film art festival (FAF) oz. 2. mednarodni dnevi avtorskega filma V okoliščinah, ko sta kvaliteta, predvsem pa kvantiteta rednega filmskega sporeda drastično upadli, ko smemo pričakovati, da se bo dejavnost dveh najpomembnejših distribucijskih hiš na Slovenskem -Ljubljanskih
kinematografov in CD-ja - kljub(s) priznanju(em) Slovenije znašla v še težjem položaju, ko smo, navsezadnje, ostali brez Kinoteke, bi prireditev, kot je FAF, morali že zaradi naštetega sprejeti s hvalo in upanjem, da se bo naslednje leto ponovila.
združevanja Evrope. Vendar, ali ne prikriva "uglašeno petje" solistov različnih narodnosti zgolj trdega soočanja načel demokracije (ko posamezniki in sindikat zahtevajo "svoje pravice") in avtoritarnosti (ko dirigent zahteva odpovedovanje v korist ■skupnih ciljev")?
Banda štirih Jacquesa Ri-vetta je film, ki na festivalu
pisca in slikarja Philipa Ridleya. Slikarska komponenta se filmu precej pozna, najsi gre za kompozicijo kadra, obravnavanje svetlobe (uporaba različnih filtrov), fiksiranje "hipnotičnih podob" ("žarenje" žitnih polj) ipd. "Slikarsko gledanje" postavlja Ridleya v bližino P. Greenawaya, kakor tudi violinski crescendi in decrescendi avtorja glasbe Nicka Bičata spominjajo na "Greenawayevega skladatelja" M. Nymana. Vendar pa je atmosfera v Svetlikajoči koži povsem drugačna kot pri Greenawayu. Ridleyev svet je težko razumljiv in bizaren; je univerzum simbolov, v katerih odmeva zlo človeštva: nasilje, vojna, potlačena seksualnost, smrt. Ta svet vidimo skozi oči’ dečka, sedemletnega Setha Dova, ki pooseblja - nomen est omen (Set je egipčanski bog nemira, dove je angl. golob) - zmes otroške brutalnosti in nedolžnosti. Njegov pogled je pogled kamere ("subjektivna kamera", veliki plan, travellingi...) -tako ni nekaj a priori nedolžnega, ampak implicira zlo.
Izmišljena zgodba Andreja Fouriera je precej simpatičen film, poln črnega humorja, ob katerem se lahko prav fino zabavamo - nič več in nič manj. Užitek nam je sicer nekoliko zmanjšala kvaliteta slike, kajti v tem (edinem) primeru je šlo za
i
zacijam na temo "pot v Evropo". Kar pa nas je po svoje lepo vpeljale v film Srečanje z Venero
tstvana Szaba, film, ki je s svojo zgodbo deloval najbolj "evropsko", je s povsem hollywood-skimi prijemi najbolj izstopal od ostale evropske produkcije; je pravo nasprotje npr. rivettovske distanciranosti in minimalizma. Pripoveduje o prihodu madžarskega dirigenta v Pariz, kjer bo dirigiral VVagnerjevo opero Tannhauser, kar bodo preko satelita prenašali po vsej Evropi. V dramaturškem okviru ljubezenske zgodbe in junakovega boja s samim seboj se odkriva domiselna parabola na temo
"umetniškega’ in "avtorskega" filma seveda zasluži prvo nagrado; gre namreč za avtorski film par excellence. Pokaže nam triurni izsek iz prvih dni štirih amaterskih igralk, njihovo vpetost med vaje v gledališču, skupno bivanje v predmestni hiši in zapletenost z enim (istim) moškim. "Odsotnosti" so speljane s tehničnim in narativnim minimalizmom; tako nam povsem štatična kamera kaže iste figure v istih interierjih v prevladujočem srednjem planu. Rivette je pač med vsemi francoskimi "avtorji" najboljši in najvztrajnejši Bazinov učenec, za Bazina pa film itak ni nič drugega kot "prisotnost odsotnosti"!
Svetlikajoča koža je prvenec angleškega režiserja, scenarista, nekdaj predvsem romano-
video projekcijo na platno v mali dvorani Cankarjevega doma. Za ljubitelje montrealske umetniške (filmske) scene.
Film, ki je na FAF-u segel naj-dalje v preteklost, je prvenec madžarske režiserke lldiko En-yadi Moje 20. stoletje Dogajanje je postavljeno na začetek stoletja, ko usoda (zvezde) raz-druži sestri dvojčici, od katerih bo ena s časom postala lahkoživa prevarantka, druga pa fanatična anarhistka. Slučajno (?) se obe zapleteta z istim moškim, kar rodi nekaj komičnih situacij. Igra zamenjav se, paradoksalno, razreši v hiši ogledal. Sestri "postaneta eno", moški pa lahko le zbegano opazuje stotine odsevov te ene podobe. Film je posnet v črno-beli tehniki, pri čemer izstopa odlično delo z lučjo. Zelo poetično in pravljično!
Za Ples v dežju vemo, da je leta '61, ko je bil prvič prikazan, povzročil manjši škandal. Filmu so očitali "prazno formo in tujost". Dejansko pa je Boštjan
Hladnik slovenskemu gledalcu predstavil nekaj povsem novega: film, narajen na sodoben, novovalovski način, kjer je dramaturško narativnost zamenjala filmska govorica. Tako je Hladnik drugače kot njegovi slovenski kolegi uporabljal mizan-sceno, gibanje gledalcev in kamere, travellinge in velike plane, posebej izvirno pa je ustvaril prehode med realnostjo in blodnjami, fantazijami, glavnih protagonistov. Film je bil posnet po romanu Dominika Smoleta Crni dnevi in beli dan, ki je primer takratne slovenske eksistencialne proze. V primerjavi s predlogo je dogajanje v filmu nekoliko drugačno; režiserju je šlo za ekspresionistične komponente. Še nekaj: prejšnji mesec je izšla knjiga Ples v dežju Zdenka Vrdlovca, obsežna analiza enega najboljših slovenskih filmov.
Pot upanja Švicarja Kavierja Kollerja je pripoved o turški družini, ki se odpravi v Švico -pot je vnaprej obsojena na propad. Film, ki eksplicitno govori o tragičnosti bega iz revnega sveta, ne more biti drugo kot neke vrste doku-fikcija. Se pravi, da je posnet v psevdo-dokumentaristični maniri, da turški igralci igrajo, kot da bi bili naturščiki ipd. Poanti filma sta dve: prva je, da so revne države tretjega sveta revne predvsem zato, ker ne znajo vpeljati učinkovite kontrole rojstev, druga pa, da se ‘ne splača" riniti na Zahod (ZDA), saj to poleg “izkoreninjenosti' prinese le obup ali celo smrt. Je potemtakem čudno, da je ta film dobil Oscarja za najboljši tuji film?
Proti koncu festivala smo s Fanti iz soseščine in Mladimi uporniki soula dobili še porcijo "today's črnskega filma". Kako je, če si temnopolt in živiš v črnskem predmestju L.A.-ja, nam je pokazal John Singleton. Kako je, če si temnopolt, poleg tega pa še homoseksualec, pa smo videli v filmu Isaaca Juliena. Oba filma poučujeta: prvi mlade afro-američane, da se med sabo ne smejo pobijati, kajti ravno to je tisto, kar želijo belci, drugi pa, kako premagovati nasprotja, npr. med homo- in heteroseksualno usmerjenimi, belimi in črnimi, estabilshmentom in un-dergroundom ipd. Specifična primerka ameriškega in angleškega mladinskega filma.
Riff-Raff Kena Loacha je pred dnevi v Berlinu dobil Felixa, se pravi nagrado za najbopi evropski film v letu 1991. Ce odmislimo zanimivo zmes druž-beno-kritične angažiranosti in značilrtega angleškega črnega humorja, v filmu težko najdemo kake druge, zlasti filmske, kvalitete. Ker predvidevamo, da je žirija v Berlinu vedela, kaj dela, se bomo nadaljnjemu komentiranju tega filma raje odpovedali in si šli ogledat kak hollyvvoodski izdelek..
Dejan Sluga
ANDREJ MOROVIČ: PADALCI
NEKATERIM DELAM KRIVICO
ZALOŽBA ALEPH, LJUBLJANA 1991
Večerjo najbrž je preveč zalil lirski subjekt, pa je zataval v prozo.
Zmeden, zbujen zdaj zre v nabuhlo prozo, z gaziranim navdušenjem: “Kai sem skotil..."
Lahko bi prolongiral v tem stilu (penau v lem slogu, v tej estetski pozi: to v oklepaj - da verza ne povozi...) spustil besedo, dve (več?) o usodi, ki je živahen hokejist, o Spilu muitiverzuma.. ., a dosti bodi.
Čemu ta liriški uvod v kritiško resnico7 Opaziš, da se v recenzijah vse manj piše o recenziia-nem, bolj o recenziranju in (zlasti) recenzirajočem (povsem eksplicitno, kričavo, nasilno, brez stika z recenziranim)? In še bo tako. Spet bo tako. Pa ta trud, ne biti razumljen, bo tudi še. In spet. Čutiš, da te to ne zanima, pa vendar bereš, obsojen/a na detektiva, da zveš, kaj je to, za kai čutiš, da te ne zanima, da ti ne uide, da se ne zlije obte kaj neoznačenega, kaka slutnja, kak indici To je družbena vez, na katero sva samoujeta Spet dovolj
Kolegicam in kolegom je Morovič všeč Tudi njegovo pisanje (da ne vtipkam - zlasti). Toda to še ni razlog, da ne bi bil všeč tudi meni. Je pa hudo iskreno in javno priznati, da ti je nekaj všeč Pri nas. Najbolje, da takoj začneš pisati samokritiko, da kraste in nenadna izguba telesne teže ne bodo vplivale na strastno komunikacijo z denarja polnim univerzumom. "Ljudje so me bili vajeni kot ironičnega opazovalca, komedijanta, človeka, ki ga nič ne more prizadeti dovolj, da se ne bi mogel vsemu skupaj, sebi in svetu režati v obraz. Nebogljeno sem cepetal v pasti nepremagljivosti."
Kateri revoluciji jezika naj se prikloni slovenski avtor?
Katero revolucijo jezika naj izpiše7 Kozmopolitizem? Tu z Morovičem ni težav. Je preverjeno izdatno polit s kozmosom, skorajda odplaknjen onstran njega. Trgovanje z ničem pa je zahteven poklic. Sakralno kajenje brezupnih revolucij. Od zunaj pa nekakšno tavanje lirskega subjekta, razpetega na prozo, obsojenega na ambivalenco, eksteriiranje in eksceniranje samoindividuiranosti. Intenzivna distanca se zna zadržati. Pozor, izliv semena.
Gre za ljubezenski roman v šestintridesetih sunkih (maskiranih v opravo kratke zgodbe) s potegnjenim prologom in epilogom. Divje sestavljanje mozaika samoizgubljanja, ki je kot tako purificirana akcija samoiskanja. Močno obtežena. Ekspresivna nabuhlost njegove poprozene lirike spotika pripoved in izdatno upočasnjuje njeno skakljanje v nek nekam. Naredi, da se kratke zgodbe dolgo berejo. Celo orožarno skladenjskih motenj Morovič vešče vodi z zapestjem šahista, ki mu je igra sama cilj. Alkimistične orgije rezultirajo v eksuberanci najraznovrstnejših (sub)urbanih sinestezij in zbezlane meteforike, ki, odvisno od prilike, eksponirajo, bizarizi-rajo, depatetizirajo situacije, predvsem pa zgodbic ne spustijo h koncu
Sredi "romana" se klecanje sintakse vendarle malce razveže, a ne izgubi dosti na teži. Ob vsem tem pa se skozi nenehno dogajanje na poti od Berlina do Phoenixsa in nazaj ne zgodi nič. Pa tudi skoraj vse se zgodi. Malo fuka, pa malo politike. Kurbanje, kakorkoli obrneš. Napolnjuje ga tisti neprijetni občutek praznine, da je nekaj zamudil, da se ni izživel, bil zraven kot se spodobi. In že je besen.
Zraven pa še toliko nekih stvari zame, zate. Prijetnega kadri-ranja, sloumoušna, kjer paše, cela vrsta sladkih prelivov in tako naprej korakajoč tudi po filmski terminologiji. Ob tem pa se, cukerček, ne pusti prevečkrat uglasiti na tisto kurjo zaplato zemlje na drugi strani globusa. Aletor(ič)no napreduje. Luštno, a smešno v primerjavi z veličino neba.
Borges pokašljuje z rameni, a se vseeno zdi, da bi lahko razumel moj...
Vlado Škafar
DOŽIVETA PODOBA LEPOT SLOVENSKE DEŽELE
SLOVENSKE ATENE
ŠTUDIJE O ETNONACIONALIZMU
ZBORNIK, KRT, 1991
Zbornik, ki ga je seveda uredil en naših najbolj znanih teoretikov za vprašanja naroda, Rudi Rizman, nikakor ni zanimiv zgolj v tem zgodovinskem trenutku. Hkrati pa je jasno, da ima sedaj še toliko aktualnejše konsekvence. Eno od njih bomo poskušali izpeljati v tej predstavitvi.
Gre namreč za vprašanje razpada dovčerajšnjih "večnih" komunističnih režimov, od katerih so nekateri dobesedno imperiji (Sovjetska Zveza), drugi pa bi to radi bili (bivša SFRJ), a je pri njih za nas bolj bistveno, da imajo podobno mešano *na--cionalno’ strukturo.
Spomnimo se: komunistična gibanja, ki so kot gibalo družbenega razvoja (po Marxu)
postavljala razredni boi. kot avantgardni razred ■sedanjosti" pa delavski razred, so seveda najprej poskušala izpeljati ta diskurz. Po katastrofi socialističnih strank pred prvo svetovno vojno, ko le-te niso uspele preprečiti udeležbe delavcev različne nacionalne izpovedi na različnih straneh fronte, torej ‘delavci drug proti drugemu v vojni, ki ni	njihova, temveč
buržoazna",	je tudi komu-
nistično gibanje moralo spremeniti svojo taktiko. Kominterna je tako dala navodilo, da se komunisti	'zavzemajo za
pravico do samoodločbe naroda, vključno s pravico do odcepitve	in ustanovitve
samostojne države". To navodilo je sprejela tudi jugoslovanska partija. Seveda je drugo vprašanje, kako se je omenjeno "stališče" udejanjalo v praksi. Za nas je predvsem pomembno dejstvo, da se po propadu komunistične ideologije razvijajo
SAMOSVOJI, IMUNI, NARODOTVORNI
SAMOZALOŽNIKOM!
v
branje smo dobili pesniško zbirko Danice Križanič-Miiller Topli skriti veter. Samozaložniški prvenec. Popolnoma se stiinjamo s trditvami iz recenzij, ki so pesniški zbirki dodane. Da je večinoma prav dobra ("kompozicija zbirke"), da je v glavnem čisto dobra, da bi lahko bila ponekod boljša ("Mogoče je tu in tam kak zapis preveč dnevniški,
..."). Citirali smo Kajetana Koviča. Absolutno se strinjamo z Andrejem Brvarjem, ko pravi, da je škoda, da je to prav samozaložniški prvenec, ker bo kot takšen skoraj zagotovo "utonil v morju sive samožaložniške povprečnosti oz. podpovprečnosti...". .
V morju tistih, ki se jih odpravi s skomigom ramen - češ, pisanje poezije ima v teh krajih status nacionalnega športa ali folklore. In nacionalni šport ali folklora pač ne zahtevata, ne upravičujeta postavitve za ali proti. Ki jih tako nikoli nihče ne kuje v zvezde, ki jih tako nikoli nihče ne sesuva. Ki nikoli ne presežejo dometa osebne literature. Ker jo berejo samo avtorji osebno. Pa morda še njihovi oseoni prijatelji. Pa morda uredniki in kritiki, ki so jim jo izročili avtorji osebno. Pa so jo prvi že zavrnili, pa jo bodo drugi še ali jo (morda) uporabili za ilustracijo h kakšnim univerzalijam.
Ki se jim razglašana in razglašena samobitnost in samosvojost (nekakšen quasi larpur-lartizem, ki mu je prva zapoved: nikoli ne piši za urednike in kritike!) vedno znova končuje z biti sam in biti samo svoj.
Ki se vseeno trudijo okoli zapovedno prepovedanih, da bi jim napisali kakšno kompetentno za dekoracijo. In jim potem včasih res napišejo kakšno prijazno
Ki ne bodo hoteli nikoli verjeti v Baudelairovega hinavskega bralca. Ki hočejo verjeti v Platonovega navdihnjenega pesnika Ki nehote sledijo Hora-covemu pesniku, ki pusti napisano sedem let ležati v predalu. Ker vsaj toliko časa zbirajo denar.
Ki mislijo, da jih vse ostalo nič ne briga. Da so imuni pesniki. Da so out. Ki jim je vseeno, kdo je kulturni minister. Ki so preživeli vse doslej, pa bodo še tega. Ki nočejo vedeti, da so vsem tem služili za alibi, da so lahko gobezdali o samobitnosti naroda pa narodotvornosti literature. O tem, kako Slovenci tudi v najtežjih časih ostajamo narod pesnikov.
Ki se jim bo kmalu pridružilo še nekaj tistih, ki doslej niso bili out. In ki bodo gotovo kdaj kakšno rekli. Pa jim tako skazili neokrnejno podobo.
Ki bodo vseeno, kljub vsemu, še vedno prehajali po stari poti k popolnosti. Zato jim... mater. Za to jim ... slava. (Ja, takšnim junakom se ploska.)
Petra Vidali
TOPLI SKRITIATTER
ihnu.t Кп&Л1*Л|иИ<;г
določeni procesi, ki so ali pa se kažejo kot "osvobajanje narodov". Pač v smislu: do sedaj je prevladovala ideologija (nekakšnega amorfnega, nadnacionalnega) delavskega razreda, narodi pa so bili zatirani.
Tako je videti seveda z ene strani. Zaplete pa se, če si pogledamo definicijo naroda in teorijo o nacionalizmih. Slej kot prej je namreč referenčna točka "nacionalizma" narod. Ali drugače: nacionalisti se sklicujejo na "narod". Problem z narodom pa je problem njegove definicije. V omenjenem zborniku je navedena kopica poskusov definicije, od tiste najbolj preproste, ki govori o nekakšnem občutku skupne pripadnosti, do tiste najbolj strukturirane, ki opiše in razgradi vrsto pogojev oz. sestavnih delov pojma naroda. Iz omenjenega lahko - če nekoliko poenostavimo - zaključimo, da je "narod" predvsem zgodovinsko določena in na nek zgodovinski trenutek vezana oblika kolektivnega identificiranja ljudi. Takšna oblika, ki sicer v resnici privzame podobo realnosti, v nekaterih primerih tudi zares krute realnosti. In jo seveda moramo jemati skrajno resno. Prav tako je dejstvo, da je človek družbeno bitje, zato so različne oblike združevanja posameznikov zakonitost človeške kulture. Vendar je hkrati vsak človek tudi (enkraten in neponovljiv ter nenadomestljiv) posameznik, individuum. V trenutku, ko ideja naroda privzame status najvišje vrednote (t.im. "nacionalni cilji”, ■vsenarodni interes’ itd.), se torej "narod" postulira kot več, kot "nekaj nad’ posameznikom, tako se lahkota posameznik tudi žrtvuje. Na te tendence opozarja tudi Rudi Rizman, ko navaja, da se z nacionalizmi 'uveljavlja tudi novi kolektivizem, v katerem zamira glas (individualnega) državljana'. S tem pa se omejuje svoboda vsakega od nas, v imenu "interesov naroda" se uveljavlja interes določene družbene skupine, ki ima moč, s tem se uveljavlja totalitarizem.
Takšna politična sila, ki se sklicuje na narod, pa je uspešna le v primeru, če uspe "svoj narod" prepričati, da je ogrožen od drugih "narodov". Ali je to v okviru obstoječe države z mešano nacionalno strukturo (Srbi so ogroženi od hrvaških ustašev, Slovenci so ogroženi od srbskega balkanizma itd.) ali pa določena "eno-nacionalna država" proklamira ogroženost "svojega naroda* od drugega naroda, ki je spet organiziran kot "eno-nacionalna država" (Nemci ogroženi od Slovanov pred drugo svetovno vojno itd ).
Skratka: nacionalizem je predvsem sredstvo za doseganje določenih političnih ciljev, ki nikakor niso (nujno) v zvezi z interesi tistega, na kogar se sklicujejo, torej "naroda*. In to je tudi (kot nas - čeprav neuspešno -uči zgodovina) tudi največja tragedija tistih, ki so v imenu "svojega naroda" potisnjeni v situacijo, v kateri izgubijo tisto, kar bi naj bilo nam vsem skupno (neglede na veroizpoved, politično ali narodnostno pripadnost itd.) in največ vredno, torej človečnost.
Milko Poštrak
Kaj je na projektu Slovenske Atene tako izjemnega, da se je že dolgo pred izvedbo o njem govorilo toliko kot še pred nobeno razstavo doslej?
Prav gotovo ne vzorčna nevljudnost vratarjev, saj postaja ta že kar tradicionalna v Moderni galeriji ljubljanski, kjer ta razstava stoji! Tudi sam koncept razstave na določeno temo in z večjim številom avtorjev najrazličnejšega profila ni v današnjem času nič novega; medijska promocija in eksponiranje sponzorja tako ali tako sodita k vsaki vsaj delno korektni organizaciji in še "cvetlično" aranžiranje postavitve je pač (čeprav pri nas ne posebej v navadi) ena od nikakor ne revolucionarnih variant razmestitve eksponatov. S tem pa so izčrpana tudi vsa vidnejša vnanja obeležja, zatorej bi kazalo nadaljnje vzroke iskati v vsebinskih razsežnostih. Toda, ali bo ob odbitku spremljevalnih akcentov uspelo te dejanske sugestivne potenciale tudi najti?
"Projekt 'Slovenske Atene' je ploskovna in plastična rekonstrukcija slovenskega modernizma Avtorji iz vse Slovenije, različnih usmeritev in generacij, v ta namen slikajo en sam motiv: sejalca, ki je, predvsem na začetku stoletja, inspiriral pomembne slovenske slikarje. Gre za prizor, ki po pripovedni in izrazni sugestivnosti presega vse vsiljene estetske in ideološke vzorce in se s tem nahaja globoko v območju eksistencialnega in mitskega. V spominu evropske kulture je to splošno prepoznavna tema, emblem setve in žetve, žrtvovanja in darovanja, zemlje in človeka, rodovitne snovi in umrljive lepote in moči. Obenem je tudi narodni motiv, ki govori o človekovi pripadnosti svoji zemlji, brezmejno slikovita idila, ki pa vsebuje bivanjski konflikt v pohlepnem •
žarenju tal nasproti nadčasovni, brezmadežni superiornosti se-jalčevega spoznanja. Harmonija sejanja je praslika spoja dveh instrumentov, povezanih v usodnem pomenu minevanja in 'obnavljala. Trenutek, ukraden večnostifv katerem neka roka, zapisana žrelu zemlje, razpira pest, da bi oplodila svoje bivanje. To je sprava in izziv obenem, je vrhunec elegance človekove kulture, je dejanje njegove volje, drža njegove modrosti." Tako je med drugim zapisano v z decembrom 1985 datirani prvi poslanici skupine Irvvin, ki je bila razposlana številnim, tedaj še domačim jugoslovanskim avtorjem. Ideja je ponovno zaživela po petih letih, ko se je organizaciji pridružila Moderna galerija ter se odločila prvotni koncept v nekoliko modificirani obliki tudi realizirati.
Kot je zapisano v spremljevalnem katalogu, se je od približno šestdeset vabljenih avtorjev odločilo za Sodelovanje triinštirideset, ki so že predtem ali pa šele po vzpodbudi vabila začeli razmišljati na temo Groharjevega Sejalca, te travmatično simbolne etnografske slike slovenstva. Zdi se, da so imeli pri materializaciji svojih idej tudi diametralno nasprotne predstave, tako da so sedaj razstavljena številna dela najrazličnejše idejno-ideološke in stilne provenience. Sam koncept, ki definitivno izhaja iz post-(morda bolje retro ) modernističnih principov, se povsem samoumevno vrti okrog problema - simplificirano formulirano - relacij med kopijo in originalom, preko tega pa se kažejo še odtenki odnosov do lastne tradicije in poskusov vzpostavitve njene kompatibilnosti z dogajanji in izsledki centrov evropskega avantgardizma. Tako naj bi, v najboljši maniri (le s čim utemeljene) egomegalomanije Ljubljani pripadla funkcija slovenskih Aten, s čemer bi na temelju ene same lokalno pomembne in na nivo simbola nacionalne identitete povzdignjene slike bila presežena tudi njena regionalnost.
Neglede na vnaprej definirano temo (ali pa prav zaradi nje) je večino posebne omembe vrednih tokrat razstavljenih stvaritev iskati med deli avtorjev, ki so se kar najbolj oddaljili od posnemanja ali modificiranja zastavljene izhodiščne podobe, oz-
iroma so jo čimbolj vključili v lastno individualno izraznost ali približali zakonitostim svojega medija, nikakor pa ne v širokem krogu preigravanj že preigranega. Med prvimi vsekakor izstopa markanten Triptih Bogdana Borčiča, ki nedvomno sodi med tiste umetnine, ki za avtonomno pričevanje o lastni referenčnosti ter doslednosti avtorjevega dojemanja umetniške vokacije ne potrebujejo nobene tako ali podobno zastavljenih okvirnih koordinat. V ta krog je, seveda z nekoliko modificiranimi konotacijami, moč pritegniti tudi Gvardjančičevega Sijalca in Gorenčevo Prazno zrenje zgodovine. Kožaričevo ispucavanje energije, pa morda še Soškičevo instalacijo Trafos in Pogačarjevo polinsta-lacijo Modre hiše
Lastno samoreprezentiranje v sklopu zadanega konteksta je tudi tokrat nujna temeljna sestavina instalacije Vlaste De-limar, nezgrešljivo Dimitri-jevičev je Kakor seješ tako boš žel (še eden iz vrste Triptychos post historicus), Zaplatilova je krpanka, Tisnikarjev Sejalec pa seveda naslikan v njegovi tradicionalni maniri. Dobršen del individualizirane imaginacije, ki ni zgolj preprosta reakcija na predpisani motiv in izgovor za sodelovanje na razstavi, veje iz posameznih video sekvenc (Gržinič & Smid, Dragan), sicer pa pripada življenje večine dosledno in dobesedno motu projekta zapisanih realizacij le življenju in ideologiji projekta. Bolj kot sami sebe jih osmisljujejo verbali-zacije hotenj, dogajanj in stanja, ki so jih za katalog prispevali Tomaž Brejc (tudi z ikonografskega vidika tehtna analiza Groharjevega Sejalca), Aleksander Flaker (Estetska provokacija ali intertekst), Aleš Erjavec (zgodovina in usoda sejalcev), Marina Gržinič (o kopiji, simulakru, identifikaciji...) in Milček Komelj (Groharjeva domačnost in doživeto upodabljanje lepot slovenske dežele). In prav katalog razstave zajema in je po vsebinski plati tudi pravo bistvo projekta, ki je sam po sebi v letu 1991 že tipično postmodernistično zakasnela postmoderna kreacija, ki bi lahko bila aktualna kot sopotnica Arte allo specchio ali Čara Meduze.
Mitja Visočnik
љл\
PET OBRAZOV
DRUGAČNE IN OSTALE GODBE:
LE MYSTERE DES VOIX BULGARES, SABOT, BORIS KOVAČ, GARY LUCAS IN THE WORK
Jeseni smo med drugim prestali tudi drugi del nekakšnega jazz festivala (razvlečene štrene koncertov, skritih za okope kulturnih katakomb Cankarjevega doma, ni mogoče smatrati za festivalsko prireditev niti pri najboljši volji - organizatorji so se res potrudili odvrniti publiko od prireditev), ki se je ponovno vrtel v dobrih starih žlobudravih vodah preverjenih in preizkušenih zvezd in zvezdic - z eno samo res svetlo izjemo (tako kot spomladi na primeru Nusrat Fateh Ali Khana) po nujnem pravilu, da se tudi slepi kuri zatakne zrno v goltancu. Gre za nastop bolgarskega zborčka ■Skrivnostni glasovi Bolgarije" (česar velik del morebitne snobovske publike ni znal prevesti v njim znano atrakcijo: Le Mystere Des Voix Bulgares) Večer je potrdil, da je iz Ijudsko-glasbenih nastavkov mogoče začrtati zelo poduhovljeno sodobno glasbo, polno prefinjene in atraktivne dinamike, pri kateri se ponavadi izgubi vsaka sled razlike med ljudskim petjem in sodobnimi kompozicijskimi obdelavami. Toda kljub udarnemu drugemu delu koncerta, na katerem so pevke izvajale dela sodobnih bolgarskih skladateljev, ki izhajajo iz folklorne tradicije tega dela Balkana, so pustile vtis. da le niso tako vrhunske in profesionalne, kot bi se za najpomembnejši državni zborček spodobilo, saj so imele v uvodnem delu nastopa vse preveč težav s pianissimi in z nekaterimi vstopi. Toda to, da svetovna (balkanska) glasba rešuje jazz festival, je vendarle preveč!
V istem času nas je v prenovljeni kapelici kluba K 4 ponovno obiskal ameriški duet Sabot, ki iz minimalnih možnosti (bas in bobni) proizvede maksimalne zvočne učinke. Glasba tega dueta je rudimentarna le po zvenu, v bistvu pa je ritmično tako bogato strukturirana, da orkestralnega manka sploh ni zaznati Izjemna dinamika izvedbe v nihanju med prefinjenimi tihimi flagioletnimi pasažami in udarnim hardkorovskim ropotanjem je zapolnila debelo uro trajajoče dogajanje z dokazi o tem. da je treba v zvočno delo vložiti ne le veliko truda, ampak tudi obilje pameti. Najpomembnejši pri vsem skupaj pa je odrešujoč občutek pri rušenju vseh stilskih pregrad - Sabot namreč igrata glasbo, dostopno najraznovrstnejši publiki, saj dolgujeta svojo udarnost v enaki meri jazzu kot hardkoru
Povsem drugače od 32. ljubljanskega jazz festivala je bil koncipiran festival drugačne glasbe v Gorici (deloma se je dogajal tudi v Novi Gorici, kjer je meddrugim nastopil Hans Joachim Rodelius, in v Trstu). Odziv publike je bil sicer katastrofalen. predvsem kar se tiče bolj propulzivnih stvari, ki nimajo nobene zveze z New Age
J
esensko koncertno sezono bo - kot vse kaže -globoko zamrznila sibirska zima sušnih vetrov splošnega kolapsa in vsesplošne tesnobe zaradi bližnjega vonja po smodniku. Kljub vsemu pa seje vendarle v pozni jesen dogajalo marsikaj zanimivega - tokrat se bomo omejili le na dogajanje na sceni, ki jo lahko postavimo v okvirje druge in ostale glasbe.
sceno, na katero se lepijo trume novodobnih hipuzlov od blizu in daleč, kar se je še najbolj poznalo na skupnem večeru Johna Surmana in The Work, na katerega se je natepla množica, ki se je veselo razbežala, ko so začeli ropotati slednji Izbiro večera, ki si ga velja ogledati, je narekovala zelo dobra plošča njujorškega kitarista Garyja Lucasa, ki je tudi v Gorici dokazal, da izvrstno obvlada “klasične" kitarske prijeme, ki izhajajo iz bluesa in folk tradicije (finger-picking), še bolj pa obvlada elektronsko artikulacijo zvočnosti kitare, ki v njegovih rokah ni več zgolj solističen instrument, ampak pravi vir vseh mogočih orkestracij (ki jih Lucas
pridela z velikim kupom pedal-ske ropotije). Kaj več c Lucasu sledi v naslednji številki, povedati je tieba še nekaj besed o Borisu Kovaču, ki trenutno živi v Rimu in igra z nekaterimi italijanskimi glasbeniki. Zasedbi ni dal imena Ritual Nova, ampak Sud-sevdah Ensemble, pa tudi zvok te skupine v nobenem trenutku ne dosega tiste avtentične neposrednosti, ki je doslej krasila ta vojvodinski čudež.
(Sam Boris Kovač nam je po koncertu zgroženo pripovedoval o tem, kako so uničili celo generacijo - za glasbenike, s
katerimi je posnel izvrstno tretjo ploščo ("Profana Liturgija') sploh ne ve. če so še živi ali ne, če se skrivajo, ali pa so jih poslali na fronto.)
The Work je angleška, nekoč izrazito politična (levičarska) avant-rockovska skupina, ki je bila po desetih letih pripravljena napraviti še nekaj dodatnih kilometrov poti in se iz Gorice pripeljala do ljubljanskega kluba K 4. The Work je v Ljubljani niso odnesli nič bolje kot v Gorici, kajti tudi v K 4 publika (orto-rockov-ska publika, ki je prišla žurirat na rockovski večer Groma, očitno
ni prav dobro vedel^, kaj jo čaka, in je že po nekaj komadih začela vztrajno kapljati iz dvorane.)
Krivdo za kratek stik pa lahko vsaj deloma vendarle naprtimo skupini, ki v bistvu še zmeraj igra takšno glasbo kot pred desetimi leti. Problem je predvsem v povsem dolgoveznih kompozicijskih strukturah, ki nemalokrat povsem izpodrinejo rudimen-tarno sporočilo njihovih pesmi ali vsaj osnovnih strukturnih nastavkov, ki po eni strani temeljijo na medigri bobnarja Ricka Wilsona in slide kitarista ter duše skupine Tima Hodgkin-sona, na drugi strani pa na morebitni nadgradnji ostalih dveh glasbenikov, kitarista Billa Gilonisa ter basista Micka Hob-bsa. Infantilne pesmice slednjega pa žal niso mogle prebiti kafkijanskih kompozicijskih labirintov oziroma esteticističnega larpurlartizma, ki je pošteno vsekal na piano predvsem v prvem delu koncerta. Takrat jih je najprej prav šokiralo dejstvo, da so morali igrati na opremi, ki ni ravno zadovoljila osnovnih standardov poslušljivosti, tako da so se našli šele po nekaj komadih, ko pa jim je že uspelo pošteno zamoriti velik del publika.
Tovrstna glasba je dandanes pač preprosto passe, čeprav bi lahko predvsem s tistimi zvočnimi rešitvami, ki so jih ponujali v drugem delu koncerta - na primer z razvejano dinamiko izvedbe ali pa z nekaterimi ekstatičnimi izlivi, ki so jih tu in tam v ustreznem krešendu pripravljali kar nekaj minut - razmigali tudi taka naključna zijala, kot so se takrat naslikala v klubu. Konec koncev tiste sorte muziciranje, kakršnega sta pred kratkim uprizorila Sabot, ni ravno daleč od energičnih zasnov komadov The Work, toda celotna nadgradnja, pri kateri se Tim Hodgkinson ne more in ne more znebiti dolgovezne zvočne zaštrenanosti iz zaključnega obdobja skupine Непгу Cow -predvsem na plošči Western Culture - prekrije in zaduši siceršnjo privlačnost muziciranja glasbenikov, ki - meddrugim - znajo odlično igrati tudi pianissimo, s čemer se ne more pohvaliti ravno veliko rock bendov.
Rajko Muršič
BORIS KOVAČ: PROFANA LITURGIJA ADN Records
Tretja plošča novosadskega 'razsvetljenega barbara' - kot se je pred dobrimi petimi leb označil sam Boris Kovač - prinaša doslej najkompleksnejše, najbolj dodelano in tudi najbolj premišljeno delo, za katerim stoji ne samo avtor Boris Kovač, ampak tudi nezgrešljivo avtenbčna panonska zasedba Ritual Nova
Pred leti je Boris Kovač v spremnih besedilih še pisal o novem ritualu kot 'umetniški fenomenologiji inlrospekcij-skega potisnjenja v tesnobno podzavest neke kulturne geografije nemogoče identitete' ali kot 'pozitivnem doZivetiu nekega večkratno šizofrenega paradoksa civilizacijske in kulturne hibnd-nosti nekega sveta na meji svetov". Do danes je Ritual Nova postal nekakšen zaščitni znak nove panonske zvočnosti, Kovačeva glasba ne potrebuje več nikakršnih spremnih modrovanj in nedvoumno govori sama zase. Kovačevo zave-dan/e svoje pozici/e med zahodnim umom in vzhodnim barbarstvom pa je bilo venomer predvsem kreativni impulz, v katerem je našel zvočni izraz vojvodinskega polikulturnega sobivanja obeh svetov. Glasba na obeh ploščah Rituala Nove - prve, ki je izšla leta 1986 pri kulturni instituciji madžarske manjšine UJ symposion in druge, ki je izšla kot prva izsehje Point East londonske Rec-ommended Records in s svojo zvočno neponovljivostjo dosegla na zahodu več kot ugoden odmev - je nekakšno pozi-bvno konceptualno preseganje neznosnega položaja sredi panonske nižine, v kateri se pred prejšnjim desetletjem m doga/ato dobesedno nič.
Jogurtna revolucija je ravno v tistem času, ko je evropska publika spoznavala čudovita dela ne samo Borisa Kovača, ampak tudi drugega izjemno talentiranega predstavnika nove novosadske glasbe, Stevana Kovača-Tickmayerja, vrgla karte na mizo in v letošnjem letu dobesedno pometla z vsem tistim, kar bi lahko iz Novega Sada naredilo eno od kulturnih prestolnic Evrope Vse to je treba omeniati zato, ker so vsi dogodki, ki so sledili, vo dili do katastrof e, ki je bila za časa sneman/a Prolane liturgije/ena pomolu in so se je glasbeniki zagotovo zavedali, tako da to posvetno bogoslužno delo - in tore/ v svojem bistvu protislovno ■ morebiti predstavna kar pravi rekvi/em miru, ki ga /e iz panonskih ravnic pregnal okovan škoren/.
CD Protana Itturgija s podnaslovom Fenomenologija duše /e zagotovo ena od najboljših plošč leta 91, še posebej pa je treba izpostaviti dejstvo, da ima glasba Rituala Nove svoje ruralne panonske korenine - ploščo so namreč snemali v Bukovcu -, nad katerimi pa raste nekaj, česar se ne bi sramovala nobena razvita urbana kulturna zvočnost. Povsem samosvoje zlitje celotne človeku prijazne glasbe iz vseh časovnih obdobij in iz različnih kultur ali socialnih miljejev je najžlahtnejša značilnost godbe Borisa Kovača
Rajko Muršič
AU C E DO N UT:
REVENGE FANTASIES OF THEIMPOTENT Alternative Tentacles
Newyorška skupina Aliče Donut, ki sicer snema za založbo Altemabve Tentacles, poznamo pa jo tudi s koncerta pri nas, je presenetila s svojo izredno četrto ploščo Revenge Fantasies otthe Impo-tent Pravzaprav 'presenebb' tu ni pravi izraz Nekaj takega smo namreč lahko pričakovali po prav tako dobrih prvih treh ploščah. Vendar je videb in slišab. da je skupina tokrat zares dosegla popolno 'zrelost' oz. da je vse svoje nastavke do konca razvila in jih predstavila v najbolj dorečeni in zaokroženi obliki. Vse je tukaj: značilni način petja, samosvoja melodičnost, ki jo izredno spretno vpletajo v zvočno sliko, besedila, ki govorijo o nasilju vsepovsod, tudi - ali predvsem -v domačem, inbmnem okol/u (trpinčenje žene, zloraba otrok itd.); vse to je razvito do konca in s skrajno ostrino
Ob tem moramo omenib, da se ta plošča od predhodnih treh dokaj razlikuje tudi zaradi tega, ker je tokrat producent Kramer, znani glasbenik in mojster hrupa na newyorški sceni. Kramer je seveda dodobra vplival na zvok skupine, vendar se pod kitarskim (m drugim) hrupom, ki ga je plošča polna, še vedno jasno Cub ustvarjalni izraz in pečat skupine same. Ali drugače Kramer je pomagal skupini do konca izrazih vse njene preokupacije, dodal svoj producentski 'podpis', ob tem pa - na srečo - ni zatrt skupine, nib je m uporabil zgolj kot poligon za svoje producentske rešitve To bi mu pri avtorsko tako močni in samosvoji skupini, kot je Aliče Donut, pravzaprav tudi težko uspelo.
Gotovo ena najboljših novorock-ovskih plošč tega leta
Milko Poštrak
(Z)GODBET
Na svoj velik glasbeni potencial je Fred Frith opozoril že pred skoraj dvema desetletjema, ko je igral v legendarni angleški avantgardistični rock skupini Непгу Cow - še posebej v trenutku, ko je leta 1975 izdal ploščo Guitar Solos, na kateri je uporabil celo paleto povsem novih kitarskih prijemov in začrtal možnosti kreativne uporabe električne kitare, ki so postale posebej aktualne v obdobju njujorškega obdobja hrupne godbe v osemdesetih. Frith je v nekaterih nastopih položil kitaro kar na mizo in po njenih strunah drgnil z najrazličnejšimi predmeti, tako daje z relativno preprostimi prijemi krepko razširil zvočne domete tega paradigmatskega glasbila druge polovice tega stoletja.
Po razpadu Непгу Cow in Art Bears je odrajžal preko luže, kjer je poznal nekaj kreativnih kitaristov, ki jih je uvrstil na tretje nadaljevanje njegovih Guitar Solos. Okoli leta 1980 je srečal Billa Laswella in sodeloval v prvotnih variantah zasedb Material ter Golden Palominos, še posebej pa je prišla njegova ritmično zelo
novejšem projektu. Zakaj ste se odločili zanj? In zakaj ste se odločili, da se prav z njim predstavite tu, v Saalfeldnu?
F. Frith: Kar nekaj časa ježe od tega, ko se je vse skupaj začelo. S temi ljudmi sem pričel delati, ko me je gledališki režiser Francois Michel Pesenti poprosil, da bi mu pomagal pri operi, na kateri je delal. Da bi vse potekalo kar se da učinkovito, sem se za naslednjih šest mesecev preselil v Marseille. Zaradi te čudne birokracije - mislim na birokracijo v francoski kulturi - je vlada ljudi, ki so bili izbrani, da bodo delali z menoj, angažirala za šest mesecev in jih plačevala za njihovo delo, ki je potekalo vsak dan, od devetih zjutraj pa do petih popoldne, kot da bi šlo za nekakšno popolnoma obi-čaino delo v uradu.
katedra: Pri njihovi izbiri torej sami niste sodelovali?
F. Frith: V začetku je bilo teh glasbenikov petindvajset, vendar se je vlada odločila, da bo plačevala samo petnajstim. Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem izmed teh petindvaj-
Solistične plošče:
Guitar Solos 1 (Caroline/Virgin/, 1974)
Guitar Solos 2. po četrt plošče še: G F. Fitzgerald, Hans Reichel, Derek Bailey (Caroline, 1976)
Guitar Solos 3, sodelujejo še: Непгу Kaiser. Peter Cusack. Eugene Chadbourne, Keith Rowe, Davey VVilliams, Chip Handy, Akira lijima (1979)
With Friends Like These, duet s Непгујет Kaiserjem (Metalanguage, 1979)
Gravity (Ralph, 1980)
Getting Ahead, trio z Bobom Ostertagom in Charlesom K.
Noyesem (1980)
Voice o( America, trio z Bobom Ostertagom in Philom Mintonom (1981)
Speechless (Ralph, 1981)
Live in Prague and Washington duet s Chrisom Cutlerjem (posnet I 1979). (Recommended Records, 1983)
French Gigs duet z Lotom Coxhillom (posnetki iz 1978 in 1981), (A.A.A Rec. 1983)
Who Needs Enemies?, duet s Henryjem Kaiserjem (Metalanguage. 1983)
Cheap at Hal! the Priče. (New Ralph, 1983)
Nous Autres, duet z Rene Lussierjem (posnet v živo 4.10 1986), (Vido Disques. 1987)
The Technology ol Tears, (RecRec, 1988)
The Top ol his Head, (Crammed Oiscs, 1989)
Dropera, duet s Ferdinandom Richardom. (RecRec, 1989)
Step Across The Border. (RecRec. 1990)
in še dva novejša produkta, na katerih sodeluje Frith:
Bob Ostertag: Attention Span (Rec Rec. 1990)
Hans Reichel duets with Fred Frith and Kazuhisa Uchihashi: Stop ComplaminglSundown (FMR 1991)
bogato strukturirana kitarska hrupnost do izraza na antologijski plošči njujorškega ‘noice‘ zvoka s triom Massacre. Frith v zgodnjih osemdesetih na njujor-ški sceni ni deloval kot voditelj, ampak je bil v vlogi nekakšnega katalizatorja, ki se je pojavil povsod tam, kjer se je dogajalo nekaj novega in obetavnega (bil je v prvi zasedbi Dense Banda Davida Mossa in Curlew, pojavil pa se je tudi na legendarni Zornovi The Big Gundom).
Prava skladateljska dejavnost se je za Freda Fritha začela ob koncu osemdesetih s ploščo The Technology of Tears, prav posebej dejaven pa je bil v zadnjem letu, ko je pripravil nekaj skladb za manjši (komorni) orkester kitar in prvo opero z naslovom Helter Skelter Kitarske skladbe pod naslovom Just Gui-tars so letos izvedli na jazz festivalu v Moersu, opero pa je lahko spremljalo avstrijsko občinstvo na festivalu v Saalfeldnu, kjer je nastal tudi pričujoči intervju.
katedra: Na začetku bi vas prosila za nekaj besed o naj-
setih izbral petnajst. Kriterij pri njihovi izbiri je bil bolj družabne kot pa glasbene narave. Tehnika igranja sploh ni bila tista najpomembnejša stvar, ki bi bila pri tej izbiri odločujoča; da bi lahko skupina petnajstih glasbenikov kar najbolje funkcionirala, se mi je zdela dosti bolj pomembna njihova sposobnost odzivanja. Ko sem izbral teh petnajst, smo se morali najprej naučiti nekega skupnega jezika - sredstva komunikacije, ki bi ga razumeli prav vsi, kajti velika večina sploh ni znala brati not No, nekateri so znali, večina pa ne. Takosmo se morali naučiti tudi tega. Šele potem sem lahko začel s pisanjem glasbe za opero. Ko je bilo tudi to gotovo, so sledila srečanja s teatrom in pevci. Opera je tako postopoma dobivala svojo dokončno obliko, dokler ni v decembru doživela tudi svoje premierne predstave. Vendar smo imeli v obdobju teh šestih mesecev, ko je sama opera še nastajala, z glasbeniki, torej brez teatra in pevcev, samostojen nastop, kajti nisem hotel, da bi se morali brez kakršnihkoli prvotnih izkušenj kar naenkrat pojaviti
FRED FRITH
KORAK PREKO MEJE
La eno od najprijetnejših štrlečih presenečenj lanskoletne produkcije v sferi kreativnega glasbenega dogajanja je poskrbel izvrsten dokumentarno umetniški tilm Step Across the Border, ki predstavlja delovanje trenutno vodilnega protagonista nove in drugačne glasbe, kitarista, violinista, skladatelja in animatorja Freda Fritha.
turnem smislu seveda -, uveljaviti kot enakovredno sredstvo kulturnega izraza. In zame je prav rock že skoraj 20 let edino izrazno sredstvo, ki ga poznam. Vsak umetnik seveda skuša najti smisel svojega ustvarjanja v tistem, kar vidi in sliši. In mene prav ta glasba dela razumljivega. Na žalost pa vedno končam na takšnih in podobnih festivalih, kjer pa je glasba seveda popolnoma drugačna. In tako je včasih zelo težko doseči tisti nivo razumevanja in dojemanja, ki si ga sam želiš. Vsekakor sem zelo hvaležen, da lahko nastopam na takšnih prireditvah; vendar ne vem, če ljudje zares razumejo, kaj se danes dogaja na področju rock glasbe. In dogaja se veliko; tako v Združenih državah, še več pa tu v Evropi. Vendar o stvareh, ki zanimajo mene, nihče sploh nič ne piše.
katedra: Kako pa vas sprejemajo v Združenih državah, na Japonskem in na ostalih kontinentih.
F. Frith: Sprejemajo me povsod, vendar zelo omejeno. Ponekod vse skupaj poteka zares odlično; še posebno odkar je tu film Step Across the Border, ki je izredno pripomogel, da se je moje poslušalstvo, predvsem tu v Evropi, spremenilo in povečalo. Film je doživel kar lep uspeh predvsem v Srednji Evropi: Nemčiji, Franciji in v Avstriji Tako je tu vedno več ljudi, ki se zavedajo takšne glasbe in celo sami poskušajo narediti kaj v tej smeri. Film se v Ameriki in Angliji sploh ni vrtel, mogoče le trikrat ali štirikrat Baje ni distributerjev, niti občinstva zanj, celo nobenih kritikov. Tako je moje občinstvo, ki ga imam tam, tisto, ki posluša takšno glasbo ne glede na kritike in ne glede na tisto, kar lahko preberejo In po eni strani se mi zdi to zelo dobro Ko igram v Ameriki, v New Yorku, o tem nihče ne piše Vendar so dvorane kljub temu vedno polne. Zato moraš tako občinstvo zares občudovati, kajti odločitev iti na koncert je povsem in le njihova; in ne zato, ker je o njem nekdo pisal ali ker je trenutno v modi. Zato je to dobro
katedra: Kakšen je vaš naslednji projekt? Ali delate kaj novega ali pa boste še naprej nastopali s to opero?
F. Frith: Z opero bomo nadaljevali prihodnje leto. Vendar bom še naprej skušal delati s to skupino glasbenikov, igrati to glasbo in delati na nekaterih novih projektih. Moram reči, da je sedaj moja največja želja pisati glasbo za druge glasbenike. Trenutno pa pišem tudi glasbo za film.
katedra: Za koga?
F. Frith: Pravkar sem končal glasbo za film Ost Kreuz nemškega režiserja Michaela Klera. Tu sta še filma dveh drugih nemških režiserjev. Nedavno sem končal tudi^odalni kvartet, katerega premierna predstavitev je bila prav te dni na Nizozemskem. Sploh pa me pisanje glasbe za druge izredno veseli
katedra: Torej lahko rečemo, da sedaj prihaja. lekakšno novo obdobje Frede Fritha?
F. Frith: Mislim, da prav film Step Across the Border predstavlja kcnec nekega obdobja. Čeprav za mnoge prav ta film pomeni začetek nečesa novega, pa zame predstavlja način, kako
se otresti mnogih stvari iz preteklosti. Tako sem se tudi znova preselil v Evropo in tu poskušam nadaljevati z nekaterimi novimi stvarmi. In to je dobro.
katedra: In kje živite sedaj?
F. Frith: Trenutno živim blizu Stuttgarta, v Nemčiji, vendar se o tem, kje bom živel, še nisem dokončno odločil. Še premišljujem. Verjetno je Slovenija za kaj takega trenutno kar malce prenevarna...
katedra: Kakšni pa so kaj vaši načrti - mislim, ko se bodo stvari pri nas uredile; ali imate v načrtu tudi kakšen nastop, kot so ga imeli nedavno tega vaši francoski glasbeniki v Zagrebu ? Mogoče celo s to opero ali pa, ne vem, kaj drugega, novega?
F. Frith: Te stvari niso toliko odvisne od mene samega, pač pa predvsem od tega, če v deželi obstaja interes za kaj takega, če je tu ДОо, ki bi kaj takega tudi predstavil. Jaz si lahko želim veliko stvari, vendar če tu ni nikogar, ki bi to finančno podprl, je kaj takega seveda nemogoče. Pripeljati 16 ljudi iz Marseilla je seveda zelo drago. Sam si zelo želim, da bi se kaj takega tudi res zgodilo. Vendar stvari vedno funkcionirajo le na tak način.
Lili Jantol
I Frithova diskografija I znotraj skupin:
Непгу Cov#
- Lngnnd, (Virgin, 1973)
Uiucst. (Virgin, 1974)
- Despmatv Stianjlils, skupaj s Slapp Нарру. (Virgin. 1975)
- Concnrts (LTM, Caroline. 1976)
- In Praise ol Learning.
(Virgin, 1975)
-1/Vestem Culliue, (Broadcast/L'orchestra, 1978) Ari Bears
- Hopes & Fears. (Recommended Records, 1978)
-1Vinter Songs. i (Recommended Records,
1978)
- The VVorld As It Is Today, (Recommended Records.
1980)
Aqsak Maboul
- Un peu 1'ame des bandits (Crammed Discs, 1979) Material:
- Метогу Serves, (Celluloid,
1981)
Massacre
-Killmg Time. (Celluloid, 1981) Golden Palominos
- The Golden Palominos. (Celluloid, 1983)
Skeleton Crew
- Leam to Talk (Rec Rec/Rifl Rec . 1984)
- The Country ol Blmds. (RecRec, 1986)
Curie«
- Norih America (Moers Musič, 1985)
David Moss Dense Band
- Full House (Moers Musič, 1984)
- David Moss - Dense Band (Moers Musič, 1985) French/Frith/Kaiser/Thompson: -.bve, Love, Lari & Loal. (Rhino/Demon Records, 1987)
- Invisible Means (Windham Hill. 1990)
Naked City
- Naked City (Elektra Nonesuch, 1990)
- Torture Garden (Earache, 1991)
na odru skupaj s profesionalnim teatrom.
katedra: Torej je tudi to igranje, tu v Saalfeldnu, neke vrste dodatna izkušnja za njih?
F. Frith: Seveda je. Vendar je bila tista prva za vse nas odločujoča. Občutili smo lahko, da se nam dogaja nekaj novega in pomembnega. Kasneje, v juliju, so nas prosili za nastop na festivalu MIMI v Franciji, nato pa je prišla še ponudba za Saalfelden. Mislim, da bo teh ponudb sedaj še več
KATEDRA: Toda v Moersu niste igrali...
F. Frith: Ne. Ne s to skupino.ne še.
katedra: Kaj pa Just Guitar s? Ali so v načrtu mogoče kakšna snemanja?
F. Frith: Just Guitars? Upam, da nam bo uspelo posneti nekaj materiala do konca tega leta.
katedra: Kaj pa tole tukaj? Ali je pri tem projektu kaj improvizacije? Kajti na vaji smo lahko videli in slišali, da se tu marsikaj dogaja. Ali je torej v današnje izvajanje vključene kaj improvizacije, ali pa gre enostavno za glasbo, ki jo pač določa notni zapis na papirju?
F. Frith: Mislite v tej skupini? V tej skupini sigurno, ja. Sam sem ustvaril metodo, s katero glasbeniki sami iščejo in izbirajo svoje glasbene zamisli, ki jih nato vgrajujejo v neko skupno, dokončno idejo.
katedra: Kot mogoče danes v izvedbi LostAnd Found?
F. Frith: To je bila njihova pri-
redba. Sam nimam nič s tem. Vse so naredili sami. Vendar, kar se tiče ostale glasbe, ki jo igramo, sloni prav vse na improvizaciji: improviziramo z različnimi zvočnimi strukturami. In tiste, ki so nam všeč, dobijo svojo številko. Ko imamo nekako 20 različnih kombinacij, te postanejo vir, iz katerega nato črpamo. Vsaka od-teh kombinacij ima torej svojo številko, ali pa jo označimo z določeno kretnjo. Ko delo izvajamo, glasbenikom vsaka moja kretnja nekaj pomeni; vendar ne vemo vnaprej, katero kretnjo oziroma katero številko jim bom že naslednji trenutek tudi pokazal. Tako jaz improviziram z njimi.
katedra: Vsi glasbeniki so torej iz Marseilla. Ali so vsi tudi Francozi?
F. Frith Da Vsi prihajajo iz Marseilla; vsi so Francozi, vendar poreklo nekaterih izmed njih ni francosko, kar se mi zdi toliko bolj zanimivo Tako imamo v skupini Armenca, Italijana, Egipčana in dva Alžirca Mislim, da tudi to na nek način bogati delo skupine. Meni je všeč.
katedra: Rada bi vas vprašala tudi, kaj vi mislite o vseh teh jazz festivalih, ki se dogajajo širom po Evropi?
F. Frith: Za nas je to seveda dobro, ker so to prireditve, ki nam dajo denar, da pridemo in igramo Mislim, da je kar malce ironično, če jaz rečem kaj takega, ker tisto, kar sam počnem, sploh ni jazz. Vendar, ker rock glasbo tretirajo kot komercialno zadevo, se ne more - v kul-
HANS REICHEL Duets With FRED FRITH And KAZUHISA UCHIHASHI: STOP COMPLAINING/ • SUND0WN Free mušic production
V zadnjem obdobju smo se pogosto spraševali, kaj se dogaja z improvizacijo, sai so bile plošče s Cisto improvizirano glasbo vse redkejše, predvsem pa so bile zavezane zvočnim shemam, katerih kreativni Cas je potekel le pred leti Toda nekatere ptoSCe, kisst.se pojavile v lem letu, so ta zapalan/a omilile - kl/ub temu. da še zmeraj m ne duha ne sluha o kakšni mlajši generaciji, ki bi zaznamovala glasbeno dogajanje na improviziram sceni obdobja, katerega značilnost je obračanje nazaj k dobri stari zanesljivi kompozicij, je treba reCi. da se tudi stari improvizatorski maCki še niso povsem iztrošili Za nekatere velja ravno nasprotno - v mislih imam kakšnega Petra Brotzmanna, in seveda deset let mlajšega Freda Fritha. ki v zadnjih letih deluje na malodane nepreglednem številu po vsem raznolikih zvočnih projektov, med drugim tudi z znancem z letošnje Druge godbe. Hansom Reichlom, ki se je kot gjemen kitarski inovator s svojim izdelanim zvočnim svetom prvič predstavil le pred dvema desetletjema. S svojimi prepariranimi kitarami Reichel zelo redko ne nastopa sam, tako da v njegovi diskografiji prevladujejo solistični izdelki - od Wil-chlinghauser Bluesa iz leta 1973 do odlične solistične plošče Coco Bolo Nights. s katero nas je prav letos spomnil, da Se ni za v pokoj
Hans Reichel je na CD-ju Stop Com-plainin!VSundown povabil k sode lovanju poleg starega znanca Fritha tudi mlajšega japonskega kitarista Kazuhisa Uchihashija ki se na ta način prvič predstavlja širši 'improvizatorski■ publiki Stop Complaining je dobre pol ure dolg nastop duela FrithfReichel na lanskoletnem vvorkshopu za svobodno glasbo na berlinski umetnostni akademi/i Oba iziempo inovativna kitarista sta zvarila enega od zagotovo najboljših duelov im provizirane glasbe nasploh. Zvočni lok dveh kitar m Reicltlovega danophona ■ to te ozvočen kos lesa. na katerega Reichel igra z violinskim lukom, lako da zvem kol violina, zlahka pa imitira tudi človeški glas ■ je lako kompakten, da je kljub našemu poznavan/u povsem različne lehnike igran/a m stilskih pri /emov obeh glasbenikov ves Cas skura tda nemogoče uganili, katere parle igia kateri glasbenik Frith m Reichel sla izbrala samo najboljše trenutke njunega nastopa m /ih razdelila v devet krajših zaokrolenih enot. Med samo igro ni nobenih prekinitev, nobenih iskanj, sama zvočna nit pa se razvija s tako eleganco, kakršne ne bi mogla doseči še lako premišljena kompozicija Če kdaj. potem lahko na tej plošči sledite temu, kar nat bi improvizirana glasba bila ne radikalno svobodna v smislu kaotičnosti z vseh strani nametanih zvočnih elemen tov, ampak glasbena struktura, razvijajoča se v lastni svobodi kreacije. Čeprav v resnici zvočni tok zavisi od vlolka obeh glasbenikov, daje ves čas občutek nečesa povsem samosvojega, nečesa transcendiranega, nečesa bitnega Če bi si morda mislili, da je glasba nekaj, kar /e povsem odvisno od izmišljij tistih, ki jo delajo, je tovrstna improvizacija dokaz, da glasba včasih dobesedno vleče tistega, ki jo igra, vendar ne v perlekcijo stila, ampak v perfekcijo lastne forme Sploh pa je za dosego takšnega nivoja razkazovanja glasbe same - kot človeške drugobiti, ki se vrača iz potujitve nazaj - potreben poleg brezhibnega obladovanja glasbil m odprtih ušes ludi dober impulz.
Ra|ko Muršič
TRINAJSTO PRAŠE Druga godba
Lansko leto nam je - kar /e gotovo eno od najprijetnejših rezultatov tega sicer prekleto temačnega leta - postreglo s pravo nenadejano poplavo kasetnih izda/, na katerih lahko na/demo zvočne zapis e ljudske glasbe na Sloven ■ skem - lako tiste, ki jo izva/a/o redki ostareli naturščiki (kakršna je recimo kaseta Tončka Pluta ki je izšla pri novomeškem studiu Sraka, o n/ei pa bomo kaj več zapisali v naslednji številki) kot liste, ki se v svo/ih sodobnih variantah naslan/a na delovan/e ljudskih godcev, kolikor jih je na Slovenskem (ne)kulturm politiki slovenskega naroda navkljub Se ostalo Urbane generacije prve TV ge neracije je doletel nekakšen prozoren padec ir vakuum izgube lastne kulturne dediščine, kar sicer ni vodilo v vzpodbu dno ■ ne samo kulturniško ■ kozmopolit stvo. ampak predvsem v mentalno brozgo kičaste srednjeevropske popevkarsko narodnjakarske osladnosti. zaradi česar/e prišlo do prvih poskusov samorefleksije lastne kulturnozgo-
" nadaljevanje na 19. strani
KATEDRA: Kurt, v reviji Pulse sem prebral, da si že naveličan ves čas govoriti o sebi...
CK Seveda, ti ne bi bil7
KATEDRA: No ja, ampak to spada zraven.
CK Mislim, da ne Lahko je reči:'Ja no, saj ste se sami spravili k temu in bi to lahko pričakovali.' Toda ni nam treba delati intervjujev, če tega nočemo. Intervju je stvar odločitve. Lahko nas kličejo izmikajoče se rock zvezde in si zato o nas mislijo svoje. Mi hočemo samo delati glasbo. Drugo nas ne briga Vse ostalo pravzaprav ni pomembno. Nima smisla, da bi poskušali pojasnjevati sebe ali našo glasbo, kajti očitne vpliva na ljudi, to pa je tisto, kar poskušamo doseči - hočemo vplivati na njihova čustva. Kot pri tistem tipu, ki smo ga danes na tiskovni konferenci malo vlekli za nos
DG: Točno to.
CN Hotel sem zaključiti tiskovno konferenco s tistim tonom - tarararara, najlepša hvala za udeležbo, potem se pa oglasi tisti tip in pravi, das je ves dan dobre volje, če zjutraj posluša našo ploščo.
CK: Ani to krasno.
CN Ja, ampak isti tip me je vprašal, zakaj uporabljam bas kitaro, ki jo uporabljam. Koga pa zanima kaj takega? Kdo se meni zato7
CK: Takih reči pa res ne maram.
CN Če se bo to razvedelo, se bo na tisoče ljudi vprašalo, zakaj uporabljam bas, ki ga uporabljam, ha. Medtem pa je kup mnogo pomembnejših stvari v življenju, ki jih očitno zagovarjamo.
KATEDRA: Kot. na primer..
CN Recimo ljubezen, življenje in mir To je neprimerljivo pomembnejše kot pa kakšne znamke bas uporablja Chris No-voselič. To je primernejše za kakšno od tisti revij za fanatike, ki jih zanima vsaka malenkost.
CK: Do tega je prišlo, ker pač ni bilo boljšega vprašanja, ko smo sedeli na tisti butasti tiskovni konferenci.
CN Ljudje zanima, odkod dobivamo svoje ideje. Mnogokrat v intervjujih razlagam, podarjam ali forsiram informacije o političnih svinjarijah samo zato, da ljudje zvedo zanje.
KATEDRA: Kurt. prav tako sem prebral, da se ti je zagabilo konvencionalno življenje, ker so ljudje tako nasilni in tako grdo ravnajo drug z drugim. Ali misliš, da glasba lahko izboljša odnos ljudi do njihovih življenj?
CK: Ni nujno.
CN: Vsako izražanje lahko pomaga To je osebna stvar, odvisna od človeka. Jaz berem to revijo Monk magazine o dveh pedrih, ki se rolata po Ameriki -da se uščiješ od smeha. Pa bereš butaste zgodbe, ampak napisane sodile tako, da so mi bile smešne in so me razvedrile. Vsako izražanje bo vsaj pri nekomu zabrenkalo na struno.
KATEDRA Je kakšna posebna struna, na katero hočete zabrenkati vi?
CK: Mislim, da glasba ni dobra platforma za izražanje drugih idej. Če hočeš biti kakršenkoli aktivist in hočeš izražati svoja mnenja, potem glasbe ne smeš mešati v to. Pri nekaterih bendih je v redu in tudi funkcionira, če so zelo spolitizi-
POGOVOR PO VZPONU IZ UNDERGROUNDA
NIRVANA
OZAVEŠČENI GLASBENIKI
Г red njihovim koncertom v Teatru Verdi v Miljah pri Trstu (novembra lani) sem se pogovarjal z basistom Chrisom Novoseličem (njegov oče je iz Zadra, kjer je sam tudi preživel eno svojih najstniških let) - v tekstu CN - in pevcem, kitaristom in avtorjem glasbe Curtom Kobainom -v tekstu CK, medtem ko bobnar Dave Grohl (prej je bobnal pri skupini Scream, ki je pred leti nastopila tudi v Ljubljani) v razgovoru skorajda ni sodeloval.
ram, toda ljudje ne bi smeli gledati na skupine in na njihove člane kakor na glasnike političnih prepričanj, ker ti ljudje ne bi smeli uporabljati glasbe za politično izražanje samih sebe. Trenutno ne vidim nobenega obetajočega človeka, ki bi bil sposoben enega in drugega. Tisti, ki se pojavljajo na raznih govorih, na televiziji ali v časopisih, so navadni aktivisti.
CN Če pogledaš politike, vidiš, da so zelo stoične, nagačene suhoparne pojave, kot kakšne kepe mesa.
KATEDRA: Vzemimo vaš ovitek za Nevermind. Zame je to eden najboljših ovitkov, kar sem jih videl v življenju, ker res pove nekaj.
CN Različni ljudje si ga različno razlagajo Imajo svoje predstave o tem, kaj naj bi pomenil.
KATEDRA Kaj pa naj bi fotografija novorojenčka v vodi, pred katerim je na ribiškem trnku dolar, pomenila drugega kot ribarjenje ljudi namesto rib? Kako ste prišli do takšnega ovitka?
CK: Z Daveom sva na televiziji gledala dokumentarec o otrocih, ki so rojeni pod vodo, in meni se je to zdela tako lepa, čista podoba. Ko smo pozneje dobili fotografijo tega otroka ro-
jenega pod vodo, sem se domislil, da bi dodali trnek z dolarskim bankovcem. Tako da nismo imeli vnaprej izoblikovane zamisli za ovitek, ampak se je spontano porajala
KATEDRA: Ljudi lahko praktično ujameš samo na dva načina. Ali jih dobiš na materialne stvari, ki jih najbolje predstavlja denar, ali pa jih dobiš na bolj vsebinske, duhovne reči v življenju, ki jih ne moreš kupiti z denarjem, če parafraziram Beatle - Мопеу can’t buy you love'. Tako, da je to gotovo bil del sporočila ovitka plošče.
C N : Dolar je predstavljal materialistično plat. Ja, prav imaš.
CK: Ja. Ena najbolj grozljivih stvari pri ljudeh je pogoltnost do materialnih stvari, ko hočeš več, kakor potrebuješ Otroke tako preparirajo s to pogoltnostjo, da ti enostavno sledijo tem pravilom
CN: To je preoblikovanje osebe v potrošnika, posebej dandanes v vzhodni Evropi To se nezadržno širi in je enako kot po vsem zahodnem svetu. Njegove vrednote so se podivjano razrasle vsepovsod Ves svet se zgleduje po zahodu. Lahko greš v Kambodžo, pa boš videl tipe, ki nosijo potiskane majice in morda celo gledajo televizijo To so vse samo zahodnjaške vrednote. Ljudje so si tu na zahodu uredili življenje, da bi tako lahko pokazali ostalemu svetu, kakšno je življenje v miru in spodobni prosperiteti. Pri tem so upali, da bo tudi ostali svet počasi prišel do tega. Potem pa imaš na zahodu na oblasti ta popolnoma desničarski konzervativizem, ki samo izkorišča. Njihov namen je, da enostavno požrejo ves planet.
KATEDRA: Kako se potem počutite v mašineriji, ki je ena najmočnejših ravno v tem?
CK: Misliš na založbo, korporacijo?
KATEDRA: Ja, ali povzroča to kakšne notranje konflikte, kadar pomislite na vse to?
Ш&Г
CK: Ne, sploh ne, kajti edini način, da uničiš zatiralce, je da se jim zoperstaviš in deluješ znotraj njih. Greš od znotraj navzven. Ena najslabših stvari je, če se odločiš, da ne boš več kupoval hamburgerjev pri McDonaldu ali da ne boš več nosil usnjenih stvari. To ti lahko nekaj pomeni in je lahko zate ključno, vendar nima nobenega drugega učinka kakor osebnega. Če res hočeš nekaj storiti in spremeniti, se moraš zoperstaviti sovražniku
KATEDRA: Že res, ampak ko enkrat padeš v mašinerijo, te ta požre.
CN: Bojkot in stavka sta osnovni obliki protesta.
CK: Ni ravno veliko primerov ljudi, ki so podobno kakor mi začeli delovati znotraj sistema.
Spomnim se lahko le Gang of Four in seveda The Clash. Oni so poskusili in mislim, da se nobeden ni prodal.
KATEDRA: Ja, ampak so se zato izpraznili ustvarjalno, kajti njihov temeljni interes in tematika sta bila politična in ne glasbena.
CK: Takšna politizacija ne more delovati, če obenem nimajo dovolj sprejemljive glasbe za večino povprečnega občinstva. Takšne stvari te lahko tudi vlečejo za nos, če moraš najprej absorbirati veliko dobre glasbe, potem pa ji počasi in neopazno dodati nekaj svojih idej.
CN Veš kaj jaz osebno poskušam storiti v intervjujih, ko nekdo postavi vprašanje o politiki in se začne ukvarjati z določenimi temami7 Povem mu, da ODStoja veliko več mnogo bolj usposobljenih ljudi od mene, da govorijo o teh rečeh. Če se hočeš pogovarjati o zaščiti živali, obstoja na to temo veliko informacij Prav tako nisem poklican, da govorim o srednji Ameriki, lahko pa vsaj omenim določeno zadevo, tako da se je ljudje vsaj zavedajo. To pa je tudi vse
CK: V šestdesetih se je zdelo, da je politična revolucija življenjsko zelo pomembna, in je tudi pritegovala veliko pozornosti. Bilo je veliko glasnikov, ki niso imeli nič opraviti s skupnostjo glasbenikov. Bilo je veliko ljudi kot Abbie Hoffmann in tudi dandanes gotovo obstojajo podobni ljudje. Take ljudi potrebuješ, kajti bendi poskrbijo samo za glasbeno ozadje in ohranjajo žar dogajanja. Seveda tudi oni govorijo o družbenih rečeh in podpirajo svoje glasnike, toda v resnici je potrebno najti ljudi, ki niso v bendih, da bi začeli govoriti o političnih problemih.
KATEDRA: Sama glasba nikoli ni funkcionirala kot revolucionarna reč, ker je vedno bila samo glasba.
CK: Ja, samo da veliko ljudi misli, da je. Dejansko pa ni
CN Mislim, da je pesem Street Fighting Man v redu pesem in je dokument tistega, kar se je takrat dogajalo. Bila je glasbeno ozadje časa, ki je bil primeren za poulične boje. Bila je dobra ideja v času praške pomladi, norih študentskih nemirov v Parizu in vsega takratnega dogajanja Ampak kdo za vraga pa sta Keith Richards in Mick Jagger, da bi se bolj poglobljeno ukvarjala s temi zadevami.
KATEDRA: Zanima me tudi druga plat, ker mislim, da
glasba najbolj intimno prenaša senzibilnost in občutja ustvarjalcev. Zame je eden najinten-zivnejših načinov, da začutiš izražanje nekoga. Ali ni to nekaj podobnega kot politika, le da ne gre za prenašanje mnenj, ampak za prenašanje čustev. Konec koncev, če že govorimo o glasbi, govorimo o kombinaciji zvokov in besed, ki jih nekdo sicer poje, prenašajo pa bodisi določena občutja ali pomen. Po tej plati bi iz vaših besedil sklepal, da govorijo o vsakdanjih situacijah, ki bi se lahko pripetile vsakomur.
CK: To so naše izkušnje -samo občutja, čustva in zmeda, odnosi, vsakdanje stvari. To je mnogo bolj intimno kot govoriti o določenih temah, posebej političnih zadevah. Mi enostavno delujemo tako. /.../ Osebno sem zadnje čase poslušal samo takšne bende kot Young Marble Giants ali Half Japanese. Bolj mirne in odštekane stvari. Nisem pa kdovekaj poslušal bolj težke glasbe razen kakšne Melvins ali Jesus Lizzard vsake toliko časa. Če bi napisal ta album v obdobju zadnjega leta na osnovi poslušanja zgolj teh bendov, pri tem pa bi zanikal Black Sabbath in Black Flag ter vse te druge težke bende, potem plošča ne bi bila tako realistična, ne bi tako verno predstavljala kakšni smo. Tako; da sem vesel, ker nismo zatajili svoje druge plati.
CK: Vsekakor ne bomo molzli naše popularnosti in igrali Floyd the Barber po petnajstih letih, pri čemer nas bi sponzoriral Bud-vveiser in bi delali tako polovične pesmi, kakor to počno Rolling Stones, The Who in mnogi drugi bendi
CN: Živijo tako razkošno, imajo kupe avtomobilov in gradove. Sploh ni čudno, da se vedno znova spravijo skupaj in • imajo turneje, saj morajo pla- . čevati davke
KATEDRA: In zadovoljevati svoje na novo razvite potrebe
CN: Ja. Mi smo precej skromni ljudje.
KATEDRA: Ko sta že omenjala te starejše bende - kaj pa Allman Brothers Band, ZZ Top, Motorhead in Ramones? Po mojem se ti niso izpraznili.
CK: Motorhead gotovo ne. Ramones tudi ne. Pred par meseci smo igrali z njimi v Belgiji. Meni so bili neverjetni Nikoli prej jih nisem videl.
CN: Sinoči sem sanjal Јоеуа Ramona, ki je hodil okrog obut v sandale.Razloži to.
CK: Najprej pomisliš, da Ramones delajo že 15 let, da bodo zdaj že utrujeni od igranja-svoje glasbe, in da ne morejo več kdovekaj pokazati. Pa sploh nisem zaznal česa takega, ko sem jih videl. Niso samo migali in preigravali pesmi, ker bi jim šlo za denar.
CN: Ampak imajo tudi kultni status. Ramones so Ramones
CK: Vseeno jih je treba videti v živo. Veliko ljudi namreč pravi, da izkoriščajo staro slavo, in da bi morali nehati že pred par zadnjimi ploščami.
CN: Nazadnje sem kupil njihovo ploščo Too Tough to Die in to je izvrstna plošča Na njej so - super pesmi. Čista klasika.
CK: Osebno mi zadnji dve njihovi plošči nista všeč in ju nimam, toda še vedno igrajo tudi stare pesmi in to še vedno počno s takšno strastjo kakor prej
katedra 18
LETNA BILANCA 91
KONZERVATIVNI ROCK IN VZPODBUDNO OSTALO DOGAJANJE
KATEDRA: To sem načel, ker mislim, da je ključna naslednja razlika: nekateri bendi se izpraznijo in nadaljujejo ne glede na to, ker so popularni, ker vedo, koliko denarja še vedno lahko potegnejo iz tega, ali kaj podobnega...
CN: A veš, da Scorpions kar naravnost trdijo, da tega ne počnejo zaradi denarja?
KATEDRA: ...drugi pa ohranijo ustvarjalen odnos, in jim ni do tega, da bi samo reciklirali tisto, kar so včasih počeli dobro. Mislim, da Ramones in ostali, ki sem jih omenil, spadajo v drugo kategorijo.
CK: Saj . zadnje čase nisem slišal kakšne pesmi Petea Town-shenda, ki bi se me dotaknila tako, kot se me je njihova zgodnja glasba Kot da bi ga zapustila muza, ali kaj podobnega.
KATEDRA: In ti Chris... kakšno glasbo poslušaš?
CN: Malo poslušam vvorld glasbo, malezijsko glasbo, nekaj afriške glasbe, ampak mislim, da to ne vpliva na moj prispevek k bendu. V mladosti sem bil glasbeni fanatik. Hodil bi okrog in poslušal kasete, ki sem si jih snemal z radia. Poslušal sem rock and roli, veliko rock and rolla, in punk rock. Glasbeno gledano je bila prelomna točka, ko sem slišal Generic Flipper. Ko sem privič slišal ploščo, je nisem zaštekal, potem pa sem jo poslušal še parkrat in doživel sem neverjetno razodetje, kot da bi se mi prižgala lučka. Zdelo se mi je božansko in tako dobro, da sem se počutil glasbeno prerojenega in sem do vsega imel nov odnos. Vedno sem bil precej odprt do glasbe Potem pa sem začel igrati s prijatelji, igrati na domačih zabavah, pri prijateljih, in tako se je vse začelo
CK Ja. najpomembnejša stvar pri glasbi je, da uživaš, ko jo igraš, ko igraš s prijatelji... Ni pomembno, če izdajaš plošče ali če imaš koncerte, ampak, da uživaš igrati z ljudmi,
Dokler so bili NIRVANA s svojo prvo veliko ploščo Bleach še v undergroundu založbe Sub Pop, jim nihče ni posvečal tolikšne pozornosti, kakršno je povzročila njihova druga plošča Nevermind, ki so jo izdali za založbo David Geffen Сотрапу.
K temu je nedvomno največ prispevalo predvajanje njihovih videospotov po Musical Televi-sion. Za razumevanje njihove popularnosti je treba upoštevati te mehanizme in seveda glasbo, ki je dovolj lepa In sprejemljiva za vse tiste, ki se jim o Nirvani do sedaj niti sanjalo ni, obenem pa ima dovolj razpoznaven un-derground sloves, da je lahko všeč tudi ljubiteljem in poznavalcem skupine od prej.
KATEDRA: Kaj je torej glas- • beno najpomembnejše.
CK: Pisanje dobrih pesmi, /../ potem je tu še vznemirjenje, ki ga doživiš, ko si končal eno teh pesmi in to je res dober občutek To je najboljši občutek, kar jih poznam v življenju. Dokler bomo delali tako, bo z nami vse v redu Mislim, da smo ravno dovolj pametni, da bomo vedeli, kdaj moramo nehati, in da bomo sposobni ugotoviti, kdaj ne moremo več pisati dobrih pesmi
CN Po mojem bo dokaj očitno, kadar bo prišlo do tega. Takrat se bomo galantno poklonili in odšli
Marjan Ogrinc
Temeljna značilnost lanskega zvočnega dogajanja je bilo nadaljnje nazadovanje kreativnejšega dogajanja v rocku, še zmeraj dokaj živahno dogajanje na t.i. "vvorld mušic" sceni in nekaj presenetljivo dobrih plošč iz sfere improvizacije in sorodnih drugačnoglasbenih izrazov.
Na straneh tega časopisa smo sicer najreprezentativnejše produkte lanskega leta obdelovali sproti, tako da vsaj nekatere najbolj propulzivne zadeve že poznate, vseeno pa velja spomniti na nekatere temeljne poteze lanskega leta.
Rock se že nekaj let povsem izgubljeno ozira v preteklost. Pred nekaj leti so iz pozabe spomina na široka vrata vstopili Led Zeppelin (predvsem skozi delovanje Jane’s Addiction), lansko leto pa so postali kultna skupina The Doors - na srečo kar skozi karizmo Jima Morris-sona, ki so se ga spomnili v filmu. Ponovne izdaje starega rocka na CD-jih so v zadnjih letih vsiljivo ponudile lepljiv okus preteklosti, ki se mu vesoljna (vsega sita) publika ni znala in mogla upreti- za sedaj je to oziranje v preteklost na rock delovalo predvsem v konzervativni maniri, toda po logiki stvari se lahko ta rockovski konzervativi-zem kaj kmalu spreobrne v sebi lastno nasprotje (ko se bodo producenti (manjših gramofonskih hiš) spomnili na tiste stvari, ki so bile že v času svojega nastanka na margini radikalnejše drugačnosti). Ponovno odkrivanje radikalneje zvenečih rockov-skih tokov iz preteklosti nas torej še čaka, tako da nas za prihodnost rocka ne more preveč skrbeti, do takrat se bomo pač morali sprijazniti z rockiranjem, prilagoje: nim širšemu okusu in izdelkom, s kakršnimi so lansko leto ponovno prosperirali Red Hot Chili Peppers (Blood, Sugar,
Sex, Magic), Guns’n'Roses [Use Your lllusion 1 in 2. nad katerima so bili razočarani predvsem njihovi zvesti feni), Danzig II [Lucifuge - po mnenju celotne ekipe Radia Študent plošča leta 91) ali na populistični metalski strani Metallica (t.i. Black Album). Ravno tako je uspel veliki met tudi skupini, ki je s svojim liričnim rockom skozi osemdeseta leta ostajala zunaj ‘main-streama", R.E.M (album Out ol Time) - tej "mehkejši" varianti so se uspešno priključili še Fire-hose (Flyin’ The Flanne\), ponovnemu zanimanju za blues pa je botroval tudi angažma Johna Lee Hookerja [Mr. Luckv).
V tokove prve lige svetovnega rocka so lansko leto s polnimi jadri zaplule tudi barčice, ki so nastale v pristanu založbe Sub Pop, sedaj pa so jih prevzele ■multinacionalke": Nirvana (po mnenju večine rockerjev bend leta s ploščo Nevermind), Soundgarden (Badmotorfinger) in Tad [8 VYay Santa) Neil Young je kot predskupino na turneji po albumu Ragged Glory angažiral kar Sonic Youth, Bob Dylan pa je igral v živo pri nas, vendar na ne preveč uspešen način.
Klasike radikalneje zvenečega rocka se v prejšnjem letu niso ravno proslavile z novimi preboji, vseeno pa njihovi izdelki niso nič slabši od prejšnjih - to velja predvsemza No Means No (0 + 2 - 7), ButtholeSurfers [Piouhgd) in Fugazi [Steady Diet ol Noth-ing), medtem ko so najprijetneje presenetili Aliče Donut [Re-venge Fantasies olthe Impotent je po mnenju sodelavcev Katedre najboljša rockovska plošča lanskega leta). Zanesljivo kvalitetni so ostali tudi Public En-emy (Aposalypse 1991, The En-emyStrikes Back)
Po drugi strani je bilo veliko etno-pop produktov, ki dokazujejo, da se tovrstna produkcija ni bila zgolj muha enodnevnica. Iz alžirke Rai scene lansko leto ni prišlo praktično nič zares pretresljivega, Afrika pa je vendarle
ponudila nekaj tradicionalno vznemirljive glasbe. Zaradi navezave na blues (vendar na povsem afriški način) velja omeniti kitarista Ali Faka Toureja (The River), pa recimo še Thomasa Papfumo & The Blacks Unlim-ited [Chamunorwa/What Are We Fighting For?) in Boubo-carja Traoreja (Mariana). Lansko leto smo se v živo srečali z velikim Nusrat Fateh Ali Kha-nom (omenimo albuma Yeh jo halka halka in Musst, Musst), s podobno zvočnostjo pa nas je razveselil še Salamat Ali Khan [Hindustani Classical Vocal). Na Drugi godbi smo doživeli eno od doslej največjih koncertnih eksplozij, ki jo je zakrivil Ferus Mus-tafov (njegovo studijsko delo Čočeci so Ferus pa se koncertnemu muziciranju niso niti približali), iz slovenske scene pa velja posebej omeniti Tončka Pluta [Nekaj vam povedal in Trinajsto prase). Na tradicijo bretonske etnične glasbe se je navezoval Louis Sclavis [Chamber Musič ter skupaj z Andrejem Ricrosom na plošči Le partage des eaux).
Sicer pa je bilo lansko leto improvizacije in avandgardnega
FANZIN
Projekti s področja mladinske, alternativne ali popularne kulture v Mariboru niti slučajno ne prihajajo izpod okrilja tistih najbolj "prisotnih", pomeni institucij kot so MKC ali ŠTUK. Prav tako pogosto uporabljano frazo "promocija Maribora" uresničujejo aktivni posamezniki s svojimi avtonomnimi projekti. T.i. institucije pa vedno bolj postajajo le šanki z drugo glasbo kot je v večini' uniformnih mariborskih kafičih. Teh pa bi lahko bilo več s cenejšo ceno tekočin.
S popularno glasbo se v Mariboru načrtno ukvarja Front rock, ki mu je uspelo se predstaviti tudi na Berlinskem BID-u s čimer je skupine, ki so izdale ploščo pri njemu predstavil malce dlje kot do Ljubljane. Zadnje čase se Front rocku uspešno pridružujedrugi prav tako v tujini uspešen projekt magazina No Name
No Name štarta iz zrcalno obratnega pristopa od Front rocka Najprej se je uspešno povezal s tujo sceno in preko nje potiska vmes domače proivode. No Name je Heavy Metal fanzin, ki je prerasel v magazine, kot se sam imenuje. V celoti ga piše in _ureja heavy manijak Jure Kelhar (Greenvvichka 10a, Mb). No
rocka v marsičem v znamenju Freda Fritha in filma Step Across The Border, omeniti pa velja še njegov duet s Hansom Reichlom (ki je prav tako presenetil s solističnim delom Coco Bolo Nights) ter tri njegove skladbe za saksofonski kvartet v izvedbi Rove [Long On Logic). Kar dve odlični plošči sta nastali na Češkem: solistična Ive Bittove in bardovska Jima Čerta [Svetlu Vštric). Pozabiti ne kaže niti nove kitarske zvezde, Garyja Lucasa [Skeleton at the Feast), Kronos Quarteta skupaj z As-torjem Piazzolo [Five Tango Sensation), dveh Zornovih kanonad za Earache Records -najprej z Naked City [Torture Garden), potem pa s Pain Killer (Guts ol a Virgin), standardno jazzovsko zvenečih The London Jazz Composers Orchestra z Ваггујет Guyem [Double Trouble) ali solistične Petra Brotzmanna [No Nothing), "talk-ing" albuma Williama S. Bor-roughsa [DeadCity Radio), presenetljivo dobrih The Residenls [Freak Show) in odličnega albuma Rituala Nove in Borisa Kovača (Profana Liturgija), nenazadnje pa tudi plošč ljubljanskega kitarista Boruta Kržišnika, ki je izšla v Londonu [Currents o! Time) in domačega prvenca Lolite
Čisto za konec velja omeniti še nekaj boljših plošč, ki jih je lansko leto naplavilo iz prostora bivše Juge: predvsem odlično rock'n'rollanje osijeških Majk [Razum i bezumlje) in prvenec Rodericka. ter recimo ubijalsko sarkastične Rambo Amadeus [Psihološko propagandni).
Rajko
Name je narejen v Mariboru, vendar za tuje tržišče in je v celoti napisan v angleškem jeziku. Verjetno trenutno ni drugega časopisa v Sloveniji (razen A.V.), ki bi bil natisnjen na tako kvalitetenem papirju. Design No Name je metalski sam po sebi, saj ti množica logotov imen skupin ne pusti zadihati od začetka do konca. Naslovnica, oz. vse strani ovojnice in logo No Name pa so tako drugačni, pravzaprav so iz drugega filma. Še najbolj spominjajo na design ortodoksnih elektro plesnih založb in skupin, kar daje slutiti širino obzorja avtorja, ki napoveduje za naslednjo številko Laibach, Young Gods in podobno. Prav tako No Name dokazuje, da se sponzorji še vedno dajo dobiti, še za tako "skrajen" torej specializiran projekt. To številko No Name so podprli Mikrodata, Copy Center Canon, A Print in MKC. V časopisu pa je še obilica reklam nemških in ameriških založb. Edina zamera No Name-u je postavitev in tekst napisan s pisalnim strojem, kot fanzinska dediščina.
V tej številki No Name boste našli množico kratkih predstavitev bendov iz vseh koncev, obširen intervju z Disharmonic Orchestra (ki je Juretu posebej pri srcu), Darkened, Morgoth, Cynik, Humanicide, Xenopho-bia, Invocator in drugimi, tu so še posterji Asphyx in Afflicted.
Če ste v metalu boste preko No Name navezali skoraj vse kontakte, ki jih potrebujete.
Glanz H. Hamer
nadaljevanje z 18. strani
dovinske poziciji Sele s prvo rockovsko generacijo v sedemdesetih. Se bolj pa pn nekaj SirSi publiki, ki ji je 'posluh’ izdatno izostril punk na slovenski način. Večina publike se /e sicer zadovol/iia z etno pop produkcijo iz vseh koncev sveta pod nazivom ‘World Musič’, nekateri pa so vendarle poiskali tudi lastne korenine
Trinajsto prase je trio (ne veC ravno rosno mladih glasbenih pedagogov iz Liubliane). ki ga krasi predvsem namen igrati glasbo iz slovenskega (geografskega) prostora, vendar ne na nekakšen konzervatorski način, ampak v sleden/u intenci reaktivacije pristnega ljudskega godčevstva Če so Trinajsto prase na nekaterih prvih nastopih delovali Se precej okorno, so se počasi na marginalnih odrih (in morda celo na nekaterih veselicah) doslej prekalili že v lej men, da v godčevstvu, ki se ima namen iz urbanega okol/a vračati nazai v svo/e prvotno oko!te, predslavltato na/bol/ ‘vročo’ vananto Ijudskogodčevskih intenc do sedat
Čudovita kaseta bo prepričala vse skeptike, ki so ljudsko godbo iz slovenskega področja proglasili za mrtvo ali -kar je Se huje - za zdrizasto, jokavo, patetično, trivialno, nedinamično ali preprosto bebavo, da je lahko l/udski cigo migo več kot razburljiva zvočna avantura.
Obvezno snov za (po)usmerieno izobraževanje naročite na Glasbeni mladini Slovenije, Kersnikova 4, Ljubljana
Rajko
NOMEANSNO:
0+2=1
Alternative Tentacles
Prav presenetljivo: kanadski hard-core oz. novorockovski skupini Nomeansno z že kar spoštovanja vrednim stažem na glasbeni sceni kljub vsemu Se vedno uspeva narediti vznemirljivo, prodorno ploSCo, na kateri celo Siri in razvija svoje stilske prvine.
Zadnjo ploščo, "0 + 2=1", lahko poskušamo postaviti v kontekst ustvarjanja skupine tudi na ta način Nomeansno po eni hitrejši in bolj ‘enodimenzionalni’ plošči naredijo kompteksneišo, počasnejšo, na kateri povzamejo glasbene vzorce s predhodne in jih dopolnijo. nadgradi/o. Tako je plošča Small Parts Isolated And Destrojed, ki je sledila udarni in neposredni Sex Mad, razširila njihovo početje, plošča Wrong pa ie vse omenjeno povzela v zgoščeni in ‘drveči’ obliki.
Podobno, čeprav seveda s pomembnimi razlikami, /e tudi na plošči "0+2=1". Tudi tu se čuti jasna kontinuiteta ustvarjanja skupine, ki je simbolizirana oz. kar naravnost prisotna v obliki drobcev, odmevov s prejšnjih plošč, nastavkov melodij, ki pa se nato razvijejo v drugo smer Plošča zvem izredno sveže in samosvoje ter pred stavlia 'zrel’ izdelek izkušene m prekaljene skupine, ki pa ima - kl/ub temu ■
(podobno kot skupina Fugazi; S e vedno kaj zanimivega za povedati in pokazati.
Skratka: Nomeansno je ena redkih novorockovskih skupin, ki deluje že od začetka osemdesetih, pa še vedno počne pomembne in prepričljive stvari Milko Poštrak
MDC: LIVE IN MARIBOR, 9.10. 1990
Front Rock
Prvo, kar nam pade v oči pn izdaji koncertnega posnetka ameriških veteranov ortohardkora, je prav škrta izvedba celotnega projekta več beline na ovitku kot grahke, praktično nobenih podatkov o zadevi (manjkajo celo naslovi treh komadov) m povsem prazna nalepka na sami plošči. Toda to še ne pomeni, da gre za ‘bootleg’ izdajo v pravem pomenu besede (koncert, izdan ‘na črno’, brez vednosti skupine), ampak za neke vrste prestižno potezo edine prožne neodvisne založbe na Slovenskem. ki si v teh časih še upa ’mazati roke’ z nekakšnimi izda/ami ostrega rockovskega hrupa.
Sama raven izvedbe je pač klasično ‘vprašljiva’ - dobro živo ploščo je v rocku skoraj nemogoče posneti, Se posebej zato, ker /e samo dogajanje odvisno bolj od konkretne publike v konkretni dvorani, kot pa od decibelov, ki se vali/o iz zvočnikov (ali same glasbene spretnosti nastopajočih). Enkrat-nosti dogodka vinil pač ne more reproducirati, ravno tako pašev mikrolone ne more/o preseliti najbolj žlahtni trenutki rockovskega rituala, ki izha/ajo iz neposrednega slika med nastopajočimi in ekstatično poskočujočimi poslušala
Z MDC - live in Maribor smo torej dobili ploščo, kije predvsem dokument in ji lahko zaradi lega producentske napake z veseljem spregledamo, Se posebej zato. ker gre za prvi tovrsten podvig na Slovenskem.
Rajko
N0 NAME MAGAZINE
i FOTOKOPIRNI STROJI
MINOLTA - CANNON DELNO UPORABLJANI EKSKLUZIVNE CENE -GARANTIRANO
NAJNIŽJE
ZAGOTOVLJENA GARANCIJA IN SERVIS
PRIDITE -
VIDITE -
ODPELJITE...
E.L. TEN
KOROŠKA C. 61, MARIBOR, TEL., FAX - (062) 25 - 942
IROSinROJ^^
SERVIS BIROTEHNIKE,
Gregorčičeva 24, Maribor, tel. (062) 23-686
SALON BIROOPREME
Gregorčičeva 7, Maribor, tel. (062) 26-902 Poleg servisa in prodaje biroopreme in računalnikov vam nudimo ves pripadajoč potrošni material
POSEBEJ OPOZARJAMO na pestro ponudbo registrirnih BLAGAJN za trgovino in gostinstvo — izbirate lahko med tradicionalnimi in inteligentnimi blagajnami, ki sproti vodijo evidenco zalog, nabave, prodaje itd., vzdržujejo komunikacijo med različnimi prostori in sploh olajšujejo delo.
Pokličite ali obiščite nas! Radi vam bomo pomagali tudi z nasveti.