Andrej Debenak: Vtisi iz učiteljske studijske ekskurzije po Cehoslovaški Potem topa zamaknjenost ob ritmu koles. Kinkali smo vsak v svojem kotu. Dež! Na sevcru je nebo valilo temne oblake, skozi okno je klicala mrzla sapa. Prijemal nas je rahel drget. Lije! Divje vreme! Ko privozimo na Dunaj, je sveže jutro. Solnce pa je že razgrelo svojo močno luč in vnašalo težko ozračje. Po ulicah se gnetejo množice. Prerivamo se med vrste vozil in polzečimi avtomobili. V tok raznih vozil nas priklene tramvaj. Levo in desno se odvija ulica. Ostanejo le obrazi. Vse valovanje velemesta se razgiblje. Za nekim oglom izstopimo. Korakamo po mokrem asfaltu. Obstojimo pred impozantno novozgra.jeno češko §olo Komenskega. Prvič nas zajame slovanska gostoljubnost sredi tujega življa. Toplo nam je. Razgledamo se po šoli. Nepopisna v notranjosti: razmaknjeni hodniki z garderobami. Otroci so v copatah. Tudi učitelji. Samo beseda živi. Stene v razredih steklene. Luč im solnce. Štejem. Od 25—30 učencev. Ravnatelj L. Červinka tolmači: Ko razred doseže število 42 glav, se deli. V razredih nas pozdravljajo otroci. V posebni dvorani za pevski pouk nam zapojejo. Hitimo. Zadržuje nas, še na hodniku teče voda. — Čas je natanko odmerjen. Oudimo se delavnicam. Za vsak predmet posebna. Deklice iz zadnjega razreda meš. šole iznenadimo pri kuhanju in šivanju. Knjižnica vsebuje nad 200.000 zvezkov: za mladino in za živeče Čche na Dunaju. Otroci, katerih starši gredo na delo, pridcjo že za rana. Do popoldanskega pouka so v posebnih prostorih. Z njimi ponavljajo učitelji snov, pomagajo pri nalogah itd. Dobijo obed. Oddaljenejšim plača šola potovanje z vlakom, avtobusom ali tramvajem, samo da niso prepuščeni ulici in drugim činiteljem. V aprilu je izdala šola 1.200 šilingov. Železna organizacija češkega življa. Dopoldne švigamo z avtobusom med mirnimi začrnelimi palačami. Zgodovinske in nedotakljive starine. Na širokih središčih stoje avti. Po ulicah je obilica zanemarjenih brezposelnih. Prosijo in čakajo boljših časov. Modrujejo in se pričkajo o Hitlerju. Akad. slikar riše portret za 2 šilinga. Star gospod mi vsiljuje damsko torbico. Lajna gode že tolikokrat obguljeno Schubertovo iz Treh mladenk ... Reminiscenca preživele dunajske romantike. Polja v solncu. ¦ Skozi zeleno daljo dosežemo obmejni kraj Marcheg. Češki cariniki. Kratke formalnosti. Hitimo naprej. Neizmerna vstajajo mlada polja. Obzorje se razklene v nedoglednost, do belih slovaških vasic. Drevoredi prečijo ravnino. Včasih iznenadi vijoča cesta, ki se topi v živo zelenje. Morava pretrga razpoloženje pokrajine. Ob njej sivina vrb. Bratislava. Naval na okna. Šuligoj je tu s svojimi »slavčki«. Pozdravni govori. Pesmi. Dobrodošli! Mladcž y narodnih nošah. Na potu v mesto se mi pridruži češki železničar. Pri Zidanem mostu sem doma .... je začel. — Svet je res okrogel. Povsod prideš skupaj. Zvečer je koncert Trboveljskih slavčkov. Vstopimo v izkrik: tam pri nas je črn dim... Morje obrazov pritegnejo nase belooblečeni romarji iz rudarskih bajt. Množica pije z ust. Vihar. Vse zadržano se je sprostilo. Vztrepetalo. Pesem za pesmijo. Dolgo bi radi ostali pri njih. Po konccrtu med njimi. Vsemogoči zmenki. Neverjetno, kako nas p>oznajo. Posebno Jadran. Mlad slovaški učitelj me opozori: Milo Urban, znan pisatelj, 29 let mu je. Vzradosti ga, ko mu povem, da ga dobro poznamo po romanu »Živi bič« v Steletovem prevodu. Sedaj je kulturni urednik »Slovaka«. Naslednje dopoldne se popeljemo z avtobusi v šole. Povsod nas sprejmejo otroci v narodnih nošah. Govori in deklamacije. Telovadni nastopi in pet.je. Same moderne stavbe. Vzporejam jih s češko šolo na Dunaju. Vsak teden pregleda zdravnik vso deco. Za obrtni naraščaj skrbi ogromna obrtna šola. Vstopimo. Učilnica kot brivski salon ali restavracija itd. Vse življenjsko nazorno. Talentirani obiskujejo umetniški oddelek. Na meščanski šoli so tudi gospodinjstvo, stenografija in strojepisje obvezni predmeti. Ko smo že v avtobusih, nam še nosijo učenke vroče knedličke. Pekoči so. Iz roke v roko jih premetavamo. Smeh. Nekateri režejo obraze. Naprej! Sprehod ob Donavi. Hiše dajejo zgodovinski vtis. V I. st. po Kr. tu 14. in 15. rimska legija. Tabor Carnuntum. Goti, Huni, Avari in Slovani. Velikomoravska. Nato v roke ogrskih kraljev. Pustošenje po Tatarih v 13. st. Za Matije Korvina visoka šola Akademia Istropolitana. Od bitke pri Mohaču do 1848. leta v jarmu Habsburžanov. Občutili Turke. Krasne palače Marije Terezije. Razni spomini na Napoleona. Bivališče raznih znanih budi- teljev: Palkoviča, Palackyja, Šafarika, Štura. Od 1918. glavno mesto Slovaške. Po Donavi parobrod. Za njo široka polja. Že dalje raztegnjeni hribi. V Zlin zavozimo o polnoči. Na mokrih asfaltnih cestah odsevajo medle luči. Vrste se do silhuet tovarniških poslopij in dimnikov. Bat'ino mesto. Razkošne izložbe čevljev. Nekdo se pošali: za vsakega čaka par čevljev. V sebi se hudujem na tistega, ki pravi, da je le šala. Porazgubimo se v 12. nadstropju hotela. Gostje Bafe. Povsod sem bral napise Bat'a: naodeji in rjuhi, na prtu, zglavniku in kozarcu in sladkorju ob kavi. Tuljenje sirene. Prevesim se skozi okno v zeleno jutro. Popolnoma amerikansko mesto. Moderna arhitektura: kot če bi nanizal cikorinih škatelj. Rezek opomin sirene. Starček pospeši korak. Prehitevajo ga mlajši. Vse teče. Hiti. Stotine tovarniških avtobusov privaža oddaljenejše. Ogromnih 52 stavb, vsaka s svojim knjigovodstvom. Tisoče strojev izsekava podplate, tisoče zgornje dele. Sistem strojnega dela: prvi nateguje usnje na kopito, drugi ga pritrdi z žeblji, tretji pribije podplat, četrti, deseti... Paketiranje. Nalaganje v avtomobile. iDrdrajo žične železnice, grozijo transmisije. V delu jc sklonjenih 18.000 teles. Dnevno iztisnejo 150.000 parov čevljev. V slogi je moč, kričijo napisi. Vmcs nasadi. Socialne ustanove: bolnica s 5 primariji in 18 zdravniki; ambulartte itd. Za njimi nad 1500 v enakem slogu postavljenih delavskih hiš s kolektivnimi kopališči in igrišči. Kino je vsem na razpolago. Vsak delavec ima pravico do vsakodnevne predstave. V soboto ne delajo. Bafine šole. Te nas najbolj vzradovedijo. V njih se vršijo eksperi- menti. Vse reformno delo vodi znani pedagog Vrana, ki nam tplmači ves sistem diferenciacije ppuka po sposobnosti. Za dosegp svojega namena imajo na razpplago vse. Čitalnice z bogatimi izbori knjig, razne mladinske Hste in časppise, dela svetpvnih velikanov. Pri risanju izdelujejo plakate za tpvarnp. Sami sestavljajp prpgram dela in ekskurzij. Imajo klube: zemljepisne, za varstvp živali, fotpgrafske, gosppdinjske, za prehrano itd., v katerih samostojno referirajo. Učenec, ki je prišel iz Jugoslavije, je v zemljepisnem klubu referiral o naši državi. Otipljiva je avtonpmija otrok. Kolikor pač sam ptrpk more brez učitelja. Vprašuje, kadar ne razume. Tako preide individualno delo v kplektivnp. Spravljanje individualnega učenčevega dela v sklad s kolektivnim je eno izmed najvažnejših načel. Nimajo razrcdov. Vse delp se razvija za vsak predmet v posebni delavnici. Obravnavajo elemente, razne sirovine in produkte, ki so važni za delo v tovarnah, v katerih bodo nasledovali svpjim očetpm. Otrpkpm dajo to, kar bo zahtevalp od njih življenje. To so šole naroda, ki hoče ustvariti ptroke, da bodp stali na svojih nogah. Vedo, kaj je resnično, realno življenje. Zato bodo tudi prpduktivni. Iz klopi v življenje, ki jih obdaja. Učitelji sami sodelujejo, se učijp, eksperimentirajp. Po svojih zamislekih sestavljajp učne knjige. Tako ustvarjajo npvp miselnost, iipvp ideologijo življenja. Ne morem pozabiti prirodopisnega ppuka. Vsak ima svpjo gredo in rastline, svoje mikrpskope. Opazujejp, zapisujejo dognanja. Referirajo. Iz snpvi izpuščajo razne probleme. Tako nastanejo razni napisi: solnce je darovalec življenja! Tema ubija življenje! Pri fiziki so se igračkali z aparati, ki jih še nisem videl. Na učiteljišču nisem videl mikrpskppa, da o drugem še življenjsko važneišem ne gpvorim. Kako malo nam ie dala šola za življenje. Pisava je individualna. V ele- mentarnem razredu tablic ne poznajp, pišejo kar na papir. Razen bogato ilustriranih čitank, rabijo knjige, liste in časopise. Otroci izdajajo svoj list: »Mlady Zlin«. Pišejp in ilustrirajo sarni. Zato je seveda treba denarja in razumevanja. Ppvsod srečaš tedenski časopis »Mladv svet.« V odmoru pripel.je avtp mleka, kruha in peciva. Vse zastpnj, kolikor kdo hoče. Zato pa je povspd zdravje in veselje. Šolska kuhinja da tedensko tisoče pbedpv, največ brezplačnp, druge za malenkpstnp ceno. Po vzpru reformne šole v Zlinu je 144 poizkusnih šol v vsej Čehpslovaški. Vsekakor socializacija in kolektivizacija. Prijetno je z ljudmi, ki čutijo nove smeri. Brno. Popoldne je ogled pivpvarne. Letno proizvaja 280.000 hl piva. Pasli smo se na vseh napravah in z občudovanjem opazpvali 60 hl in še večje sode orjake. Seveda sp nas tudi bogato pogpstili. Zvečer smo prisostvovali kpncertu, ki ga je priredilo dijaštvo nižjih srednjih špI skupno z Jugosl. akademiki. Sppred pesmi je popestrilp recitiranje Gregorčičeve »Soči« v slovenskem in češkem jeziku. Prelila jo je v njihov jezik dijakinja VII. gimnazije, ki odlično obvlada slpvenščino. Pesem nas je zelo vzradostila, vse lepša nam je bila tukaj. Drugi dan nas je sprejela znana ppdzemeljska jama Macocha v svoje kraljestvo. Bela, gladka cesta. Nizki hribi. S smrekami razrastli. Debeli dve uri smo hodili in se izogibali avtpmobilom. Smilil se mi je tovariš, ki so ga žulili novi Bat'a čevlji dp krvi. Bili smo bogato poplačani. Prpstrane dvorane. Kapniki veliki in tenki, v prečudnih oblikah. Kaplje ustvarjajo tiho, da ne mptijp tišine. Vse to skrivnpstno dogajanje prirode prevzame človeka.