Zapiski, ocene in poročila
NOVI PREKMURSKI TISKI
Da je resnična, notranja, kulturna združitev Prekmurja z ostalim slovenstvom še dokaj šibka, boleče dokazuje — kot zunanji znak tega — prizadetemu poznavalcu izražanje tako ali drugače šolanih ljudi na obeh straneh Mure: »prekmurščina in slovenščina«, — ali kako podobno nasprotje: govori le prekmurski, ne slovenski; ali: Prekmurci in Slovenci itn. S tem nočejo sicer reči, da bi bila to dva različna jezika, marveč je to le odraz površnega, nepremišljenega poznavanja stvari in skrajšanega današnjega izražanja (kot: Murska nam. M. Sobota aH le Sobota); ker jih tudi ni nihče naučil stvari prav doumeti in zato pravilno označevati: prekmurščina (ali prekmursko narečje) in knjižna slovenščina. Menim, da bi se naše šole vseh vrst morale zavedati absurdnosti takega neznanja in izražanja — saj bi po tem »vzgledu« mogli vsa naša narečja postavljati v nasprotje s — slovenščino. In kje naj bi potem le-ta obstajala zunaj svojih narečij? (Ker kdo govori knjižni jezik?)
Omenjam ta pojav zato, ker se izobrazba v Preicmurju navidez močno širi z množico študentov, s selitvijo kmečkih ljudi iz Prekmurja v domača in tuja mesta — poznavanje in doživljanje resničnih vrednot, ki vežejo Prekmurje iz davnine s slovensko skupnostjo, pa je skrajno pomankljivo, ali pa ga sploh ni. Zavoljo tega je ta najbolj zunanja spojenost s slovenskim bistvom in s slovensko kulturo pri tej množici mlajših izobražencev ohromela. Če šola vsega tega ne pozna, seve ne more tistega dajati, kar bi morala — in menda je to neka njena odgovornost.
Ena od teh narodnih in kulturnih vzgojnih vrednot, ki bi jih naša šola morala povsod gojiti, je pravilno prikazovanje razmerja med narečjem in knjižnim jezikom, pomena in vrednosti narečja. V Prekmurju je to posebej pomembno, ker je ta dežela šele pol stoletja v tesnejšem stiku s knjižnim jezikom •— pa tudi zavoljo tega, ker je v prekmurskem narečju obstajalo nad dvesto let versko in poučno slovstvo kot sestavni del vsakdanjega življenja. Se več: to slovstvo je v omenjenem obsegu živelo še dalje, do tuje zasedbe 1941. In če se danes pojavi knjiga v prekmurskem narečju, mora naša stroka to oceniti, vsaj prekmurski izobraženec, če bo sploh zvedel zanjo, pa mora zavzeti do nje kolikor moč pravilno sta-
lišče. To dejstvo naj ne povzroča nepotrebnega preplaha, pa tudi naj ne bi bilo nerazumljeno zunaj razvoja prekmurske kulture in narečnega tiska v njej posebej.
V tej zvezi pa nam mora biti jasno, zakaj se pojavljajo knjige v narečju prav med evangeličansko (protestanti) manjšino v Prekmurju (do 24.000 po predvojnem štetju) in ne med katoliško večino. Vzrok je v tem, da so bili evangeličani v preteklosti sredi slovenske skupnosti versko osamljeni, narečno pa tudi od svojih prekmurskih rojakov delno ločeni, odkar so katoličani pričeli posebno od začetka 20. stol. dalje pisati v dolinskem govoru in se približevati knjižnemu jeziku, v čemer jim evangeličani niso sledili. Vzrok za to pa je bil — poleg verske ekskluzivnosti in ločenosti —• tudi v tem, da so evangeličani konec 19. stol. skoro docela prenehali pisati v slovenščini, ker so se njihovi izobraženci prilagodili po-madžarjevanju. V nasprotju z njimi pa je konservativno ljudstvo vztrajalo pri rabi narečja pri službi božji, pa tudi pri branju doma.
Sele po osvoboditvi 1919 so pričeli prekmurski evangeličani izdajati Evangeličanski kalendari (1923) in mesečnik Duševni list (1923-41), toda vse v madžarskem črkopisu (ki so ga katoliki opustili 1913 docela, v posameznih primerih pa že prej) do 1931-34. Se večji anahronizem pa je bil jezik tega tiska, ki sta ga polnila v glavnem le dva človeka. Ne le, da so obstali pri zastarelih oblikah in besednih tvorbah iz 18. in 19. stol., marveč so z novimi dobesednimi prevodi iz madžarščine in novimi tvorbami ustvarjali delno neumljiv, delno pa sodobnemu razvoju docela tuj, izumetničen jezik, ki so ga tudi imenovali (po madž. vzgledu) »vend-slovenski« ali podobno spačeno. Tako smo imeli v Prekmurju hudo nenavaden, smešen in obžalovanja vreden pojav, da so pisali isto narečje v dveh zelo različnih oblikah, kar je še poudarjala razlika v črkopisu in v rabi ravensko-goričkega govora pri evangeličanih z gy, ty (d', t').
Z madžarsko zasedbo so se evangeličanski izobraženci javno odrekli tisku v slovenščini in prenehali z izdajanjem svojih glasil. Njih jezik pa je dalje živel, še bolj popačen in izumetničen z novimi politično-upravnimi izrazi, v — madžarskem tedniku, v katerem so objavljali tudi nekaj v na-
258
rečjih, in v razglasih. In diletantski lektor-cenzor je spreminjal v oblike tega jezika tudi narečje edine katoliške publikacije (Kalendar) v tem času.
Po osvoboditvi so prekm. evangeličani dolgo živeli le od svojega starejšega tiska in šele 1952 so pričeli ponovno izdajati Evangeličanski koledar. Pisan je povečini v knjižni slovenščini, le delno v narečju (to z madž. črkopisom!), nekaj v hrvaščini in madžarščini. Prinaša tudi pesmi in prozo od Jurčiča do Zupančiča.
Mladi rod evangeličanskih duhovnikov in drugih sodelavcev je bil že slovenski vzgojen, zato je vse to umljivo — kakor tudi to, da si starejši ljudje želijo branja v na-rečj'u, ker knjižnega jezika ne obvladajo dobro, čeprav so npr. šestdesetletniki opravili nekaj razredov slovenske šole, česar starejši sploh niso. Ti ljudje želijo v nekdanjem jeziku predvsem verske knjige, ker je pri protestantih sestavni del božje službe pridiga, molitev in petje. Zato so bile pri njih vedno najvažnejše pesmarice. In ljudje, ki so peli desetletja v neki jezikovni obliki, ne morejo tega čez noč spremeniti — četudi bi jim kdo pripravil pesmarice v knjižnem jeziku. Čeprav so izdali v zadnjih 15 letih nekaj verskih učbenikov v knjižnem jeziku (ponatiskujejo v založbi Britan. bibl. družbe sv. pismo v Stritarjevem in drugih prevodu), so pred kratkim pripravili tudi dve knjigi v narečju.
Ta pojav je mikaven za poznavalca prekmurskega slovstva in kulturnega razvoja. Za slabo obveščenega pa vsebuje nevarnost, da bo npr. domač ali tuj slavist, ki prekmurščine ne pozna, uporabljal obe knjigi kot vir za raziskovanje tega narečja, kot npr. uporabljajo Flisarjev »Vogrsko-vendiški rečnik«, pisan v prej označenem izumetničenem jeziku. Oglejmo si zato značaj obeh knjig v razmerju do jezika starejših prekm. knjig in do živega jezika, seve le v glavnih potezah.
Prva knjiga je: Na poti življenja. Molitvi. Zbral, napisal in uredil Novak Ludvik, ho-doški duhovnik. Založba Evangeličanska cerkev v SRS (1969), 200 str. Poleg navadnih molitev vsebuje tudi take sodobne, kot: Televizija (z izrazi: z dobrimi oddajami, skrbno izberati program, rob te pridobitve, da ob njej ne zanemarim familijarnih obveznosti... — ki kažejo tudi značilnosti današnjosti prilagojenega jezika) ali Pred vožnjov — Po vožnji (z izrazi: predpisov in znakov, ogrožavo driige, prisebnost duha) itn. — Na str. 162—197 so Izbrane pe-
smi, med katerimi so tudi take, ki izvirajo v prvotni obliki iz kajkavske rokopisne pesmarice iz Martjanec, vsaj iz 17. stol., ki so jih pa posamezni sestavljavci prekm. pesmaric od 18. stol. dalje spreminjali, gl. dalje o naslednji knjigi). Zato so v njih še taki kajkavski izrazi kot: poselstvo, poselni-ki božemi itn. — Na str. 198-9 je seznam avtorjev nekaterih molitev s kratkimi oznakami, med katerimi so: D. Bonhoeffer, Hus, K. Barth, J. H. Newman, J. Keppler, Petrarca.
Prvi stavek knjige ima čisto knjižno obliko: Na poti življenja se dogajajo prijetni in neprijetni dogodki. — V drugem nastopajo že narečne oblike... se ob tej dogod-kaj vsikdar ponizi. Tako se menjavajo stavki z ohranjenimi in zabrisanimi narečnimi posebnostmi, vendar ima knjiga v glavnem narečni značaj, ki je knjižnemu jeziku prilagojen — podobno, kot so pisali pred desetletji v katoliških publikacijah. Načelno je seve tako ravnanje upravičeno in celo potrebno, zakaj v narečju moremo prav pisati le v znanstveni obliki s fonetičnimi znaki, vse drugo je kompromis. In tak kompromis je vse dosedanje pisanje tudi prekmurskih pisateljev, ki so si že od začetka prizadevali, ustvariti si neko normo. Današnja oblika tega pisanja je le nova razvojna stopnja in ji načelno ne bi mogli kaj očitati, želeti pa bi bilo, da bi ne bilo v njem takih nasprotij kot npr. pretirano pisanje izgovarjanih oblik: nej, meti, rejč, posvejt itn. — v nasprotju z negovorjenimi oblikami, kot: in, -h na koncu in vrsta izrazov, ki jih narečje ne pozna. Posebej pa bi bilo želeti, da bi iztrebili grobe germanizme, kot: gvušno, nücali itn.
Novak piše dosledno ü in ö (vör= ur), toda: veren, vera itn., kar so pisali že Küz-mič in drugi. Tudi dvoglasnik -ej- so odpravili že Terplan 1848 in drugi za njim. Piše tudi diakritične znake (ostrivec) za dolžine (d, e). Opušča samoglasnike v primerih: nam, mreti. V oblikovju je pravilno ohranil končnice: toga, svetoga, piše nedosledno: z vüpanjem (nam.: vüpanjom), šmi-len (prav: smileni); ohranil je stare oblike; Gospodne, z menov, tebov, s tvojov zem-lov, po tvojoj, v posvečenjej, v sladkom viipanji, v težki dnevaj, pri pret. del.: ob-držo, dao, bio, dopüsto, darüvo (prevzel je menda edina izjema, ki se je vkradla) itn. —
Kakor vsem starim pisateljem dela tudi novim težave raba -h-, saj ga v mestn. mn. kdaj piše: zopstonskih, vekših, kdaj izpusti, pri samostalnikih piše kot -j, ali pa
259
— kar je najhuje — piše tam, kjer mu ni mesta, npr. povehnjena, v tiihini itn. Podobnih nedoslednosti v pisavi soglasnikov je še več (npr. izbogšava proti: kde, kda, nepopolen).
V besedju so ohranjene stare, v knjigah in živem jeziku rabljene besede kot: zmožna (mogočna), milostivno, nadigavajo, zahvalnost, včini, poglavnika, posvet (luč), koled-ni svetki (božični) itn. obenem s tujkami, kot: potroštaj, probaš, betegi (str. 85, a bolezni na str. 84) itn.
Vendar bi bilo želeti, da bi tujke te vrste izostale, saj bi to bilo v skladu z drugimi primeri prilagoditve knjižnemu jeziku. Odpraviti pa bi bilo moči tudi take kričeče nedoslednosti, kakršne smo navedli, s čimer bi knjiga mnogo pridobila.
Druga knjiga je Evangeličanska cerkvena pesmarica, Lendava — Sobota (1970), 429 str. Založil Seniorat Evangeličanske Cerkve v SR Sloveniji, brez navedbe urednika.
V predgovoru izvemo nekaj o njenem nastanku, pri čemer pa ni jasno, v kakem razmerju je pesmarica do prejšnjih podobnih knjig v prekmurščini. Le sklepamo lahko, da je prirejena Kardoševa iz 1. 1848. Tu je navedenih tudi 6 prirejevalcev, toda česa več o njihovem deležu ali obliki njih dela ne zvemo. Ker je prekmurska evangeličanska pesmarica posebna zvrst, ki sega v rokopisih vsaj v 17. stol., v knjižni obliki pa nastopi (če ne upoštevamo treh psalmov v Abecedarium Slovensko iz 1725) v M. Severja Redu zveličanstva 1747 še v močno kajkavski jezikovni obliki (povezanost s starejšimi rokopisi je očitna), z Ba-koševim Nouvim Graduvalom 1789 pa kot samostojna knjiga, je ta najnovejša njena priredba zanimiva tako z vsebinskega kot jezikovnega vidika. Saj nimamo nobene druge praktične slovenske knjige (z izjemo sv. pisma in nekaterih kat. cerkvenih besedil seve), v kateri bi imeli tako stara besedila v obliki, ki se je razvijala na naših tleh. To je seve obsežno vprašanje, ki se -ga tu niti dotakniti ne moremo, treba pa ga je poudariti, da ne bomo podcenje-
vali slovstvene in jezikovne vrednosti od ravnavane knjige.
Prvi trije deli pesmarice vsebujejo pesmi po dobah cerkvenega leta in za potrebe božje službe, nakar sledijo v 4. priložnostne, v 5. pogrebne in v 6. razdelku »Izbrane pesmi« (568-82) v knjižni slovenščini. O vsebini le toliko, da so tu delno pesmi iz nemškega in madžarskega protestantskega repertoarja, delno pa samostojne kajkavske, katerih variante najdemo zato natisnjene tudi v kajkavskih knjigah 18. stol. V prekmurski knjigi so ta besedila dokaj spreminjali, kar naj pokaže samo en primer za zadnjih skoro dve sto let (da ne se-žemo še nazaj do rokopisnih pesmaric). Pri Bakošu 1879 se neka božična pesem začenj a: Nebeska Rejc doli pride, / Od večnoga Oče zide, / Tejlo naše gori vzeme, / Rose nam zveličanje. — V zadnji pesmarici pa se isti začetek glasi: Z nebes rejč večna prihaja, / od Oče svetlosti shaja, / telo naše vzeme na se / in nam posvejt in mir nese.
O verzifikatorski strani moremo reči, da se pesmi od zadnjih izdaj niso izboljšale, čeprav so v njih marsikaj spremenili. Jezikovno je ta knjiga v glavnem enaka prej obravnavani Novakovi. Tudi v njej je močno vidna dvojnost v ohranitvi starih, živih in pisanih narečnih oblik kot npr.: nej, gda, meli, posvejt, rejč, pokornostjov itn. — in v uvajanju knjižnih glasovnih in oblikovnih zakonitosti, npr.; molčeč, v naših srcih, vernim itn. Bolj kot v prej obravnavani knjigi so v teh pesmih zaradi njihovega starinskega značaja in vezane oblike ohranjene mnoge stare besede, povečini nikoli žive, narejene po raznih prirediteljih teh besedil v preteklosti. Take so npr. bi-vost, liibeznik, hodbo, obtrüdjen, vüpaz-nost, prvotina, poselnike, varitel, obvzeti, životnosti itn. Gotovo so mnoge take besede kljub stoletni in mogoče starejši rabi ljudem neumljive, zato je škoda, da kazijo z nedosledno jezikovno obliko vred sodobno knjigo, ki nadaljuje tako častitljivo izročilo.
Vilko Novak
Filozofska fakulteta v Ljubljani
260