EDEN NEPOZABLEN VEČER str. 4 ROMANTIČNA NOČ V URI str. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 4. novembra 1999 Leto IX, št. 22 Radenci - Tišina SLOVENSKI PROTESTANTIZEM - NEPOGREŠLJIV KAMEN MEJNIK V NACIONALNEM RAZVOJU Ob Dnevu reformacije se je v Sloveniji zvrstilo izjemno veliko število vsebinsko pomembnih dogodkov. Poleg državne slovesnosti Dneva reformacije v ljubljanskem Cankarjevem domu, so bile v duhu vloge reformacije tudi božje službe v vseh trinajstih evangeličanskih cerkvah v Sloveniji, deset jih je v Prekmurju. Dogodek posebnega pomena je bil v nemškem Augsburgu. Tam, kjer so se pred 469. leti začele poti med evangeličani in katoličani v celoti razhajati, so se z 31. oktobrom 1999, ponovno začele zbliževati. Predstavniki obeh cerkva so podpisali skupno izjavo o učenju ali o nauku o opravičevanju. Izjava je rezultat dolgoletnih teoloških pogovorov med predstavniki svetovne luteranske zveze in Vatikana, ki zastopa katoliško cerkev. Gre za obojestransko ugotovitev, da učenje o opravičevanju, kakor ga podajata obe cerkvi, ni v nasprotju in zato ni razlog ali vzrok za medsebojno zavračanje ali obsodbe, še manj za medsebojno ločitev. Važna sta tudi dogodka iz kulture in znanosti: v galeriji zavarovalnice Triglav v Soboti so odprli razstavo del devetih slikarjev, ki so sodelovali v 5. slikarski koloniji, ki je bila v Moravskih Toplicah pod strokovnim vodstvom akademskega slikarja Nikolaja Beera; v Jakijevi dvorani zavarovalnice Triglav pa je bila predstavitev znanstvenega dela Johannes Kepler in začetki reformacije v Prekmurju, avtorja doktorja Theodorja Harija iz Murske Sobote. S slovesnostmi v počastitev Dneva reformacije je povezano dvodnevno znanstveno srečanje, ki je bilo v Radencih in na Tišini: Protestantizem - zatočišče izgnanih na Petanjcih (Nadasdyjev dvorec). Pobudnik znanstvenega srečanja je bil dr. Vanek Šiftar, ki se ga zaradi bolezni, žal, ni mogel udeležiti in prebrati uvodnega referata Petanjci skozi stoletja. V Radencih in na Tišini so se zbrali ugledni strokovnjaki iz Avstrije, Madžarske in Slovenije, in prebrali sedemnajst referatov, s katerimi so osvetljevali in utemeljevali dogajanje tako na Petanjcih kakor v širšem prostoru tedanje Evrope. Arheolog Branko Kerman je zapisal, da bi lahko “nastanek dvorca na Petanjcih povezovali s prihodom rodbine Nadasdy v ta kraj v trinajstem stoletju. Dvorec na Petanjcih zgodovinski viri izrecno omenjajo šele konec 16. stoletja. Kdaj naj bi bil porušen ali opuščen ni znano. Nekateri nepreverjeni viri govorijo, da bi naj dvorec porušiti Turki, ko so leta 1640 pustošili po Tišini. ” Vsekakor je odigral dvorec na Petanjcih važno vlogo tudi s tem, ko je dal zatočiše, kamor so se v 16. stoletju pred protireformacijskimi preganjalci zatekli protestantski pridigarji, učitelji in drugi, med njimi naj bi bil tudi znameniti Johannes Kepler. Tehtna referata sta pripravili tudi dr. Katarina Hirnök Munda (Protestantizem v Porabju do konca 17. stoletja) in Marija Kozar Mukič (Družbene in politične razmere na zahodnem delu Ogrske v 16. stoletju). Sodelovali so še: dr. Istvan Soptei - Družina Nadasdy in reformacija na Madžarskem; Franč Kuzmič - Petanjski grad v domačem tisku; Viljem Kerčmar - Protestantizem v Prekmurju v letih 1590 - 1610; Gustav Skalič - Protestantizem na lendavskem območju; dr. Walter Brunner - Preganjanje učiteljev in profesorjev iz Gradca; dr. Robert Hajszan - Listine o stikih med gradiščanskimi in prekmurskimi protestanti; dr. Istvan Bariska - Pisma Štefana Konzula v arhivih mesta Koszeg; dr. Jože Pogačnik - Duhovni profil protestantizma na Slovenskem; dr. Oto Norčič - Nekateri družbeno-ekonomski vidiki protestantskega gibanja in protireformacije v Prekmurju; Jože Vugrinec - Pomen prvih prekmurskih evangeličanskih piscev; Violeta Vladimira Mesarič - Verske skupnosti v Prekmurju danes; Heimo Halbrainer - Protestanti v Radgoni (Radkersburgu) in njeni okolici. Posebej odmeven je bil uvodni govor akademika Cirila Zlobca, ki je poudaril izjemno važno vlogo protestantizma za Slovence, ker nam je dal jezik in knjigo na tedanji evropski ravni. Protestanti so morali iz nič ustvariti jezik, “to je nepogrešljiv kamen mejnik v našem nacionalnem razvoju. Brez tega elementa bi bila naša zgodovinska zavest mnogo šibkejša (... ) Zaradi protestantizma slovenski prostor ni izgubil ničesar, obratno, veliko je prispeval k ohranitvi slovenstva (tudi Prekmurju), da ni postalo niti madžarsko niti nemško, kar bi bilo, glede na pritiske, veliko bolj logično. ” Programski svet Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije, ki ga vodi akademik dr. Anton Vratuša, bo z urednikom Jožetom Vugrincem pripravil zbomik vseh referatov in povzetke razprav. eR 2 Krajani mestne četrti Magdalena iz Maribora smo bili pri porabskih Slovencih Prav je, da se spomnimo na to, da smo bili krajani mestne četrti Magdalena 4. junija t. l. pri naših rojakih v Porabju - v Monoštru. Sprejel nas je g. Jože Hirök, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem. Navedenega dne nam je g. Hirnök razkazal mesto Monošter in nekatere njegove znamenitosti. Slednjič smo se ustavili v lepi baročni cerkvi, posvečeni sv. Gothardu, zavetniku mesta Monoštra. Zaradi pripekajočega sonca, ki je dodobra ogrelo mestno ozračje, se nam je vsem prilegel hlad, ki je vladal v cerkvi. Posedli smo v klopi in sledili razlagi g. Hirnoka o zgodovini cerkve, o nastanku in razvoju Monoštra, pa tudi o Porabju in njegovi perspektivi, kakor tudi sicer o položaju porabskih Slovencev kot narodnostne manjšine na Madžarskem. Pri tem je g. Himok poudaril, da se kljub težavam in še nekaterim nerešenim problemom, položaj slovenske narodnostne manjšine na Madžarskem izboljšuje. Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da je rodnost v močnem upadanju ter da je demografska ogroženost še posebej zaznavna pri porabskih Slovencih kot maloštevilni narodnostni skupnosti. Tako je v nekaterih osnovnih in drugih šolah le nekaj slovenskih učencev. Tudi z učitelji slovenskega jezika so določeni problemi. Menim, da omenjeno problematiko najbolje ponazarjajo izrečene misli g. Hirnoka: "Nekoč je bilo v Porabju veliko slovenskih otrok, njihove manjšinske pravice so bile zelo okrnjene in niso imeli možnosti, da se šolajo in izkazujejo kot Slovenci, dandanes pa, ko imamo vse manjšinske pravice, pa tako rekoč ni več otrok. " Temeljni problem je dokaj pereč -kako vzpodbuditi večjo rodnost prebivalstva in s tem obstoj oz. razvoj slovenske manjšine. Ugotovljeno je bilo, da se s tem fenomenom sooča večina razvitih evropskih držav. Seveda je še vrsta drugih problemov, ki tarejo Porab-ce, še zlasti tisti, ki so ekonomske narave. Vendar pa, upanje je in tudi optimizem, da se bo Porabje razvijalo, saj je za to še veliko neizkoriščenih možnosti: v turizmu, obrti in nasploh v gospodarstvu. Porabje bo zagotovo imelo aktivno vlogo ene od pokrajin na Madžarskem in seveda v Evropi. Za to pa je potrebno še nekaj vzpodbud, nekaj časa in seveda pomoči razvitejših delov Evrope. In tudi iz besed g. Hirnöka veje zmerni optimizem, ko govori o perspektivah Porabja. Pri tem nadaljnjem razvoju ima gotovo veliko vlogo tudi vodstvo Zveze Slovencev na Madžarskem, ki je že doslej zagnano in z vso nesebičnostjo izpolnjevalo naloge, ki so jih pred njega postavljali izzivi časa. Pogosto zelo težki in na videz nepremagljivi. Ustavili smo se tudi na mestni tržnici, kajti želeli smo videti, kakšen je utrip življenja v tem delu mesta, eventuelno tudi kaj uporabnega kupiti. Mnogim je to tudi uspelo, saj je bilo dovolj raznovrstnih izdelkov. Bližal se je čas kosila in odpravili smo se v Slovenski kulturni in informacijski center, ki je sedež porabskih Slovencev na Madžarskem. Zaradi lepe urejenosti in obsega so porabski Slovenci nanj upravičeno ponosni. Tudi nam, Mariborčanom, je bilo prijetno pri srcu, ko smo se razgledovali po prostorih sedeža porabskih Slovencev. Po izvrstnem kosilu smo po starem slovenskem običaju še nazdravili in zapeli, da je bilo naše srečanje še bolj prijetno in doživeto. Predsedniku Zveze smo ob tej priložnosti izročili spominsko darilo in sicer sliko, na kateri je upodobljen Maribor in je delo našega krajana, slikarja Branka Pungartnika, sicer člana KUD-a Angela Besednjaka, predsednika likovne sekcije, iz Maribora. Ob tem je pisec tega sestavka tudi v imenu mestne četrti Magdalena Maribor spregovoril nekaj pozdravnih in vzpodbudnih besed o druženju in povezovanju z našimi rojaki v Porabju. Nakar je spregovoril še g. Hirnök, nas pozdravil in izrazil željo, da bi se še večkrat srečevali v Porabju, pa tudi v Mariboru. Predsednik Hirnök je gotovo, tako kot mi vsi, začutil prijateljsko razpoloženje in občutenje pripadnosti vseh nas k istemu slovenskemu narodu. Popoldne nam je ostalo še nekaj časa za doživljanje Porabja. Med tem je začelo močno deževati. Odpeljali smo se proti porabski vasi, imenovani Verica, kjer ima lončarski mojster Karoly Dončec svojo delavnico. Prijazni mojster g. Dončec je imel polne police najraznovrstnejših lončarskih izdelkov, lepih oblik in poslikav s tipično porabsko ornamentiko. Ker so bile tudi cene dokaj ugodne, smo od mojstra pokupili kar precej izdelkov, bodisi za kakšno koristno rabo ali pa samo za spominek. Ko smo se poslovili od Porabja, posebej še od predsednika Zveze, smo si obljubili, da se bomo še srečali, sodelovali in tako bogatili življenje drug drugemu. Še bi lahko marsikaj zapisal o našem srečanju v Porabju, pokrajini, kjer živijo naši rojaki ob reki Rabi na skrajnem jugozahodnem delu Madžarske, a bodi dovolj. Bilo je lepo in ostalo nam bo v lepem spominu. Spotoma domov smo se oglasili še v Potmi, v neposredni bližini avstrijske Radgone, kjer je Pavlova hiša - sedež štajerskih Slovencev v Avstriji, in si tam ogledali razstavo in razne druge zanimivosti, poveza- ne z življenjem Slovencev v Avstriji. In tako je dolg poletni dan, ki smo ga posvetili našim rojakom na Madžarskem in v Avstriji, bil pri kraju. Jožef Murko član sveta MČ Magdalena Gospod Murko se nam je opravičil, da je - zaradi drugih obveznosti - uspel napisati svoje vtise o obisku v Porabju z zamudo. Mi smo zmeraj veseli, če dobimo kakršenkoli odziv na naše delovanje, zato z veseljem objavljamo njegov prispevek. (Uredništvo časopisa) Sodelovanje med Rabo in Muro Kmalu prospekt kulturno-turistične ponudbe Zapišem lahko, da se približuje sklepno dejanje prvega projekta čezmejnega sodelovanja v Sloveniji v okviru programa Phare Credo: Sodelovanje med Rabo in Muro. Nosilka projekta je občina Šalovci, čezmejna partnerica je Zveza Slovencev, projekt pa uresničuje Podjetje za promocijo kulture Franc-Franc iz Murske Sobote. V Šalovcih so pripravili razpravo o kulturno-turistični podobi Goričkega in Porabja. V šalovski osnovni šoli se je zbralo, kdo bi bedel zakaj, zelo malo udeležencev. Če bi sodili po njihovem številu, tedaj bi rekli, da goričkih občin in Porabja prvi slovenski projekt čezmejnega sodelovanja ne zanima oziroma se jih ne tiče. Toda zadevo je potrebno videti iz več zornih kotov in celoviteje, in v tem primem je vsebina razprave nadomestila številčnost udeležencev, čeprav ne v celoti. Profesorica Darja Pojbič je evidentirala in inventarizirala dogodke in ustanove, ki jih bodo, dopolnjene s tistimi, ki niso bili zapisani, vključili v program kulturno-turistične poti med Rabo in Muro. Podatki so zbrani za deset prekmurskih in za sedem porabskih občin. Razprava je pokazala, da je zapisano potrebno dopolniti, da nastane celovita kulturno-turistična podoba Goričkega in Porabja Zbrani podatki bodo osnova za konkreten predlog kulturno-turistične poti, bodisi skupaj ali s predlogom tematskih poti, denimo zgodovinska pot, umetnostnozgodovinska, slovstvena pot, naravne znamenitosti in podobno. Da je dovolj zanimivih in tudi pomembnih točk, je ocenil tudi umetnostni zgodovinar Janez Balažič, ki je dejal, da je kulturna podoba med Moravskimi Toplicami in Monoštrom neke vrste Evropa v malem. To kulturno bogastvo bo tudi na skupnem zemljevidu ali prospektu, kakor se bo že imenoval, toda važno je še nekaj, in sicer tisto, na kar so opozarjali v Šalovcih: gostinsko-turistična podjetja bodo morale v svoje programe vključiti pestro kulturno ponudbo na obeh straneh meje. Če bo ostalo zgolj pri zbranih podatkih, njihovi obdelavi in tudi v izdelani Kulturno-turistični podobi Goričkega in Porabja, še ni narejeno dovolj - to mora priti v roke vsem, ki se odločijo za krajši ali daljši oddih v Pomurju ali v Porabju, postati mora del turistične ponudbe. Če se to ne bo zgodilo, tedaj so bili vložen denar in napori zaman. Zelo verjetno pa si tega ne želi nihče. eR Porabje, 4. novembra 1999 3 Papiri pripovejdajo Na placi Iz naši slovenski vesnic so tö ojdli lidge v Monošter na plac odavat pa kipüvat. Ka vse so v začetki 20. stoletja odavali v Varaši na plati, tau smo najšli dojspisano v pravilniki (szabályzat) o tome, što kelko mogo plačati za plac (helypénz) 1906-oga leta. V Monoštri na placi so lidgé odavali v šotoraj, na stauli, stolicaj, kaulaj, na srtéli pa tak tö, ka so ta pa nazaj ojdli po placi. V šatoraj pa na srtéli so odavali: sad, paukaraj, mesau, sir, lük, česnek, pšenico za polaganje, sanau, slamo, drva, kuln, lejs pa ločarji svojo piskreno posaudo. Pejški pa vsefele draubnarije. Na srtéli so odavali: maklé, govensko živino, konje, žrebičke, tele, koze, birke, pujčke, piškence, kokauši, kokaute, kopüne, gosi, rece, goloube, gerébe, prepelice, zavce i lanfore (brinjevke, fenyőrigó). V košari so odavali: krü, žemlé, sad, vrnje mlejko, škipke, zmauče, djajca, krumpline, šalato, mrkevco. Na kaulaj so odavali: mlejko. Če so lidgé že vse naküpiti, so leko gorsedli na ringliš, leko geli klobasi pili vino, pivo i palinko. Lanfore so eške v 40. lejtaj tö lovili pri nas. Avgust Pavel je tak piso o tome: „Lüstvo samo ne djej lanfore. Kelkokoli pejnez bi njemi dao, ne bi se ga teknolo, ka se njemi mrzi. Liddjé sé čüdijo, kak more gospoda za tou pejneze dati pa šče cilou podjesti. Naš veški človik de rajši kukorčne žganitje djo, kak lanfore. Lanfor najmre nikšoga mesa nejma pa nikše drüge dobroute f sebi. Mesto želouca edno dugo klobaso ma, štera je puna borojčnoga zrnja. Gospoda prej tou klobdso drži za najboukše; mesou tüdi podjej, kelko ga na ftiči najde, nego najrajši li klobaso. Lüstvo pravi, ka gospoda drek djej. F sikšoj vesi se najde eden tržec, šteri-zvékšega dnevne - ftiče kipüje pa je dale pošila: f Papo, v Djőr, v Budapešt. Najbliže f Papi pridejo na odajo (Sagi Soma, tržec divdjačine). Ali zvékšega se dönk f Pešt lifrajo. Prle so ji nosili tüdi v Monošter, f Soboto i v Radgonjo. Cejnaje nej gndka. Za par so zdgnja lejta najmenje dvajsti filejrov, najdrakše pa štirdesét-pétdesét filejrof plačüvati. Eden dober ftičar v ednoj zimi zna kakši osendesétrstou pengov vloviti. Najmenje pa kakši trésti-štirideset pengov. Fčasi je strašno dosta ftičov. Da je na severno trda zima, te je prinas dosta lanforov. Da je pa gori mldčna zima, te ji menje pride k nan. Najbole ti srmaški liddjé, žlardje lovijo lanfore pa si s tenpejnezon tipou pomorejo. Pavri, ki že kaj več majo, se s len ne spravlajo. Mladi, ledični dečki si pa z louvon cajt krdtijo. Oblast ne prepovidava louva. Morejo pa ftičerdje dovoljenje prositi od onoga, koga je lovina. Za dovoldjenjé ne plačajo nika, nego eden den - da je djaja -morejo goniti iti. F Števanofci ji je pét, ki lovijo. Po drügi vesaj je zvékšega ravno tak. Lovijo pa samo v tej vesnicaj: f Števanofci, v Andofci, v Vérici, v Ritkarofci, v Otkoufci, f Sakaloufci, v Gornjon Siniki V Dolnjon Siniki pa f Slovenskoj vesi je že ne lovijo. Pač pa na sousidnon Vogrskom dej so s kustjimi šinjetjemi ti trdi: najbole f Soli pa f Farkašovci. ” Marija Kozar Manjšine na Madžarskem Pred kratkim je v založbi Urada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem izšla publikacija z naslovom Manjšine na Madžarskem 1999. Knjiga lahko služi kot priročnik za vse tiste, ki želijo dobiti informacije o 13-ih manjšinah na Madžarskem ter o njihovem aktualnem položaju z zornega kota vlade in njenih uradov. Publikacija je razdeljena na več poglavij. Po uvodu in seznamu odlikovancev najdemo kratko fotokroniko najvažnejših manjšinskih dogodkov od decembra l. 1998 do junija 1999-Najbolj obširno poglavje vsebuje Poročilo vlade o položaju narodnih in etničnih manjšin, živečih na ozemlju R Madžarske. V uvodnem delu poročila - ki je nastalo junija 1999 -najdemo splošne demografske, jezikovne, socialne, kulturne značilnosti manjšin; izkušnje delovanja manjšinskih samouprav. V tem delu so zajete tudi civilne organizacije manjšin. Zanimiva so pod- poglavja, kot so financiranje, pravna zaščita in protidiskriminacijska dejavnost, manjšinsko šolstvo, versko življenje, mediji in založniška dejavnost. V drugem delu vladnega poročila najdemo kratko analizo položaja posameznih manjšin. Tretje poglavje se ukvarja z manjšinsko-političnimi nalogami naslednjega obdobja. Publikacija vsebuje seznam naslovov vseh manjšinskih organizacij (samouprave, zveze, društva, uredništva, inštituti) kakor tudi naslove vseh vladnih uradov in ministrstev, ki so povezani z manjšinami. -MS- Prvi vlak poleti 2001? Če potnik prestopi madžarsko-slovensko mejo na mejnem prehodu Hodoš--Bajansenye, mu takoj pade v oči, da s polno paro potekajo dela na madžarsko-slovenski železniški progi. In to na obeh straneh meje. Madžarski del proge vodi od Bajansenya preko Nagyrakosa po dolini reke Zala do Zalalovoja in je dolg 19 km. Investitor so Madžarske državne železnice, izgradnja bo stala približno 21 milijard forintov. Na trasi dela več izvajalcev, kajti trasa je razdeljena na 6 con, za katere so bili razpisani posebni tenderji. Kot zanimivost naj omenimo, da gradijo pri Nagyrakosu 375 m dolg železniški predor, 110 m je že narejenih. Po Nagyrakosu v dolini reke Zala pa bodo zgradili najdaljši železniški viadukt v srednji Evropi, ki bo dolg približno 1400 m. V okviru investicije bodo pri Oriszentpetru (kakšnih 500 m od vasi) zgradili novo železniško postajo ter bodo popolnoma obnovili in dogradili postajo v Zalalovoju. Po načrtih bodo končali z izgradnjo nasipov, predorov in viaduktov do 31. junija 1. 2000, potem bodo začeli polagati tirnice. Poskusno vožnjo načrtujejo poleti 2001. Porabje, 4. novembra 1999 4 Bolgarski predsednik na obisku v Sloveniji Na povabilo slovenskega predsednika Milana Kučana se je na dvodnevnem uradnem obisku v Sloveniji mudil bolgarski predsednik Petar Stojanov s soprogo Antonino. To je bil prvi uradni obisk kakega bolgarskega predsednika v Sloveniji. Stojanov se je srečal tudi s premierom Janezom Drnovškom. Pristojni ministri so med obiskom podpisali sporazuma o sodelovanju na področju obrambe in o pomorskem transportu. Začetek dvostranske ga dialoga z zvezo NATO Slovenija je z zvezo NATO začela dvostranski dialog v okviru akcijskega načrta za članstvo, ki ga je za pomoč kandidatkam v pripravah na članstvo zavezništvo sprejelo aprila na vrhu v Washingtonu. Na srečanju v Bruslju je po besedah vodje slovenske delegacije, državnega sekretarja v zunanjem ministrstvu Ernesta Petriča, zavezništvo pozitivno ocenilo nacionalni program za uresničevanje načrta MAP v obdobju 1999/2000, na Slovenijo pa hkrati naslovilo več vprašanj po dodatnih informacijah o pripravah na posameznih področjih. Grožnja z embargom Slovenija se je z odločitvijo Evropske komisije za spremembo predloga o embargu na slovensko meso izognila črnemu madežu, ki bi utegnil imeti ne le moralne in gospodarske, temveč celo pridružitvene posledice. Komisija je na zasedanju veterinarskega odbora Evropske unije predlog o takojšnji uvedbi prepovedi na uvoz slovenskega mesa umaknila zato, ker ga ni podprlo vsaj pet držav: Francija, Italija, Nemčija, Velika Britanija in Avstrija, verjetno pa mu je nasprotovala tudi ena skandinavska članica unije. Veterinarski odbor je nato z veliko večino glasov podprl nov predlog Evropske komisije o uvedbi embarga na uvoz slovenskega mesa s 1. februarjem prihodnje leto, če tudi ugotovitve naslednje veterinarske inšpekcije v slovenskih klavno-predelovalnih obratih ne bodo ugodne. Eden nepozablen večer 23. oktobra smo meli srečanje Slovenci v Budapešti. Septembra smo bili v Lőrincu v XVIII. okraju Budapešte. Takrat je tam bijo manjšinski den pa prva sveta meša v slovenskom jeziki. Zdaj pa v ulici Rumbach smo Prišli vküper. Program smo tö meli, nastaupila je gledališka skupina iz Monoštra pa lutkami z Gorenjoga Senika. Meli smo visoke goste tö. Bila je veíeposlanica g. Ida Močivnik, pooblaščeni minister g. Mitja Močnik in drugi sodelavca slovenskega veleposlaništva. Sploj smo veseli pa nam dobra spadne, ka vsigdar pridejo. Bijo je šče konzul poljskoga veleposlaništva g. Jaroslav Adamsky. Našo lüstvo se je pomalek zbralo. Bijo je svetek pa dönok nas je najprvin malo bilau. Gda smo pa začnili s programom, te se je pa dvorana rejsan napunila. Varaške špilate vsakši pozna, ka so že od štrtič bili pri nas. Na, nejso vsi z Varaša-Monoštra, so iz Sakalauvec, Gorenjoga Senika tö. Zatau jim pravimo, da varaška skupina, ka delajo pod Zvezo Slovencev na Madžarskem. Špilali so nam igro "V videoklubi". Nje vči gospod Miki Roš iz Murske Sobote. Od začetka ta gospoud dela z njimi. Mlajši s Senika (lutkami) so že tö od drügin bili pri nas. Program se je začno z malimi. Jože pa Katica sestra in brat sta se poštüvala. Najprvin Jože Katico, potejn Katica njega. Jože je nej püsto Katico pri miri. Zatau je tau viša prišlo postršüvalnikom - in so vred spraviti Jožeka, tak so gapostrašili, ka je mogo obečali, da več sestro Katico nede postršüvo. No, nas publiko so tö dobra postrašili! Varaški špilali pa so bii v "videoklubi". Gledali so film. Edna gospa je pa vsigdar mautila tau gledanje filma. Tak ka smo se na tejm tak smejali, da so nam skunze tekla. Tak dobra smo se že dugo nej meli kak tisto soboto večer. Čestitamo bejdvej skupini. Želimo, da naj tak delajo tadale in šče Večkrat pridejo v našo drüštvo. Veseli smo bili, Sto je nej prišo, ma je leko žau. Dobro, ka v Porabji imamo gledališko, špilarsko skupino. Dobro, ka so takšni ljudje, šteri si vzemajo cajt pa sé včijo, odijo na probe, odijo špilat Svoje trüde ne šanjalivajo pa cajt za tau. Tau špilanje je dosta vrejdno, nej zatau, ka se mi smejemo ali skunzimo pa se dobra mamo. Tau tö. Ali zatau, ka je našo lüstvo prvin mislilo, ka špilati leko samo v Vogrskom geziki ali nemškem ali v angleškem geziki. Zdaj pa leko vidijo, da tüdi v našom slovenskom domanjom geziki leko špilamo. Vidijo, da je naš gezik tö telko vrejden kak drügi, da z našim gezikom tö leko na oder (színpad) staupi. In tou je velka vrejdnost Irena Pavlič Kak smo mi v šaulo ojdli Gnesden autobus odpela mlajše v šaulo. Zazranka ta, popodne pa nazaj Tau je nej bilau vsigdar tak. Nas, andovske mlajše so Sprvuga s konjski kauti pelali v šaulo. Zato, ka autobus prejk v Števanuvce nej vozo, pejški bi pa zato malo daleč bilau. Vsakši den tri kilometre ta pa tri nazaj. Zazranka, tisti sterije najprvin prišo dola k Djaustjini, je leko cügle (vajeti) držo. Djausljin Rudi so nas vozili s konjski kauti. Sprtulejt pa djesenije ranč nej tak naleki bilau prvi biti, zato ka na pauti velka blata bila. Zato smopa bolapo ogradaj ojdli. Samo ka tistoga reda so še sploj skrb meli na ogradpa na travo. Če so nas vidli, ka na njigvom demo, tak so nas gnali kak vrable. Pa kak tau šagau ma biti, v vesi najbola skrbečo lüstvoje melo ograjepri pauti. Zato pa če smo blato kraužili, te smo po njigvom mogli titi. Najprvi so Tejčin Djuši bili. Oni so že zazranka v šestoj vöri za sejncov(drvarnica)stati pa so nas že čakali. Pa gda smo na ograd staupiti, te so nas že gnati. Ali so nas gnali s šibov ali s prkauli so nas lüčali. "Njegvoga prekletoga, tej mlajši me v grob spravijo! " Vsigdar so tau kričali, mi pa kak zavci, eden tu se, drügi tamta skočo. Tau vsakši zranjak tak šlau. Gnauk smo si vküp zgunčali pa smo sodakom eno raketö vözasükali, tisto, stera paučipa v lujtleti. Drügi den, gda nasje Djuši čako pa nas je začno gnati, raketo smo v luftpistili. Stari se je tak postrašo, ka cejlak do rama bejžo pa kričo ženi: "Bejži baba, ka tej že laburfo (pištolo) majo. " Na drüdji den nam je pa ograd s kravdji drekom vse dolaputoro. Tau je vsakšo leto tak šlau, dočas smo v šaulo ojdli. Gda smo dola k kaulam prišli, te smo že tak vögledali kak divdje svinjé. Torbe smo na kaula spokalipa če zima bila, te smo se v Djürvine dolé čujskat šli. Sprtolejt ali djeseni smo pejški šli za kaulami, v gauštja smo pa eden paklin cigaretlinov fecske'' taspucali, dočas smo v Števanovce prišli. Če smo malo več ojdli po gauštja pa smo zamüdili, te smo ravnatelji malo gob nabrati pa nikša baja nej bila. deje snejg dolaspadno, te smo se s sanami pelali. Če je dež üšo, te so Djaustji Rudi edan mali šalor naprajti na kaule. Slejdnji den, gda smo v šaulo šli, te smo pri Djausljini paradijo meli. Vsakšoga mati je nika spekla pa malo pitiposlala Rudini. Zato smo mi malo tüpili. Dapa tau nikomi vö ne ovadite. -K. H. - Porabje, 4. novembra 1999 5 Ves, stera šaulo ma, je srečna? Že naslov (cím) kaže, da bi rada pisala od šolaj. Lepau pa prosim školnike in strokovnjake, naj mi ne zamerijo, ge se neškem v strokovne delo not mejšati zatok, ka se ranč ne razmejm. Gnauk svejta so tak prajli: "V ednoj vesi sta pop pa školnik lampaš. " Nišče vendar nede čemeran, depa gnesden v edno vesi Zvün popa pa školnika se tak vidi, ka je dosta lampašov. Samo ka ne svejtijo gnako pa vsigdar. Kak je pa te gnes s školnikom (lerancov) v ednoj takšoj vesi, gde ešče -Baugi vala - majo šaulo? Ana (Panni) Bartakovič že tretjo leto vči v Sakalauvcaj. Mlajši od 1. do 3. klasa doma (leko) odijo v šaulo. Panni Bartakovič v Slovenskoj vesi žive, je tam rodjena, pa od tam odi v Sakalauvce včit. - Kak sé je zgodilo, ka si prišla v Sakalauvec? Če dobro znam, ti si v Varaši včila. "Istina, ka sam v Varaši včila, depa najoprvin sam včila na G. Seniki 9 lejt. Med tejm sam se oženila pa sam za svoji mlajšov volo mogla ge tü v Varaš odti včit. Etak sam mogla pistili Senik. V Varaši sam včila 15 lejt. Zdaj je pa prilika bila - pa so me zvali tü - da bi znauvič leko v vesi včila. Pa mi je te napamet prišla moja stara mama, stera je napona tak prajla, ka prej: "V ednoj vesi sta pop pa školnik lampaš". Neščem velke reö nücati, liki ge sam s tejm mišlenjom šla v Sakalauvec. Napona sam senjala takšo, da bi z malimi mlajši, z vesjov vred delala. Rešüvala bi najprvin šolske, depa veške probleme tü. " - Že treljo leto vaš v Sakalauvcaj Ka te je čakalo v tau vesi? "Name so lepou sprejeli v vesi. Čakalo me je pa dosti dela. Šolska zidina, oprema (felszerelés) pa vse, ka k pouki trbej, je buma v strašno slabom stanji bilau. Ovak je pa malo dece, tau je meni po varaškoj šauli nika posebnoga bilau. Zatok sam se pa zakopala v delo nateltja, ka gnes ešče več načrtov mam, samo če de se mi dalo gdasvejta te uresničiti. " - Gnesden je po vasnicaj nej leko šole gor držati. Ka država dá na šaulo, k tistomi eške ves s svojoga proračuna more vcuj dati, ovak nede. Kak je tau v Sakalauvcaj? "Buma v Sakalauvcaj je tau tü nej ovak. Zatok pa je že pred samoupravo bilau najvekšo pitanje: "Trbej šaulo v Sakalauvcaj ali nej? " Šaula je ostala, depa neje naleki šlau. Tak mislim, ka je samo za volo tisti ostala, ki so si premišlavali, ka ednoj vesi znamenüja šaula. Ka sam leko dosegnila? Po mojem nej malo. Gnesden je vsakšomi dano, da leko natečaje piše. Ge sam dosta natečajov napisala, sam vöponücala vsakšo priliko, da bi šaulo malo vred djali. Depa nej sam se samo za materialne pogoje brigale Tak čütim, ka sam dosta programov naprajla z lüdami, da bi vküper dihali s šaulov, z decov. Skupne programe smo organizerali pa organizerala. Že sam prajla, ka je šaula nej bogata bila, gda sam go dobila. Samo bi najvekšo stvari povedla, stere se mi je zošikalo naprajti: pokipüvala sam strokovno opremo, ka je k včenji minimalno potrejbno. Dali smo zozidati vcuj k zidini, štera je mejla edno učilnico in edno malo pedagoško sobo, sanitarije. Tau je sploj potrejbno bilau, zatok ka je deca v drugo zidino mogla ojti na WC, gde je fejst mrzlo bilau. V drügoj šolskoj zidini smo v stari učilnici pripravili minimalne pogoje za telovadbo. Tau je moj največji načrt, da bi tau leko dokončali. Tau bi 2, 5 milijonov forintov koštalo. Rada bi z raznimi natečaji vküp spravila pejnaze. Tau bi za ves, za odrasle lüdi, za mladim) tü sploj dobro bilau. Zvün toga je šaula dobila telefon, ka je zatok dobro, ka dosta stopajov leko človek prišpara. Pa tau tü morem povedati, ka gda smo vse tau delali, sam nej gledala, če je konec delavnoga časa. Vsakši den sam večer domau ojdla, pomagala sam cügeo nosti pa vse drugo. Ranč tak, kak če bi mi doma kaj zidali. Lüdje, starišje so Sprvoga tö dosta pomagali, gnesden je že malo menje volé. " - Tak sam vpamet vzela, ka v tvojij očaj zvün toga, ka ti gorijo, gda od šaule gočiš, nikšo žalost, nikši pesmizem tü vidi človek. Trufila sam? Pa če ja, ka te najbole boli? "Že sam prajla, ka sam tretjo leto tüj, pa je samoupravi za šaule volo nej leko. Po mojem je itak nej tau najbole strašno. Strašno je tau, ka v Porabji v vsakšoj vesi, gde ešče šaule gestejo, starišje vse menja dece "püstijo" doma v šaulo ojdti. Kleta bi v Sakalauvcaj 10 mlajšov prišlo v prvi razred. Med tejm - kak sam čüla -ednoga dajo v domanjo šaulo, drugi do prej v Varaš. Zdaj mamo v šaula 8 mlajšov, kleta pa ostane 6. Koga bi tau nej bolelo. Gor na tau mi v vesi dosti pravijo, naj ne püstim šaulo zaničati. Dosta smo si pauleg toga gučali, pa zdaj tü morem taprajti, nišče naj ne misli, ka je v Varaša baukše. Ge sam včila tam, pa gda v razredi 30 dece maš, te je buma tisto den do dneva tak kak eden mlin, gde je vsigdar stejski V Sakalauvcaj, gde ji je malo, deteti na den leko pet pa šestkrat rokau primem, ma pomagam. Varaši če vsakši keden gnauk pa te tü nej gvüšno. Od 1. do 3. klasa so mlajši eške mali. Tü mamo priliko sé z njino düšov tü brigati, tüj so leko slobaudno pravi mlajši. Po busaj se stiskavati pa eške dosta, dosta lagvoga je, če z vesi vöodijo. Pa smo te nej gučali, kak je potrejbna edna šaula v vesi. Tau samo te zvejo lüdje, gda go več nede. Pa tau je tü istina, ka če gnauk šaulo njajo oditi, več go nazaj sprajti nigdar nedo mogli. Med etakšimi pogoji, ne mislim, ka geste školnik, steri bi nej pesimist bio, steroga bi tau nej bolelo. " Pomaleg sé porabski lüdje sami sebe zatajimo. Trnje eden del vage, v drügom deli pa zatok država - če rejsan skaupo - da možnosti, naj sé ne zgübimo. Kak sam že na začetki prajla, gnesden dosta lampašov geste po naši vasnicaj. Tak se pa nikak vidi, ka samo v edno smer (irany) svejtijo. Naprej. Nej na pravo, nej na lejvo. Naprej. Samo ka, dajte valati, tau je tü nevarna. Človek takšoga reda der v kakšo stanau hupna, pa ga te boli. Kriv de si pa sam. I. Barber ... DO MADŽARSKE Srečanje gasilcev ob tromeji Prostovoljno gasilsko društvo mesta Monošter in Slovenska manjšinska samouprava Mo-nošter-Slovenska ves sta 30. oktobra priredila gasilsko srečanje, ki se ga je udeležilo 7 gasilskih društev, 2 iz Slovenije (Rakičan, Lemerje), 3 iz Avstrije in 2 domači ekipi. Mediji in manjšine V okviru dolgoročnega programa Sveta Evrope in Evropske komisije "Narodne manjšine v Evropi" je Urad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem 29. in 30 oktobra v Szegedu priredil konferenco z naslovom Vloga čezmejnih radijskih in televizijskih oddaj v življenju manjšin. Konference so se udeležili svetovalci vlad za manjšine ter medijski strokovnjaki iz sedmih držav (Bolgarija, Hrvaška, Makedonija, Madžarska, Romunija, Slovaška, Slovenija). Skupna seja Krovni organizaciji Slovencev na Madžarskem (Državna slovenska samouprava, Zveza Slovencev) pripravljata 5. novembra skupno sejo skupščine Državne samouprave in predsedstva Zveze, da bi se dogovorili o načrtih in nalogah, pri katerih morata dve organizaciji nastopati skupaj. Stenska slika o Monoštru Precej znani madžarski slikar Miklos Osvath, ki že nekaj časa prebiva v Monoštru, je v Srednji strokovni šoli ustvaril stensko sliko z motivi Monoštra in okolice. Na sliki najdemo kralja Belo III., ustanovitelja cistercijanske opatije, števanovsko cerkev, kapelico in križ v Heiligenkreuzu, ki sta bila postavljena v spomin na monoštrsko bitko. Porabje, 4. novembra 1999 6 Romantična noč v Lipi Sréčo sem ga v recepciji slovenskega hotela Lipa v Monoštri. Biu je v kusti pakatni srajci in sivi vrtnarski (kertész) hlačaj. Receptorko je ranč spitavo, čeimajo v restavraciji kakšo dobro specialiteto. Hvalo sem se, ka ge vem za eno, štero je meni natakar (kelnar) ponüjo iz srca: kak mislo meko pečeno reco, z nutri spikanimi falajčki špeka pa cuj vsefele druge dobrote. ,, To viponüjate enom vörnomi Muslimani?! ” me je s foliškim glasom pito, vmes pa gledo z očami, kak Ciganj na sv. Antona, gda je proso svetnikovo pomoč za nikšo njegovo vagabundstvo. Gda sem ma odgovorim ka pri nas v Porabji negajo Muslimam, tak ka ga niške nede vüdo, /ni pa nikomi ne ovadimo vö, je požro slino in pravo, ka v redi. Ka v Lipi hodi en Musliman v kaubojski hlačaj za gračanek? Je pomago,, Milani” (Šaloskomi Lacini), najbole šemi vrtnarji v Lipi? Enver Dupanovič je prej iz Amerike peljo proti Bosni en vekši auto. Pripeljo ga je do austrijsko-slovenskega mejnega prehoda Ljubelj gde so ga nej tadale püstili, kaje nej emo vizo. Tam na granici se je nemilo žaurjala ena stara stara babica. Una je tö stela iz Nemčije v Bosno in so njo tüdi nej püstili zavoljo vize. Una se je pripelala s cugorn. Bog moj Bogmoj, kak de zdaj tadale? Gospod Dupanović ji je po- nüdo, naj ide z njim prek Madžarske (Bosanci so trnok solidarni z enim drugim). Pri Raba füzesi so ma rekli, kaje z autona papiri nika nej v redi, zato ne smej voziti z njim po Vogrski cestaj zato ga je mogo püstiti na austrijski strani. Zaman se je molo, ka naj madžarsko policija sprevaja njegov auto do hrvaške granice, un njim plača njin trüd. Nikak na žmetni še je premlato do varaškega panofa. Ja pa staro mamko, štero je prva ešče nikdar nej vüdo, je tö s sebov pripeljo. V moteli Lokomotiv sta vzela sobo. V nevolji pa je biu, ka tam v sobaj nemajo telefonov, un pa je čako, ka do ga zvali iz Amerike in Sarajeva, ka do ma pomagali v njegovi stiski. Trnok je biu žalosten. Če nemajo ger indrik v varaši sobe s telefonom? Poslali so ga v bližnji hotel Lipa. Gda je poklücnjeni trapnivo proti našemi hoteli in je zagledno, ka na lepi novi zidini piše slovenski kulturno-informativni center", ma je srce začnilo bole brž klepati. Počüto se je kak v kakši pripovesti, ka ga je angeu čuvar pri austrijsko-madžarski meji ednok samo pripeljo med ljüdi, štere un tö razume!!! To bi si nikdar nej mislo. Joj, kak je biu rad! Joj, kak bi bilo lepo, če bi si nej rezerviro sobo v Lokomotivi, liki v Lipi! Super bi bilo, če bi ma v Lokomotivi dali penaze nazaj pa bi leko prišo k Slovencem. Čüdivo še je, ka je penaze dobo nazaj. Od konkurence. Hajč gor po staro mamko! Odšetala sta še taprek v Lipo, v šteri majo samo dvopo- steljne sobe, s vküper potisnjenimi francoskimi posteljami. Dva tihinca,,, mladoženec ” in stara stara,, smeja ” v enipostelji! V nevoljije nej trbej tak aklavi biti. Hapsauk, ka gda se je tuširo in je vmes cingo telefon, je stara stara mamka brž rogatala po dveraj kopalnice. Gospod pa je kak oblisk palisno v farmerke pa čofígo k telefoni. Pa ka bi bilo, če bi se nej tak fejst paščo! Eške tak, ka je lejte k telefoni lak spiš, je tö naredo blüzi osem jezero forintov računo Depa vredno je bilo, ka ga je brat v Sarajevoni rešo prve nevolje. Po telefoni je zisko svojega prijatelja Alojza iz Radenec, šteri ma je obečo, ka drugi den pridepo njegovega brata, gospoda Envera. Ja, pa po staro staro mamko. G. Enver je svoje ime dobo od albanskega diktatotja Envetja Hoxhe. Zato ka te, gda seje un narodo, sta bili Jugoslavija in Albanija ešče prijateljici in je bilo v modi davati takše imena. Veselilo ga je, gda ma je brat potelefoniro, ka njegovoga prijatelja iz Slovenije mirno leko zové„Lojze”. Tüdi porabska (ekumens-ka) specialiteta je bila super. Noč pa romantična. Če rejsan, kaje zakonska žena, kak je pravila receptorka Aniko, dosta dosta starejša od njenega moža. Besedilo in posnetek: Francek Mukič Naš najbaukši padaš Gda smo še mlajši bili pa smo v šaulo ojdli, smo kumar čakali, naj se počitnice začnejo. Tak mislim, ka človeki tak dobro, kak je te šlau, nikdar več nede šala. Zato ka smo te brezi brige bili, pa se včiti tö nej trbelo na drügi den. Istina, ka delati zato trbelo. Zazranka od sedme smo krave pasli do desete. Po tistim smo šli senau trausit ali na njivo okapat. Odpodneva do tretje, štrte vöre smo fraj bili. Zato, ka smo potistim pa naklajali ali vküpklali senau. Dapa najbole smo zato te bili radi, gda smo se zazranka gorzbudili pa smo čüli, ka strfjšnice čučurackajo. Te smo že vedli, ka cejli den tau delamo, ka škemo. Nej trbej nej s senauv delati pa nej krave pasti. Takšoga reda smo šegau meli prjek titi k Svecinumi Karaci. On je vsigdar doma bijo, zato ka edno nugau je falično emo. Srmak se je tak naraudo. Pa itak še v vami tü bijo, gda so njigvo družino tapeloli, zato ka so je za kulake držali. Ka na brgej mlajšov bilau, vsi smo taodli k njemi. Tak je vedo pripovejdati kak niške nej v vesi. Nam mlajšom so še lampe oprejte ostale. Še zdaj mi je pred očami, kak na kupanji sedipred stüdencom. Zato kače dober cajt bijo, tam se je segrejva On je znau vse od čaralic, od vragauv, vsakšefele pripovedke je znau. K politiki se je pa najbola razmo. Emo je eden radio, steroga je vsigdar pri sebi noso pa je poslüšo " Svobodno Evropo". Dostakrat, gda je tak potijoma radio poslüšo, smo zark za njega šli pa smo enga splačkali. Tak strojem je biu, ka je tašuga reda skur vö iz lačskočo. Dosta smo se hecali z njim, dapa on nej biu čemeren. Rad biu, če smo tam bili, zato kaje sam živo. Nej samo mlajši, starejši so tü odli k njemi. Zato ka je piti odavo. Gor sen na biciklin, v Varaš üšo, küpo pijačo pa doma odavo. Dostakrat je tak bilau, ka v krčmej nej bilau pijače, pri njemi pa bilau. Samo ka tau nej šlau dugo, zato ka so bili nevoščeni pa so ga zglasili. Faličan bijo pa itak, kamakoli trbelo titi, vsigdar se je z biciklinom pelo. "Etak je baukše, zato ka te dem pa pridem nazaj, gda škem, nej tak kak če bi se pelo z busom. " -je šegau emo prajti. Na den dvej tri vöre smo šegau meli pri njem biti. Doma so že znali, če smo nej doma, te smo gvüšnopri Svecinomi Karaci. Gnauk smo tau vzeli vpamat, ka motorne bicikline začne gledati pa spitavati: "Ka mislite, te je dober za te brgé? Ma mauči zavolé? Simson je na te brgé mali, vekši motor vrejdno es küpiti. " Mi mlajši nejsmo vedli, ka ške s tejm prajti. Edno soboto, gda smo pá šli k njemi, Karec seje samo smejau, nejsmo vedli, zaka. "Pojte samo, ka vam pokažem, " - je pravo. Demo za njim v štjedjen. Vrata na velke vöopre pa tam stoji eden velki, cejlak nauvi motor Java. Tisti obraz nikdar ne pozabim! Kak je Ponosen biu na tisti motor. V cejlom živlejnji nikdar nika si je nej mogo küpiti, zato ka nej emo pejnaz. Eno hišo je samo emo, stero je od starišov dau bo. Te motor je pa on prislüžo. Orejeje odavo pa z zavci se je še spravlo. Iz tej pejnaz, stere je sto vej, kak dugo vküp klau, sije küpo eden motor. Na te motorje tak skrb emo, kak če bi z zlata biu. Doma v dvaura se je včiu z motorom voziti. Kelkokrat je spadno pa itak je nazaj gora sen s falično nogauv. Kak če bi živlenje bilau odvisno od tauga. Gda seje že malo navčo z motorom voziti, te je že dola v bauto odo z njim. Tisti dva tri kedneje od drügoga z njim nej leko gučo, samo od motora. Edno nedelo seje pa prejkpelo v Števanovce k meši. Na te den je čako že več lejt. Da lidam leko pokaže, ka se on z motorom pela k meši. "Če bi vi vidli, kak so me gledali tam pri cerkvi, ka sam se z motorom pripelo. Gda je konec meše bilau, te sam pa gor seu na motor pa sam odleto z njim, ka vse je tak li frnilo. " Tau je tak šlau eden cajt, dočas se je nej najšo v Števanovcaj z ednim policajom. "Znautra v autona je sejdo, pa me samo gledo. Dja sam ranč znak nej smo Pogledniti. Brezi vozniške (jogosítvány), brezi vsega sam se pelo. Če bi me stavo, gvüšno ka bi me redno poštrajfo. " - je pravo Karac. Od tistoga mau se je samo v Andovcaj vozo z njim. Bilau je tak, ka koga pelo s krčme dumau pa dočas je domau prišo, zadnjoga več nej bilau, ka ga je zgübo. Gda ga je že nauga sploj bolela, te je že samo v šljedjnja gledo motor, kak je gor biu postavlani. "Moram ga odati, ka s tejm dja več ne ladam. Žmeten je te meni. " Velki motor je audo pa küpo enga maloga Simsona. Te ga je že nauga tak Mejla, ka ranč s tistim se nej mogo pelati. V šljedjnja ga je notrabrsno, dolaseu pri njemi pa je poslüšo, kak brni motor. "Sploj lejpi glas ma, vej mo se še vozo z njim, vej te vidli, " je pravo večkrat. Dapa s tistim motorm se je on nikdar nej pelo, zato ka je prvin mrau. K. Holec Porabje, 4. novembra 1999 7 Milivoj M. Roš Škrat Babilon poslüša svoje senje Od vsej nevoul zavolo zamazanoga in smrdečoga sveta kouli sebe, je lagva voula ške vsigdar živela v škrati Babiloni. Dapa od vsega lagvoga leko človek betežen grata. Betežen pa leko grata Babilon tö. Tak je te že trno betežen gračüvo od vsega toga, dokejč, dokejč je nej sam sebi pravo: Aj še dale tak godi eške cejla lejta tri. Vej te vidli, vejte znali, kak več nete srečno spau. Dokejč vas pamet ne presvejti, nevoule püščam na tom svejti. In te je tak napravo tö. Potegno sé je v najglobšo lüknjo tam gor na najvekšoga brgej in zaspo za dugo, dugo časa. Neje glij zaspo v istoj minuti, kak se je nut potegno, liki je ške neka časa brodo, dokeč se je nej sam s seuv zgučo, ka vse lejpoga de senjo. Po tistom, gda je tak sam sebe poslüšo, je zaspo in začo senjati. Najprlej se je znajšo v lejpom zelenom lejsi. Ftiči so spejvali kak ške nigdar. V tom spejvanji so med drejvami ojdli lidge, se smejali, na velko zgučavali in bili po domanje povedano, srečni. Škrat Babilon je tadale poslüšo svoje senje. Kre potoka so sedeli ribičke. Lepou ji je bilo gledati, kak kre čiste vode lovijo ribe, se veselijo lejpoga žitka in ribam pistijo, naj tadale živijo. Vse tou, pa ške dosta kaj drugoga lejpoga se njemi je senjalo od srečni lidi v lejpoj in tistoj krajini. Takše lejpe senje so njemi na lampe namalale takši mili smej. Ja, škrat Babilon je vujšo pred tem svejtom v svoje senje in tam v tom svejti je bilou tak lipou, kak je inda bilou. Jesen Poletje in jesen se srečata na triindvajseti dan v mesecu septembru. Jesen je lepa, pisana in zanimiva. Narava se spreminja. Dnevi so krajši, noči pa daljše. Po poljih leži megla. Jutra so hladna. Večkrat dežuje. Veter odnaša listje z dreves. Ptice odletijo v južne kraje. Kmetje delajo na njivah, v gozdovih, v sadovnjakih, v vinogradih in na vrtovih. Na njivah pospravljajo poljske pridelke: trgajo koruzo, kopljejo krompir, pulijo peso, korenje in kolerabo. V gozdovih pripravljajo drva, da bodo imeli v hladnih zimskih mesecih dovolj kurjave. V sadovnjakih pobirajo in trgajo jesensko sadje: jabolka, hruške in slive. V vinogradih trgajo grozdje. Trgatev je najlepše jesensko opravilo. Tudi gozdne živali se pripraljajo na zimo. Jesen je zelo lep letni čas, ampak jaz je ne maram, ker je večkrat oblačno, hladno in mnogo dežuje. Nikoleta Vajda 10. b-razred Gimnazija Monošter Ko mine poletje, prihaja jesen, ki se začne triindvajsetega septembra. Počitnice so pretekle. Zopet se je začelo šolsko leto. Dnevi so krajši, noči so mrzlejše. Jutra so hladna in meglena, zato se moramo topleje oblačiti. Tudi sonce že slabo greje. Večkrat dežuje in piha veter. Vremenske spremembe so lahko zelo hitre. Jesen označuje slabo vreme, toda letos smo bili srečni, ker smo doživeli pravo indijansko poletje. Gozdovi in logi dobivajo jesenske barve. Listje pada z dreves. Tudi gozdne živali zbirajo hrano za zimske čase. Gozdovi in travniki so bolj tihi, ker so lastovke in štorklje odletele v toplejše kraje. V jesenskem času raste v gozdu mnogo gob. To so: gobani, lisičke in sirotice. Vse zori: jabolka, hruške, orehi, grozdje in slive, ki jih pobirajo ljudje in spravijo za zimo. Jeseni je največ dela na polju. Kopajo krompir, trgajo koruzo. Potem orjejo in sejejo rž, pšenico in ječmen. Tudi ljudje se pripravljajo na zimo, žagajo in sekajo drva in pospravljajo okoli hiše. Jesen je najlepše obdobje v letu. Etelka Dončec, 10. b-razred Gimnazija Monošter Na uri slovenščine smo bili na sprehodu v bližnjem logu. Bil je prelep jesenski dan. In to jesen jih je bilo doslej veliko, saj smo doživljali pravo indijansko poletje. Sonce veliko sije in tudi greje. Nebo je lepo modro. Jeseni so značilne velike spremembe v temperaturi. Zjutraj se večkrat prebudim v gosti megli. Jutra in večeri so običajno zelo hladni, podnevi pa se velikokrat ogreje tudi do 20 stopinj ali več. Lahko so tudi hitre vremenske spremembe. Podnevi je pogosto toplo in jasno, ampak zvečer nepričakovano začne deževati. Dež včasih prši, včasih rosi, včasih pa lije. Piha lahek vetrc ali močan veter. Na drevesih se pojavijo jesenske barve. Listi so toplo rjavi, zlatorumeni, ognjeno rdeči, toda nekateri so še zeleni. Listje odpada z dreves, zemljo pokrije debelo suho listje. Tudi živali se pripravljajo na zimo. Veverice pobirajo hrano za zimo. Ptice se odselijo na jug, naprimer štorklje in lastovice. Lastovice se zbirajo v jate na doljnovodih. Jesen pomeni ljudem mnogo dela. Po širnih poljih se sklanjajo kmetje in pobirajo pridelke: krompir, buče, fižol, koruzo. Na hribih oznanjajo trgatev klopotci, v sadovnjakih obirajo sadje: jabolka, hruške, slive, orehe. Orjejo polja za sejanje. Tudi dijaki imajo delo, ker se septembra začne šola. Jesen je zelo lepa, ampak veliko je takih, ki je ne marajo, ker jih spominja na minevanje. Blanka Bar tako vič Gimnazija Monošter Zdaj je jesen. Dosta dela je. Ljiidje delajo na njivaj: trgajo kukarco, tikvi domou vozijo in čistijo, goški-ce si posišijo, iz stere pozimi stisnejo olje. Sredi oktobra berejo repo, gnoj vozijo in rogejo na drugo leto, sejajo pšenico. Berejo dja bke, griiške, grozdje, iz steroga stiskajo vino. Jeseni cvetlice odnesemo na boli toplo mesto, pa se pri-pravlamo na vsisvecovo pa na den mrtvih, kaj je prvega pa driigoga novembra. Potem pride huda zima. Adrien Lazar 5. r., OŠ G. Senik September, oktober in november so meseci meteorološke jeseni. V teh mesecih smo očividci, kako se narava spreminja v različne jesenske barve, v tem letnem času pada na tla vedno več listja, nebo postane sivo. Večkrat tudi dežuje ter piha hladen veter. Jesen da ljudem veliko dela. Na njivah kopljejo krompir, trgajo koruzo. Z "repišča" odpeljejo domov repo, prav tako tudi buče, ki jih bodo očistili, ko na polju končajo s pospravljanjem. Iz bučnih semen pa bodo pozimi stiskali okusno bučno olje. Pravijo, da je jesen "hvaležni letni čas", pa je tudi res, saj nam nudi veliko možnosti za opazovanje in nas spodbuja k raznovrstnim dejavnostim. Klaudija Lazar 7. r., OŠ G. Senik Naša družina in sorodstvo Naša družina živi v Slovenski vesi blizu Monoštra. V družini nas je pet: oče, mama in trije otroci. Mama se imenuje Margita Mukič. Stara je 39 let. Po poklicu je tkalka. Dela v Monoštru, osem ur na dan. Po narodnosti je Slovenka. Zelo je dobra in skrbna. Njena mama živi na Gornjem Seniku, ona je že upokojenka. Očetu je ime Antal, priimek Sulič. Star je 43 let Dela v Monoštru, tudi on je Slovenec. Njegova mama živi v Monoštru. Imam dve mlajši sestri, ime jima je Erika in Edit. Obe hodita v osnovno šolo Istvana Szechenyija. Erika hodi v sedmi razred, stara je 13 let. Zelo dobro se uči. Rada posluša glasbo, najrajši pa igra rokomet. Edit hodi v peti razred. Tudi ona se zelo dobro uči. V prostem času rada riše in gleda televizijo. Obe imata v šoli mnogo prijateljic in prijateljev. Jaz sem Žuži Sulič. Stara sem 14 let. Hodim v prvi letnik gimnazije Mihalya Vörösmartyja. Imam že veliko prijateljic. Tudi na gimnaziji se učim slovenščino, ker sem po narodnosti Slovenka. V prostem času rada berem, poslušam glasbo in hodim v kino. Naši sorodniki živijo na Madžarskem, v Porabju in v Szombathelyu. Moje sestrične in bratranci se še skoraj vsi učijo ali študirajo. Zelo dobro se počutim v naši družini in mislim, da naše sorodstvo zelo drži skupaj. Žuži Sulič 9. b- razred Gimnazija Monošter Porabje, 4. novembra 1999 Kozarjevi dnevi Kulturno društvo Osem src v Odrancih pripravlja 13. in 14. novembra kulturne dneve, ki se bodo zaradi globokih kulturnih sledi, ki jih je g. Kozar zapustil v Odrancih in širši okolici, imenovali Kozarjevi dnevi. Lojze Kozarje bil rojen 11. novembra 1910 v Martinju na Goričkem (krščenje bil v gornjeseniški cerkvi). Kot župnik je deloval v Odrancih od 1945 do svoje smrti 29. aprila 1999. S prihodom v Odrance je takoj začel zbirati gradbeni material za novo cerkev, katerega pa mu je tedanja oblast zaplenila, zato je zgradil zasilno leseno cerkev. Hkrati pa je urejal načrte in dovoljenja za novo cerkev, ki je bila zgrajena v letih 1964-67, po načrtih ing. arh. Janeza Valentinčiča in velja po mnenju prof. dr. Vilka Novaka za eno najlepših cerkva. Posebno vrednost dajejo cerkvi freske akademskega slikarja Staneta Kregarja. Ob svojem poklicnem delu seje ukvarjal z vodenjem pevskih zborov in v Odrancihje vodil hkrati kar tri pevske zbore. Širši javnosti je bil znan predvsem kot pisatelj. Napisal je deset knjig in okrog 220 krajših zapisov. Za svoja delaje prejel več priznanj in nagrad, med njimi Trubarjevo plaketo za življenjsko delo, mednarodno nagrado za kratko prozo. Svoje ustvarjanje je začel razvijati tudi v likovni umetnosti, poeziji, dramatiki, pisanju strokovnih priročnikov za vzgojo otrok. Program Kozarjevih dnevov: 13. november 1999 ob 18. uri: predstavitev knjig Lojzeta Kozarja V letu 1999 so izšle tri Kozarjeve knjige. Prva - prevod pesmi Avgusta Pavla Tako pojem psalme v naročju slepe doline - je izšla v samozaložbi; druga - Moji konjički - je izšla pri založbi Družina; tretja • Licenciat Janez - izide v redni knjižni zbirki Mohorjeve družbe za leto 1999. Moderator literarnega večera bo prof. Jože Zadravec. 14. november 1999 ob 14. uri: Srečanje ljudskih pevcev Na prvo srečanje ljudskih pevcev v Odrance so vabljeni ljudski pevci s Primskovega, Sevnice, Brestanice, Rogatca, Račne, Porabja... Prireditev bo vodil dr. Štefan Ferenčak, vodja orglarske šole v Mariboru. Prireditve se bodo iz Porabja udeležile Števanovske ljudske pevke. ZA SMEJ Zapravljiva žena Pištak pa Lujzek sta se etognauk srečala na G. Seniki pa sta se lepo pozdravlali Dober den, Lujzek! Kak si kaj? " Lujzek pa: Dobro, dobro. " "Kak pa tvoja žena? " "Püsti me, " pravi Lujzek. "Strašno ženo mam. " "Jezoš Marija! Ka je pa te z njauv? " pita Pištak. Lujzek pa: "Tau človek ne more trpeti. Eden den me prosi gezero forintov, drugi den že dvej gezero pa te že pet gezero. " "Sveti Baug! " se čüdiva Pištak "Pa zakoj ji trbej telko pejnaz, na koj völüči te pejnaze? " Lujzek pa: "Pa ti misliš, ka ji ge dam? " Pa ranč zatok Hilda pa Trejza sta se etognauk pri doktori srečale. Hilda etak pravi Trejzi: "Vejš, Trejza, ge sam zatok prišla k doktori, ka morem vse naprajti za tau, da bi nej kusta gratala (zanosila). " Naša Trejza - štera sploj dobro pozna našo Hildo - ji pa etak pravi: "Hilda, Hilda! Zdaj me za norca maš ali ka? Vej pa ti si mi ranč etognauk prajla, ka prej ti od svojga moža ne moreš zanositi. " Hilda pa: "Pa ranč zatoga volo sam tüj... " I. Barber fenomen - jelenseg hkrati- egyszerre, egyidoben investitor- befekteto izvajalec - kivitelezo izziv- kihlvas javnost - nyilvanossag klop - pad mestna četrt - varosresz/negyed nasip - töltes ogroženost - veszelyeztetettseg predor- alagut prevod -fordltas sled- nyom vladati- uralkodik vlak - vonat zapleniti - elkoboz železniška proga - vasutvonal Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p. p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu Tisk: SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.