Wladislaw Lubaš
Filozofska fakulteta Krakov
OCETNOIMENSKA KRAJEVNA IMENA Z OBRAZILI 'C I, -OVCI IN -IN CI V SLOVENSKEM JEZIKU
Razpravljati želim o slovenskih krajevnih imenih, izpeljanih ali iz lastnih imen ali pa za iz občnih tipa kovač, kralj z obrazili -ci, -ovci in -inci. Takih imen je na Slovenskem okrog 130.* Tu jih imamo razporejena po posameznih obrazilih:
a) z obrazilom -ci: Adrijanci, Andrejci, Andrenci (2), Barislavci (prvotno Borislavci), Bodešce, Bodislavci, Bodonci, Bojanci (poleg Bojance), Borejci, Bra-noslavci, Bratence, Bratislavci, Bratonci, Draženci, Hermanci, Martjanci, Oko-slavci (prvotno Vlkoslavci), Radenci, Godemarci, Livanjci (prvotno Ivanci) Per-dislovce (prvotno Pribislavci), Radmožanci, Radoslavci, Radvenci (prvotno Ra-dovanci), Salamonci, Stojnci, Večeslavci, Vidonci, Vitomarci, Vodranci (prvotno Odrjanci);
b) z obrazilom -ovci: Bakovci (prvotno Balkovci), Balkovci, Banovci, Ber-kovci, Blaževci, Bodkovci, Borovci, Bučečovci (prvotno Vlčečevci), Bučkovci (prvotno Vlckovci), Budiševci, Cvetkovci, Dankovci, Dragoševci ali Dragočevci, Drakovci (prvotno Zdrakovci), Farkašovci, Frankovci, Gajševci (prvotno Gojiševci / Goliševci), Genterovci, Iljaševci, Ilovci, Ivanjkovci, Ivanjševci (2), Ivanovci, Ižakovci, Janežovci, Jiršovci (2), Jurovci, Kovačevci, Kraljevci, Kramarovci, Logarovci, Lukačevci, Mačkovce (2), Mačkovci, Markovci (2), Markišavci (prej Markišovci), Matjaševci, Mihalovci (tudi Mihalovce (2), Mi-hovci (tudi Mihovce), Makovce, Neradnovci, Otovci, Pavlovci (2), Petišovci, Petrovce, Petrovci (2), Popovci, Poznanovci, Predanovci, Radovci, Ratkovci, Rankovci, Renkovci, Rihtarovci, Stanjevci, Tešanovci, Vidanovci, Vintarovci, Zbigovci, Zenkovci (prej Zdenkovci), Zitkovci;
c) z obrazilom -inci: Babinci, Beltinci, Bratince, Budinci, Domajinci, Dra-gotinci, Drbetinci (prej Dobretinci), Gerinci (prej tudi Večeslavci), Godeninci, Gostinci (tudi Gostince), Hvaletinci, Juršinci, Kozminci, Materinci (prej Maro-tinci), Radinci, Sobetinci (prej Sobotinci), Sodišinci, Stanetinci (2), Vuzmetinci.
O tem tipu imen so pisali že Miklošič*, Taszycki^, Rospond,^ Franck," pozneje še marsikdo,^ vendar ne temeljito. Znani mi jugoslovanski avtorji se ob njih zaustavljajo predvsem glede na zemljepisno razširjenost, malo pa jih zanima njihov oblikovno-pomenski ustroj.''
V definiciji patronimičnih (očetnoimenskih) krajevnih imen je (po Taszy-ckem) bistveno troje:
* Gradivo za ta članek sem zbral v akad. letu 1965/1966 v Ljubljani. Poleg tiskanih virov sem uporabljal rokopisno gradivo teh imen do 1. 1500, kar mi je ljubeznivo dovolil Milko Kos. in izpiske Frana Bezlaja. Obema se za to od srca zahvaljujem.
' Die Bildung der slavischen Personen- und Ortsnamen. 2. izd., Heidelberg 1927.
^ Rozprawy i Studia polonistyczne. I. Onomastyka. Wroclaw—Krakow, 1958, str. 205—222.
^ Poludniowoslowianske nazwy miejscowe z sufiksem -itj-. Krakov 1937.
* Studien zur serbokroatischen Ortsnamenkunde. Leipzig, 1932. ' Pogovori o jeziku in slovstvu. Maribor 1955, str. 59 in nasi.
" Prim, med drugim: Z. Stieber, Stanowisko möwy Slowaköw. Prace Filologiczne XVII, 1937, str. 36—37 in 45. Ali: W. A. Nikonow, Toponimmy -ivci, -inci na Ukraine. Voprosy geografu 70. Moskva 1966, str. 9—27.
' Primerjaj Pogovori ... in istega avtorja Imena na -ci -ovci v Vojvodini. Zbornik za filologiju i lingvistiku II, 1957, str. 138—141
72
a) to so krajevna imena, ki so najprej označevala skupino ljudi, šele nato pa krajevnost; ta sprememba realnega pomena se oblikovno ni odrazila;
b) ker taka imena prvotno imenujejo skupino ljudi, ne enoto, imajo mno-žinsko obliko; množinske oblike moramo obravnavati drugače kot edninske;
c) ta imena prvotno označujejo ljudi, ki izhajajo od osebe, ne pa iz kraja ali od predmeta**. Po tem se ločijo od narodnostnih (etničnih) imen, za katera sta značilni samo prvi dve lastnosti.
V kakšni zvezi so ta imena s tako imenovanimi strukturalnimi očetnimi imeni,' kot so v sh. Knić, nastalo iz podstave Jena, ki zaznamuje neko rastlino, na to vprašanje na podlagi južnoslovanskega gradiva ni mogoče odgovoriti.
Vzemimo slovensko krajevno ime Ivaniči ali Ivanci : prvotno pomeni
a) skupino ljudi, v kateri se vsak izmed njih imenuje Ivanić oz. Ivanec, kar strukturalno spominja na tip Primoži, Martini, Logar j i/Logar je, RadošilRa-doše in je vrstni (rodovni) tip, in ne očetnoimenski: tu namreč obrazili -ič in -ec označujta izvor posameznika, in ne skupine;
b) skupino ljudi, ki ima kakšno zvezo s posameznikom imena Ivan (sorodstvo, pripadnost). Vendar to razlikovanje v slovenščini praktično ni mogoče (pač pa v srbohrvaščini).
V praslovanščini z obrazilom -ac ni bilo mogoče delati narodnostnih imen; ta so se delala z obrazili -anin / -janin in -itj. S pripono -ac so začeli delati taka imena šele posamezni slovanski jeziki.
Očetnoimenska krajevna imena je treba obravnavati v okviru kategorije izvora. Ta združuje očetna in narodnostna (etnična) imena, ki se med seboj ne ločijo po obrazilu, temveč po podstavi. Da pripona -ec izraža izvor od nekod, raziskovalci ne dvomijo, gradivo pa kaže, da označuje tudi ljudi, ki izhajajo od koga (kar mi imenujemo očetnoimenska). Podobno je tudi z obrazilom -iči.
Neupoštevanje očetnoimenske vloge obrazila -ec v obravnavi južnoslo-vanskih jezikov je posledica ne dovolj temeljitega razumevanja njegovega pomensko-oblikovnega ustroja. Res je, da je take tvorbe kot Bratec, Ivanec, Godec, Laurec, Marinec, Martinec, Popec, Simec, Tomec in Videč mogoče imeti kar za ljubkovalna imena imen Brat, Ivan itd., čeprav se tip Bratič, Ivanič, Vidič pojmujejo kot očetna, in ne kot ljubkovalna imena. Toda tipa Gabrovec, Gra-škovec, Senjovec nikakor ne moremo imeti za ljubkovalnega k imenom Gabro, Grašek ali Senjo, temveč le za očetna imena.
Zdi se, da so se imena tipa Gabrovec razvila iz pridevniške podstave, ob-obrazilo -ec pa jih je substantiviziralo. Primer: kranjski človek > Kranjec, planinski človek > planinec. Enako Gabrov sin > Gabrovec, Radin sin > Radinec. Iz takih primerov so se pomensko osamostalila obrazila -ec -ovec -inec (v množini -ci, -ovci, -inci), tako da so se lahko rabila za tvorbo imen, ki so kazala na izvor.
Očetnoimenska krajevna imena na -ci, -ovci in -inci so zelo stara, saj so za Slovenijo izpričana že v 13. stol. (4 primeri), v naslednjih dveh stoletjih pa jih je še več (31 oz. 30 primerov). To so docela nedvomni primeri. Po nemškem pravopisu in jeziku iznakažena imena niso upoštevana, prav tako ne madžarska. Ta imena upoštevam šele od časa, ko v 19. ali 20. stol. dobe brezdvomno slo-
^ o predmetnem in etimološkem pomenu prim, moj članek Pripombe o pomenu lastnih imen. Jezik in slovstvo XII, str. 150.
" Poludiowoslowianske nazwy . . ., str. 97—98.
73
vensko obliko tudi v pisavi. Takih primerov je 45, med njimi pa jih samo 5 ni izpričanih v srednjem veku.
Obrazila -ci, -ovcij-evci in -inci imajo tudi svojo postransko obliko -ce, -ovce/-evce in -ince. Takih oblik je 9, najstarejše pa so izpričane iz 15. stol.; po Rospondu so oblike z -e tožilniki v vlogi imenovalnika.
Razvrstitev posameznih obrazil se ravna po naslednjih načelih: če je podstava dvočlenska in slovanska, se ji dodaja izključno -ci {35*/o se veže samo s to podstavo). To je utemeljeno z načelom gospodarnosti, da besede niso predolge. Mogoče pa vpliva tudi fonetični činitelj, saj se naši primeri na -ci v pretežni meri v podstavi končujejo na v. Ce bi temu dodali še obrazilo -ovci, bi imeli glas v kar v dveh zaporednih zlogih. Obrazilo -inci pa se pri teh podstavah ne more rabiti zaradi tega, ker so moškega spola, z njim pa se to obrazilo ne veže. — Tudi pri imenih, ki so izpeljana iz ljubkovalnega samostalnika s priponami -anj-en, -an, -on je zelo pogosto obrazilo -ci, in sicer v 50 "/o primerov, medtem ko se obrazilo -ovci rabi pri takih podstavah samo v 6 "/o, obrazilo -inci pa v 5 */o.
Podstave, ki so ljubkovalna imena z obrazilom -k{o), imajo obrazilo -ovcij -evci v 30 "/o, podstave na -š, -iš, -oš in -aš pa v J6«/o. Ce je ljubkovalno ime na -ko, ima nova izpeljanka iz njega sploh samo obrazilo -ovci.
Obrazilo -inci dobivajo samo podstave ženskega in srednjega spola. Med njimi je ljubkovalnih podstav s priponami -eta in -ota 45 Vo primerov.
Najbolj pogostna imena obravnavanega tipa so na -ovcil-evci (66 primerov). Besed na -ci je 30, primerov na -inci pa le 19. To je seveda posledica dejstva, da se veže to obrazilo samo s samostalniki ženskega in srednjega spola in da sta drugi obrazili prevzeli vse primere določenih kategorij (vsi primeri na -ko se vežejo z -ovci, na -n pa s -ci). Kronološkega ali ozemeljskega (pokrajinskega) merila za tako razvrstitev obrazil ni mogoče odkriti.
Zemljepisna razširjenost imen na -ci je v bistvu znana, za očetnoimenska krajevna imena na -ci, -ovci in -inci pa je treba reči, da so pretežno na področju bivših okrajev Murska Sobota (78 primerov) in Ptuj (33 primerov). Drugod, npr. okrog Novega mesta, Maribora, Bleda in Ljubljane, je najti le po nekaj primerov ali le po enega samega. Taka imena so torej značilna le za prekmurske in prleške govore, pa še za belokranjske. Bilo bi izredno zanimivo poizkušati odgovoriti na vprašanje, zakaj so ta imena tako na gosto sejana prav na imenovanih področjih. Slovenska imena na ta obrazila je bolje ne povezovati s hrvaškimi v Medmurju. Slovenija je torej le en otok takih imen v Jugoslaviji.