Keršanska odreja. ii. J e s a. Huda strast, kteri se človek že v otročjih letih vdajati začenja, in ktera loliko težav, nepokoja in druzih pregrph obrodi zanj, kdor ji je vdan in za druge, ki z njim združeni žive , je j e z a. Toraj si morajo tudi učeniki prizadeti, da to hudo nagnjenje, to strast v otrocih zadušijo. a) XTaj učenik svojim učencem in učpnkam razloži, da tisti, kdor se jezi, spbi naj več škoduje, ker je jeza že telesnemu zdravju prav zelo škodljiva. Kadar se človpk jezi, vse v njem gre iz verste, vse vre; in kakor plemen suhe derva v pepel spremeni, iako jeza že truplo človeško vpč ali inanj vselej poškoduje. Zgodi se včasi, da človpk v jpzi nanagloma umerje, včasi pa čez dalj časa od jeze hude nasledke čuti, kteri mu prezgodaj grob odpro in še ne ve, da ga mu ravno jeza odpre, dokler mu Bog vsegavedni pri sodbi tega ne razodene. 6) Naj učenik otrokom pokaže, da jeza cloveka med živino in celo pod živino zaverže, da še marsiktera živina veliko nedolžnega tepenja s prečudno krotkostjo prenaša. ČIovek, ki se jezi, se v resnici neumni živini enakega stori, tudi zato, ker zgubi pamet, naj imenitniši dar božji, ki ga je duša od stvarnika prejela in ki ga nad živino visoko povzdigne in Bogu podobnega stori. c) Naj jim dopove, da se jezni človek ne le Bogu, atnpak tudi ljudem zopernega dela, ker se ga vse ogiblje, in se *) To se ve da. Vrcdn. boji z njim priti v družbo ali kaj opraviti imeti. Dela tedaj sam sebi zopernost in drugim težavo. d) Xaj jim dopove, da kdor se jezi, se polastuje božje pravice. Zakaj Bog inia pravico soditi, njeuiu gospodu in stvarniku gre maševanje. Jpzni odjemlje Bogu sodbo, ker sam bližnjega sodi, mu jemlje uiaševanje, ker se sam nad njim znosi. e) Jezni svojo dušo s smertniin grehom niori, ker se zoppr poglavitno zapoved božjo, zoper Ijubezen, pregreši. Jezus sani pravi: ,,Kdor se nad svojim bratom (bližnjiro) jezi, bo sodbe kriv". ,,In kdor svojega brata (bližnjega) sovraži, je ubijavec", pravi njegov Ijubeznjivi apostelj. /¦") XTaj jim dopove, da si z jezo in s sovraštvom človek tudi vrata do božje milosti zapre, ker je Bog le milostivim milost obljubil. Tudi pravi sv. pismo: »Kar človek seje, to bo tudi ž e 1". Kdor tedaj v časnpm življenji jezo seje, jo bo tudi v večnem žeti moral, t. j. v kraji jeze in pogubljenja. Da pa tudi vedo jezo od jeze ločiti, ter besede in zglede sv. pisma prav razumeti, naj jim dokaže, da je jeza samo nad grehom, nikdar pa do bližnjpga pripusčpna. Jezus sam se je nad grebom npspodobnpga zadcržanja v tempeljnu razserdil. Tudi starši in učeniki se nad pregrehami in nerodnostimi jpze, pa s timnegreše, ako le njih jeza čez pravo niero in mejo ne stopa. Sosebno pogostoma naj kaže učenik mladini zgled Jezusov, ki je v naj večji krivici, ki so niu jo Judje storili, še le za nje molil. Xaj opomni, da so tudi njegovi učenci, sv. Štefan in drugi marterniki za svoje sovražnike molili, ne pa nad njimi se hudovali, in da ludi nii le po tej poti krotkosti in poterpežljivosti priti nioremo v nebeško kraljestvo. Lep zgled prave krotkosti nam da tudi sv. Pavl apostelj. Preden se je bil spreobernil, se bere od njpga, da je zgol žuganje in ubijanje puhal do učencev gospodovih; po spreobernenji pa je kar tako krotak postal, da je bil voljan iz Jjubezni do svojih bratov (Judov), akoravno so ga sovražili, če bi bilo treba, ne le enkrat, anipak tavžentkrat umreti. Da pa učenik serca mladih Ijudi ložeje in gotovše h krotkosti nagne, naj jim dokaže, da je krotkost tista žlahtna čednost, ki je toliko močna, da vse vetrove jeze pomiri in šumeče morje togote in sovraštva vstavi, ter človeku pokoj po noči in po duevu dodeli. Krotkost duši človekovi pravo lepoto da. Zatoraj tudi Jezus sam to čednost tako živo priporoča, rekoč: ,,Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz serca ponižen". On sam pravi: ,,Blagor krotkim, ker oai bodo zemljo posedli'". David si je memo drugih čednost zlasti zavoljo svoje krotkosti večje npanje delal, da mu bo Bog milost skazal, ko jerpkel: ,,Sponini se, o gospod! spomni seDavidainvse njegove krotkosti"! Še dandanašnji je pravi kristijan po Jezusovera zgledu tudi krotak; in kdor ni krotak , tudi ni dober kristijan. Krotkost toliko tavžent britkost, težav in zopernost polajša, ki nas v tem življenji zadevajo! Brez krotkosti bi sedanje težave človpka Iahko iz uma spravile ; kdor ima pakrotkost, ima pokojno sprce in vse težave poterpežljivo prestanp. Krotkost niu pa tudi posveti vse dela njegove in jih popolnoma keršanske stori. Sv. Jakop pravi: ,,Po terpežlj i vos t stori delo popolnoma*. V krotkosti pa tudi ljubezen do bližnjega obranimo in tudi bližnjemu dopadljivi in Ijubeznjivi ostanerao. Vsaj ni nič tako pripravnega, da bi serce bližnjega omečilo in si ga pridobilo, kakor če kdo vidi nad nami, da zopernostiin nasprotovanje voljno prenašamo in sosebno, če hudo z dobrim povračujemo. Toraj pravisv. duh: ,,Krotkost nam množi prijatle in zmanjšuje število sovražnikov^. Ravno zato pa, ker nas krotkost v Ijubezni do biižnjega ohrani, nas pa tudi Bogu dopadljive stori. Dopadljive Bogii nas nadalje tudi zato stori, ker po njej Bogu sameniu in njegovemu preljubemu sinu podobni postajamo: saj tudi Bog da solnce sijati in deževati na pravične in grešnike, vsem dobrote skazuje in z grešniki poterpljenje ima — in jih v vsi krolkosti sprejme, kteri se k njemu povernejo. Tako tedaj , preljubi učeniki, spoznajte sami in pokažite svojim učencem in učenkam, da nas krotkost mirne in srečne stori, da nas dela ljudem in Bogu dopadljive in ljubeznjive, da si z njo tudi pravo Ijubezen do bližnjega ohranimo, po kteri edini časno in večno srečni biti moremo.