554 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 4 v Evropi - v Italiji, Franciji in končno do slavnega holandskega papirja. Sprašuje se tudi, kaj se bo zgodilo s temi novimi kislimi papirji, ki jih uporabljamo zdaj, bodo dovolj obstojni, da bodo zanamci lahko obču­ dovali knjige današnjega časa, tako kot mi.one iz srednjega veka in renesanse? Prav tako sledimo razvoju vezave knjige - od izdelave pol, platnic, šivanja ter vzorcev na platnicah, ki se pač z leti spreminjajo. Ironično jih primerja z »odličnim« vezavami modernih edicij, ki garantirano razpadejo po nekaj branjih in ugotavlja, da prav zaradi tega klasična ročna vezava ne bo nikoli prišla iz uporabe. Knjigo zaključuje poglavje o začetkih tiskarstva. Dodana je obsežna bibliografija; morda je tu pomanjkljivost, če beremo knjigo z našega zornega kota, da se je avtorica omejila predvsem na angleško pisana dela, ki pa žal redko posegajo na področja, ki se dotikajo našega prostora. Pač pa je zanimivo, da je z navedbo založb označena vsa literatura, ki je na trgu še dostopna, upoštevani so tudi reprimi. Delo je vsekakor vredno vzeti v roke, lahko kot učbenik ali pa kot zanimivo branje, saj je daleč od tega, da bi bilo pisano suhoparno. Anja Dular Eduard Peričić, Sclavorum Regniim Grgura Barskog. Ljetopis popa Dukljanina. Zagreb : Kršćanska sadašnjost, 1991. 370 strani. (Analecta Croatica Christiana; XIX) Gregor Barski: Kraljestvo Slovanov. Marsikateremu bralcu, pa tudi zgodovinarju, kije sicer poslušal predavanja iz južnoslovanske zgodovine, gornji podatek ne pove in ne pomeni kaj dosti. Če pa bi povpra­ šali po Letopisu popa Dukljanina oziroma po Barskem rodoslovu (ustreznejši slovenski izraz za ta dva, tudi v slovenski historiografiji uveljavljena termina, bi bil; Anali dukljanskega duhovnika (klerika) ozi­ roma Barska genealogija), pa bi bila stvar verjetno precej drugačna. Gre seveda za najstarejše ohranjeno historiografsko delo, ki je nastalo na področju ene od južnoslovanskih držav(ic) in ki ga nekateri hkrati smatrajo tudi za najstarejše ohranjeno delo iz južnoslovanske lepe književnosti. Zato ne čudi izjemna pozornost, ki so jo temu delu namenili predvsem hrvaški in srbski zgodovinarji, pozornost ki je — glede na današnje stanje raziskav in spoznanj — pravzaprav obratnosorazmerna vredno­ sti dela kot zgodovinskega vira. Od resnično obsežne literature o Letopisu, ki ga je prvič tiskal Mauro Orbin (v italijanskem prevodu) že leta 1601 in katerega podatki so bili že sredi 13. stoletja uporabljani v takoimenovanih lokrumskih falsifikatih (listinah, ki so nastale v benediktinskem samostanu na otoku Lokrumu pri Dubrovniku), je trdno podlago za študij problematike, povezane z Letopisom, prineslo šele delo Ferda Šišiča. Ta v svojem času vodilni hrvaški zgodovinar je — v današjih časih nepredstavljivo - leta 1928 pri Srbski kraljevi akademiji objavil kritično izdajo tega vira in napisal obsežno študijo k njemu. Veliko Šišičevo delo, v katerem je obdelal tudi kompleten historiat dotakratnega preučevanja, potrdil zanesljivost vira, kar se tiče geografskih podatkov, vendar hkrati izrazil veliko skepso glede verodostojno­ sti njegovih zgodovinskih informacij za zgodnji srednji vek in čvrsto fiksiral nastanek v drugo polovico 12. stoletja v Dukljo oziroma mesto Bar, je dalo podlago in povod za nov val zanimanja za Letopis, ki se je vsaj posredno, dotaknil tudi slovenske historiografije. Prvi se je na Šišičevo knjigo namreč odzval Nikola Radojčić, sremski Srb, ki je bil med leti 1920 in 1941 univerzitetni profesor v Ljubljani. Najprej v oceni (Slavia VIII, 1929) in nato še v posebni razpravi (Društveno i državno uređenje kot Srba u ranom srednjem veku, Glasnik Skopskog naučnog društva XV-XVI, 1936) je predvsem s sociološkega in zgodovinsko-pravnega vidika analiziral Letopis. Za svoje delo je dobil polno priznanje, saj so njegovi rezultati prišli v pravne zgodovine, ki so izšle po tej študiji. Približno v istem času, vendar z manj uspeha, se je analizi Letopisa posvetil tudi Josip Rus (Kralji dinastije Svevladičev, najstarejši skupni vladarji Hrvatov in Srbov, Ljubljana 1931; Krst prvih Hrvatov in Srbov, Ljubljana 1932), ki je na podlagi Dukljaninovih podatkov o gotskem izvoru Slovanov (Hrvatov) skušal pokazati na državotvorno vlogo, ki naj bi jo pri nastajanju hrvaške in srbske države imeli germanski Goti oziroma dinastija Svevladičev, katere genealogija se kot rdeča nit vleče skozi celoten Letopis in ki naj bi bila gotskega izvora (pripisuje ji podobno vlogo, kot so jo kasneje imeli v nastajanju Kijevske Rusije Vikingi oziroma Rjurikova dinastija, s to razliko, da naj bi Goti ves čas od pozne antike naprej ostali na Balkanu). Strokovna kritika je Rusovo analizo zgodovinskih podatkov, ki jih prinaša Letopis, ostro napadla in zavrnila, mu je pa kljub temu priznala, da je uspel pokazati na določeno prekrivanje prvih poglavij Letopisa z gotsko zgodovino, kot je zabeležena pri Jordanesu. V pobijanje Rusove hipoteze, kar glede na njene slabe metodološke temelje niti nit bilo težko, se je leta 1932 vključil še Ljudmil Haupt- mann. Čeprav je bil takrat že profesor v Zagrebu, pa je bil Hauptmann tretji zgodovinar, tesno povezan s slovensko historiografijo, ki se je vključil v razpravo o Letopisu. Pokazal je, da je tki. »gotomanija« v Letopisu (zlasti id est Gothi, qui et Sciavi) samo stilistično sredstvo, s katerim komplikator spaja dva dru­ gače neskladna dela (Hauptmannova ocena Rusove razprave iz 1931 v Nastavnem vjesniku XLI 1932-1933,76-79). V današnji historiografiji velja ta vir, katerega podatki se nanašajo predvsem na Dukljo (približno današnjo Črno goro), a tudi Hrvaško, Srbijo (Raško), Dubrovnik, Zahumlje in Travunijo, za nezanesljiv in razen za najmlajšo dobo, ki jo opisuje, tudi neverodostojen. K takšni neugodni oceni ni prispevala samo analiza zgodovinskih podatkov, ki jih Letopis prinaša, in njihova konfrotacija s podatki drugih, zanesljivih virov, ampak tudi vrsta neugodnih okoliščin, zvezanih z virom samim: načinom, kako je ohranjen, vpra­ šanjem njegove zvrsti in namena in nenazadnje vprašanjem avtorstva. Pisec, oziroma pravilneje, kompilator Letopisa, saj je kritika nedvosmiselno ugotovila, da je tekst sestavljen iz več osnovnih predlog (t.i. Trebinjski letopis, legenda-žitje o sv. Vladimiru, dukljanska kro- ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 4 555 nika), v uvodu piše, da je na svoja stara leta prevedel s slovanskega na latinski jezik spis o Gotih, ki se latinsko imenuje Regnum Sclavorum. Ker osnovni, slovanski tekst ni ohranjen, se je na ta podatek Leto­ pisa vedno gledalo s skepso, češ, da slovanskega teksta sploh nikoli ni bilo. Današnje osnovno besedilo je latinski tekst, ki naj bi ga po pričanju predgovora naredil sam pisec in ki je danes ohranjen v enem samem rokopisu iz srede 17. (sic !) stoletja; prepisu Trogirčana Ivana Lučića, po katerem je 1666 tudi tiskal Pres­ byter/ Diocleatis Regnum Sclavorum v svejem pomembnem delu O kraljevstvu Dalmacije in Hrvaške (De regno Dalmatiae et Croatiae). Od nastanka Letopisa v drugi polovici 12. stoletja pa do ohranjenega Luči- ćevega prepisa je tako minilo pol tisočletja, v katerem nam je njegova pot praktično nepoznana. Ne­ dvomno pa je osnovni tekst na tej poti, na kateri je moral biti tudi večkrat prepisovan, doživel številne spremembe. To se jasno vidi pri primerjanju »Lučičevega« teksta z italijanskim prevodom Maura Orbinija iz 1601, kot tudi z hrvaško redakcijo Letopisa, ki je bila najdena v začetku 16. stoletja v Makarskem pri­ morju in po kateri je književnik Marko Marulić 1510 napravil latinski prevod (to so danes poznane štiri redakcije, v katerih se je Letopis ohranil). Kolikšne so bile te spremembe, je težko reči, saj se prvotnega teksta Letopisa verjetno ne bo dalo nikoli rekonstruirati, oziroma potrditi Lučičev prepis, ki danes velja za osnoven tekst Letopisa, za veren posnetek dela iz 12. stoletja. Vsaj delen odgovor na to vprašanje bi dale temeljite in precizne filološke ana­ lize, ki bi pokazale, ali gre v Lučičevem prepisu za jezik (oz. posamezne izraze) starejšega ali mlajšega obdobja (dosedaj je v tej smeri z zelo vidnimi rezultati raziskoval samo M. Medini v prvi polovici našega stoletja: Dubrovačke starine, Dubrovnik 1933; Kako je postao Ljetopis popa Dukljanina, Rad JAZU 273, 1942). Naj v tem okvirju, povezanim z osnovno obliko vira, opozorimo le še na paradoksalno stanje, ki najbolje kaže, kako težko in komplicirano je vprašanje genealogije Letopisa, da je danes veljavni osnovni tekst (Lučičev) ohranjen v najmlajšem rokopisu in da so vsi trije prevodi (italijanski, hrvaški in Maruličev latinski) ohranjeni v starejših rokopisih oz. celo tisku! O času nastanka in avtorstvu hrvaške redakcije Letopisa je pred kratkim prav v Zgodovinskem časopisu (44, 1990, str. 521-546) pisal Mladen Ančić, ki pa ga Peričič v svoji knjigi, ki je izšla leta 1991, že ni mogel več upoštevati. Na težave, ki jih je zgodovinarjem povzročal ta vir, kaže tudi dejstvo, da se niso mogli zediniti, kateri historiografski zvrsti sploh pripada. Ime Letopis (anali), ki se je v historiografiji ohranilo vse do danes, je za ta vir vpeljal že v 16. stoletju Dubrovčan Ludvik Tuberon (Diocleatis auctoris annales). Številni zgodo­ vinarji, zlasti v 19. stoletju (njihov pregled glej v knjigi, ki jo predstavljamo), so vir označili za kroniko. Nikola Radojčič, ki smo ga zgoraj že omenili, pa je v svoji oceni Sišićeve izdaje Letopisa 1929 vpeljal za ta vir novo ime: Barski rodoslov (Anonymi Antibarensis Genealogia), ki ga je tudi dobro utemeljil z dvema dejstvoma: vir prikazuje zgodovino v obliki neprekinjene genealogije Svevladičev (35 generacij) in v njem ni niti ene same letnice, brez katerih si analov in kronik ne moremo predstavljati. Pericle, ki je temu vprašanju posvetil veliko pozornost (str. 111-118), vztraja pri nazivu kronika in to utemljuje s tem, da »unatoč svim genealoškim karakteristikama u njemu prevladava pripovjedna a ne genealoška metoda« in da »ono ipak pripada više kronologiji nego genealogiji« (str. 118). Ti njegovi argumenti proti Radojci- ćevim ugotovitvam bralca bolj zmedejo kot prepričajo: ne razloži namreč, kakšna je po njegovem pripo­ vedna, kakšna genealoška metoda in kakšna je razlika med njima. Po neki preprosti logiki bi sklepali, da tudi genealogije kot historiografska zvrst uporabljajo pripovedno metodo (če že rabimo ta ponesrečeni ter­ min), saj nam svojo zgodbo ponavadi pripovedujejo, redkeje pa rišejo (nekaj k metodi genealogij glej npr. pri A Lhotsky Apis Colonna, Fabeln und Theorien über die Abkunft der Habsburger, Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung 55,1944). Pa tudi Peričićeva druga trditev, da Letopis pri­ pada bolj kronologiji kot genealogiji, ne bo prava. Prvič kronologija ni histografska zvrst in zato sploh ne moremo ugotavljati, ali neko delo pripada »više kronologiji nego genealogiji«. (Historična) kronologija je predvsem le sredstvo, s katerim razlagamo (prevajamo v današnji sistem) oz. kritično preverjamo časovne podatke v zgodovinskih virih. In drugič, tudi če pristanemo na primerjavo med kronologijo in genealogijo, je Peričićeva trditev v konkretnem primeru Letopisa sploh nerazumljiva, saj Letopis direktno ne vsebuje niti enega absolutnega kronološkega podatka; relativna kronologija (npr. štetje po generacijah), ki je uporabljena v Letopisu, pa je predvsem značilna prav za genealogije. Zato mislim, da je tudi s stališča kro­ nologije v viru Radojčičeva oznaka doslej najboljša. Drugo težko vprašanje, na katerega historiografija ni dala jasnega odgovora, je vprašanje namena m cilja Letopisa (ta naziv, za katerega je bilo pokazano, da za oznako našega vira ni dober, je uporabljan samo zato, ker je uveljavljen v zgodovinopisju). Peričič, je pri reševanju tega vprašanja m celotne proble­ matike (vprašanje avtorstva) pravilno izhajal iz konkretne zgodovinske situacije v Duklji v drugi polovici 12. stoletja, ki jo zaznamujeta predvsem propad(anje) dukljanske države, ukinitev dukljansko-barske nadškofije in podreditev njenih sufraganov dubrovniški. Letopis naj bi tako bil sredstvo, s katerimi se je poskusilo obnoviti cerkvene institucije in državno celovitost. Na eni strani naj bi pokazal na kontinuirani obstoj posebne države pod dinastijo Svevladičev že od »gotskih« časov naprej, na drugi strani pa naj bi ute­ meljeval obstoj in pravice barske metropolije (glede na Dubrovnik, ki naj bi ga po Letopisu ustanovili prav Svevladiči; pogl. 26), katere nastanek umešča na državni zbor na Duvanjskem polju za časa kralja Sveto- polka (Svetopolek), ko naj bi bili za celo kraljestvo osnovani dve nadškofiji: v Saloni in Duklji (znamenito pogl. 9). S tem dviguje pisec dukljansko-barsko nadškofijo na raven splitske, ki si je 925 priborila metro- politansko oblast nad vsemi dalmatinskimi in hrvaškim škofom. Ta moment v Letopisu je resnično najlepše mogoče tolmačiti prav v zvezi z bojem za obnovo barske nadškofije, ki jo je najkasneje 1167 ukinil papež Aleksander III in njene sufrange podredil dubrovniški (gl. T. Smičiklas, Diplomatički zbornik kraljevine Hrvatske, Dalmacije i Slavonije, zv. II, JAZU, Zagreb 1904, št. 103-106). Nerazumljivo in nejasno pa je (v kolikor je bil eden od ciljev pisca Letopisa obnova nadškofije), da ni v ta namen izkoristil in navedel še nekaj zgodovinskih dejstev, ki jih je moral poznati in ki so v argumentaciji glede pravic barske cerkve 556 ZGODOVINSKI ČASOPIS -Њ • iw2 • 4 nedvomno imela večjo težo kot več kot sumljivo enačenje s splitsko cerkvijo. V mislih imam dva papeška privilegija dukljanski (barski) cerkvi, o katerih Letopis molči. S prvim je protipapež Klement III. podelil 1089 dukljanskemu nadškofu Petru palij in mu podredil (potrdil) celo vrsto škofij (Has quoque ecclesias tuo /uri tuaeque ditioni ac successorum tuorum cum omnibus suis pertinentiis submittimus, videlicet Dio- clensem ecclesiam, Antiuarensem et Catatinensem, Dulciniensem, Suuacinensem, Scodrinensem, Driua- stinensem, Polatinensem, Serbiensem, Bosniensem, Tribunensem); z drugim pa je Kalikst II. 1124 potrdil dukljansko nadškofijo in nadškofu Eliji fueque regimini gubernandum tradimus ecclesiam Diocletianem, Antibarensem, Buduensem, Scatarensem, Dulchinensem, Suvacinensem, Scodrensem; Drivastinensem, Polatinensem, Serbiensem, Bosoniensem, Tribensem. .. (ponatis obeh privilegijev glej pri Peričiču, pri­ loga št. 8, 9). V kolikor pristanemo na tezo, ki jo poskuša dokazati Peričič, da je bil avtor Letopisa barski nadškof Gregor, je popolnoma nemogoče, da teh dveh, za njegovo nadškofijo tako pomembnih privilegi­ jev ne bi poznal. Pa tudi če bi bil avtor Letopisa le navaden klerik (da je šlo za cerkveno osebo, je ne­ dvoumno razvidno iz predgovora Letopisa), bi si težko predstavljali, da mu te stvari ne bi bile znane. Zato je pač bliže misel, da glavni cilj oz. namen teksta ni bil složiti obnovi oziroma utrditvi (po 1177) barske nadškofije. To bi dokazovalo tudi dejstvo, da pisec razen v predgovoru, kjer pravi, da se je svojega dela lotil tudi na prošnjo bratov in svečenikov »svetega dukljanskega nadškofovskega sedeža« samo še na enem mestu (zgoraj omenjeno 9. pogl.) omenja dukljansko-barsko nadškofijo. Prvi cilj in namen našega dela je bil vsekakor predvsem pokazati na neprekinjeno državno tradicijo Duklje pod eno dinastijo od »gotskih« časov naprej. Obrnimo se končno še k vprašanju avtorstva tega pomembnega historiografskega dela, ki je seveda zvezano tudi z zgoraj navedenimi problemi in kateremu je obsežna Peričičeva študija tudi namenjena. Peričič ni prvi, ki smatra, da je avtor tega dela barski nadškof Gregor (Grgur). Ta se s tem nazivom omenja med leti cca. 1173 in 1194 oz. zadnjič okrog 1196, vendar že s pridevnikom olim. Kot je razvidno iz natančnega Peričičevega pregleda dosedanjih mnenj glede avtorstva Letopisa (str. 118-137), je Vjekos- lav Klaič že 1925 slutil v barskem nadškofu Gregorju avtorja Letopisa, vendar svojega mnenja ni utemeljil. Enako sta o avtorju Letopisa kasneje menila tudi S. K. Sakač in D. S. Radojčić, a tudi onadva nista v pod­ krepitev svoje teze ponudila trdnih dokazov. To si je za svojo nalogo zadal Eduard Peričič. Koliko je bilo njegovo delo uspešno, naj presodi bralec sam. Na tem mestu želim opozoriti le na nekaj momentov, ki so bili za Peričičevo dokazovanje avtorstva odločilnega pomena. Sam vir mimo uvoda (Auc- tor ad lectorem), na podlagi katerega je že starejša historiografija prišla do zaključka, da je bil avtor Leto­ pisa nek po imenu nepoznan dukljanski duhovnik, ne nudi nekih otipljivih podatkov, ki bi pomagali raz­ svetliti to vprašanje. No, Peričiču je pri analizi skupin, katerim se avtor dela obrača, uspel korak naprej. Opozoril je na formulo dilecti in Christo fratres, s katero se pisec obrača prvi skupini svojih bralcev, ki so jo mimo redovnikov uporabljali le višji cerkveni dostojanstveniki - kardinali, nadškofje, škofje in tudi papež (kot rimski škof) oziroma papeška pisarna - kadar so komunicirali med seboj. To železno pravilo, ki je bilo tudi del visokoformaliziranega jezika (stilus curiae), ki ga je uporabljala papeška pisarna (ne- upoštevaje teh pravil je pomenilo sum v originalnost papeške listine), je torej lahko uporabil samo nekdo, ki je bil po rangu najmanj škof in je to torej moral biti tudi pisec predgovora Letopisa (naj v zvezi s tem vprašanjem navedem še dva naslova, ki ju Peričič ne pozna, a njegovo tozadevno argumentacijo še dopol­ njujeta: L. Santifaller, Über die Titel in den Adressen der Papsturkunden von den Anfängen bis zum Ende des 11. Jahrhunderts, Zgodovinski časopis 6-7, 1952/53 (Kosov zbornik) in T. Frenz, Die Kanzlei der Päp­ ste der Hochrenaissance 1471-1527, Tübingen 1986). Ta Peričičeva analiza je pomemben dokaz za to, da je bil avtor dela sam barski nadškof, vendar je potrebno opozoriti, da bi to formulacijo lahko uporabil tudi kakšen njegov sufragan (škof). To pomeni, da se je krog ljudi, ki pridejo v poštev za avtorja dela, bistveno zožal, ne pa tudi' povsem zaprl okrog barskega nadškofa. Tega se je zavedal tudi Peričič, ki je hotel svojo tezo dodatno podkrepiti z dokazovanjem, da je Letopis, za katerega je historiografija (zlasti Šišič) nesporno ugotovila, da je nastal v drugi polovici 12. stoletja, nastal (dobil svojo dokončno obliko) točno v času, v katerem je bil Gregor barski nadškof (cca. 1173-1194). Po analizi dveh listin, ene iz 1177 in druge iz 1189, je Peričič prišel do sklepa, da »jedini je mogući zaključak da je kronika Sclavorum regnum napisana između 1177. i 1189. godine« (str. 175). Za terminus post quem mu je služila listina nadškofa Gregorja iz 1177, naslovljena na salonitanskega (splitskega) nad­ škofa Ranijerija, s katero priznava prvenstvo splitske nadškofije nad celo Dalmacijo, saj da je, »iz starih reskriptov in dokumentov svojih prednikov in različnih drugih virov (diversis aliis coniecturis) prišel do res­ nice, da je salonitanska cerkev nekdaj držala oblast in prvenstvo nad celo Dalmacijo in da je dukljanska cerkev, katere nasledstvo je barska cerkev s pravično odločitvijo prenesla nase, postala metropolija s pri­ stankom omenjene salonitanske cerkve, do katere je ohranila spoštovanje« (T. Smičiklas, Codex diploma­ tic^.. ., II, št. 155). Peričič je prepričan, da se za diversae aliae coniecturae, kar prevaja z »neki drugi pokušaji« (str. 170, 175) skriva Letopis v še ne dokončani redakciji, ki naj bi skupaj z ostalim gradivom, na katerega se Gregor sklicuje v listini, dokazoval starost dukljansko-barske nadškofije. »Budući da govori još samo o pokušajima, a ne o nekom konkretnom djelu, slobodni smo zaključiti da Kronika do te godine još nije bila definitivno priređena, ali da je svakako bila u nastajanju« (str. 175). Na žalost so ti Peričićevi zaključki preveč smeli in premalo utemeljeni, da bi zdržali resno kritiko. Predvsem je seveda nemogoče dokazati, da je z diversae aliae coniecturae res mišljen prav Letopis, čeprav je že Šišič napisal (Letopis popa Dukljanina, Beograd-Zagreb 1928, str. 105, 106), da lahko le slutimo, da je Gregor s temi besedami imel na umu prav Letopis. Pod takšno formulacijo bi se lahko namreč skrivalo tudi marsikaj drugega ali pa tudi nič, če razumemo pasus Ex antiquis rescriptis et monumentis antecessorum meorum et diversis 'aliis coniecturis veritatem perpendes kot navadno floskulo. Kajti bistvo in namen tega Gregorjevega pisma ni nobeno ugotavljanje zgodovinske resnice in pravice, ampak navaden političen sporazum, s katerim Gregor ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • iw2 • 4 557 priznava prvenstvo splitske cerkve (iam ecclesiam vestram in matrem et dominam recognoscere destinavi), v zameno pa od splitskega nadškofa - in kar je še pomembnejše, hkrati tudi papeškega legata - Ranijerija pričakuje, da mu bo pri papežu izposloval palij (ita tarnen, quod mihi ad pallium ad vestrum servitiurn a curia romana inquirendum tanquam in negotio proprio curiosius existatis) kot zanak definitivne potrditve barske nadškofije. Drugič, samostalnik coniectura ima več pomenov, tako, da Peričićev prevod v »poku­ šaj« (str. 170, 175; enkrat tudi v »nagađanje« str. 225), na podlagi česar sklepa, da Letopis do 1177 še ni bil napisan v končni redakciji, ni obvezujoč in edini veljaven. Večina slovarjev opredeljuje to besedo z: domneva, mnenje, razlaga in vedeževanje (Wahrsagung). Šišić (O. c, str. 72) in za njim tudi V. Mošin (Ljetopis popa Dukljanina, Zagreb 1950, str. 27) prevajata ta pasus iz nekih drugih izvora, kar mislim, da je veliko bolj v skladu s kontekstom, v katerem se coniectura pojavlja kot Peričićev prevod, tako, da so njegovi zaključki v tej smeri vsekakor presmeli. In tretjič, dvom, da se pod tem samostalnikom skriva Letopis, utrjuje tudi primerjava podatkov, kaj nam o odnosu barske in splitske cerkve sporoča Letopis in kaj omenjena listina. Po Letopisu sta bili salonitanska in dukljanska nadškofija ustanovljeni hkrati na državnem zboru na Duvanjskem polju za celo kraljestvo (Belo in Rdečo Hrvaško, oz. spodnjo in zgornjo Dalmacijo); po Gregorjevem pismu pa je samo salonitanska cerkev totius Damatie dominatum et prima- tum quodam obtinuit in je dukljanska cerkev postala metropolija šele s pristankom salonitanske; torej ka­ sneje. Gregor se torej o prvenstvu salonitanske cerkve ni mogel podučiti iz Letopisa, ker ta trdi nekaj dru­ gega. Celo nasprotno, lahko bi tudi trdili, da Gregor sploh ni mogel biti avtor Letopisa, saj listina iz 1177, katere Gregorjevo avtorstvo je nesporno, trdi glede začetkov dukljansko-barske nadškofije nekaj drugega kot Letopis! Vendar je to interpretacija, za katero mislim, da je podobno kot Peričičeva bliže špekulaciji. Za terminus ante quem nastanka Letopisa predstavlja Peričiću listina iz 1189,datirana apur Ragussii civitatem, s katero Desislava, žena zadnjega neodvisnega dukljanskega kneza Mihajla, prepušča dubrov- niški komuni dve ladji. Med pričami, ki so prisostvovale temu pravnemu poslu, je na prvem mestu naštet barski nadškof (Anrivarenšis autistes) Gregor (integralni tekst listine glej v prilogi 5 Peričićeve knjige ali A. Vučetić, Spomenici dubrovački, Srd. V, 1906, 54-55). Peričiću je ta listina znak, da je Duklja že prišla pod oblast raškega velikega župana Štefana Nemanje in da sta Desislava, vdova kneza Mihajla in nadškof Gregor kot begunca prišla v Dubrovnik in da je torej tudi Letopis, ki je nastal v Duklji, moral biti napisan pred tem časom (str. 175,231 si., 235). Peričić je tudi v tej listini videl več od dejanske vsebine. Predvsem nam je seveda šele dolžan dokaz, da je bil Gregor res avtor Letopisa. S poskusom umestitve nastanka Letopisa v čas, ko je bil Gregor barski nadškof, namreč šele poskuša dokazati, da je bil Gregor avtor Leto­ pisa, tako, da se tu vrti v krogu in dokazuje nekaj s tistim, kar naj bi šele dokazal! Zato je pojavljanje Gre­ gorja v seznamu prič neke listine praktično irelevantno za določanje zgornje časovne meje nastanka Leto­ pisa. Drugi problem Peričićeve interpretacije se pojavi, če podrobneje pogledamo navedeno listino. V svoji notranji zgradbi vsebuje elemente, ki so tipični za notarski instrument: invokacijo, datacijo, dispo­ zicijo, seznam prič (ki je v notarskih instrumentih sicer ponavadi takoj za datacijo) in podpis notarja (et ego diaconus Marinus et comunis notarius interfui et hoc scripsi), medtem ko obstoj notarskega znaka iz objave na žalost ni razviden. Po svoji vsebini pa se instrument ne oddaljuje od pravnega posla in modalitet, po katerih je bil sklenjen, tako, da je za analizo razmer v Duklji v tistem času neuporaben. Z drugimi bese­ dami povedano, pred seboj imamo navadno pogodbo med dvema strankama, kakršnih je (bilo) še na sto­ tine, ki je v svojem tekstu skoncentrirana samo na vsebino pogodbe in nam o nagibih, povodih in vzrokih, ki so pripeljali do nje, ne pove nič (to bi eventuelno lahko izvedli iz arenge, še bolj pa iz naracije listine; elementov, ki jih notarski instrument praviloma ne vsebuje). Zato menim, da so zaključki o begunstvu Desislave - ki mimogrede povedano, kar pa za nas ni nepomembno, ob sklenitvi pogodbe ni bila vdova, kot misli Peričić (str. 232) ampak žena (uxor) dukljanskega kneza Mihajla, kar avtomatično zavrača vse špekulacije, da je v Dubrovnik prebežala po moževi smrti, kakršna koli naj bi ta že bila - in Gregorja v Dubrovnik na podlagi listine iz 1189 brez prave podlage. Dejstvo, da sta 1189 bila v Dubrovniku, še ne pomeni, da sta tam bila kot begunca. Tako vidimo, da je Peričićev poskus umestitve nastanka Letopisa v čas barskega nadškofa Gregorja na zelo trhlih nogah. Tudi drugi argumenti so bolj indici kot dokazi za Gregorjevo avtorstvo Letopisa. Na žalost se ni ohranilo, ali pa sploh ni bilo napisano, nobeno (drugo) Gregorjevo delo, ki bi omogočalo pri­ merjavo z Letopisom in na tak način pomagalo razrešiti to težko vprašanje avtorstva. Peričić je v svoje raziskave vložil veliko truda in znanja, prezentiral problematiko v vsej njeni širini, z bistroumno analizo razjasnil marsikatero mesto virov in pokazal, da spada Gregor v najožji krog oseb, ki bi lahko bile avtor Letopisa. Ali je resnično bil prav on, pa ostaja, vsaj zame, še vedno odprto. Peter Štih Antun Vramec, Kronika 1578. AlojzJembrih, O Vramčevoj Kronici. Zagreb-Varaždin 1992. 144 in ločeno 100 strani. Leta 1578 je natisnil prvi ljubljanski tiskar Janez Mandelc (Mannel, Manlius) prvo hrvaško tiskano zgodovinsko delo: Kronika vezda [= zdaj] znovich zpravliena Kratka Szlouenzkim iezikom po D. Antolu Pope Vramcze Kanouniku Zagrebechkom. Stampane v Lublane po Iuane Manline, leto. M.D.LXXVIII. S tem je postal zagrebški kanonik Antun (Antol) Vramec, rojen leta 1538 v Ormožu ali v okolici in ob izidu Kronike župnik v Brežicah, začetnik hrvaške kajkavske književnosti. Od leta 1584 do svoje smrti 1588 je bil Vramec župnik v Varaždinu, kjer je leta 1586 izšla prav tako pri Mandelcu, ko je ta krajši čas deloval v Varaždinu, še njegova Postilla na vsze leto. Oboje, Kronika, ki prinaša zgodovino od začetkov