V mrežah grrelna 1 2. Štefan se je tako podal proti mestu, kakor da bi imel pred seboj kak določen cilj. Toda jedva je prišel do konca ulice, je začel hoditi počasneje. Vprašal se je, kam prav za prav namerava. Od doma je šel z nekim podzavestnim čutom, da mu bo sreča mila in bo našel svojo plavolaso lepotico. Na pot se je bil podal z neko samozavestjo, ki ne pozna fizičnih in zemljepisnih nemožnosti. Taka samozavest je hranila srednjeveške viteze. Niti Don Kišot ni bil bolj samozavesten, ko je šel iskat svojo Dulčinejo, ko Štefan, ko je v mestu, ki je štelo devetdeset tisoč prebivalcev, hotel najti deklico, ki ji ni vadel niti imena niti naslova. Za hip se je ustavil in se še enkrat vprašal, kam gre. Pri tem je ugotovil nekaj dejstev. Predvsem to, da je nor. Drugič to, da je eno dekle v takem mestu, kakor je Pikerton, toliko, kakor ena šivanka v kopici slame. Čez čas je zamahnil z roko in polglasno zagodel: »Nor sem, nor tja! Hoditi po ulicah je še vedno bolje kot pa doma ždeti in se dolgočasiti.« Hipoma se mu je zazdelo, da je njegovo življenje pogrešeno. Kdo bi v mladih letih vedno doma plesnel. Mladost je za zabavo! »Najti moram to dekle, naj stane, kar hoče!« je dejal odločno. Zamislil se je. V spomin si je priklical dekletov obraz. »Po obrazu bi sklepal, da je Poljakinja ali Litvanka,« je predel svoje misli. »Stanuje torej najbrž v dela-rokem okraju. A kje?« Spomnil se je nu dve središči, kjer so se zbirale vesti iz vse okolice: socialni klub in papirnico Pakensen. Ti središči sta oskrbovali z novicami vse dele mesta. A prej sta vse prerešetali po svojih neizpvosnih načelih. Malo je bilo Ijudi, ki bi pri rešetanju ostali nepoškodovani na svojem poštenju. Čim bolj je bil kdo znan in čislan, tem bolj so udarili po njem, ker se rešetalci niso ozirali na kakovost oseb in so si brez strahu zelo brusili jezike. Dasi Štefan ni zahajal niti v klub, niti v papirnico, je vendar vedel, da tam lahko izve vse, kar se sploh da izvedeti. Najprej je šel v klub, ker je bil bliže. Na stopnišču mu je udaril v nos tobakov dim. V naslednjem trenutku je vstopil v dolgo dvorano, ki je bila opremljena s telovadnim orodjem. Na drugem koncu je stal oder, na katerem so nastopali člani igralskega odseka kluba in tuji potujoči igralci. Iz dvorane so vodila vrata v nekoliko manjši prostor, ki je služil za čitalnico in zabavišče. V tem prostoru je bila klubova knjižnica. Po sobi so bile razvrščene majhne okrogle in štirioglate mize, obkrožene s stoli. Člani so tu lahko kvartali, šahirali, čitali. Mogli so tudi dobiti kak prigrizek ter toplo in mrzlo brezalkoholno pijačo. Vse je bilo delo očeta Davisa, župnika cerkve sv. Patricija, ki je s svojo ustanovo hotel mladino odtegniti kvarnim vplivom ulic, gostiln in raznih zakotnih krajev. Štefan ni bil član kluba, toda včasih je kljub temu obiskal klubove prostore. Prihajal je zlasti na predstave. Tudi sedaj je brez obota-"'-'¦'tija vstor>il. Sedel je k mizi blizu okna, ki je gledalo na ulico. Zrl je skozi okno, v resnici pa je prisluškoval pogovoru kvartopircev, ki so sedeli pri sosednji mizi. Ob drugih večerih je bila soba običajno polna mladega sveta, ki je pretresal dnevne vesti. Ta večer je bilo v sobi le nekaj kvartačev, ki so bili razmeroma zelo tihi. V sobi je vl?'1-1 ^nh velikega petka. Štefan se je razočaran priuravljal na odhod, ko se je oglasO debeli Ln samozavestni Kvinlan. »Bank! Začni, Kazimir!« Mož, ki mu je veljal poziv, je razmišljal. Tako resno je gledal kvarte, ko da bi šlo za življenje. Uil je plečat, močan. Njegova obleka je pričala, da je spadal v višji krog kakor ostali. Na levi roki je imel prstan z velikim diamantom. Štefan ga je le mimogrede poznal. Toliko je vedel, da je bil Litvanec in je imel na drugem koncu delavskega predmestja točilnico. »No, začni, Kazimir!« ga je pozval rdečelasi PLnky. »Česa se bojiš?« »Kazimir misli, da imaš štiri kraljice,« se je oglasil tretji igralec in je vrgel karte na mizo. V naslednjem trenutku jih je spet pobral in rekel: »No, začni, Ka^amir!« »Meni se zdi, da je Kazimir zaljubljen,« se je nasmehnil Kvinlan. »Samo zaljubljenci so tako zamišljeni ko on... In, glejte, kako je načičkan! Ko kak cirkuški konj!« Tovariši so se zasmejali. //Ba, da, zaljubljen!« se je muzal. »Oni večer sem ga videl v družbi njegove kraljice. Oba sta bila našemljena ko kaka ipralca.« Nato se je obrnil h Kazimiriu in ga vprašal: »Kazimir, povej no, kdo je bila tista krasotica?« Kazimir ga je pogledal zaničljivo. »Rad bi vedel, kajne? Le pridi k nama, ko naju boš spet videl. Vprirjo nje te bom pobil na tla. Videl boš, da te bom!« Debelo je pljunM v pljuvalnik, ki je bil precej oddaljen. Nato si je samozavestno popravil belo kravato. Družba se je zasmejala. Še preden ee je smeh polegel, je Pinky odvrnil: »Ne, hvala! Nisem radoveden nanjo, četudi bi bila tako lepa, da bi s svojo lepoto kamenje omehčala ali leve začarala.« >Prav imaš!« mu je pritrdil tovariš. »Pusti Kazimira in njegovo kraljico! Sicer pa tisto dekle ni njegovo. On je le podnajemnik njene matere in tako stanujeta v ieti hiši.« Kazirair je jezno vrgel kvarte na mizo. Tovariši se niso zmenili za njegovo jezo. Pinky je hudomušno dejal: »Lepo, lepo! Le to bi rad vedel, kaj počne gospo- dična med tem, ko r^en Kazimir sedi v svoji točilnici. Gotovo se dolgočasi?« Kazimir je grizel konec cigare, ki si jo je bil malo prej prižgal. Ko je rdečelasec videl, da se jezi je nadaljeval: »Kaj neki dela sedaj, ko gospod Kazimir tako elegantno napravljen sedi tukaj ? Stavim, da jo je bi! Kazimir povabil, naj bi šla z njim v mesto, a milostljiva mu je figo pokazala. To je vzrok Kazimirove raztresenosti. Muči ga vprašanje, kje in s kom hodi njegova izvoljenka. Tako se pač godi zaljubljencem! Nazadnje se še tega bojijo, da jim kdo odvede kraljičino njihovega srca . ..« Vsi so se smejali, samo Kazimir ne. Njegova nejevolja je pričala o tem, da je Pinky pravo zadel. Na pol se je dvignil in iztegnil roke proti rdečelascu. Tako divje je gledal, kakor da bi hotel raztrgati čvekača. Preden se ga je dotaknil, se je oglasil Kvinlan, ki ga je že atletska zunaniost usposabljala za posredovalca: »Molči, Pinky!« Nato se je obrnil h Kazimiru. »Kazimir, ne razburjaj se! Saj je vse vkup samo šala. Vzemi kvarte in igraj!« Kazimir se je premagal. S tresočimi rokami je pobral z mize kvarte in je začel igrati. Štefan je uvidel, da tu ne bo doznal tega, radi česar je prišel. Vstal je in se podal proti papirnici Pakensen. Gospa Pakensen je že desetletja oskrbovala de- lavski okraj Pikertona s papirjem, časopisi, knjigami, ' aznimi pi.sarniškimi in šolskimi potrebščinami. Poleg Lega je tudi prodajala sladkorčke, tobak, cigarete in ..¦^are. Trgovina je bila-precej stisnjena. Za njo je bil še en prostor, ki ga je trgovka porabljala za stanovanje: soba in kuhinja. Običajno je ždela v tem prostoru. V trgovino je stopila, ko se je oglasil zvonec, ki je visel nad vrati. Kupce je hladno sprejemala. Če je imela stvar, ki jo je kdo hotel kupiti, jo je resno položila predenj na pult, če pa zahtevane stvari ni zmogla, je to tako ravnodušno povedala, da se je kupcu zdelo, da ji je k?jr prav, da mu ne more postreči. Tujec bi sodil, da je gospa Pakensen zelo neprijazna ženska. A ni bilo tako. O tem sta se tudi Štefan in mati prepričala, ko sta nekoč bila v veliki stiski. Morda je zato kazala, neprijazno lice, da bi se s tem zavarovala pred radovednostjo in neusmiljenostjo ljudi. Štefan je ob vstopu sodil, da je v ugodnem času prišel, ker se je gospa Pakensen ravno pogovarjala z babico Julijo Dugan. Če kdo, potem je to staro ženšee bilo poučeno o mestnih dogodivščinah. Saj v predmestiu ne sreča kmalu človeka, ki mu ne bi bila ona pomagala priti na svet, ker je malo takih delavskih družin, ki bi mogle klicati ob rojstvu otroka zdravnika. Klicanje zdravnika so si mogli privoščiti samo premožnejši, a takih je bilo v predmestjti malo. Ob Štefanovem vstopu je ravno babica govorila. Njen jeziček se je tako naglo obračal, kakor človek pri njeni starosti ne bi pričakoval. Gospa Pakensen jo je mirno in na videz brezbrižno poslušala. »Če mlado dekle samo hodi s tremi, štirimi različnimi moškimi,« je besedičila babica, »ste lahko prepričani, da tam ni vse v redu.« »Oh, strašen svet!« je vzdihnila trgovka in je med tem segla po denarju, ki ji ga je Štefan dal za neki časopis. Štefan je obstal pri vratih in se na videz potopil v čitanje časopisa, ki ga je bil kupil. »Strašen!« se je razburila babica. »To niti ni pravi izraz. Če bi vi tako dolgo vršili moj posel ko jaz, bi bili videli in slišali stvari, ki bi se vani od njih lasje ježili. Svet bo zadela velika nesreča in če boste živeli do tedaj, se spomnite, da sem jo napovedala.« »In kaj mislite, kaj je temu vzrok?« je vprašala trgovka. »Ali se vam ne zdi, da vse to izvira od tod, ker so pustili k nam toliko Poljakov in Litvancev, ki poštenim Ijudem odjedajo kruh, sami pa pijančujejo in se pretepajo?« »Ne mešajte Poljakov in Litvancev. Poljaki so čisto drugačni ljudje. Če se ti napijejo, gredo domov in ležejo k počitku. Oni so zvesti svoji veri, ob nefleljah hodijo k maši...« »To tudi Litvanci storijo, ali ne?« »Že, a oni so vkljub temu popolnoma drugačni. toljaki so taki ko mi. Kaj mislite, kaj stori poljska mati, ki čuti. da se bliža njena ura? Po mene pošlje. A Litvanci... Za njih nisem dovolj dobra, oni hočejo babico svojega rodu. A jaz vam povem, da se njihova babica toliko razume na svoj posel ko konjederec na zdravljenje ljudi. Nekateri pa celo zdravnika kličejo. A bodite prepričani, da v Pikertonu ni zdravnika, ki bi v tej stvari več vedel ko jaz. Toda Litvancem zaman pripoveduješ. Ti trdobučniki so nedostopni. In če bi ne bilo Poljakov, res ne vem, od česa bi živela.« »Saj vendar imate mnogo naših ...« »Oh, teh je v predmestju malo. Ti so se preselili na drugo stran, v visoke, bogate palače. Za njih naše predmestje ni dovolj lepo. Rečem vam: če ne bi bilo Poljakov, bi od gladu umrla.« »A tista, o kateri ste prej govorili, je Litvanka, kajne?« je hotela trgovka speljati pogovor nazaj na ono dekle, ki ima toliko častilcev. »Da,« je odvrnila gospa Dugan trpko. »In še več povem. Iz najslabšega pokolenja Litvancev. Nos viha in se tako oblači, kakor da bi bila kaka kraljica. Pretekio nedeljo je imela na glavi klobuk, ki je stal najmanj pet dolarjev. Od kod toliko denarja? Niti zelo pridne delavke ne zaslužijo toliko, da bi si mogle privoščiti kako boljšo obleko.« Gospa Pakensen se je spomnila na zapoved ljubezni. Zakašljala je in začela zagovarjati deklico: »Nekdo je rekel, da poučuje glasbo. S tem gotovo lepo zasluži.« (Dalje prihodnjič)