Joža Murnik
Kako  je  Pepček gobarja  opeharil
Mati je imela sina Pepčka bebč-ka. Ves dan je pasetlal na peči, spal ali pa jedel kruh in ga zalival z vodo. Nič ni deial, ker bi delal sa-me neumnosti. Samo spomladi je. goskc pasel in jcscni kopal krom-pir. Sicer pa niČ — čisto nič. Hil je bebec. Pa se je vendar mati domi-slila, da ga ne bo več puščala v sladkem brezdcljii. Poslala ga je po gobe. »Skoči, Pepček, s peci in pojdi gobe nabirat!« Toda s peci se je oglasilo nejcvotjno godrnjanje, češ da gonijo Pepčka z dela na de-lo. Maier jc pogrelo, da se Pepček pritožuje, čeprav nicesar nc dela. Vzcla je leakooko in šla nad Pep-čka. Lc-ta je skačil s pfči, pograbil košaro in jo ubro! v gozd. Materi še na misel ni prtšlo, kako bi mogel poznati goban (jurček), ko še ni-koli ni nabiral gob. Atnpak Pepček je bil tiček, Ves spehan je prihitel v gozd ter sedel, da bi se odpočil. In btaznim sreča ni opoteča. Pep-ček sh-er ni bil blazen, temveč be-bast. Ko je tako sedel, je začutil, da sedi na ncccm vlažnem. Vatal je in videl, da je sedel na gobanu. Ozrl se je in videl, da jc naokrog vse polno gob. Da so to gobani, tega menda ni vedel, ampak iridel je go-be in, če bi bile to same mušnice, bi jih tudi pobral. Odrczal je de-belo vejo, privczal na konec ko-šaro, jo dal na ramo in hoiel oditi domov. Toda, ntJ! Vsedcl se je, sc-del, premišljal in v svojih neum-nih možganih iskal, kako bi jo zci-godcl sosedom za to, ker mu pra-vijo bebec. Hodili so tudi po gobe, bili so gobarji.
In Pepčku se je rodila tnisel. Hitro in opresno je začel ob poti privzdigovati mah in delati z no-žem jamice. Potem je gobane lepo
obrezal in jih zasadil v jamice pod mah. Ko je košaro izpraznit, $e je zadovoljno oddahnit; »Saj vcndar nisem Pepček bebček. Bcbci so ti-sti, ki bodo tukaj videli gobe in mi-slili, da so same zrasle, a sem jih jaz psadil.* In Pfpčvk je modrijan-sko pokimal in mislil, da je sosede opeharil. No, kajpak, bebec! Po-tcm je pobral kosaro in tekel do-mou. Od oeselja je poskakaval ka~ kor koztiček in je prenehal .šc/e ta-krat, ko se jc nekajkrat prevrnil Čez korenine in si pošteno opraskal nos. Vesel pa je bil navzlic temu še zmeraj. »Saj mati ne bodo hudi, naprainl scm vendar nekctj tako prebrisanega, da bi tega ne znal niti sosed Baraga, ki slovi u vsej občini za modrega moža.«.
Toda svojcga veselja ni mogel Pepček nikomur razodeti, zakaj usi so odšli na potje in o uinograde. Sicer pa bi tudi mati ne bila vesela razbite košare in Pepčkovega opra-skancga nosa, ki jc začel sumljivo otekati. Ampak na to Pepcek še ni tnislil; sklenil je, da bo o itsem molčal. Zlezel je torej na peč in si
dal i> kisu namnčen obkladek na nos. Zraoen je modroval in se to-hižil: »Če ,so ne prrnrhali kozi zobje majati, se bo pozdravil tudi moj nos.* In narczal je še čebule in si jo navczal na nos. Toda kmalu je začfl neusmiljenn stokali in, ko bi ne bil tako len, bi bil od bolcčin skakal po cni nogi. Ker pa je skozi okno videl, da se bliža mali, je str-
yal obkladek z nosu in sklenil, da 6e bo dostojno obna&al. Še vrdel ni, da mu je nos kakor kumara in da mu tečejo solze, debele kakor grab. Ko je mati Pepčka opazila, je ostrmela, sklenila roke in karala Pepčka. Pepček pa nič, zakaj od-ločil se je, da se bo vedcl dostojno. Zaio je sfal pri vralili in molčal. Medlem je nastal zunaj vrišč. Mati je prenehala zmerjati Pepčka in šla gledat, kaj se godi. »Soscdje, pumislite,« je kričal sosed Miha Baraga. tGrem iz gozda m nena-doma zagledam ob poti celo ursto gnbanov kakor nojukov. In začnem jih rezati, pa se se bolj začudim. Gobani so obrezani. lirž jih pome-čem iz koša, zakaj lo je gotouo hu-diie.vo delo. Tako hoče zvabljati Ijudi v pekel.« Pcpček je pozabil na svoj sklep, da se bo dostojno vcdel, in xe je strašno zakrohotal. Pomnlil je glavo skozi okno in so-sed. opazivši opraskani obruz, na katerem je čepela kumara namrstu nosa, se je prijel za glavo, skočil v hišo in zapahnil za seboj vrata. Mislil je, da je to sam vrag, ki ga je priklical s svojimi besedami. Niti slišat ni več, kako je Pepček kričal: *Bebec, večji nd mene, ki tni prauiš bebec, gobane sem jaz zasadil pod mah.   Ha, ha, hal*