JCnjifa C.
ŠivCjenje in svet
štev. 8.
Ljubljana Ot3. avgusta 1929-
Leto 3.
m f^Cz
»Pipa tobaka«
PKisba kiparja N. PimataJ
W. Ostwald
Tehnika - podlaga kulture
Med mnogimi miselnimi napakami, ki jih je ostavil človeštvu grški modroslo-vec-poet Platon in s tem zavrl njegov razvoj, je pač poglavitna zaničevanje tehnike. Ta očitek pa ne zadene toliko Platona samega kako*r njegovo nešte-vilno nasledstvo, ki je njegove misli povzelo in razširilo, ne da bi ji^ poprej kritično ocenilo.
Grški filozof je poznal zelo nepopolno in enostransko tehniko, ki se je spričo pomanjkanja strojev naslanjala še na suženjsko delo. Plodovito sodelovanje med tehniko in znanostjo je bilo takrat nemogoče. (Imejmo v mislih, da sta mlin na veter in na vodo šele izuma srednjega veka!) Znanost je bila Platonu privilegij najtesnejšega kroga, ka-
mor j'e Smel vstopiti le tisti, "ki je hrepenel po najvišjih časteh v filozofiji. Njegova znanost je bila v bistvu špekulacija, z drugimi besedami poeziji blizek produkt domišljije, čije vsebino ni določalo opazovanje, ampak intuicija, notranje gledanje kozmičnih napetosti. Seveda so bili tudi ti zaključki plod izkustva; vendar ni mogoče reči, da bi bili kot vzrok in posledica jasno povezani in opredeljeni. Obdajala jih je neka meglenost, neko podzavestno čuvstvo-.vanje, ki se je docela skladalo s splošnim pojmovanjem, da je umetnost starejšega izvora in zategadelj enostavnejša od znanosti.
To reč je stvarno obrazložil Avgust Comte, ki je postavil nauk o treh stopnjah duhovnega razvoja človeštva: o teološki, metafizični in pozitivni ali znanstveni stopnji. K temu velja še pripomniti, da si te stopnje niso sledile zaporedoma. V vseh časih in krajih najdemo ljudi na vsaki teh stopenj. Kulturni razvojni nivo se izraža samo v številčnem razmerju pripadnikov katerekoli teh stopenj, vendar ni dandanes nobene dežele in nobenega ljudstva, kjer bi tvorili pripadniki tretje, pozitivne ali znanstvene stopnje, večino. Temu je vzrok dejstvo, da je znanost v pravem pomenu besede šele nekaj sto let stara.
Znanost in sholastika
Večina sodobnih znanstvenikov stoji namreč s Platonom na metafizični stopnji. To se pravi znanost naj bi se gojila zaradi nje same. kakor da je samostojno bitje, ki ima lasten obstoj in pravico ter ni stvor človeškega duha, ki ji sicer ni obstoja. Kakor vemo; se tudi v tem primeru zahteva največje spoštovanje, in vsi tisti, ki so se dvignili nad to stopnjo ter so se dokopali do spoznanja pozitivizma, se proglašajo za vsakdanježe. V resnici pa se goji znanost zaradi človeka, namenjena je pomnoževanju njegove sreče. Vse, kar ne odgovarja temu namenu, ni znanost v čistem pomenu besede, marveč osebno ljubiteljstvo (amaterstvo), igra ali sholastika. Z drugimi besedami: znanost je socijalna tvorba in njena pravica temelji baš v tem svojstvu. In ker je med vsemi so-cijalnimi tvorbami najvišja in ima naj-trajnejšo vrednost, je nujno potrebno, da se od časa do časa očisti sholastič-nega plevela, ki zmanjšuje življenske pogoje plemenitim rastlinam,
To delo je tem potrebnejše, ker raste ta plevel naravnost iz nekih naravnih potreb. Izrek, ki se pripisuje jezuitom: Namen posvečuje sredstva — izraža pravilno duševno dogajanje, če razumemo pod »svetostjo« čuvstveno vrednotenje. Vedno in vedno vidimo, da hrepenimo ljudje z največjo vdanostjo po stvareh, ki so brez pomena ter imajo neko vrednost le kot sredstvo za dosego drugega namena, ki se lahko izpolni. Najočitnejše sredstvo te vrste je denar.
V znanosti obstoja nagnjenje za precenjevanje stvari, ki nimajo posebne znanstvene cene, ki pa so v stanu postati sredstva za pridobitev resničnih znanstvenih vrednot. Tako je n. pr. socijalna znanost in njene sestre, dasi šele v začetku razvoja, neprestano izpostavljena opasnosti, da se zaduši zaradi pre-obložitve z zgodovinsko snovjo, čije obravnavanje pravilne uporabe je prekletstvo današnje zgodovine. Te sodbe ne bi si bil upal napisati, čeprav sem si z njo že dolgo na jasnem, da nisem našel zanjo potrdila pri strokovnjaku H. Bach-toldu v Baslu, ki pravi, da so zgodovinarji v položaju, ki se »jedva lahko izrazi z drugo besedo kot resignacija.«
Prava naloga znanosti: napovedovanje bodočnosti
Ta zadrega pa izgine čim se človek zave resnične naloge znanosti. Nikdar se ne bom naveličal poudarjati, da je naloga znanosti prav za prav napovedovanje prihodnosti. Poznanje preteklosti ima za nas ceno samo v toliko, kolikor nam lahko služi pri sklepanju za bodočnost. Zbiranje zgodovinskega ma-terijala je podobno naporom človeka, ki vlači na kup kamenje od vseh strani v upanju, da bo le našel v njem zlato. In to počenja zaradi tega, ker ne ve, kako se pride drugače do zlata.
Vpliv tehnike na znanost
Zdaj se vračamo naravnost k našemu glavnemu vprašanju. Kulturni pomen tehnike se izraža tudi v tem, da sili znanost, naj ostane zvesta svoji so-cijalni nalogi, naj se tedaj ne izgublja v igračkanju z znanostjo zaradi znanosti. Tej nevarnosti je vedno izpostavljena, njena praktična uporaba, tehnika, pa jo ščiti pred to pogubo. Veliki raziskovalci so sicer pri svojem delu gotovo zasledovali tudi praktične svrhe. Vprašanja, ki so si jih bili zastavili in na katera
so si skušali odgovoriti, so bila glede na prihodnost tako obsežna, da so bile v njih zapopadene tudi tehnične možnosti. »Kakšna korist bo od tega?« je vprašal neki slušatelj, ko je Faraday demonstriral svoje indukcijske zakone. »Kakšno korist imamo od otroka?« je vprašal Fara-day. Seveda pa mora biti otrok zdrav, imeti mora pogoj, da živi in se razvija,' imeti mora bodočnost. Samo takšen otrok ne pomeni mrtvega fakta s preteklostjo in brez prihodnosti.
Po čem lahko to spoznamo? Pač najlažje po možnosti tehnične -uporabe. Odkritje pomeni v čisti znanosti toliko kakor otrok. Šele tehnika ga napravi za moža ali ženo, katere potomstvo se lahko socijalno izživi v dobro človeštva. Ce se to kdaj ne zgodi, je pripisati krivdo zlorabi; ki se pa na koncu vedno izkaže kot tehnično nevzdržna, že zaradi tega, ker stoji v direktni opreki z ener-getičnim imperativom. Šele tehnika nas more končno približati »zlati dobi«. Kajti, kakor je znanost že davno dokazala, je »zlata doba« v prihodnosti, ne pa za nami.
Tehnika osvobaja človeštvo
Zadnja trditev stoji v otipljivem nasprotju z obtožbo, ki se nenehoma ponavlja, češ, da jemlje tehnika življenju dušo, napravlja delo mehanično in da je vzrok vsega socijalnega zla. Take obtožbe ponavljajo literati, ki ne poznajo bistva tehnike in užitka ritmičnega dela. Tehnika je po naravi svojih sredstev primorana vzeti človeku iz rok najsuro-.vejša, najmanj duševna in najtežja dela.
Do iznajdbe mlina na "veter in na vodo je bilo suženjstvo socijalno neizogibno, ker se je morala moka za kruh mleti na roko. V Afriki je ta način še danes v. rabi. Sužnjev ni osvobodilo krščanstvo, ki se je dobro razumelo s to ustanovo, ampak tehnika. In to pot je šla tehnika do dandanašnjega dne in jo pojde tudi v bodoče. Vedno bolj bo osvobajala mišice človeka.
Ne skušam tajiti, da je človeštvo na tej poti moralo spoznati tudi novo bedo. Vsaka prilagoditev -novim razmeram zahteva mnogo energije, da, celo-življenja! Ampak spoznanje, da se mora vsak tehnični postopek, ki je zvezan s hrupom in umazanostjo, smatrati za nepopolnega v tehničnem smislu (kajti hrup in umazanost tratita energijo), nudi obenem jamstvo, da se bo to enkrat nehalo. Koga ni do srca presunila usoda polnagega kurjača na oceanskem par-niku? Danes opravlja to delo že čedno oblečen mož v čistem prostoru. Njegova naloga se je skrčila na nadzorovanje dotoka olja v Dieslov motor.
Nevarnosti nadprodukcije
Če mi napredek tehnike kljub tema dela skrbi, so te čisto drugega značaja. Ogromen irazvoj strojev je tako pomnožil izdelke, da bo poraba ne samo krita, ampak da bo začelo preostajati blagi, 2e sedaj je težje izdelke prodajati kakor jih izdelovati. Ponudba človeškega dela prekaša povpraševanje in bodoči spor za delavni čas ne bo reševal problema za -njegovo skrčenje, ampak za zadrževanje -na sedanji stopnji.
Kako je obogatel John D. Rockefeller
Kdo ne pozna vsaj po imenu mogoč* nega »petrolejskega kralja«, ki je slavil nedavno devetdeseti rojstni dan! Pri nas je zakoreninjeno mnenje, da so vsi ameriški milijonarji pridobili svoje tež* ke milijone s sleparijami, z izmozgava* njem delavskega ljudstva in na razne druge nepoštene načine. John D. Ro* ckefeller je eden tistih, ki bi mu delali krivico, če bi ga tako presojali. Kako si je tedaj nakopičil toliko premoženja, da je bil najbogatejši človek na zemlji? O tem naj pripovedujejo naslednje vrstice:
John Davidson Rockefeller se je ro* dil 1. 1839. v državi Newyork, Prepo*
toval je s starši, ki so se težko borili za skorjo vsakdanjega kruha, več držav, preden se je rodbina dokončno nase* lila v Clevelandu. Pomanjkljivo izobraz* bo, ki jo je zakrivila pogosta selitev iz kraja v kraj, mu je izpopolnjevala skrb« na mati. Ko je dovršil trgovsko šolo, je vstopil kot 16 leten deček v samo« stojni življenski boj. Najprej kot sel, nato kot najmlajši računski uradnik. Po nekajmesečni preizkusni službi je dobil mesečno plačo 25 dolarjev. Na* slednje leto je že postal samostojni knjigovodja s 500 dolarji plače na leto? kot 20 letnemu mladeniču so mu ponu* diii že Z00 dolarjev na leto. Ker pa je
zahteval 800 dolarjev in niso hoteli pri? voliti, je zapustil službo in sklenil, da se postavi na lastne noge. Ob odhodu je dejal šefu: »Naučil sem se vsega, kar moram vedeti za dobro kupčeva? nje.«
Osnoval je skupno z nekim Clarkom komisionarsko tvrdko. Vložil je v pod? jetje 800 dolarjev prihrankov; vrhu te? ga si je bil izposodil pri očetu 1000 do? larjev z 10 % obrestmi. Rockefeller je začel trgovati čisto po svoje. Prepoto? val je vso državo Ohio in povsod nave? zoval osebne stike, medtem ko je nje«
gov družabnik vodil administrativno stran njunega podjetja v Clevelandu. Tako mu je uspelo, da je dosegel že v prvem letu svoje osamosvojitve za tiste čase naravnost ogromen promet pol mi? lijona dolarjev.
Ko je bil star 22 let, so v državi Ohio odkrili izvire nafte in Cleveland je po? stal središče rafinacije naftinih produk? tov. Rockefeller je bistro doumel trgov? ske možnosti novega produkta, ki odpi? rajo polje neomejenega razvoja, zato se je z vso vnemo lotil baš te panoge. Polgo je kalkuliral, potlej pa je naj? prej z nekaterimi družabniki, nato pa
samo z enim drugom prevzel rafine* rijo petroleja »Rockefeller in An? drews«.
O svojih začetkih je dejal ob neki priliki: »Vedel sem, da gre za stvar, ki jo bo potreboval ves svet, vendar si nisem mogel misliti, da bi utegnilo naše podjetje narasti v toli ogromne dimenzije.« Najtežje je bilo najti ka? pital. Vendar se je njegova tovarna razvijala tako naglo, da je bila že le? ta 1867. ustanovljena v Newyorku njena izvozna pisarna. Dve leti po tej je Rockefeller kot tridesetleten mož ustanovil »Standard Oil Co of Ohio« z glavnico milijon dolarjev in je po? stal njen predsednik.
V	tem času se je lotila Zedinjenih držav prava špekulacijska vročica: vsakdo je hotel investirati svoj denat samo v petrolej. Industrija se je začela razvijati skokoma, tako da je morala povzročiti gospodarsko katastrofo. Trg se je kmalu prenapolnil; posledica je bila, da so razna zainteresirana pod? jetja zdrčala v prepad. Ljudje so izgu? bili svoje prihranke in po paniki na finančnih tržiščih je zavladal drug kontrast človeške nature: popolno ne? zaupanje do vsega, kar je bilo v naj? manjši zvezi s petrolejem. Bančni in zasebni kapital sta se jela umikati, pogodbe petrolejskih podjetij so bile odpovedane, krediti ukinjeni; tudi za visoke obresti niso mogle dobiti pe? trolejska podjetja potrebnega jim ka? pitala.
V	teh hudih časih, ki so bili tudi Rockefellerju trdi, se je izkristalizirala v njem velikopotezna kombinacija, ki naj bi preprečila nepotrebno skakanje cen, pocenila' kredit, omogočila stan? dardizacijo rafinacije in omejila izgu? be pri transportu.
Zato si je počasi pridobil kontrolo nad posameznimi petrolejskimi druž? bami; iz teh majhnih začetkov je zra? slo milijardno podjetje »Standard Oil Company« s sedežem v Newyorku, ki je imela podružnice v vseh državah Unije in v Mehiki. Samo družba, ki je bila lastnica vseh najdišč nafte, je lahko uspešno tvegala riskantno iska? nje novih vrelcev in potratila milijone za naprave pri vrelcih, ki so kaj hitro usahnili; samo tako velepodjetje je preneslo škodo, če je požar na mah uničil vse naprave in že pripravljene zaloge. Samo velika-družba te vrste je lahko dajala na razpolago milijone za zboljšanje naprav in rafinerij; mogla
John Davidson Rockefeller
je imeti lastne cisterne, tanke, ladje, cevovode (v Zedinjenih državah ame« riških je danes za 60.000 km kompre« sivnih cevi, po katerih se dovajajo na« fta in nje izdelki, tako da ni treba vzdrževati dragih skladišč; celotna na« prava se ravna in vodi iz Newyorka. Ta sistem ni samo najcenejše prevoz« no sredstvo, marveč tudi dober regu« lator cen). Samo taka družba je lahko osnovala ogromno distribucijsko (de« lilno) organizacijo, v kateri ni posredo« valcev, kjer petrolej v katerikoli ob« liki od sirovine v vrelcu do gotovega produkta tudi pri najmanjšem konzu« mentu ne pride iz oblasti družbe. Da« nes, ko se parniki kurijo po večini z nafto namestu s premogom, so skla« dišča in izdelki Standard Oil razširje« ni po vseh pristaniščih in njene posta« je najdete na vseh cestah sveta.
Rockefeller je rad ponavljal, govo« reč o prvih dveh stopnjah svojega raz« voja, besedi »moja mati«. Dokaj težko umljivo, če vztrajamo na običajnem stališču o industrijskih magnatih. In vendar vidi Rockefeller v vplivu ma« tere temelj svojega življenskega uspeha.
Bila je to žena, ki je vse življenje vneto delala za svojo rodbino. Vzgo« jila je šestero otrok, izmed katerih je bil John drugi. Stalno se je selila iz kraja v kraj s svojim možem, ki je bil zdravnik, trgovec in agent, vedno v skrbeh za vsakdanji kruh, dokler se ni naposled ustalil v Clevelandu in si izboljšal položaj.
»Mati me je naučila pomagati dru« gim in štediti.« Varčevanje mu je naj« bolj pripomoglo, da se je osamosvojil in dvignil kvišku. Pomagati drugim — to je bil eden izmed ciljev njegovega dela. Šele ko je imel milijone, sto mi« lijonov in je sklenil, da zapusti svoje delovno mesto, je jel razmišljati o vprašanju: »Kam pa sedaj s tolikim denarjem?« O samem načelu mu ni bilo treba ugibati: vedel je, da je treba zdaj pomagati drugim. Toda: »sma« tram, da je večja umetnost deliti de« nar nego ga napraviti.«
Zato je ustanovil Rockefeller usta« novo, v kateri pa ni hotel biti neome« jen gospod; bil je eden izmed 14 čla« nov odbora, ni pa bil član izvršilnega odbora.
S to ustanovo je pokazal, da se je miselno, po svojem notranjem razvo« ju povzpel visoko nad okolico in nad površino splošnega mišljenja. Ni bil
provincialist, ni obdaroval občin, S katerimi je imel ožje stike v življenju, ni ustanavljal šol in bolnic v državi, kjer se je rodil (Newyork) ali v dr« žavi, kjer si je zbral največ bogastva (Ohio), marveč je razprostrl svojo da« režljivo roko skoraj po vsem svetu.
Rockefellerjeva ustanova, ki razpo« laga danes z več kot 200 milijoni do« larjev, je bila ustanovljena 1. 1913. z osnovno glavnico 100 milijonov dolar* jev. Njen namen je, podpirati blago« stanje človeštva po vsem svetu. Bila je ustanovljena na podlagi Rockefel« lerjevega gesla, da je naobrazba zdra« vilo za najtežje probleme človeštva.
Prva naloga te ustanove je bila, od« straniti ali vsaj omejiti vpliv epidemij v oddaljenih deželah, kjer je sicer ci« vilizacija nabrala precej denarja, a se ni nimalo zmenila za nevolje ondotne« ga ljudstva. Zato je ustanova gradila bolnice, laboratorije, zdravstvene po« staje, medicinske fakultete i. dr. Ta« ko so delovali zlasti na Kitajskem ter v Srednji in Južni Ameriki. Rockefel« lerjeva ustanova je vodila uspešen boj z legarjem, malarijo, mrzlico in z dru« gimi zli te vrste.
Med vojno je vodila velikopotezno prehranjevalno akcijo v Belgiji, v Franciji veliko in uspešno kampanjo proti tuberkulozi, po vojni je posveti« la vso pozornost higijenskim zavo« dom, šolanju medicincev v higijenskih zavodih inozemstva itd. Danes pred« stavlja Rockefellerjeva ustanova po« leg Carneggijeve eno največjih člove«
koljubnih naprav sveta.
*
Nadaljnji sestavni del njegovega uspeha je Rockefeller jev osebni nazor o delu, sodelovanju in o poslanstvu mladega moža v življenju. Pri vsem tem misli Rockefeller samo moža, ki se hoče preriti kvišku, ki ne vidi v svojem poklicnem delu samo breme« na, ki ga je treba nositi, da živiš.
Če hoče mlad mož priti naprej — in sicer daleč naprej — mora podrob« no proučevati svojo stroko in obvla« dati vse njene podrobnosti. Dela naj skrbno, natančno in marljivo. Naj vedno misli na bodočnost in se zaveda svojega stremljenja po osamosvojitvi. Naj ne pozabi, da mu bo šlo najboljše šele tedaj, ko bo samostojen.
Malo mladih mož se pripravlja za uresničenje teh stremljenj. Mnogi sa« mo sanjarijo o tem, pozabljajoč, d*
tudi dotlej, dokler ne pride »tisto« ve* liko, treba delati in se sistematično pripravljati. Potem se privali vse na* enkrat, nakopiči se toliko dela in skr* bi, da ni časa za pripravljanje. Treba je ali poznati problem in njegovo re* šitev, ali pa iti v temo, eksperimenti* rati in drago plačevati svoje izkušnje.
Mlad mož mora zadostovati same* mu sebi. Nikar naj ne pričakuje, da bo kdo drug delal njemu v prid. Za* upa naj vase in se notranje vzgaja, da bo sposoben, misleč delavec.
Najvažnejše za mladega moža, ki vstopa v življenje, je — ustvariti si kredit, t. j. dober glas, karakter. S te* mi lastnostmi mora inspirirati popol* no zaupanje ljudi vase in v svoje spo* sobnosti.
Danes slišiš na vseK koncih in kra* jih tarnanje, češ, da ni prilike za tako uveljavljenje, da je povsod vse polno itd. To nikakor ne velja. Narobe: v naših dneh imaš znatno več priložno* sti nego kdaj poprej. Po Rockefeller* jevem mnenju je danes deset, dvajset ugodnih priložnosti tam, kjer je bila v njegovi mladosti ena. Takrat pa je bi* lo tudi malo pripomočkov za dosego takih ciljev. Z veliko težavo si dobil posojilo za kako novo podjetje; v tem pogledu je danes znatno boljše.
Na vprašanje, komu je prav za prav hvaležen za uspeh s »Standard Oil«, je Rockefeller odvrnil: »drugim«. Pri* znava, da ni sam zgradil ogromnega koncema, marveč da so pri tem sode* lovali mnogi ljudje. Ne veruje v ob* stoj trgovskega genija, marveč v so* delovanje močnih individualitet, so* delovanje, ki se previdno in smotre* no vodi z enega samega središča.
Rockefeller priznava, da ni nikdar pustil, da bi mu poslovne .zadeve zra* sle čez glavo; svoj živi dan jim ni ho* tel žrtvovati prosti čas in vse svoje zanimanje. Pomiluje tiste poslovne ljudi, ki jih opravki tako absorbirajo, da ne mislijo in ne govore nič druge* ga kot o »businessu«. Sploh ne uteg* nejo živeti tako kot ljudje. Taki mož* je so živi stroji, roboti.
O uspehu svojega življenskega dela, »Standard Oil Co.«, danes največje in najboljše organizirane družbe na sve* tu, o kateri trde, da je nje organiza* cija izpeljana tako skrbno, da ji gre mesto takoj za katoliško cerkvijo — o tem uspehu govori zmerom x mno* žini »mi«.
Pravi: Naš uspeK je bil ponajveč omogočen s tem, da smo zbrali k delu najboljše može, vešče trgovanja, moč* ne, aktivne osebnosti, ki so umele po* tisniti v ozadje svoje osebne interese in delati za skupen cilj — za zdravo in prospešno podjetje.
In tu prihaja Rockefeller k teme* ljem svojega uspeha: Ljudje, ne pa stroji ali tovarniške naprave, tvorijo organizacijo. Uspeh dosežejo zgolj oni, ki bodo mogli fabricirati veliko število dobrih izdelkov po nizkih ce« nah. Zato je za podjetnika prvo in poglavitno: ustvariti pri podjetju ta* ko ozračje, da bodo nameščenci in de* lavci delali z veseljem za skupni cilj. Pot reDna je več kot sama disciplina:
treba je dobrega duha!
★
Še nekaj je zanimivo: Kaj misli Ro* ckefeller o bogastvu. Če je v njegovi navzočnosti beseda o bogatih ljudeh, se zdi, kakor da samega sebe ne šteje k njim. Tudi tu se je osvobodil malo« meščanskega vidika, stališča naglo obogatelih ljudi, ki jim je premože* nje cilj vseh ciljev. Zanj premoženje nima realnega zmisla; zdi se mu, da mu je le zaupano, da ž njim upravlja. Bogastvo ne sme ostati v enih in istih rokah, marveč mora nazaj med širo* ke ljudske vrste, odkoder je prišlo. Sam se dobro zaveda, kako težko je pravično razdeliti sto milijonov dolar* jev, zato je zbral okoli svoje »Ročke* feller Foundation« najsposobnejše mo* že Zedinjenih držav.
To so načela 90 letnega starca, ki ga ni omamila slava, da je bil nekaj ča= sa najbogatejši človek na svetu. Nje* gova radodarna roka še vedno deli. Samo chicaška univerza je prejela od njega nad 30 milijonov dolarjev, leta 1918. pa je osnoval v spomin svoji že* ni »Laura S. Rockefeller Memorial«, dobrodelni sklad, ki znaša 75 milijo* nov dolarjev. To mu je trajnejši spo* menik od mogočne »Standard Oil Company«.
Osušenje Sredo
Izbrisati Sredozemsko morje s površja naše zemlje, je gotovo najbolj velikopotezen načrt, ki se je bil do danes porodil v človeških možganih. Pa vendar ni tako težko izvedljiv, kakor se morda vidi na prvi mah. Moderna tehnika je v zadnjih desetletjih strla že
Takšen bi bil zemljevid Sredozemske ga morja po upadu vode za 200 m. Z osušenjem bi se pridobile nove kop= nine, ki so na zemljevidu črno obrob= ljene. Črtkane cone označujejo predele afriških puščav, ki bi se namakale z morsko vodo
marsikak trši oreh, in bi ji osušenje Sredozemskega morja — kakor je zamišljeno — ne delalo nikakih preglavic. Vsi načrti so že do vseh podrobnosti izvršeni in samo čakajo uresničenja. Čakajo ga, a najbrže ga nikoli ne bodo pričakali, zakaj njih smeli stvaritelj je prezrl nekatere ovire, ki jih po naših sedanjih pojmih ni moči premostiti in ne obiti. Denimo, da se Sredozemsko morje samo deloma osuši. Potem izgubi naša država vse izhode na morje. Jadransko morje bi prvo popolnoma izginilo. To je seveda nedopustno. Ni je na svetu države, ki bi hotela zamenjati izhod ha morje, svoje »okno v svet« za nekaj kvadratnih kilometrov nove zemlje. S tem pa projektant ni računal in zaradi tega je njegovim genijalnim načrtom usojeno le papirnato življenje.
Ob mislih na Sredozemsko morje ne pride vsakemu človeku na misel vesoljni potop. Monakovski arhitekt Hermann Soergel je menda prvi, ki ju je spravil v neko medsebojno zvezo. On pravi, da je bila gladina Sredozemskega morja pred 50.000 leti približno 1000 m niže kakor danes. Skoro polovica površine, ki jo danes pokriva morje, je bila
mskega morja
takrat suha zemlja, rodovitna in naseljena, to se pravi zibelka pracivilizacije sredozemja. Evropa, Afrika in Azija so tvorile takrat eno samo celino.
Potem je nastopila ledena doba z vsemi katastrofalnimi spremembami: z zamrznjenim Atlantskim oceanom in velikanskimi diluvialnimi poplavami. Takrat je Sredozemsko morje začelo naraščati. Milijoni kvadratnih kilometrov zemlje so zginili pod vodo, dokler morje ni dobilo oblike, ki jo je ohranilo do danes.
Hermann Soergel si je tedaj zadal nalogo, da s silami moderne tehnike preobrne tisočletno delo prirode, in sicer v dvojno dobroto Zemljanov. Prvič bi nam podaril nove plodne zemlje, drugič pa bi ustvaril nov velikanski in neusahljiv vir energije.
Soergel namerava doseči to na zelo preprost način. Drugega ne bi bilo treba, ko Sredozemsko morje osamiti: za-graditi pri Gibraltarju, kjer ima dotok iz Atlantskega oceana ter pri Dardane-lah in Suezu, da se odloči od Ornega oziroma Rdečega morja. S tem bi se zmanjšal letni dotok vode iz Atlantskega oceana za 4144 kubičnih kilometrov, iz Črnega morja pa za 152 kubičnih kilometrov. Rek, ki izlivajo v Sredozemsko morje letno 1200 kubičnih km vode, seveda ne bi bilo moči ustaviti. To pa tudi ni potrebno, zakaj priroda bi vzlic temu opravila svoje. Ker bi se močno
Prečni prerez jezu pri Gibraltarju, ki naj bi ločil Atlantik od Sredozemskega morja
zmanjšal dotok vode, bi solnce, ki z izhlapevanjem posrka iz Sredozemskega morja več ko 4000 kubičnih kilometrov vode na leto, polagoma izpilo vso vodo v zaprti kotlini.
Osuševanje pa namerava Soergel pospeševati tudi na umetni način. Zgradil bi namreč, mogočne prekope od morja v Afriko. Po njih bi se voda odtekala v slana tuniška jezera, tako imenovane šote, ki leže precej pod morsko
gladino in v katerih bi voda zaradi hude vročine, ki vlada v tistih krajih, zelo naglo izhlapevala. Na ta način bi se mimogrede pridobile tudi velikanske množine soli, a vrhu tega še zadosti vode za namakanje suhih afriških pokrajin. Ker bi voda v Sredozemskem morju vedno bolj upadala, bi se morali tudi ti prekopi neprestano poglabljati, vse dotlej, dokler morje ne bi upadlo za 200 metrov. Naprej arhitekt ne računa. Pa tudi ne pove, koliko časa bi preteklo do tega stanja. No, na nekaj desetletij je vsekakor treba računati, zakaj s samim izhlapevanjem bi voda upadla komaj za kaka 2 m na leto. Bodi že tako ali drugače, ko bi morje padlo na to nižino, bi vstalo iz vode za kakih 600 tisoč kvadratnih kilometrov nove zemlje, večinoma ob sedanjih obrežjih in otokih. Rreiiva med Italijo in Sicilijo ter med Sicilijo in Afriko bi izginila. Nastala bi kopnina med Srednjo Evropo in Afriko. Pridobljena zemlja bi bila silno rodovitna in bi lahko preživljala na milijone kolonistov.
Da bi se preprečilo nadaljnjo -upadanje Sredozemskega morja, bi bilo pozneje treba puščati vanj vedno nekaj vode iz Atlantskega oceana in iz črnega morja. Ta voda, ki bi morala padati 200 m globoko, bi lahko proizvajala velikanske množine električne energije. V ta namen bi se zgradili pri Gibraltarju in Galipoliju v Dardanelah dve veliki vodno-električni centrali, ki bi proizvajali za 167 milijonov konjskih sil električnega toka. Razen teh dveh pa bi se zgradile elektrarne tudi na izlivih vseh večjih rek, zakaj tudi tam bi nastali velikanski slapovi.
Zanimivo je poglavje stroškov za ,uresničenje tega velikanskega načrta. Jez pri Gibraltarju bi veljal 280 milijard dinarjev, električne naprave pa 42 milijard. Jezova v Dardanelah in Suesu tudi 42 milijard, a za odvajanje vode v Saharo bi se potrošilo 56 milijard. Skupaj tedaj 420 milijard dinarjev.
Vsota je sicer velikanska, pa vzlic temu dosegljiva, ako bi prispevale vse države, ki bi imele koristi od osušenja. Tehnična plat načrta se Soergelu ne zdi prav nič težka. Pravi, da ni nemogoče zgraditi nekaj kilometrov dolge jezove, ko imamo že danes mnogo takih, ki merijo po nekaj 100 metrov v dolžino. Mogoče? Toda Gibraltarska ožina je na najožjem mestu celih 14 km široka. Poleg tega pa gre za obvladanje pre-
cejšnjih višin. Najvišja doslej zgrajena dolinska pregrada je visoka 110 m. Gi-braltarski jez pa bi moral imeti ponekod 320 m višine. Soergel se dobro zaveda, da to niso mačje solze, vzlic temu pa je moral iz tehtnih razlogov še spremeniti prvotni načrt in zasnovati jez tam, kjer je Gibraltar najširši. Za zgradbo gibraltarskega jezu bi se ne porabila nič manj ko 10 milijard kubičnih metrov stavbnega materijala, zakaj jez mora biti pri vrhu 50 m, ob vznožju pa cela 2 km širok.
Utopija?
Jasno je, da znanstveni in tehnični svet Soergelovega titanskega načrta ni mogel sprejeti brez kritike. Ena sama glava nikoli ne more sama obvladati tako velikega načrta. Sem pa tja se rade vrinejo napake, ki se vidijo malenkostne, pa so vendar mnogokrat odločilne v celotnem načrtu. Tehniki v prvi vrsti napadajo gibraltarski jez, češ, da je po Soergelovih načrtih neizvedljiv. Tukaj namreč ne gre za nasip, ki se navadno gradi na ta način, da se mečejo v morje skale druga vrh druge, dokler se nasip ne pomoli iz vode. Tak nasip je dovolj trden, da le kljubuje valovom; drugega pritiska mu ni treba vzdržati, zakaj voda ga enakomerno obliva in tišči z obeh strani. V Gibraltarju pa gre za nekako dolinsko pregrado, na katero z ene strani tišče ogromne vodne mase Oceana, dočim z druge strani ni skoro nobenega protipri-tiska, ker je gladina Sredozemskega morja za celih 200 m nižja od gladine Oceana. Nemogoče je zgraditi nasip, ki bi pri tolikšni dolžini vzdržal velikanski pritisk, ne da bi voda na vseh koncih in krajih uhajala skozenj. Samo jez iz gostega betona bi mogel kljubovati Oceanu, toda z betonom 200 m globoko v morju ni moči zidati. S potapljači se danes lahko dela kvečjemu 40 m pod vodno gladino. Poleg tega je treba upoštevati, da je v gibraltarski ožini vedno zelo močan morski tok, ki bi močno nagajal pri delu.
Pa denimo, da bi se Soergelov načrt navzlic vsem težavam vendarle izvršil. Kaj bi v tem primeru postalo iz vseh sredozemskih pristanišč? Domala vsa bi postala neuporabna, zakaj od novega morja bi jih ločil širok pas nove zemlje. Končno pa je treba računati tudi z vsakovrstnimi geološkimi spremembami v
t
obmorskih deželah. Bog ve, kako bi prenesla upadanje vode rahla nestabilna obrežja, ki jih sedaj mnogokje samo pritisk morja še drži pokonci. Vsekakor je treba računati z močnimi potresi zlasti v vulkanskih krajih Italije na otokov.
Kakor vidimo, nam znanost in tehnika puščata le malo nade v uresničenje genijalnega Soergelovega načrta. Ali ideje, ki za današnje pojme, vsebuje mnogo, premnogo Jules-Verneove fantazije. vendarle ne kaže že danes obsoditi na smrt.
(Po razpravi v r«vAR »'Je saiis toirat«.)
M. Č.-A.
Muslimanska žena
m.
V javnem življenju
Že s samim dejstvom, da ima muslimanska žena popolno, zakonito zaščito, pravico posedovanja in prostega razpolaganja s svojim imetjem in da se lahko — enako kot mož — poslužuje vseh bonitet državnih zakonov, lahko dokažemo, da je družabni položaj muslimanske žene ugoden. Žena, ki je bila z islamom povzdignjena visoko- nad prejšnji ponižujoči položaj, je ustvarila v javnem življenju neprekosljiva znanstvena in umetniška dela. Muslimanska žena se je uveljavila v krogu svoje kulture kot učenjak, politik in celo kot vojak; v muslimanskih deželah ne obstoji niti en feminističen pokret, ker ni potreben, zakaj če žena hoče. lahko uživa iste pravice kot moški. Od njene individualnosti in okolja zavisi, ali in v koliko se bo posluževala teh pravic. Da bolj osvetlim visok družabni položaj muslimanske žene in vpliv, ki ga je imela v islamskem svetu na javno življenje, naj navedem nekaj primerov od samega začetka islama do danes.
Zgodovinski razvoj muslimanske žene ima štiri razdobja:
1.	Dobo Mohameda in prvih kalifov do Omejeviča.
2.	Dobo od Omejeviča do padca bag-dadskega kalifa.
3.	Turško dobo.
4.	Sedanji čas.
Prvo dobo označuje vzorna skrb za rodbino, hkrati pa velika ^.volja in nagib k znanosti in umetnosti. Žene same drže in obiskujejo javna predavanja in podučujejo svoje otroke brez vsakršne pomoči. V tem času se največ goje znanost, pravo in bogoslovje.
Hazreti Fatima, hči Mohamedova in žena četrtega kalifa Hazreti Alije, je
imela javne pridige za moške in žen-1 ske.
Po Mula Tathulahu je imel drugi kalif, mogočni Hazreti Omer pridigo v džamiji in je med drugim dejal, da se Dri sklepanju zakona mož ne bi smel brezpogojno obvezati, da da ženi v primeru razporoke odškodnino. Tedaj vstane neka žena in reče: »Car vernik, nimate pravice, da nam jemljete to, kar sta nam dala Bog in njegov odposlanec« (Mohamed). Smelost te žene .ie mogočnega Omerja presenetila in je res popustil.
V drugem razdobju je bila muslimanska žena še bolj razvita. Bavila se je z vsemi znanstvenimi panogami, imela v šolah predavanja in je sploh uspešno tekmovala z moškim.
Sukejna (Mohamedova pravnukinja in hči imama Husejna) je bila vodilna žena svojega časa. Imela je velik političen vpliv in je dajala ton vsemu družabnemu življenju tega časa. Čeprav po rodu iz plemena Hašimidov, ki so bili nasprotniki vladajoče dinastije. si .ie vendar pridobila po zaslugi svoje bistre inteligence in ugleda velik vpliv tudi na dvoru kalifa Velida.
Umi Selama (žena prvega kalifa iz dinastije Abaisovičev Ebn-el Ebasa) je imela neomejen vpliv na vse sklepe in odločitve v državnih zadevah svojega moža.
Hajzeran, druga cesarica, je takisto odločno vplivala na potek državnih zadev in na sklepe svojega moža kalifa Mehdija. Večina zaslug, ki se pripisujejo modremu Mehdiji, so delo njegove žene. Na svojem cesarskem dvoru je sprejemala razne učenjake in pesnike. Ta velika žena je bila mati tudi v Evropi dobro znanega bagdadskega kalifa Harun-el Rašida.
Zubejka, žena kalifa Haruna-el-Rašl-da (junakinja iz »1001 noči«) je jela takoj po poroki zbirati okoli sebe učenjake in pesnike. Najbolj pa je podpirala glasbo in poezijo. Njena zasluga je, da je dobila prestolnica Bagdad tak blesk in sijaj; ta žena z velikim okusom in kulturo je zgradila Karavanansaraj (zavetišče revnih popotnikov in tujcev), javna kopališča za reveže, več velikih džamij, mnogo šol in znatno število vodovodov ne samo v Bagdadu, ampak tudi v mnogih dru gib mestih širnega Harunovega carstva. Povsod je zidala nove, zlasti pa popravljala stare palače. Še danes je v Meki vodovod, ki ga je ona zgradila: imenuje se »Ajni Zubej-ka«, kar pomeni: »bister vrelec kakor Zubejkino oko«.
Abasa, mnogo opevana sestra kalifa Haruna-el-Rašida, je stalno spremljala svojega brata na vseh službenih posvetovanjih in je zelo vplivala na politiko cesarstva.
Katrunnida, žena kalifa Murtedada I., te osnovala na svojem dvoru »Društvo ljubiteljic književnosti, znanostim umetnosti«. Bila je to zapravo nekaka akademija. Po soprogovi smrti in za časa sinove mladoletnosti je vodila ta žena upravo cesarstva. Predsedovala je državnemu zakonodajnemu svetu in sodnemu tribunalu. Sama je vodila resort ministrstva zunanjih del. Leta 918. je osnovala javno bolnico (ki je Evropa takrat še ni imela!) in je trosila za njo 700 dukatov na . leto. Za njenih časov je kalifat prvikrat prešel v ženske .roke. Velika cesarica Katrunnida je dajala vsak petek avdijence in je sama odlo-
čevala o prošnjah fn pritožba!?, pTav teko je sama podpisovala ministrske odloke, izdajala v svojem Imenu zakone in naredbe. (To ženo je posebno dobro opisal zgodovinar Šujuti v 16. stoletju).
Fahrunnisa je bila profesorica in je predavala literaturo na bagdadskih šolah v čas,u, ko je bila v zapadni Evropi vsa prosveta v rokah menihov. Ummul Hair Fatima in Urnmul Ibrahimel Erdant sta predavali bogoslovje moškim in ženskim slušateljem. Sejjidi Nofiza je biia učiteljica velikemu učenjaku in imamu Šafiji, ki ima danes preko 140 milijonov sledbenikov. Emin Asim pripoveduje v lastnem življenjepisu, da sta mu mat; in sestra pomagali z orožjem v roki proti križarjem. Dve sestri kalifa Mensura sta se tudi bojevali preoblečeni v moško obleko v bojih z Bi-zantinci. Hatidža, žena znamenitega junaka Salahudina, nazvana »Sejdetul-Sam (gospodarica Sirije), je osnovala mnoge šole in kolegije; neka taka šola obstoji še danes v Damasku in nosi njeno ime. Turhan-Katum, žena drugega kalifa iz dinastije Seldžukovičev, je samostojno vladala svoje prjneipate, kjer je imela tudi posebne ministre.
Žena Atabega Saada, tudi Turkanha-num. je po moževi smrti samostojno vladala državo in posebno pospeševala znanost in umetnost. Alma Hatum, tudi iz rodbine Atabegov, je samostojno vladala v mestu Širam. Tudi ta žena je bila velika prijateljica znanosti in umetnosti in je vodila na svojem dvoru svobodno akademijo s filozofskimi iiai bogoslovnimi razpravami.
Primerjava med Ameriko in Rusijo
Bivši nemški minister dr. Koch-We-ser je prepotoval nedavno Zedinjene države ameriške in sovjetsko Rusijo in je strnil svoja zanimiva opažanja v naslednje primerjave:
Obe deželi sta neskončno različni že po svojih vnanjih formah. V Metropoli-tanskem gledališču v Newyorku vidiš zadovoljne gladke obraze v vsakem ozi-ru zadoščenih svetovljanov; ljudje so oblečeni v mednarodno veljavne družabne obleke. V ruski državni operi vidiš raztresena in zdelana obličja venomer tuhtajočih ljudi v ruskih narodnih oblekah. V Ameriki prihaja znatno bolj do izraza množica, v Rusiji posamezni-
ki (individuji). Na javnih zborovanjih v Rusiji slišiš ognjevite prasketajoče govore, v Ameriki pa občutiš, da je predavanje enakomerno in mirno, le kdaj pa kdaj ga prekine humor ali posmeh. V razgovoru in v družbi Rusi po znanju in konverzacijskem talentu znatno prekašajo suhoparno stvarne Američane. Toda slika se takoj izpremeni, ko je treba besedo izpremeniti v dejanje. Pri delu Američan znatno prekaša Rusa: ima več moči, optimizma, odločnosti in zaupanja v cilj. Rus se izgublja v idejnem bogastvu in fantaziji.
V Ameriki je poglavitni cilj največje .večine prebivalstva: zaslužiti kar naj-
več denarja. Toda ne v tem smislu, da bi človek nagrabil veliko denarja in potem čepel na njem. Denar se izdaja tako lahko kakor se lahko zasluži. Pridobivanje denarja je možu neke vrste zabava, zakaj že Nietsche je dejal: »V vsakem moškem tiči otrok in otrok se rad igra.« V Rusiji ima denar nemara še večjo vlogo nego v Ameriki. Z denarjem lahko dobiš vse, kar hočeš, brez denarja ničesar. Toda v Rusiji ti je zabra-njeno, da si zaslužiš več denarja. Kdor ima denar ali si ga ume zaslužiti, postane kaj hitro sumljiv in je z eno nogo že v zaporu.
Pod komunističnim sistemom ne pride gospodarstvo naprej in tudi ne more priti. Meni je bilo vsekakor neumlji-vo, kako je mogel Marx v isti sapi oznanjati komunizem in materijalizem. Komunizem bi utegnil obstajati le ob skrajnem idealizmu. Izvzemši najvišjo plast današnje ruske družbe, ki najde v oblasti in moči zadosti nadomestila za denar, je iskanje dobička, gmotnih koristi, ostalo slej ko prej gibalo ruske družbe. Nekateri činitelji najdejo še vedno dovolj lukenj, skozi katere prepletejo niti svojega dobičkarstva. Ker ni konkurence, je pač majhna skrb, povišati prodajno ceno izdelanega blaga; ker pa se v Rusiji izdelujejo zgolj najnujnejše potrebščine, se ne more nihče izogniti draginji, ker potrebščino moraš kupiti, naj bo cena taka ali taka.
Ameriški gospodarski razvoj me ni tako navdušil, da bi bil občudoval ameriškega človeka. Dežela ima petnajstino prebivalstva vsega sveta, zato pa 50 odst. vsega bakra, 65 odst. jekla in 55 odst. bombaževine vsega sveta. Podobno je z drugimi produkti. Kdor ima v dobri zemlji 100 dreves, dasi ima prostora za 500, ne sme biti ponosen, da mu uspevajo.
Zelo različna je struktura prebivalstva v obeh deželah. V Ameriki bi hoteli napraviti iz vsakega človeka meščana (buržuja), v Rusiji pa bi radi zbrisali s sveta poslednjega meščana. V Ameriki stremi vse navzgor, v Rusiji pa naj bi šlo to, kar je bilo zgoraj, dol in obratno. Buržuja so v Rusiji, kakor se radi pohvalijo, »spodili iz njegovih gnezdišč«. Ni ga več. Vzlic temu je prav za prav ves boj v Rusiji naperjen zoper buržuje. On je tista basnoslovna žival, ki brez nje ne bi mogla obstajati službena propaganda in politika. Najbližji je meščanu zapadno-evropskega tipa stro-
kovni delavec. Ima spodobne mezde, neko stalnost in sigurnost svoje eksistence, ki se mu ne more zlahkasodpo-vedati, v primeru brezposelnosti dobiva podporo, zasigurana mu je nižja najemnina in popusti v gledališčih, v palačah bivših aristokratov in bogatašev pa ima svoje delavske klube. Delavstvo izven, tega kroga pa je jaden proletarijat, ki trpi strahotno pomanjkanje in živi v. popolni negotovosti; zanj ne skrbi nihče. Zapuščeni otroci, »ptički brez gnezda«, so samo ena plast tega dela ruske družbe. Tudi v Ameriki so takisto brezobzirni nasproti proletarijatu, ki nima več moči, da bi se bil povzpel višje. Prav za prav obstoji v obeh deželah nekaka aristokracija tudi med delavstvom samim. Član komunistične stranke v Rusiji je neke vrste aristokrat. Ruska komunistična stranka se ne da primerjati z za-padnimi političnimi strankami. Le-te si pridobivajo svoje pristaše z agitacijo, dočim boljševiška stranka izbira med delavci take, ki jih spozna vredne, da postanejo njeni Slani in pri novo sprejetem članu strogo opazuje način njegovega življenja in njegovo politično stališče. V tej veliki državi ni mnogo več kot milijon komunistov. Le-ti pa so kakor bratovščina ali tovarištvo. Združila jih je skupna ideja, ki so jo povzdignili nasproti indolentni ali sovražni večini. Ideja jih drži še danes, čeprav so se njeni preroki, ki so se dali celo križati za njo, povzpeli do visokih državnikov, ki danes rajši križajo druge nego da bi sami trpeli za idejo. Oblast si delijo z neizogibno birokracijo (urad-r.ištvom), tako zvanim aparatom. Brez trenja ne gre; Trookij je silno ostro ožigosal vsemogočnost te birokracije. Vprašanje je, ali bo današnjim oblastnikom nove Rusije, ki so med vojno in revolucijo silno veliko delali in ki tudi danes opravljajo ogromno delo, uspelo vzgojiti polnovreden in pripraven naraščaj.
Da pa v Rusiji še vedno obstoji komunističen sistem, si lahko razlagamo z dejstvom, da nasproti nekaj milijonom industrijskih delavcev stoji 120 milijonov kmetov. Le-ti dobivajo za svoje pridelke tretjino svetovne cene, plačujejo pa državi trojno svetovno ceno za svoje potrebščine ter so davčno obremenjeni z 20 odst. svojih dohodkov. Današnji komunisti žive natanko tako od kmetov in njihovega dela, kakor so v srednjem veku zidali gradove in samo-
stane, iz pota kmetov, ki so se hranili z ohrovtovo juho in se oblačili v cunje, ali -kakor so carji vzdrževali svoj razkošni dvor izključno za ceno kmečkega dela in bede. Ruski gospodarski sistem je največji eksploatacijski (izkoriščeval-ni) sistem na svetu. Komunistično gospodarstvo bo obstajalo toliko časa, dokler se da kmet izkoriščati. Dvom, ali bo to trajalo v neskončnost, je dopuščen že zbog tega, ker je danes kmet ob istem času izkoriščan in prosvetljen. Samo eno izmed tega lahko traja vedno, oboje ne. Danes si težko mislimo revolucijo, ki bi nastala iz gospodarskih razmer ruskih kmetov. Kljub vsem eksperimentom jim je ostalo zasebno imetje; kmet dela vendar le za svojo mošnjo. Nič za to, da se delo izvršuje na zadružni podlagi; to kmeta sili, da se prilagodi novemu ritmu organiziranega gospodarstva. Ne škoduje tudi to, da je prodaja pridelkov v državnih rokah. Pomenljiv pa je boj zoper kulake, ki si pod njimi tujci navadno zamišljajo velike kmete. To pa je napačno. Ker se zemlja vsako četrto leto znova razdeli, ne more biti besede o velikih kmetih v našem smislu. Kulak je oni kmet. ki si je z lastno pridnostjo pomnožil število živine in napravil boljšo, lepšo hišo in nabavil stroje, ki jih nima vsak kmetovalec. V času, ko je revolucija tehnična, zavisna od prometnih zvez in orožja, je v Rusiji kmečka revolucija še za dolgo dobo nemogoča.
Aktivna postavka v sovjetski politiki je reševanje narodnostnega vprašanja. Ruska država ne šteje nič manj kot 165 narodov; vedno več jih dobiva v sovjetski zvezi avtonomne republike. Seveda, to avtonomijo znatno omejuje vsemogoča državna policija (prej ČEKA, sedaj OPU), ki ima povsod zadnjo besedo. Omejuje jo nadalje še to, da v notranjosti Rusije ležeče republike niso udeležene pri monopolu vnanje trgovine. Vzlic temu lahko trdimo, da daje sedanja ureditev starim in prebujajočim se narodom Rusije samozavest in zadovoljstvo. Kulturna uprava v teh novih republikah ni menda nič slabša niti boljša nego v sami velikoruski republiki. Tudi nemške naselbine imajo lastne republike; na kubanskem ozemlju sem bil sam navzoč pri rojstvu take republike, vendar nisem bil opazil nič preveč navdušenja. Ruski Nemec se ne počuti dobro pod sedanjim režimom; predvsem je zoper to, da državni nered posega v red
njegovega zasebnega in občinskega gospodarstva. Ce kolektivno kmetijstvo koristi ruskemu kmetu, ker ga sili, da delo, ki bi ga bil sicer opravil šele pojutrišnjem, izvrši že danes, ne moremo reči. da bi koristilo nemškemu kmetu, ki je navajen, da delo že danes opravi. Razdelitev zemljišč je nemškega kolonista zelo ogorčila.
če primerjamo rusko reševanje narodnostnega vprašanja z ameriškim, tedaj je Amerika dežela rasnega mešanja. Le spomnimo se, kako hitro je Amerika absorbirala francoske naselbine od Mis-sissippija tja do velikih jezer. Pomislimo nadalje, koliko nemške krvi je že izgubilo zavest svoje pripadnosti k nern-štvu. Tam pa, kjer zaradi rasnih razlik ni mogoče rešiti narodnostnega vprašanja z rasnim mešanjem, Amerika takoj odreče. Čedalje bolj samozavestno zahteva črnec, da ga Amerika upoštevaj pri vodstvu države. Zamislimo si, da bi se bil uveljavil v Ameriki proporcionalni volilni sistem, kakor ga ima Nemčija. 10% članov kongresa bi imela stranka črncev! Podobno je z vprašanjem kitajskih naseljencev v Ameriki, ki se prekanjeno vtihotapijajo v Zedi-njene države in postajajo ameriški meščani. Pri mojem predavanju na vseučilišču v San Franciscu je sedelo med slušatelji več kot 40 Kitajcev. Njihova močno razvita ukaželjnost in lahkota, s katero si prisvajajo znanje, preseneča vse profesorje. Statistiki računajo, da utegnejo črnci in Kitajci doseči v enem stoletju v Zedinjenih državah ameriških nevarno večino nad belci, ker se silno množe, dočim si belopolti ljudje čedalje bolj prisvajajo sistem dveh otrok. To je tem bolj opasno, ker je dotok evropskih izseljencev zelo omejen. Nihče si ne more zamisliti socialno strukturo Amerike, v kateri bodo čez dobrih trideset let opravljali vsa nižja dela namestu dosedanjih priseljencev sinovi ameriških državljanov.
V Rusiji vlada samopašna cenzura, ki priznava samo komunistično mišljenje, nasproti zapadnoevropskim idejam pa je tako nasilna, da se ne more primerjati z nobeno cerkveno inkvizicijo, kamoli s proslulo caristično cenzuro. Potovanje iz Rusije je silno otežkočeno, zlasti še onim, ki se boljševiški policiji ne vidijo preveč zanesljivi; zato ne morejo spoznati zapadne Evrope z lastnimi opazovanji in verujejo ali ne verujejo v to, kar poroča komunistični tisk, ki ne
pozna druge resnice od svoje lastne. soma zanimanje za duhovne vede. Ru-Enostransko oboževanje tehnike, ki ji sija je danes na poti, da se izloči iz ev-mora služiti vsa znanost, okrneva pola- ropskega civilizacijskega občestva.
»M<>MtHM*»n>MMIMM>»»M>M*»»«>»«H
Svirajoče
Pojem godbe se je v dobi jazzbanda bistveno razširil; v svojih izrastkih go* tovo po krivici. Toda klepajoči, kujo* ei, sikajoči, rožljajoči, bučeči, hreščeči in brneči šumi nam danes niso več nič nenavadnega. Zato smemo pač tudi pri žuželkah — cum grano salis — govo* riti o »godbi«, tem bolj, ker proizva*
Južnoafriška poljska kobilica »bula«. Na vsaki strani zelo nabreklega ozad-ka je po ena letvica za proizvajanje cvrčečih glasov
jajo mnoge žuželke, kakor n. pr. mur* ni, razen navedenih glasov tudi blago* doneče glasove.
Sicer ta godba za človeka gotovo nima tistega estetičnega pomena kakor petje naših ptičev*pevcev, brez katerih si pomladi niti misliti ne moremo. To*
žuželke
da glasove žuželk bi v prosti prirodi prav tako težko pogrešali, čeprav se tega tako ne zavedamo. Da, rekli bi celo, da je za pomladansko petje ptic, ki se mu pridružuje melodični »gri, gri, gri« božjih volekov, cvrčanje tisočev in desettisočev kobilic in škržatov v poznem poletju in jeseni nekak, če* prav morda samo zasilni nadomestek.
V	solnčnem poletnem dnevu je na bohotnem travniku vse ozračje polno brnenja in cvrčanja. Nekateri ga za* znajo le mimogrede, a če ga zavedno poslušamo, nam postane malone izraz migljajoče opoldanske vročine. Povzro* čiteljica tega cvrčanja je majhna kobi* lica metrioptera roeselii Hgb., tako na* zvana po slovečcm raziskovalcu žuželk Roeselu v. Rosenhofu. Nešteti samci pojo tu svoje ljubavne pesmi. Prej smo že omenili pomladno petje polj* skega murna; toda njegov čisto slično cvrčeči bratranec ščurek nas s svojim neprestanim monotonim petjem uteg* ne razjeziti do blaznosti.
Vsak otrok pozna male kobilice, ki poleti poskakujejo pred nami in mar* no pojo svojo pesemeo, ali pa veliko zeleno kobilico tettigonio viridissimo, ki na drevesih in grmih neprestano proizvaja neki šum, napol žagajoč na* pol sikajoč. Če gremo delj proti jugu, na primer v gornjo Italijo, se krog teh »muzikantov« še bolj razširi. Tu naletimo že na velike pojoče škržate, zastopnike druge glavne skupine svira* jočih žuželk. Če se poleti peljemo po dolini Adiže od Bozna do Verone, prekriči cvrčanje tisočev škržatov, ki žive v trtnih nasadih, pogosto celo drdranje vlaka. V toplih poletnih no* Čeh se tam kaj ljubko oglaša nad vse melodično cvrčanje »vinskega črička« (oecanthus pellucens scop.).
V	teh vrsticah hočemo pokramljati samo o že omenjenih glavnih »muzi* kantih« med žuželkami: o tako zvanih »ravnokrilcih«, h katerim spadajo med drvgimi tudi kobilice in murni, in o kljunatih žuželkah, h katerim štejemo škržate in stenice. Omenimo pa naj vsaj, da so tudi med hrošči, metulji,
četeferrtt fh 3fhtgtrrt! ?u?efkam? neka* tere vrste, ki proizvajajo posamezne glasove in šume, nc da bi sicer umele svoje klepajoče, krcajoče, žvižgajoče ali brenčeče glasove zlagati v »kitice«.
IVzroki za izražanje glasov so različ* ni. Mnogokrat so ti glasovi samo izraz strahu, bojazni ali pa strašitve. ,V glav* nem pa igrajo vlogo seksualni momen* ti: z glasovi se spola laglje najdeta.
petelinu. Kdor pozna pesmice naših domačih vrst — treba je le nekoliko vaje, pa jih spoznaš po načinu cvrča* nja — bo iz stalnega menjavanja ritma razločno in jasno čul samčevo razbur* jenje.
Če hočeš svirati, moraš imeti glas ali vsaj instrument. Žuželke imajo na razpolago samo »instrumente«. Njih mnogoterost je v rcsnici presenetljiva;
Največja kobilica na svetu (indomalajska macrolyristes imperator) z opno M na desnem prednjem krilu. Na levi: zelena kobilica v mirnem stanju. Na desni: ista kobilica z lahno razkrečenimi krili pri cvrčanju
Toda pri najbolj vnetih1 muzikantfh, pri kobilicah, ščurkih in škržatih igra vlogo še nekaj drugega, kar kaže že to, da ima z neznatnimi izjemami sa* ino samec stridulacijski organ (organ za cvrčanje): ti glasovi samico spolno razdražijo. Nič težko ni zunaj opazo* vati, kako samci kobilic pojo samicam in pri tem plešejo okoli njih: saj je to skoro pray tako kakor pri divjem
ne nazadnje po tem, da se v marsičem sklada z našo tehniko umetnega ustvarjanja glasov.
Tako služi vsej skupini kobilic, h katerim spada tudi največja svirajoča žuželka na svetu indomalajska maero* lyristis imperator voli., zvočna mern* brana. Ta kakor steklo jasna mem* brana (opna) leži na početku desnega prednjega krila in je razpeta med be*
Iiml svitki, od katerih Ima eden oster rob. Levo prednje krilo ima na opni odgovarjajočem mestu nekak ščit, ki nosi na spodnji ploskvi »letvi* co za cvrčanje«. V mirovanju pokrije ščit levega prednjega krila zvočno opno. Pri »cvrčanju« se krili ritmično nekoliko razkrečita, pri čemer se ostri rob svitka zvočne opne osmukne ob lctvico: opna jame valovati in povzro* či glasove. Nekaj sličnega je pri mur* nu, samo da so tu prednja krila malo* ne do tri četrtine celokupnega površja pretvorjena v opno. Nastali glasovi so zato čisto druge narave, polni in blago doneči nasproti bolj brezzvočnim šu* mom kobilic. Čisto drugače pa ravnajo poljske kobilice. Tudi pri njih zvene prednja krila, samo da opne niso loka* lizirane. Samci nekaterih tudi pri nas znanih vrst poljskih kobilic zbude, kadar vzlete, glasne klopočoče šume; najbrže izvira to iz tega, da udarjajo močne žile zadnjih kril ob zadnje no*
ge. Pri škržatih deluje napifinjena zad* njica kot rezonančno dno.
Diskretnejše glasove kakor vsiljivi škržati proizvajajo nekatere vrste ste* nic. Najbolj čudni med njimi so pač tako zvani »podvodni muzikanti«. Njih cvrčanje slišimo na prostem razločno iz krnic. To je tem bolj čudno, ker so te žuželke zelo majhne; nekatere me» rijo jedva 1 mm.
To jc le nekaj primerov iz skupine kakih 50.000 različnih vrst kobilic in škržatov, kar jih premore naša zemlja. Najglasnejši med vsemi so škržati: Ilaeckel in drugi prirodoslovci zatrju* jejo, da jih je moči z ladje slišati že kilometer pred obalo. Tako glasne eksemplarje nahajamo v splošnem le v vročih pasovih, kjer je tudi sicer organsko življenje najbolj razvito; tam se spaja z drugimi glasovi pra* gozda bučanje žuželk v mogočno pri* rodno simfonijo.
(Po dr. W. Rammeju v »Koralle«)
Iz zgodovine
Marsikdo med našimi čitatelji je vnet igralec šaha, vendar nima časa, prilike ali volje, da bi se zanimal za izvor te najbolj kraljevske in duševne med igrami. Tem veljajo naslednje vrstice.
Jose Raol Capablanca, eden najznamenitejših šahistov
..........................................
šahovske igre
Šah je bil prvotno bojna igra in njegovega postanka nam je iskati, kakor govore jezikovni razlogi, v Indiji. Od tam je prešel v 6. stoletju po Kristusu v Perzijo, iz Perzije k Arabcem in Arabci so ga presadili v 8. stoletju na Špansko, odkoder se je polagoma razširil preko vse ostale Evrope. O tem pa nam poročajo neovrgljivo šele dokumenti iz 12. stoletja. Trditev, da je že Karel Veliki igral šah, se je namreč izkazala za bajko. Grof Frankensteinski je zapustil leta 1180. svojim dedičem »tri šahovnice s slonokoščenimi liki«. Od tedaj so dokumenti o tej igri vedno številnejši in v njih se še dolgo časa in prav odločno odraža arabski vpliv, tako n. pr. v šahovski terminologiji, ki jo je izdal neki Glalensis v 13. stoletju v Parizu.
Že tedaj so večinoma igrali še dandanes običajno igro na 8 krat 8 poljih, kakor so jo skoraj v isti obliki izumili pred poldrugim tisočletjem v Indiji. Razne pavrste kakor četvornl šah, kurirski šah, veliki šah, okrogli šah so ostale muhe stoletnice, če že ne enodnevnice.
Kar se tiče posameznih likov (kamnov, figur), v Orientu niso poznali kraljice (dame), saj ženske niso bile tam nikoli v velikih časteh, temveč je ta fi-
gura predstavljala vojskovodjo ali vezirja. Da so Evropci potem le uvedli kraljico, je imelo svoj poseben vzrok, o katerem nam poroča avtor velike in redke šahovske knjige »Šah ali kraljevska igra« Selenus 1. 1616. Tam pravi, da so (jo uvedli »zato, kar podžigajo ženske srca vojščakom« in pa »zato, ker nima po kralju nobena oseba tako visoke časti kakor kraljica«. Beseda »dama« je bila prvotno vljudnostna nagovorna oblika provensalskih vitezov napram žen-
okrog, šaliovsko delo Alfonza X. iz leta 1282. in latinsko-pikardsko šahovsko delo Nikolaja Svetonikolajskega, ki so ga proučevali v Evropi skoraj 300 let. Najstarejše ohranjeno angleško delo o šahu je izšlo 1. 1610. Nemško Selonovo delo smo že omenili. V tej knjigi najdemo med drugim kartel (igralska pravila) za šah na cesarskem dvoru. Današnji pat se tam imenuje tavola, razen tega pozna Selenus še tako imenovano robado z istim učinkom: »če oropaš kralja vseh nje-
lastili
mL
K - i	<> \
Sgp."	Sgpf&PI
I ■■ HBB
mm
t^ms^m

mlm


93 IrtdokM igrajo šah na prmtem
skarrt. Tekači so se prej imenovali strelci, svetovalci, škofi (zato jih še dandanes v diagramih predstavlja škofovska kapa); skakači (konji) so bili vitezi, jezdeci. Stolpom (trdnjavam) je še dolgo ostal arabski naziv rok, rOš, od tod iro-šada. 'Pred 1. 1525. jih na Zapadu niso poznali pod imenom stolpov. Kmetje so se imenovali vojaki, pešci.
Šahovski problemi se iz časov starih Indov do danes skoraj niso spremenili. Resnica je n. pr., da navaja že Arabec Ibn Alnadin 1. 987. šest avtorjev šahovskih knjig, med katerimi sta obravnavala dva samo končne igre. Sploh so se v prejšnjih časih veliko bolj bavili s šahovskimi nalogami, nego si navadno mislimo. Med velikimi deli navedimo samo arabski šahovski kodeks iz 1. 1257.. kairski šahovski kodeks iz 1. 1370. ali tam
govih kamnov, potem to ni šali, temveč robada in na ta način ne zmagaš, ampak se igra izenači.« Na Španskem ima pat še ves značaj stare bojne igre: »Kralj se lahko utrdi v svoji trdnjavi in mu ni treba, da bi se sam podajal v šah. Napadalec naj igra prihodnjič bolje; sicer ne izgubi cele igre, temveč samo polovico. Drugod (Selenus ne pove kje) pa izgubi oni, ki zapre kralja, desetkratni nastavek.«
Novodobni izum priročne potovalne šahovnice ni tako novodoben. Že kralj Ludovik XIII. je imel v svoji kočiji na daljših potovanjih blazino, ki je bila razdeljena v kvadratična polja in v katero so vbadali kamne, opremljene z iglami.
Marsikateri današnji šahist bo obžaloval, da ni živel okoli 1. 870. v Orientu. Takrat je neki visoki davčni uradnik
upošteval namreč samo takšne reklamacije za znižanje ali črtanje davčnih bremen, če so izvirale od dobrih igralcev šaha.
»Slepe igre«, ki tako imponirajo vsakemu začetniku, so vzbujale senzacijo že v prejšnjih stoletjih. Že ob koncu 7. stol. poročajo o nekem Džubairu iz Ispaha-na, ki je igral, ne da bi gledal na šahovnico. Selenus poroča o nekem Turku, ki je igral 1. 1266. istočasno s tremi najboljšimi florentinskimi mojstri. Z dvema je igral slepo in ju je premagal, s tretjim je igral običajno in je dosegel remis. »Temu so se ljudje seveda visoko čudili.«
Dr. Avgust Reisman
Od Neretve k sinji Adriji
Ure v Mostarju, ki ne bodo pozabljene — Pozdrav morju s pečin pred Dubrovnikom
Med ogromnimi skalami zavije Neretva v polkrogu proti Mostarju. Najprej vidiš same trdnjavske vojašnice — prav kakor v Sarajevu. Vzbujajo se spomini na preteklost. Kaj vse bi lahko napravili s tistimi milijoni, ki jih je zazidala Avstrija v te smele trdnjave na golih skalnih stenah! Vse je bilo za-
man: baš na teh tleh je zrasla*kal njene smrtne bolezni. Ideje so zmagale nad trdnjavami.
— Kako romantično je bilo bivanje v teh višinah s krasnim razgledom! — fantazirajo naše popotne tovarišice. — Da, toda nositi tovore po tem razbeljenem skalovju? — se odreže realist.
Starinski most nad Neretvo v Mostarju
Konec romantične sanjarile, A ostanki preteklosti otožno 'gledajo v most a rs ko dolino, kjer se ljubko vije modra Neretva.
'Mostarska muslimanka s »feredžo«
V Mostarju smo. Takoj krenemo preko Neretve, ki se je tu še bolj zagrizla med skale. Razen znanega, starega vzbočenega turškega mostu ima mesto s 14.000 prebivalci še tri mostove: dva lepa nova je zgradila Avstrija med vojno, ko je skušala zaščititi Hercegbos.no pred srbijansko invazijo.
Hercegovska vročina nas je vse hudo zdelala. Hoteli bi kar naravnost v Neretvo, ki globoko pod nami buta v skale. Samo za trenutek v njen hladni objem! Toda župan, ki nas je sprejel, je neizposen. Neretva je nevarna, kljub pekočemu solncu nenavadno hladna, a pod skalami se vijejo ©pašni vrtinci. Samo letos je pobrala petorico mladih, ki
so .it preveč 'zaupali:. Zalo občina poslej oglobi s 100 Din vsakega kopalca, ki bi se drznil v Neretvo. Kljub temu vidimo spodaj pod mostom precej pre-drznežev in mostarski paglavci se baš s tega mostu za en dinar strmoglavljajo v modro vodo!
Župan nas popelje v krasno, povsem moderno urejeno mestno kopališče, ki jo res vredno tega imena. Po svoji opremi bi bilo v kras in čast vsakemu velikemu mestu. Ima moderen bazen, številne prhe, izborno parno kopel in mnoge druge pritikline: bufet, brivnico, garderobe, posebno družabno dvorano in solnčno teraso. S terase imaš diven razgled na Neretvo, vitke minarete, okoliške gore in trdnjave na bližnjih vrhovih. To kopališče je po zimi in poleti družabni center Mostarja. Zgradil ga je že pred vojno župan Mujaga Ko-madina. Ta mož je bil — tako so mi pripovedovali — analfabet, a po naravi bistra glava. Postavil je svojemu mestu še celo vrsto drugih poslopij; tudi občinsko hišo, ki je ponos Mostarja. Bog-me, bilo mi je hudo, ko sem se spomnil niaišega dvakrat večjega Maribora in njegovega mestnega kopališča s prazgodovinskimi prhami. Musliman analfabet, pa nasa nemška kultura. Nadaljnjo primerjavo prepuščam čitatelju samemu. Prav tako smo ©bčudovafi lepe mestne parke, ki jih ni lahko vzdrževati v znani hercegovski vročini.
Sploh je naravna inteligenca domačinov presenetljiva. Spremljal nas je preprost obrtnik — čevljar. Po eni! uri razgovora, ki nam je bil pravi duševni užitek, sem ga prosil, naj mi oprosti radovednost in pove, kje je študiral. Nikjer — je dejal — razen na ljudski šoli v Mostarju. Seveda so ga domačini poslali v občinski svet, trgovsko obrtno zbornico itd. Vzlic vsemu je skromen mož, brez tiste vsiljive zgovornosti, ki kajkirat označuje take samouke.
V mraku nas popelje samozavesten musliman malo višje nad mesto, kjer prehaja predmestje v vile. Tudi ta četrt ima svojevrsten značaj. Prebivalci so sicer revni, iz proletarskih krogov, toda hišice so snažne, novo pobeljene, dvorišča pometena. Dekleta nas gledajo zvedavo z živimi, globokimi očmi. Samo malo so zagrnjena — do čela, da so oči v večernem mraku še bolj izrazite in vabljive. Lepi, plemeniti, tipični obrazi. Na oglu stoje tri devojke. Ena je še vsa zavita v »zaro«, druga Srna .že moderno krilo do kolen, a čez obraz pajčolan, pa tako prozoren, da se že
.prav dobro srečujemo' s koketnirni očmi; tretja pa je vsa moderna, s kratkimi lasmi. Vse tri so veselo razposajene. Tako gre razvoj muslimanske žene. Mladina se čedalje bolj otresa okovov zastarelih verskih predsodkov.
Včasi srečamo temne sence, ob katerih se vnovič zdrznemo, ko švignejo preko, ulice. To so muslimanke v dolgih temnomodoh haljah do peta; čez glavo imajo pogrnjene visoke kapuce, ki se zožujejo v koniico z majhno odprtino nad obrazom. A še preko njega sega črn zavoj. Spominjajo nas znane slike srednjeveškega čuvaja nemških mest. Samo v Mostarju, ki je sploh izrazito, v marsičem samosvoje mesto, so še ohranile muslimanke to »feredžo«.
Ko pa je stopil na balkon visokega minareta mujezin, da pozdravi večerno zarjo, so mi ugajale tudi feredže.
Večer. Pod širokim drevoredom pla-tan smo pili dobro črno kavo za dinar in do! in kramljali o preteklih dneh. Ta naša vprašanja in problemi! Kdo naj jih razvozlja? — Potem imenitna pogostitev na terasi krasnega hotela ob Neretvi! Kaj bi pravil: lepe so bile ure v Mostarju. Po razigranim večeru smo krenili ob polnočni uri na postajo — naprej, k sinji Adriji nas je vodila pot. V vagonih je bilo vroče, toda potniki vlaka, ki je voz^l proti Sarajevu, so bili vsi bodri in veseli. Skupine mladine. ki se vračajo z morja. Vzlic pozni uri je bilo na postaji zelo živahno. Kolporterji so kričaje ponujali pravkar došle časopise. Ej, pestro je to južno življenje in težko nam je odtod. Še tik pred odhodom sem govoril z mladim Hrvatom akademikom o težkih problemih Bosne. Nisva mogla končati razgovora, ker je vlakovodja že dal znamenje za odhod, toda saj jih tudi ne bi nikdar rešila, teh problemov. Sedanja generacija bo vse to, kar jo danes muči in boli, težko prebolela. Razvoj pa bo mogel iti uspešno le v iskrenem, za vse enakopravnem jugoslovenstvu, v duhu gospodarske, kulturne in socialne enakopravnosti.
Če je beseda o Mostarju, ne pozabimo za slovo še nekaj: njegovega vina. Tu najprej dozori grozdje, ki ga vinogradniki prodajajo vinskim trgovcem. Sami nimajo stiskalnic, zato v 'teh krajih ni tistih lepih noči, ko v naših goricah do ranega jutra teče sladek mošt s krnice v klet. Hercegovski vinogradnik napravi zase samo toliko vina, da je ob večjih praznikih v hiši
sodček domače kapljice. Vse drugo Je treba čimprej vnovčiti za kruh, obleko in davke.
Kipeče vino, sladko grozdje. Žive oči vitkih muslimank, beli minareti, šumenje modre Neretve nod visokim starim mostom, lahna zarja za sivimi skalami, iskrena prijateljska gostoljubnost dobrosrčnega Mostarja, temne silhuete feredže. rdeči fesi, stari muslimani v belih oblekah s srpom in koso na rumenem žitnem polju, — teh novih doj-mov je bilo toliko, da so bili močnejši od spanca. Vzlic soparici pa je kmalu priplaval Morfej v vagon. In vlak je drčal mimo hercegovskih pečin. Hitel je čez kamenje k divni Adriji, v starodavni Dubrovnik.
Zgodaj zjutraj je zavel skozi okno čist, hladni zrak. Vozili smo se čez Popovo polje. Razrito kamenje, zeleno grmovje, tu in tam kotlina s koščkom zemlje in rumenim žitom. Ovce obirajo suho travo in pritlikave veje. Dolgo se vozimo preko' te uboge zemlje; malokdaj vidiš skromno
hišico. Njivica___tu šele imaš svojo
pravo ceno, tu šele dobiš vso ljubezen, ki jo zasluži .rodna gruda, mati vsakdanjega kruha. Kameniti zid jo varuje ostrih vetrov. In zopet kamenje, gole planjave in stene. Izsekana in nozidana proga se vije kot bi objemala skalnate gore.
Ko že zopet pripeka solnce, zablešči proti šesti uri zjutraj morje pri Cavtatu. Tudi če ga vidiš stokrat, ti vselej znova privre iz prsi vzklik: Morje!, prelestno morje s svojim trepetajočim biserjem pod solneem! Am-f.iteatralično leže nad zalivom zeleni vinogradi, prepleteni z oljkami in cipresami. Beli domovi so nanizani v hrih, med njimi se vije cesta, na obronku proge se košatijo smokve. Povsod pestri južni vrtovi. Še dolgo drčimo v polkrogu navzdol. ■ Pred nami pa ves čas lahno diha v jutranjem miru sinji Jadran. Drzne serpentine se pno po strmih skalah, vedno ostrejše brzi'mo skozi oljčne gaje v dolino. Odmikamo se Cavtatskemu zalivu in že smo nad zalivom Gruža. Globoko pod nami je izvor Rijeke. Kratko je nje življenje, ko plane na dan izpod visoke skale. Najprej jo. zajamejo za dubrovnlsko' elektrarno in vodovod in že je v morju. Toda mi smo tudi že kmalu v Gružu, v pravljičnem Dubrovniku.
Samo nekaj bežnih vtisov iz divne-ga mesta Gunduličeve »zlate svobode.« V slovenskem penzijonu »Mi!ra-
mar«, tihem in mirnem kotičku na obali z odprtim razgledom na mesto in morje tja proti Lokrumu in Cavtafu. V novi hiši nas sprejme slovenska gospodinja. Čez nekaj minut smo že pri skalah, voda objema in osvežuje utrujeno telo. Malo pozibavajo valovi, se penijo ob skalah, drugače pa je tišina; nič ne moti šepetanja Jadrana, ki je ravno pri Dubrovniku zbral vso svojo
vu, mlade, svetle oči so kakor morske pene. Zdravje, življenska radost kipita iz morja.
Na krovu ladje. Skoraj sam sem. Nebo je malo oblačno, lahno rosi, pa so vsi odšli pod streho. Ladjo ziblje, valovi rastejo. Meni pa ugaja ravno ta sprememba. Mimo hiti jadrnica z domačini. Otok za otokom, solnce, dež in vnovič solnce. Potem pa prijadramo
Pogled na
lepoto v barvi morske gladine, v zelenilu otokov, v spomenikih davne kulture in v bohotni južni flori. Kaktusi cveto, mladi bori diše nad rdečimi skalami. Zapreš oči in vendar vidiš še dalje ves ta čar, i:n če bi si bil zamašil ušesa, bi slišal še glasneje čudovito pesem soinčnega jutra, ki bogati notranjost in osrečuje srce. Plavam na odprto morje, da bi zajel še več te opojnosti. Roke počivajo. Saj je tako voljna ta mehka blazina; sama me nosi in prav nič več ne vem, da smo bili vso noč v vlaku. Morje, toplo, a vend&,- sveže... Potem sedim na skali in gledam njegovo barvo, ki je vedno lepša, globlja, opojnejša! Rjav slovenski dečko se prekopicava v zali-
Dubrovnik
v Korčulo. Tudi tu je promet živahen; zaman je: tujci so odkrili skoraj že zadnji kotiček Jadrana. Med potniki stopajo mladi frančiškani, negodni mladeniči, — odtrgan sad, preden je dozorel. V kotu sede, plaho uhajajo oči preko ramen prednika v svet. Ravno tu na širokem odprtem morju... Počivamo v naslanjačih; veter boža lica. Voda spreminja barvo, vsak val prinaša drugo, s celine pa se kopičijo črni oblaki. Zde se nam domači — naši. Ko zavozimo v Split, padajo težke kaplje in kmalu grmi in bliska na obali, naliv treska po kamenju, da odbija do oken. Tudi tak mi je drag naš Split s spečim Marjanom.
VEDEŽEVALKA IN ČAROVNIK
V poljudnih spisih o življenju primitivs nih narodov, pa tudi v nekaterih znanstvenih narodopisnih razpravah, se kaj često zamešata vedeževalec in čarovnik. Tb pa je tako nesporazumljenje, kakor če bi kdo istovetil policaja in tatu. Vedeževalec je črncem branitelj družbe, človek, ki deluje v javnem interesu in odvrača od plemena magična zla; njegova naloga je razkrivati
zločince, zlasti pa čarovnike. Čarovnik uganja svoje čarovnije iz zasebnih pobud, iz zlobe ali koristoljubja. Potemtakem obstoji dvojna magija: vedeževalska, jav» na, skoraj službena in visoko ugledna; nje nasprotnica je čarovniška magija, zasebna, zabranjena, tajna in prav za prav zločinska.
Knut Hamsun
čez morje
Popotno pismo (Konec)
In dnevi so minevali, morje je čedalje bolj vzbesnevalo, vihar je naraščal in cele kopice potnikov so ležali tam napol mrtvi v svojih nadlogah. Le čisto izjemoma si opazil zdravega človeka, ki mu je prizanesla morska bolezen. Moj mladi sopotnik je več dni preležal v postelji, trdil je, da ni naravno, da bi stal, če moraš umreti. In stokal in krilil je kakor bolno tele. Če bo še kdaj stopil na kopno, — kar je pač malo verjetno, — ne bo nikoli več tožil nad malenkostmi kakor na primer nad izgubo kakega prsta ali noge, kajti to je vse neprimerno hujše.
Srečal sem nekoč gospoda Nykeja na krovu. Videti je bilo, da se čuti malo negotovega v nogah, in bil je jako bled.
»Vam ni dobro?«
»Ah saj, ne posebno. A tukaj preveč smrdi po olju, razen tega se v kuhinji peče meso, ta duh dela človeka bolnega.«
Ko pa sva prišla dol in mu je trgovec ponudil zvitek tobaka za žvečenje, češ, da ga bo to ozdravilo, je gospod Nyke postajal čezdalje bolj mrlič, zleknil se je vznak, potisnil svoje roke v žepe in za-tisnil oči.
»Menda ne vaš slučaj?« je vprašal trgovec in mu smehljaje gledal v obraz.
A tega bi trgovec rajši ne sme! reči, gospoda Nykeja »slučaj« je izbruhnil, in nič sluteči šaljivec je moral plačati za svojo neprevidnost.
Trgovec je dejal, da bo najbolje, če gre in se umije.
Od tega dne je gospod Nyke ostal v svoji postelji.
A kakor da stvar noče imeti konca, je postajalo morje s slednjo stražo, z vsakim jutranjim svitom nemirnejše. Megla je prihajala in odhajala, vihar jo je pregnal za trenutek, kmalu pa nas je spet obdala, in neprestano škripanje vrvja je odmevalo prav doli v med-krovje. Ponoči se je vdrlo nekaj ležišč, ljudje so se skotalili po tleh, trudni in bolni so potegnili odeje nase, in napol nagi in premrli, brez moči, da bi potegnili ' svoje slamnjače podse, so klavrno zaspali kar na vreči ali zaboju.
Proti polnoči je pomolela neka ženska glavo skozi vrata naše spalnice. Trudoma je priplezala po strmih stopni-
cah iz najspodnejšega medkrovja, kjer so stanovale družine. Svetiljke so medlo brlele na svojih kavljih, glava ženske je čudno blestela skozi odprtino.
»Ne bi šel kdo od tukaj in sporočil, da je spodaj pri tleh ladje tako čuden šum?«
Nihče ne odgovori. Ženska zavpije glasneje, da bi vzbudila koga:
»Ni nikogar tukaj, ki bi šel povedat, da ima ladja razpoko?«
Zdaj so se nekateri na glas zasmejali in ženska se je odstranila ter z veliko vztrajnostjo mrmrala predse, da je ladja počena.
Gospod Ny'ke je ležal na svojem ležišču v največji revi. To je bil edinstven, dolg »slučaj«. Eden njegovih drugov ga je. vprašal nekoč, ali je mrtev. Ne, še tako dobro se mi ne godi, je zamrmral.
S krova so odmevala k nam povelja častnikov in kapitan, ta vsevprek z zlatimi našivi pokriti gospod, ki je gledal na nas izseljence s tako posmehljivim obrazom ter nam ponovno že ukazal, naj mu gremo s poti, je stal zdaj sam na poveljniškem mostu. Slišali smo njegov glas tam zgoraj, naglo in ostro je dajal svoja povelja in nihče se ni po-mišljal, da ne bi ubogal. Vsi smo imeli občutek, da je kapitan kljub vsemu najboljši človek na ladji, in ta trenutek ni bilo zasmeha na njegovem obrazu.
V družinskih čumnatah sta bila zdaj luč in zrak v žalostnem stanju. Vožnja je postala zdaj namreč tako obtežena, da so morali zabiti line k zgornjemu krovu. Večinoma so potniki ležali v postelji, matere tesno prižete k svojim otrokom, moški z otopelimi očmi in raz-širjenirni nosnicami, nezmožni, da bi se genili. Čisto zgoraj, na najvišji stopnici, pa je stal zdravi, sveži metodistični pridigar, mož z duhovnimi pesmimi. Stal je tam razoglav in z golimi prsi, kakor okamenel v molitvi. In že celo noč, od sinoči je stal tam in od časa do časa se mu je približal kak izseljenec, s katerim je govoril. Ko se je zdanilo in so se ljudje prebudili, je hipoma zaklical na ves glas k nam dol: »Jaz sem glas v imenu Gospodovem!« — In pričel je metati krog sebe s preobračanjem in peklenskimi kaznimi. A bila je slaba
cerkev, ta ladja s šest sto klavrnimi iz-seljenci! Mlada dekleta so po prečuti noči končno zaspale, in kdo ve, nemara se jim je sanjalo zdaj o poskočni ma-zurki. Matere in očetje pa so itak imeli vsak svoj tovor na plečih, zato je bila pridiga tudi govorjena v veter. Ah, miru so hoteli! Bili so tako zbiti in zdelani, saj ni bilo mogoče premisliti misli, ne se domisliti svojih grehov.
Trgovec je bil zdrav, od časa do časa si je prižgal na skrivaj celo pipo, ki je sila neblago dišala, čeprav je bilo zaradi bolnikov in ognja strogo prepovedano kaditi tu zdoiaj. Gospodu Nykeju je pravkar nesramni tobakov dim udaril v nos in zagrozil je, da bo ovadil trgovca. Zato pa je začel ta zbijati svoje šale s seminaristom, ki je bil tak plaš-Ijivec. Kristen je bojazljivec, Kristen je ta trenutek knjižico Novega testamenta skril pod svojo blazino! — Nyke pa je prisegel z zadnjim ostankom svojih moči, da trgovec laže.
Tedaj se je zgodilo, da se je zgoraj s strahovitim ropotom nekaj razbilo.
Pokanje, oglušujoče grmenje se je zavalilo čez ladjo, začutili smo, kako nas je z nenadno silo prevrnilo, morje je vdrlo po stopnicah k nam navzdol, z vseh strani je odmevalo kričanje. Ko sem se končno zopet našel s trebuhom na debeljakovem obrazu, sem naglo planil kvišku in se ogledal po svojem sopotniku. Vrglo ga je z njegovega l^r žišča in obležal je kakor mrtev s stisnjenimi ustmi in skrčenimi pestmi. Ko sem ga ogovoril, ni odgovoril, ko pa sem ga postavil spet na noge in ga po-vedei k njegovemu ležišču, se je izkazalo. da mu nič ne manjka, padec ga ni poškodoval. »Saj je vse samo malenkost«, je rekel, »en ud več ali manj. — Ne. samo morska bolezen, — morska bolezen!«
Trgovec mi je zatulil v uho:
»Poglejte si no Kristena! Ali ne kleči tam na svoji slami in vam poljublja SYoj Novi testament!«
Rokodelca, oba dobra prijatelja, sta ležala v mokrem medkrovju na tleh in voda je tekla čez njiju. V ljubečem objemu sta skozi morski orkan jokaje pošiljala domovini svoj zadnji pozdrav. Vnovič je planil curek morja k nam dol in splavil s seboj trske razbitega lesa po stopnicah. Trgovec si je res hotel privoščiti opazko, da pričenja biti zdaj vlažno! In obrnjen k gospodu Ny-
keju, čigar glas in obraz Je oponašal, Je dejal:
»Smrt, kaj je smrt? Samo zadnja pika za velike misli!«
In komaj je gospod Nyke slišal te besede, se je takoj podvizal, da je položil svoj Novi testament pod blazino ter se zagrnil s svojo odejo. Tako je bil v zadregi.
Odslej pa je jelo neurje polagoma od-jenjavati. Naslednjega dne smo že zopet zapuhali s polno paro, moj sopotnik je lahko sedel pokonci na svoji slam-njači, gospodu Nykeju pa je šlo izdatno na bolje. Dvanajst ur po viharju se na nobenem obrazu ni dal več odkriti sled prestanega strahu in tihe vdanosti v božjo voljo, ki so jo nekateri razodevali. Nasprotno, vrgli so se na polne čebre jedi s poželjivostjo. kakršno imajo samo ljudje, ki so prestali morsko bolezen.
★
Dež, ogromni valovi in vihar so bili stalni spremljevalci našega potovanja, — izjemno vreme v avgustu za Atlantski ocean! Ko smo končno dobili vreme, primerno letnemu času in podnebju, so bili nekateri izseljenci tako ponosni, da so si prepovedali vse poklo-ne. Bolj nehvaležnim ljudem Gospod Bog ni nikoli izkazal svojih dobrot. Edino bolniki so vremensko spremembo hvaležno priznali. Metodistični pridigar je stal srečfi ladje in prepeval svoje duhovne pesmi, krdelo docela novih ljudi se je pojavilo, ljudje, ki so svojih dvanajst, štirinajst dni preležali na svojih ležiščih, ne da bi bili le mogli vzdigniti glavo, so nenadoma primrgoleli iz naj-spodnejšega krova, bledi, izhirani kakor lesene lutke. Zdaj nam pritiskajoča vročina izpričuje, da se bližamo ameriški obali. Ptice nas obletavajo, ptice s tujezemno vnanjostjo in čudnim vreščanjem, jadra in pihajoči dimniki par-nikov se prikazujejo na vseh straneh obzorja, norveška barka zavozi k nam in nas prosi s signali za navedbo višine, na kateri se nahajamo.
Harmonike, ki so bile tako dolgo pokopane, so zopet prišle na dan, pozabljeno je vse trpljenje, ves strah. Metodistični pridigar je zibral krog sebe majhno Sredico, ki čepi po tleh in hvali Boga, ker nam je ohranil življenje. K temu pa prepeva kuhar v kombusi in dela peklenski ropot s svojimi lonci.
Ladjo so izplaknili in posnažili, pilot je prišel na krov, potniki so hodili okrog
v svojih" prazniških oblekah' in moj sopotnik je bil zopet na nogah.
Tedaj vstane iz morja Newyork, težak, barvit, gigantski. Skozi megleni solnčni svit trepeče mesto marmorno belo, opekasto rdeče, s tisoč ladij, ki plovejo v vse smeri, kamorkoli seže oko, plapolajo zastave. Že je segel do nas hram tovarniških valjarjev iti koles, udarcev parnih kladiv iz ladjedelnice, neskončnih strojev vseh vrst, ki obratujejo z gladkimi udi iz jekla in železa.
Dva gospoda vstopita z majhnega parnika k nam na krov. To je zdravstvena policija, ki ji potniki iz medkrov-ja moramo pokazati svoje jezike in ki nam otipava žilo. Znova vstopita dva gospoda z drugega majhnega parnika na krov. To sta norveški konzul v Newyorku in ameriški detektiv. Iščeta nekega potnika, nekega Ole Olsena, ki je ponarejal menice. In hitro imata svojega moža, njegov popis je preveč to-
čen: malo šepa in kozav je. Bil je vso pot tako tih in ponižen, zdaj je stal že malone z eno nogo na ameriških tleh in bi bil v nekaj trenutkih rešen. Tu sta prišla oba gospoda in ga prijela. Svoj živ dan ne pozabim njegovega obraza, tega spačenega obraza in drgetanja v kotih ust, ko mu je konzul čital povelje za aretacijo.
Kristen Nyke je stal na sprednjem koncu ladje, šel je vstran in ni mogel premagati svojega začudenja nad pismom, ki ga je zjutraj našel v -žepu svoje suknje in ki je vsebovalo cel šop bankovcev, res prav čedno vsotico de-setkronskih bankovcev, kot darilo za ubogega seminarista. Ni mogel umeti, odkod to darilo in je gotovo najmanj slutil, da je polovica samo delež njegovega mučitelja. trgovca.
Tako smo počasi spolzeli v newyor-ško pristanišče.
•o
Dr. VI. Travner
Čarovniški procesi na Slovenskem
(Nadaljevanje)
6.) Hrastovec. Grad Hrastovec (Gu« tenhag) na nizkem griču blizu Sv. Le« narta v SI. Gor. spada med zgodovin« sko najznamenitejše gradove na Sp. Štajerskem. Privilegirano deželsko so« diščc se je nahajalo tu od 1. 1457. ter obsegalo velik del današnjega sodnega okraja Sv. Lenart. Sodbe so se razglas ševale na prostem pred gradom. Smrt« ne obsodbe pa so se izvrševale na dveh moriščih: morišče za ženske se je na« hajalo v Črnem lesu tam, kjer se na« gne pot k. Sv. Lenartu; morišče za moške, kjer so stale tudi vislice, pa je bilo blizu trga ob potoku Vela. (Po poročilu dr. Ilauniga.) — Za časa veli« kih čarovniških procesov je bil lastnik gradu Erazem Fridrik grof Herber= stein. baron neuberški in lankovški (Neuberg u. Lankowitz), iz prastare in mogočne rodbine Herbersteinov, ki je igrala v naši zgodovini zelo važno vlo« go. Kakor mnogi člani te rodbine je bil tudi Erazem bojevit in nasilen. Vi« karju pri Sv. Lenartu je vzel samolast« no dva vinograda, ki sta bila že 40 let cerkvena last, župniku Ivanu Skuban« čiču pa dve kmetiji z vso žetvijo. Pro« dajal je cerkveno vino, svojim podlož«
nikom je prepovedal vstop v cerkvene bratovščine, izkopaval je na trškem pokopališču grobove, tako da so ležali mrliči na prostem in da so glodali psi njihove kosti itd. Imel je tudi hude spore s samostanom Admont, posebno v 1. 1680.—1688. Na ta način je povzro« čil cerkvi in samostanu ok. 3.400 fl. škode. (Orožen I, str. 185—186.) Brez« dvomno zadene njega v veliki meri krivda za strašne čarovniške in druge procese, ki so se tu vršili.*
* V okolici Št. Lenarta pripoveduje ljudstvo še sedaj o neusmiljenih hrastovških gospodih. Na Erazma Herbersteina spominja najbrže naslednja pripovedka: Na Hra« stovcu je prebival nekoč jako hud gospod, ki je neusmiljeno mučil svoje tlačane. Vca« si jim je napravil čudno gostijo. Na dvorišču je obesil na steber pečenega vola, okoli katerega so morali jezditi kmetje in trgati z zobmi meso. Kdor je bil nespreten, je bil tepen. Večkrat je vrgel tudi kakega kmeta v svoj ribnik. Ko je umiral, je postal ves črn. Zrastla sta mu tudi dva velika zoba kakor divjemu prašiču. Tulil pa je tako strašno, da so ga slišali do Drave in da so vsi iz gradu pobegnili. Ko so se vrnili, je ležal arof mrtev in popolnoma ČMi sredi soba Med pogrebom je nastal
7.) Zgodovinsko znameniti "grad Fur* berg na visokem hribu nad Dravo med Mariborom in Ptujem se omenja že le* ta 1130. Deželsko sodišče s 18 občina* mi je obsegalo ozemlje med Dravo (od Sv. Petra do Dupleka) in črto Pečica— Jablane. Koncem 16. stoletja (do leta 1603) sta bila lastnika gradu Franc in Ambrož Stubenberg oba vneta prote* stanta in nasilneža. Od 1. 1603.—1619. je bil lastnik gradu Fridrik Herberstein; od tega časa pa do 1. 1666. so bili last* niki baroni Wechsler, ki „o prodali grad zopet Herbersteinom. L. 1712. je bila lastnica gradu Kristina Kresceneija grofica Herberstein om. grofica At« tems. (Janisch i. dr.)
2. Neprivilesirana dežeslka sodišča
1.)	Laško. Sodišče je bilo v posesti lastnikov gradu ki se omenja že leta 1147. Področje sodišča je segalo od Drave pri Trbovljah do Voglajne pri Rifniku (Sv. Jurij) ter obsegalo tako ok. 20 občin. Glasom zapisnika v ur* barju iz 1. 1621. so se vršile razprave »pod milim nebom po krvnem sodniku na trgu v navzočnosti tržanov, drugih od lastnika graščine naprošenih oseb, prisednikov, zagovornikov in rablja na stroške graščine.« Ječa je bila v ne* kem pustem stolpu poleg gospoščin* skega urada (sedaj Pogorišče); mori* šče pa na griču, ki se nahaja na zgor* njem polju nedaleč od današnje železni* ške proge (»za gavgami«). Tu so stale vislice še do leta 1829. Za časa čarov« niških procesov je bil lastnik gradu Ivan Vajkart grof Vetter (1665—1695) iz znane, še obstoječe rodbine Vetter pl. Lilie. (Orožen IV.)
2.)	Grad ali Podgrad pri Sv. Juriju ob j. ž. je bil v posesti rodbine Ander* burg. Meje sodišča niso znane. Grad je sedaj razvalina. (Lapajne in dr.)
3.)	Šmirenberg. To sodišče je obse* galo ozemlje med Svečino, Lučanami, Čemeriško grabo in Dravo. L. 1677. je bil lastnik gradu Ernsf Franc Jožef baron Jabornig (Janisch str. 834). Tudi ta grad je sedaj razvalina.
4.)	Konjice. Deželsko sodišče so ime* li lastniki gradu. Do 1. 1671. je bil last* nik znani grof Erazem Tattenbach, ki
strašen vihar. V krsti se je slišalo čudno ropotanje. Ko so krsto odprli, so našli v njej samo škornje — truplo pa so odnesli hudiči. V sobi, kjer je grof umiral, še se* daj straši. (Pajek, str. 184.) — Hrastovec je znan tudi po svojih strašnih procesih zoper detomorilke (Janisch).
je bil radi veleizdaje v Gradcu umor* jen. (26. 11. 1671.) Nato so kupili grad menihi žiškega samostana, ki so ga_po* sedovali do r^zDusta samostana (1782). Sodišče je obsegalo prilično sedanje ozemlje okrajnega sodišča. Upravitelj sodišča je bil 1. 1782. Jurij Primož Su« ša. (Janisch, Mell * Pirchegger.)
5.)	Sv. Trojica pri Podlehniku v Ha= ložah. Posestniki tega sodišča so bili ptujski dominikanci, ki so upravljali posestvo in sodišče po svojih proku* ratorjih. Ob času čarovniških proce* sov (1695—1701) je bil prokurator Alan Peer. (Mell * Pirchegger i. dr.)
6.)	Borl( Ankenstein) ob Dravi pri Ptuju. Grad se omenja že 1. 1199. De* želsko sodišče je obsegalo 24 občin na ozemlju med Dravo (od Sv. Vida do završkega mlina) do hrvatske meje. Lastniki gradu so bili od 1. 1639.—1801. grofi Sauer (od 1677 Jurij Fridrik). (Mell * Pirchegger.)
7.)	Slednjič se omenja v čarovniških procesih grad Turniše pri Ptuju (sezi* dan 1. 1694). Bil je v posesti grofov Thurn, ki so imeli pravico »pomirja«. Pod grad je spadalo 15 občin. (Rajšp.)
III. poglavje Uradne osebe in kazenski stroški
'A. Uradne osebe.
Kakor pri vseh kriminalnih proce* sih so sodelovali tudi pri čarovniških procesih naslednje uradne osebe: 1. sodniki; 2. prisedniki; 3. pisarji; 4. ob* tožitelji; 5. zagovorniki in 6. rablji.
1. Sodniki
a) Sodniki deželnih sodišč v mestih, trgih in na deželi niso opravljali samo sodnih poslov kakor današnji sodniki, temveč so imeli tudi razne politične in gospodarske agende. V mestih in v tr* gih so imeli meščani na zasedbo teh mest večji ali manjši vpliv, kakršne so bile pač slobodščine (privilegiji), ki so jim jih podelili vladarji: včasi so imeli pravico sodnika predlagati, vča* si ga pa za gotovo dobo (navadno eno leto) voliti. Od 16. stoletja dalje se vedno bolj uveljavlja načelo, da mo* ra deželni knez izvoljene sodnike po* trditi. V posameznih primerih so de* želni knezi tudi sami imenovali sod* nike. Prvotno so bili mestni (trški) sodniki obenem poglavarji dotičnih občin. Od 15. stoletja dalje pa se po* javijo poleg sodnikov mestni in trški
župani, ki izrinejo kmalu sodnike iz njihovih vodilnih mest. Odslej so imeli tudi župani civilno sodstvo, med tem ko so »sodniki« opravljali službo krvnih sodnikov. Znak krvnega sodni* ka je bil meč. Seveda se je v poznej* šili časih zahtevala od sodnikov stro* kovna izobrazba. Sodniki so imeli de* lež na sodnih taksah (Sporteln) in globah. Razen tega so sprejemali bo* disi v denarju bodisi v naravi razne dajatve posebno od rokodelcev in obrtnikov, ki so stali pod njihovo po* sebno zaščito. Tako so sprejemali n. pr. sodniki v Mariboru v tem času letno od vsakega gostilničarja po pol marke, od mesarjev 13 mark in 3 po* jedine, od pekov 9 mark, od usnjarjev 3 gostije, od svečarjev 10 funtov vo* ska itd. (Puff II. str. 108.) Tudi je imel dohodke nekaterih mestnih zemljišč, ki pa so bili zelo pičli.
Sodniki na deželi so bili napol usluž* benci sodnega gospoda, napol samo* stojni. Tudi ti so sprejemali deleže taks in glob; razen tega so imeli ha* sek gotovih zemljišč itd. Zgodilo se je celo, da so ti »zasebni kriminalni sodniki« vzeli sodišče proti določeni najemnini v zakup. Da niso bili zgolj uslužbenci vsakokratnega sodnega go* spoda, dokazuje najbolje dejstvo, da jih je potrdil v službi vsako leto de* želni knez, ko so morali (o Sv. Treh kraljih) prositi za potrdilo (Bannleihe). (Planner, Bvloff.)
Sodniki neprivilegiranih sodišč so se ločili od svojih stanovskih tovari* pev pri privilegiranih sodiščih v bist* vu samo v tem, da niso smeli izrekati smrtnih obsodb. Primerjati iih more* mo torej z današnjimi preiskovalnimi sodniki. Navadno so bili obenem graj* ski oskrbniki.
V naslednjem navajamo nekatere mestne, trške in graščinske sodnike, ki so vodili čarovniške procese. Se* znam seveda ni popoln, ker imamo o mnogih čarovniških procesih le krat> ka poročila, da so se vršili brez na* vedbe imena sodnika in ker ohranje* ne listine niso popolne. Življenjepis* nih podatkov o sodnikih imamo le prav malo.
MARIBOR: 1. Prvi čarovniški sod = nik, ki ga poznamo, je bil mariborski mestni sodnik J uri i Krejač (Creatsch), ki je 1. 1546. vodil »z nekaterimi go* spodi iz mesta in okolice« veliki ča* rovniški proces. Kot sodnik se ome* nja že 1. 1535. Razen tega ga poznamo
iz neke listine od 20. dec. 1527. (Bvloff, Puff i. dr.) 2. Sebastjan Wagner je bil sodnik v procesu 1. 1586. (Puff II 118). 3. Matija Duller (1611). 4. Andrej Schloligo (1711 — 1716), ki je vodil zadnji znani mariborski čarovniški proces. Za mesto si je pridobil več za* slug.
PTUJ: 1. Vincenc Caccia, iz znane mariborske rodbine (1660). — 2. Janez Tobitscher (1694) (Rajšp).
ORMOŽ: Janez Jurij Franc pl. Will, sodnik v Ormožu in v Ljutomeru je vodil 1. 1677. (najbrže tudi 1. 1669.) ča* rovniške procese v Ormožu. Iz nje* govih lastnih poročil izhaja, da se je moral mnogo baviti z bogoslovno in juridično literaturo o čarovništvu in da je imel nedvomno zelo živo fan* tazijo. Tudi je bil zelo krvoločen. (Več glej omenjene procese.) (Kovačič, Sre* dišče).
LJUTOMER: 1. Gašpar Megge (1613). — 2. Blaž Mencinger je bil 1. 1673. oskrbnik Dolnjega gradu, od
1764. — 1680. pa sodni oskrbnik v Cvenu, Pozneje je bil zopet v Dolnjem gradu. Omenja se skupno z občinskim svetnikom Lovrencom Mikšo v čarov* niškem procesu I. 1685. — 3. Gregor Varašič, trški sodnik in župan se je boril neustrašeno za trške pravice. Tu* di je imel pozneje z dolnjegrajskim graščakom hude spore. Omenja se v procesu dne 29. avg. 1690. — 4. Eden najhujših preganjalcev čarovnic v na* ši domovini, ki je spravil na drugi svet največ čarovnikov in čarovnic, je bil krvni sodnik dolnjegrajske graščine Ivan Ludvik Lacherer (Lohrer). Ta mož se je baje ponašal, da je dal se* žgati v dveh letih 41 čarovnic. Ko so se začeli zaradi tega nečloveškega po* stopanja pritoževati tržani in brane* ški graščak Tomaž Ignac pl. Mauer* burg, je poslala vlada v Ljutomer de* želnega krvnega sodnika iz Gradca dr. Janeza Tillericha* ter odstavila te* ga okrutneža. Dne 5. nov. 1690 jje poročal ljutomerski tržan Janez Obran, da se je ta gospod izrazil, da so po njegovem mnenju vse ljutomerske tr* žanke čarovnice, ki bi se morale s svo* .iimi deklami vred izročiti deželskemu sodišču. L. 1591. je Lacherer natiho* ma zapustil Ljutomer, ker bi sicer naj* brže prišel sam na grmado ter vsto* pil v službo ogrske grofice Rozine Radtkay. Ta je morala plačati dolnie* grajskemu graščaku še 50 fl za škodo, ki mu jo je napravil Lacherer. Ta sod*
nflc ima "Erezclvomno največjo »zaslu« go« zato, da nadkriljuje Ljutomer po številu čarovniških žrtev zdaleka vsa druga deželtika sodišča na bivšem Spod. Štajerskem in menda v Slover.iji vobče. (Kovačič Ljutomer 162, Gubo Stmk Verg. 154, Gruden 1082).*
HRASTOVEC. Kakor se »odlikuje« Laeherer po številu svojih žrtev, tako se »odlikuje« hrastovški krvni sodnik Volk Lovrenc Lampretič (v spisihi Lampretitseh, Lampertitsch in Lam« proditsch), ki je vodil zloglasne hra« stovške procese (1661 — 1673), po svo« ji nepopisni bestijalnosti. Po svoji kr« voločnosti se more ta mož primerjati le z najhujšimi krvoloki, ki jih pozna človeška zgodovina. Prvotno se poja« vi v spisih kot prisednik; kmalu nato pa kot sodnik (Bannrichter). Iz nje« govega imena in iz dejstva, da naha« jamo v njegovih spisih često sloven« ske izraze, moremo sklepati, da je bil ta strašni preganjalec čarovnic naš ožji rojak. Tudi se omenja v tem čas su nek gostilničar istega imena pri Sv. Lenartu. — Kot graščinski oskrbniki se omenjajo v tem času Jakob Oderth, Franc Rižnar (Rissner) (1661) in Jurij Schosster (1673). L. 1695. se omenja kot krvni sodnik Ivan Hefi (Janisch).
GORNJA RADGONA: 1. Janez Wendteysen (1661). Omenili smo ga že kot jurističnega pisatelja. — 2. Franc Jožef Kukec. Bil je izobražen in pa« meten mož, ki je zaman skušal zlepa poravnati zadnji (veržejski) čarovnic ški proces iz 1. 1744. -— 1746., radi če* sar je imel s tržani (Veržejci) in vla« do mnogo neprijetnosti. (St. G. BI.)
b) Deželni krvni sodniki
C. 1510. so prosili štajerski deželni stanovi cesarja Maksimiljana v Augs« burgu, naj ukaže po vzgledu drugih dežel tudi štajerskemu deželnemu glavarju imenovati posebnega sodnika za Štajersko, da bodo ceste bolj varne in da se bodo zločini po zaslugi ka* znovali. Cesarju se je zdela zadeva tako važna, da si je pridržal ijneno« vanje tega sodnika, ko pride na Štajer« sko. To je tudi kmalu storil. Novi sodnik se je imenoval cesarski glavni krvnik sodnik (kais. General«Bann« richter) ter je imel svoj sedež v Grad«
* Gubo (Stmk. Verg. str. 154.) in po njem Kovačič (Ljutomer str. 162.) navajata napačno ime Ttilbrich. Pravilno ime Tillerich izhaja iz več sodobnih kazenskih, spisat.
cu. Štajerska Karolina urejuje Belo« krog tega sodnika zelo natančno v pos sebnih členih. Toda kmalu se je izka« zalo, da sam tak sodnik ne more iz* vrševati svoje službe: saj je bil pri« stojen za vsa deželska sodišča, ki ni* so bila privilegirana, oddaljenosti so bile prevelike in vrhu tega je imel še razne druge posle. Zato je bil 1. 1614. (po Plannerju str. 44) imenovan za celjsko okrožje, ki je imelo privilegij rano stališče in svojega lastnega vice« doma, lasten deželnoknežji krvni sod« nik s sedežem v Celju in z donečim uradnim naslovom »der landesfuerst« lichen Durchlaucht und einer ehrsa« men Landschaft in Steyer etc. ge« schworener paanrichter der fuerstli« chen Grafschaft Cilli«. Pozneje je bil tudi za Zgornje Štajersko (s sedežem v Leobnu) imenovan posebni deželni krvni sodnik.
Za naše razmere prideta v poštev samo celjski in graški sodnik. Mejo med območjema obeh sodnikov je tvorila Drava. Vsakemu teh sodni? kov sta bila prideljena sodni pisar in rabelj. Vsi trije so potovali skupno po določenem okrožju od kraja ilo kraja in od graščine do graščine, za« sliševali »inkulpate« z »ostrimi vpra« šanji« (torturo) ter spravljali zločin« ce na drugi svet. Lahko si predstav* ljamo, kako okorno in drago je bilo tako postopanje. Večkrat je preteklo po več mesecev, preden je utegnil priti sodnik z obema neločljivima to« varišema na kako oddaljeno deželno sodišče. Medtem so morale žrtve vz* dihovati v strašnih ječah. Po naših pojmih je bila taka justica precej srednjeveška; tem,bolj čudno se nam zdi, da je obstajal ta inštitut krvnih sodnikov še do 1. 1850. (Zadnji krvni sodnik Pavel Kopper je postal tega leta viš. dež. sodni svetnik pri c. kr. deželnem sodišču v Celiu). Poleg te« ga ie deželni krvni sodnik nadziral sodišča (posebno, če so imela dovolj sposobnega osobja in če se pravilno vodi sodna knjiga, ječe, če so jetniki dovolj zavarovani, če so moški lo« čeni od žensk itd.), zastopal od slu« čaja do slučaja kakega »privilegirane« ga sodnika«, poročal o delovanju so« dišč vsako leto vladi itd. Za svoj trud je sprejemal sodnik od vlade oziro« ma od stanov zase in za svoja tovari« ša letno plačo, ki pa se je pri tedanjih' skrajno slabih finančnih razmerah! dežele dokai neredno izplačevala.
— 223 —
Venezuela
Izmed držav Južne Amerike je nemara Venezuela večini naših čita-teljev najmanj znana. Naslednji članek je spisal venezuelski novi« nar Humberto Tejera v peruan-skem listu »Amante«.
Venezuela zavzema površino nad 1 milijon četvornih km. Andi in primorsko gorovje pokrivajo četrtino tega ozemlja, -drugo četrtino zavzemajo pašniki, ostalo pa guayanajs'ki gozdovi. Slednji so skoro docela neobljudeni in tudi pašnike Pampasa naseljuje malo ljudi. Skoraj vse prebivalstvo, ki šteje 3 milijone duš, biva tedaj v goratih krajin. Vzlic temu ima Venezuela skoraj toliko poljedelske zemlje kot Argentina, a tudi za živinorejo so pogoji tako ugodni, da bi lahko dajala vsaj tretjino tega, kar daje Argentina, to se pravi: desetkrat toliko kot daje sedaj. Doslej so ovirale razvoj Venezuele klimatske razmere (tropsko podnebje) in silno razširjene tropske bolezni, ki so samo visoko v gorah nekak pojav. Toda znano je, da je ustvaritev zdravejših življenskih pogojev zgolj gospodarsko vprašanje.
Venezuela ima mnogo -naravnih pridelkov. Zlato in baker sta poglavitni izvozni rudnini. Živinoreja se tudi razvija in v zadnjih letih že opažamo izvoz venezuelske živine. Pred petimi leti je ta dežela izvažala v glavnem kavo, ka-kao in kože; zatem je nastopila doba petroleja. Venezuela je poleg Brazilije in Kolumbije največji piroducent kave v Ameriki. Njen pridelek kave znaša približno 1 milijon vreč na leto, pridelek sladkorne pese 20.000 ton5 goji pa se tudi bombaž.
Odkar »vlada« prezident Castro, si je general Juan Vicente Gomez, ki je postal najprej podpredsednik republike, potem pa dosmrtni diktator, prisvojil najboljšo zemljo in industrijska podjetja v deželi. Ta »vzorni« državnik je postal eden največjih južnoameriških milijonarjev.
Venezuela ni industrijska dežela v pravem pomenu besede, lahko pa to postane, ker ima zelo mnogo železa, kuriva in sirovin. V produkciji nafte zavzema drugo mesto na svetu, vendar nič ne napreduje v destilaciji in predelavi; angleško-holandski podjetniki so ustanovili svoje rafinerije na holand-skem otoku Curacao, ki leži blizu yei
nezuelske obale, dočim severni Američani prevažajo venezuelsko nafto kar v Zedinjene države.
Venezuela ima štiri reke, ki so na kakih 18.000 km plovne za parnike. Toda te reke se izlivajo v O-rinoco in ma-racaibsko jezero, kjer so kraji zelo slabo obljudeni, tako da s svojo -plovnostjo kaj malo koristijo. Tudi niso dostopne kolumbijski, brazilski in mednarodni trgovini, zato je njihov gospodarski razvoj enak ničli. Dolžina železniškega omrežja, ki pa je 'bilo zgrajeno že pred kakimi petdesetimi leti, ni večja od 1000 km. V letu 1908. je začela Go-mezova vlada graditi ceste. Izprva je bil ta sklep sprejet simpatično, kmalu pa so morali ljudje opaziti, da je bila zgradba cest samo pretveza, pod katero so se skrivale velikopotezne sleparije z državnim denarjem. Tisoče političnih osumljencev in vseučiliških dijakov, ki se niso strinjali z vladno politiko, je bilo prisiljenih, da delajo kot kaznenci na cestah-
L.1894. je štela Venezuela približno 2.4 milijona prebivalcev. Danes, po 35 letih, iznaša število prebivalstva komaj 600.000 več. V tem času se je število prebivalstva v Kolumbiji, Argentini, Mehiki in sploh skoraj v vseh južnoameriških državah znatno bolj dvignilo. Celega stoletja je bilo treba, da se podvoji prebivalstvo glavnega mesta Caracas. Ne čudimo se, da prebivalstvo te dežele vzlic prirodnemu bogastvu tako slabo narašča, če vemo, da državljanske vojne in brutalne diktature ovirajo v Venezueli vsak napredek.
Otroška umrljivost je v glavnem mestu Caracas večja od števila porodov. Dr. Luisa Razettija. ki je bil to pred nekaj leti dokazal z zanesljivimi številkami, je vlada zaradi njegovih znanstvenih študij izgnala iz dežele. Caracas in Maracaibo so edina mesta, Čijih prebivalstvo je v zadnjih letih zaradi priseljevanja s kmetov nekaj -naraslo. V Va--lenciji, Meridi, Ciudadu Bolivar in v drugih mestih se število prebivalcev stalno znižuje. Po uradnih podatkih se v Venezueli narodi vsako leto 85.000, umrje pa 55.000 -otrok.
Po Gomezovi statistiki- živi dobrih 10.000 Venezuelcev v tujini. To so brez dvoma samo oni, ki so jih sprejeli v svoje liste venezuelski konzulati in ki .vzdr-
žujejo vezi z njimi. Velika večina izven svoje države živečih Venezuelcev pa sploh nima stikov s konzulati, ker sovražijo Gomezovo tiranijo. Tujci in na-rodno-gospodarski strokovnjaki sodijo, da je v zadnjih letih zapustilo to deželo iz političnih razlogov, .več ko 300.000 ljudi.
Za leto 1928/29 izkazuje budžet 195Vz milijona bolivarjev; 98.2 milijona, torej približno polovica, gre za javna dela. Znano pa je, da se le-ta izvršujejo po večini s prisilnim delom, zato general Gomez in njegovi prijatelji vtaknejo največ tega denarja v lastne žepe.
Treba pa je priznati, da so se pod Go-mezom zelo zmanjšali vnanji državni dolgovi. L. 1912. so znašali 181 milijonov, 1928 pa samo še 78 milijonov bolivarjev. Sedanji dolgovi Venezuele, ki niso višji od 20 milijonov dolarjev, so spričo velikega prirodnega bogastva te dežele zelo neznatni, zaradi česar se ji ni bati, da bi se v njene notranje zadeve vmešavale tuje države.
Gomez opravlja dela na svojih" posestvih in rudnikih največ z vojaki. Njegovi dninarji dobivajo mizerne mezde. Ko so jele inozemske družbe za izkopavanje nafte plačevati svojim delavcem višje mezde in je diktator Gomez, največji živinorejec in poljedelec Venezuele, ugotovil, da ga njegovi delavci zapuščajo, je enostavno zabranil inozemskim družbam plačevanje višjih mezd nego veljajo na njegovih velepo-sestvih. Posledica je bila, da so si Ame-
ričani in Angleži naročili zapadnoindij-ske črnce in tako vidimo, da se v Venezueli razvija polagoma enak rasni problem kakor v Panami in v srednjeameriških republikah, kjer gospodujejo severnoameriški magnati bananskih plantaž.
Za šolstvo gre v proračunu Venezuele komaj 9 milijonov bolivarjev, torej manj nego borih 5%. Več ko 80% prebivalcev je nepismenih. Spričo takih razmer ni težko vzdržati diktature, težko pa se je boriti v tej deželi za napredek in za najbolj preproste človeške pravice.
O RAZVOJU ČLOVEKA
sodi znani ameriški antropolog dr. Aleš Hrdlička (Čeh po rodu) v svojem najnovejšem predavanju, ki ga je bil imel pred nekaj dnevi v filadelfijskem filozofskem društvu, da bo prinesel razne izpremembe. Doslej se je človek razvijal po volji in okusu prirode, poslej pa, ko ie spoznal njeae sile, bo sam vplival na svojo obliko. Nastale bodo izpremembe v postavi, lobanji, delih obraza, zobovju, udih in nekaterih notranjih organih. Največje izpremembe pa čakajo živčevje, možgane in čutila.
Lesorezi v današnji števiijki so delo slikarja grafika E. Justina
Današnja umetniška priloga
V dneh, ko se je izvršil na Bledu krst tretjega jugoslovenskega	kralje>
viča, ki je dobil ime Andrej, prinašamo reprodukcijo fotografije	Slavka OVengarja: »Kraljevi grad Suvobor na Bledu«.
«ŽIVLJENJE IN SVET* stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se vri upravi. Ljubljana, Knafljeva ul. 5. i Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja.
na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tisk&rnarja Fran Jezeršek. » Vsi v Ljubljani,
Kraljevi grad Suvobor na Bledu