Novo&ii na k»/Jžnem "»« Ivan Potrč: SIN Povest: Izdala Vodnikova družba. V sivih, težkih jesenskih dneh je zagledala beli dan nova slovenska knjiga. To je delo mladega, komaj uveljavljajočega se slovenskega literata, domačina Ptujske>ga polja, Ivana Potrča. Z elementarno silo se je zagrizel Potrč v pereč problem telesne in duševne rasti našega vaškega otroka. Poistavil je pred nas Karleka, otroka s kmetije s štirimi orali, torej gospodarstva, ki more ob najtežjem delu štirih rok za silo prehraniti svoje »lastnike« in to tako pičlo, da pač ne poginejo od gladu. Pisatelj nam je z moono umetniško silo prikazal v prav zgoščeni obliki vse tiste zapreke, ki ovirajo vaško deco, da ne more telesno in duševno uspevati, kakor bi sicer po svojih sposobnostih mogla. Razgrnil je pred nami ves telesni, predvsem pa duševni razvoj Karleka, od njegovih detinskih let, do mladeniških in moških. Jasno je naslikal, kako je nastajala struktura Karlekove psihe v popoliii odvisnosti od domačih razmer in od vsega okolja sploh. Potrč je vzel za svoje književno delo konkreten primer zagrenjenega, vase zaprtega, družbi odtegujočega se vaškega mladeniča, čigar oče je pijanec, nasilnež in brezobzirneš. Fant je rasel pod stalnim terorjem, stisnjen je bil v ozke domače prilike, ki so bile polne samih konfliktov, izvirajočih predvsem iz bede in večnega garanja, ki mu jeizmozgavalo telesa. Takšne razmere so ustvarile človeka z moanim občutkom manjvrednosti. Lep primer za Adlerja, ki je hotel z vzgajanjem novih ljudi (češ, da so sedanji slabi ljudje krivci nevzdržnega socialnega stanja) ustvariti pogoje za izboljšanje življenjskih razmer. Toda Potrčevo delo nam očito kaže, da ne delajo danih gospodarsko-socialnih prilik razni Karleki, Juži, vojni invalidi in drugi, temveč da &o obstoječe življenjske razmere tvorec ljudi. Šele izpremenjene, boljše razmere bodo mogle u&tvarjati telesno in duševno zdrave, zmožne ljudi. Da ima pisatelj vero v takšno izboljšanje, to zasluti čitalec ob branju »Sina«. Nič manj se ni posrečilo pisatelju, prikazati nemogočega razmerja med resničnim življenjem in nereakio šolo. Ta vaška šola, ki sprejema vase dan za dnem mlada življenja, vonja po plesnobi zastarelih metod. Tako zelo prijemljiv in kričeč je kontrast med življenjem, ki jo obdaja in med njenim zaprašenim mrtvilom. Pisatelj kar s prstom pokaže, kam naj bi učitelj in učiteljica usmerila svoj pogled, kje naj bi iskala vzroke raztrganosti, umazanosti, »lenobe«, neznanja in izostajanja. Delo »Sin« je krik naših vasi, polnih napol podrtih koč, razdrapamih gospodarskih in socialnih razmer ter telesno in duševno propadajočih ljudi. Mimo te umetniške stvaritve ne more danes nihče, kdor se hoče približati vaškemu otroku. Prav to hotenje mora imeti v sebi vsak učitelj, ker sicer ni učitelj, ki se zaveda gesla »šola je življenje«, ampak je le številka v seznamu uradnih. spisov. Pisatelj Potrč je izpolnil veliko vrzel, kajti književnih del, ki bi se pečala z današnjim slovenskim vaškim otrokom, po6ebno z njegovo duševnostjo, imamo bore malo. V tem je ogromna zasluga mladega talenta? Spindler Dušan. Lojze Zupanc in njegovi Turjačani Pred nami leži lep pripomoček za zgodovinski pouk in čtivo učencem nižje srednje, meščanske in višje narodne šole. Turjačani tovariša Lojzeta Zupanca. Je to prav lično opremljena knjižica, ki jo je ilustriral tovariš Tone Ljubič. Knjižica obsega 66 strani. V tej knjižici je zajeta ter prav poljudno opisana zgodovina slovenskega ljudstva v zvezi z rodom Turjaškim. Sam avtor pravi o« svojem delu dobesedno takole: »Nerad bi slišal očitek, da sem pisal kroniko tujerodnih plemičev. Njih delo sem omenjal vedno v zvezi z dogodki, ki jih je preživljalo slovensko ljudstvo. In imel sem pred očmi predvsem njihov točen opis. Narišimo spiralo! Kakor se njen početek pogreza v samo njeno sredino, tako so bili tudi Turjačani pogreznjeni v življenje slovenske¦ga naroda. Kot najstarejša plemiška družina naseljena med Slovenci, pa so po vsem svojem delu bili samo režiserji dela slovenskib in hrvaških kmetov.« V tem duhu je pisana zgodovmska slika »Turjačanov« in ravno to je tisto kar smo do sedaj v delih takšne vrste pogrešali. Lojze Zupanc je zgodovinsko snov zajel popolnoma na svoj poseben način, v katerem prav posebno podčrtava življenjsko moč slovenskega kmeta iz katere je prav za prav vzkli- *la vsa naša kultura. V knjigi jc prav dobro opisana borba našega ljudstva proti turški sili, odpor kmetov proti tujemu plemstvu ter pomen protestantizma za našo kulturo. Lojze Zupanc je s tem svojim delom dal naši šoli prav dober zgodovinski pripomoček, ki ima to prednost, da je pisan po duhu našega ljudstva, prav tako, kot je zgodovino pisal naš rod s svojo srčno krvjo. Zato menda ne bo učitelja, ki bi ne posegel po tem primernem zgodovinskem pripomočku, ki bo prav uporaben posebno za zgodovinsko čtivo na meščanski, nižji srednji in višji narodni šoli. Lojze Zupanc spada med mlajšo povojno generacijo. Je pa vendar med nami že kolikor toliko znan. Učiteljska tiskarna je leta 1932. izdala za mladino njegove »Belokrajinske pripovedke«. Istega leta je Tiskovna zadruga založila drugo tovrstno zbirko »Bili so trije velikani«. Dve leti pozneje pa je Kmetijska Matica izdala njegovo daljšo povest »Stari Hrk«. Z manjšimi deli se je tovariš Zupanc stalno javljal v »Zvončku«, »Našcm rodu« in »Mladem Jutru«. Posebno zanimanje so zbujali v »Tovarišu« njegovi podlistki, ki so prežeti z zdravim humorjem in duhovito satiro. Tudi v Popotniku, v koledarju CMD in raznih dnevnikih prav često zasledimo podlistke, članke in razprave Lojzeta Zupanca. S tem, da bomo posegli po tem najnovejšem delu našega mladega tovariša, bomo najbolj pripomogli k njegovim nadaljnjim stremIjenjem v njegovem udejstvovanju na polju slovenske književnosti. Njegovi »Turjačani« so izšli v založbi tiskarja Josipa Pavlička v Kočevju. Jelo Janežič.