J UM J - 6
LA PAZ <|IJE «ILIEREN LOS OBISPOS
En la asamblea plenaria tl« la Conferencia Episcopal Argentina, nuestros pastores tlieron a conocer esta “Exhortaciön por la paz”
“'Los obispos de la Argentina nos hemos reunido en asamblea anual estatuitaria.
Lo haoemoa en un moment o ‘crucial’ para el pais.
Es evidente que nue.stro pueblo vive dias particularmente tensos. La Argentina esta de nuevo en pose-sion de la soberania de sus Malvi-nas, con un derecho que ha venido reclamaindo durante Idi) anos; y que ha obtenido en forma časi incruen-ta.
Compartimos la alegria con nuestros ciudadanos por la imtegridad de nuestro suelo, pero tambien el te-mor de todos: la preocupacion de una guerra de consecuencias impre-visibles.
Para evitarla, gobernantes y bo-bernados deberän empenarse en tra-bajar con decisićn, magnanimidad, humildad y sentido del bien comün.
Los argentinos que hoy vivimos no conocemos la guerra, pero quie-nes la han sufrido comprenden cuan-ta razon itiene la Iglesia cuando dice que ‘la guerra es el medio mäs cruel e ineficaz de resolver los con-flictos’ (Juan Pablo II); y por lo tanto que ‘nada se pierde con la paz; todo puede perderse con la guerra’ (Paulo VI).
Por eso hoy los obispos reiteran a los fieles: Sigamos construyendo la paz para ganar la paz.
Se la ganarä en la mesa de las negociaciones, como lo pide Juan Pablo H en su carta al senor presi-dente de la Naciön, esperando que se aprovecharän todas las posibili-dades para que dentro de la justicia pueda en/contrarse una solucion pa-cifica.
Ademds, los cristianos sabemos que la paz se gana de rodillas ante el iSenar de la Paz; ante el Senor que en su Resurreocion nos tra-jo como saludo su deseo de paz; quien, para merecernosla soporto la ignominia de la muerte en cruz y sali'6 victorioso del sepulcro.
Si seguimos la voz del que ini-ci6 la reconciliaddn de los pueblos, obtendremos que do.s p-ueblos cristianos, a pesar de sus divergencias, lleguen a ser pueblos hermanados, que encuenitren caminos conducentes a una solucion.
Por elilo, en todo ambiente: tem-plo, hogar, escuela, hospital, lugar de trabajo, se reza fervientemente por la paz; se pide al Senor pruden-cia y fortaleza para que nuestros gobernantes sepan y puedan ganar 'a paz.
Los obispos segumos alentando esta plegaria, que tambien aebe es-tar acompanada de penitencia y con-versiön; libre de todo odio, aun ha-cia aquellos que hoy aparecen como adversarios, pero son nuest'os ami"
1 DUHOVNO vT ŽIVLJENJE
LETO 49	JUNIJ 1982
Mučenišivo
in pričevanje
Junij je posvečen vsakoletnemu spominu mueeništva vseh protikomunističnih borcev in vseh žrtev komunistične revolucije v Slove-je pa junij tudi vsakoletni opomin in ^vzpodbuda vsem nam za Pričevanje vere proti brezboštvu, za pričevanje svobode duha proti totalitarizmu v življenju na sploh, opozorilo k spoštovanju prave vred-I,°sti človeške osebe, neminljivih verskih in Boga vrednih vrednot.
Z vsemi, ki so s prelitjem svoje krvi dali najvišje pričevanje Vere in ljubezni, smo v Kristusu-Mučencu v najtesnejši zvezi (II. vat. c- zbor, C 50). Naloga Cerkve je, da se pod vodstvom Sv. Duha neprestano prenavlja in očiščuje. To pa dosega predvsem s pričevanjem žive in zrele vere, ki je tako vzgojena, da je sposobna težavam Jasno zreti v obraz in jih premagovati. Sijajno pričevanje takšne ve-re so dajali in dajejo premnogi mučenci (CS 21). Ti se niso bali ugo-'arjati javni oblasti, ko je ta nasprotovala božji volji: „Boga je treba bolj poslušati kot ljudi“ (Apd 5, 29). In po tej poti so hodili našteti mučenci in verniki vseh časov in krajev (VS 11).
Ker je Jezus, božji Sin, svojo ljubzeen pokazal s tem, da je dal C'nje življenje za nas, zato nima nihče večje ljubezni, kakor kdor na svoje življenje zanj in za brate (prim. 1 Jan 3, 16; Jan 15, 13). Se °d prvih časov so nekateri kristjani bili poklicani in vedno bodo Pnklicani, da pred vsemi, zlasti pred preganjalci, dajejo to najvišje Pričevanje ljubezni. Zato ima Cerkev mučeništvo, s katerim učenec Pnstane podoben Učeniku, za odličen dar in za najvišji dokaz Iju-Pezni. čeprav je to dano le maloštevilnim, pa je vendar tre-a> da smo vsi pripravljeni priznavati Kristusa pred ljudmi in ho-
diti za njim po poti križa v preganjanjih, ki Cerkvi nikdar ne manjkajo (C 42).
Večini kristajnov pa nam je dana možnost in dolžnost, da pričamo za vero in Boga ne z mučeništvom, ampak z življenjem. Mnogo ljudi more slišati evangelij in spoznati pravo podobo vere samo po bratih-kristjanih, ki so jim blizu (LA 13). Kajti kristjani, naj živimo kjerkoli, bi morali z življenjskim zgledom in s pričevanjem besede tako razodevati novega človeka, ki smo ga oblekli s krstom, da bi drugi ljudje videli dobra dela in tako globlje dojemali resnični smisel življenja in vseobsegajočo vez človeškega občestva (M 11). Naša glavna naloga, v katerikoli življenjski dobi, je pričevati za Kristusa z življenjem in besedo v družini, družbenem krogu in na področju poklicnega dela (M 21).
Bodisi za mučeništvo kakor tudi za življenjsko pričevanje je potrebna notranja in stalna zveza z Bogom. Vsi Kristusovi učenci bi morali biti stanovitni v molitvi in skupno hvaliti Boga (prim. Apd 2, 42-47) ter dajati sebe v živo, Bogu prijetno daritev (prim. Rimlj 12, 1), po vsem svetu bi morali pričevati za Kristusa in dajati odgovor tistim, ki hočejo vedeti za razlog našega upanja v večno življenje (prim. 1 J’et 3, 15). Na ta način uveljavljamo splošno duhovništvo vseh krščenih v prejemanju zakramentov, v molitvi in zatajevanju, s pričevanjem življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo (C 10).
Verniki smo s krstom določeni za bogoslužje krščanske vere io smo dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki smo jo po Cerkvi prejel* od Boga. Zakrament birme nam nalaga strožjo dolžnost, da kot resnične Kristusove priče hkrati z besedo in dejanjem razširjamo in branimo vero. Začenši v domači cerkvi — družini, so starši svojim otrokom z besedo in zgledom prvi oznanjevalci in prve priče vere (C 11).
Vsak od nas, vsi krščeni, vse božje ljudstvo je deležno Kristusov« preroške službe s tem, da razširjamo živo pričevanje za Kristusa predvsem z življenjem vere in ljubezni ter prinašamo Bogu hvalno daritev, sad ustnic, ki slave Njegovo ime (prim. Hebr 13, 15; C 12).
V današnjem svetu, kjerkoli pač živimo, nas Bog kliče, da hi z izvrševanjem svoje lastne naloge in ob vodstvu evangeljskega duha kakor kvas od znotraj prispevali k posvečevanju sveta in da bi na 1** način predvsem s pričevanjem svojega življenja in z žarom svoje vere, upanja in ljubezni razodevali Kristusa drugim (C 31).
Oboje je potrebno za rast božjega kraljestva na zemlji, mučeništvo in pričevane. Mučenci so padli, nadaljujmo njihovo delo kot priče. Oni so izpričali vero in zvestobo Bogu ter domovini s smrtjo, nam je dano, da to izpričujemo z življenjem!	J. Re>
•Rusovo spremenjenje na pori Tabor (Rafael, detajl), podoba in zagotovilo "jegovega poveličanja in tudi poveličanja njegovih mučencev in pričevalcev.
Poslanica mrtvih - živim
V imenu božjem — mrtvi živim pozdrav!
Pozdrav iz smrtne tišine grobov, pozdrav iz objema drevesnih korenin, pozdrav iz teme rodovitne prsti, iz blagoslovljene zemlje-matere. Pozdrav iz kraljestva svojega.
Mi pričakujemo vstajenja!
Vsi smo eno! Nekoč smo srečali lepo, večno mlado deklico s sanjavimi očmi in s črnimi lasmi, v beli obleki in z nasmehom na ustih.. . Prišla je iz mračnega svetišča in pristopila k vsakemu izmed nas: „Gospod kliče!“ In začutili smo njen sladki poljub na svojih ustnicah : v sončnem poldnevu, v tihem večeru, v zvenenju noči, na polju, v tovarni, v kraljevskih dvoranah, v viharju topov in zadahu krvi... In padli smo vznak in uprli pogled v nebo kot začudeni otroci, ki prvič zagledajo zvezde...
Neskončno dobra je smrt v božjem naročju!
Zakaj ste jokali takrat? Mati in oče, brat in sestra, mož in žena?
Bog je nadvse dooer. Kot o-krepčujoča ilnata posoda so njegove dlani. Trudne smo prišle ovce k Dobremu Pastirju. Pritavali smo iz smrtnih senc v domovino svetlobe in angelske pesmi. Nam je zdaj dobro.
Pred rajem nas je čakala nebeška Gospa. Vsa je žarela v svoji svetlobi; sprejemala nas je pod
Svoj plašč in nas vodila skozi slavolok zmage v božje domovanje.
Zakaj ste jokali takrat, ko smo mi prepevali himno zmagoslavja?
Zakaj so bile žalostne vaše oči, ko smo se smehljali v najvišji sladkosti ?
Pričakujemo vstajenja in življenja v prihodnjem veku!
Truden, ranjen, lačen, do smrti preplašen se je privlekel vojak do vrat nebeških. Kri mu je lila iz ran, težka, črna kri; v trepetajočih rokah je nosil svojo dušo v škrlatni posodi. Zdaj se je spočil in rane so se zacelile.
Počiva v miru!
Izmučena delavska dlan je omahnila v poslednjem križu; mrtvaški zvon je preglasil tuljenje siren. Bog je najvišji in poslednji gospodar.
Počiva v miru!
Kmet je popustil svoj plug in se poslovil od dobrih konj. Zgrudil se je v svojo zemljo, v globoko, rodno zemljo-hraniteljico. Božji kruh mu je bil poslednja večerja. Počiva v miru!
Otrok je zajokal in mati se je sklonila v večnost. V tihi noči se pogovarjata s svojim detetom, ki sanja o božji ljubezni.
In mati počiva v miru!
Zapisali so poslednji stavek, izgovorili zadnjo besedo. Molk je legel na njihove ustnice, mir v nji-
hove
Sela.
duše, blagoslov na njihova
materin poljub. Smrt je odrešujoča kot sveto odpuščanje...
Mrtvi živim pozdrav in vse dobro !
Odpečaten nam je pečat najvišje skrivnosti. Hvala Ti, Jagnje, ki si nas rešilo!
Neskončna so nebesa in prostora je za vse! Slekli smo zemske plašče in si ogrnili škrlat večne zmage.
Z božjo krvjo je zapisano naše zveličanje na podboje nebeških duri.
S križem je zaznamovana naša steza, z ljubeznijo utrjena, z odpuščanjem blagoslovljena.
Mrtvi živim pozdrav!
Bog in ljubezen! Bog in ljubezen !
Bog je ljubezen!
Gorje vam, ki sejete sovraštvo med zbegano čredo! Kristus je v smrtni bridkosti za grešnike molil.
Oče nebeški, odpusti nam naše dolge! Izmučena so do bridkosti naša telesa in žalostna kot ovenele rože.
Počivajo v miru!
Mrtvi živim pozdrav!
Našli smo mir, mi vsi, ki ste nas kHvično obsojali in obsodili na Zeirilji, mi, ki ste nas prekleli in ZaP6čatili s pečatom svoje zmote, ki smo bili preganjani in mu-^eni, ki smo jokali in kleli..., kajti je neskončno pravičnejši in m°drejši od ljudi.
Zdaj smo združeni v večni ljubezni.
Smrt se nam je zazdela lepa kot b°žji smehljaj. Smrt je dobra kot
Ti pa *si nas ozdravil s svojo krvjo!
Mrtvi živim pozdrav in veselje, kajti neskončno dober, usmiljen in ljubeč je naš Gospod Bog!
Mrtvi iz svojega miru — živim prosimo mir.	C.
IZ KNJIGE RAZODETJA
Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah. In klicali so z močnim glasom: „Zveličanje prihaja od našega Boga, ki sedi na prestolu, in od Jagnjeta!“
In vsi angeli so stali okrog prestola in starešin in štirih živih bitij in so padli pred prestolom na svoje obličje ter Boga molili, govoreč: „Amen. Hvala in slava in modrost in zahvala in čast in oblast in moč našemu Bogu na vekov veke. Amen.“
In spregovoril je eden izmed starešin ter mi rekel: „Ti, ki so oblečeni v bela oblačila, kdo so in odkod so prišli?“ In odgovoril sem mu: „Moj Gospod, ti veš.“ In rekel mi je: To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti ter so oprali svoja oblačila in jih očistili v Jagnjetovi krvi. Zato so pred božjim prestolom in mu služijo noč in dan v njegovem svetišču in sedeči na prestolu bo prebival nad njimi. Ne bodo več lačni, ne žejni, tudi sonce jih ne bo peklo, n« druga vročina; zakaj Jagnje, ki je v sredi pred prestolom, jih bo paslo ter jih vodilo k virom živih voda; in Bog bo obrisal vse solze z njih oči“ (7, 9-17).
DeveM prvi petek v Gorjancih
Dan je ugašal v vrhovih. V zadnjih sončnih pramenih pozlačeno cvetje divjih češenj je bilo kakor prižgani lestenci v mogočni katedrali. Dolino Krke je zalival mrak. Jernej je stal na straži ob poti, ki se je vzpenjala skozi gozd. Pogled je zadiral daleč, prav do mračnega ovinka, kdaj se bo prikazal gospod kaplan iz vasi, ki bo prinesel sv. obhajilo fantom, ki opravljajo pobožnost devetih prvih petkov. Že dopoldne bi moral priti, pa še sedaj ga ni! Nekdo je prinesel v tabor, da so Italijani blokirali vas.
Jernej se je usedel v resje in se truden naslonil na deblo.
„In če ga ne bo?“ — Sklonil je glavo in zaprl za hip oči, kakor da bi’ se hotel umakniti tej kruti realnosti. Tako lepo ie bilo vsako tako jutro tam daleč, v tisti prijazni vaški cerkvici. Dekieta in fantje, saj menda nikoli ni manjkal nobeden. Župnik, begunec z Gorenjske, jih je navdušil. Tako prepričevalno jim je govoril. Bil je starejši gospod, vendar z njimi je znal biti mladenič. Bog ve, kako je bilo danes doma. Janeza, Francija in Milka so odvedli partizani
dan preje, predno je Jernej odšel so se že vrnili?
V dolini je ura bila v zvoniku.
Ob misli, da ne bo mogel dokončati pobožnosti, je Jerneju postalo hudo, da ga je težilo v prsih.
..Vendar še lahko pride," se je kotel tolažiti. „Škoda, da je ravno ®edaj na straži in to ven iz taborišča!“
Nekje od vasi so padli streli, potem spet. V odgovor jim je zareg-'inla italijanska strojnica.
»Najbrž so se srečale patrulje; 2oPet bo nemirna noč.‘ v Porcijo, v kateri je bilo za nekaj 2hc grenkega koruznega soka, ki ^ je hranil še od zajtrka, je potis-pod grmovje, da se je ubranil
skušnjavi lakote, ki je bila vedno bolj očitnejša. Že včeraj ni večerjal. Pod polnoč so se vrnili z obhoda in zanje ni nič ostalo.
Jernej je postajal nestrpen. Rad bi zaustavil čas tega petka. Noe je že pokrivala gozd z mrtvaško tenčico, pa upanje kar ni moglo umreti. Težko je čakal zamenjavo straže. Morda je pa le kaj novega v taborišču! Pričel je moliti, da bi se umiril, pa se ni dalo.
„Saj manjka komaj dobro uro do polnoči in, če ne bo gospoda, bo strto in pohojeno vse tisto lepo in idealno, dolgih osmih mesecev, ki je bilo kakor prisega mladine Srcu Jezusovemu, za rešitev našega naroda.
Spodaj v dolini je ura v zvoniku štela enajst...
Jernej se je pripravil za zameno. Poiskal je porcijo z zgoščenim sokom in jo postavil previdno v torbo.
Od tabora sem je zaslutil korake.
„Jernej!“ Dežurnega je poznal po glasu, prihajal je z novim stražarjem, in ju je pustil blizu.
„Tu nič posebnega,“ se je mudilo Jerneju. „In tam v taboru?“
„Pripravno stanje!“
„Patrulja je odšla v dolino.“
„Je prišel gospod kaplan?“ je Jernej šepnil stražarju.
„Ne, ni ga bilo in v tej uri ga tudi ne bo v to nevarno temo. Saj bi se zgubil v tej divjini.“
V Jerneju je umrlo zadnje upanje. Stisnil je puško v koščeno pest ter molče krenil za vodnikom proti taborišču. Tipajoč je poiskal svoj
„Krivda slovenske Cerkve"
Že med vojno, predvsem pa po končani drugi svetovni vojni se slovensko Cerkev doma v Sloveniji neprenehoma obtožuje kolaboracio-nizma z okupatorjem in poskusov klerikalizma v povojnem času. V-prašanje je obširno, niti zajetna knjiga ne bi bila dovolj za njegovo objektivno obravnavo. Tukaj •se dotaknimo samo nekaterih točk, ki naj bodo obenem vabilo slovenskim zamejcem ali študirajočim v Rimu, ki imajo pri roki potreben material in vire, da se temeljito in pošteno spoprimejo s tem vprašanjem.
prostor ob veliki skali in se usedel na nahrbtnik. Pogoltnil je solzo, ki ga je dušila v grlu.
,,Moj Bog, zakaj si me zapustil!“
Jernej se je čutil tako strašno samega... Da bi vsaj sonce sijalo in bi gledal gozdno cvetje, ta divja sovražna noč pa je težka, kot bi z vso silo iležala na njem.
Vzel je porcijo iz torbe, ]o objel z rokama, kot bi stiskal kelih, in nastavil na suha usta. Začutil je mrzli, zgoščeni sok v ustih, ki je bil grenkejši kot po navadi. Pogoltnil je in odstavil porcijo.
„Stoj!“ je siknil stražar na položaju in obsvetil.
Zavit v temen plašč se je stiskal zasopli duhovnik iz vasi...
Ivan Korošec
Klerikalizem
V režimskem tisku doma Cerkev pogosto obtožujejo poskusov obnoviti predvojni klerikalizem z vpo-seganjem na področja, ki ji ne pripadajo. Kaj pa pomeni beseda klerikalizem današnjim oblastnikom v Sloveniji? V Slovarju slovenskega knjižnega jezika beremo, da je klerikalizem nazor, ki zagovarja cerkveno vodstvo javnega življenja (druga knjiga, str. 332). V drugi publikaciji definirajo klerikalizem kot „dejavnost političnih in verskih organizacij, ki je inspirirana od katolške Cerkve in njenih institucij za vplivanje na javno mnenje, oziroma na politično in kulturno življenje kake države“ (Družboslovje, Leksikoni Cankarjeve založbe, Ljubljana 1979, str. 137). Obe definiciji moremo smatrati za u-radno priznani, ker drugače ne bi bili dovoljeni za objavo.
Je res bila Cerkev v Sloveniji pobudnica klerikalizma, se trudi v naših dneh za njega obnovitev 2 vposegom na področja, ki ji ne pripadajo?
Če s kakršnega koli vidika pre' študiramo zgodovino slovenskega naroda in slovenske Cerkve še posebej, lahko pridemo brez težav do spoznanja in zaključka, da se Cerkev ni nikoli zavzemala za vodstvo političnega življenja, nikoli bori)/» za oblast v družbi. Podpirala je vernike v njihovih prizadevanjih
Za pokristjanjevanje političnega, kulturnega, gospodarskega in druž-benega življenja na splošno ter priporočala ustanavljanje odgovarjajočih organizacij. Nudila jim je yodno potrebno versko orientacijo '0 tudi praktično pomoč duhovni” k°v na terenu, v zadnjem primeru Vedno z dovoljenjem in nadzor-stvom pristojnega škofa. Ta aktiv-u°st Cerkve, to je pokristjanjenje Vsoga družbenega življenja, ki ji Pr'Pada po njenem poslanstvu, je res v nasprotju z eno izmed defi-^jojj slovenskega komunizma, ki a°če izključiti Cerkev iz slovenskemu družbenega življenja in utesniti stene zakristije. Za Cerkev to Pomeni odpovedati se svojemu po-
slanstvu, voditi človeštvo k Bogu, česar ne more sprejeti v nobeni družbeni ureditvi.
Cerkev se vse od francoske revolucije naprej še posebej intenzivno trudi za reševanje družbenih vprašanj in opozarja pred zmotami. Vso težo tega dela so do novejših dni nosili duhovniki. V okrožnici Graves de communi (1901) je papež Leon XIII. uradno naročil duhovnikom, da morajo pomagati vernikom pri njihovem kulturnem in političnem delu pred nevarnostjo razkristjanjenja družbe. To stališče •.zastopa Cerkev nepretrgoma in je v novejšem času izraženo morda najbolj določno v Documentu de Puebla o evangelizaciji ljudstev Latinske Amerike (tč. 515, 516). ; Glede prisotnosti Cerkve tudi v političnem življenju pravi,“ da Cerkev smatra za svojo dolžnost in pravico, biti prisotna na tem področju življenjske realnosti, ker krščanstvo mora evangelizirati vso človeško aktivnost, vključno politično. Zato odklanja zreduciranje vere na osebno in družinsko življenje ter izključitev iz poklicnega, gospodarskega, družbenega in političnega, kakor da na teh področjih greh, ljubezen, molitev in odpuščanje ne bi imelo nobenega pomena.“ Dokument je odobril papež Janez Pavel II. S tem noče reči, da Cerkev in duhovniki lahko u-stanavljajo in v naši dobi aktivno sodelujejo v političnih strankah, obnavlja pa dolžnost in pravico Cerkve do pokristjanjenja tudi političnega življenja.
Pri tem razmišljanju ni odveč, če si postavimo vprašanje, kdaj bi naj pognale korenine klerikalizma na Slovenskem. Nekateri so mnenja, da se je ta nevarnost spočela v dobi narodnega prebujenja v preteklem stoletju, v kateri so i-meli odločilno vlogo duhovniki, tako Valentin Vodnik, Matija Majar Zilski, Božidar Raič, predvsem pa škof Slomšek (človek in kristjan v današnji slovenski družbi in Cerkvi, Ljubljana 1979, str. 18). Vsi ti duhovniki in tisti, ki so jim sledili, so ravnali po navodilih Cerkve in branili pred zmotami, obenem jia posredovali krščanske kulturne vrednote. Če ne bi imeli v tistih 'kritičnih časih teh narodnih buditeljev in poznejših, ki so jim sledili, slovenski narod nikoli ne bi dosegel zavidljivega kulturnega in gospodarskega razvoja, niti se ne bi formiral v sodoben, napreden in kulturen narod. Duhovniki, ki so po sili razmer morali nastopati v družbenem in političnem življenju slovenskega naroda zaradi pomanjkanja katoliške laične inteligence, svojega dela niso izvrševali v imenu Cerkve, ampak so hoteli osebno s predhodnim dovoljenjem pomagati ljudstvu. Cerkev kot božja ustanova pri tem delu ni iskala in niti ni imela nobenih privilegijev ali tvarnih koristi. Iskala je in reševala duše vernih in tudi nevernih. Kot v avstrijski monarhiji je tudi pozneje v prvi Jugoslaviji i-mela večkrat težak položaj in veliko ovir pri svojem poslanstvu in .delovanju, čeprav je morda kateri
izmed duhovnikov kdaj bil član poslanske zbornice ali v vodstvu politične stranke. Večkrat so duhovniki svoje udejstvovanje v druž-benem in političnem življenju prev-vzeli kot žrtev in bi ga odložili, če bi dobili laika, ki bi prevzel njihovo mesto v družbenem in političnem življenju. Celo Anton Korošec, ki je med duhovniki dosegel najvišje mesto v družbenem in političnem življenju, bi ga rad odložil, saj je prosil za izpraznjeno mesto celjskega opata. Da nihče ne bi dvomil v njegovo iskrenost, naj bodo dokaz njegova velika prizadevanja za pripravo mlade katoliške inteligence za družbeno delo in njegova pomoč revnim študentom. In že v emigraciji je pokojni prelat Odar večkrat ponovil, da se morajo slovenski katoliški laiki pripraviti za delo v družbenem življenju, ker je to njihova velika naloga in dolžnost, ter razbremeniti duhovnike, ki komaj zmorejo vedno večje zahteve in potrebe v dušnem pastirstvu.
Zaradi ekonomije prostora naj bodo te vrstice dovolj, da klerikalizem na Slovenskem ni pognal nobenih korenin in jih tudi danes ne poganja. Cerkev se ni mogla preje 5n se tudi danes ne more odpovedati svojim dolžnostim in pravicam-To pa ni noben klerikalizem nikjer na svetu in tudi v Sloveniji ne more biti.
Kolaboracija
Na cvetno nedeljo 1941 se ie začelo. Fašizem in nacizem sta raz-

kosala slovensko zemljo ob zavezništvu sovjetskega komunizma. Te-8a ne smemo pozabiti, ker so bili združeni najbolj nečloveški druž-beni in politični sistemi, kar jih Pomni človeška zgodovina. Sovjet-ski komunizem je imel takrat že na vesti približno trideset milijonov človeških žrtev, nacizem in fašizem takrat še manj, a sta se niu s svetovno morijo približala. Sovjetski komunizem, ki je z nemškim nacizmom začel drugo svetovno vojno, si je z njim razdelil Prvi vojni plen: Poljsko in baltiške države. Po krivičnem pridob-
ljeno ozemlje je obdržal tudi po porazu nacizma in za svojo kolaboracijo in izdajstvo ne čuti nobene sramote.
Nemški nacisti so zasedli največji del slovenske zemlje. Prva žrtev njihove zasedbe so bili duhovniki in po njih Cerkev ter kulturne ustanove. Duhovniki so bili prvi vrženi v zapore, zasramovani in deportirani v taborišča, na Hrvaško in v Srbijo. Njim so sledili predvsem katoliški kulturni delavci in zavedni kmetje ter delavci. Vozili so jih v natrpanih živinskih vagonih. Ko je eden izmed vlakov z deportiranci ustavil na postaji v Šiški in so z jokom prosili vsaj malo vode, ni bilo zraven nobenega komunista, da bi jim jo ponudil kljub grožnji gestapovske straže. Takrat so bili slovenski komunisti zavezniki nemških nacistov in italijanskih fašistov, ponosni, da so pomagali zrušiti takratno Jugoslavijo, v katero je bila vključena Slovenija, pozdravljali so okupatorje in ustanavljali protiimperialistično fronto. Imperialisti so takrat bili za slovenske komuniste zapadni zavezniki in njihova organizacija je bila naperjena proti njim. O tem zavezništvu sovjetskega in slovenskega komunizma s fašisti in nacisti njihovo zgodovinopisje molči, prav tako tudi o preganjanju slovenske Cerkve.
Na Gorenjskem, Štajerskem in v Prekmurju je bil slovenski človek kruto ustrahovan, v kolikor ni bil izgnan ali odpeljan v taborišča umiranja. Na Dolenjskem in No-
tranjskem so Italijani zavzeli bolj zvito taktiko, a z istim ciljem. V tem delu Slovenije so demokratične stranke in organizacije, sicer neenotno in brez povezave, ustanavljale ilegalne organizacije za borbo proti okupatorju. Organizacijska mreža se je širila tudi na podeželje. V vsakem kraju so bili zaupni organizatorji in sodelavci. To so bili prvi zametki slovenskega boja proti okupatorju.
Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo v juniju 1941 se je pro-tiimperialistična fronta slovenskih komunistov na ukaz iz Moskve prelevila v osvobodilno fronto. Šele takrat so komunisti in njihovi zavezniki oklicali boj proti nacizmu in fašizmu, včerajšnjemu zavezniku. Hoteli so monopol v vodstvu te borbe, zato jim ni šlo v račun, da so na terenu že naleteli na organizacijske skupine demokratičnih skupin. Hoteli so jih zatreti. Ker z vabili niso dosegli svojih namenov, so začeli z grožnjami. Po nepotrebnem so izzivali okupatorje, da bi jim večje preganjanje slovenskih ljudi omogočilo, dobiti jih več v svoje vrste. Na Gorenjskem je e-na nemška žrtev ali napad, povzročen po komunistih, zahteval tudi sto slovenskih življenj, na Notranjskem in Dolenjskem pa požig vasi in odgon v internacijo vseh dosegljivih moških nad petnajst let starosti. Marsikateri župnik je požig in internacijo preprečil, ker je tudi kleče prosil italijanskega poveljnika, naj odstopi od nečloveških namenov.
Italijani so se zabarikadirali v svojih postojankah, stražili le glavne prometne zveze, ostalo pa prepustili ustrahovanju komunistov. Ponoči so ti imeli prosto pot, da so se maščevali nad svojimi nasprotniki, ki so jih odklanjali, in tu in tam poškodovali kakšno prometno zvezo ali objekt. Naslednji dan so se potem Italijani maščevali nad nedolžnim prebivalstvom, ki je bilo postavljeno med dva ognja. Iz osnovnega nagiba po samoohranitvi so nezaščiteni prebivalci dolenjskih in notranjskih vasi prosili Italijane za orožje, da se bodo sami branili pred komunističnimi umori in ropanjem, če zasedbena oblast noče izvrševati svojih dolžnosti. Tako so nastale vaške straže, ki so varovale kmečke ljudi v svojem okolišu pred komunističnim nasiljem in italijanskim maščevanjem 'ter tako ohranjevale slovenska življenja in domačije na slovenski zemlji. Ker se preprosti ljudje ponekod niso mogli pogovoriti z Italijani, so se zatekli po pomoč h krajevnim kaplanom za posredovanje. To posredovanje je bilo zaprošeno največ v treh primerih. Kot skozi vso slovensko zgodovino so se tudi sedaj preprosti ljudje zatekli po pomoč k duhovniku, ki jim ni bila odrečena. Tega posredovanja zaprošeni duhovniki niso izvrševali v imenu Cerkve, prav tako niso ustanavljali nobenih oboroženih edinic, pomagali so samo svojim vernikom v skrajni nevarnosti in potrebi, če komunisti ne bi morili in ropali, do tega koraka nikoli ne bi prišlo.
Ko so v nekaterh krajih nastale večje edinice vaških straž, so ime-'e za duhovno pomoč krajevnega duhovnika, največkrat kaplana. Ta ni posegal v zadeve, ki niso spadale v dušnopastirsko skrbstvo. Škof Rožman pa ni dovolil duhovnikov kuratov samo vaškim stražam, ime-le so jih tudi partizanske skupine, v katerih so prevladovali krščanski s°cialisti. Imena takratnih duhov-uikov Mikuž, Šmon in Lampret niso neznana in so pri partizanih iz-vrševali duhovniško službo vse do-^ej» dokler niso prišli v nasprotje s cerkvenimi predpisi.
Ko so se po italijanski kapitula-c'Ji ustanovile domobranske enote, So tudi te imele svoje dušnopastir-
stvo. Pri tem se tudi ne sme pozabiti, da je na po okupatorju partizanom prepuščenem „osvobojenem ozemlju“ škof imenoval svojega vikarja, ki je skrbel za dušno-pastirstvo na tem področju, in tudi za partizane, če so to želeli. S tem je škof Rožman pokazal in dokazal, da je nadpastir vseh zaupanih mu vernikov, ni pa mogel nehati z opozarjanjem na nevarnosti, ki jih prinaša komunizem in njegova zamisel družbenega življenja. S tem je izvrševal samo svojo dolžnost in ni storil nič drugega, kot so učili papeži zadnjih sto let.
Po končani vojni je bil škof Rožman obsojen od komunistov ko-laboracionizma, čeprav je imel stike z zasedbenimi oblastmi v toliko, v kolikor je bil prisiljen in zaradi obrambe interesov svojih vernikov. Z njim so obsodili vso slovensko Cerkev narodnega izdajstva, čeprav je bila prva žrtev okupatorjevega nasilja.
Po sporu s Stalinom leta 1948 so tudi slovenski komunisti previdno odkrivali nečloveški obraz sovjetskega komunizma, kateremu so slepo služili in ga posnemali, ter povzročili slovenskemu narodu izredno gorje. Ta priznanja so se nadaljevala, svojemu komunizmu so hoteli nadeti bolj človeško masko in omiliti ostrine, ki so jih sprejeli od sovjetov. Čutijo, da njihova zgradba tudi na Slovenskem nima trdnih temeljev, ker je v sporu z interesi in svobodo naroda. Zavest krivde jih je prisilila, da odkrivajo zločine sovjetskega komunizma in
s tem tudi svoje, in tako smo v jeseni lanskega leta v ljubljanskem štirinajstdnevniku brali med več točkami tudi naslednje:
1. Človek, ki ni sposoben (ne zna) dvomiti in ki noče zaradi notranjega strahu misliti s svojo glavo, naj je to komu všeč ali ne, je poglavitna opora stalinizma, obenem pa tudi njegovo smrtonosno orožje.
3.	Stalinizem je tisti družbeno organizacijski sistem, v katerem državno in politično vodstvo nadzira ljudstvo. Socializem pa je družbena ureditev, v kateri ljudstvo voli in nadzoruje izvršno politično in državno „oblast“.
4.	V stalinizmu je treba videti in spoznati poskus pragmatične, instrumentalne in utilitaristične narave, kako s policijo, politično organizacijo, sodišči in tožilstvi ukrotiti in izničiti prometejskega duha človeštva in vest človeka.
8. Stalinizem je družbeni model, v katerem prevladuje nad kulturo, znanostjo in politiko (odnosi med ljudmi) gospodarstvo. Gospodarstvo pa namreč nikakor ni sinonim za delo, ki je naravno vedenjsko in produktivno bistvo človeka in človeškega rodu. Gospodarstvo je le organizacija, organizacija pa ni, kot je že dolgo časa znano, nikakršna svoboda. Stalinizem se je utemeljil v ekstenzivni tehniki, gospodarski organizaciji in „socialistični“ tehnokraciji.
10. Stalinizem je tista posebna družbena organizacija, v kateri ni dovoljena javna in svobodna opo-
zicija, bolje rečeno, v kateri ni dovoljena alternativa, ki jo „gospodarskemu socializmu“ ponujata kultura in znanost.
' 11. Stalinizem je zanikanje človekove (individualne) svobode, čeprav je ta svoboda edini smisel in poglavitno moralno duhovno opravilo zgodovine in človeške usode v njej. Osebna svoboda je v stalinizmu nadomeščena s tako imenovano kolektivno svobodo, ki pa seveda ni nič drugega kot uravnilovka, ki jo določajo koristoljubje, neznanje in oportunizem.
15.	Stalinizem se je v monstre-procesih tridesetih let združil z najstrašnejšim protičloveškim „pravom“. To pravo trdi, da si lahko objektivno kriv, čeprav si subjektivno čist in nedolžen. Objektivna krivda, ki jo določa politični interes trenutka, pa je brezno, v katerem je mogoče pokončati vse živo na planetu.
16.	Stalinizem je predalbanska u-temeljitev vulgarnega pouličnega brezboštva. S tem tako radikalnim ateizmom je bil nasilno pretrgan tisočletni razvoj človeškega duha, ki je iskal svojo moč v upanju, nravnosti in zaupanju. Zdi pa se, da je arabski socializem, ko je svoje družbene reforme oprl na Boga in Koran, odkril eno izmed možnosti, najti pot k moralni in duhovni družbi socialistične enakopravnosti in pravičnosti. Pot k upanju, veri, življenjski skrivnosti in etiki.
17.	Stalinizem se je obdal z revščino, nesvobodo in nasiljem. Revščina, nesvoboda in nasilja pa ni-
®° združljivi z upanjem in vero, ki ju socializem prinaša ljudem, da bi se rešili telesne in duhovne lakote.
18.	Stalinizem je doktrina usmerjene (dirigirane) in vsiljene informacije. Nekaj podobnega smo imeli v „Gleichschaltung“ Adolfa Hitlerja, ki je zrastel iz stranke, ki se je imenovala Nationalsozialistische Deutsche Arbeiter Partei.
20. Stalinizem je premišljena in nehumana likvidacija kmetov. To-dn — „Dichter und Bauer“ sta edina nosilca duševne in telesne svobode in hrane od antike naprej. Družba, ki ne pozna svobodnih kmetov in pesnikov, je kajpak stalinistična, obenem pa je telesno in duhovno lačna. Lakota pa ni združljiva s socializmom.
Bojan Šstih: Post scriptum k stalinizmu (List Iz dnevnika, junij ■1981, Naši razgledi, št. 19, 1981, str. 545).
Ta razmišljanja o stalinizmu,
resnično o komunizmu, imajo 24 točk. Niso sprejemljive trditve o socializmu, v katerega bi se naj prelevil komunizem, potrjujejo pa, da je imela slovenska Cerkev prav„ učila resnico že pred vojno, med vojno in po vojni, ko je odkrivala nečloveški obraz in namene komunizma. Kje je potem krivda slovenske Cerkve? Morda v tem, da je že pred štiridesetimi leti in prej poznala pravi obraz komunizma in njegove namene? Ni njena krivda, če slovenski komunisti niso hoteli videti gorja, ki ga je komunizem povzročil narodom Sovjetske zveze. Če bi vsi Slovenci med vojno poslušali Cerkev in škofa Rožmana, tudi Osvobodilna fronta in komunisti, bi slovenskemu narodu bilo v veliki meri olajšano breme tuje okupacije, prizanešeno bratomorno ubijanje med vojno in maščevanje po vojni. Vsi bi živeli v svobodi in trudili za zdravo rast in razvoj svojega naroda. Avgust Horvat
Paul claudel o duhovnikih
Vi, duhovniki, niste naši samo za en trenutek.
Vaša molitev ni kakor naša, ki je dim,
'katerega veter razžene na vse strani. Vi ste molitev sama, vez, ki druži.
Vi ste eno z Bogom, zato tudi eno z nami.
Vi ukazujete Bogu, vi ga kličete in ravnate z njim po svoji volji. "H imamo vas, vi imate njega in vse je združeno v eni Cerkvi.
Vi ste red v polnem pomenu besede, saj urejujete vse telo.
^Se je ena sama prošnja, vse ena sama daritev,
kadar se obračate k svojim bratom, odeti v zlato obleko. Tedaj vzamete s seboj ljudstvo, ki je še v temi,
in ga darujete Bogu na razprostrtih rokah.
Srce Jezusovo - sinteza katoliške religije in pravovernosti
V sledečem razmišljanju bomo skušali utemeljiti v naslovu izraženo trditev, opirajoč se pred-vsern na sv. pismo, čaščenje Srca Jezusovega, v obliki, ki jo danes poznamo, ima svoj početek v 17. stoletju kot posledica prikazovanj sv. Marjeti Alacoque. Vsebina le-tega pa je v taki ali drugačni o-bliki od vseh začetkov prisotna v zdravi krščanski tradiciji in končno zakoreninjena v virih razodetja — sv. pismu.
S trditvijo, da je Srce Jezusovo sinteza (povzetek) katoliške religije, hočemo reči, da združuje v sebi vse tiste sestavne elemente, ki tvorijo osnovno pravovernost katoliškega nauka in življenja. Te osnovne sestavine so: da je učlovečena božja Beseda pravi človek, ki je bival med nami, da se je iz ljubezni do grešnega človeka daroval na križu za naše odrešenje in da je kot prvi izmed bratov vstal od mrtvih in bil poveličan pri Očetu. Avtentična podoba Jezusa Kristusa je v ravnovesju teh treh resnic. Vsako polariziranje (osredotočenje) okoli ene ali druge kazi pravi Kristusov lik.
Človek je v iskanju svojega odnosa do božanstva kaj rad nihal med nasprotujočimi predstavami Boga. Ali si ga je predstavljal kot
absolutno drugačnega in oddaljenega od človeka ali pa temu nasprotno: počlovečenega, tako, da mu je pripisoval človeške lastnosti in celo slabosti. Tako nihanj« in napetost se opaža celo v razodeti hebrejski religiji. Tako, na primer, je za takoimenovano „ja-hvistično“ tradicijo značilna močno človeško obarvana podoba Boga: Bog, ki se sprehaja po raju. Bog, ki zapre Noetovo ladjo od zunaj. Bog, ki stopi dol z nebes in zmeša jezike; oblikuje človeka iz prsti; se potolaži ob vonju žgalne daritve; se jezi, se kesa, spreminja svoja čustva itd. Čl°' vek ima vtis, da je Bog v neposredni bližini in posega v sleherno človekovo dejavnost in bit-nost. čeprav je misel takega pojmovanja Boga veljavna, namreč bližina božja, je pa tudi nevarna, ker je zelo blizu predstavam poganskih bogov. Zato se pojavi, kot reakcija, nasprotna „elohisti-čna“ tendenca, ki poudarja predvsem absolutno drugačnost (transcendentalnost) božjo. Bog je odmaknjen od človeka; nihče ne more videti Boga in ostati Pr* življenju; strogo prepoveduje sleherno upodabljanje božjega bitja in sploh vsega, kar bi utegnil0 zavajati v malikovanje. Tudi v tem primeru je misel absolutne
božje duhovnosti in drugačnosti ^oljavna, vendar v škodo „božje bližine“. Resnica je, seveda, v s|ntezi, zlitju obeh misli. Hebrej-c* so tako sintezo ustvarili tako, bä so sprejeli drugo ob drugi obe londenci: res, Bog je absolutno ■.drugačen“ in vzvišen nad člove-.tti. je pa tudi blizu, se zanj za-^iftia, ga spremlja in „obiskuje“ j5 blagoslovi in kaznimi, ker ga
Bubi.
Take starozavezne predstave o . °8u pa na neki način pripravi-10 Popolno sintezo, ki jo Bog ust-^ari v skrivnosti Učlovečenja. Ta-0 čudovite sinteze med nadna-uvnijn in naravnim, božjem in ^ oveškem, si največji misleci v s ari zavezi niti predstavljati ni-
so mogli in je mnogi v novi zavezi ne morejo sprejeti. Učlovečeni Bog je postal kamen spotike za mnoge, pravo bogokletje. Zato so nekateri v Kristusu videli le najpopolnejšega človeka, ne pa Boga. Drugi, da bi se izognili bogokletni misli, so menili, da je imel Jezus le navidezno telo, torej ne bi bil pravi človek.
Tisti, ki verujemo v božjo Previdnost, bomo z lahkoto sprejeli, da prikazovanja Srca Jezusovega v letih 1973-1975 Marjeti Alacoque spadajo v božji načrt; pomenijo potrditev pravega katoliškega nauka, ki je bil zlasti v dobi protestantske reformacije močno prizadet, tako na področju nauka (verovanja) kot na področju krščanske prakse (bogoslužja in nravi). Poudariti je treba, da ima češčenje Srca Jezusovega za objekt osebo Kristusa, ki je hkrati Bog in človek; v njem častimo ne le Boga, ampak tudi človeka. Srce, kot središče tega češčenja, ni le simbol božje ljubezni do človeka, ki doseže svoj višek na križu, ampak predstavlja človečnost učlovečene Besede. Kristus je do-besdno Bog v človeški podobi med nami (Emanuel): „Filip, kdor vidi mene, vidi mojega Očeta“ (Jn 14, 9).
Pobožnost do Srca Jezusovega pa je skrajno aktualna za današnji čas, ko človek postaja vedno bolj nezaupljiv (skeptičen) do nadnaravnega (transcendentnega) sveta in išče smisla svojemu življenju zgolj v mejah narave (i-manentnega). Danes se govori,
„da je treba Jezusa iztrgati iz božjih rok in ga vrniti človeštvu, češ, Jezus more biti ideal za človeka le, če je človek; le kako naj bi mogli posnemati Boga?“ pravijo. Ti ljudje, vključno nekateri, ki se štejejo za kristjane, nagla-šajo predvsem Jezusove človeške kreposti in vzvišenost njegovega moralneka nauka, na podlagi katerega more človek najti avtentičnost svojega življenja. Druge zopet poveličani Kristus tako prevzame, da pozabijo ali omalovažujejo njegovo zemeljsko pot in njen pomen za človeka. Resnica je zopet v sintezi in ravnovesju obojega. In taka sinteza je kar na plastičen način nakazana v podobi Srca Jezusovega in njegovem češčenju. Ta podoba ne prikazuje zgolj zemeljskega Jezusa (v času njegovega bivanja med nami), tudi ne le trpečega in prav tako ne samo poveličanega, ampak vse troje skupaj. Na podobi vidimo živega Jezusa (ne mrtvega ali umirajočega kot na križu), vendar ta živeči Jezus ne more biti zgolj zemeljski, ker kaže na svoje prebodeno srce na prsih, torej na svojo smrt na križu. Zopet pa ta Jezus ni zgolj poveličani, ker ga vidimo v navadni človeški podobi, kakršnega so poznali njegovi sodobniki. Z drugo besedo, podoba Srca Jezusovega je skupek vseh treh momentov; zemeljskega — smrti na križu — poveličanja. Le tak Kristus, v tej celoti, predstavlja avtentičen katoliški nauk; Kristus v svoji zemeljski, trpeči in pove-
ličani razsežnosti je „pot, resnica in življenje“ za človeka. Njegov nauk in življenjski zgled je za nas pot: bistvo poti pa je v tem, da nekam vodi. Tisti, ki se omejijo le na zemeljskega Jezusa, niso na poti, ampak v začaranem krogu, ki nikamor ne pelje; „če samo v tem življenju upamo v Kristusa, potem smo kristjani od vseh ljudi najbolj pomiljevanja vredni“ (1 Kor 15,19). Zemeljski Jezus pomeni za nas pot v poveličanje, „kjer je On sedeč na desnici Očetovi“.
V češčenju Srca Jezusovega v tej' trojni razsežnosti imamo hkrati pravilo našega verovanja in ravnanja. Njegova pot je tudi naša pot, njegova smrt naša smrt in njegovo poveličanje naše poveličanje. „Nihče izmed nas ne živi sebi in nihče sebi ne umrje. če namreč živimo, živimo Gospodu, in če umiramo, umiramo Gospodu; naj torej živimo ali umrje-mo, smo Gospodovi“ (Rim 14> 7-8).	Franc Bergant
Maksimilijan Kolbe
Janez Pavel II. bo 10. oktobra razglasil blaženega Kolbeja za svetnika. Svojo odločitev je papež sp®" ročil kongregaciji za zadeve svetnikov 19. februarja. Povedal je tudi' da bo dal spregled od kanona 213® zakonka cerkvenega prava, ki zah' teva nove čudeže za razglasitev za svetnika. Znana ;.o htro-ska žrtev Kolbeja, ko je brez omahovanja dal življenje za rešitev sotrpina v koncentracijskem taborišču Oswieein.
Iz življenja in delovanja Papeža Janeza Pavla II.
^ bariloškim mladinskim zborom
Na pepelnično sredo je bil zbor »Nifios y Jovenes Cantores de Ba-Nloche“, ki ga vodi ga. Lučka K^alj-Jermanova, skupaj z drugi-romarji in turisti v avdienčni dvorani Pavla VI. v Vatikanu. Zbor, v katerem poje tudi več ot-in mladih slovenskih staršev, J® zapel nekaj pesmi mod avdienco, ^apež jih je pohvalil, se kratko Pogovarjal s pevovodkinjo in člani zbora in jim zaželel, naj bi bili Pričevalci vere ter glasniki miru ln veselja.
Sprejem Mitterranda
Janez Pavel II. je 27. februarja sprejel v posebno avdienco francoskega predsednika Mitte-randa s spremstvom. Mitterand je obiskal Vatikan in papeža v okviru državniškega obiska v Italiji. Papež se je z njim pogovarjal eno uro, po neuradnih virih, o Poljski in miru v svetu.
Sprejem onkologov
Papež je 26. februarja sprejel in pozdravil okrog 400 udeležencev mednarodnega srečanja zdravnikov onkologov v Rimu. V priložnostnem nagovoru jih je povabil, naj naredijo medicino še bolj človeško in do rakovih bolnikov izoblikujejo vez prave solidarnosti. „Bolnik ni zgolj medicinski primer, temveč vedno najprej človek,“ je zdravnike spomnil Janez Pavel II. Dejal je tudi, da je rak bolezen, ki prinaša s seboj eno najhujših oblik trpljenja in da jo pogosto spremlja psihiatrični zlom pacienta. Zdravljenje te bolezni ne zahteva sposobnosti „so-trpljenja“ le od sorodnikov obolelega, ampak tudi od zdravnikov in strežnikov. Papež je povabil onkologe:	„Vlivajte
bolnikom zaupanje, spremljajte
jih z bratovskim sočutjem na njihovi duševni in telesni poti trpljenja.“
Dvoje imenovanj
6.	marca je papež imenoval 2 nova člana komisije za sredstva družbenega obveščanja. To sta kardinal Bernardin Gantin, ki je sicer že predsednik papeške komisije Pravičnost in mir, in Johannes Vonderach, škof iz Chura v Švici.
Istega dne je papež sam podelil škofovsko posvečenje Virgiliju Noeju, ki je bil 10 let papeški ceremonier, sedaj pa je bil imenovan za tajnika za zakramente in bogoslužje.
Papež bo romal v Fatimo
7.	marca je v nagovoru množici na Trgu sv. Petra govoril o zakramentu sprave, nadaljeval z o-stro obsodbo nasilja in nazadnje napovedal svoje romanje v Fatimo v zahvalo, ker ga je Marija rešila ob atentatu.
Poziv k spravi in spreobrnjenju človeka najprej usmerja na pot, da najde sam sebe, da začne verovati vase in se prepriča, da je kljub vsem zunanjim vplivom le ostal osebnost, ki odloča o sebi, o svojih delih, o dobrem in zlu, ki ne beži pred odgovornostjo in ne pred resničnim dostojanstvom.
Ob nemirih v Gvatemali je papež priporočal mirno reševanje socialnih napetosti in gospodar-
skih vprašanj in priporočil molitev za preskušano deželo.
V Fatimo namerava 13. maja. Ob zahvali za Marijino materinsko varstvo med atentatom bo prosil Marijo tudi za Cerkev in Človeštvo. Predvidoma bo ostal na Portugalskem 3 dni, medtem časom pa bo poleg Fatime verjetno obiskal vsaj še Lizbono in mesti Coimbro in Brago v severnem delu države.
O odnosih z judi
7. marca je sv. oče sprejel v posebno avdienco 40 strokovnjakov, ki so se na 3-dnevnem srečanju v Rimu pogovarjali o odnosih med kristjani in judi. V nagovoru jim je papež priklical v spomin nekatere koncilske smernice, ki so naredile konec proti-judovskemu razpoloženju, ki se j-od časa do časa pojavljalo v posameznih krogih v Cerkvi. Zbliževanja seveda ne smemo zamenjati z izgubo lastne istovetnosti. Ohlapnost na tem področju bi lahko več škodovala, kot koristila. Priporočil je, naj bi zlasti v katehezi judovstvo predstavljali pošteno in objektivno, brez predsodkov in žalitev. Vedno mora biti prisotna zavest skupne dediščine.
Drugič v Assisiju
Italijanski škofje so od 10. do 12. marca imeli v Assisiju svoje redno zborovanje. S tem so hoteli počastiti 800-letnieo rojstva sv-
Frančiška Asiškega. Zadnji dan Se jim je pridružil tudi Janez Pa-Vel II. Škofje so na zborovanju govorili o pastoralnih nalogah Cerkve v Italiji. Italijanski jav-n°sti so poslali posebno pismo, ki so ga prebrali v papeževi navzočnosti. Značilnost tega pastir-skega pisma je duhovnost in e-vangeljska usmeritev Cerkve v Italiji.
Papež je bil tokrat že drugič v Assisiju. V daljšem govoru je de-jal. da je to romanje edinosti z italijanskimi škofi. Podobno kakor sveti Frančišek želi na ta način napraviti nekakšno sintezo dvatisočletnih romanj božjega ljudstva po italijanskem polotoki, da bi na ta način začrtal pot v prihodnost. Škofje si morajo kot voditelji božjega ljudstva prizadevati za dejavno navzočnost Cerkve v javnem življenju. Cerkev se mora izogibati okostenele-g;i tradicionalizma, biti prožna ter se spoprijemati z življenjem, k' se na različnih področjih na-čntno sekularizira. Frančišek je Privlačna osebnost tudi za naš ^as. Bil je človek vere, v pravem
pomenu pravi Jezusov učenec. Vsem stvarem je bil brat in tako zelo svoboden, ker je živel po evangeliju. Z Asiškim ubožcem je Bog človeštvu izkazal posebno naklonjenost. Klicali so ga za ubožca, pa je bil med najbolj velikodušnimi darovalci. I-mel je ogromno bogastvo, neizmeren zaklad v Kristusovem križu.
Papež med delavci
Na praznik sv. Jožefa, zavetnika delavcev, je papež sklenil spet preživeti med delavci. Odločil se je za tovarno Solvay v mestu Rosignano blizu Livorna. 0-biskal je tudi Marijino božjepot-no svetišče v Montenero in se nazadnje srečal z verniki na glavnem trgu v Livornu. Po vrsti je bilo to že 25. papeževo potovanje po Italiji.
Po 40 letih je tako spet stopil v tovarno družbe Solvay, pri kateri je med vojno delal 4 leta kot navaden delavec. Najprej je bil miner, nato ročni delavec v proizvodnji.
Janez Pavel II. je poudaril, da je prišel v te kraje zaradi dela. Izbral je praznik sv. Jožefa, ki ga želi počastiti z vsemi tistimi, ki delajo, kakor je delal on. Tovarna zaposluje 3800 ljudi. Najprej se je sestal z vodstvom tovarne in predstavniki vodstva družbe Solvay. Ko je hodil po tovarni, se je rokoval z mnogimi delavci, poslušal njihova vprašanja in jim odgovarjal zdaj resno,
zdaj šaljivo. Osrednji dogodek je bilo srečanje s tovarniškim svetom. Sešli so se v preprosti tovarni, kjer je papež sedel na čisto navadnem stolu med domačim škofom in članom sveta, ki je vodil pogovor.
Po tem srečanju s tovarniškim svetom je papež spregovoril delavcem na tovarniškem dvorišču, rato pa je z delavci kosil v tovarniški menzi. Kakor drugi je tudi on jedel iz pločevinastega krožnika in isto hrano, ki jo vsak dan pripravljajo delavcem.
Popoldne je maševal na glavnem trgu v Livornu. Zbralo se je okrog 50 tisoč prebivalcev Livorna. Livorno je za Cerkev težavno okolje. Okrog 54 odstotkov volivcev glasuje za komunistično partijo in celotna mestna uprava je v rokah komunistov. Mesto šteje
175.000	prebivalcev. Poleg okrog
50.000	zbranih je še drugih 50.000 ljudi pozdravljalo papeža, ko se je peljal skozi mesto v odprtem avtomobilu. Papežu je uspelo zbuditi simpatije v mestu, ki je najtežje v vsej Italiji.
Procesija in maša za Kitajce
21. marca je sv. oče maševal v baziliki sv. Petra za Cerkev na Kitajskem in kitajske vernike, ki so se zbrali pri tej maši. Pred mašo je tudi vodil procesijo izpred cerkve sv. Štefana Abesinskega. V njej se je zvrstilo okrog 300 vernikov ter številni kardinali in škofje. 500 Kitajcev, ki živijo v Rimu, ter predstavniki
tega velikanskega naroda iz drugih krajev Italije ter Pariza pa je pričakalo procesijo v baziliki. Nato je Janez Pavel II. skupaj s kardinali, škofi ter tudi 4 kitajskimi duhovniki daroval sveto mašo.
V homiliji je razložil pomen današnje procesije in maše. Poudaril je, da so danes na ta način p° vsem svetu molili za kitajske vernike, da bi mogli skupaj z vesoljno Cerkvijo obhajati veliko noč.
O Cerkvi na Kitajskem je papež govoril tudi pri opoldanski avdienci. Kitajskemu narodu je zaželel miru, napredka in razvoja.
Kitajska „narodna Cerkev“ je na to pobožnost ostro reagirala, češ da na Kitajskem ni preganjanj katoličanov in da so vatikanske trditve lažne in obrekljive.
Avdienca 24. marca
Prvič v letošnjem letu se je papež danes odločil za splošno avdienco na prostem. Zbralo sc je namreč toliko romarjev in turistov, da jih ne bi mogli spraviti v baziliko sv. Petra in avdienčno dvorano.
Pri avdienci je bilo veliko italijanskih fantov in deklet. Papež je spodbujal njihovo mladostno navdušenje in idealizem. Nato je nadaljeval razmišljanje o celibatu in devištvu zaradi božjega kraljestva. ,
Med romarskimi skupinami j® bilo tudi 100 beguncev iz Afganistana, ki so našli zavetišče v bliž-
njem Ladispoliju; zanje bo skr-^ela župnija, za kar se je papež Posebej zahvalil.
Pri avdienci je bilo tudi vseh 120 članov moskovskega cirkusa, ki je gostoval v Rimu. 10 akrobatov je izvedlo nekaj točk, med ojimi je bila balerina, ki je s sibirskim medvedom plesala na me-l°dije znanih ruskih pesmi. Pa-P®ž jim je zaželel uspeha pri njihovem delu, ki služi razvedrilu P'nožic. Spremljal jih je tudi sovjetski veleposlanik v Italiji Lunkov, ki je s papežem tudi izme-njal nekaj besed v ruščini.
Odgovornost do naravne dediščine
V opodanskem nagovoru 28. ^arca je papež približno 80 tiso-Čem govoril o stvarnosti greha, 0 Pokori in o zakramentu sprave.
Ker je letos Frančiškovo leto, VzPostavijo vsako nedeljo radijsko zvezo med Trgom sv. Petra v Konu in Assisijem. Tam so bili zbrani ekologi (varstveniki oko-
lja). Ob dnevu varstva okolja jim je papež spregcivoril o ljubezni Frančiška Asiškega do narave in vseh živih bitij.
„V njegovem obnašanju moramo videti posebno sporočilo za naš čas, ko človek z zaskrbljujočo lahkomiselnostjo uničuje življenjsko okolje, ki ga je božja Modrost ustvarila za vse. Frančiškovo pričevanje naj privede ljudi do tega, da se ne bodo obnašali kot pohlepni lovci, temveč bodo do narave odgovorni. Pazijo naj, da bo okolje zdravo in nedotaknjeno ter bo dajalo prijazne življenjske razmere tudi našim zanamcem.“
Obisk pri prizadetih
28. marca popoldne je Janez Pavel II. obiskal institut don Guanella v Rimu, kjer je v oskrbi 260 bolnikov, starčkov in invalidov od 17. do 80. leta. V zavodu pa pregledujejo in zdravijo tudi številne invalidne otroke do 14. leta. Janez Pavel II. je o-sebju inštituta priporočil, naj z vsemi razpoložljivimi sodobnimi sredstvi bolnikom lajšajo življenje in čimbolj razvijajo njihove človeške zmožnosti.
Srečanje s francoskimi škofi
18. marca se je Janez Pavel II. sestal s francoskimi škofi iz zahodne Francije. Dan prej se j e pogovarjal z vsakim posebej. Pri skupnem srečanju je izrazil zaskrbljenost in upanje na izbolj-
šanje pastoralnega stanja v Franciji, ki trenutno ni nič kaj zavidljivo.
Papež je spomnil na razkristja-njevanje, ki je zajelo del francoskih vernikov, posebno mlade. Kaže se v pomanjkanju vere, o-puščanju maše, spovedi, zanemarjanju verouka in pomanjkanju duhovnih poklicev. Škofom je povedal, da so poklicani v ljudeh buditi željo po božjem, po moralnih in duhovnih vrednotah ter velikodušnosti.
Škofom je priporočil, naj bolje pripravljajo liturgične slovesnosti. Skrbneje naj se oprimejo ka-teheze, vzgajajo dobre katehiste in skrbijo za katoliške šole. Naj ne pozabljajo na laike, saj jih je treba tako vzgojiti, da bodo sposobni skupaj z duhovniki deliti odgovornosti znotraj cerkvenega občestva.
Velika noč v Rimu
Papež Janez Pavel II. je obrede velikega tedna obhajal v bazilikah sv. Petra in sv. Janeza v Lateranu. Na veliko nedeljo pa se je pojavil na balkonu nad vhodom v baziliko sv. Petra, da bi svetu povedal svojo velikonočno hvalnico. Na Trgu sv. Petra se je zbralo nad 200 tisoč ljudi. Velikanska množica — tolikšnih množic Rim ni videl vse od svetega leta — je z navdušenjem sprejela njegove ohrabrujoče besede.
Obrede velikega tedna je papež začel z blagoslovom zelenja na cvetno nedeljo pod obeliskom
sredi trga, nato pa se je razvil sprevod v baziliko sv. Petra. Ho-milijo je sv. oče posvetil vprašanju sprave z Bogom. Nato se je ozrl še na položaj v nekaterih delih sveta. Na prvem mestu je o-menil zaskrbljujoč položaj v Palestini.
Mašo posvečenja olj na veliki četrtek dopoldne je papež daroval V baziliki sv. Petra z 2000 duhovniki, ki živijo v Rimu. Olja je prineslo na oltar 40 diakonov različnih narodnosti. Duhovnikom je papež govoril o njihovem poklicu. Večerno mašo je opravil V baziliki sv. Janeza v Lateranu. Noge je umil 12 starčkom iz najrevnejših rimskih domov za ostarele. V govoru je razmišljal 0 božji ljubezni. Med mašo je obhajal veliko bolnikov.
Na veliki petek je poldrugo uro spovedoval v baziliki sv. Petra. Večerno bogoslužje je tudi opravil v baziliki sv. Petra. Največja cerkev je bila napolnjena do zadnjega kotička. Prisoten je bil tudi diplomatski zbor, akreditiran pri apostolskem sedežu. Splošne molitve za vse potrebe so molili v 10 jezikih. Po češčenju križa in obhajilu so verniki v zbranosti in molku zapuščali baziliko-
Za križev pot se je zbralo v Kolosej več deset tisoč ljudi-Mondovizija je molitev križevega pota prenašala v 24 držav. PO' pež je nosil križ vseh 14 postaj: 5 v Koloseju, druge zunaj, zadnje na Palatinu. Pred vsako P°' stajo je papež napravil kratek n-
vod in povedal namen, za katerega naj bi predvsem molili pri tej Postaji. Tako so molili za krivič-«o obsojene, za tiste, ki jim krivično kratijo človekove pravice, za tiste, ki jih preganjajo zaradi vore, za vse matere sveta, za velikodušne pomočnike v trpljenju, ^a bi ljudje pokazali pristen krščanski obraz, za ugrabljene, za odinost med Cerkvami, za zati-rano narode, za lačne, za begun-ce, za brezposelne, za žrtve krivic in terorizma in nazadnje, da ^i vsi ljudje odkrili, da so bratje v Kristusu.
Velikonočno vigilijo je papež začel v baziliki sv. Petra ob 10 zvečer. Med obredi je papež kr-stil, obhajal in birmal 26 kate-kumenov iz 15 držav: med njimi s° bili Italijani, Francozi, Nemci, komuni, Rusi, Kitajci, Korejci, Japonci, Kanadčani in več Afričanov. Govoril je o Kristusovem gro-ou, ki označuje veliko soboto, ter 0 božanski moči vstajenja — znamenju velike noči.
Slovesno velikonočno mašo je papež daroval na Trgu sv. Petra ob desetih. Prenašala jo je Mondo-vizija. Trg je bil nabito poln, obhajilo je delilo 150 duhovnikov. Po maši se je papež spustil med ljudi in se dolgo zadržal pri bolnikih.
Malo kasneje se je pojavil na osrednjem balkonu nad vhodom v baziliko. Osrednjo misel je posvetil spravi med ljudmi v Kristusovem imenu. Na koncu je voščil velikonočne praznike. Za slovo je pihalna godba italijanskih karabinjerjev zaigrala papeško himno. Množico so ocenjevali na 200 tisoč, nekateri celo na 300 tisoč.
V svojem velikonočnem govoru je papež zaskrbljeno omenil vojno med Iranom in Irakom in še posebej spor med Argentino in Anglijo zaradi Malvinskih otokov, ki jih je Argentina 2. aprila zasedla, ker dolgotrajna pogajanja dejansko niso privedla nikamor. Papež je opozoril, da spor grozi prerasti v oborožen spopad s strahotnimi posledicami, zato je obe strani iskreno prosil, naj iščeta pravične in mirne rešitve.
Najbolj cenjene osebnosti na Japonskem
V preteklem letu so bile na Japonskem najbolj cenjene naslednje o-sebnosti: na prvem mestu je papež Janez Pavel II., na drugem voditelj poljskega sindikata Solidarnost Lech Walesa in na tretjem misijonarka s. Terezija iz Kalkute.
SMERNICE ZA DUHOVNIŠKA DRUŠTVA
RIM, 8. marca — Javnost je ze-!o pozorno sprejela včerajšnjo izjavo kongregacije za duhovnike, ki govori o duhovniških združenjih ip društvih. V sami izjavi sicer ni nikjer nobenega imena društva ali gibanja — gre torej le za načelne smernice, pač pa so nekateri predstavniki kongregacije za duhovnike navajali tudi imena. V večini primerov gre za duhovniška združenja v Vzhodni Evropi, Latinski Ameriki kakor tudi za nekatere skrajne teologe v Zahodni Evropi.
'Z duhovniškim poklicem so nezdružljiva in zato duhovnikom prepovedana vsa tista društva in združenja, ki imajo politične cilje, pa (Čeprav se predstavljajo prikrita s plaščem dobrodelnosti in humanizma. To je eno prvih načel izjave kongregacije za duhovnike. Na drugem mestu je prepoved tako imenovanih „duhovniških sindikatov“, se pravi poklicnih združenj duhovnikov, ki bi gledali na škofe kakor na nekakšne delodajalce, kar bi nasprotovalo hierarhični ureditvi Cerkve.
To bi bila v kratkih besedah vsebina izjave kongregacije za duhovnike. V nadaljevanju utemeljuje .ta stališča, hkrati pa prepušča škofom zadnjo besedo glede duhovniških društev in združenj.
V izjavi tudi beremo, da so že •od najistarejših časov duhovniki čutili potrebo po združevanju, da so skupaj s sobrati mogli poglobiti
duhovno življenje in učinkoviteje opravljati svoj poklic. Cerkveno vodstvo jim te pravice ni nikoli odrekalo, če so bila združenja V skladu z duhovniškim poklicem. Po drugi strani pa ni nikoli dovoljevalo združevanja, ki bi na takšen ali drugačen način škodovalo hierarhični skupnosti Cerkve. Duhovniki in „drugi služabniki Cerkve se ne bodo nikoli udinjali kakšni čisto zemeljski ideologiji ali dejavnost, temveč se bodo kot pastirji Cerkve in oznanjevalci evangelija popolnoma posvetili delu za rast skrivnostnega Kristusovega telesa“.
Časopisi so kratko izjavo kongregacije za duhovnike, ki jo je podpisal njen prefekt Silvio Oddi, na različne načine komentirali. Italijanska Repubblica piše na primer: „čeprav imena niso navedena, so zdi, da izjava meri na združenja v Vzhodni Evropi. V krogih kongregacije za duhovnike smo slišali imena kot Krščanska sadaš-njost v Jugoslaviji, Pacem in te-rris na Češkoslovaškem, Pax na Poljskem ter vrsto organizacij v Latinski Ameriki. V Jugoslaviji je Krščanska sadašnjost od države priznana kakor druga strokovna društva, škofje pa je niso priznali.. .“
Kakor sledi iz časnikarskih po" ročil, naj bi nekatera imena navajal sam predstojnik kongregacije za duhovnike kardinal Oddi, ven-
IVOVI ZAKONIK CERKVENEGA PRAVA NI RIL IZDELAN ZA ZAPRTIMI VRATI
Predstojnik Inštituta za cerkve-110 pravo graške univerze univ. Prof. dr. dr. Hugo Schwenden-"rein pravi k sedanjemu stanju del na cerkvenem zakoniku: Potreba, da bi uredili različne stvari cerkvenega življenja, je vodila k prizadevanju, da bi te cerkvenopravne določbe, kolikor ve-^äjo za vso Cerkev, povzeli v eni knjigi, namreč v zakoniku latinske Cerkve. Tako je bil leta 1917 Po 13-letnem pripravljalnem de-*n objavljen Codex Juris Canoni-Cl (Zakonik kanonskega prava). Spričo mnogih sprememb v času °d izida so bile potrebne tudi številne spremembe cerkvenega pra-Va- Dne 25 1. 1959 je papež Ja-nez XXIII. hkrati z napovedjo vesoljnega cerkvenega zbora napovedal tudi prenovo cerkvenega Pnava. V ta namen ustanovljena komisija (1963) je najprej počakala na konec vesoljnega cerkve-nega zbora, da bi lahko novo pra-v° oblikovalo iz duha in po naseljih II. (vatiikansjkega koncilh. 'l'ik pred koncem koncila, 20. 11. 1965, se je uradno začelo delo komisije. škofovska sinoda 1967 je
dar je v naslednjih dneh imena izpuščal. Zadnjo besedo bodo imele Škofovske konference. Le-te bodo Presojale tudi o tistih društvih, ki se ukvarjajo s kakšno drugo dejav-uostjo.
potrdila 10 načel za reformo cerkvenega prava. Ta med drugim merijo na močnejše pravno varstvo posameznika, na večjo uveljavitev lastnih razvojnih možnosti delnih Cerkva (škofij), bistveno poenostavitev kazenskega prava in na rešitev mnogih vprašanj, ki so v zvezi z močnejšim poudarjanjem misli o božjem ljudstvu. Nato je komisija, potem ko si je izbrala za svetovalce (kon-zultorje) strokovnjake iz vsega sveta, v različnih delovnih skupinah izdelala k posameznim pravnim področjem kodeksa osnutke, ki so bili za daljšo dobo (pogosto podaljšano za eno leto) poslani v presojo škofovskim konferencam, kanonističnm fakultetam in različnim drugim ustanovam. Škofovske konference so se pri tem posluževale tako cerkvenopravnih kot tudi pastoralno-teodoških, liturgičnih, in drugih strokovnjakov, tako da je sodeloval širok krog oseb. Razen tega je komisija v reviji „Comunica-tiones“ — izdajala jo je sama, izhajala pa je polletno — v presledkih objavljala delne osnutke novega CIC (Corpus Juris Canonici) in celo poročila o svojih zasedanjih. Vsakdo je lahko vse to bral, in v revijah so bili številni članki ter med zainteresiranimi široka diskusija o mnogih delnih področjih reforme cerkvenega prava.
PASTIRSKO PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV
SveH Frančišek Asiški in naš čas
Letos mineva 800 let od rojstva sv. Frančiška Asiškega (1182— 1226). Različna zborovanja in posvetovanja, izdaje del o svetniku, romanja v Assisi in verski shodi bodo počastili veliki jubilej in skušali svetnika tudi približati našemu času in človeku. Frančiška A-siškega časti sicer veliko ljudi, številne so redcvne družine in ustanove, ki se ponašajo z njegovim imenom, njegov pomen za naš čas pa nam je najbrž še premalo znan.
Spodbude za Frančiškovo leto
Sveti oče Janez Pavel II. je zborovalcem na evropskem srečanju frančiškanske mladine v Assisiju in Rimu v začetku oktobra lani v radijski poslanici postavil pred oči
Leta 1980 je komisija na podlagi delnih osnutkov in pripomb k le-tem izdelala celotni osnutek novega kodeksa, ki je bistveno krajši kot ta iz leta 1917.
Ta osnutek je bil na podlagi predstav kardinalov in škofov komisije, ki so s svoje strani seveda zopet pritegnili strokovnjake, ponovno izboljšan (zasedanje oktobra 1981) in po vključitvi izboljšav predložen svetemu očetu.
To delo je torej nastalo ob sodelovanju mnogih iz vsega sveta in vsem zainteresiranim je bila dana možnost, da vplivajo nanj.
posebno en vidik na Frančišku: njegovo veliko ljubezen do Cerkve. Med drugim je rekel: „Sporočilo serafinskega brata Frančiška je globoko evangeljsko, zato je še vedno zgovorno in polno naukov.“ Vrhovni predstojniki Frančiškovih redov so v skupni okrožnici frančiškanskim družinam opozorili na to, kako nam je sv. Frančišek vzor za naše razmerje do Boga, do človeka in do stvarstva. Okrožnica ima za naslov sporočilo sv. Frančiška svojim bratom nekaj dni pred smrtjo: „Jaz sem svoje izpolnil ; naj vas pouči Kristus, kar morate izvršiti vi.“
Tudi tedanji generalni tajnik OZN Kurt Waldheim je ob začetku jubilejnega leta izdal poslanico, v kateri pravi, da bi ta 800-letnica morala biti za nas vse novo nav-dihnjenje. Frančišek je s svojim naukom postal simbol miru. Njegovo sporočilo odmeva v nekaterih najvišjih idealih Ustanovne listine Združenih narodov, katera je bila podpisana v mestu, ki ima ime p° njem — San Franciscu. „Oznanjal je mir med vsemi ljudmi. Danes Združeni narodi delajo za mir in za razorožitev po vsem svetu. Razglašal je ljubezen in spoštovanje do narave in vseh živih bitij. Združeni narodi delajo za varstvo in zaščito narave po vsem svetu. Bil je svetnik ubogih. Združeni naro-
si prizadevajo, da bi se končalo topljenje milijonov človeških bi-. Treba bo še veliko storiti, Preden se bo uresničila zamisel sv. Frančiška o miroljubnem, pravič-in urejenem svetu. Ko se spo-J^ifijamo njegovega rojstva, zdru-2lnio vse sile duha in srca, da bi r,apredovali po poti, ki nam jo je
on začrtal,“ je zapisal Kurt Waldheim.
Frančišek, sin bogatega trgovca Bernardoneja, je doživljal svoje spreobrnjenje kot ujetnik v stolpu v Spoletu, kamor se je podal, da bi dosegel viteško čast. Tam je zaslišal glas: „Čemu hodiš h gospodu, ki je tudi sam hlapec? Zakaj ne greš h Gospodarju?“ Po dolgem in mučnem razmišljanju in iskanju v letih 1205—1209 je nazadnje odkril svojo pot. Bilo je na god sv. Matije, ko je v obnovljeni cerkvici Porciunkuli v Assisiju slišal pri maši odlomek iz Matejevega evangelija (10, 7—20), ki poroča o razpošiljanju apostolov. Gospod jim naroča: „Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata ne srebra ne bakra v svoje pasove, ne torbe ne dveh sukenj ne obuval ne palice. Zakaj delavec je vreden svoje hrane.. . Glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. . .“ Odiomek Frančišku sicer ni bil nepoznan, vendar ga je zdaj popolnoma prevzel in povzročil popoln preobrat v njegovem življenju. Evangelij mu je bil odslej življenjsko pravilo. Sprejemal ga je vsega brez pridržkov ter ga u-meval preprosto in brez predsodkov. S svojo doslednostjo je Frančišek učinkoval naravnost izzivalno: na eni strani je vzbujal odpor, na drugi pa so tisoči navdušeno šli za njim.
Bog je oče
Dobro znana je Frančiškova ljubezen do božjega Sina, ki je za nas
postal človek. V Grecciu je za božič leta 1223 postavil žive jaslice in kot diakon med mašo ves ganjen pel božični evangelij. Njegove misli so bile neprestano pri Križanem, katerega rane so mu bile vtisnjene na gori La Verna. A izhodišče in temelj vse njegove pobožnosti je bilo v spoznanju, da je Bog naš oče. Odtod je črpal ves svoj pogum in svojo moč, odtod je izvirala njegova vseobsegajoča ljubezen. Bog je stvarnik in oče vseh stvari! Ob tem spoznanju je strmel nad svetom in nanj gledal z novimi očmi. Vse stvari so mu bile kot otroci, ki prihajajo iz hiše dobrega Očeta, zato jm je šel naproti z zaupanjem. Na vsaki strani je videl pečat božje ljubezni in dobrote. Zato je doživljal Boga, ljudi in stvari z najbolj sončne plati.
Brat med brati
Iz spoznanja božjega očetovstva je Frančišek gledal na ljudi kot na brate in sestre med seboj, ker imamo vsi skupnega Očeta. Svojim bratom veleva v prvem Pravilu, naj nimajo nobene oblasti drug nad drugim, v skupnosti naj opravljajo le različne službe.
V njegovem času je bilo povsod polno razprtij, ki -so povzročale neprestane oborožene spopade. Frančišek pa je svojim bratom prepovedoval nositi orožje. Ker je šlo za zelo veliko število laiških „spokornikov“ (tretjerednikov), je i-mela ta zahteva velike 'posledice za družbeno življenje. Frančišek
miru ni le oznanjal, ampak je zanj tudi delal. Nastopil je povsod, kjer je videl, da je ogrožen človek v svojem človeškem dostojanstvu. Pri tem pa je uporabljal najmočnejše sredstvo, ki spravlja sprte strani in more izravnati nasprotja, to je ljubezen. Računi, ki jih poravnavajo borožene revolucije, vojne in nasilje, nikoli niso v celoti poravnani. Sila rodi silo, sovraštvo raz' plamti sovraštvo in ta krog zla lahko prebijemo samo z ljubeznijo, kakor nas uči Kristus. Pravi Kristusov učenec mora na pomoč tlačenim, zatiranim in ogroženim in ne sme ostati brezbrižen, pa naj gre za kogar koli brez razlike. Ljubezen mora biti na delu povsod, zdaj in takoj. Ne more biti z ubogimi in zatiranimi, kdor ni proti revščini in zatranju.
Frančiškovo oznanjevanje evangelija ni poznalo niti sence nasilja, saj je vedel, da nihče ne more verovati in ljubiti prisiljen. Na občnem zboru v Assisiju je bratom govoril: „Če s svojimi usti oznanjate mir, ga morate tem boi j nositi v svojem srcu. . . Nihče naj se zaradi vas ne jezi. Mi smo poklicani, da zdravimo ranjene.“
Dragi bratje in sestre! V pis* mu Korinčanom beremo besede sv. Pavla: „Bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov“ (1 Kor 11, 1). Prav te besede nam ponavlja tudi sv. Frančišek Asiški. On je bil izreden Kristusov posnemovalec. Skušajmo v tem Frančiškovem letu čim bolje spoznati življenje in duha tega tako privlačnega
padec, zaznan «d vseh potkesomekov
Izgnanstvo.
Človek ima vtis, da je današnja teologija spravila to besedo v nekakšno pojmovno konfinacijo. Človek bi skoraj rekel, da se be-sede izgnanstvo sramuje. Danes tvegaš s to besedo spotiko celo nied kristjani, kaj šele med dru-Sinii. Ali ni to toliko kot mahati Pred modernim prometejskim človekom z diplomo alienacije?
Toda nad to besedo se lahko fpotika le hinavščina, v katero •i® 20. stoletje zakopano. Vzemi-nio samo njegovo filozofijo.
Marxu je ta naš svet tako ma-lo domovina, da kliče nanj' požar revolucije. Nietzsche se čuti v nJ ena tako malo doma, da ga hoče ebrniti kakor nogavico, v prevrednotenju vseh vrednot. Camus 86 tako malo naslaja v njegovih Pernicah, da mu meče v obraz en sam izraz: revolt Svet mu je ab-8urden, s tekočo besedo nor. In n°r je za vso moderno umetnost, Kafke do Becketta. Skratka, Za filozofijo in za umetnost 20. stoletja je ta naš. svet več kot ^gnanstvo, je izziv, je absurd. *p°vek 20. stoletja ga do prenasi-Cenosti proglaša za domovino Ne-sniisla. In kristjan naj bi se sra-P^oval oznake, ki je, v celoti vze-
Slasnika Kristusovega evangelija JZ ga čim bolj posnemati v njegovi Jnbezni do Boga in do bližnjega.
Konec prihodnjič.)
to, manj ekstremistična, bolj racionalna in tudi bolj gosposka? Moderni človek je še enkrat zavrnil kruh, da se je sklonil nad otrobi.
Saj izgnanstvo navsezadnje ne izključuje neke ljubezni do vsega, kar je z njim v zvezi. Ob zavesti, da izgnanstvo lahko že tu prezidavaš v domovino, dopušča celo navdušenje, da staro zemljo že tu preoravaš v novo, da na neki globlji ravni v Novem pravzaprav že si...
A vendar — ali je tam za ločnico gorskih sinjin res ostalo prav vse, kar je bilo tam v opoj človeku? Nista Adam in Eva pretihotapila tostran prav ničesar? Ali res klije tu samo vijoličasta rast izgnanstva? Ali pa se je kaj le prikradlo od tam do nas? Se je kaj tistega edenskega gozda obletelo tudi v to naše ozračje? Ali res ni od tam niti daljnega nočnega soja? So prav vse štiri reke utihnile za nas? In jemo res samo znoj in grenkobo in nesmisel?
Ne.
Le komu niso vsaj od časa do časa darovani trenutki, ko se mu plezarija življenja razpre tudi v kakšen blažen razgled? Včasih je to že samo klic novih snegov skozi jutro iz gorskih daljav. Ali pogled na drevo v septembrski svetlobi, ovenčano s sadovi. Ali samo dih vetra, ki zaveje v tvojb) trudnost vonj nočnih gozdov.
Še višji trenutki so nam darovani: ko gledamo v oči ljubljenemu bitju, ko se srečujemo s pogledom z lastnim otrokom, ko sedamo za nabit večer s prijateljem, ko jemljemo v roke knjigo pisatelja, ki ni zmožen greha proti resnici...
Da, neusmiljeni kerub je zagradil vrata v Vrt s svojim ognjenim mečem, a neki usmiljen veter je potegnil čez nedosežni gozd in nas milostno zasul s slutnjami, ki so morda samo spomini. . .
„O Bog, saj je ta svet res solzna dolina, pa mi vseeno nakloni še nekaj let, ker je tako fletno jokati v njej!“ Ko je Janez XXIII. s svojim očarljivim smislom za humor citiral ta vzdih stare ženice, je obenem nakazal jedro enciklike, ki bi jo lahko bil ta veliki optimist napisal o mo-gočosti dejavnega krščanskega optimizma tudi v pogojih izgnanstva — optimizma, v katerega je izzvenelo tudi sporočilo zadnjega koncila.
Dejansko se nam krščanstvo zarisuje kot uravnovešujoč bivanjski pogoj: zakaj če se na eni strani ne more navdušiti za neko prividno imanentistično evforič-nost, na drugi strani prav tako odklanja tisto absurdno zanikanje življenja, ki je zadnji evangelij moderne filozofije in umetnosti.
Tako se nam zarisuje dvoje nasprotujočih si izhodišč in dvoje nasprotujočih si pristankov:
Prisegajoč na človekovo ontološko nedolžnost, torej' z zanika-
njem izvirnega greha, je moderno prometejstvo pripeljalo človeka v grozoto policijskih diktatur in v občutje življenjskega absurda.
Brez lažnega filozofskega optimizma, izhajajoč iz položaja človekove podlosti in njegovega izgnanskega pogoja, krščanstvo nasprotno vztraja na okopu neodtujljivega dostojanstva človeške osebe ter absolutnega smisla človeka in zgodovine.
Kdor bi hotel prebrati prav razsvetljujoč dokument o tem temeljnem razhajanju, bi moral samo seči po žal premalo znani encikliki Pija XI. Mit brennender Sorge, izdani v obrambo nemške Cerkve prav v tistih letih, ko je bil hitlerizem že zagnan proti svojemu peklenskemu zenitu. Kakšna preroška neustrašenost v času, ko je evropska diplomacija ob prvih Hitlerjevih Panzerdivisionen ledenela v eno samo panično kompromisarstvo! Kakšna humanistična lucidnost v času, ko je toliko evropskih miselnih ko-rifej od Heideggerja do Gentile-ja poklekalo pred beštijo! Ob e-dinstvenem dostojanstvu tega dokumenta ti je jasno, kdo je v tistih letih objektivno stal na braniku človeka in civilizacije.
(Konec prihodnjič) Alojz Rebula
Uči me, kaj je moja pot, da žvižgajo odvržem ves balast in se o-premim z bistvenim, s palico in brašnom.
Rebula
Koliko je človek vreden?
Ko smo bili še mladi, smo radi Poslušali in brali pravljice in podobne zgodbe. Ena od teh je pripovedovala o cesarju, ki je nekje na Potovanju prišel v mlin. Ne sPominjam se več, kaj je bilo tam narobe, a cesar je zapovedal mli-P^rju, naj pride k njemu na dvor, kjor bo moral odgovoriti na ne-ka vprašanja. Mlinarja je to se-veda zelo skrbelo in se je potožil svojemu hlapcu. Ta se je ponu-da gre namesto mlinarja k oesarju, in je šel. Eno od vpra-®anj, ki mu jih je cesar stavil, je
bilo, koliko ceni njega, cesarja. Hlapec je na to odgovoril: Našega Gospoda je Judež prodal za 30 srebrnikov, vi ste pr'vl za Bogom, zato veljate 29 srebrnikov. Cesar je bil s tem in z drugimi odgovori zadovoljen in je gosta obdaril.
Mi pa z odgovorom mlinarjevega hlapca nismo in ne moremo biti zadovoljni. Za nas zgodba ni končana, odprto namreč ostane vprašanje, ne koliko je vreden cesar, marveč, koliko je vreden človek kot človek, vsak človek. V odgovoru mlinarjevega hlapca je dvoje sestavin, ki nas motita. Hlapec je cesarja ocenil po primerjavi z Jezusom Kristusom, njegovo ceno pa je označil v srebrnikih, torej v denarju.
Kdo bi si upal trditi, da je bila cena, ki so jo Judežu plačali za izdajo Jezusu prava? če ni bila, kako moremo po njej določati ceno koga drugega? Pa tudi če bi bila pravična, kako moremo pravilno premeriti razmerje med Jezusom in cesarjem? če hočemo kogarkoli pravilno presoditi, ga moramo soditi po tem, kar je on, ne po tem, kar so drugi. Proti temu pravilu neprestano grešimo: starši, ki karajo sina, ker da ni tako skrben in marljiv kot njegova sestra, ali hčerka, da ni ta-mo mirna in vljudna, kot je sose-
dova; vsi, ko kakega pesnika presojamo tako, da ga primerjamo z drugimi, ali misleca tako, da iščemo, koliko so njegove misli v soglasju s tistim, kar so povedali že drugi. Saj ima vsakdo pravico, da svojo popolnost išče po svoje, v skladu s svojimi možnostmi in svojim značajem. Nekdo ni pravilno dober, ker je podoben ali enak komu drugemu, marveč zato, ker je čimbolj to, kar on more biti. Neka pesem ni lepa zato, ker je podobna kateri drugi, in misel ni resnična zato, ker soglaša z neko drugo, lepi in resnični sta zato, ker sta čim popolneje zajeli in izrazili lepoto in resničnost.
Še bolj krivo ravnamo, če v primerjavi vzamemo za merilo svoje lastne vrline in popolnosti, ali vrline in popolnosti, ki si jih pripisujemo, čeprav jih morda niti nimamo. Kolikokrat moremo videti, da nekaj zavračamo ali grajamo, ker je drugače, kot bi mi hoteli. Zlasti velja to pri presojanju nazorov in mnenj: svoja imamo za popolno in neomadeževano resnico, tuja pa za kriva in zmotna le zato, ker ne soglašajo z našimi.
Hudo zablodo pa zagrešimo tudi, če človekovo vrednost izražamo v denarju. Kako bi mogel denar pravilno izraziti in določiti vrednost človeka? Res so nekoč tako cenili, prodajali in kupovali sužnje. Danes se nam v globini duše upira, ko beremo o kupova-
nju in prodajanju nogometašev, pa čeprav njihove cene ne označujemo v pesih, marveč v dolarjih; morda še bolj zaradi tega. Kaj se vendar pravi, prodajati in kupovati ljudi, pa naj so to sužnji, nogometaši ali kdorsibodi? Vsak od njih je človek in je zgrešeno že, ko mu določujemo ceno v denarju, še bolj pa, ko zanj to ceno plačujemo in si ga tako prilaščamo.
Razen tega:	kaj pravzaprav
prodajamo in kupujemo, ko trgujemo z nogometaši? Ali samo njihove noge ali pa njihovo kljub-sko in celo narodno pripadnost? Koga tak nogometaš predstavlja, za koga igra in zmaguje? Za tistega, ki ga je „kupil“? Koliko je tedaj ta kupljena zmaga zmaga kluba ali dežele? Kaj je še športnega v tem, da je nekdo dosegel zmago z denarjem, s katerim je „nakupil“ igralce po vsem svetu? Ali oni tedaj ne zmagujejo za denar, ki je bil izdan zanje, in ne za klub ali deželo, katerim so se prehodno pridružili oziroma so bili pridruženi?
Blodno je ceniti v denarju, koliko je človek vreden, še blodne-je plačevati zanj (niti ne njemu) vsoto, ki naj bi je bil vreden, in si ga tako prilaščati, če hočemo vedeti, koliko je človek vreden, bomo morali najti kako drugo mersko enoto. Sploh pa, po čem ali zaradi česa je človek vreden, kolikor je vreden?
Vinko Brumen
Povezuje nas
slovenska in božja beseda
»0, domovina! Ko te je Bog Ustvaril, te je blagoslovil z obema y°kama.. . Bogatejši so pač drugi Jez*ki..., ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriska-uja“ (odlomek iz Kurenta) Naj-Večji umetnik slovenske besede pi-satelj Ivan Cankar je v artistično |jovršeni obliki v teh vrsticah raz-*ril globoko ljubezen, ki jo je čutil materinega jezika. Čeprav je 12bral tokrat kot literarno zvrst »starodavno pripovedko“, iz nje fmonicajo globoka religiozna čustva Cankarjeve duše. Iz tega odlomka odseva subjektivno gledanje na Slovenijo. V spisu je jasno označil fuografski okvir stvarjenja: „od .štajerskih goric do strme kraške °bale, pa od Triglava do Gorjan-cev“. !Tako lepi in svetli opis domovine ibi lahko prenesli na kate-j^koli deželo na svetu. Vendar za Cankarja — kot za slehernega Slo-yenca — je pa razumljivo, da se te ‘zbrane vrstice nanašajo na Slove-mjo. 'Kajti med naravnimi danost-Jui, ki so soodločale življenjsko pot yana Cankarja, je bila med dru-Slmi tudi oznaka, da je bil 91ove-nec.
Naj preprostejša analiza življe-■la naše izseljenske skupnosti v ‘gentini nas postavi pred dvojno v‘sto okoliščin. Nekatere situacije
lahko spreminjamo, kar pomeni, da so v prvi vrsti odvisne od naših odločitev, ker spadajo v področje naše svobode. Druge okoliščine so nam pa bile določene po božji volji. Iz naše stvarnosti je razvidno, da si nismo izbrali zgodovinskega obdobja, v katerem naj bi delili s človeštvom skrbi, napor, težave in uspehe pri graditvi boljše bodočnosti. Kar nam je dano, je skoraj samo po sebi umevno, da sprejmemo in še več — da vzljubimo!
Nagel potek svetovnih dogodkov nam ne dopušča, da bi govorili le o zgodovinskem obdobju. Danes se čedalje pogosteje pojavljajo pojmi, kot so: zgodovinski trenutek, izziv časa, posodobljenje itd. Prehitre spremembe celotnega družbenega življenja zahtevajo, da tudi mi pogledamo na konkretno stvarnost sedanjega izseljenskega trenutka.
Naša skupnost vključuje člane, ki so se rodili v Sloveniji, in tudi tiste, ki smo se rodili na argentinskih tleh, a se čutimo po rodu Slovenci. Mlajše generacije se čutijo povezane s slovensko problematiko, kar pa pomeni, da se popolnoma ne istovetijo s „pristnimi“ Argentinci, ker ohranjajo kot nekaj bistvenega slovensko identiteto, Slovenski emigranti so pozitivno vključeni v življenje nove argen-
tinske domovine. Poudarjati to točko bi bilo odveč, dejstva sama so zadostna priča.
Člane naše skupnosti pa povezuje slovenski jezik — materinščina, saj drugače si ne bi mogli predstavljati dialoga, složnosti in razumevanja. Če se nismo asimilirali okolju, je to iz prepričanja, da imamo važno in svojsko poslanstvo.
Če naglašamo pomen slovenskega jezika, je zato, ker smo prepričani, da je vrednota — božji dar, katerega moramo ohraniti, obogatiti in posredovati bodočim rodovom. Povprečna miselnost današnjega sveta ni preveč naklonjena spoštovanju tistih vrednot, ki so bile svete za prejšnje generacije. Še tako bežen pogled v stvarnost te dobe nam razodeva, da za ljudi predstavlja smisel oz, nesmisel življenja samo tisto, kar se lahko ekonomsko vrednoti. Imamo občutek, da nekateri zanemarjajo slovenski jezik iz enostavnega razloga, da jim ni potreben za gmotni napredek — drugačne vrste rast jih pa ne zanima. Z drugimi besedami: opustitev slovenščine je eden izmed klavrnih in žalostnih obrazov materialistične in utilitaristične miselnosti. Verjetno bi bila prestroga in celo krivična sodba, če bi menili, da je odklanjanje slovenščine zavestno in premišljeno stališče. Vendar posledice brezbrižnosti, lagodnosti in intelektualne lenobe so občutne in žalostne ter stalna skušnjava, v katero tudi mi premnogokrat zapademo.
Božja beseda nas vabi: „Bodite
popolni, kakor je popoln vaš Oče v nebesih“. Popolnost ali svetost pa ni neka abstrakcija, kakor tudi ni omejena le na določeno področje našega delovanja. Dovršenost človeka se nam tako predstavlja kot stalno izpopolnjevanje vseh naših talentov — brez izjem — s perspektivo presežnosti človeške narave. In eden izmed zaupanih talentov je materin jezik. Smiselna uporaba talentov se ne osredotoči na posameznika, ampak odseva v našem delovanju in vpliva na bližnjega. V koliki meri pa to velja za jezik v govoru ali pisani besedi, saj je najboljše sredstvo povezave in razumevanja! S slovensko besedo izražamo misli in čustva. Uporaba slovenščine ima odločilno socialno razsežnost. Tako so čutili naši predniki, ki so v težkih zgodovinskih časih ohranili ljubezen do materinščine. Tesna povezava med slovenščino in krščansko vero je bila posebno v našem narodu izrazita oznaka: od misijonskega dela sv. bratov Cirila in Metoda do sedanjosti.
Vemo, da današnji družbeni položaj v Sloveniji ni naklonjen ohranjevanju dediščine slovenskega jezika — nasprotno! Če opažamo življenje slovenskih emigrantskih skupnosti, raztresenih po zemeljski obli, in zamejske Slovence, tudi ne pridemo do razveseljivih zaključkov. Marsikaj lahko razumemo, čeprav ne moremo opravičiti, ker življenje emigranta v mestih in v razvitih državah teži k asimilaciji. A ni to edina in neizogibna
pot, zato lahko z optimizmom zagovarjamo integracijo priseljencev v novi domovini. Opustitev sloven-skega jezika soupada — in to ni slučajnost — s propadanjem etič-ne&a življenja. Tudi izpolnjevanje verskih dolžnosti postaja tedaj po-vnšno in formalno. Kar nam očitno Priča, da izguba materinščine poceni odtujenost, osamelost; in še težje postaja harmonično vživljanje v nove razmere. Realnost naše skupnosti je obetajoča, če jo primerjamo z razmerami drugod, je boljša kot v drugih državah. Ven-'ter pa imamo vsi občutek, da nastopa neka prelomna doba emigra-ejjskega življenja, ki bo rodila po-zitivne ali pa negativne sadove v
narodnostnem in verskem življenju.
Današnja generacija obvlada slovenski jezik in se čuti povezana s slovensko skupnostjo. Preti pa nevarnost, da bi v mnogih primerih zanemarjanje materinega jezika, zgolj iz lagodnosti, pretrgalo člen v verigi slovenstva. Kdor zasleduje življenje drugih skupnosti, lahko vidi skoraj brezupno iskanje korenin tretje in četrte generacije, ki s tesnobo skuša ponovno pridobiti narodne in verske vrednote. Zaradi brezbrižnosti in nepremišljenosti so jim jih zapravili njihovi starši.
Težko se bodo povezali s slovenstvom in kar je še bolj dramatično, da te praznine ne morejo nadomestiti. Takšne pojave bi lahko označili kot življenje ljudi v svobodi, ki pa niso vzgajali za svobodo, ki zahteva zglede, doslednost in odločnost. Bogastvo vere in jezika nam j>e bilo od Boga podarjeno. Ohranitev in bogatitev teh darov je pa odvisna od naše volje. Neki teolog je izjavil; kjer je ljubezen, postanejo odveč debate o tem, kaj je pravica. Lahko bi dodali: kjer je ljubezen do materinega jezika, je odveč stalno opozarjanje in opominjanje o rabi slovenščine v družini, po Domovih, med prijatelji. Ko bomo cenili slovenščino kot nenadomestljivo vrednoto, bomo občutili željo po čistem, bogatem in sodobnem slovenskem jeziku.
Lahko smo prepričani, da je velik del zasluge pri naših organizacijah, da se slovenščina ohranja
na taki višini. V tistih državah, kjer je slovenska emigracija zelo raznolika, kar se tiße svetovnih nazorov, kot na primer na švedskem, je izumiranje slovenskega življa v tujem okolju neverjetno naglo in z negativnimi posledicami. V sami Ljubljani sem slišala pohvalo od znanega intelektualca, ki je odlično spričevalo za našo emigracijo: „Vesel sem obiska mladih iz Argentine, ker se čutijo Slovence. Vztrajajte, nadaljujte dosledno z vašim delom!“ Ali bo čez nekaj desetletij lahko še kdo ponovil takšne besede? Prepričani smo, da je to možno, vendar je pa odvisno od naše požrtvovalnosti.
Morda se bodo nekaterim mlajšim članom slovenske skupnosti zgoraj omenjene trditve zdele naivne, zastarele in podobno. Kdor pa od blizu zasleduje moderna znanstvena dognanja — posebno v družboslovju in dušeslovju — pa j. lahko opazil, da se čedalje bolj poudarja gojitev klasičnih vrednot, tradicije, zakoreninjenost v kulturo prednikov, raznolikost družbe itd.
Katoliška Cerkev po besedah sv. očeta Janeza Pavla II. poudarja pomen sleherne kulture in ohranjevanje še tako manjšinskega jezika. Cerkveni pokoncilski dokumenti so bogati v takšnih izjavah. Prvi korak je bila uvedba bogoslužja v domačem jeziku. Lahko še omenimo razgledanost, ki jo odsevajo napotki za versko življenje emigrantov. Pravtako so bile zgodovinskega pomena izjave se-
danjega papeža na seji organizacije Unesco v Parizu dne 3. junija 198(1. Ob tisti priložnosti se je zavzel za pravice posameznikov, družin in narodov na vzgojnem in kulturnem področju.
Do H. vatikanskega koncila smo katoličani vedeli, da je branje božje besede del krščanskega življenja, vendar ta način povezave z Bogom ni bil dovolj poudarjen. Temeljito branje sv. pisma je bila oznaka predvsem protestantskih vernikov. Na tem področju se je stališče katoličanov zelo spremenilo. Sv. pismo je bilo ponovno ovrednoteno kot božja beseda: živi Bog se je razodel človeštvu kot Pot, Resnica in Življenje.
Branje božje besede ni nikakršen monolog ali znanstveno čtivo, temveč dialog med Bogom in človekom — molitev. Božja beseda ima silovito moč za spreobrnjenje v novega človeka — drugega Kristusa.
Verska literatura je obširna, bogata in posodobljena — tudi v slovenskem jeziku. Nudi nam priložnost doraščanja v krščansko osebnost. Vera je predvsem milost, ne pa filozofija, vendar je poznanje krščanskega nauka obvezno za vsakega katoličana. Kolikokrat nimamo odgovora na verske dvome in težave bližnjega, ker smo ostali v verski izobrazbi na stopnji Ijud-skošolskega učenca! Cerkveni dokumenti vsebujejo aktualne in pereče teme ter nam nudijo vpogled v socialni nauk Cerkve. Morda so verniki prva leta po koncilu z več-
J° pozornostjo zasledovali tovrstno branje kot ga pa danes.
V naši preteklosti imamo, hva-la Bogu, mnogo zglednih primerov, ki nam bi lahko postali kažipot in vzorec glede ljubezni do materine in božje besede. Eden izmed takih ^nož je bil škof Anton Martin Slom-®°k, katerega 120-letnico smrti Praznujemo ravno v tem letu. Živel jo v dobi, ki je bila težka in usodna za slovenski narod. Takole je Sovoril Slomšek koroškim Slovenim leta 1834:
„Slovenski starši, ki znajo slovensko, pa svojih otrok slovenskega jezika ne učijo, so nehvaležni hišniki, saj zapravijo svojim otrokom drago domačo reč, slovenski jezik, ki so jim ga izročili njihovi dedje. Kdor svoj materin jezik pozabi, malopridno zakoplje svoj talent; Bog ga bo nekoč terjal zanj. Materin jezik je najdražja dota, Skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in svojim mlajšim zapustiti“.
Katica Cukjati
Kratka zgodovina Slovencev
Ustoličevanje koroških vojvod
a- Ustoličevalni obred
Vse do začetka 15. st. je bil zve-2an nastop koroškega vojvode z °bredom, ki ga takratna Evropa poznala nikjer drugje. Prvi del Ustoličenja se je vi šil pri knežjem kamnu pri Krnskem gradu na Gosposvetskem polju in je bil neposredni dedič stailega, seveda v Marsičem spremenjenega obreda. Le knežji kamen kot simbol oblasti na Koroškem, kosez kot ustoličevalec, vojvoda, kmečka obleka in slovenščina kot obredni jezik vedejo obe obliki obreda med seboj. V podrobnosti pa je bila nova ob-*ka obreda leta 1286 naslednja: Ustoličevalec (najstarejši moški elan rodbine „vojvodskega“ kmeta
iz Blažnje vasi) pričakuje novega vojvodo sedeč na knežjem kamnu v pozi sodnika, oblečen v kmečko obleko. Ob njem stoje sodni pomočniki („prisedniki“) in ljudstvo. Pred njega pride v kmečko obleko preoblečeni vojvoda, ki vodi z eno roko marogastega bika, z drugo kobilo enake barve. Spremljata ga na vsaki strani po dva gospoda, obredu pa morajo prisostvovati tudi vsi drugi koroški fevdalci. Vojvodovim spremljevalcem zastavi ustoličevalec v slovenščini nekaj vprašanj o vojvodi, na katera mu morajo odgovoriti v istem jeziku.
Na prvo vprašanje, kdo prihaja, so ustoličevalcu odgovorili, da je to vojvoda. Nato je vprašal, ali je vojvoda pravičen sodnik, ali skrbi za blagor dežele, ali je svobodnega stanu in ali spoštuje in brani pra-
vo in krščansko vero. Odgovorili so mu, da vse to je in bo. Končno je vprašal ustoličevalec še, s kakšno pravico ga more vojvoda odstraniti z njegovega sedeža, na to je dobil odgovor, da bo v zameno dobil 60 denarjev, obe vojvodovi živali, vojvodovo kmečko obleko, njegova hiša pa da bo osvobojena dajatev. Nato je kosez rahlo udaril vojvodo po vratu (ali licu), mu naročil, naj bo dober sodnik, zapustil kamen in se polastil obeh živali. Ko je vojvoda zasedel knežji kamen, je moral priseči na deželni mir in da bo pravično sodil, kar je pokazal tudi simbolično s tem, da je zavihtel meč na vse strani sveta. Nato je vojvoda izpil iz kmečkega klobuka še požirek mrzle vode, s čimer je bil obred pri knežjem kamnu zaključen.
Po koncu te prve svečanosti se je napotil vojvoda — še vedno v kmečki obleki — v gosposvetsko cerkev, kjer je v navzočnosti koroških prelatov in opatov opravil krški škof mašni obred in nato vojvodo blagoslovil, šele po koncu cerkvenega obreda je vojvoda odložil kmečko oblačilo. V slavnostni obleki se je odpravil k obedu, pri katerem so opravljali svojo službo že imenitniki dvornih uradov. Po obredu je vojvoda odšel na Gosposvetsko polje, kjer je na vojvodskem stolu sedeč sodil o predloženih mu zadevah in podeljeval fevde ter sprejemal poklonitve svojih vazalov.
To obliko obreda in njegovo vlogo ob nastopu novega vojvode poz-
namo iz poročil ob ustoličenju vojvode Majnharda Tirolskega, 1. septembra 1286. Na obred, s katerim je koroški vojvoda sprejemal oblast v deželi, spominjata torej dva kamnita sedeža, ki sta bila s tem obredom zvezana.
b. Upor pod vodstvom
Ljudevita Poravskega
in posledice za Slovence
Prvotno je šlo pri ustoličevanju ob Krnskem gradu za umeščanje lastnih slovenskih knezov. Tako je v zgodovinskih virih slovenski knez Borut okoli leta 738 imenovan „vojvoda Karantancev“. Zaradi soudeležbe Slovencev pri uporu Ljudevita Posavskega proti Frankom so izgubili Slovenci v Karantaniji 1. 820 svoje domače kneze. Slovenskega kneza je zamenjal frankovski grof. Vendar so vojvodi tudi v bodoče prevzemali skozi več stoletij oblast simbolično od slovenskega Ijusdtva, ki ga je predstavljal kmet ustoličevalec iz koseške rodbine.
Nemški cesar Oton V. je ločil Karantanijo od Bavarske ter jo dvignil 1. 976 v samostojno vojvodino Koroško. Vojvodska oblast je postala nato 1. 1077 dedna v eppen-steinski in 1. 1122 v spanheimski grofovski družini, dokler ni bila prenesena v poznem srednjem veku 1. 1365 na Habsburžane. Kot zadnji koroški vojvoda se je dal ustoličiti slovenskemu kmetu 18’ marca 1414 Ernest Železni.
(Po Inzkovi Zgodovini Slovencev)
DOMAČA HIŠA
V družini skoraj vsi naši ljudje govorijo slovensko, tudi mlajši. Čeprav smo imeli lepe domače izraze za razne dele hiše in predmete v njej, jih zdaj že izpodri-vajo španski, večinoma brez po-trebe, saj ne gre vedno za novosti.
1’ako smo se na primer že kar Navadili reči fiente in contra-^rente in skoraj pozabili na pro-‘'eije in začelje. Ti dve besedi sta izpeljani iz izraza čelo, ki se vča-sih rabi tudi v pomenu pročelje, Navadno pa pomeni (pri stavbi) trikotni vrh stene pod streho = za-ircp. Namesto pročelje včasih slišimo ali beremo lice, fasada (ita-lijansko-francoska tujka) in o-sPredje (ta izraz je že starinski v tem pomenu, kot ugotavlja SS Kj).
Beseda streha je znana vsem (krov je že zastarel), manj pa e-Nokapna in dvokapna streha = eno-kšpnica, dvokapnica. Kap (2. sklon: kapa) pomeni najprej naj-nižji rob strehe, s katerega kapa v°da ob dežju. Potem je beseda dNbila širši pomen: del strehe, ki sega čez zunanjo steno. So-ZNačnice (sinonimos) za drugi po-I^nn: napušč, pristrešek, zastre-^ek, podkapje. Ali nam je potre-ben alero spričo tolikšnega besednega bogastva? Nadstrešek = bmjhna streha nad kakim delom stavbe ali pred njim (npr. vhod-bi-, balkonski-). Ostrešje nosil-
no ogrodje strehe (redko se rabi tudi v pomenu napušč). Pri-strešje: stranska, prednja streha; Sleme=vrhnji rob ostrešja in greda, na kateri slone in se sklepajo lemezi.	(Slemenišče = vrh
strehe; slemenska črta. Lemez = škarnik - šperovec (špirovec) glavno tramovje, ki veže sleme s kapom. Strešnik = strešna opeka. Podstrešnica = podstrešna soba (dovoljena je tudi francoska tujka mansarda). (Strešni) čop = trikotni prirezani konec slemena pri dvokapnici.
(Kapni) žlebovi, odtočni žlebovi, dimnik, ki ima včasih dimold-vec, strelovod, vetrnica, (ki kaže smeri vetra), petelin. Vse to vidimo na strehi.
Še nekaj besed za konec: pomol (1 se izgovarja kot l)=beton-ska ali lesena konstrukcija, ki moli vodoravno iz zidu (v pristani-šču^muelle); prihišje —stransko poslopje; zahišje=prostor za hišo; predzidek majhna zidana plo skev (navadno pred vhodnimi vrati); podzidek^spodnji (ojačeni) del zidu; nadzidek-zgoraj dodan del zidu (za okras); izboklina na zidu; pozneje dograjen zgornji del stavbe; prizidek; krilo = stran-ski del stavbe (navadno oblikovno zaključen); mednadstropje = entrepiso; podpritličje=sulbsue-lo; visoko pritličje.
Simon Rajer
Za mladino
ŽIVLJENJSKA NAČELA
Spoštovanje božjega imena
Bog je naš Stvarnik in Oče, zato nam mora biti njegovo ime sveto, na kar nas opominja 2. božja zapoved.
Božje ime častimo, ko ga spoštljivo izgovarjamo in ga ne kličemo brez potrebe; ko ga kličemo pri zaobljubi in prisegi.
Varujemo se nespoštljivega izgovarjanja božjega imena in drugih svetih oseb. Posebej se varujemo bogokletstva, ki je zaničljivo izgovarjanje svetih imen.
Navadna kletev je, če sebi ali bližnjemu želimo kaj hudega, kar je greh zoper ljubezen.
Zaobljuba
Zaobljuba je Bogu dana obljuba, s katero se pod grehom zavežemo, da bomo storili kako moralno dobro delo. Navaden sklep ni obljuba.
Javna zaobljuba je tista, ki jo naredimo pred zakonitim cerkvenim predstojnikom in jo ta sprejme. To prihaja v poštev zlasti pri redovnikih. Zasebne so vse druge zaobljube, ko jih naredi človek sam za sebe. Zaobljuba veže pod grehom za izpolnitev, malim ali velikim, kakor smo se zavezali.
Zaobljuba je veljavna, če smo jo storili premišljeno in svobodno in če imamo pravico obljubiti. Otrok na primer ne more obljubiti miloščine iz očetovega denarja.
Zaobljuba preneha, če je kdo brez lastne krivde ne more izpolniti (na primer izgubi premoženje za zidavo cerkve; zboli in tako ne more peš romati v Lujdn); če jo razveljavi tisti, ki ima oblast nad zaobljubiteljem (starši nad otrokom); če jo cerkvena oblast spremeni ali razveže.
Prisega
Prisega je kicanje Boga za pri-^°’ da je res, kar govorimo, ali da hočemo izpolniti, kar obetamo. Potreben je namen in primerna beseda, na primer: „Bog mi je priča!“
Prisega je dovoljena, ker častimo ®°&a s klicanjem za pričo. Biti pa ^ora seveda res, kar govorimo, in ^amo razlog za prisego ter sme-mo povedati, kar govorimo. Prise-?a se pred sodiščem, pred spreje-^om nekaterih služb, ob vstopu v
vojsko. Prisega brez potrebe je mali greh. Kriva prisega, ko kličem Boga za pričo laži, je smrtni greh. Obljuba, dana s prisego, veže pod smrtnim grehom, razen če gre za majhne reči.
Kdor bi s prisego obljubil kaj nedovoljenega, naredi smrtni greh, obljuba pa je neveljavna in je ne sme izpolniti. Obljuba, dana s prisego, ne velja, če se razmere spremenijo ali če nas odveže cerkvena
°k'aa^	Anton Orehar
preden bo prepozno (vi.)
Mladim v premislek — zabave in ples
Nihče ne dvomi o napredku v y£eh pogledih. Mnogi ga na žalost iemljejo kot nekaj, s čemer se da ^brisati ali pozabiti prejšnje sta-njo. Zgovoren primer so danes tanjše družbe, ki se zberejo po naključju ali dogovoru: ta ali oni no-s* stalno v žepu transistor, iz ka-terega skuša izvabiti najbolj kri-Čsčo muziko; drugi si skoraj iz-praznijo žepe z nakupom zadnjih Izdaj cassettes, seveda takih av-l°rjev, ki so najbolj „v modi“.
Napredek je tako škodljiv za °hranjanje razgovoru potrebnega ^asa; še bolj uničuje smisel za pet-i°. Brez tega pa bo slovenske druž-hs konec. In s tem bodo zabave, hodisi v manjših bodisi v večjih hi'užbah, zašle na običajno vršino, jo v domačem okolju morda ob-
sojamo, obenem pa sami nanjo drsimo.
Ne gre, da bi govorili o klasičnem primeru dvojne morale in tudi ne o svoje vrsti farizejstvu. Je pa brezpogojno nujno, da se spričo staršev zavedamo resnosti stanja in ga skušamo popraviti, vedno misleč na to, da bomo sami imeli — če Bog da — lastne otroke, ki jih bo treba vzgajati.
Kdor misli, da so dolge plesne obleke zrastle na tej strani Oceana, se moti. Tudi doma smo jih že poznali kakor ples — a plesa sta. dva. Eden — lahko tudi brez dolgih oblek — z vsemi predpisi mednarodno sprejetega bontona; z navzočnostjo staršev, v primernih oblekah (brez kravaric in Topper!) in s plesanjem po vsakokratnem
predhodnem odobren ju staršev; pa seveda razsvetljava, kot se v plesnih dvoranah spodobi, in muzika, obsegajoča razne vrste plesov. Takšne plese bo treba začeti prirejati pa nihče od starejših ne bo protestiral.
Je pa večina staršev odločno proti plesom s sikodelično razsvetljavo in ubijajočim disc-jockeyskim razbijanjem, z začetkom s precejšnjo zamudo (včasih namerno!) pa koncem, ki ga zlepa ni videti. Mla-
dim v takem primeru samo dober nasvet: vsedite se za četrt ure v samoten kotiček (če ga boste sploh našli!) in pomislite, da boste nekoč očetje in matere. Ali pa: bi dovolili, da se vaši sestri dogaja, kar se morda drugim dekletom? Če jo plesni načrt za nekaj ur, se četrt ure tisti večer nikomur ne bo poznala. Mnogo pa bo pomenilo za bodočnost vašega rodu.
Pavle Rant
SKRIVNOST LJUBEZNI
Ljubezen je sveta
Naravno je, da se svetna družba (država) zanima za zakon in družino. Saj iz tega vira dobiva nove državljane, proizvajalce, graditelje bodočnosti.
Naravno je, da ima zato država posebno zakonsko in družinsko pravo, ki zahteva, da se vsaka poroka registrira tudi pred državno ustanovo. Iz te „civilne poroke“ sledijo civilnopravne posledice: pravice
do družinskega stanovanja, pokojnine, otroških dodatkov itd.
Kristjan pa, ki veruje, da naše življenje presega samo tostransko resničnost, čuti, da tudi ljubezen in zakon po svojem pomenu prehajata okvirje zgolj časnih koristi. Čuti, da je v ljubezni nekaj, kar izvira iz večjih globin in rosi 2 višjih višin.
Bog je ljubezen, in kjerkoli na svetu se pojavi ljubezen, se je pokazalo nekaj boljšega.
3G4
Zato se ne čudimo, da je Kri-stus naravno dejstvo zakonske lju bežni povzdignil v nadnaravno resničnost — v zakrament.
Po zakramentih Kristus na posegu način nakazuje in deli svoje Oljenje. Po njih Kristus skoz nas nadaljuje skrivnost svojega trpljenja in vstajenja.
Po zakramentu svetega zakona h°staneta mož in žena sposobna, na nadaljujeta Kristusovo delo, ki 11111 pravimo — Cerkev.
V Cerkvi je kot v telesu. Vsak nd ima svojo nalogo. Zakonci so lati del Cerkve, ki skrbi za ohranjevanje in rast tega telesa. S podajanjem otrok in še bolj z vzgojo, ni nič drugega kot duhovno podajanje, podaljšujejo Cerkev, to je ^nistusa. Tako je njihova rodovitna skrivnost vključena v še večjo skrivnost — Kristusa in Cerkve.
Krščanski ženin in nevesta se ^orej ne moreta zadovoljiti zgolj s nivilno poroko, ampak čutita nuj-J10 potrebo, da bo njun zakon pri-^nan tudi pred Cerkvijo. S tem, da »cerkveno poročita“, si medse-P°jno „podelita zakrament“, to je ’Zl'očita se Kristusu.
Ta zakrament postane studenec novega življenja — zanju in njuno Potomstvo.
Ljubezen je odrešujoča
Soodreševati s Kristusom pome-ni skrbeti za svoje in bližnjega živ-Jenje z Bogom in tako za večno ^Veličanje. „Pri tej nalogi,“ pravi • vat. cerkveni zbor, „je zelo dra-&0ceno tisto življenje, ki ga po-
MOL1TVENI NAMEN ZA JUNIJ
SPLOŠNI:	Da bi bil
Jezus Kristus priznan kot oznanjevalec Očetovega usmiljenja, še posebej po skrivnosti križa.
MISIJONSKI: Da bi bila resnica o Jezusu Kristusu, Bogu in človeku, verno oznanjana v vseh različnih kulturah, da bi jih prešinila s pristnim krščanskim duhom.
svečuje poseben zakrament, namreč zakonsko in družinsko življenje. Življenje zakoncev postane lahko poseben poklic: biti drug drugemu in otrokom priča vere in Kristusove ljubezni. Krščanska družina glasno oznanjuje tako sedaj delujoče moči božjega kraljestva kakor tudi upanje na blaženo življenje. S svojim zgledom in pričevanjem prepričuje svet o grehu in razsvetljuje tiste, ki iščejo resnico“ (C 35, 3).
Poleg skrbi za lastno življenje z Bogom je največja dolžnost zakončeve odrešujoče ljubezni skrb za to, da bi z Bogom živel tudi soza-konec in prav tako njuni otroci. Zaradi najtesnejše telesne in duhovne povezave med možem in ženo ter med starši in otroki ne more nihče bolj vplivati na zakonca kakor soprog in na otroke kakor starši. Pogoj za to pa je globoka osebna ljubezen med njimi. Ta psiho-
loška ugotovitev je za odrešilno delovanje v zakonu in družini izredne važnosti. Zakonec, ki ljubi, nujno prenaša svojo versko vsebino na soproga in na otroke. Prava vera oziroma življenje z Bogom se prenaša, poglablja in deluje po ljubezni, samo po ljubezni. Odrešilno oziroma apostolsko delo, ki je storjeno iz ljubezni, prinaša svoje sadove morda šele čez dolgo časa, toda nujno.
Odrešilno deluje na sozakonca in na otroke predvsem zgled pristnega, doslednega in veselega življenja ljubezni do Boga in bližnjega.
Neki neverni profesor je nad 30 let kljuboval verskemu zgledu svoje žene. Končno je priznal tudi pred drugimi ljudmi: „Da je Bog, mi niso dokazale verske knjige in verski govori, ampak moja žena s svojo ljubeznijo in iskreno vernostjo."
Posebno odrešilno deluje na sozakonca in otroke molitev zanje, predvsem skupna družinska in mašna molitev. „Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi,“ zagotavlja Jezus (Mt 13, 20). Po taki molitvi nas s svojo milostjo in ljubeznijo napolnjuje sam Odrešenik.
Vdano in tiho prenašanje žrtev za soproga in otroke, iz ljubezni porojeni opomin pred slabim in spodbuda k dobremu, verski tisk, obhajanje cerkvenih in družinskih praznikov, posebno še družinsko prejemanje zakramentov, družinski verski pouk, družinsko romanje, poslušanje verskih predavanj za zakonce in starše itd. so učinkovita odrešilna sredstva.
Ljubezen je vsakdanje dejavna
Kakor se nam božja ljubezen izkazuje vsak dan in na vseh področjih našega življenja, npr. s tem. da nam Bog ohranja življenje, daje milost in vsakdanji kruh, tako se mora zakonska ljubezen neprestano prelivati v dejanja, izkazovati se mora na področjih vsakdanjega življenja, osončiti mora s svojo svetlobo in toploto vsa dejanja, tudi najbolj preprosta, ki ju zakonca storita drug za drugega in za družino.
Kar pravi sv. pismo o ljubezni, velja posebno za zakonsko vsakdanjo ljubezen: „Ljubezen je potrp-Ijiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje; ni prevzetna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli se pa resnice; vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša“ (1 Kor 13, 4—7).
Dejavna zakonska ljubezen obvezuje zakonca, da skrbita za gmotno blaginjo drug drugega. Oba sta dolžna skrbeti, vsak s svojimi sposobnostmi, da si ustvarita čim boljši kos vsakdanjega kruha, primerno razvedrilo itd. Drug drugega morata spodbujati k dobremu, posvetovati se drug z drugim, zaupati si svoje težave in radosti, tolažiti se, na ljubezniv način drug drugega opominjati, upoštevati želje in nasprotno mnenje sozakonca. pohvaliti drug drugega, skrbeti za dobro ime drug drugega, brzdati drug pred drugim svojo nejevoljo in nerazpoložen j e, posebno pa si
borata pomagati v bolezni in nesreči. Tako rekoč vsak dan bi mo-rala drug drugega s čim razveseliti.
Poklicno delo morata zakonca o-Pravljati iz ljubezni drug do dru-8ei?a in otrok, saj z njim zaslužita osnovna sredstva za družino. Prav tako bosta drugdrugemu pomagala pri poklicnem delu, kolikor je Mogoče, posebno pa si bosta polagala pri družinskem delu. Tako bo npr. žena z ljubeznijo pripravljala jedila za moža, duhovno krepila moža ob neuspehih v poklicnem delu, opozarjala na družinske praznike, polepšavala dom za prijetno bivanje, s svojim raz-vitim čutom za potrebe družine in Posameznika bo bedela nad možem 'n otroki. Moža pa bo dejavna ljubezen nagibala, da se ne bo zaradi izven-družinskih težav znašal nad ženo in otroki, da bo ženi priskočil na pomoč, npr. pri varovanju °trok, da ji bo večkrat prinesel kakšno darilce itd.
Zakonca sta dolžna ceniti delo drug drugega. Mož in žena imata vsak svoje sposobnosti, ki se dopolnjujejo in so ene kakor druge Potrebne za skupno življenje in zn družino. Zmotno je misliti, da Prispeva k skupnemu življenju naj-yeČ tisti zakonec, ki največ zasluži aH pridobi največ osnovnih dobrin, ^ajveč prispeva tisti, ki stori več jz ljubeznih porojenih del za to Oljenje, čeprav se ta dela zdijo še tako neznatna, npr. čiščenje stanovanja, dobrohoten opomin, krotenje lastnega jezika. Podcenjeva-
nje dela in truda sozakonca je večkrat začetek razkroja zakonskega sožitja.
Družina — znamenje živega Boga
Z ljubeznijo, ki bo vsakdanje dejavna, bosta zakonca izvršila veliko nalogo — da bosta posvečevala vse življenje!
Po zakramentu sv. zakona bosta pridružena Kristusu. Njuna medsebojna ljubezen je pridružena ljubezni Kristusa in Cerkve. Zato bo sveto vse, karkoli bosta delala v moči te ljubezni. Delo in počitek, gospodarske in gospodinjske skrbi, skupni obedi in razvedrila, spolno življenje, vzgoja, učenje, izleti, molitve, medsebojne uslužnosti in vljudnosti, vsaka še tako drobna pozornost, vse se bo zlilo v veliko celoto krščanske družine, vse bo postalo duhovna daritev, ena sama velika hostija, ki jo bosta dvigala k Bogu družinska svečenika, oče in mati, skupaj z velikim duhovnikom Kristusom. Po zakramentu je vse to posvečeno, vse to so dejanja, ki jih izvršujejo udje Kristusovega telesa, vse to je potem njegovo delovanje in njegova daritev. Cerkev je ustanovljena za to, da posveti vse človeštvo in sploh vse stvarstvo. Cerkev je zakrament vesoljnega posvečenja. Najbolj na globoko in na široko se to posvečenje uresničuje po zakonu. Po krščanski družini prodira Kristus vse do vsakdanjega življenja.
Iz globine srca
Zakonca, ki sta svojo ljubezen prav razumela, sta sestavila naslednjo molitev in jo večkrat skupno molila:
„Gospod, najin Stvarnik, ti naju ljubiš. Naredil si same dobre in osrečujoče stvari. Nihče ne ve tega bolje kakor midva, ker se ljubiva. Ljubezen je kakor slap. Iz potoka življenja naredi tisoč biserov.
Bodi zahvaljen, Bog ljubezni, predvsem za ljubezen. Bila nama je luč, ko sva se iskala, osrečujoča moč in vztrajnost v dobrem na poti, po kateri sva se dve leti poznanja bližala poročnemu oltarju.
In zdaj sva eno srce, eno življenje, ena sreča. Tvoja milost je naredila iz naju eno telo. Zahva-
ljen, Bog nedoumljivih darov.
Naj bo najina ljubezen večna priča tvoje dobrote!
Naj bo najina ljubezen večni slavospev sreče, zvestobe in vzajemnosti tudi takrat, ko bosta trnje in mraz zemeljskih preizkušenj stiskala najini bitji!
Naj bo najina ljubezen nesebična in popolna v tvoji službi, da boš mogel po njej deliti življenje svojim in najinim otrokom!
Naj nikdar ne pozabiva, da ti dolgujeva vse, ker ti dolgujeva ljubezen. Tako bodi s tvojo pomočjo.“
Sveto pismo vse te misli lepo povzema v besedo: „Prizadevajte si, da boste imeli ljubezen!“ d' Kor 14, 1).
(Krščanski zakon)
KAKO JE Z NOSTRADAMUSOM?
V svetu in seveda tudi pri nas so v zadnjem času temeljito pogreli starega Nostradamusa in njegove dvomljive prerokbe. Poseben poudarek je bil seveda na tistih, ki napovedujejo uničenje Vatikana. Najbrž bi kazalo napisati trezno besedo, kako je treba presojati takšne ali drugačne „jasnovidce“.
Fizikalni zakon, ki se ga učimo že v prvih razredih osnovne šole, pravi, da na enem in istem mestu ne moreta stati dve telesi. Podobno bi lahko rekli za razmerje med vero in praznoverjem. Kjer
je vera trdna in močna, tam praznoverje nima česa iskati, če pa vere ni ali je pomanjkljiva, takrat brez slehernih težav vdre v nastalo praznino. Tako je večkrat tudi dandanes. Marsikoga je sram nositi okrog vratu svetinjico ali križ, z veseljem pa nosi razna sidra, srca, štiriperesne, deteljice, čudodelne korene in podoben drobiž.
Kdo je bil Nostradamus?
Rojen je bil 14. decembra 1503 v St. Remyju, umrl pa je 2. julija 1566 v Salonu. V Avignonu
j® študiral filozofijo, nazadnje Pa je v Montepelieru končal medicino in postal nekakšen potujoči zdravnik. Med epidemijo kuge je njegovo ime postalo znano, saj' je bil zelo požrtvovalen, pač pa a° mu za kugo umrli žena in dva °troka.
Vzporedno z medicino se je u-kvarjal tudi z astrologijo, ki je bil^ takrat zelo cenjena veda. Leta 1555 je izdal astrološki alma-nah Centurije. V stari francošči-nb ki jo je mešal z latinščino, je P'sal čudne in težko razumljive verze brez literarne vrednosti. Z Pjimi ni zbudil posebne pozorno-sti. Ko pa so nesrečno smrt kralja Henrika II. (po nesreči ga je na Prijateljskem turnirju s kopjem ubil poveljnik njegove garde) povezali z njegovimi napovedmi, je Naenkrat postal slaven. Katarina bledici ga je nastavila za svojega dvornega astrologa in namesto zdravil je zdaj mešal verze o preteklih, tedanjih in prihodnjih dogodkih. Tudi drugi kralji in prin-ci so ga vabili, da jim je sestav-*Jal horoskope in napovedoval prihodnost. še po smrti so prebijali in razlagali njegove prerokbe. Tako daleč so šli vsi ti raz-higalci, da so njegovi spisi leta prišli na indeks knjig, ki jih •le Cerkev prepovedala.
Že za njegovega življenja so se Pojavljali trezni glasovi, ki so Jtiegove „prerokbe“ obsojali kot kričeč primer zlorabe lahkovernosti ljudi. Znana je publikacija 12 leta 1558, ki je izšla v Parizu
in nosi naslov „Pošastna zloraba“. Kljub temu pa so se v vseh časih pojavljali razlagalci s trditvami, da Nostradamusove prerokbe veljajo prav za njihovo dobo. Takšen je tudi najnovejši razlagalec zdravnik Fontbrun, ki je prepričan, da se najvažnejše napovedi nanašajo na zadnjo četrtino dvajsetega stoletja. Tako naj bi Nostradamus predvideval sedanjo gospodarsko krizo, rdeče brigade v Italiji, Homeinijev prevrat in režim v Iranu, atentat na papeža in še marsikaj.
Tudi bedarijo je mogoče izkoristiti
Cerkev je o Nostradamusu in vseh njemu podobnih „prerokih“ že povedala svoje in najbrž ne bo ničesar več ponavljala. Za vernika Kristjana je to dovolj. Naj pripomnimo samo to, da niti Kristus ni hotel odgovoriti apostolom, ko so ga spraševali, kdaj bo konec sveta. Tega niti angeli v nebesih ne vedo, temveč je pridržano nebeškemu Očetu, je rekel med drugim. Potem najbrž tudi Nostradamus in njegovi razlagalci z vsemi računalniki vred tega ne morejo vedeti.
Sicer pa je z najrazličnejšimi „prerokbami“, „šloganji“ iz kart ali kavne usedline, horoskopi in podobnimi potegavščinami nekako takole. „Prerok“ bo besede tako zasukal, da lahko to brez najmanjših težav spraviš v sklad s prerokbo, prepričan, da se je na-
tančno spolnila. Že iz antike je znan primer delfskega preročišča, ko je izrek s premikom vejic popolnoma spremenil pomen. Lahko je pomenil, da se bo prizadeti vrnil iz vojne živ in zdrav ali da bo v vojni padel.
Vedno je bilo mogoče najti posameznike in skupine, ki so znali temeljito izkoristiti lahkovernost
svojih sodobnikov, še več pa seve-da takšnih, ki so jim to verjeli-Bo že držala stara modrost, da mnogi ljudje živijo od neumnosti drugih. Tudi v zvezi z Nostradamusom naj velja, da lahko praznoverje najde svoj prostor 1® tam, kjer je vera opešala in j® nastala praznina.
(Družina)
Wilhelm Hünermann
Plavajoči samostan
Že osem dni je veter pihal v nasprotno smer.
„R. W. Wood“ je še vedno tičala v Vezeri. Ladja je bila s svojimi golimi vrvmi videti kot oskubljen ptič. Prazni jambori so bili podobni vislicam, havajska zastava je žalostno opletala ob drogu in veriga pri sidru je zateglo rožljala. Na krovu so poležavali mornarji in obračali hrbte proti bledemu jesenskemu soncu.
Na eni od slanikovih kadi je sedel Peter Larsen, prvi mornariški podčastnik, srepo gledal prek ograje na palubi in pljuval v vodo.
„Deset vozlov napravi,“ je mrmral.
„Kdo?“ je vprašal tesar, ki je
čepel na kupu ladijske vrvi in se zdehajoče pretegnil.
„Moj pljunek,“ mu je zasolil podčastnik in odgriznil košček žvečilnega tobaka.
„Meni bi bilo ljubše, če bi deset vozlov napravila ta stara barka,“ je robantil tesar. „Osem dni že čepimo v tej prekleti sladki vodi. Pred božičem ne pridemo na lužo.“ „Vrag naj se stegne! Prekleto vendar!“ je rentačil Peter.
„Ne kolni, Larsen!“ je zaklical Jakob Verhaalen, starj jadrar, ki je sedel s staro umazano biblijo v roki pri velikem jamboru.
„Ne pridigaj, Vstajenjski Jack!" mu je zabrusil podčasnik. „Raje prepusti to kapucinom in nunam, ki so na barki. Toliko pobožnosti še ni hkrati plavalo čez lužo!“ „Tile nimajo prave vere razsvetljenih,“ je žalostno pripomnil jadrar. „Ničesar ne vedo o sod-
nem dnevu in o vstajenju.“ Po teh besedah se je ‘Vstajenjski Jack’ sPet zatopil v biblijo.
,,‘R. W. Wood’ je postala pravi samostan,“ je dalje robantil mornariški podčastnik. „Če odpreš gobec, da bj preklel hudobca in bi ga Pri tem po vampu klalo, priteče na knov nunica in kletev se ti sprevrže v očenaš.“
»Povejte no, kakšna srca imajo spredaj na obleki?“ je vprašal tesar.
»Dobro je imeti dve srci!“ se je Zfiaj vmešal mornar Fric Krause, doma iz Berlina. „Tudi jaz imam dve srci vtetovirani na prsih... da je ne pozabim, berlinske rožice. Dobro jih je imeti!“
»Pusti svoje neslane šale, Krau-Se!“ je zaklical drugi krmar, ki je Prišel na krov. „Nikar se ne norenj iz verskih stvari! Sploh pa so Patri in nune docela drugačni, kot s‘enj si jih predstavljal. Mislil sem, da povešajo nos do kolen in od sa-svetosti nikogar ne pogledajo, ^daj pa vidim, da ni tako.“
»Res, res!“ je pohitel tesar. „Nu-ne so prijazne. Celo smejati se Znajo.“
»In patri, saprabolt, moram re-eD“ je pritrdil Peter Larsen. „E-den je včeraj splezal prav gor v opazovališče, da bi pogledal po vre-^cnu. Kakor mačka je šel, vam rečem. Tu ni narejene pobožnosti in tako omejeni tudi niso kakor Vstajenjski Jack.“
»Pusti ga pri miru! V verskih ^Gčeh ne smeš nikogar zasmehova-^ •“ je ponovil drugi krmar.
„Čemu neki se peljejo čez lužo?“ je spet povzel režeči se Fric Krause. „Na miru naj pustijo uboge Kanake. Kar požro naj jih tisti ljudožerci v pragozdu! Vsako tele ima svoje veselje!“
Toda ladijski kuhar Smutje, ki je ravno priplezal na krov, je mislil drugače.
„Tako govoriš ti, Fric Krause,“ je začel. „Jaz ti bom pa drugo povedal:
Pred kakimi petimi leti sem se peljal z barko, ki jo je bil Bog docela zapustil, prek luže. V Južnem morju pri Salomonih je ladja nasedla in se razbila na kosce kakor kad za slanike. Potonili so vsi, od kapitana pa do vajenca na ladji. Samo jaz sem se srečno rešil na kopno.“
„Mast plava na vrhu,“ se je zarežal Peter Larsen.
„Prav nič smešno ni bilo, Peter!“ je rekel Smutje užaljen.
„Vrglo me je na neki otok. Ko sem si opomogel, sta stala ob meni dva domačina, črna kakor loščilo za čevlje. Eden od obeh možakarjev me je neprestano ščipal v rebra, me gladil po trebuhu in govoril v najlepši pidginski angleščini :
,Mhm! Dobro masten biti. Oče ne slišati, da jaz belokcžec videti, zato jaz tebe požreti. Jaz tebe ne pojesti. Jaz dober kristjan biti. Jaz tebe požreti, beli oče name hud biti, zelo hud biti.“ Da, in niso me požrli. Odnesli so me na misijonsko postajo in patri so me skrbno negovali. Zato pusti misijonarje,
da se mirno odpeljejo k divjakom. Kajti če te slučajno tak ljudožerec poje za zajtrk, ne boš več rekel: ,Vsako tele ima svoje veselje'.“
Mornarji so Smutjejeve besede mrmraje odobravali. Le Fric Krause ni hotel popustiti:
,,'S kakim ducatom ljudožercev že sam opravim. Zato ne potrebujem misijonarjev. In če bi mi kakšen far hotel pridigati, mu zbijem zobe v gobec!" Tedaj pa j:- zaslišal nekoga spregovoriti v lomljeni nemščini :
„Ne kolnite, prijatelj! Rajši vzemite ščepec tobaka! To opravi i-sto!"
Berlinčan se je razkačeno ozrl in zagledal pred sabo brata Damijana de Veuster. Škodoželjno so mornarji gledali na drugega mornariškega podčastnika. Počasi in neokretno so vstali in ju radovedno obkolili. Fricu Krauseju je kri bušila v glavo. Kriknil je in dvignil stisnjeno pest prot bratu. A preden je mogel udariti, je Damijan prijel njegovo roko m jo tako krepko stisnil, da je podčastnik glasno zastokal. Brat pa je smeje rekel:
„Ne vihraj tako, prijatelj! Tako tukaj je ščepec." Pri tem je vročekrvneža tako ostro pogledal v oči, da Krause sam ni vedel, kdaj je vtaknil prste v tobačnico.
Mornarji so začudeno zijali v postavnega tujca. Berlinčanu so obrnili hrbet. Peter Larsen je predenj izpljunil čik. Drugi krmar pa je dejal:
„Fric Krause, če bi ga udaril, bi te vrgli v Vezero!"
Rdeč od togote in sramu je podčastnik odšel.
Tedaj pa je mornarski vajenec, ki je bil splezal na ladijske vrvi, zaklical :
„Ahoooi! Veter se obrača!"
Na krov sta prišla kapitan in prvi krmar. Zabrlizgala je piščal-Zadonela so povelja. Mornarji so splezali na jambore in prijeli za vrvi. Zacvililo je vreteno. Dvignili so sidro in na vseh jamborih razvili jadra. „R. W. Wood“ je odpeljala na odprto morje.
„Hvala Bogu!“ je rekel pater Kristijan Willemsen, predstojnik plavajočega samostana. „Potovanje se je pričelo."
„Vrata v svet so se odprla," se je nasmehnil Damijan de Veuster. Z žarečimi očmi je gledal bela jadra, ki jih je trijambornica razvila kot velika krila.
Ladjo so obletavali galebi.
Evropska obala je izginjala v sivi megli.
„R. W. Wood“ si je pogumno utirala pot skozi prekop. V novembru so divjali neugodni vetrovi, ki so zapirali vrata v Atlantski ocean. Mornarji, kj so bili noč in dan na nogah, so godrnjali in kleli. Pobožni potniki so bledi in prepadeni tavali po ladji in drug za drugim podlegali morski bolezni. Naj-grše je zdelala predstojnika, patra Willemsena. Ko se je Damijan že desetič v tem dnevu pojavil z vedrom vode v roki in z nedolžnim obrazom rekel, da je prav, če vod-
ja ekspedicije plača morskemu bo-SU največji davek, mu je pater z vso pravico zalučal blazino v glavo.
Kapitan je bil zaradi počasne Vožnje silno nestrpen in tudi redovniki so bili vznemirjeni. Kljub temu ni trijambornica napravila v štiriindvajsetih urah niti deset
milj.
Šele decembra se je vreme toliko ustalilo, da je „R. W. Wood“ z Ugodnim vetrom enakomerno plula Proti jugu, vzdolž zahodne afriške obale čez Atlantski ocean.. Podneb-je je postajalo vsak dan milejše. To je bila najbolj nenavadna zima, kar jih je do tedaj doživel Damijan.
Polagoma so si po domače uredili in plavajoči samostan je spet lahko opravljal svoje dnevno delo kot ponavadi. Zjutraj je pater ^illemsen maševal. Nato so opravljali verske vaje. Sestre so pletle Nogavice, Damijan in še dva študenta so pa vsak dan posvetili nekaj ur študiju.
Brat Damijan de Veuster je bil Pa ladji kmalu kakor doma. Bil je ekonom, zakristan in bolniški strež-Pik. Iz vsake zagate si je znal pomagati. Sestram je pokazal, kako lahko brez železnih posod pečejo hostije. Naredil je svojevrstno pripravo, da je kelih pri maši trdno ®tal kljub guganju ladje. Vsakogar znal spraviti v dobro voljo. Povsod je znal svetovati.
Damijan se je spoprijateljil z vsernj delavcimi na ladji. Z mor-Parji je plezal v vrvje, se naučil Zvijati in razvijati jadra in kmalu
je tako trdno hodil po krovu kot kakšen star morski medved. Kapitan ga je na njegovo željo seznanil s skrivnostmi plovbe, mu razložil uporabo šesternika in kompasa, zemljevidov in tabel. V kratkem je poznal vse, kar rabijo na jadrnicah, obvladal je vsa strokovna i-mena, pred 'katerimi nepoznavalec spoštljivo ostrmi. Celo krmaril je tu in tam in bil otroško vesel, če je smel pomagati, da je ladja plula proti pristanišču, za katerim je čakala nanj plodna, orna božja zemlja.
Dvaindvajsetega decembra je ladja plula čez ravnik. Dva mornarja in ladijski vajenec so prejeli „krst“, potniki pa so se odkupili. Mornarja, ki sta prvič prečkala ravnik, so posadili na rob kadi in slovesni obred se je pričel. Može so namazali s katranom in ogljem, obrili z nerabnim sodovim obročem, večkrat potopili v velik sod z vodo, jih slednjič položili čez vrvi, ki so jih napeli čez ladijski krov kakor ekvatorjevo črto, in končno krstili še z nekaj vedri vode. Smutje je temu obredu predsedoval kot morski bog Neptun. Imel je nagovor, pri katerem so se vsi do solz nasmejali.
Dva dni kasneje.
Ocean je bil miren. Tudi na krovu trijambornice je bilo nenavadno tiho. Peter Larsen je na harmoniko igral žalostne pesmi. Čolnar je korakal gor in dol po krovu in neprestano nekaj godrnjal. Jadrar pa je spet sedel s svojo biblijo pri velikem jamboru.
Damijan de Veuster in študent Klemens Evrard sta molče stala ob ograji na palubi. Damijan je z žarečimi očmi pil neizmerno lepoto sveta. Kakor lesketajoča se svila je ležalo morje pod sinjemodrim nebom, nad katerim je v daljavi plulo nekaj belih oblačkov. Počasi je na zahodu tonilo sonce v morje in sipalo pramene škrlatne luči na vijoličasto vodovje.
„Lep je božji svet,“ je rekel Damijan tiho.
Klemens je prikimal in ko ga je Damijan pogledal, je videl, da ima prijatelj polne oči solza.
„Kaj ti je, Klemens?" je vprašal prestrašen.
„Sveti večer je nocoj. Misli mi bežijo domov!“ je šepetal brat. „Zvonovi vabijo k polnočnici. Vidim, kako oče in mati jemljeta molitvenika. Z rdečo lučjo v roki se vsi odpravljajo v cerkev. To je domovina, brat!“
„Domovina,“ je tiho ponovil Damijan. „Nikoli, nikoli je ne bomo mogli pozabiti.“
Nato sta oba molčala.
Zdaj je k njima pristopil čolnar. Nekaj časa je tudi on nemo slonel na ograji, nato je spregovoril:
„Že davno sem hotel od barke in morja vzeti slovo. Ženo imam in štiri otroke. Postavil bi si nekje hišico in si zasadil vrt s kokošjo farmo. O božiču bi bil doma. Sneg bi ležal visoko na mojem vrtu in v sobi bi sijalo božično drevesce ... in... ah, kaj! To so samo lepe sanje! V naslednjem pristanišču bo vse pozabljeno. Denar
bo v prvi krčmi spet splahnel in nikoli ne bom imel doma. Prekleto vendar!“
Iz vode je pljusnila velika srebrna riba, se pognala proti belemu jadru in drgetajoč obležala na krovu. Damijan jo je prijel in jo vrgel v morje.
„Pojdi, ostani v svojem domu!" je dejal. „Glejte, čolnar, tako se bo tudi vam zgodilo. Morje je vaš dom. Ne boste se ga znebili. Vaše sanje o hišici in kokošjereji so prav lepe, a prekmalu bi zahrepeneli po morju. Ne boste se mu iztrgali!“
„Da, uklonilo me je z vso svojo močjo!“ je zamišljeno prikimal stari pomorščak.
Sonce se je počasi potopilo v morje. Nad jamborom je zažarel Južni križ. Gredelj je mirno puš-ščal za seboj srebrne brazde v Črnih vodah. Iz globin so kakor kometi skrivnostno švigale lesketajoče se ribe.
„Gospod kraljuje nad vodami!" je šepnil Damijan. „To je sveta noč!“
Vsi, ki so bili na ladji, so prišli na krov. Damijan je vzel v roke evangelij in v svitu ladijske svetilke bral veselo božično oznanilo.
Ladjo je zajela globoka tišina-Le jadra so tiho škripala na jamborih. Na nebu se je od nekod odkrhnil zvezdni utrinek in za hip pustil za seboj zlato sled. Nato je Peter Larsen počasi vprašal:
„Resnično vse to verjamete, brat? Da je nekoč Bog sam prišel na zemljo, da bi nas osrečil?“
m
..V to bolj verujem kakor v svoje življenje,“ je slovesno odgovoril Damijan.
„Potujete zato na tej barki? Da bi Kanake učili vere v betlehemskega Otroka? Ste zato vse zapustili, starše, domovino, vse? Po-Vejte, res samo zato?“
„Samo zato!“ je odgovoril brat. „Srečen človek morate biti s tako vero! Ko bi jaz mogel vero-vati! Bilo bi vse drugače, vse drugače, kot je zdaj!“
„Moliti morate, prijatelj!“ je rekel Damijan de Veuster. Tudi vera je milost.“
„Pustite te traparije!“ se je zarežal Fric Krause, drugi mor-Uariški podčastnik. „Kaj bi to farsko čvekanje! Pojdite z mano! I-P'am še steklenico žganja! Ob njem te minejo izmišljotine.“ Odštork-jjal je po stopnicah navzdol, a nih-ni šel za njim. Peter Larsen je na harmoniko zaigral božično pesem. Mornarji so tiho in boječe zapeli za njim:
„Sveta noč, blažena noč!“
Nad jambori je žarel križ iz
zvezd.
Konec januarja pa je prinesel Veliko strašnih ur. Na oceanu je deset dni besnel vihar. Valovi so Premetavali ladjo kakor orehovo 'upino. Na svečnico je vihar potih-in morje se je umirilo, že so mislili, da so izven nevar-P°sti, pa je peti februar skoraj Prinesel konec. Nebo je bilo rume-n° kot žveplo, nato je postalo tem-J’0 kot noč. Orkan je zgrabil ladjo. Dkrog jamborov so se vžigali blis-
ki. Kot hiše visoki valovi so butali ob ladjo in grmeli kakor streli iz topov. Jambori so stokali in ječali, kakor bi se bali, da se bodo zdaj zdaj zlomili. Mornarji so s sekirami čakali, da presekajo vrv-je, če bi jambori zgrmeli čez krov.
Zdaj je ogromen val potegnil ladjo in jo vrgel v zevajočo globino pod seboj. Nato jo je voda s treskom zagrnila. Kriki, kletve, molitve so se razlegale skozi grmeče valovje. Zdelo se je, da je prišel konec. A trijambornica se je spet dvignila iz mokrega groba. Orkan se je z novo besnostjo zaletel vanjo. Mornarček se je krčevito držal za vrvi in neutolažljivo jokal. Samo stari mornar se je rezko smejal in kričal:
„Konec sveta!“
Nebo in morje sta bila en sam bobneč in grmeč pekel.
Slap valov je drugega mornariš-škega podčastnika s strašno silo vrgel na tla. Njegov krik je prevpil orkan. Brat Damijan se je splazil k ranjencu in ga odnesel v kajuto. Fric Krause si je zlomil roke.
Šele proti večeru se je vihar polegel. Razburkano morje se je polagoma umirilo. Zvezde so posijale skozi oblake in spet je nad jambori zažarelo svetlo nebo.
Vreme se je ustalilo. Razvili so vsa jadra in pluli naprej. Brat Damijan je potrpežljivo negoval bolnega Berlinčana, ne da bi se ustrašil njegovih surovih kletvin in sramotenja. A bolnik je vendar postajal vsak dan bolj tih, prijaz-
nejši in nekoč je pomolil Damijanu roko in rekel:
„Brat, večkrat sem vas zasmehoval. Niste zaslužili. Vrl dečko ste! Odpustite mi!“
Nekaj dni zatem je mornar po dolgem dolgem času spet molil oče-naš.
Sedemnajstega marca so se iz vodovja prikazale havajske gore. Kmalu nato so pluli mimo otoka, ki je proti nebu dvigal ogromne pečine.
„Kako se imenuje ta otok?“ je vprašal Damijan krmarja.
C&MtUd
20-letnica Katoliškega doma v Gorici
S slovesno akademijo pred nabito polno dvorano so 14. marca Slovenci v Gorilci sklenili praznovanje 20-letnice delovanja Katoliškega doma, ustanove, ki je v še zelo nemirnih in za Slovence neprijetnih časih dala streho in primemo delovno okolje vrsti zamejskih društev in najrazličnejših kulturnilh pobud. Pri akademiji so sodelovale tiste skupine, ki tudi sicer delujejo v okviru Katoliškega doma:: mladinski pevski zbor Kekec, skavtska organizacija, moški zbor „Mirko Filej“, mešani zbor „Lojze Bratuž“, ansabel „Glasbena misel“, ansambel Lojzeta Hle-
„To je Molokaj,“ mu je odgovoril.
„Molokaj,“ je počasi ponovil Damijan.
Devetnajstega marca so slednjič zagledali otok Oahu. Opoldne so obvozili Diamantno konico in zvečer je zarožljala veriga sidra v pristanišču Honolulu.
Dospeli so na cilj!
Po stodevetintridesetdnevni vožnji je ob potapljanju sidra čez krov „R. W. Wooda“ donel Te Deum.
deta iz števerjana. Govor je imel dr. Kazimir Humar, ki je bil glavni pobudnik KD in je ves čas njegov tajnik.
Spittal ob Dravi
Nad 100 slovenskih vernikov se je 14. marca zbralo v Marijini cerkvici v avstrijskem Spittalu ob Dravi. V njihovi sredi sta bila ljubljanski pomožni škof dr. 'Stanislav Lenič in salezijanski inlšpektor Rudi Borštnik. Somaševanju so se pridružili tudi' mestni župnik, duhovnik madžarskega občestva in salezijanec Fr. Vidic, ki dušnopastirsko oskrbuje slovensko spittalsko občestvo, škof Lenič je med mašo štirim otrokom podelil zakrament birme. Mašno daritev je spremljal domači cerkveni pev-siki zbor.
Popoldne je slovenska mladina pripravila v mestnem Vrtcu spored pesmi, recitalov, glasbe in prizorčkov iz življenja v šoli. .
P^dnevno srečanje slovenskih izseljenskih duhovnikov
Od 15. do 19. marca je bil v fran-coskem mestu Strasbourgu 50. sestanek slovenskih izseljenskih duhovnikov Zahodne Evrope. Zbralo se jih je nad 30. Srečanju je predsedoval ljubljanski pomožni škof dr. Stani-slav Lenič. V dvorani kulturnega do-•Ua sv. Tomaža so se zvrstila predavanja, poročila, izmenjava izku-šenj v delu za rojake, zabavni veče-l'i ogledi mesta ter volitve za novo vodstvo Zveze slov. izseljenskih duhovnikov v Evropi. Osrednje predavanje je imel dr. Franc Rode, sodelavec v Tajništvu za neverne v Vatikanu. Govoril je o odnosu med Cerkvijo in socialistično družbo v Sloveniji in Jugoslaviji po letu 1966, drugič pa o katoličanih in ateistični družbeni ureditvi v Sloveniji. O razmerah v Cerkvi na Slovenskem je Sovoril škof Lenič.
V sipittalski župniji je danes mor-da le iše 300 ‘Slovencev. Po vojni je hilo v sipiittalskem taborišču vsaj 6000 Slovencev, od tam pa so se razkropili po vsem svetu, največ pa •ül1 je šlo v Argentino.
Od leta 1945 do 1982 je bilo v Evropi 64 slovenskih izseljenskih duhovnikov. Po odstopu mons. Kunstlja je Kongregacija za škofe imenovala za njihovega predstojnika škofa Leniča. Izseljenskih duhovnikov je sedaj v Evropi okrog 35, ki opravljajo pastoralno delo med 80 tisoči Slovencev na Zahodu. V Belgiji je okrog 3000 Slovencev, v zahodnem delu so raztreseni na 150 krajih. V Parizu in okolici je okrog 800 Slovencev, na Švedskem 600, nekaj jih je tudi na Norveškem. V Avstriji je poleg političnih beguncev 6000 ekonomskih beguncev (ki so prišli tja po 1952) in prav toliko sezonskih delavcev.
Redka slovesnost v diaspori
Na praznik sv. Jožefa je bila v Bitoli, najbolj južni katoliški župniji Jugoslavije (pod katero spada tudi podružnica Ohrid), zlata maša msgr. Branka Dorčiča, upokojenega duhovnika v Ohridu.
On je na Jožefovo 1. 1928 šel v Prizren. Bil je takrat geometer in srednješolski učitelj. V Prizrenu ga je svetniški škof Gnidovec posvetil na Jožefovo 1932 za duhovnika ter mu izročil v upravo dijaško semenišče, za katero je že prej večkrat
skrbel. Toda vojna je zavod uničila, prav ko je pričel prinašati prve sadove. V času vojne je bil župnik velike hrvaške župnije Janjevo na Kosovem, po vojni pa deloval eno leto na Goriškem. A ko je njegovo rojstno mesto Gorica pripadlo Italiji, se je vrnil v skoplansko škofijo in bil nad 16 let v Skopju župnik,obtežen še z drugimi službami. Po potresu je deloval 5 let v Titovi Mitroviči, dokler ni bil premeščen v Ohrid, prak-
tično kot upokojenec.
Z zlatomaniškom sta somaševala beogradski nadškof in skopsko-pri" zrenski škof, ki je tudi pridigal. Bilo pa je zraven še 6 duhovnikov (3 škofijski in 3 lazaristi), kakih 30 redovnic, v večini usmiljenk ter po diasporskem merilu znatna množica vernikov.
Čeprav je lepa cerkev v Bitoli precej stara, verjetno še doslej ni doživela zlate maše.
SlS«5“—

med nami uJh>gentini
Slovenska vas
14. marca je imelo društvo Slovenska vas svoj 29. letni občni zbor z volitvami novega odbora, ki ga sestavljajo: prof. Franc Sušnik — predsednik, Stane Mehle — podpredsednik, Peter Rot — tajnik, Marija Gorše — blagajničarka, Andrej Go-Ijevšček — gospodar, Sonja Rot — knjižničarka, Franci Stanovnik — kulturni referent, odborniki — Slavko Reven, Martin Boštjančič ml., Stane Jemec in duhovnik Janez Petek, namestniki Rado Kokalj. Stane Kunc, Zdenko Rot in Srečo Urbanija,
revizorji Jože Čampa, Miha Bokalič in Henko Kunc.
Občni zbor ZS
28. marca je bil v Slovenski hiši 25. letni redni občni zbor našega osrednjega društva Zedinjena Slovenija, ki ga je vodil njegov predsednik arh. Jure Vombergar. Po molitvi za umrle člane, ki jo je vodil msgr. Orehar, so prebrali svoja poročila tajnik ZS Emil Cof, blagajnik Janez Čeč, prosvetni referent Frido Beznik, mladinski referent Pavel Pleško, šolski referent Franc Vitrih,
Predsednik Vombcrgar in predsednik nadzornega odbora Tine Selan. Pri Predlogih je bilo odobreno povišanje članarine.
Občni zbor „Sloge“
Oblak — gospodar; v nadzornem odbora sta Andrej Selan in Ludvik Hren.
92 mladih deklet in fantov na duhovni obnovi
27. marca je bil v Slomškovem domu v Ratnos Mejiji redni letni °bčni zbor Kreditne zadruge SLOGA. O preteklem poslovnem letu so poročali predsednik dr. Anton Šimenc, tajnik dr. Angel Kalin, blagajnik Janez Amon, upravnik Marjan Loboda, referent za kinto Rudi Gričar 'n nadzornik Marjan Pograjc. Po vo-btvi nekaterih novih odbornikov je odbor za 1. 82 naslednji: dr. Šimenc predsednik, Avgust Jeločnik — Podpredsednik, dr. Kalin —■ tajnik, Stane Mehle — namestnik tajnika, Anion — blagajnik, Andrej Kovačič namestnik blagajnika, svetovalci: Ivan Ašič, Nace Grohar, Tone Ka-stelic, Ivan Gričar in Andrej Filipič, ^mestnika svetovalcev: Franc Lob-n'k in Ivan Makovec, nadzornik — ^nrjan Pograjc, namestnik nadzor-n'ka — Franc Hrovat in upravnik Marjan Loboda.
^bčni zbor Našega doma
21. marca je bil občni zbor Na-'Se£a doma v San Justu. Po poročilih °tedanjih odbornikov in razgovoru o 'olu v prihodnosti je bil izvoljen no-v* odbor: Stane Mustar — preused-'J'k, Franc Lipar — podpredsednik, Ure Sršen — tajnik, Jure Miklič — ^rnestnik tajnika, Lovrenc Toma-
ževig
ml. — blagajnik, Stane Stan-namestnik blagajnika, Tone
2 nedelji v marcu sta bili v Slov. hiši v Buenos Airesu duhovni obnovi, kratke duhovne vaje, za naša dekleta in fante od končane osnovne šole do 16. leta starosti. Vseh udeležencev je bilo 92. Deklet 21. marca 5 G , fantov 28. marca pa 3 6 . Obe duhovni obnovi, ki sta bili od 9. do 17. ure, je vodil bogoslovec Jože Repovž.
Duhovne vaje za fante
Od petka 26. marca zvečer do nedelje popoldne so bile duhovne vaje za fante od 18. leta starosti v Domu duhovnih vaj Mallinckrodt (Ruta 3, km 39,6). Udeležilo se jih je 44 fantov, vodil jih je dr. p. Lojze Kukovi-
Romanje v cerkev Marije Pomagaj
Slovenski verski skupnosti iz San Martina in Carapachaya sta romali v cerkev Marije Pomagaj v nedeljo, 28. marca. Ob 16. uri je bila v cerkvi najprej pobožnost: pete litanije Matere božje in blagoslov z Naj svetejšim, potem pa romarska sv. maša z govorom mons. Oreharja.
Duhovne obnove za veliko noč
Po vseh slovenskih verskih središ-ščih so bile pred veliko nočjo duhovne obnove. V Bariločah jo je vodil
dr. Alojzij Kukoviča (2., 3. in 4. a-prila), v Berazateguiju Janez Cuk-kjati (31. marca), v Carapachayu Albin Avguštin in msgr. Orehar (1. in 4. aprila), na Pristavi Prane Bergant (2. in 3. aprila), v Ramos Meji-ji msgr. Orehar (2. in 3. aprila), v San Justu msgr. Orehar (31. marca in 1. aprila), v San Martinu Aloin Avguštin in mons. Orehar (2., 3. m 4. aprila) in v Slovenski vasi Jože Bokalič (31. III. in 1. IV.).
Velika noč
Kaj bi bilo, če slovenski človek v zdomstvu in izseljenstvu ne bi imel ■možnosti udeleževati se slovenskih obredov ob praznikih, o božiču m veliki noči! Nečesa velikega in pomembnega bi mu manjkalo. Zato pa se naši ljudje tako radi pridružijo slovenski verski skupnosti vsaj za te posebne priložnosti. To smo lahko videli tudi ob množični udeležbi le tošnjih velikonočnih obredov od cvet ne pa do velike nedelje. Na cvetnj nedeljo so bili obredi z blagoslovom oljčnih vej in butaric, procesijo in mašo po vseh slov. verskih središčih in tudi v zavetišču škofa Rožmana.
Opravila velikega tedna pa so i-mela sedež v cerkvi Marije Pomagaj Vodil jih je delegat mons. Anton Orehar. Asistirali so mu izmenjaje dušni pastirji Gregor Mali, Matija Ramovlšek, Franc Bergant, dr. Jure Rode, dr. Alojzij Starc in Jože Šker-bec. Berila so brali laiki. Pel je Ga Hus pod vodstvom dr. Julija Savelii ja in ob orglanju Anke Savelii laser. Na veliki četrtek in petek sta se o-
opravili začeli ob 19. V četrtek je bila najprej slovesna maša, nato prenos sv. Rešnjega telesa in češčenje do polnoči (žene, dekleta, možje m fantje).
V petek je bilo najprej branje božje besede, peti pasijon, slovesne prošnje, nato češčenje sv. križa in nazadnje o/bhajilo. V soboto je bil čez dan po vseh krajih blagoslov velikonočnih jedil, ob 22. uri pa opravilo: slavje luči, bogoslužje božje besede, krstno bogoslužje in vstajenj' ska sv. maša. Rojaki so tudi tokrat napolnili poleg cerkve tudi prostrano dvorišče, ki se poveže s cerkvijo v en sam bogoslužni prostor. Tudi na veliko nedeljo so bile slovenske maše izjemno številno obiskane. Bolnike po domovih in bolnišnicah so za praznike obiskali slovenski dušni pastirji-
„Slovenski dan“
Na belo nedeljo je bil na Pristavi v Castelarju v organizaciji društva ZS in s sodelovanjem vseh slovenskih Domov in drugih organizacij 27-slovenski dan.
Po dviganju zastav je bilo oh 11,30 sveta maša, ki jo je daroval msgr. Anton Orehar. Pri pridigi je mons. Orehar poudaril naloge, ki naS čakajo. Te so: Krepiti čut odgovornosti za rast našega verskega in n3' rodnostnega življenja. Ohranjati opt' mizem, ki temelji na našem delu i1* na božji pomoči. Skrbeti za versko jasnost in zvestobo živemu cerkvenemu učiteljstvu. Gojiti hvaležnost spoštovanje do tistih, ki delajo za druge, tako do staršev in vseh javnih
delavcev. Poglabljati misel skupnega sodelovanja med vsemi rojaki v Argentini. Utrjevati spoštovanje med sodelavci in priznavati svobodo mišljenja, dokler ni proti skupnim dobrinam in verskim resnicam. Gojiti Zanimanje za domovino; truditi se za resnično sodbo o delu pozitivno usmerjenih ljudi; sočustvovati z njimi 'n jih podpirati z molitvijo; ne pričakovati ali zahtevati od njih nemo-Sočih stvari. V mladini, po družinah, šolah in organizacijah vzgajati čut z* delo v skupnosti, jih navduševati 'n jim dajati zgled. Bogatiti poznale materinega jezika tako z govorjenjem v naših družinah in v vseh naših prostorih kot tudi z branjem slovenskih knjig, revij in listov. U-deleževati se slovenskih sv. maš, verskih sestankov, obnov, duhovnih vaj, rotnanj in drugih naših verskih prireditev.
Po maši je bilo skupno kosilo in Prijateljski pomenek.
Popcjldanski program je začel Predsednik ZS arh. Jure Vombergar 7' Uvodno besedo, slavnostni govor je 'niela Katica Cukjati, potem pa je hilo kresovanje s petjem narodnih Pesmi in rajanjem.
filozofski ciklus SKASa
Slovensko katoliško akademsko starešinstvo je organiziralo tudi za etošnje leto filozofski ciklus predavanj univ. prof. dr. Milana Ko-^urja. Predavanja so se začela a-Prila in bodo vsako zadnjo soboto od j®- do 19. ure v mali dvorani Slovence hiše. Naslov ciklusa je „Uvod v krščanski realizem."
Teološki tečaj 1982
Teološka fakulteta v Ljubljani z oddelkom v Mariboru je priredila v Ljubljani 13. in 14. aprila in v Mariboru 14. in 15. aprila pastoralni tečaj o temi „Pastoralni značaj novega cerkvenega prava“. Predavali so Lojze (Milharčič (Novi zakonik — pričakovanja in uresničitev), Stanko Ojnik (Premiki v zakonskem pravu), isti: (Cerkev in naša družba, Viktor Papež (Božje ljudstvo v novem zakoniku) in Franc Gorjup (Kristjanove pravice in varstvo zakonitosti).
Koncil in zadnji papeži vedno bolj poudarjajo pastoralni značaj cerkvenega prava. Božje razodetje, zakramente in druga sredstva zveličanja je Kristus zaupal Cerkvi, ki je tudi sociološko urejena družba in mora vršiti svoje poslanstvo na urejen in času primeren način. Cerkveno pravo ni samo nujno sredstvo za dosego ciljev vsake družbe, ampak ima v 'Cerkvi tudi zakramentalni značaj.
Spremenjena besedila v molitvah
(Slovenska škofovska liturgična komisija je na svoji seji 11. januarja 1982 sprejela dve spremembi pri molitvah. Prva je: namesto „čast bodi Očetu n Sinu in Svetemu Duhu“ — „Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu...“, kot se je že dolgo molilo na koncu psalmov. Druga sprememba pa je sledeča: pri molitvi angelovega čaščenja je treba pred tretjo zdravamarijo spremeniti be-


4,

sedilo „in Beseda je meso postala“ v „in Beseda je človek postala.“ Novi način .molitve je stopil v veljavo z letošnjo veliko nočjo.
Umrla duhovnika Anton Hafner
7. marca 19'82 je v stiškem samostanu mirno zaspal najstarejSi duhovnik ljubljanske nadškofije, u-pokojeni župnik Anton Hafner. Rodil se je 1890 v Žabnici, bil 1913 v Ljubljani posvečen ,v duhovnika, bil kaplan v Žužemberku, Dobrniču in Kočevju, nato kaznilniški kurat v Begunjah na Gorenjskem. 3 leta je pastiroval med slovenskimi izseljenci v Franciji. 1937 je dobil župnijo Duplje, kjer je ostal do 1959, ko je prosil .za upokojitev. Rajni je bil urejen duhovnik, ljubitelj knjige in globoko pobožen.
Rudolf štruci
7. marca letos je umrl p. Rudolf Štrucl, predstojnik kapucinskega samostana v Vipavskem Križu. Rojen je bil v župniji Kidričevo 1913, 1926 vstopil v kapucinski red, bil 1936 v Mariboru posvečen, nato študiral
v Švici prirodoslovne vede. Po vojni je deloval v Celju, v 'Mariboru in Ptuju, v Varaždinu, Vipavskem Križu,. v Ljubljani in Kromberku. Od 1965 do 1970 je vodil župnijo črneče pri Dravogradu, nato bil kaplan v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, od 1976 ipa vodil redovno skupnost v Vipavskem Križu. Vodil je številne misijone, duhovne vaje in veliko spovedoval.
Tomaževa proslava
iSlovesno bogoslužje je ob praznovanju Tomaža Akvinskega 8. marca vodil v ljubljanski stolnici a-postolski promuncij v Jugoslaviji nadškof 'Ceochini. Z njim ,so somaše-vali vsi slovenski škofje, dekana ljubljanske in iza.grebške teološke fa-kukltete (Perko, Tomič) ter prodekana Benedik in Janežič. Nagovor med mašo je imel škof Kramberger, slavnostni predavatelj Tomaževe akademije v dvorani teološke fakultete pa je bil stiški opat dr. Anton Nadrah, ki je govoril o Jezusovem vstajenju Veliki kancler fakultete nadškof Šuštar je izročil skladatelju Matiju Tomcu diplom0 častnega doktorja.
Za dobro (In slabo) voljo v Sloveniji
V salu najlaže utopiš slabo vest.
»'Na razpisano prosto delovno mesto direktorja v našem podjetju sta
javila dva kandidata, moški in ženska, ki oba ustrezata pogojem razpisa. Koga naj vzamemo in zakaj ?‘<
„Res nerodno, kajti pri nas se je udomačila navada, da pogoje razpisa PHlagodimo tako, da ustrezajo le e-deniu, vnaprej določenemu človeku.“
Ali mislite, da bi se dalo tudi krivdo za slabo samoupravljanje zva-
na letošnje deževno poletje?
Prosil je za besedo, sedaj pa go-v°ri že tri ure.
Tudi birokrati so se končno pri-|aKodili novim razmeram. Ne pravi-jo več: „iPridite jutri!“ Sedaj pravi-J0: „Pridite pojutrišnjem!“
Povsod je drago, doma je naj-
dražje.
I?a bi bila krivda manjša, so si 'Zgovornost razdelili..
Direktor delavcu: „Ti samo prid-no delaj, pa se bo našla plača tudi zate“.
Deli in vladaj! je bil politični prin-c'l> starih Rimljanov. Starih Rimlja-bov ni več, a ostal je politični prin-''P- Ostal, a ne za nas. Smo si že vse bazdelili. . .
Če ne dobite zvez s tujino, je vse v najlepšem redu. če pa dobite zvezo s tujino, se vam obetava j o hudi zapleti, za katere PTT' ne prevzema nobene odgovornosti.
če bo šlo tako naprej, bomo šli •kmalu nazaj.
Mnenja se krešejo toliko časa, dokler se ne vname grmada, na kateri zažgejo vse tiste, ki imajo drugačno mnenje.
Cenzor je državni uradnik, ki ima pisarno v naših glavah.
Zgradili smo eno samo cesto, a kljub temu vedno znova pridemo do razpotja.
Dandanes so časi taki, da si človek upa pokazati zobe samo dentistu.
Od zgoraj smo videti vsi enaki.
Bil je tako velik patriot, da je prodal domovino za več denarja, aot je bila v resnici vredna.
Mnogo jih je za domovino umrlo, toda še več jih živi na račun domovine.
Delitev dela: nekateri pljujejo v roke, tuje seveda, dragi pa delajo.
Nakazal nam je smer v prihodnost — s smerokazom svojega avtomobila.
LETO 49
JUNIJ 1982
OB
JUNIJSKIH
DOGODKIH
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
NAŠA
VPRAŠANJA
SLOVENŠČINA ZA MLADINO
V DRUŽINI
ROMAN
NOVICE
(Muičeništvo in pričevanje (J. Re.) .........
Poslanica mrtvih — živim (C.) ..............
Hz knjige Razodetja ........................
„Krivda slovenske Cerkve“ (Avgust Horvat)
Srce Jezusovo — sinteza katoliške religije
in pravovernosti (Franc Bergant) .........
Iz življenja in delovanja papeža Janeza Pavla II.......................................
■Smernice za duhovniška društva ............
Priprava novega zakonika cerkvenega prava .................................
321
324
326
328
336
339
346
347
Sveti Frančišek Asiški in naš čas (Pastirsko
pismo slovenskih škofov) ...............
Padec/ zaznan od vseh potresomerov (Alojzij
Rebula) ................................
Koliko je človek vreden? (Vinko Brumen) . Povezuje nas slovenska in božja beseda (Katica Gukjati) .............................
Ustoličevanje koroških vojvod (Po Inzkovi
Zgodovini Slovencev) ...................
Kako je z Nostradamusom (Družina) ....
Domača hiša (ISimon Rajer) ................
348
351
358
355
359
368
361
iSipošitovanje božjega imena (Anton Orehar) Mladim v premislek — zabave in ples( Pavle Rant) ......................................
Skrivnost ljubezni („Krščanski zakon“) ...
Oče Damijan (Wilhelm Hünermann) ............
Med Slovenci v zamejstvu ...................
Slovenci po svetu ..........................
Mod nami v Argentini .......................
Novice iz Slovenije ........................
362
364
365
370
376
377
378 381
Kos y hermanos, porque son hijos del mismo Padre, Idos.
Esta oraciön ayudara a plasmar Ja uniön fuerte y permanente que necesitamos/ y ayudara tambien a rescatar valores muy nuestros, que tal vez perdimos er parte a lo largo del camino, como la fraternidad, la austeridad, la esperarza.
Alentamos, nsimismo, todas las aotitudes, expresiones y obras que nuitran el autenlice patriotismo.
Queremos tambien significar pas-toralmente en estos momentos, como siempre, que estamos al lado.
de un modo especial, con los que sufren y peligran, de los que per-dieron a alguien y de aquellos a quienes la movilizaciön llevo lejos de sus familias.
Pedimos a todos, hombres y mu-jeres, jovenes y ninos, que sepam compartir, con los que sufren, su afecto y su pan, si fuera necesa-rio.
Ponemos esta exhortacion y es-tas esperanzas en manos de Maria, Reina de la Paz, para que la presente a Jesucristo, Principe de la Paz, para quien, siendo Dios, nada le es imposible”.
je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar);
urejuje uredniški odbor.
Editor responsable: msgr. Antonio Orehar — Ramon L. Falcön 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina.
Registro de la Propiedad Intelectual No. 1.313.507.
Tiska Vilko s. r. 1., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcön 4158, Bs. Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio
44103, USA.
KANADA: Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
ITALIJA: Zora PiJčanc, Riva Piazzutta 18, Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina za leto 1982 je 450.000 pesov.
DENARNA NAKAZILA NA NASLOV:
Antonio Orehar, Ramon Falcön 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Zunanja oprema: Franci Holosan; notranja: Stane Snoj.