Slovenska slovnica

za

občne ljudske šole,

Spisal

Peter Končnik.

(Tiskana brez premene kakor leta 1889.)

Velja vezana s platnenim hrbtom 45 kr.

Na Dunaji.

V cesarski kraljevski zalogi šolskih knjig.

1890.

40749

Šolske knjige, v ces. kr. zalogi šolskih knjig na
svetlo dane, ne smejo draže prodajati se, kot je na
čelnem listu postavljeno.

3

Slovniea.

Glasoslovje.

§. 1 .

Z Bogom začnimo vsako delo! Prazno je delo
brez sreče iz nebes. Naše življenje je enako krat¬
kemu dnevu.

Stavki sestoje iz besed, besede iz zlogov , zlogi
iz glasov.

Glasovi so po izrekovanji ali samoglasniki ali
soglasniki. Znamenja glasovom so črke ali pismena.
Vsej vrsti pismen pravimo abeceda ali azbuka.

Slovenska abeceda šteje 25 črk.

Samoglasniki.

§. 2 .

Sraka, penica, senica, krokar, liudournica;

rad, dlesk, sokolič, 6sa, napuh;

kralj, vreme, zima, pot (steza), ključ.

Samoglasniki:  a, e, i, O, u izgovarjajo se raz¬
ločno sami ob sebi ter so po glasu ali  trdi (a, o, u)
ali  mehki (e, i), po izgovoru pa  dolgi ali  kratki.
Samoglasniki se izgovarjajo ali bolj na dolgo, počasi,
ali pa bolj naglo in ostro. Pri počasnej izreki glasove
zategujemo, pri naglej pa  predtegujemo. Za-
tezi in  predtezi pravimo  naglas.

1 *

4

Znamenja naglasu (naglasnice) so trojna:

1.  ostreč (') na zategnem in predtegneno
dolgih glasih;

2.  težec (') na zategnem in predtegneno kratkih
glasih ;

3.  strešica C) na zategnem dolgih glasih.

Pazite na naglas v sledečih stavkih: Bog je

svet. Bog je stvaril svet. Dal mi je dober svet. Vol
muka. Nimamo vol. Gora se vzdiguje. Vršaci visokih
gora se vzdigujejo. Dobra gospa seje usmilila otroka.
Milosrčnost dobrih gospa se hvali. Mladi konj skače.
Imamo petero mladih konj. Izderi mi sivi las! Vstani
možu sivih las! Vidil sem ljudi. Truma ljudi me je
srečala. Star mož je starček. Govorica starih mož
me je zdramila. Pridni otrok je veselje staršem.
Veselja pridnih otrok nečem motiti. Z6b me boli.
Vesel sem zdravih zob. Učim se. Uči se!

Opomnja.  1. Z naglasom razločujemo različni
pomen enako glasečim besedam.

2. Pri pregibanji se besedam naglas čestokrat
izpreminja in včasih preskakuje.

3. V navadnej pisavi zaznamujemo z naglasnico
samo zadnje zloge večzložnih besed, ako so naglašeni.

§. 3.

a)  Berlog = brlog, berž = brž, gerlo = grlo,
kerčmar = krčmar, merlič = mrlič, serce = srce,
terg = trg, verh — vrh.

b)  Slepec — slepca, kolek — kolka, pekel —
pekla, čuden — čudna, (a lesen — leseno), britev —

o

britve, dober — dobro, česen — česna, bolezen —
bolezni.

a) Pred črko  r, kadar ji sledi eden ali več
soglasnikov, ima e zamolkel glas ter se zato izpušča;
v pa postane samoglasnik. Temu pravilu se upira
peščica besedi,, v katerih ohranja  e svoj polni in čisti
glas. Take so: cerkev, Jernej, meterska mera, pri¬
merno, primerjam, perje, stoterni (sad), umerjem
(a umrl), večerna (molitev), verne (duše), zamerljiv.

b) Končnicam:  ec, ek, el, en, er, ev, sen in
zen izpada gimjivi e pri pregibanji. Naglasen  e
ni gibljiv.

Soglasniki.

Soglasniki sami ob sebi nimajo zadosti jasnega
glasil ter se le s pomočjo samoglasnikov (s samo¬
glasniki) razločno izgovarjajo.

Mehki soglasniki so:  O, Č, š (ŠČ), Ž, j, (Ij,
»j, rj); vsi drugi so  trdi soglasniki.

Z ozirom na govorila razločujejo se soglasniki v:

1.  jezikovce: 1 (lj), n (nj), r;

2.  zobnike: d, t;

3.  ustnike: m, b, p, v  (f),;

4.  goltnike: g, h, j, k;

5. sičnike: o, s, z;

6.  šumnike: č, š, ž.

Sorodni so si: d, j; — g, z, ž; — h, s, š; —
k, c, č; — sk, st, šč.

Opomnja. To šumnikih,  po c in j se omehčuje
navadno o v e. N. pr. s križem (om), slepcema,
denarjev.

1. naloga,  a)  Zapišite trde soglasnike!

h)  Zapišite deset besed, v katerih je r samo¬
glasnik !

c)  Zapišite nekaj besed z gibljivim e!

Izpreminjava soglasnikov.

§. 5 .

a)  Piljen = pilien, polnjen — polnien, raz¬
širjen — razširien; bramba (braniti), izprememba
(izpremeniti). Sojen (sodjen, sodien), puščen (pustjen,
pusti en), presti (predti), plesti (pletti). Grabljen
(grabien), tipljem (tipiem), opravljen (opravien), lom¬
ljen (lomien). Strigel — strižem — strizi, gluh —
glušec, strah — strašiti, otrok — otroci, rekel —
rečem — reci, striči (strigti), peči (pekti). Klicati —
kličem, nositi — nošen, blizu — bližji, iskati — iščem.

h)  Tepsti (tepti), dolbsti (dolbti), grebsti (grebti).

c)  Obsegati — obsezati, grizem — gristi, lezem
— lesti, Francoz — Francosko, družba — društvo.

Soglasniki se pri pregibanji in izpeljavanji besed
radi izpreminjajo ter se ali pretapljajo, vstavljajo
ali menjajo.

a)  Pretapljajo se;

1. Jezikovci 1, n, r s sledečim i v lj, nj, rj ;
n se pred b izpreminja v ni.

7

2. Zobnika d in t se pretapljata z naslednjim i
v j in c (st v šč), pred t v končnici pa prehajati v s.

3. Ustniki m, b, p, v privzemajo pred i jeziko-
vec 1, ki se z i pretopi v lj.

4. Goltniki g, h, k prehajajo pred mehkimi samo¬
glasniki v sorodne sičuike in šumnike (g v z in ž,
h v [s in] š, k v c in c, sk v šč).

b)  Med bt in pt v nedoločniku se vstavlja s.

c)  Najčešče se menjavata g in z, in sicer g z z,
z pa s s (ž s š).

Zlogi.

§. 6 .

a)  Dež. glava, zrno, podpora, apnenica, potr¬
pežljivost, priporočevanje.

b)  Pisati, prepis, prepisnina; kovati, kovač,
nakovalo.

Besede so sestavljene iz zlogov. Kolikorkrat pri
izgovarjanji besed zinemo ali prenehamo, toliko zlo¬
gov ima beseda. Kadar zlog sam ob sebi ali več
zlogov skupaj nekaj pomeni, imamo  besedo.

a)  Besede so  eno- ali  večzložne.

b)  Zlogi so ali  debelni (glavni), ali pa  pri-
tični (pritikline, pripone). Debelni zlogi so tisti, iz
katerih se da pomen besede spoznati; priticni so
oni, ki se v besedi drže debetnega zloga ali debla.
Ako stoji pritiklina pred deblom, imenuje se  pred-
ponka ; če pa stoji za njim, pravimo ji  priponka
ali  končnica.

8

2. naloga,  a)  Podčrtajte debelne zloge sledečih
besed: pisan, pisatelj, brodnik, brodnina, mikati,
odmeknoti, končnica, graditi, pismenstvo, kovaštvo,
napis, kovačnica, brodarina, ograda.

h)  Podčrtajte debelne zloge v sledečih stavkih:
Lisica si izkoplje svojo luknjo v goratih listnatih
gozdih. Lisica zasleduje perutnino. Lisičina prekanje¬
nost je razglašena. Njena koža daje dobro kožu¬
hovino.

Razzlogovanje.

§• 7.

Panj; go-lob, vo-lja, zna-nje, me-ščan; or-li, ječ¬
men, želj-ni; glež-nji; ljud-stvo, rast-lina, konj-ski:
ob-ljuba, nad-škof, brez-skrben, ne-ustrašen; oves, itd.

Besede po zlogih deliti se pravi razzlogovati.

Večzločne besede se ločijo v pisavi tako kakor
v govoru; zlasti velja :

1. Soglasnik med dvema samoglasnikoma pote¬
guje se vselej k sledečemu zlogu;  lj, nj in  šč so
neločljivi soglasniki.

2. Kadar stojita dva različna soglasnika v sredi
besede, jemljemo 'po navadi prvega k prvemu, drugega
pa k drugemu zlogu.

3. Kadar se nabere več različnih soglasnikov
sredi besede, ločimo deblo od pritiklin.

4. Sestavljene besede ločimo po sestojnih delih.

5. Kadar bi pri delitvi ostajal en sam samo¬
glasnik, takrat raji opuščamo delitev.

9

3.  naloga.  Razzlogujte sledeče besede:

a)  gruliti, belič, bojazljiv, vodnjak, dvorišče,
bezgovina, glasnik, življenje, vojska, listki, dobrotlji¬
vost, sivolas, brezsrčen, užitek, ognjišče;

b)  maščoba, češčenje, sežnji, luščina, uzda, ulnjak,
predlog, grozdje, solnce, obetam, oblačilo, ostrina,
pomlad, ukažem, bistrost, brgla, čvrstev, vseučilišče,
gospodarstvo, megla, mesto, mravlja, djanje.

Pravopis.

§. 8 .

Volk je videti trhel. Dolg je bil plačal. Jaz sem
p rinesel sol.

Soglasniki imajo vselej svoj čisti in enaki glas ;
le pred soglasnikom ali na konci besed stoječi  1 se
v nekaterih krajih izgovarja kakor v, kar pa ni, da
bi se v pisavi posnemalo. Kadar dvomite, bi li pisali
1 ali V, podaljšajte besedo s kakim samoglasnikom,

§. 9.

Dva različna samoglasnika se v enem zlugu ne
družita; za samoglasnikom piše se  j namesto  i.

Ne pišite tedaj: rokau, ceu, žiu, rou — ampak;
rokav, cev, živ, rov.

Namesto gai, povei, pii, moi, čui pišite vedno:
gaj, povej, pij, moj, čuj.

§. 10 .

a)  Izgubljen sin se je vrnol k očetu. Lok je
zlomljen. Konoplja je godna. Mravlja je zgled pridnosti.

10

b)  Skakljam. Bodi pazljiv! Bilje zadnji izdikljej.
Zvest prijatelj je zlata vredan.

c)  Ključavničar dela ključe. Ljubi svojo domo¬
vino! Kralj kraljuje nad zadovoljnim ljudstvom.

Lj pišemo:

a) za soglasniki:  b, m, p, v (primeri §. 5, 3);

b) v končnicah ;  ljam, Ijiv, ljej (Ijaj) in  elj;

c) še v nekaterih drugih besedah, katere si je
treba zapomniti. Take so:

bolj, ključ, kralj, ljub, ljudi, zemlja itd.

4. naloga.  Zadovoljnost je polovica srečnega
življenja. Življenja največje veselje je ljubezen, naj¬
boljši zaklad zadovoljnost, najslajše blago ljubo zdravje,
najboljše zdravilo zvest prijatelj. Metulj se ziblje na
cvetlici. Gibljem se. Tudi jaz sem povabljen. Sveti
Janez je bil ljubljenec Kristusov. Tovariš me je
spremljal. Daj mi grižljej kruha! Učitelj uči. Pliska
makija z  repičem. Zemlja je trohljiva. Ubogljivi otrok
pride na migljej. Listje se osiplje. Palestina se zove
obljubljena dežela. Ne daj se ozdravljati ozdravljuhom!
Kragulj je strah kokljam. On ima zakrivljen kljun in
ostre kremplje ter otepa s kreljutimi. Zatirajte škod¬
ljivi mrčeš! Kaplja je kaplji podobna. To mi ni po
volji. Štorklja prebavlja s sključenim vratom. Sluka
se imenuje tudi kljunač. Obstreljena čaplja se brani
togotno. Učencem je treba pazljivim biti. Utopljenca
ni postavljati na glavo. Poberite suhljad! Ljubljana
je glavno mesto kranjske dežele.

11

Poiščite iz teh stavkov ter zapišite besede, ka¬
tere spadajo pod prvi, drugi in tretji oddelek gornjega
pravila!

5. naloga.  Poiščite tudi iz kakega berila vse
besede z lj.

§• H.

Ničesa mi ne manjka. Sprednji, srednji, zadnji,
mož je padel. Lepa suknja — prazna glava. Izkušnja
nas modri. Koristna ognja je oblast. Ovčji zob je
manjši od konjskega. Kostanj je drevo. Sveto pismo
je knjiga vseh knjig. Jabolko je gnjilo. Gnjusi se mi
nesnage. Zastonj se je trudil. Krastača se skriva v
luknje. Kranj je mesto na Kranjskem, in sicer na
Gorenjskem.

V nekaterih besedah se piše  nj namesto  n.

6. naloga.  Poiščite v . . . berilu besede z n j!

Ločila ali prepone.

§. 12 .

Razen naglasnic rabimo pri pisanji še druga
znamenja, katerim pravimo ločila ali prepone.

Ločila so ali bistvena ali nebistvena.

Bistvena so: pika (.), dvopičje (:), podpičje (;),
vejica (,) vprašaj (?), klicaj (!) in pomišljaj (—).

Nebistvena ločila so: oklepaj (), narekovaj („“).
vezaj (-')■ opuščaj (j, opominjaj (*f).  enačaj (—)
in znamenje odstavka (§)■

12

S piko, vejico, dvopičjem in podpičjem ločimo
besedo od besede in stavek od stavka; z vprašajem,
klicajem in pomišljajem pa tudi kažemo, kdaj in
kako je treba glas povzdigovati ali z glasom odjenjevati.

Bistvena kakor nebistvena ločila pojasnujejo
pisavo ter jo delajo bolj razumemo.

Raba velikih začetnih črk.

§. 13 .

a)  Sraka in golob sta obiskala pava.

b)  Vračaj e se reče opravljiva sraka:

c)  „Kako zoprn je pavov glas! Zakaj ne molči?
Zakaj ne skrije svojih nog?“

d)  Jablane, hruške
In druge čepe
Cepi v mladosti
Za stare zobe!

e)  Zanesi nam, zanesi Bog,

Otmi nas, Večni, vseh nadlog!

f)  Včeraj sem sprejel Tvoje (Vaše) pismo.

Vaša cesarska Visokost!

g)  Moj prijatelj Pavel Potočnik je šel iz Vran¬
skega v Ljubljano.

h)  Ferdinand Dobrotljivi seje odpovedal prestolu.
Rudolf Habsburški je bil zelo pravičen kralj.

i)  Iz Novega mesta pojdem v Beli grad.

j)  Prebiral sem Erjavčeve spise. Glavna reka
avstrijanskega cesarstva je Donava. Lepa štajerska
vojvodina se vrsti med planinske dežele. Govoril sem
s planinskim (Planinskim) županom.

13

Slovenske besede se pišejo sploh  s malimi črkami.

Veliko začetno črko pišemo:

a. v začetku govora:  b. za piko ;  c. za dvopičjem,
kadar svoje besede ali besede koga drugega neiz-
premenjene zapišemo, pa tudi za klicajem in vprašajem,
kadar sklepata stavkovo misel;  d. v. začetku vsake
vrste v pesmih,  e. pri besedi Bog in njenih namest¬
nicah;  f. pri naslovih in v pismih tudi pri zaimkih,
ki kažejo nagovorjeno osebo; g. pri vseh lastnih
imenih s samostavnikovim ali s pridevnikovim kon¬
čujem, kadar jih kot  samostavnike rabimo;  h. pri
pridevnikovih pristavkih, ki s svojim imenom zraščajo
v eno celoto, v en sam pojem;  i. pri pridevnikih, ki
se vežejo s samostavnikom v lastno ime;  j. pri pri¬
devnikih, ki so izpeljani iz  Osebnih lastnih imen.

Opomnja.  Iz lastnih imen narodov, dežel, mest,
krajev, rek, jezer, morij, gora itd. izpeljane pridevnike
pišemo samo takrat z veliko začetno črko, kadar
se hočemo ogniti dvoumnosti.

7.  naloga.  Potoval sem po Laškem. Tudi zunaj
Francoskega se govori francoski jezik. Šumavo ime¬
nujejo nekateri Češki gozd. Praga je glavno mesto
češkega kraljestva. Ali si bral Slomšekove pesmi?
Slavni Radecky je pri Novari premagal Pijemonteze.
Že Karol Veliki je ustanovil vzhodno krajino. Kristus
uči: „Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe!“
Zaupajte v Vsemogočnega! Ali si bil na Velesovem?
V Starem trgu je precej lepih hiš. Skoro v kotu med
kranjsko koroško in goriško deželo je Triglav. Na

u

Goriškem je Gorica. Matija Čop je bil prijatelj
Prešernu. Kje je Vinji vrh? Ludoviku Krasnemu sta
sledila brata Albreht Modri in Oton Veseli. Poleg
Celja je Bežigrad. Na Štajerskem pridelujejo izvrstno
vino. Lepa koroška dežela se ponaša s svojimi jezeri.
Dosti šote se dobiva na ljubljanskem barji. Katere
so najodličnejše evropske države? Sava teče mimo
krškega mesta in mimo Brežic.

Bodi mi zdrava,

Rožica zala !

V tihej samoti
Skriva te vrt.

a)  Povejte pri vsakej z veliko začetno črko
pisanej besedi, zakaj se je postavila velika začetnica.

b)  Zakaj zaznamovane besede niso pisane z
veliko začetnico ?

8. naloga.  Poiščite v 23. berilu (3. čitanke) z
veliko začetnico pisane besede!

9. naloga.  Storite tako tudi v 61. berilu!

Najnavadniše kratice.

§. 14.

cesarsko kraljevi,
doktor,
goldinar,
ime.

dovojno ime (ime in priimek),
in drugi (e, a),
in tako dalje.

c. k. =
dr. =
gl- =
I. =
I. I. =
i. dr. —
itd. =.

15

itn. = in tako naprej,
kr. = krajcar.

1. 1. = lanskega leta.
n. pr. = na primer,
p. K. = po Kristusovem rojstvu,
pr. K. = pred Kristusovim rojstvom.

s. r. — s svojo roko.
str. = stran.

sv. — svet.

t. j. = to je.

t. 1. = tega leta.
t. m. = tega meseca.

Enako se krajšajo tudi krstna imena: n. pr.

A. = Anton, Fr. = France.

Za okrajšano besedo stoji pika.

Skladje ali besedoslovje.

I. Glasovna menjava.

§. 15 .

Bred — brod; greb — grob, grabiti; plet —
plot; tek — tok, takati; sop — sapa; tru — trava.

Besede so ali  korenike ali  rastlike. Neka¬
tere rastlike priraščajo po glasovnej menjavi narav¬
nost iz korenik.

II. Izpeljava.

§. 16 .

Greb — grob — grob-išče;
mrz — mraz — mraz-ota;

16

tru — trava — trav-en — travn-ik;

bred — brod — brod-en — brodn-ina.

Rastlike priraščajo tudi po izpeljavi. Pri izpel¬
javi je paziti na koren, na deblo in na obrazila.

Koren je prvotni jezikov del.  Deblo je zlog
ali beseda, ki je iz korena prirasla po enkratnej
glasovnej menjavi.  Obrazila so priponke ali končnice,
katere se korenu ali deblu za nove besede pritikajo.

Izpeljava samostavnikov.

§. 17.

Kop-ač, (kop - ač - iea), divj-ak (divj-ak-inja).
Beč-an (Beč-an-ka), mlin -ar, mej-aš, Kranj-ec,
svetoval-ec, dela-v-ec, poslan-ec, ošabn-ež, (ošaben),
mlad-ič, sovražn-ik (sovražen), pisa-telj.

Obrazila  ač, ak, an, ar, az, ec, ež, ič, ik,
telj priraščajo samostavnikom, pridevnikom in gla-
g olom ter kažejo v obče osebe po njih rodu, opravilu
ali pa svojstvu.

Za ženske osebe se pritikajo še:  ic a, inja, ka:

10. naloga.  Izpeljite samostavnike po obrazilih
ač iz: barant-a-ti, brizgati, jahati, krojiti, orati,
pomagati — brad-a, rog;
ak iz: grad*), mož, oče, nov, prvi, prost;
an iz: Celje, Loče,Tržič,Celovec(vč),Gorica, Praga,
Dunajec, Ljubljanec — vas**), trg, mesto;

*) graščak.

**) vaščan.

17

ar iz: glav-a, gospod, knjiga, krošnja, krčma, sir,
natak-a-ti, ropati, tesati, vladati;
aš iz: pravd-a, plemenit, velik;
ec iz: gluh, šaljiv ubog (ž) — god-em, jezd-im,
plesal, svetoval, zatiral, pe-ti(pev), prekanjen,
obsojen, pregnan;

ež iz: rev-a — maloprid (e) n, zaviden;
ič iz : cesarjev, kraljev, Petrov — mlat-i-ti, ribiti;
ik iz: drnž(e)n, broden, vozen, načelen, na-
mesten, naselen, pokojen, podložen, ple-
meniten, sovrsten, stvaren, soroden, zavezen;
telj iz: brani-ti, boriti, prelagati, voditi.

11.  naloga,  a)  Pritaknite zaznamovanim be¬
sedam ženski obrazili iea in inja!

b)  Pritaknite obrazilo ka izpeljanim besedam
na an!

12.  naloga.  Zapišite več občnih imen na ar;
n. pr. kolar, zlatar itd.

Kako se pravi verujočim v Kristusov, Lutrov,
Mohamedov nauk ?

O pom n j a. Zgoraj našteta obrazila imajo tudi
nekateri samostavniki, ki pomenijo živali, nežive stvari
ali pojmovna imena; n. pr. kopitar, krokar, kuščar,
mravljinčar, parkljar, lopar, požar, vihar — lisjak,
srnjak, beljak, rumenjak, desetak, stotak — puran,
prstan — udarec, cepec — sedež, srbež, vrvež,
živež — dimnik, lednik, ognjenik, pašnik, prevodnik,
ravnik, skrajnik, znežnik, spomenik, zvonik, povratnik,
tečajnik.

Slovenska slovnica. 2

18

13. naloga, a)  Pritaknite obrazila ač, ak, an,
ar besedam, katerim se prilegajo: kovati, koren (j),
Novomesto, gozd — tiskati, Rim, pošten, škripati,
učen, Azija, slika, zidati.

h)  Obrazila ec, ež, ič, ik, telj: slep, mogočen,
Gregor, popoten, učiti, pisati — bolen, Markov, ne¬
veden, star, siv, siten, Kolar, ded, pusčaven, čitati,
ravnati, nesrečen, obrten, lažnjiv, kupiti, kositi, na¬
sproten, igral, zmagal, delati, poslušati, glaven, znan,
rejen, prebivati, neveren, dolžen, grešen.

c)  Pritaknite priponke ica, inja, ka besedam
pod a in b, katerim se prilegajo.

§• 18 .

Pis-ava, služ-ba, pridel-ek, žet-ev, len-oba, pra-
vičn-ost, gork-ota, bogat-stvo.

Obrazila  ava, ba, ek, ev, oba, ost, ota,

stvo kažejo način djanja, svoj-stva in stanja.

O pom n j a. Obrazila  ava, ba, ek, ev pri¬
raščajo večinoma glagolom,  oba, ost, Ota pridev-
nikom,  stvo pa pridevnikom in samostavnikom.

14-. naloga. Izpeljite samostavnike po obrazilih:
ava iz: zid-a-ti, obravn-avati;
ba iz: draž-iti, narediti, pogoditi, soditi;
ek iz: dobit-i, razviti, užiti, zapresti (pred-ti);
ev iz: brit-i, obuti, trgati, voliti;
oba iz: bel, grd, hud, svet(e)l;
ota iz: slep, težek, tih, topel;
ost iz: čist, hiter, moder, složen;
stvo iz: pijan, pregnan, svoj, vladar.

Opomnja. 1. Obrazilo ost je bolj pojmovnega,
obrazili oba in ota pa ste bolj stvarnega pomena.

2. Obrazilo stvo kaže ne le svojstvo in stanje,
ampak tudi pak poseben stan in občestvo (učiteljstvo),
rokodelstvo ali obrtstvo (mizarstvo, ribarstvo).

15. naloga,  a)  Pritaknite obrazila ava, ba, ek,
ev besedam, katerim se prilegajo: izpremin-a-ti,
dogod-i-ti, izdel-a-ti, ločit-i, moliti, izvirati, izpreme-
niti, sklanjati, veljati, ponuditi, zavirati, žeti, pleti,
začeti, tolažiti, tožiti, zamašiti, pripomoči, razdeliti,
razločiti, zaslužiti, množiti, odpasti, oddeliti, razviti,
imeti, b)  obrazila oba, ota, ost, stvo: gnjil, lep, učen,
cesar, kraljev, hvaležen, trd, kras, zvest, moker,
skop, zidar, kristijan, nedolžen, prazen, masten, pre¬
viden, obrten, žival, rastlina, nevaren, mlad, rudnina,
gizdav, star, gospodar, poljedelec, gora, pohleven,
gospod.

§. 19.

Čitaln-ica (čitalen), boj-išče, vodn-jak, primor-je.

Obrazila  ica, išče, jak, njak, je kažejo
shrambe, prostore in kraje.

Opomnja.  Obrazila ica prirašča pridevnikom
na n, išče samostavnikom in II. tvorno preteklim
deležnikom, jak in je pa samostavnikom.

16. naloga.  Izpeljite samostavnike po obrazilih
ica iz: delaven, tiskaren, železen;

išče iz: dvor, prebival, stal, vrel;
jak iz: konj, krava, bučela (njak), ul;
je iz: med goro (medgorje), pred goro, nad
stropom.

20

O p omnja. Priponka jak se včasih menja z ik
n. pr. ribnjak — ribnik.

17. naloga.  Izpeljite samostavnike z obrazili
ica, išče, jak in je iz: piven, sreda, ovca, pred
mestom, za goro, kura, stanoval, spalen, predilen,
trg, golob, pod streho, po vrhu, fazan, pokopal, gost,
učitelj, led, glava, podpora, ogenj, kopal, hranilen,
gnoj, detelja, strn, žiten, igral, pribežal, gledal (gle¬
dišče), stol, prodajalen, bolen.

Igr-ača, kres-ava, ogled-alo, pelinov-ec, slanm-
ica (slamen), goved-ina, pred-ivo.

Obrazila  ača, ava, alo (do, ilo),  ec, ica,
ina in  IVO pomerjajo v občo snovi (tvarine) m orodja.

O p omnja.  Ta obrazila priraščajo glagolom,
pridevnikom in samostavnikom.

18. naloga.  Izpeljite samostavnike po obrazilih
ača iz: kop-ati, brisati, piti;
ava iz: dišati, kuriti, svetiti (sveč-ava);
alo (ilo) iz: kazati, zagrinjati, obuvati, oblačiti,
opraviti, zdraviti, krepiti, obraziti —
plačati (ilo), rezati, vezati;
ec iz: brinjev, slivov, tepkov, kisel, voden,
ogljen, pešččn, apnen;
ica iz: izpoveden, peruten, pleten;
ina iz: bukov, hrastov, drenov, česminov, —
svinja, kožuhov, srebrn, zlat (n), jek¬
len, železen, meden. — kisel;
ivo iz: presti (pred-ti), strel-iti, netiti, piti,
mlatiti.

. 20 .

21

Opomnja. 1. Obrazilo ava (poglej §. 18!) kaže
tudi obširna planišča in prostore, n. pr. država,
goščava, nižava, planjava, puščava.

2.  Priponka ica pomenja tudi bolezni (mrzl-ica),
vode (studenčn-ica), številke in denarje (stoletn-ica.
deset-ica).

3. Obrazilo ina zaznamuje tudi jezike (slovenski,
slovenšč-ina), davke in pristojbine (uvozn-ina, brodn-
ina) in mnogotere druge reči raznega pomena (prvina,
vojvodina, starejšina). Kadar kaže priponka ina davke
in pristojbine, zamenja se pogosto z obrazilom arina;
n. pr. brodarina, zemljarina, vozarina, poštarina.

19.  naloga.  Pritaknite obrazili ica in ina (arina)
besedam, katerim se prilegate: goreč, vroč, cesten,
najden, plačen, dežen, pokojen, mosten, potočen,
kapen, dobod-ek (arina), dom, godba, lov, dvajset,
obleten.

Kako pravimo jeziku Angležev (angleščina), Čehov,
Francozov, Grkov, Nemcev, Kusov, Srbov?

§. 21 .

Črvad, drev-je, grm-ov-je.

Obrazila  ad, je ali  (ov)je kažejo množico
enakih stvari ali reli.

Opomnja.  Obrazilo je prirašča pogosto po
zlogu ov (ev). (Primeri §. 4.)

20. naloga.  Izpeljite samostavnike po obrazilih
ad iz: gnjil, trhl, suh (lj):

je iz : cvet, sad, kamen, list, pero, zrno, grozd,
kol, snop, trs;

(ov)-je iz: bor, dob, dom, mah, hrib, brod, val,
zob, vrh, veja, skala, klas.

§. 22 .

Brat-ec, sin-ek, kralj-ič, sestr-ica, stvar-ca,
mam-ka; vin-ce, grozdj-iče.

Obrazila  eo, ek, ič manjšajo moška , ica
(caJ.  ka ženska,  ec in  iče pa srednja imena.

21. naloga.  Pritaknite sledečim besedam manj-
ševalna obrazila: vrt, kot, nož, črv, kruh, ptič, snop,
kozel, pes, grm, klobuk, grad; glava, zvezda, miš,
ptica, žena, roka, gos, megla, muha, noga, noč,
zibel, kaplja, vas; mesto, drevo, kolo, perje.

O pom n j a. 1. V otroškem, milovalnem govoru
pomanjšane besede v drugo pomanjšujemo; n. pr. sin

— sinek—sinček; sestra—sestrica — sestričica; vino

— vince — vinčice. 2. Imamo pa tudi vekševalna (zani¬
čevalna) obrazila: n. pr. hlač-on, smrd-uh, požer-un.

Katera obrazila kažejo po več pomenov? Vaje
v berilih !

Izpeljava pridevnikov.

§. 2.3.

Sosed-ov sin je strugar. Cesarj-ev god je 18. av¬
gusta. Mater-ina kletev otrokom hiše podira. Lisič-ji
lov je težaven. Cersar-ske puške pokajo.

23

Posestni pridevniki se izobražujejo s priponkami
O v, ova, ovo (za mehkimi soglasniki Bv),  in (ina,
ino),  ji in  ski. Pridevniki, ki jih izpeljemo z  ov
in  in iz imen  živih stvari, pomerjajo svojino
posameznih oseb in stvari; pridevniki na  ji
in  ski kažejo splošno svojino.

Kakšen razloček je med izrazoma: pastirjeva
in pastirska palica, cesarjeva in cesarska milost,
kmetova in kmetska hiša?

22. naloga,  a)  Izpeljite pridevnike z obrazili
o v, in, ji, ski iz sledečih samostavnikov: oče, sin,
Tomaž, mesar, Janez, Peter — Barbika, Neža, Olga,
dekla, sestra, teta — gad, gos, koza, krava, pes,
riba — gospodar, pastir, planina, prijatelj, Slovan,
žena, jesen.

b)  Porabite izpeljane pridevnike v stavkih!

Opomnja.  1. Priponki ov (ev) in ski prira¬
ščate navadno moškim in srednjim, in pa ženskim
samostavnikom. Brez ozira na samostavnikov spol
prirašča obrazilo ov imenom dreves, grmov, trav in
drugih rastlin, ski pa imenom narodov, stanov, krajev
in časa.

2. Pred obraziloma ev in ji se izpreminja c v č,
z v ž, pred ji tudi k in g v sorodna c in ž.

3. Pred priponko ski prehajajo goltniki, sičniki
in šumniki z s om  vred v š; všasih vendar pred ski
odleti c, vtopi se s ali pa se umakne z ostrejšemu
s (rokodelec — rokodel-ski, Rus — ru-ski, Francoz
— franco-ski). (Primeri §. 5.)

24

23.  naloga,  a)  Izpeljite pridevnike z obrazili
or (ev) iz: učitelj, kralj, strijc, pevec, strelec, hlapec,

knez ;

ji iz: lisica, ovca, ptica, zajec, volk, sovrag;

ski iz: Praga, Čeh, Lah, človek, deček— dekli¬
ca, Kras, nebesa, Nemec, vitez — berač,
Anglež, mož — Slovenec, pevec, dolenec,
Prus, Silez.

h)  Pristavljate tem pridavnikom primerne samo-
stavnike; n. pr. učiteljev govor.

24. naloga.  Kako se imenuje les hrasta, jesena,
lipe, bukve? Kako se imenuje kruh iz ajde, vejica
črešnje, cvet pri hruški, zrno maka, češarek
smreke, skledica pri želodu?

25. naloga.  Izpremenite samostavnike v rodil¬
niku v primerne pridevnike ter postavite jih pred
svoje samostavnike: Obleka gospoda je nova. Oblačilo
gospodov je bogato. Oče matere je naš ded. Človeka
glas je velik dar od Boga. Veselje nebes je večno.
Našel sem zalego gadov. Sava teče po deželi Kranj¬
cev. Prekanjenost lisic je znana. Kakšen je breskve
cvet? Kakšen je strup kristavca? Zime dnevi so
kratki. Vinogradi okoli Brežic so prostrani. Hči
skopuha je dostikrat žena požeruha. Kolovrat sestre
je nov. Strašna bolezen psov je steklina. Kdaj je
god cesarice? Obleka otrok naj bode močna. Lov
rib me veseli. Pravljice ljudi so raznovrstne. Čemu
je slama boba?

25

§. 24.

Igl-ast, dlak-av, greš-en (greh), črv-iv, milost-
lj-iv, letoš-nji.

Pridevniki s 'priponkami  ast, av, en, iv, nji
kažejo podobnost ali vnanje svojstvo.

Opomnja.  Pritiklina nji se pritika prislovom,
ostale pa samostavnikom; pred iv se pogosto vstavlja

lj ali j.

26. naloga,  a)  Izpeljite pridevnike po obrazilih
ast iz: cev, pepel, srce, sulica;

av iz: grča, krv (kri), plin;

en iz: dolg (dolžen), prah, praznik sok, mlaka,
samota snaga, vera, mleko, železo;
iv iz: ijubezen, plesen, šala, uš;
nji iz: doli, zad, sedaj (seda-nji), jutri, notri,
poprej (š).

b)  Porabite pridevnike za prilastke!

27. naloga.  Pritaknite obrazila ast, av, en, iv
in nji besedam, katerim se prilegajo: klin, cunja,
greh, snet, danes (danas), jama, krasta, smeh, škoda,
nekdaj (poglej sedaj!), sredi, sinoči, kras, glad,
pokora, čudo, metla, trma, strah, posluh, smet, tedaj,
hudoba, lisa, grba, sreča, včeraj (š), gori*), srp.

§. 25.

Gor-at, skal-n-at (skalen), les-čn, kamen-it
(kameniten), hrib-ov-it.

*)  Namesto dolnji, gornji pišemo tudi: dolenji, gorenji.

2G

Pridevniki s priponkami  at, en, it (iten, tna,
o) kažejo obilico ali snov.

Opomnja. Ta obrazila priraščajo samostavni-
kom, at tudi pridevnikom; pred it vstavlja se po¬
gosto ov.

28. naloga,  a)  Izpeljite pridevnike z obrazili
at iz: brada, kamen, papiren, sočen;

en iz: led, sukno, steklo, strup;
it iz: breg (ov), pleme (ena), srd.

b)  Porabite te pridevnike za prilastke!

29. naloga.  Pritaknite priponke at, en, it
besedam, katerim se prilegajo: glava, apno, sila (ov),
krilo, prst, strela, mož, sneg, skala, noga, plošča,
rog, platno, kost, jeklo, glas, strah, uho, rob, sočen,
svilen, slamen, gvorden, ogenj, proso, riben, lan, val
(valovi).

§. 26.

Bah-av (bahati se), prehajal-en, nagaj-iv *), vid¬
ljiv.

Iz glagolov po obrazilih  av, en, iv, Ijiv iz¬
peljani pridevniki, kažejo stanje ali nagnenost h ka-
cemu djanju.

Opomnja.  Obrazilo en prirašča ali nedoločni-
kovej osnovi ali pa II. deležniku preteklega časa.
(Primeri priponko ec §. 17.)

30. naloga,  a)  Izpeljite pridevnike po obrazilih
av iz: gizdati, kujati, lišpati se;

*) Primeri opomnjo v §. 24.

27

en iz: dajati, kazati, množiti, ozirati se, ponavljati,
svojiti; veleti — trpeti;

iv iz: gorim*), gospodujem, kradem, občutim,
odložim, pazim, postrežem, prepiram se,
prizanesem, sumim, zabavljam, zadušiti;
ljiv iz: doseči (gti), ozdraviti, premagati, umeti.

Pazite:  Odlož-lj-iv je on, kdor more odložiti;
odložno je, kar se da odložiti. Sum-lj-iv je on, kdor
druge sumniči; sum-en je on, ki je na sumu.

Kateri izmed teh pridevnikov na (lj)iv imajo
tvorni, kateri pa trpevni pomen?

III. Sestava.

§• 27 .

Vino-grad obdelujemo. Yero-uk je učni predmet.
Malo-beseden mož molči. Skoko-noga srna beži. Bogat-
stvo ne od-pravi smrti. Vsak na svoj mlin vodo na-
vrača.

Rastlikepriraščajo tudi po  sestavi. Prva beseda
v sestavljenkah je določilna, druga pa glavna.

Sestava samostavnikov.

§• 28 .

Vozo-vlak, krivo-verec, tri-noga, svoje-glavnež,
treso-repka, pred-govor, ne-sreča.

Samostavniki se sestavljajo s samostavniki, pri¬
devniki, številniki, zaimki, glagoli in členki (nepre -
gibnimi govornimi razpoli).

*) Primeri opomnjo §. 24.

28

31.  naloga.  Grbonosec, glavobol, hudournik,
kažipot, krvotok, ladjestaja, listopad, parobrod, pla-
vutonožec, razpotje, samokolnica, samouk*), samo¬
držec, škoporeznica, tihotapec, zajutrek, zamašek.

a)  Razstavite te samostavnike v sestojne dele!

b)  Povejte, iz katerih govornih rozpolov so
sestavljeni.

32. naloga,  a)  Poiščite sledečim določilnim
besedam primerne glavne besede: blag, dom, drevo,
hud, jug, kolo, ne, polje, pre, pri, roka, sto, strela,
voda, vojska, zemlja.

b)  Predstavite sledečim glavnim besedam dolo-
čilne: glasnik, gora, govor, hod, mer(a), meter, pis,
pisje, reja, škof, tok.

Sestava pridevnikov.

§. 29.

Bogo-ljuben, bistro-umen, eno-leten,saiuo-pašen,
brez-voden, ne-dolžen.

Pridevniki zraščajo s samostavniki, pridevniki,
številniki, zaimki in členki v nove priloge.

33. naloga,  a)  Razstavite sledeče pridevnike
v sestojne dele: brezdomoven, brezumen, brezzob,
enostaven, istoimen, jugozahoden, krvoželjen, malo¬
priden, neizmeren, nespameten, nevšečen, prekmorsk,
priljuden, radoveden, sivolas, slavoznan, sredozemsk,
veličasten.

b)  Iz katerih govornih razpolov so sestavljeni?

*) V sestavljenkah smeta se sniti tudi po dva samoglasnika.

29

34. naloga, a)  Zvežite sledeče besede v pri¬
devnike :

bister — kratek vid; blaga duša — volja; boj
— vedo želeti; bosa — lahka noga; brez števila —
skrbi; črno oko; dolg — isti — kratek čas; dolgo
trajati; enak — mera — pravo — vrsta; eno —
rudeče lice; gola glava; hladna krv; huda muha;
mir ljubiti; mnog — barva — narod — vrsta; od¬
krito srce; prazna — roka — vera; prosta — sama
volja; poln truda; sad nositi; široka ■— pleča — usta;
tanek sluh; trd vrat; velika — duša — noč; več dni.

b)  Sestavite nekaj pridevnikov z nikalnico ne!

Sestava s predlogi.

§. 30.

Kdor zna, kmalu do-konča. Pomlad iz-vabi starce
iz hiš. Na-kosi koš detelje! Solnce se veselo o-zira.
Dosti je ob-hodil sveta. Od-govarjajte glasno! Ko¬
priva ne po-zebe. Čas vse pod-orje. Pred-stavi me
tujcu! Kmet si je pri-gospodaril. Trgovec je raz¬
prodal vse blago. Se-stavljamo besede. V-piši me
v za-pisnik.

Predlog se rabi ne le pri sestavi samostavnikov
in pridevnikov, ampak najcešče pri sestavi glagolov,
katerim izpreminja pomen.  (Primeri §. 75.)

35. n a 1 o g a. a)  Postavite namesto črtic pri¬
merne predloge:

Žito se je — želo; sadje po vitih je tudi —
zorelo. Slana — beli hribe in doline; drevje se —

30

sipava, žrjavi se — pravljajo v toplejše kraje. Kmet

— pravlja drva. Mraz — tiska, in vsaka pridna stvar
se — skrbljuje za zimo. Mrzel veter — žene, nebo
se — obleče; čez noč nas — nenadi snežna odeja
ter nam — znani; da je zima svoje gospodarstvo —
stopila. Človek se — brusi med ljudmi. Laž — dere

— upanje. Hiša — deljena — pada kakor — puščena.
Ptica — letuje gnezdo. Kar — zidajo skrbni starši,

— deno slabi otroci. Čas vse v kozji rog — žene.

b)  Zapišite več glagolov, ki so sestavljeni s pred¬
logi:

do, iz, za, na, po, raz, pri, u (v).

Besedne družine (skupine).

§. 31.

Kov.

Kov-ač, kov-ač-ica, kov-ač-ija, kov-ačn-ica, kov-
ačn-ina, kov-ač-ek; kov-ina, na-kov-alo, pod-kov;
kov-ač-ev,kov-aški; kov-ati,pod-kov-ati,pre-kov-ati,
pri-kov-ati, za-kov-ati.

Rastlike, ki se izobražujejo iz istega korena,
delajo besedno družino ali skupino.

36. naloga,  a)  Snujte besedne skupine po gla-
sovnej menjavi, po izpeljavi in sestavi iz: bred, greb,
slu, sta- (-r, -n, -1, -va).

b)  Porabite rastlike v stavkih!

§. 32.

Bilka — pilka; brest — prest; brst — prst
(dvojni pomen); četa — č(r)eda ; čuditi — čutiti;

31

del — delj; dež — tešč; dlaka — tlaka; drag —
trak; gad — kad; gaj — kaj; glas — klas; gos —
kos (trojni pomen); grič — krič; hiba — hip(a);
igra — ikra; kaziti — gaziti — gasiti; kost —
gozd — gost (dvojni pomen); koza — kosa; krt —
grd; lok — log; lupiti — ljubiti; odbor — odpor
(protest); odlok — odlog; pel — bel; pelin — belin;
perem — berem; perilo — berilo; piti — biti (dvojni
pomen); platno — blatno; pojem (peti) — pojem
(pojma); plot — plod; ploditi — bloditi; pokati —
(u)bogati; polje — bolje; pot, pot — pod, pod; po¬
titi — poditi; prot — brod; reka — rega; sito —
sit(a, o); telo — delo; top — dob (doba); trava —
Drava; trg — drk; svariti — zvarit; šipa — šiba;
šival — žival; zlog — slok; zrak(a) — sraka; žito
— šito; zmočen (zmočiti) — zmočen (zmotiti); bol¬
nica (hiša za bolnike) — bolnica (bolna žena).

Vadite se v pravilnem izgovarjanji!

37. naloga.  Povejte razloček med posameznimi
besedami!

Snujte ž njimi stavke! V treh oddelkih.

32

Oblikoslovje in skladnja.

A. Goli stavek.

§. 1 .

Bog je večen. Slavec je pevec. Učitelj uči.
Lenoba je gnjusoba. Ti nisi priden.

Z besedami razodeta misel je stavek. Oseba ali
reč, o katerej se v stavku govori, je osebek ali pod-
met (subjekt); po osebku se povprašuje s  kdo? ali
kaj? Kar se o osebku dopoveduje je dopovedek ali
poved (predikat). Osebek in dopovedek sta glavna
stavkova člena. Vežeta se ali neposredno, ali pa ju
sklepa vezilo (kopula).

Za vezilo služijo najčešče besedice:

sem, si, je, sva, sve, sta, ste, smo, ste, so, ali
pa nisem, nisi, ni i. t. d.

Stavek, kateri ima le osebek in dopovedek (z rezi¬
lom ali brez njega), je gol stavek.

§. 2 .

Hlapec dela. Hlapec ne dela. Ali dela hlapec?
Delaj, hlapec! Hlapec naj dela.

Svoje misli razodevamo trdilno ali nikalno na
štiri načine:

a) pripovedavaje,  b) vprašaje,  c) velevaje,
d) želevaje. Zato so stavki trdilno ali nikalno pri-
povedovalni, vprašalni, velelni in želelni.

65

Seme kali. Otroci se vesele velike noči. Oblak visi.
Častimo Boga! Zasedi konja! Strežaj streže bolniku.
Mesar kupi vola. Zapravljivec kupuje nepotrebne reči.
Zakaj se uklanjaš bogatinu? Lotim se dela. Ne obetaj
preveč. Bliska se. Starec dremlje. Drevje zeleni.
Cvetlica vene. Iznebil sem se skrbi. Grom bobni.
Lovec ima dobrega psa. Prši. Prinesi mi palico! Ženi
ovce na pašo! Ne goni jih v močvirnate kraje. Bol¬
nik se mora zdržati težkih jedi. Težko nosim. Brat
mi je bukve obljubil. Izogibaj se pijancev!

a)  Poiščite najprej osebkove, potem predmetne,
dalje brezosebne, na zadnje povratne glagole! (Spre¬
gajte nekatere!)

b)  Poiščite izmed predmetnih glagolov preha-
jalnike!

c)  Poiščite nedovršnike!

d)  Izpišite gole stavke! Bazširjene pretvorite
v gole!

e)  Napišite, s kakim glasom se oglaša: vol, ovca,
koza, pes, mačka, lev, zajec, miš, petelin, kokoš,
kukavica, žaba.

Deležniki.

§. 25 .

Kaj se pravi spregati?-Na kaj je tedaj paziti
pri glagolu? Koliko je naklonov? Katere oblike se še
prištevajo naklonom? Kolikero deležnikov že poznate?
Koliko deležnikov tvorne, koliko pa trpne oblike?

K1 e č - e molim. P r e p e v - aje se vračajo
delavci domov. Z d i h u j - e mi je tožila nesrečo.

Slovenska slovnica. 5

66

Šesto leto do polni -vsi sem prišel v šolo. To
i z r e k - ši umerje.

Postavite debeleje tiskane glagole v 1. edninsko
osebo sedanjega časa in v nedoločnik!

Tvorna oblika šteje štiri deležnike, dva sedanjega,
dva pa preteklega časa. Prvi deležnik sedanjega časa
je nepregiben ter se izobražuje iz 1. edninske osebe, če se
izpreminja osebilo  em in  im v  e, osebilo  am pa v  aj 9.

Drugi deležnik sedanjega časa se končuje na
6 ,  ča, de.

Kako se izobražuje ?

Prvi deležnik preteklega časa napravljamo iz
nedoločnika dovršnih glagolov, ako njegovemu deblu
pritikamo po samoglasnikih  vsi, po soglasnikih pa  ši.
Drugi deležnik preteklega časa se končuje na

1, la, lo.

Kako se izobražuje?

Kako se izobražuje deležnik preteklega časa
trpne oblike?

Kateri deležniki morajo se še vstaviti v spregalo
na stran 47?

Iz nedoločnikov ega debla se tvorijo: 1. nedoločnik,

2. namenilnik, 3. vsi deležniki preteklega časa.

Kaj se tvori iz sedanjikovega?

= 30. naloga,  a)  Postavite sledeče glagole -
v I. deležnik preteklega časa.: skriti, obiskati, izučiti,

C £,OlspiO

zvedeti, spoznati, pasti (pad-ti), zapoditi, vsekati;

b)  v I. deležnik sedanjega časa: molčim, sedim,
stojim, premišljujem, gospodujem, delam, vprašam,

kupujem.t? f f-otd-v:

- 67 —

c) Dopolnilo.

§. 26.

Bog ni vesel grešnikov.  Oče svetuje sinu.
Prinesi palico!  Volk je meter  dolg. Misli na
konec!

Dopolnila so nebistveni stavkovi Sieni, ki po-
jasnujejo in dopolnujejo pridevnikove ali glagolne
dopovedke.

31. naloga.  Odgovarjajte pismeno vprašanjem:

Koga so starši veseli? Česa je vreden priden
delavec? Komu naj bodimo pokorni? Čemu je zemlja
podobna? Koga častimo? Kaj bereš? O čem pripo¬
veduje vojak?

Dopolnila odgovarjajo navadno vprašanjem: koga
ali česa? komu ali čemu? koga ali kaj? koliko?

Redkeje odgovarjajo vprašanju s kakim pred¬
logom.

Dopolnilo v rodilniku.

§. 27.

Prevzetnik je časti  lakomen. Vojaki so boja
željni. Hlapec je kruha  sit. Ponižen se brani po¬
hvale.  Zmerni doživi starosti.  Jaz pojdem mizar¬
stva  se učit. — Natrgajte rožic!

Dopolnilo stoji v rodilniku:  a) pri pridevnikih
in glagolih, ki pomenjajo skrb, željo, potrebe, obilico,
veselje, deležnost i t. d.;  b) pri nekaterih povratnik
in tistih glagolih, ki so s predlogom  do sostavljeni;
c) pri glogolih v namenilniku stoječih;  d) kedar

68

menimo samo nedoločen del kake celote. Takemu rodil¬
niku moremo vselej v mislih dodati besedo  nekaj
ali  nekoliko, ter mu pravimo  oddelni (partitivni)

rodilnik.

32. naloga, a)  Odgovarjajte vprašanjem:

Česa je delavec navajen? česa je ubožec po¬
treben? Česa se je sovražnik polastil? Česa si želi
mariskateri? Koga se boje zajci? Česa se nadja
kmet ? Česa se brani lenuh ? Česa se naveliča otrok ?
Česa bodo pobožni deležni? Česa so nažele ženjice?

b)  Postavite namesto črtic primerna dopolnila:
Mladina naj bo — željna. Ta učenec je vreden

—. Ti si kriv —. Dijak se veseli —. Držite se —!
Delavci so narovali —. Otroci so nabrali —. Vojak
se je udeležil —. Sramuj se —! Jaz grem — iskat.
Mladosti manjka—. Naseci—! Napij se! — Iznebil
sem se —. Nalij —!

c)  Izpišite iz zadnjih dveh nalog najprej pri¬
devnike, potem glagole, ki zahtevajo dopolnilo
v rodilniku !

Dopolnilo v dajalniku.

§. 28.

Zmernost je ljudem  koristna. Človek je enak
dimu.  Državljani so cesarju  udani. Mati prigo¬
varja hčeri.  Malikovalci so darovali bogovom.  Ne
posmehuj se starčku!  Mačka se nam prilizuje.
Dopolnilo stoji v dajalniku:
a) pri pridevnikih, ki znanijo škodo ali korist,
enakost ali podobnost, prijaznost ali sovražnost;

69

b)  pri mnogih predmetnih in povratnih glagolih
na vprašanje: komu ali čemu ?

33.  nalog  a. a)  Postavite v oklepajih stoječe
besede v primerni sklon:

Bratje (brat) podoben. Kaplja je (kaplja) enaka.
Bodi (beseda) zvest. Mačka je (miš) sovražna. Go¬
spodar je (posli) dober. Noša bodi (stan) primerna.
Mraz je (trta) škodljiv. Zvijača je (sila) kos. Ljud¬
stvo je (vladar) pokorno. — Zima se umika (pomlad).
Pomagajmo (nesrečnik). Pokorščina je (kralj) všeč.
b)  Postavite prve (3) stavke v dvojino in množino!

34. naloga.  Postavite namesto črtic prikladna
dopolnila: Zemlja je — podobna. Bog prizanaša —.
Oče se je odpovedal —. Mokrota je — potrebna.
Telovadba koristi —. — se ne moremo skriti. — ne
pomagajo naočniki. Toplomer je — podoben. Ne za¬
upaj — ! Čudimo se —. Sestra streže —. Ne bodi —
zavidljiv! Prehlajenje škoduje —. Ogni se —! Živež
bodi — primeren. — se smili živina. Zver je ušla
—. Vojskovodja zapovoduje —. Zatoženec odgovarja
—. Prijatelj je — zvest. Noč je — neprijazna.

Dopolnilo v tožilniku.

§. 29.

Pozdravi tujca!  Toča je polje  pobila.
Človeka  navdaje up. Otrok je tri leta  star.
Posoda drži 4 hektolitre.  Volk je en. meter
dolg. Tri ure sem se mudil.

70

Dopolnilo stopi v tožilnik:

a)  pri prehodnih glagolih,  b)  na vprašanja:
koliko? kako dolgo? kako visoko? itd., če hočemo
zaznamovati mero, vago in ceno.

35.  naloga,  a)  Postavite v oklepajih stoječe
besede v primerni sklon: Bog ljubi (pravica). Iskra
zažge (ogenj). Boka umiva (roka). Ptiči pokončujejo
(gosenica). Riba ima (luskina). Spomin poveličuje
(Marija Terezija). Obljuba dela (dolg). Glad mori (lenuh)..,
Smrt ozdravi (bolečina). Kmet obdeluje (gorica) *<fe
Zapomni si (pripovedka)! Pokopali so (mrlič). Nad¬
loga je zadela (tovariš)*. Sovražnik je podrl (grad)*.
Preklicali so (postava)*. Sodar nabija (sod).

h)  Postavite dopolnila zadnjih 9 stavkov v dvo¬
jino in množino!

36. naloga.  Postavite namesto črtic primerna
dopolnila v množini: Mačka zalezuje*—. Zajec ob¬
jeda*—. Kovač obrača*—. Zagledal sem*—. Kočijaš
ustavi*—. Kuga žanje —. Slovenci so pobijali —.
Bog usliši —. Okno je — visoko. Vrata so — široka.
Svinčnik velja —.

37. naloga.  Rabite sledeče glagole v stavkih
s tožilnikovim dopolnilom: zapustim, zbudim, snažim,
mažem, odpiram, napajam, spoštujem, izdelujem,
nosim, svarim, tarem, častim, postavim, postavljam,
dobim, napravljam, kaznujem, hvalim, napadam, pre¬
ganjam, lovim.

38. nalog  a. Izpišite iz 29. naloge dopolnila
a)  v rodilniku, h)  v dajalniku, c)  v tožilniku!

39. naloga.  Poiščite iz 35. naloge nedovršne
glagole!

71

Nikalni stavki.

§. 30.

Ali si kupil knjigo? Nisem  kupil  knjige.
Sin ima premoženje. Sin nima premoženja.
Starši se doma. Staršev  ni  doma.

V nikalnih stavkih se tožilnikovo dopolnilo po¬
makne v rodilnik. Nikalnica se zrašča z glagoli
sem, imam, hočem v  nisem, nimam, nečem
{nočem). V nikalnih stavkih, katerim je dopovedek
pomožni glagol  nisem, stopi tudi osebek v rodilnik.

40.  naloga. Zanikujte z zvezdico zaznamovane
stavke 35. in 36. naloge!

41. naloga.  Spregajte v sedanjiku glagole:
nisem, nimam, nečem.

42. naloga.  Zanikujte sledeče stavke: Pastir
je na pašniku. Sestra je v šoli. Dekla dela na njivi.
Dekla je na njivi. Brat je imel igračo. Bratanec. bo
imel posestvo. Letos bodo zidali učilnico. Jaz hočem
vozariti. Vidva sta se hotela peljati.

Dvojno dopolnilo.

§. 31.

Sol brani živino bolezni.  Sodnik razsoja
strankam pravdo. Kristusa  imenujemo
odrešenika.

Povprašujte po dopolnilih v teh stavkih!

Včasih se nabere več dopolnil; tožilnikovemu
dopolnilu se namreč pridruži še dopolnilo v rodil¬
niku, dajalniku ali tožilniku.

Dva tožilnika zahtevajo glagoli: imenovati, kli¬
cati, zvati (pogosto tudi učiti).

43. n a 1 o g a. a)  Postavite v oklepajih stoječe
samostavnike v prikladni sklon: Pokaži (tujec pot).
Smrt reši (človek trpljenje). Oče zapusti (imovina
sinovi). Župnik uči (župljani veronauk). Delavci
očiščajo (železo primes). Priporoči (znanec starši).
Pesem preganja (človek skrb). Osvobodili smo (dežela
napad). Ne delajte (krt krivica). Konjar ponuja (konj
krma). Učitelj uči (učenci pravopis). Jaz pravim
(ljudje resnica). To reko imenujemo (Bistrica).

h)  Cesar napove (vojna) —. Izroči — —.

Podeli — —. Mati poš'je-. Vojska brani-.

Odštej — —. Atilo so imenovali —. Osnaži — —.

c)  Povejte člene prvih treh stavkov pod a; po¬
vejte, kar se o vsakej besedi povedati da.

Dopolnilo s predlogi.

§. 32.

Misli na konec!  (Premisli konec!) Kaj maram
za denar.  Francozi so bežali pred kozaki.  Ne
jezi se nad krtom!  Menili smo se o setvi.  Bodi
z malim  zadovoljen!

Za dopolnila nam sluzijo tudi samostavniki

s predlogom.

44. nalog  a. Prišel je ob premoženje. Človek
se mora po ljudeh ravnati. Noč se izpremeni v jutro.
Pojdite po priče! Gospod je potrdil Davida za kralja.
Volk preži na plen. Ne prepiraj se s kruhom! Marši-

kateri hrepeni po časti. Vprašaj očeta za svet. Priče
pričajo zoper zatoženca. Zaupajmo v Boga! Ne huduj
se nad bratom! Porabi svoje moči bližnjemu v korist!
Učitelj pripoveduje o vitezih. Oče skrbi za otroke.
Ukradena reč za gospodarjem vrišči. Krpan je šel
nad Brdavsa.

Ponavljanje.

§• 33.

Za dopolnila nam služijo besede:

a) v rodilniku,  b) v dajalniku,  c) v tožilniku,
d) s katerim predlogom. Včasih se snide v stavku
več dopolnil.

Kaj je pomniti o nikalnih stavkih ?

Predlog.

§• 34.

Izpišite predloge iz 44. naloge r

Predlogi so govorni razpoli, ki kažejo razmere,
v katerih so osebe ali reči.

Predlogi se drugim besedam predlagajo ter se
vežejo vselej  s določenim sklonom.

Predlogi z enim sklonom :

a) Z rodilnikom vpregamo predloge:  brez, do,
iz, od.

b) Z dajalnikom vežemo predloge:  k (pred  g in
k se izpreminja  v h),  proti, kljubu.

c) S tožilnikom vpregamo predloge:  čez, raz,
skozi, zoper.

74

d) Z mestnikom se vežeta predloga;  O, pri.

Predlogi z dvema sklonoma:

a) Z rodilnikom na vprašanje  odkod? — z dru-
iilnikom na vprašanje  s kom? (s čim):  s (z, ž). —
(§. 20, opomnja 3.)

b) S tožilnikom na vprašanje  kam? — z mest¬
nikom na vprašanje  kje?: na, ob, po^ V.

c) S tožilnikom na vprašanje  kam ? — z družil-
nikom na vprašanje  kje ?: med, nad, pod, pred.

Predlog  za

se vprega s tremi skloni; z rodilnikom na vprašanje
kdaj ? — s tožilnikom na vprašanje  za koga ? —
za kaj ? kam? — z družilnikom na vprašanje  kje?

45. naloga.  Postavite v oklepajih stoječe besede
v primerni sklon: Luna se od (solnce) sveti. Solnce
se nagiblje proti (zaton). Klopčič je padel raz (miza).
Ne ravnajte zoper (postava)! Krava pri (gobec) molze.
Ali se bere grozdje s (trnje)? Na (preksolnčje) se
trta dobro obnaša. Pastir mora na (zima) v (nižava).
Palica sloni ob (zid). Z loncem je udaril ob (zid).
Po (glas) spoznaš ptiča. Brez (de ! o) ni jela. Žita so
imeli do (ostanek).

Iz (cvet) postane sad. Zvon opominja k (molitev).
Kljubu (obljuba) ni prišel prijatelj. Cesta pelja skozi
(hosta). Ni nesreče brez (sreča). Prekladamo breme
z (rama) na (rama). Bral sem pesem o (volk). Osta¬
nite čez (noč)!

46. naloga.  Postavite namesto črtic prikladne
samostavnike: Bik se brani z —. Idi mi s —! Petelin

75

se repenči na —. Petelina postavljajo na —. Prišel
je ob —. List sem prejel po —. Premog je v —.
Prihajate redno v —. Med — naj ne bo prepira.
Narod se je vzdignil nad —. Lastovke imajo gnezdo
pod —. Ne dajaj se ljudem pod (zob)! Mojzes je
stopil pred Velikaši so stali pred —. To je bilo
(kdaj ?) za —. Starec ni za —. Vino ni za —. Za —
mora biti dež. Za — pride žalost.

d) Prilastek.

§. 35.

Katere stavkove člene imenujemo nebistvene
ali pridjane?

Pastir poje. Hrast je visok. Brat je kovač.
Veseli  pastir poje. Ta hrast je visok. Moj brat je
spreten  kovač.

Izba ima okna. Roža ima duh. Izgubil sem ključ.
Cvet vene. O č e t o v a izba ima štiri  okna. Cvetoča
roža ima prijeten  duh. Izgubil sem ključ od vrat.
Cvet mladosti  vene.

Prijdani členi, ki pojasnujejo  samostavike
v stavkih, zovejo se  prilastki (atributi) ali pridevki.

Po prilastkih se vpraša s :  kakšen, šna, no?
čegav, a, o?  kateri, a, o?  koliko?

47. naloga.  Jezero je globoko. Globoko jezero
je ribnato. Zvest prijatelj je redek. Goste službe —
redke suknje. Železno orodje je močno. Močno orodje
je železno. Bodi pošten! Pošten človek je Bogu ljub.
Ljubi starši so umrli. Malopridni pastir kali čredi

76

vodo. Zadovoljni je srečen. Sladki koren je sladek.
Sadje je zrelo. Zrelo jabolko odpade. Lepa beseda
najde lepo mesto. Skrbna gospodinja hiši tri ogle
podpira. Prazen sod ima močen glas. —

a)  Prepišite te stavke ter podčrtajte pridevnike
• v dopovedku enkrat, pridevnike v prilastku dvakrat.

b)  Izpišite dopolnila!

Pridevnik (prilog).

§. 36.

Ponavljajte §. 16.

Kaj se pravi sklanjati?

Pridevnik je tudi sklanjalni govorni razpol;
sklanja se po tem zgledu:

moški spol. Ženski spol. Srednji spol.

Ednina.

77

Množi na.

Primerjajte sklonila vseh spolov in števil!

Sklanjajte: lep klobuk, lepa klop, lepo mesto,
nov klobuk, tanka nit, široko polje (v stavkih).

V čem se ijema pridevnik s svojim samostavnikom 1 ?

O pom nje. 1. Pred e in i se pridevnikom
včasih izpreminjajo goltniki v dotične sičnike; n. pr.
drazega prijatelja, pri druzih ljudeh.

2. Kedar je pridevnik dodan moškim imenom
oseb in živih stvari, takrat mu je tožilnik ednine enak
rodilniku sicer pa imenovalniku. (Primeri §. 20.
opomnjo 1.)

3. Gibljivi poluglasnik e v končnicah: ek, el, en,
er itd. opušča se kakor samostavnikom tudi pridev¬
nikom po vseh sklonih, v katerih rastejo na konci.
Enaka je tudi z ostrim d, ki v dvozložnicah na ek
in en včasih stoji namesto e. N. pr. sladek — sladak
koren, temen — teman prostor, svetel prostor,
bister potok. Postavite pridevnike s samostavnikom v
rodilnik: poiščite tem pridevnikom ženske in srednje
samostavnike!

4. Rad -a-o (nerad) rabimo samo v imenovalniku
vseh števil; napak, peš, res, sovraž, všeč se na
pregibljejo.

78

5. Lastna imena na ski se sklanjajo kakor pri¬
devniki; n. pr. pesmi Koseskega, Ledinskega; hrabri
čini Nikolaja Zrinjskega.

48. naloga.  Sklanjajte: a)  krepak mož, blaga
gospa, zdravo oko; b)  visok voz, košat javor, marljiva
dekla, drago blago; c)  sklanjajte samostavnike s pri¬
devniki pod a)  v stavkih!

Določni in nedoločni pridevnik.

§. 37.

Priden hlapec je veliko vreden. Pridni  hlapec
našega soseda je veliko vreden. Pri nas je bil (en)
star  mož. Stari  mož je bil naš znanec. Naš znanec
je star.  Sosedov hlapec je prinesel pismo. Ta vrt
je materin. Lisičji rep je metlast. Pošteni se druži
poštenjakom.

V edninskem imenovalniku (in tozilniku) moškega
spola razločujemo pri pridevniku  določno in  nedo¬
ločno obliko; določna se končava na  i, nedoločna
pa na kak soglasnik. Določna oblika se rabi, kedar
gre za določno , znano osebo ali stvar, ali če pridevnik
nadomestuje osebek; nedoločna, kedar je govor o
nedoločnej, še neznanej osebi ali stvari, in takrat ,
kedar stoji pridevnik za dopovedek v stavku.

O pom  n j a. Pridevniki na ov (ev), in, ji, ski
in stopnjevani pridevniki nimajo tega razločka.

2. Kedar je samostavnik izpuščen, preobrazi se
pridevnik v samostavnik; n. pr. hudobni (človek) se
boji sence = hudobnež se boji i t. d.

79

49. naloga, a)  Postavite namesto črtic pri¬
merna sklonila: Blažen— so leta nedolž— otrok.
Pridn— delavc— pomaga Bog. Hudobn— človek—
nikdo ne zaupa. Zlahtn— drevje ima žlaht— sad.
Kratk— predivo daje tudi dolg— nit—. Ali si videl
živahn— veverico z dolg— rep—? Nagajiv— ljudje
siv— osi— radi oponašajo dolg— ušes—. Osličin—
mleko je bol— ljud— zdrav— pijača. Bolan človek
težko dohaja zdrav—. Jaz imam dva brat—; eden
je zdrav, drugi je bol—. Bol— se imenuje France.
Laž ima kratk— nog—. Potrpljenje prebije že¬
lezu—  duri.

b)  Poiščite najprej dopolnila, potem pridevnike,
ki so prilastki.

50. naloga, a)  Poiščite samostavnikom v 25. na¬
logi primerne pridevnikove prilastke!

b)  Storite tako tudi pri samostavnikih 42. naloge.

c)  Babite pridevnike v 34. nalogi kot prilastke
ter snujte nove stavke; n. pr. Krogli podobna zemlja
se pomika okoli solnca.

§. 38.

Leteča  muha ne pikne. Našli so popotnika
omedlevšega. Ozebla  noga srbi. Gnojena  njiva
je plodovita.

Deležniki so razen prvega deležnika sedanjega
časa po svojej sklanji pravi pridevniki. Prvi deležnik
preteklega časa pa ostaja v imenovalniku vseh števil
neizpremenjen;  n. pr. Delavke, pustivši njivo, beže
domov.

80

Sklanjalni deležniki rabijo se tudi kot prilastki,
to pa najčesče drugi deležnik sedanjega časa in pa
trpno pretekli.

O pom n j a. Končnica en trpnega deležnika ima
vselej polnoglasni e ter se tako razločuje od pridev¬
nikov z gibjivim e, n. pr. podložen, ena, eno, je
deležnik, podložen, žna, žno pa pridevnik. Razločujte :
snažen in snažen, učen in učen, gnojen in gnojen.

51. naloga,  a)  Kako se glasi drugi deležnik
sedanjega časa pri glagolih: žgati, govoriti, sedeti,
žalovati? Kako se glasi trpno pretekli deležnik pri
glagolih: zasujem, pošljem, sušim, plačam?

b)  Porabite te deležnike v prilastke !

Stopnjevanje pridevnikokov in deležnikov.

§. 39.

Ponavljajte §.17!

a)  Imeniten — imetn-ejši (a, e) — imenitn-eji
(a, e); priden - pridn-ej ši (a, e) — pridn-ej i (a, e);
čist — čist-ejši (a, e) — čist-eji (a, e). Ljub —
ljub-ši, lep - lep-ši, hud — huj-ši, trd — tr-ši;
jak — jač-ji, drag — draž-ji, plah —plah — plaš-ji;
visok — visok-ejši — viš-ji.

b)  Žarim — žareč (a, e) — bolj  žareč, vrem
— vroč (a, e) bolj  vroč, črn, zelo  črn; rumen —
bolj  rumen, prav  rumen.

c)  Kako se glasi druga stopnja pridevnikom:
bratov, slep, mrtev, desni, levi, današnji, poletni,
zimski, lesen, lončen, železen?

81

d)  Baker je dražji ko železo. Oče je stareji
nego  sin. Žeja je hujša od gladu.

a)  S priponko ejši (a, e) se stopnjujejo
vsi večzložni pridevniki in večina dvo-  in
enozložnik; priponka ejši se včasih skrčuje
v eji (a, e).

Pritiklini ši in ji priraščate enozložnim
pridevnikom.

Prvo dobivajo pridevniki, katerim se
deblo končava na b, p ali d; za samoglas¬
nikom se d pred ši izpreminja v j, za soglas¬
nikom pa izpada. Pritiklino ji dobivajo
taki enozložni pridevniki, katerim se deblo
končava na g, h, k, ki se pred ji izpremi-
njajo v ž, š, č. Pridevniki na ok in ek se
stopnjujejo tudi po odpahnenej končnici
in sicer s priponko ji; n. pr. niz-ek — nižji,
lahek (lag-ek — lažji, kratek — kračji [krajši]}.

b)  Deležniki in taki pridevniki, ki po-
menjajo kako barvo, stopnjujejo se z bolj
najbolje, zelo, jako i. t. d.

c)  Posestni pridevniki in nekateri
drugi, pri katerih se po njih pomenu večja
ali manjša mera misliti ne more, ne dado
se stopnjevati.

d)  Kedar primerjamo dve stvari, rabi¬
mo besedici: ko, nego  ali pa predlog od.

Stopnjevani pridevniki se sklanjajo in
rabijo kakor n e s t o p n j e v a n i.

Slovenska slovnica. ()

82

O pomuje  1. Tan-ek, slad-ek in sploh vsi eno-
zložni pridevniki na d lahko privzemajo razen priti¬
kline ši tudi ji; n. pr. tan-ši ali tanji, slaj-ši ali
sla-ji, mlaj-ši ali mla-ji, raj-ši ali ra-ji.

2. Višja stopnja se izobražuje tudi, če pridevnik
dvakrat zapored postavimo; n. pr. visok visok hrib.

3. Namesto 3. stopnje rabimo čestokrat različne
narodske primere; n. pr. vesel, da je kaj; mlad kakor
kaplja; sladek ko med; siten kakor griža; grenek ko pelin.

52. naloga.  Snujte s sledečimi besedami stavke,
devajoč pridevnike v drugo stopnjo:

Zrak — voda — lahek. Drevo — grm — nizek.
Cesta — steza — širok. Topol — lipa — tanek. Poletna
noč — dan — kratek. Ovca — koza — koristen.
Jeklo — železo — trd. Sin — oče — mlad. Slador
— med — sladek. Sneg — kreda — bel. Kuna
belica — dihur — velik. Pšenica — raž — drag.
Bučele — trotje — delaven.

Zaimek.

§. 40.

Ponavljajte §. 6!

53. naloga.  Midva sva brata. Vsak je svoje
sreče kovač. Zaupam v tvojo prijaznost. Ta pesem
mi dopada. Kar priprosiš, lahko nosiš. Kdo je času
dal perut ubežno? Nihče ne uide smrtnej kosi; ona
poseka vsacega. Vsakdo nosi svoj križ. Mi smo njega
vprašali. Jaz imam njegovo knjigo; svojo sem pozabil.
Boga spoznamo po njegovih delih. Cegava je ona
suknja? Ves sem moker.

83

G*

84

Osebnim zaimkom prištevamo tudi povratni  se,
ki ima za vse osebe, spole in za vsa števila isto
obliko: sklanja se:

i.  2 . 3 . 4 . 5 . 6

— sebe, se, sebi, si, sebe, se, pri sebi, s seboj.

Opazke.

1. Ponavljajte §. 8. Opomnjo 2!

2. Osebe, katerim hočemo spoštovanje skazati,
ogovarjamo z drugo osebo množnega števila, t. j.
vikamo jih.

3. Daljša oblika osebnih zaimkov (v. 2.. 3. in

4. sklonu) stoji:

a)  v začetku vsakega stavka; n. pr. njemu
se moraš potožiti. Krajša oblika nikdar ne začenja
stavkov.

b)  Kedar se naglas dene na zaimek, zlasti kedar
se oseba osebi nasproti postavi n. pr. kdor tebe
s kamenjem, ti njega  s kruhom. Mi smo njega
vprašali, ne t e b e.

c)  Za predlogi (ki ne zahtevajo tožilnika); n. pr.
Brez n j ega je prišel. Enozložni predlogi s tožilnikom
imajo za seboj rajši krajšo obliko; n. pr. Skrbim za
se = skrbim z4-se.

4. Paziti je na sledeče in enake oblike:

po njega = po-nj, za njega — za-nj, pred njega

— pred-enj — predenj, v njega — va-nj, v njo

— va-nj o.

54. naloga.  Napišite stavke, v katerih jemljete
osebne zaimke za osebke.

— 85 -

55. naloga. Prijatelj potrebuje prijatelja. Oče
se spominja sina. Mati se veseli hčere. Nepremiš¬
ljenost škoduje človeku. Peter je Tončku podoben.
Pomagač pomaga mojstru. Uk koristi mladini. Ti
motiš učenko. Učitelj hvali pridnega. Matevžek je
pozabil na sestro.

Postavite namesto dopolnil a)  osebne zaimke
1. in 2. osebe v vseh številih, b)  osebne zaimke
3. osebe v vseh številih.

Posestni zaimki.

§. 42.

Moja  suknja je nova. Tvoje  veselje je moja
sreča. Najina  sestra je vajina  prijateljica. Naše
življenje je kratko. Skrbite za svoje  zdravje! Nje¬
gov  oče je vaš  dobrotnik.

Katere besede izraz ujejo v teh stavkih prilastke?

Besede:

moj, a, e, najin, a, o, naš, a, e,

tvoj, a, e, vajin, a, o, vaš, a, e,

njegov, a, o, njen, a, o, njun, a, o, n j ih o v, a, o,

svoj,  a, e

kažejo, Segava, je oseba in stvar. Imenujemo

jih  posestne zaimke.

Kateri kažejo na prvo, kateri na drugo in tretjo
osebo?

Posestni zaimki se sklanjajo kakor pridevniki
in se tudi rabijo za prilastke:

86

Zaimek  svoj, a, e rabimo v vseh treh osebah,
kedar je tista oseba, katerej kaj V last pripisujemo,
osebek v stavku.

N. pr. imam svoj (ne: moj) nož — ti imaš svoj
(ne: tvoj) nož — imamo svoje nože — imate svoje
nože i t. d.

O pom n j a.

1. Posestne zaimke: najin, vajin, njegov, njen,
njun, njihov — pogostoma nadomestuje rodilnik osebnih
zaimkov: naju, vaju, njega, nje, njiju, njih. N. pr.
Njega (njegov) oče je vaš dobrotnik, njiju (njun)
brat, nje (njena) teta.

2. Včasih se posestni zaimek nadomestuje z
dajalnikom osebnega zaimka. N. pr. Bodi mi (moj)
svetovalec! Skrbno obdeluj si (svoje) polje! Strijc je
nama (najin) drugi oče.

56. naloga.  Sklanjajte: najin dolgi sveder,
vaše težko breme, naša nova cerkev, njuno ime.

57. naloga.  Spoštujem svoje starše. Jaz ljubim
svojo domovino. Zvest sem svojej domovini. Spre¬
gajte glagole teh stavkov v polnih stavkih!

58. naloga.  Sestra moje matere je moja teta.
Vajino prijateljstvo ostane. Bog ve naše misli. Poslu¬
šajte svoje starše! Dobri otroci so veselje staršev;
napačni otroci so njihova žalost. Umolknile so njune
besede. Pomagaj bližnjemu v njegovih nadlogah. Njen
vrt je ograjen. Tvoja obleka je umazana. Najina
sekira je topa. Ljubite domovino po njenej ceni!

87

a)  Poiščite posestne zaimke, ki so prilastki!

b)  Namestujtedebelejetiskane zaimke z osebnimi!

c)  Poiščite dopolnila!

d)  Razložite stavke po govornih razpolih!

59. naloga,  a)  Snujte stavke, katerim je dopo-
vedek kak posestni zaimek.

b)  Poiščite osebne in posestne zaimke v 26. berilu
3. čitanke.

Kazalni zaimki.

§. 43.

Ta lipa je košata. Cvet te lipe odpada; ona
lipa je odcvetela. Tisti  nesrečni človek zdihuje.
Tako  (grenko) sadje se ne more zaužiti. Takšno
ravnanje ni spodobno.

Kazalni zaimki kažejo določno na posamezne
osebe ali reči izmed drugih. Kazalniki so: ta, ta,
to (ta-le, tale, tole), oni, a, o; 6ni-le, tisti, a, o,
taisti, a-, o, toti, a, o, tak, a, o, takšen, šna, o, tokov,
a, o, tolik, a, o, tolikšen, šna, o.

Kazalniki se sklanjajo kakor pridevniki: ta, ta,
to ima posebno sklanjo.

88

Opomnja.  1. Ta kaže na osebe in reči, katere
so glede mesta ali časa bližje, dni kaže na osebe in
reči, katere so bolj oddaljene.

2.  Kazalnikom prištevamo tudi sam, a, o.

Ta zaimek krepi druga imena na pomenu ter
stoji pri samostavnikih in osebnih zaimkih; n. pr.
Lenuh sam sebi čas krade. Jaz sam sem te poklical.

3.  Med kazalniki ta, tisti, dni in samostavniki
nikdar ne stoji nedoločni pridevnik; napačno je tedaj
tisti zvestfjtovariš.

60. naloga.  Sklanjajte: ta debeli jazbec, tisti
slavni zbor, oni-le imenitni vojvoda, tako visoko kolo.

61. naloga.  To polje je plodovito. Plodovitost
tistih njiv je nama znana. Pridnost onih-le mladeničev
naj bode tebi uzor! Takšne nevihte nisem učakal. Ta
je šel opravičen domov. Bistre sape mi jasnijo srce.
Star človek je sam sebi na poti. Mi sami smo krivi
svoje nesreče.

a)  Poiščite kazalnike, ki so prilastki!

b)  Poiščite drage zaimke!

c)  Razložite stavke po govornih razpelih, po
osebkih, dopovedkih, dopolnilih in prilastkih!

89

Vprašalni zaimki.

§. 44.

Kdo je podaril solncu žareči svit? Kaj se sveti
na nebu? Kateri  hrošči so drevju škodljivi? Čegavo
je to pero? Kakovo  je to darilo? Kakšna  je konjska
dlaka po barvi? Koliko  je usmiljenje božje! Kolb¬
li er o žito raste na polji?

Zaimki, ki vprašujejo po osebah in rečeh, so
vprašalni zaimki in so:

a) samostavni:  kdo, kaj;

b) pridevni:  kateri, a, o,  čegav, a, o,  kak,
a, o,  kakov, a, o,  kakšen, šna, o,  kolik, a, o,
kolikšen, šna, o,  koliker, a, o.

Pridevni vprašalniki so po sklanji pravi pri¬
devniki, samostavna pa se pregibljeta tako:

i.  2. 3. 4. 5. 6. sklon,

kdo, koga, komu, koga, pri kom, s kom,

kaj, česa, čemu, kaj, pri Čem, s čim.

Opomnja. Kolik  se rabi večinoma
v srednjem spolu; v tej obliki ostaja
nepregiben ter ima za seboj oddelni
rodilnik  (pr. §. 27). N. pr. Koliko platna ste kupili?

62. naloga. Kateri izmed vas" pojde z menoj za
pričo? Koga si pozdravil? Kakšno mesto je Ljubljana?
Katera žival je kralj četveronožcem? Koliko delov
sveta poznate? Kolikšen je kragulj? Kaj lovi pegasta
sova? Kolikero dreves imate? Poiščite vprašalnike.

63. naloga.  Koroško je gorata dežela. Berem iz
poučne knjige. On prepisuje kratko pesem. Govorim

90

o razširjenem stavku. Pripovedujete povest. Oni-le
travnik je sosedov. Moj součenec riše. Učenec nima
knjig. Moja sestrica je štiri leta stara. Žolne so za
gozd prekoristne. Vse ptice imajo trd kostnik.
Sramujte se zavidljivosti! Njiva pri potoku je požeta.
Bodite dobrotnikom hvaležni! Mavrica je sedmer trak.

a)  Snujte iz teh stavkov vprašalne, povprašujoč
po debeleje tiskanih besedah.

b)  Poiščite dopolnila in prilastke!

Oziralni zaimki.

§. 45 .

Kdor  resnico ljubi, ušes jej ne maši. Kar te
ne peče, ne gasi. O^če naš, kateri  si  v nebesih!
Ne zabim jezika, katerega meje  mati učila. Kakor-
š n a setev, takšna žetev. Ne odlagaj na jutro dela,
k i g a danes lahko storiš.

Oziralni zaimki vežejo vselej dva stavka  ■ter se
orizajo pri tem na samostavnik ali zaimek, ki je
izrečen v drugem stavku. Oziralni zaimki so:

a)  samostavni:  kdor, kar;

b) pridevni:  kateri, a, o,  kakoršen, šna. o,
kolik, a, o,  kolikoršen, a, o , ki.

Pridevni oziralniki se sklanjajo kakor pridev¬
niki, samostavna pa tako:

1 . 2 . 3 . 4 .

kdor, kogar (čegar), komur, kogar,

kar, česar, Čemur, kar,

91

5 . 6 .

pri komur (komer), s komur (komer),

pri čemur (čemer), s čimur (čimer).

Opomnja.  Ki- za vse tri spole- je nepregiben,
privzema pa v vseh sklonih razen v imenovalniku
vseh treh spolov in števil okrajšani osebni zaimek

3. osebe v dotičnem spolu in številu; n. pr. ki jo
== katero, ki jih = katerih.

Nedoločni zaimki.

§. 46.

Nekdo  je imel dva sina. Nihče  ne vč prihodnosti.
Marsikdo  je srečen. Nekaj  lazi na tleh. Ničesa
nisem videl. Nekateri  redno prihajajo v šolo.
Vsak  je svoje sreče kovač. Vse mine.

Nedoločni zaimki kažejo na kako osebo ali reč,
katere nečemo ali ne moremo imenovati. Nedoločni
zaimki so:

a) samostavni: (kdo) nekdo, nikdo, nihče, malokdo
marsikdo, vsakdo,  — (kaj) nekaj , nič;

b) pridevni: (kateri, a, o), nekateri, malokateri,
marsikateri, kak, a, o, marsikak, vsak, a, o, ves,
vsa, vse.

Nedoločni zaimki se sklanjajo po zgledu  kdo,
ali pa po pridevnikovej sklanji.  Ves se pregilblje
kakor ta, ta to;  nič se sklanja tako:

1. nič, 2. ničesa (ničesar), 3. ničemu (ničemur),

4. nič, 5. pri ničem (ničemer), 6. z ničim (ničimer).

92

O p o m n j a. Nikalni zaimki (nikdo, nihče) in
nikalne besede sploh (nikdar, nikoli itd.) niso nikoli
brez nikalnice ne, ki stoji vselej pred dopovedkom
ali vezilom.

64. naloga.  Nekdo je šel mimo hiše. Nikdo se
ni oglasil. Nikoga ni bilo doma. Malokdo zna zgo¬
dovino starih Slovanov. Vsakdo se veseli pomladi.
Slepec ne vidi ničesa. Malokateri doživi 90 let.
Marsikateremu je sreča nemila. Vsak pometaj pred
svojim pragom. Nekaj je bolje od ničesa. Vsi smo ob¬
žalovali njegovo smrt. Od besed(i) se nihče ne zredi.

Poiščite nedoločne zaimke ter povejte, za katere
stavkove člene se rabijo.

65. naloga.  Napišite stavke z zaimki raznih vrst!

Za prilastke nam sluzijo posestni, kazalni in

vprašalni (v pridevnikovej obliki) zaimki.

Številniki.

§. 47.

a)  Roka ima pet prstov. Peti  prst je mazinec.
Mavrica je sedmer  trak. Dvojna  vrata so po zimi
koristna. Orlica izvali po dvoje  mladih. Samo-
drug  sem hodil. Petkrat dvajset  je sto.

b)  Ves  svet je hiša božja. Zob dosti  — kruha
malo.

Stevilnik naznanja število oseb ali reči.

Številniki so :

a) določni, ki  natanko kažejo število oseb ali
reči,  —

b) nedoločni, ki število le  površno značijo.

93

Določni številniki so: glavni, vrstilni
množilni, delilni, družilni, ponavljalni.

ločilni,

Glavni številniki.

§. 48.

Štejte do dvajset! Štirje  vojaki so prišli. Pet
vojakov je prišlo. Eden pride.  En  krivičen krajcar
deset  pravičnih sne.

Glavni številniki kažejo, koliko je oseb ali reči.

Stevilnik  eden, ena. o, ali  en, ena, o se sklanja
kakor pridevnik,  dva, e,  ob&, e jja kakor zaimek
ta v dvojini.

Sklanjajte: dva pastirja, obe gospe, dve peresi!

Številnike trije — tri, štirje — štiri, pet pre-
gibljemo tako :

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

1. trije, štiije

2. treh, štirih

3. trem. štirim

4. tri, štiri

5. pri treh, štirih

6. s tremi, štirimi

Za vse tri spole.

1. pet

2. petih

3. petim (em)

4. pet

5. pri petih

fi. s petimi (emi).

tri, štiri
treh, štirih
trem, štirim
tri, štiri
pri treh, štirih
s tremi, štirimi.

94

Po sklanjaju „pet“ se ravnajo vsi višji glavni
številniki od „pet“ naprej.

„Sto“ in „tisoc (  se navadno ne sklanjata.

Od „pet“ naprej so vsi glavni številniki
v imenovalniku in tožilniku pravi sarno-
stavniki ter imajo pri sebi samostavnik v
rodilniku.

66. naloga, a)  Odgovarjajte pismeno tem
vprašanjem: Koliko dni šteje teden? Koliko mesecev
ima leto? Na koliko ur se razdeljuje dan? Koliko
minut šteje vsaka ura? Koliko metrov je kilometer?
Koliko litrov je hektoliter? Koliko gramov stori
kilogram ?

b)  Dva sina sta v vojni smrt storila; štirje še
žive. Naš strijc je oče petih sinov. Zapustil bode svoj
imetek petim sinovom. Govorimo o peti sinih našega
strijca. Strijc je zadovoljen s svojimi petimi sini.
Liter vina je veljal 15 krajcarjev. Gosenice imajo
navadno 16 nog. Trije hlapci ženejo 12 vol. To drevo
je osem metrov visoko.

Podčrtajte številnike, ki so prilastki! Izpišite
vse prilastke in vsa dopolnila!

c)  Napišite stavke, v katerih zahtevajo dopol¬
nila sledeči pridevniki:

star, visok, širok, dolg, globok, težek, vreden.

Vrstilni številniki.

§. 49.

Januvar je prvi  mesec. Cesar Leopold II. je
umrl 1. tisoč sedem sto dva in de v e-

95

desetega. Učenci berejo tretje  berilo v če¬
trt e j čitanki. Peto  nalogo smo prepisali.

Vrstilni številniki kažejo vrsto, v katerej so
stvari druga za drugo, ter odgovarjajo vprašanju:

koliki, a, o?

Po sklanji so 'pravi pridevniki; pri letne j šte¬
vilki je pri izgovoru samo zadnja številka vrstilni
številnih

Pazite. Za številkami, ki značijo
vrstilnike, postavlja se pika.

07. nalog a. Cesarica Marija Terezija je umrla
dne 29. novembra 1. 1780. Cesar Franc Jožef I. je
nastopil vlado dne 2. decembra 1. 1848. Dne 24. aprila
1. 1854. se je poročil z bavarsko princezinjo Elizabeto.
Pokojni cesarjevič Rudolf se je poročil dne 10. maja
1. 1881. z belgijsko princezinjo Štefanijo.

Prepišite te stavke ter zapišite števila s črkami!

Ločilni in množilni številniki.

§. 50.

Številniki:  edin, a, o, dvoji, a, e, (oboji),
troji, a, e, četveri, a, o, peteri i t. d. značijo
navprašanje kolikčr, a, o? razpole ali ple¬
mena oseb ali reči. Pravimo jim ločilniki.

Številniki: edin, a, o, enojen, na, o,
dvojen, na, o, dvojnat, a, o, trojen, na, o,
četveren, rna,  o, četvernat-a, o itd. kažejo
na vprašanje kolikeren? pomnožbo kake
reči, zato se imenujejo množilni.

96

Množil ni številniki se izobražuj e j o iz
ločilnih, ako se tem pritika en ali nat.
Ločilni in množil ni številniki so po skl an ji
pridevniki.

68. naloga. Na našem vrtu imamo dvoje
lilije. Na marsikaterem drevesu raste četvero pleme
sadja. Dobro obdelana njiva rodi deseternat sad.
Glavni vetrovi so četveri. Mavrica ima sedmero
barvo. Redimo dvajsetero ovac. Petero ptičev sem
ustrelil (dva goloba in tri jerebice). Šestero konj
ima v konjaku. Trojne grablje je kupil. V hlevu
so četverne vile.

Poiščite ločilne in množilne številnike!

Opomnja:  Glavne številnike včasih nadomestu-
jejo ločilni v srednjem spolu, včasih pa množilni.
Ločilne rabimo namesto glavnih pri osebah in živalih,
če hočemo naznaniti, da so po spolu ali starosti
različne; pri samostavnikih, ki se rabijo samo v
množini, pa stoje namesto glavnih ločilni, ali včasih
tudi množilni številniki.

Delilni in družilni številniki.

§. 51 .

Ako postavimo pred glavne ali pred
ločilne številnike predlog po, dobimo
delilne, ki kažejo, po koliko jo oseb ali
reči. Družilni številniki pa so z besedo
„samo“ sestavljeni vrstilniki.  N. pr. Samopeti
(sam s štirimi drugovi, tako da je sam peti) je prišel.

97

Ponavljalni številniki.

§. 52.

Nekatero berilo beremo trikrat.  Šim en je
bil danes prvič  pri sv. izpovedi.

Ponavljalni številniki odgovarjajo vprašanju: koli¬
krat 1 ? kolikoč? ali katerikrat? ter so nepregibni.

Povejte več ponavljalnih številnikov ter recite,
kako se izobražujejo.

69. naloga.  Odgovarjajte sledečim vprašanjem
v polnih stavkih:

Koliki del enega leta je en mesec? S koliko
zvonovi je zvonilo delopust ? S koliko prsti držiš
pero? S kolikerimi peresi pišemo. Po koliko učencev
sedi v enej klopi? Po koliko drevesec je v drevesnici
v enej vrsti vsajenih? Po koliko piščet izvali kokoš?
Kolikrat molimo na dan? Kolikrat imamo v letu
enakonočje? Katerikrat si se danes kopal?

Nedoločni številniki.

§. 53.

Mnogo  je poklicanih. Pridelali smo precej
žita. Nekaj  hrušek (nekatere hruške) že cvete.
Nekateri  ljudje so žolte polti. Marsikateri
ptiči zapuste jeseni naše krajine. Ves svet je hiša
božja. Vsaka  dežela ima svoje šege.

Katere številnike imenujemo nedoločne?

Nedoločni številniki so ali nepregibni ali pregibni.

Slovenska slovnica. 7

98

Nepregibni so: mnogo, veliko, malo , dosti, več,
menj, preveč, premalo, precej, obilo, sila, nekoliko,
nekaj, nič;

pregibni so: noben (nobeden), mnogi, a, o, ves,
vsak, nekateri, malokateri, marsikateri, mnogoteri itd,

Nepregibni nedoločni številniki imajo
samostavnik namesto v imenovalniku in
tožilniku v rodilniku pri sebi; pregibni
nedoločni številniki brez samostavnika so
nedoločni zaimki. (Primeri §. 46.)

70.  naloga. Mnogo hiš je pogorelo. Malo je
izvoljenih. Letos ni bilo nič češpelj. Danes imamo
dosti dela. Vrtnar je izkopal nekoliko dreves. To
opravilo mi daje obilo dobička. Veliko ljudi je bilo
na semnji. Na kapusu je sila gosenic. Med dosti
kmeti je malo kmetovalcev. Slab groš več ljudi pozna.
Lani je bilo menj jabolk nego letos. Nobena riba
ne diha s pluči. Svet je vseh ljudi dom. Vsak človek
je umrljiv. Vsako četrto leto je prestopno. Nekatere
rastline so strupene. Malokateri Špartanec je uhajal
iz vojne. Trda glogovina je za marsikatero rabo.
Marsikateri rabi trdo glogovino. Nekaterim je čuk
mrtvaški ptič. Bogu nič ni skritega.

a)  Poiščite najprej nepregibne, potem pregibne
nedoločne številnike !

b)  Poiščite stavke z nedoločnimi zaimki!

Vsi številniki razen delilnih in ponavljalnih nam
utegnejo služiti za prilastke.

99

Rodilnikov prilastek.

§. 54.

a)  Začetek modrosti  je strah božji. Lepota
narave  mika človeka.

b)  Blagoslov očeta  (očetov blagoslov) otrokom
hiše zida. Kletev matere  (materina kletev) otrokom
hiše podira. Hiše našega očeta  je dvostropna.
Sestra vaše matere  je vaša teta.

c)  Pravičnost je temelj držav  (državam). Jožef II.
je bil dobrotnik svojih podložnih  (podložnim,
podložnikom).

Kot prilastke rabimo tudi rodilnike in sicer:

a) pri rečnih in pojmovnih imenih,

b) pri imenih živečih stvari, kedar ima rodilnik
pri sebi še katero drugo pojasnilno besedo. Brez
tega pojasnila izpreminja se prilastnikov rodilnik v
pridevnik.  (Primeri skladje §. 23.)

c) Včasih se rabi dajalnik namesto rodilnika
za prilastek.

71. naloga.  Dolgost življenja je kratka. Krasoto
stvarjenja moramo občudovati. Pismo je namestnik
govora. Morje je zakladnica soli. Varčnost se
imenuje hči modrosti. Krčmar je potočil vedro vina.
Mesar je kupil jarem v61. Bog je stvarnik svetA.
Delavnost je dika življenja. Cesar Jožef H. je bi
mož dobrega srca.

Poiščite rodilnikove prilastke!

7 *

100

72. naloga. Postavite namesto črtic primerne
prilastke v rodilniku :

Naša zemlja ima podobo —. Na obeh straneh —
stoji Ljubljana. Dobri otroci so veselje —. Imam kup —.
Prinesi hleb —! Prodaj mi koš —! Letošnje leto je
prineslo obilico —. Zbrala se je truma —. Krdelo —
se bliža. Jata — se pripodi.

73. naloga.  Srečal sem hlapce soseda. Berem
pesmi Prešerna. Slišim glas sestre. Sinovi učitelja so
služabniki kralja. Oko gospodarsja pase konje. Kri
raka je brez barve. Starši učiteljice so premožni.
Marsikateri Slovenec razumi jezik Nemcev. Luč očes
je lep dar nebes. Mleko koz je zdravo. Hrvatov
dežela je bogata. Njih gozdi hrastov rede črede svinj.
Naletel sem na zalego gadov.

a)  Postavljajte pred rodilnikove prilastke pojas-
nilne besede! N. pr. Srečal sem hlapce našega soseda.

b)  Izpreminjajte rodilnikove prilastke v pri-
devnikove !

74. naloga.  Porabite v oklepajih stoječe besede
za prilastke v dajalniku:

Nezmernost je sovražnica (zdravje). Mnogovrsten
je vzrok (bolezen). Naš cesar je pravi oče
(reveži). Babenbergovci so bili vladarji (Avstrijsko).
Bodi varh (vdove)! Madjari so mejaši (Poljaki).
Ulrik Kapeler je bil poveljnik (poslednja vojska).
Grof Herman je bil poglavar (Slavonija). Jurčič je
bil urednik („Slovenski Narod 11 ). Starček je bil priča
(čudni dogodki). Otroci naj bodo podpora (starši).
Zvezda je soseda (zvezda).

101

Prilastek s predlogom.

§. 55.

Ponavljajte §. 34!

Bogastvo iz o dr ti j e se razbije. Plavanje
proti vodi  je težavno. Pot skozi življenje
je kratka. Veselje v nebesih  je večno. Gnojišče
pod kapom  je prava potrata.

Kako se vpraša po prilastku?

V prilastek služijo tudi samostavniki s predlogom.
Tudi ti prilastki stoje tik samostavnika, ki ga po-
jasnujejo.

75. naloga.  Ljubezen do očetnjave je Avstri-
jancu kinč. Pare iz mlak so zdravju škodljive. Cesta
skozi gozd je senčna. Anton Janežič je spisal slovnico
za Slovence. Pokorščina do staršev bodi radovoljna!
Človeku brez vere ni verjeti. Izgubil sem ključ od
vrat. Ali si videl most nad potokom? Šege o Božiči
so različne. Potje na vse strani so ti odprti.

a)  Poiščite prilastke s predlogi!

b)  Razložite stavke po stavkovih členih! K. pr.
Ljubezen-je osebek; do očetnjave-je prilastek s pred¬
logom; je kinč- je dopovedek; Avstriijancu-je prilastek
v dajalniku.

c j  Razložite stavke po govornih razpolih!

102

Ponavljanje.

§. 56.

V prilastke nam rabijo:

1. pridevniki, 2. deležniki, 3. zaimki (kateri?),
4. številniki (kateri?), 5. samostavniki v rodilniku
ali s kakim predlogom. Samostavnikovi prilastki imajo
pogostoma še kak drug pridevek pri sebi.

e) Prislovno določilo.

§. 57.

Tam stoji stol. Jutri  obhajamo tvoj god. Dež
lije curkoma.  Slavec lepo  poje. Konjska griva
je lahko  kodrasta. Žrebe je jako  živa žival. Glas
raste grede. Na pragu  se repenči petelin.
Ranjenec je stokal od bolečin.

Bazen dopolnila in prilastka je tudi prislovno
določilo nebistven stavkov člen. Prislovno določilo
določuje glagolov in pridevnikov  dopovedek in
pridevnikov prilastek ter naznanja  kje, kdaj,
kako ali  zakaj se nekaj dela ali godi. Včasih se
snide po v ec določil.

Za določilo se rabijo:

a) prislovi,  b) prvi (prislovni) deležnik sedanjega
časa;  c) samostavniki s predlogi, pa tudi brez
predlogov.

103

Prislov.

§. 58 .

Prislovi so nepregibne besede, ki naznanjujo, kje,
kdaj ali kako se kaj dela ali godi. Znanijo torej
kraj, čas ali način.  Krajevni prislovi odgovarjajo
vprašanju:  kje? kam? kod? Sem spadajo:

Tu, tukaj, tam, tja, tod, drugje, drugam, drugod,
nekjč, nekam, nekod, kjer koli, kamor koli, koder
koli, nikjer, nikamor, nikod, povsod, ven, sem, sem¬
kaj, zvunaj (od zunaj), znotraj, notri, gori, doli,
zgoraj, spodaj, zdolaj, spredi, zadi, spredaj, zadaj
naprej, nazaj, zraven, blizu, poleg, proč, kvišku,
strani.

Časovni prislovi odgovarjajo vprašanju:
kdaj? kolikrat? koliko časa? Sem gredo:
Včeraj, sinoči, davi, danes, zgodaj, zjutraj, zvečer,
drevi, nocoj, jutri, letos, lani (k letu), davno
(zdavnaj), zdaj, nekaj, takoj, precej, skoro, že, se,
še le, vselej, vsikdar, zmerom, vedno, prej, tedaj,
tačas, potom, potlej, nikdar, nikoli, zopet, večjidel,
kmalu, včasih, naposled, doslej, odšle, večkrat, dosti¬
krat, velikrat, drugič, z nova, neprenehoma, neprestano,
zdržema, vakomaj, marsikdaj, malokdaj.

Prislovi  načina kažejo, kako se kaj dela ali
godi. Taki so:

Brž, celo da, dosti, dovolj, drugače, inače, jako,
komaj (jedva), le, menj, mahoma, menda, morda,
nalašč, napak, naraznost, narazen, narobe, nekako,
nekoliko, nenadoma, nikakor, pač, peš, počasi,
pogostoma, polagoma, ponevedoma, popolnema, posebe,

104

prav, res, samotež, šiloma, skoraj, skratka, skrivaj, sploh,
tikoma, vedoma, vidoma, vkup (skupaj), v obče, vsaj, vse-
kako, vznak, zaporedoma, zaman, zastonj, zelo, zlasti.

Za načinovne prislove rabimo tudi pridevnike
s končajem srednjega spola.

Opomnja: Nektari pridevniki na -ski
se rabijo tudi s končajem mo š kega spola za
prislove;  n. pr. moj brat govori nemški.

Razen krajevnih, časovnih in načinovnih pri¬
slovov razločujemo še:

a)  Vprašalne: kje? kam? kod? (od kod —
do kod); kdaj? obkorej? dokorej? doklej? odklej?
kako? koliko? kolikrat? zakaj?

b)  Kazalne: tako, toliko, tolikrat, zato, zatorej
zategadelj.

Stopnjevanje prislovov.

§. 59 .

Sestra govori glasno.  Brat govori glasneje.
Stopi blizu!  Pridi bližje!

Iz pridevnikov izpeljani načinovi prislovi se
stopnjujejo kakor pridevniki.

Nepravilno se stopnjujejo:
dobro — bolje

dolgo, daleč — dalje, delj

mnogo (veliko) — več

malo manje, manj,

menj

brž prej

blizu bližje

najbolje

najdalje

največ

najmanje najmanj,
najmenj
najprej
najbližje.

105

Predlog.

§. 60.

Katere besede imenujemo predloge?

Kateri predlogi se spregajo z rodilnikom?

Rodilnik zahtevajo tudi:

a) sestavljeni predlogi:

izmed, iznad, izpod, izpred, izza;

b) prislovi, ki stoje pred sklanjalnimi besednimi
plemeni, opravljajo službo predlogov;

taki so : blizu, gledč, mimo, okoli, okrog
(krog), poleg, prek, razven, razen, raznn, tik,
vštric (vštrit), znotraj, zraven, znnaj;

c) samostavniki, sami ob sebi ali sestavljeni,

namreč: dnu, konci (konec), kraj, takraj onkraj,

mesto, namesto, sredi, (stran) tostran, onostran,
vpričo, vrh, vsled, zarad, zaradi, zbog, zastran.

Prišlovno določilo kraja.

§. 61.

76. naloga.  Sopara se vzdiguje kvišku. Solnce
zahaja za gore. Ozka cesta pelje v nebesa. Krava
molze pri gobci. Svetilnica visi nad mizo. Drava se
izliva pod Osekom v Donavo. Premičnice se sučejo
okoli stalnic. Izpod gor izvirajo potoki. Ob potokih
rastejo vrbe. Bogu se nikamor ne moremo skriti.
Tukaj gori se sučejo neznani svetovi. Kukavica je
zgoraj pepelasta, Nje zvunanji prst se da naprej,
nazaj obračati. Pometaj smeti izpred hiše! Cesta

106

drži skozi gozd. Ptica skače z veje na vejo. Stare
vrane ne pobirajo črvov blizu brane. Tik sreče
nesreča preži. Konec vasi stoji za potom stara jablan.
Tabor je stal sredi goščave.

a)  Poiščite iz teh stavkov krajevna določila
(najprej prislovna, potem po samostavnikih s predlogi
izražena)!

b)  Razložite stavke po stavkovih členih!

c)  Razložite stavke po govornih razpolih!

d)  Napišite stavke s krajevnimi določili!

Prislovno določilo časa.

77. naloga.  Nesreča nikoli ne praznuje. Po
storjenem delu počivaj ! Slavec poje včasih vso noč.
Ob solnčem vzhodu se vzbuja vse stvarjenje. Po
zimi zamrznejo nekatere reke. Vse žive dni bodem
pomnil ono nesrečo. Da hi ti solnce svetilo od zore
do mraka! Vsako leto ima dvakrat enakonočje. Dne
21. marcija vzhaja solnce zjutraj ob šestih. Zima se
začne 21. decembra. Takrat sije solnce osem ur.
Kmalu pa se dnevi zopet nategnejo. Pridna gospodinja
je pred dnem po konci.

Opomnja.  Za prislovno določilo časa rabimo:

a)  časovne prislove,

b)  samostavnike s predlogi,

c)  samostavnike s prilastki ali v rodilniku ali v
tožilniku.

107

Prislovno določilo načina.

§. 63.

78. n a 1 o g a. Ta njiva je globoko prerahljana.
Orel leta visoko. Majhen lonček nenadoma skipi.
Predice naj tanko predejo. Gladko berite! Govorite
na glas! Zastonj sem se trudil. Zrele jagode prijetno
diše. Skorjanec poje lete. Laž bodi ob enej nogi.
Tvojih besed nikakor ne morem odobravati. Vestno
uporabite zlasti čas svoje mladosti! Mačka se glasi
mijavkaje. Gos se ziblje grede. Delajmo z veselim
srcem! Izvršba kakor pod 76.

Hiter konj leti. Konj leti hitro. Vesel pastir
prepeva. Prepevajoč pastir je vesel. Pastir pre¬
peva veselo. Naši vojaki so pogumni. Pogumni vo¬
jaki se ne bojb vojne. Naši vojaki se vojskujejo
pogumno. Zvonik se vzdiguje visoko. Visoko streho
je burja poškodovala. Nekatero gorovje je nad 2000 m
visoko.

Hudo djanje se kaznuje. Ogenj hudo gospodari.
Laški jezik govori marsikateri Slovenec. Ta rokopis
je laški. Marsikateri Slovenec zna laški. Srečno smo
prišli domov. Srečno pot sem voščil popotniku. Srečno
je bilo detece.

Prepišite te stavke ter podčrtajte dopovedke
enkrat, prilastke dvakrat, določila trikrat.

1. Opomnja.  Za prislovno določilo načina
rabimo včasih prvi deležnik sedanjega časa; zato
mu pravimo prislovni deležnik.

108

2. Opomnja. Mati  gre  z otrokom na polje.
Sveti Ciril je prišel s svojim bratom Metodijem
med zahodne Slovane.

N a din o v n im določilom prištevamo
tudi določilo društva  ali vkupnosti.

Prislovno določilo vzroka.

§. 64.

a)  Ves se tresem  od  strahu. Sodnika hvalijo
zarad  njegove pravičnosti. O dragoti umirajo
ljudje za lakoto. Iz sadu  se drevo spozna. Ta
mož je p o obleki  (sodeč) dimnikar.

h)  Človek je ustvarjen za delo.  Vojska se
vojskuje za domovi  n o.

• e)  Konj se brani s kopitom. Z boleznijo
se telo slabi.

d)  Iz lesa  se dela različno orodje. Prstani
se delajo večinoma iz čistega zlata.

Prislovno določilo vzroka naznanja:  a) vzrok,
b) namero,  c) sredstvo, (orodje) ali  d) snov.

80. naloga.  1. Od šale glava ne boli. 2. Žolna
je po svojej nogi plezavka. 3. Zidamo si hiše za
stanovališča. 4. Kopač koplje z motiko. 5. Maslo se
pripravlja iz smetane. 6. Trese se od veselja vsaka
žila. 7. Savel je preganjal Davida iz zavisti. 8. Ogib¬
ljimo se prepira zaradi malih stvari. 9. Mlinsko kolo
se goni z vodo. 10. Ženjica žanje s srpom. 11. Marsi¬
katera bolezen pride po prehlajenji. 12. Tega ptiča

109

poznamo po perji. 13. Vsled nove postave mora vsak
sposobni državljan med vojake. 14. Obutev se dela
iz usnja. 15. Hlapec se je s koso urezal. 16. Bik
se brani z rogovoma. 17. Kljubu vsem svarilom se
neporednež drži stare navade. Poiščite določila
vzroka, namere, sredstva in snovi!

81. naloga.  Tu se nad teboj razpenja staro
sinje nebo. Le doma med svojimi ljudmi najdeš
pravo srečo. Slavec se najraje drži kraj gozdov.
Gnezdo si napravlja iz bilk blizu tal. Spodaj ima sivo
perje. Med naukom sedite tiho! Brez zraka nikjer
ne moremo živeti. Prvi starši so bili za svojo nepo¬
korščino iz raja pregnani. Med dobrimi ljudmi je
dobro živeti. Ali more kdo ob kruhu živeti ? Iz uka-
željnosti smo to poučno berilo že štirikrat natanko
prebrali. Skopost raste s kupom. Gospodar sedi ob
nedeljah s svojo družino pod lipo. Iz tega meha
nikdar ne dobiš moke. Slovenci so tujce vselej radi
pod streho jemali. Izpod neba padajo sem ter tja
izpodnebniki. Pridna gospodinja mora za pero skočiti
čez plot.

a)  Prepišite te stavke ter podčtrtajte krajevna
določila enkrat, časovna dvakrat, načinovna trikrat
vzročna štirikrat!

h)  Bazložite stavke po stavkovih členih!

c)  Razložite stavke po govornih razpolih!

82. naloga.  Človek se mora ravnati po ljudeh.
Bolezen med ljudmi naj župan naznani okrajnemu
oblastvu. Po naših ljudeh sem zvedel nesrečo. Gospod

110

je poterdil Davida za kralja. Za kralja Štefana so se
pokristijanili Madjari. V Pragi je grad za kralja. Za
kralja so postavili nov grad. Zvon opominja k
molitvi. Zvonjenje je nam opomin k molitvi. Na vse
strani so ti potje odprti. Potje na vse strani so tebi
odprti. Sopare iz mlak so škodljive. Iz mlak se vzdi¬
gujejo sopare. Iz prva se mi jo težko godilo. Ljubite
Boga iz vseh svojih moči. Dajajte miloščino iz ljubezni
do Boga! Iz morske pene delamo tudi lepotije.

Določite stavke po stavkovih členih, posebno
pazčč na samostavnike s predlogi.

Veznik in medmet.

§. 65 .

Katere govorne razpole že poznate?

a)  Mera in vaga v nebesa pomaga. Steblo se
posuši, in zrno dozori. Sanj je laž, a Bog je istina.
Med se liže, ker je sladek. Med je sladek; zatd se
liže. Ako ne teče, kaplja. Koder solnce teče, povsod
se kruh peče.

b)  Deček je zavpil: „0  joj !“ Mlatiči mlatijo : pik!

pok! pika! pok!

a) Vezniki so besede, ki vežejo stavhove člene
in stavke. Vezniki so ali  priredbeni: in, ter, tudi,
ne le, ampak tudi, potem, naposled, -a, ali, pa, toda,
vendar, — zakaj, kajti, sicer, zato, torej itd. ali pod-
redbeni: kjer, koder, kamor, kedar (kadar), ko,
kakor, nego, če, ako, ker, da, da-si itd.

111

b) Medmeti so besede, ki naznanjajo dušne
občutke ali pa posnemajo kake glasove;  n. pr. ha ha !
juhe! hopsasa! joj! o joj! gorje! as! asa! ovbe! st!
pst! halo! primaruha! put put! muc muc! — klip!
klap! pif! paf! puf! plesk! resk! tresk! trlesk!

Besede našega govora ločimo v: imena, glagole
in členke (partikule). Po d imena vrstimo: samostavnike,
pridevnike, zaimke in številnike; členki (partikule)
pa se ločijo v: prislove, predloge, veznike in med¬
mete. Slovenščini služi tedaj devetero govornih razpolov
ali besednih plemen, namreč:

Imena in glagoli se mnogako pregibljejo, členki
pa ne; zato pravimo imenom in glagolom pregibni,
členkom pa nepregibni govorni razpoli.

Ponavljanje in dostavki,
a) Osebek (subjekt).

§. 66 .

a)  Sosed  je trgovec, b)  M o k r i se ne hoji
dežja, e)  Vidva  sta brata. Osem  je število, d)  Boga
ljubiti  je največja modrost, e)  Skoraj  še nikdar
ni zajca ujel. A je črka. f)  Pišem. Grmi. V cerkvi
se moli. Pri sosedu mlatijo (ljudje).

112

Za osebek nam rabijo:

a) samostavniki,  b) pridevniki,  c) zaimki in
številniki,  d) nedoločniki,  e) vsaka druga beseda, pa
tudi vsak zlog itd., Če se o njem kaj dopoveduje.
f) Osebek je skrit v dopovedku pri osebnih zaimkih,
kedar se na nje naglas ne deva, pri brezosebnih,
včasih tudi pri povratnih glagolih in takrat, kedar
je osebek že iz zveze besed dosti znan.

a)  Ženskih je skrb snage (Ženske skrbč za
snago). Kamena  ne bode ostalo na kamenu.

b)  Bolniku  je treba zdravila. (Bolnik potre¬
buje zdravila). Zdi se mi. (Jaz menim). Laži  je
plitvo dno. (Laž ima plitvo dno.) Večno n a m ni
živeti. (Večno ne moremo živeti.)

a) Osebek stopi navadno v tožilnik pri samo-
stavnikih  skrb, sram, groza i dr., kedar jih s
pomožnikom  „biti“ v rabo vzamemo; v nikalnih
stavkik stoji osebek v rodilniku.

b) Osebek stopi v dajalnik :

1. pri samostavnikih  treba, mar, žal, skrb,
mraz, ime;

2. pri brezosebnih glagolih, kjer je oseba v
dajalniku predmet djanja, n. pr. zdi, gnjusi, studi,
gabi, senja, mudi, pravi se;

3. kedar pomožnik „ biti“ zastopa glagola: imeti
in moči.

83. naloga.  Pomaknite osebek v tožilnik ali
v dajalnik: Lovec se ne boji (ni groza) strmečih
skal. Vsak človek potrebuje (je treba) pouka. Učitelji

113

skrbe (je skrb) za pouk. Kaznovan učenec se sramuje
(je sram). Kaj maram (je mar) za lanski sneg. Denar
ima polžek rep. Tega ne moremo prestati.

b) Dopovedek (predikat).

§. 67.

a)  Raca je plavarica.  b)  Župan je star.
Ključ je iz železa  (železen). Nobena ptica ni
brez peruti  (brezperutna). Marsikateri človek je
kratkih misli  (kratkomiseln). Vrt je materin.
Gozd je moj.  c)  Bog je.  Cesar car uje.  Drevo
cvete. Žito se žanje. Mnogo  ljudi je razgrinjalo
svoja oblačila po poti. Veliko ljudi je poklicanih.

Kaj vemo o osebku povedati?

Za dopovedek nam služijo:

a) samostavniki,  b) pridevniki ali posestni
zaimki,  c) glagoli. Namesto dopovednega pridevnika
stoji včasih samostavnik s predlogom, ali pa samo-
stavnik s pridevnikom v rodilniku. Samostavnikov in
pridevnikov dopovedek se veže z osebkom po vezilu.

Kateri glagoli nam služijo kot vezilo? (Primeri
§. 3. oblikosl.)

Kedar pomenja pomožnik da bistvuje

osebek, takrat je  „biti“ samostalen glagol ter se ne
rabi za vezilo.

Kedar kak določen ali nedoločen številnih pravi
osebek pomakne v rodilnik ter prevzame sam njegovo
službo, takrat se jemlje glagolni dopovedek v sred¬
njem spolu v rabo, pridevni pa sploh s pravim
osebkom v rodilnik prestopi.

Slovenska slovnica. 3

114

84.  naloga.  (Primeri besedoslovje §. 29.)

Ta fant je rudečeličen. Nekateri človek je
bistroumen. Ona-le deklica je črnooka. Ti si krat¬
koviden. Ta obleka je novomodna. Zajec je brzonog.
Stari ljude so pogostoma brezzobi. Živad je neumna.
Strijc je že prilitem Kotel je bakren. Senene grablje
so lesene. Prstan je zlat. Verižica je srebrna. Srajca
je platnena. Miš ima vitko truplo. Noj ima hitre
noge. Vrabec ima sivo rujavkasto barvo. Krt ima
gosto dlako. Postrv ima bliščeče luske. Stari Slovani
so imeli pogansko vero.

a)  Prenaredite pridevnikove dopovedke v sarno-
stavnike v rodilniku ali v samostavnike s predlogom!

b)  Pri zadnjih 6 stavkih postavite namesto
dopovedka in dopolnila samostavnik v rodilniku s
pomožnim glagolom biti.

Glagol.

§. 68 .

Koliko naklonov je pomniti? (§§. 12., 14.) Kako
se izobražuje velelnik? (§. 13.) Kako razni deležnik?
§§. 14., 25.) Kako se razdeljujejo glagoli po pomenu?
Kako z ozirom na trpež djanja? (§. 24.) Katere oblike
se izobražujejo iz sedanjikovega debla, katere iz
nedoločnikovega ? (§. 25.)

Vrste glagolov.

a)  nes-e-em — nes-ti, pec-e-em — peč-i (pek-ti),
bi-j-em — bi-ti;

b)  dvig-nem — dvig-no-ti (dvig-ni-ti);

115

c)  gori-m — gor-e-ti, molči-m — molč-a-ti, sliši-m

— sliš-a-ti, bežim — bež-a-ti;

d)  hvali-m — bval-i-ti;

e)  (lela-m — del-a-ti, orje-m — or-a-ti, ber-e-m

— br-a-ti, se-je-m — se-ja-ti;

/) ku-pu-je-m — kup-ova-ti, kralju-je-m — kralj-
eva-ti.

Po tem, kako se glagoli glasijo v nedoločniku,
delimo jih na šest vrst. Samoglasnik ali zlog, ki veže
koren z nedoločnikovo priponko  ti, imenuje se vrstna
spona. Glagolov koren z vrstno spono daje nedoloč¬
nikovo deblo.

a)  Glagoli prve vrste pripenjajo priponko
ti naravnost h korenu ter se končujejo v seda¬
njem času na  em. Glagoli te vrste tedaj nimajo
vrstne spone .

b) Glagoli druge vrste imajo vrstno spono  no
(ni), v sedanjiku  nem.

c) Glagoli tretje vrste imajo vrstno spono  e,
za šumniki  a, v sedanjiku pa-iva.

d) Glagoli četrte vrste dobivajo vrstno spono  i,
v sedanjiku  im.

e) Glagoli pete vrste dolivajo vrstno spono  a,
v sedanjiku  am ali  em.

f)  Glagoli šeste vrste dobivajo vrstno spono  ova
(za mehkimi soglasniki  e vaj, v sedanjiku  ujem.

Povejte glagolom pod a—f nedoločnikovo in
sedanjikovo deblo!

8 *

116

85. naloga. Boleti, častiti, čutiti, darovati,
govoriti, greti, grizti, igrati, imenovati,  jezditi,
kazati, kopati, korakati, krenoti, kriti, kričati, ležati,
liti, loviti, meriti, mignoti, misliti, n a g n o t i, orati,
pasti, prati,  piknoti piti, plavati, premišljevati,
pričevati, reči, rediti, robiti, sedeti, streči, striči,
svariti, točiti, tresti, trgati,  trpeti, viseti, vladati,
vprašati, zinoti, želeti.

a)  Postavite te glagole v sedanjik! Povejte,
katere vrste je vsak glagol!

h)  Postavite zaznamovane glagole v vse naklone!

c)  Spregajte glagola: orjem, svarim!

d)  Poiščite osebkove glagole!

e)  Določite glagole v . . berilu po vrstnih sponah!

86. naloga. Snujte razširjene stavke z zaznamo¬
vanimi glagoli 85. naloge!

Nesestavljeni glagoli druge vrste so navadno
dovršniki, nesestavljenji glagoli ostalih vrst pa ne-
dovršniki.

Opomnja. 1. Sledeči glagoli II. vrste so po
izimku nedovršniki: ciknoti, drgnoti, gasnoti, ginoti,
rinoti, teknoti, toniti, utegnoti, venoti.

2. Dovršniki so naslednji glagoli I, IV. in V. vrste:
dam, dem (denem), ležem, padem, rečem, sedem, sežem,
vržem;  — kupim, pičim, počim, pustim, ranim, rešim,
skočim, stopim, storim, streli m, trčim;  — končam,
neham, jenjam, plačam, prodam, srečam.

87. naloga.  Poiščite izmed glagolov 85. naloge
dovršnike!

117

I. vrsta.

§. 69.

1. Pred-e-m — pres-ti (pred-ti), plet-e-m —
ples-ti (nam. plet-ti);

2. nes-e-m — nes-ti, griz-e-m — griz-ti ali gris-ti;

3. greb-e-m — greb-s-ti; sop-e-m — sop-s-ti,
plev-e-m — ple-ti;

4. peč-e-m (nam. pek-e-m) — peč-i, sež-e-m —
seč-i (nam. seg-ti);

5. (o)-žm-e-m — ože-ti, pn-e-m — pe-ti (nam.
pn-ti — napeti);

6. ml—m(e)l(j)-e-m, zr-e-m — zreti (nam. zr-ti);

7. zna-in — zna-ti, ve-je-m — ve-ti, kri-je-m
— kri-ti, ču-je-m — ču-ti.

Glagoli I. vrste pritikajo nedoločnikov o 'pri¬
ponko  ti neposredno enozložnim na soglasnik ali
samoglasnik se končujočim  korenom; zato se ta
vrsta imenuje korenska.

Po korenskem končnem glasu je ta vrsta razde¬
ljena na 7 razredov, koren se jim namreč končava
na: 1.  d ali  t, 2.  s ali z, 3.  b, p, v, 4.  g ali  k,
5. m ali  n, 6.  1 ali  r, 7. kak samoglasnik.

Opomnja.  Glagolom, katerim se deblo končava
na g ali k, stapljata se ta glasnika s t v nedoločniku
v č; v sedanjem času se pred e izpreminja k v č,
g v ž. D, t in z v deblu prehajajo pred naklonilom
ti v s; za b in p v deblu se pred ti vstavlja s.

Glagoli prvih treh razredov  se spregajo
po tem zgledu:

118

Sedanji čas.

Velelnik.

Deležniki.

Gl agolnik.

tako:

Sedanji čas.

Velelnik.

Deležniki.

Kor en: pred.

1. oseba ednine: pred-e-m; 3. oseba
množine; pred-o (predejo).

2.  osebe ednine: pred-i; 1 . oseba
množine: pred-imo.

a ^sedanjega časa: I.pred-e,II.pred-b-č,
a, e,

b)  tvorno preteklega časa: I. pred-
ši, II. pred-e-1, dla, o;

c)  trpno pi’eteklega časa: pred-e-n,
ena, o;

pred-en-je; nedoločnik:  pres-ti;
namenilnik:  pres-t.

Glagoli IV. in V. razreda  se
spregajo po zgledu korenov

pek in pn

1. os. edn.: peč-e-m, pn-e-m; 3. os.
mn.: pek-o (peč-e-jo); pn-o;(pn-e-jo).

2. os. edn.: pee-i, pn-i; 1. os. mn.:
pec-i-mo, pn-i-mo.

»^sedanjega časa: I.—, II.pek-6-č, a, e,
pn-e, pn-o-č, a, e;

b)  tvorno pret. časa: I. (s)pek-ši,
(raz)pen-ši, II. pek-e-1, kla, o, p 6-1, a,o;

c)  trpno pret. časa peč-e-n, ena, o,
(raz)pe-t,, a, o.

peč-e-n-je, (raz)pe-t-je; nedoloč¬
nik;  peč-i, pe-ti; namenilnik:
peč, pe-t.

Glagolnik.

119

O pom n j a. Glagol mo g ima v sedanjiku r
namesto ž; morem — mogo (morejo).

Glagoli  VI. in VII. se spregajo
po zgledu korenov

zr in kri

tako:

Sedanji čas.  1. os. edn.: zr-e-m, kri-je-m; 3. os.

mn.: zr-o (zr-e-jo), kri-j 6 (kri-j e-j o).
Velelnik.  2. os. edn.: zr-i, kri-j; 1. os. mn.:
zr-i-mo, kri-j-mo.

Deležniki.  a)  sedanjega časa: I. zr-e, kri-j-d,
II. zr-o-č, a, e, kri-j-o-č, a, e;

b)  tvorno pret. časa: I. (o)zr-ši,
(s)kri-vši, II. zr-1, a, o, kril, a, o;

c)  trpno pret. časa: zr-t ali zr-e-n,
a, o, kri-t, a, o.

Glagolnik.  (cvr-t-je) zr-e-n-je, kri-t-je; nedo¬
ločnik;  zre-ti, kri-ti ;namenilnik:
zre-t, kri-t.

88. naloga.  Spregajte glagole: padem, pletem,
grizem, dolbem, sopem, vržem, začnem, vzamem
(velelnik: vzemi), žanjem, zaprem, žrem, pojem,
vijem, čujem.

II. vrsta.

§. 70.

Glagoli  II. vstre se spregajo po tem zgledu:
Sedanjikovo deblo: dvign.

Nedoločnikovo „ dvign  o.

Koren?

120

Sedanji čas. 1. os. edn.: divgn-e-m; 3. osn. mn

O pom n j a. 1. Glagolom te vrste, ki pomenjajo
kako stanje, ni navaden deležnik trpno pret. časa;
zato ne pišite: zmrznen, useknen, ampak: zmrzel
(človek), usahel (usehel) (grm).

2. Pazite! Trpno pretekli deležnik se ne glasi:
dvigno-n, ampak: dvign-e-n.

80. naloga.  Spregajte glagole: pahnem, piknem,

Glagoli  III. vrste razpadajo na dva
razreda. V prvi razred  spadajo glagoli: štejem,
smem, grejem, spejem, urnem (imam). Ti se spregajo
kakor glagoli I. vrste sedmega razreda; glagol imam
se sprega tako:

Sedanji  čas. Im-a-m - v  im-a-jo: velelnik:
im-e-j — im-e-j-mo; deležnika sedanj ega časa:

121

imaje, imajoč: deležnika tvorno pret. časa:
I. —, II. imel,  a,  o; deležnik trpno pret. časa:
imet ali imen,  a,  o; glagolnik: imetje ali imenje;
nedoločnik: imeti;  namenilnik: imet.

Drugi razred obsega glagole, kateri
imajo vrstno spono e (za šumniki a),
v sedanjiku pa im.

Ti se spregajo tako :

Sedaujikovo deblo: želi.

Nedoločnikovo „ žele.

Koren  ?

Sedanji čas. 1. os. edn.: želi-m; 3. os. mn.: želč
(želijo).

Velelnik. 2. os. edn.: želi; 1. os. mn.: želimo.
Deležniki,  a)  sedanjega časa: I. žele, II. žele-č.

b)  tvorno pret. časa: I, (za)žele-vši.
II. želel;

c)  trpno pret. časa: žele-n.
Glagolnik.  žele-n-je; nedoločnik:  žele-ti;

namenilnik:  žele-t.

Opomnje.  1. Glagol vidim, -eti  se v velel¬
niku nadomestuje z glagolom: gledam -ati.

2. Glagol hoče m- hoteti  se sprega tako:
Sedanji  čas. hočem-hočejo (hote) ali čem-čejo (hte).
V e 1 e 1 n i k. hoti-hotimo.

Deležniki,  a)  sedanjega časa: I. hote (hte),
II. hoteč, a, e, (hteč);

b)  tvorno pret. časa: I. — II. hotel,
ela, o, (htel, a, o);

c)  trpno pret, časa: hoten, ena, o.

122

G 1 a g o 1 n i k. hotenje;  nedoločnik:  hoteti;
namenilnik: hotet.

Z nikalnico ne zrašča v nočem  (nečem).

5. Bogateti, zeleneti, črneti, zarudeti, rumeneti,
otemneti, drveneti, ostekleti itd. so začenjalni glagoli,
ter jim ne rabi trpno pret. deležnik; zato: ozelenel
travnik, ogorelo lice.

90. naloga.  Spregajte glagole: živim, trpim
vidim, ječim, tičim.

IV. vrsta.

§. 72.

Glagoli IV. vrste imajo vrstno spono
i, v sedanjiku im.

Spregajo se po tem zgledu:

Sedanjikovo deblo: hvali.

Nedoločnikovo „ „

Sedanji  čas. 1. os. edn.: hvali-m; 3. os. mn.:
hvali-jo (hvale).

Velelnik.  2. os. edn.: hvali: 1. os. mn.: hvali-mo.
Deležniki,  a)  sedanjega časa: I. hvale, II. hvale-č;

b)  tvorno pret. časa: I. (po)hvali-vši,
II. hvali-1, a, o;

c)  trpno pret. časa: hvalj-e-n, ena, o.
Glagolnik.  hvalj-e-n-je; nedoločnik:  hvali-ti;

namenilnik:  hvali-t.

O pom nje. 1. Glagoli IV. vrste privzemajo za
trpno pret. deležnik po odbitej nedoločnikovej konč-
hici pritiklino en, ena, o; pri tem se jim izpreminja

123

zadnji soglasnik s spomnim i, in sicer: di v j, ti
v c, sti v šč, si v š, zi v ž, li in ni v Ij in nj, ri,
če nima še druzega soglasnika pred seboj, v rj; za
ustniki b, p, m, v se vtika lj namesto sponinega i.

sponin i  popolnoma. N. pr.

— soj-en — sojen,

— omlač-en — omlačen,

— pušč-en — puščen,

— koš-en — košen,

— pokaž-en — pokažen,

— hvalj-en — hvaljen,
ranj-en — ranjen,
stvarj-en — stvarjen,
svarj-en — svarjen,
poostr-en — poostren,
odobr-en — odobren
ljublj-en — ljubljen,
utoplj-en — utopljen,
lomlj-en — lomljen,
polovlj-en — polovljen,
doj-en — do-jen,
uč-en — učen,
trešč-en — treščen,
suš-en — sušen,
množ-en — množen.

(Prim. glasoslovje §. 5.)

2. Nekateri glagoli se upirajo tem pravilom;
trpno pretekli deležnik glagolov: zapečatiti, izpriditi,
zmotiti se glasi: zapečaten, izpriden, zmdten.

124

Kako se razločujejo glagoli II. in IV. vrste v
trpno preteklem deležniku?

91. naloga.  Spregajte glagole: raniti, učiti,
stisnoti!

V. vrsta.

§. 73.

Glagoli V. vrste imajo vrstno spono a, v seda¬
njiku am ali em; dele se na štiri razrede.

Prvi razred obsega glagole, ki
obdržujejo a po vseb izpremembak;
spregajo se po tem zgledu:

Sedanjikovo deblo: plava.

Nedoločnikovo „ „

Sedanji  čas. 1. os. edn.: plava-m; 3. os. mn.:
plava-jo.

Velelnik.  2. os. edn.: plava-j; 1. os. mn.:

plava-j-mo.

Deležniki,  a)  sedanjega časa: plavaje, II. pla
va-jo-č;

b)  tvorno pret. časa: (pre)plava-vši,
II. plava-1;

c)  trpno pret. časa! plava-n, ana, o,
G1 a g o 1 n i k. plava-n-je; n edoločnik:  plava-ti;

namenilnik:  plava-t.

. Drugi razred obsega glagole, ki se v
sedanjiku končavajo naem;  spregajo se tako:
Sedanjikovo deblo: klici.

Nedoločnikovo „ klica.

Sedanji  čas. 1. os. edn.: klič-e-m; 3. os. mn.:
klič-o (klič-e-jo).

— 125 —

Velelnik. 2. os. edn.: klič-i; 1. os. mn.: klič-i-mo
Deležniki, a)  sedanjega časa: I. klič-e, kličro-e;

b)  tvorno pret. časa: I. (po)klicavši
II. klica-1;

c)  trpno pret. časa: klica-n, ana, o.

Glagolnik: klica-n-je ; nedoločnik:  klica-ti;

namenilnik:  kliea-t.

O p o m n j a. Pred sedanjikovim em se deblo mnogo¬
vrstno izpreminja: 1. goltniki k, g, h in sikavci c, z, s
prehajajo z i v sorodne šumnike č, ž, š, sk pa v šč; n. pr.

Jok-a-ti —joki-e-m — joč-em, klic-a-ti — kličem,
dih-a-ti — diš-em, pis-a-ti — piš-em, isk-a-ti, — iščem.

2. Pred em prehaja di v j, tipa v e; n. pr. glod-a-ti

— glodi-em — gloj-em, met-a-ti — meti-em — meč-em.

3. Za ustniki b, p, m, v se pred em vtika lj
namesto-i; n. pr. zib-a-ti — zibi-em — ziblj-em,
kop-a-ti — kop-lj-em, drem-a-ti — drem-Ij-em, dev-a-
ti — dev-lj-em.

4. V ta razred spadajo tudi glagoli: kl-a-ti —
koli-em—koljem, or-a-ti — ori-em — orjem, sl-a-ti

— (po)šljem, stl-a-ti — steljem.

Opomnja.  Glagoli tega razreda se pregibljejo
tudi po zgledu prvega razreda; vedno po zgledu
„ klicati “ se spregajo zgoraj pod 4 imenovani glagoli,
dalje glagoli, katerim se nedoločnikovo deblo končava
na ca, za, sa, in glagoli: iskati, lagati, metati; n. pr.
dih-am ali diš-em, jok-am ali joč-em, zib-am ali ziblj-em.
Tretji razred obsega glagole:

Ber-e-m — brati, per-e-m — pra-ti, žen-e-m —
gna-ti, zov-e-m — zva-ti, žg-e-m — žgati, tk-e-m
(tk-am) — tka-ti.

126

Sedanjikovo deblo: per.

Nedoločnikovo „ pra.

Sedanji čas. 1. os. edn.: per-e-m; 3. os. mn.:
per-o (per-e-jo);

Velelnik.  2. os. edn.: per-i; 1. os. mn.: per-i-mo;
Deležniki,  a)  sedanjega časa: I. per-č, II. per-6-č;

b)  tvorno pret. časa: I (o)pra-vši,
II. pra-1;

c)  trpno pret. časa: pra-n, ana, o.

Glagolnik:  pra-n-je; nedoločnik:  pra-ti;

namenilnik:  pra-t.

Četrti razred obsega glagole, katerim se nedo¬
ločnikovo deblo končava na  a, sedanjikovo pa na
samoglasnik:

n. pr. bljuva-ti — blju-je-m, kljuvati — klju-je-m,
kova-ti — ku-je-m, pljuva-ti — plju-je-m, rova-ti —
ru-je-m, seja-ti — se-je-m, sija-ti — si-je-m, smeja-ti
se — sme-je-m se, trova-ti — tru-je-m, ščuva-ti —
šču-je-m.

Sedanjikovo deblo: ku.

Nedoločnikovo „ kova.

Sedanji  čas. 1. os. edn.: ku-je-m,

3. os. mn.: ku-j-o (ku-je-jo),
Velelnik.  2. os. edn.: ku-j,

1. os. mn.: ku-j-mo.

Deležniki,  a)  sedanjega časa: I. ku-j-e,

II. ku-j-o-č;

b)  tvorno pret „ I. (s-)kova-vši,

II. kova-1;

c)  trpno „ „ kova-n, ana, o.

127

G1 a g o 1 n i k: kova-n-je ; nedoločnik:  kova-ti;
namenilnik;  kova-t.

Opomnja:  1. Glagol dajati  se sprega v seda¬
njiku ali po 1. ali po 4. razredu te vrste; zato
daja-m ali da-je-m.

2. Poleg oblik: blju-je-m, klju-je-m itd. so na¬
vadne tudi; blju-va-m, klju-va-m itd.

92. naloga.  Spregajte glagole: pitam, zibljem,
žgem, sejem!

ti. vrsta.

§. 74.

Glagoli te vrste dobivajo vrstno spono  ova (za
mehkimi soglasniki  evaj, v sedanjiku  -ujem.
Sedanjikovo deblo: daru.

Nedoločnikovo „ darova.

Sedanji  čas. 1. os. edn.: daru-je-m,

3. os. mn.: daru-jo (dar-u-je-jo).
Velelnik.  2. os. edn.: daruj,

1. os. mn.: daru-j-mo.

Deležniki,  a)  sedanjega časa: I. daru-je,

II. daru-jo-č;

bj  tvorno pret. „ I. (po)darova-vši,
II. darova-1;

c)  trpno „ „ darovan, ana, o.

Glagolnik:  darova-n-je, nedoločnik:  darova-ti;
namenilnik:  darova-t.

93. naloga.  Spregajte glagole: prepisujem,
plačujem, varujem verujem!

Glagoli: biti, iti, dati, jesti, vedeti  imajo posebno sprego, in sicer:

128

05

>

S? CŽ

05 05 -05
> P>- >

05 05

> >

' S

i m  ni
05 05 05
> > >

'■S

05

>

rt >02

I I

05 05 -05

05 ©

-O

n=3

rt

>o

rt

rt

'rt

O

co

-05

ni

rt

ni

-O
i ri
I M ,
Oj  rt crt
ii i


<D

>

e

s

•<S>

rt

r rt

05

Sg ©

a *«- 3

05 05
ni

© _

i -o

'sj

. 02 ni


'■3

o

rt

(TO

Dvojina.

os. bod-i-va, ve id-i- da-j- je-j ved-i- | va, ve

„  bod-i-ta, te id-i- da-j- je-j ved-i- j ta, te

Množina.

129

P c6
o\

Slovenska

© ©

P

>©

P

bc

©

s  ^

ni

>©
-O O

I I

ni ni
o ©

ni _r

ni
' ©

P< p  , Pj

P

ni

©

ec

P

p

• rH

P

>N

©

P

O ©
P P

P

i

©

i

ni

©

. ©
P *T 5
P P
P P P
ni —h  '"i
©

° 'OD
P «3

© ~


P

i

©

P

P

©

Sh

P-


P<

slovnica.

Nedoločnik.

bi-ti iti da-ti jes-ti vede-ti

Namenilnik.

(izne)bi-t — da-t jes-t ved-e-t.

130

Opomnja  1. Sestavljenke s pomožnikom biti,
namreč: dobiti, iznebiti, prebiti, zabiti se pregibljejo
navadno po IV. vrsti, samo da se glagolu prebiti
trpni deležnik glasi: prebit, a, o.

2.  Glagolu iti se glasi prihodnik: pojdem, poj-
deš itd., ki ima tudi svoj pravilni velelnik: pojdi.

Druge sestavljenke: dojdem (doidem), izidem,
najdem, poidem preidem, pridem, snidem se, zajdem
ali zaidem — ravnajo se popolnoma po zgledu iti.
Zato se jim glasi pretekli deležnik I.: došedši, iz-
šedši, našedši, sešedši se itd.; in II.: došel, našel,
pošel, prešel, sešel, zašel.

Razločujte pojdem in poidem! (Živež poide.)

3. Kadar se glagol jem sestavi s predlogom s,
dobiva zarad ložje izreke n namesto j; snem —
snesti — snedel.

4. V sestavah se glagolu ved velenik poleg
pravilnega vedi glasi tudi: vej; n. pr. zapovedi ali
zapovej.

94. naloga.  Spregajte glagole: dobiti, najti
sniti se, zvedeti.

Dovršni in nedovršni glagoli.

§. 76.

a)  Stiskam — stisnem, suvam —sunem; nesem
— odnesem, učim — naučim;

b)  rečem — izrečem; kupim — nakupim;

c)  strelim — streljam, požrem — požiram;

d)  udarim — bijem, ujamem — lovim?

131

e)  grem — liodim — hojevam, nesem — nosim
— noševam.

a) Iz nedovršnika se napravi dovršnih, ako se,
kjer je mogoče, postavi v drugo vrsto, ali ako se v
izvirnej obliki sestavi s predlogom.

b) Doveršnik ostane nedovršnih tudi po sestavi
s predlogom.

c) Dovršnih dobi nedovršni pomen, ako se po¬
makne v višjo vrsto, da se na glasu okrepi ali da
se podaljša.

d) Nekateri glagoli imajo posebne oblike za
dovršni in za nedovršni pomen.

e) Nedovršniki so: 1.  vršilni, ki znanijo sploh
trpež djanja; 2.  opetovalni, ki kažejo večkratno
djanje, 3.  ponavljalni, ki naznanjajo, da se opeto-
vano djanje zopet in navadno godi in pogosto ponavlja.

95. naloga.  Pretvorite sledeče glagole v dovrš-
nike: vlečem, predem, vijem, grabim, sekam, slišim,
kličem, trgam, berem, klečim, delam, lovim, pijem,
jčm, lomim, ženem, letim. N. pr. izvlečem, pokleknem.

96. naloga.  Pretvorite sledeče glagole v ne-
dovršnike: izgovoriti, ogledati, ozreti, zmrznoti, skočiti,
pahnoti, pokriti, prekleti, pihnoti, vzdignoti, končati
plačati, prodati. N. pr. izgovarjati.

97. nalog  a. Razločujte dovršnike od nedo-
vršnikov: storiti, delati, udariti, ujeti, metati, obljubiti,
reči, biti, obetati, govoriti, praviti, vreči, loviti.

98. naloga,  a)  Postavite sledeče glagole v
VI. vrsto: zadelati, povprašati, obrezati, napolniti,
obiskati, izplačati, srečati, premagati, obdela vati;

9 *

132

b)  sledeče postavite v V. vrsto: iznesti, napojiti,
očediti, razcvesti, požreti, prikloniti, užiti, naviti,
ogreti, pihnoti, pahnoti, odpustiti, sesti, odpreti, ošteti,
umreti, napeti, mahnoti, stegnoti, sklenoti (sklepniti),
ponoviti;

c)  sledeče postavite v V. in VI. vrsto: vrnem,
priporočim, premislim, okopljem.

Baba dovršnih in nedovršnih glagolov.

§. 77.

a)  Cirkniško jezero se vsako leto posuši.  Roka
roko umije. — Ustavi  se kmalu kolo življenja. Jaz
pojdem  v Ljubljano. (Dolgo smo imeli lepo vreme);
na enkrat nam oblak nebo skrije.

b)  Hlapec obrača  seno. — Vino razvese¬
ljuje  človeku srce. Začnite se obuvati!  Nehajte
pisati!  — Okno gre odpirat.  — (Odpri okno!)
Ne odpiraj  okna!

a)  Dovršuiki v sedanjiku nam služijo:

1. k e d a r pripovedujemo da se godi
večkratno djanje vsakokrat posebe,
ali daje  vsak čas enako veljavno, po¬
sebno v pregovorih;

2. kedar naznanjamo s sedanjikovo
obliko p r i h o d n o djanje, to pa zlasti
pri glagolih, ki so sestavljeni s pred¬
logom po ter pomenjajo kako premikanje;

3. poleg n e d o v r š ni k o v, kedar kako
preteklo dogodbo v sedanjost pomak-

— 133 -

nemo, da se nam bolj živo pred oči
postavi.

b)  Nedovršniki nam služijo.

1.  k e dar odgovarjamo vprašanju:
kaj delaš?

2. k e d a r zaznamujemo večkratno
ali ponavljajoče se djanje;

•3. k e d a r je v stavku eden izmed
glagolov:  jeti, začeti, pričeti, jenjati, nehati;

4 .  za namenilnik po glagolih pre¬
mikanja;

5.  pri nikalnem velelniku.

99. naloga. Kaj hočeš danes popoldne delati?
Danes hočemo se počivati. Ali se še niste spočili
od včerajšnega pota? Solnce vsak dan priplava izza
gor. Počasi se daleč pride. Človek veliko pretrpi na
svetu. Preoster nož se hitro skrha. Sladko spanje
razpodi človeku tužne misli. V nedeljo pojdem v cer¬
kev. Vse veselje v kratkem mine. Jaz te opomnim,
ko bi ti pozabil. Bog plačuje in kaznuje. Žito jame
polegati. Sadje je jelo dozorevati. Solnce vzhaja in
zahaja. Žaba ni nehala napihovati se. Otroci so šli
jagod nabirat. On se pride obuvat. Vzdigni to breme!
Ne vzdiguj pretežkega bremena! Povej to povest
materi! Nepravi  materi te povesti. Hlapci prijezdijo,
konje napajat. Deklice pripojejo na polje žet.

a)  Poiščite dovršnike in nedovršnike ter povejte
pri vsakem, zakaj se rabi.

b)  Storite pi’av tako pri glagolih v . . . berilu!

— 134 —

Velelnik.

§• 78.

Mladi starega spoštuj! Dete, ne se bati!  Danes
mi ne boš delal.  Lice naj bo živo ogledalo tvojih
misli.

Velelnik se nadomestuje:

1. z nedoločnikom, 2. s prihodnim časom, 3. z
Velelnikom, da se povelje izreče v prijaznejšej in
menj osornej obliki.

100. naloga.  Namestuje velelnike z drugimi
oblikami: Bratec, ne jokaj se! Ubogaj me! Nikdar
ne obkladajte šibkih otrok s težkim delom! Ne prise¬
gajte po krivem! Ne nosi zamere v svojem srci!
Bog obvaruj naša polja pogubne toče! Zdravi ostanite!

Trpna oblika.

§. 79.

Katera oblika je trpna?

a) Trpno obliko nadomestujemo najraje z gla¬
goli tvorne oblike, zlasti takrat, kedar imenujemo
osebek, ki kaj dela in katerega djanje prehaja na
kak predmet.

b) Kedar pa maznanjamo, da osebek ne dela
sam, marveč da neko tuje djanje tako rekoč trpi,
pa ne imenujemo osebe ali reči, od katere to djanje
izhaja, tedaj umerimo glagolu trpni pomen.

Samo prehodne glagole moremo devati v trpno
obliko ; to pa:

1. če se jim pridene povratni zaimek  se,

2. če se trpno preteklemu deležniku doda pomož-
nik „biti“.

101. nalo  ga. Dekla peče kruh. Vinogradnik sadi
trto. Kmetič znaša snopje na ramah. Fantič je kruh.
Danes plešejo svatje. Nekemu kmetu je tat po noči
ukradel najboljšega konja. Gospodar seje zrnjiče s
pestjo. Ljudje molijo v cerkvi.

a)  Izpremenite te stavke v trpne s pomočjo
povratnega zaimka! (Osebek tvornega stavka izpu¬
ščajte!)

b)  Postavite trpne stavke v pretekli in prihodni čas!

102. naloga,  a)  Snujte stavke v sedanjem,
preteklem in prihodnem času s temi deležniki:

klican, vabljen, tepen.

b)  Poiščite iz 80. in 81. naloge stavkov v trpnej
obliki.

c) Dopolnilo.

§. 80.

Kaj je dopolnilo? Kateri govorni razpoli se
rabijo za dopolnilo? V katerih sklonih utegne biti
dopolnilo.

a)  Vadi se pisati  (pisanja)! Sila uči m o 1 i t i
(molitev). —

b)  Dete še ne more h o d i t L- Ali mi
u te g nete pokazati  pot ? Ali sm e m s k a k a t i
po travniku? Tega oblačila nečem nositi. Jaz
moram delati.  Daj  se  očetu poučiti.

136

a) Za dopolnilo nam rabi tudi nedoločnik.

b) Kedar pa je nedoločnik v zvezi z glagolom
morem ali  utegnem, smem, hočem (nečem),
moram, dam, tedaj nedoločnik ni dopolnilo, marveč
dopovedek, oni glagoli pa vezita.

103. naloga.  Gospodu kaže molčati. Pes pomaga
lovcu loviti. Dal sem si napraviti novo suknjo. Slišim
zvoniti. Hišo mora zidati mož. Zemlja ne more več
popiti obilne vode. Popotnik ne ve kam obrniti se.
Strahov se bati je nespametno. Ne utegnem nikamor
iti. Ne dovoli bolniku jesti težkih jedil. Razumeti
resnice božje je dar božji. Lenuh neče delati. Upam
se nekaj počiti. Ne daj se zapeljati v slabo društvo.
Sram te bodi brez dela postopati! Brez dela posto¬
pati je vsacemu sramota. Spartanci so znali z malo
besedami mnogo povedati. Spartanci se niso smeli
razvaditi z nasladnimi jedili.

Poiščite nedoločnike:

a)  ki so osebki, b)  dopovedki, c)  dopolnila.

d) e) Prilastki in določila.

§. 81.

Kateri govorni razpoli služijo v prilastke? Koli-
kero določil je razločevati? S katerimi besednimi
plemeni se izrazujejo?

104. naloga,  a)  Izpišite prilastke iz 104 naloge!

b)  Razločujte v. 45. in 46. nalogi dopolnila od
določil.

137

Besedni red v golem in v razširjenem
stavku.

§. 82 .

a)  Jabolko visi. Razvada  je bolezen.
Vriskam. Daj mi kruha!

b)  Učitelj hvali  učenca. Očetov blagoslov zida
otrokom  hiše. Smrt ozdravi človeka vseh
bolečin.

c)  Materina beseda je pravo zrcalo
vsakega ljudstva. Otroci naj bodo podpora
staršem (staršev). Ljubezen  do očetnjave  je
Avstrijancu kinč.

d)  Ti si ga poslušal. On gaje  poslušal.

e)  Dobro mu je. Je li to resnica?

f)  Fant n e piše lepo.  To ne  bi  bilo prav.

g)  Popotniki  smo na zemlji. Med cvetje
se skrivajo tudi strupene kače.

Vrsta ali red, po katerem se vrste besede v
stavku, imenuje se  besedni red ali  besedosledje.

a)  Osebek stoji navadno na prvem
mestu, do povedek pa na drugem; vezilo
ali kopu la se devlje med osebek in
dopovedek. Kedar je osebek v glagolu
skrit, stopi glagolov dopovedek na
prvo mesto.

b)  Dopolnila se devajo za tisto besedo,
katerej so dodana v dopolnovanj e; dajal-
nikovo dopolnilo stoji pred tožilnikovim,
tožilnikovo pred rodilniko vim.

138

c)  Pridevnikovi prilastki st oj d
pred svojim imenom, samostavnikovi
pa za njim.

d)  Krajša breznaglasna oblika oseb¬
nih zaimkov (me, te, se, ga, je, mi itd.)
stoji sploh med pomožnikom in glago¬
lom ali med osebkom in dopovedkom;
samo sedanjikov pomožnik 3. edninske
osebe je in pa oblike bom, boš, bo imajo
breznaglasne osebne zaimke vedno
pred seboj.

e)  Breznaglasnice (sem,  si,  je  itd.,
bom, boš itd., čem,  češ  itd.),  besedica bi in
krajše oblike osebnega zaimka ne za¬
čenjajo stavka; glagol sem stoji na
prvem mestu le takrat, k e d a r mu sledi
vprašalni li ali k e d a r ni pomožnik.

f)  Nikalnica ne stoji vselej pred
svojim glagolom ter odrine načinovno
določilo za glagol; k e d a r se snide z
besedico bi, stopi navadno pred njo.

^jKedar se glavna miselne opira
na osebek, ampak na kateri drugi stav¬
kov člen, stopi ta na prvo mesto.

C. Zloženi stavki.

§. 83.

Smrt kosi. Smrt kosi vse od kraja. — Smrt ne
pokosi le starosti, ampak smrt postreli tudi mladino-
Smrt kosi, a nikdar ne izbira. Lažnjivcu nikdo ne

139

verjame; vrh tega se lažnjiva usta tudi Bogu studijo.
Kdor laže, temu nikdo ne verjame. Pomlad je lep
čas, katerega ima vsak rad zato, ker nam prinaša
mnogo veselja.

Stavki so ali enoviti (prosti) ali zloženi; eno¬
viti stavki so ali goli ali razširjeni.

Zložen stavek je sestavljen iz dveh ali več enovi¬
tih stavkov, ki so zvezani v eno celoto. Stavek, ki
sestoji samo iz dveh stavkov, je enovito zložen stavek.

Deli zloženih stavkov so ali  glavni (samostal-
ni), ali pa glavni z  zavisnimi (stranskimi) stavki.

Glavni stavek pa je vsak stavek, kateri sam oh sebi
dopoveduje celo misel, ter je sam oh sebi razumljiv.

Zavisni stavek pa je tak stavek, kateri samo z
glavnim stavkom vred izrekuje polno misel.

V eno celoto zbrani stavki morajo se glede
obsežka strinjati; stavki zelo drugačnih misli se ne
morejo zlagati.

105. naloga.  Kopriva ne pozebe. Sloga je od
Boga. Vrana vrani oči ne izkljuje. Kokoš vse razbrska;
enako dela zapravljivka. Sanj je laž;  a Bog je istina.
Jabolko ne pade daleč od jablani. Človek kaže v
mladosti, kaj bo v starosti. Sreča je opotočna. Kdor
dolgo izbira, (ta) izbirek dobi. Pomislite, da je
minljivo vse na svetu. Da Bog za nas skrbi, to nas
tolaži vse žive dni.

a)  Razločujte, so li ti stavki enoviti, ali zloženi!

h)  Poiščite v zloženih stavkih glavne stavke!

140

1. Enovito zložen stavek.

a) Priredje.

§• 84 .

Človek obrača, Bog obrne. Steblo se posuši, in
zrno dozori. Niti bodi med, niti bodi jed (strup)!
Bog ne gleda besed, ampak on gleda sreč. Vsa te¬
lesa so težka; zato pada tudi najmanjši prah k tlom.

Zložen stavek, ki sestoji iz samih  glavnih
stavkov, je  priredno zložen stavek ali  priredje.
Iz dveh glavnih stavkov sestoječe priredje se imenuje
enovito priredje.

Glavna stavka se ali brez veznika postavita
drug poleg drugega, ali pa ju veže kak veznik.

Razmerje med glavnima stavkoma je trojno: ali
sta sorodnega, ali protivnega pomena, ali pa izreka
eden vzrok veljavnosti drugega.

Priredje je tedaj ali  vezalno, protivno ali
sklepalno zloženo.

Vezalno priredje.

§. 85 .

Vezalno priredje se združuje ali
brez vezi, ali po teh veznikih:  in (i), (pa)
in pa, ter, tudi, ali, ne le-ampak tudi, ne samo-ampak
tudi, ne le-temveč tudi, ne-ne, ni-ni, niti, tako-
kakor, potem, potlej, na to, v tem, vrh tega, napčsled,
zdaj - zdaj, nekaj - nekaj, nekoliko - nekoliko, včasih-
včasih, namreč, zlasti, posebno (sosebno, osobito).

141

Stavka vezalnega priredja se ločita
drug od drugega z vejico; če sta daljša,
deva se med nju podpičje.

O p o m n j a.

1. Pred veznikom In in pri vseh podvojenih vez¬
nikih stoji tudi med daljšima stavkoma samo vejica.

2. Kateri vezalni vezniki se rabijo tudi kot
prislovi ?

106. naloga.

Zvežite sledeče enovite stavke po dva in dva
v enovita priredja:

Dežuje. Solnee sije (zdaj-zdaj). — Ne prevzemi
se v sreči! Ne ponižuj se v nesreči! (Niti-niti.) —
Naša zemlja ima podobo krogle. Druga nebesna
telesa so okrogla (tudi). — Mraz me trese. Vročina
me kuha (včasih-včasih). — Prepelica se hrani
s semenjem. Črvi so ji po godu (ne le-ampak tudi).
— Raca je plavarica. Trije prednji prsti so zvezani
s plavno pečico (namreč). — Krompir je kruh ubož¬
cem. Gospoda ga rada je (tudi). —

Protivno priredje.

§. 86 .

Duša je neumrjoča, telo pa je umrjoče. Sanj je
laž, a Bog je istina. Zajec še dosti dobro voha; samo
vid mu nič kaj posebno ne služi.

Protivno priredje se združuje ali
brez vezi, ali po teh le veznikih:

a (ali), pa, pak, toda, le, samo, vendar, ne-ampak,
ne-nego, ne-temveč, ali-ali, sicer, drugače, inače.

Stavka protivnega priredja se
ločita drug od drugega z vejico; kedar
sta daljša, deva se med nju podpičje.

Opomnja.  Veznik ali je protiven, če se dž,
zameniti z a, vezalen pa, ako se more zameniti z in.

107. naloga.  Zvežite sledeče enovite stavke
v enovita priredja:

Volja je dobra. Meso je slabo (a). — Žetev je
velika. Delavcev je malo (a). — On dela. Ti roke
križem držiš (pa). — Vse na svetu se stara. Narod
vedno živi (le). — Vse nas zapusti v smrti. Dobra
dela gredo z nami (samo). — Bog ne gleda besed.
On gleda srce (ampak). — Ne hodi med slabe
tovariše! Drži se pridnih (temveč)! — Dolgo sem
te opominjal. Zastonj je bila vsaka beseda (vendar).
— Grmi. Zemlja se trese (ali-ali). Hitro ubogaj!
Šiba bode pela (sicer). — Poboljšaj se! Iz tebe ne
bode prida (drugače). —

Sklepalno priredje.

§. 87.

Varujmo se grehov; grehu kazen za petami
bodi. Ob budej uri ni hitro voziti se; kajti za vetrom
rad potegne blisk.

Sklepalno priredje se združuje
ali brez vezi, ali po teh le veznikih:
zakaj, kajti, zato, zatorej, zarad tega (zategadelj),
vsled tega, tedaj, saj.

143

Stavka sklepalnega priredja se
ločita s podpičjem.

Veznikom, ki vežejo glavne stavke
v priredja, pravimo priredbeni vezniki.
(§. 65.) Kateri so ?

108. naloga. Zvežite sledeče stavke v priredja:
Oči so božji dar. Oči moramo skrbno varovati (zato).

— Kanja rada preži na miši. Po nekaterih krajih
pravijo kanji mišur (zarad tega). — Zrak se v prav
velikej daljavi vidi višnjev. Nebo je višnjevo (vsled
tega). — Čestokrat nastane iz iskrice silen požar.
Z ognjem je previdno ravnati (torej). — Z barometrom
merimo le zračni tlak. Vremenik ni zanesljiv
vremenski prerok (zato). — Počakaj! Nisi voda (saj).

— Delajte pokoro! Ura smrti ni znana (zakaj).

109. naloga.  Z vodo si kuhamo jedila; voda
nas tudi ozdravlja mnogih bolezni. Sava se izteka
v Donavo; Soča pa se izliva v jadransko morje. Pes
se zbudi pri najmanjšem šumu; kajti njegovo spanje
je lahko. Glavno svojstvo vsakega psa je zvestoba;
zaradi tega je pes človeku med vsemi živalimi naj¬
ljubši tovariš. Prešič je sicer nesnažen; vendar je
njegova korist prav velika. Na naj višjih gorstvih ne
raste niti drevje, niti ne more ondi nobena žival
živeti. Miši so škodljive; zatorej jim nastavljamo
pasti. Pludobni beži, pravični pa je neprestrašen.
Puranom je všeč vsaka piča; najbolj jim ugaja menda
koruza. Lep je božji svet, gora mu je cvet. Votlo
v turnu klenka bron, smrtno pesem poje zvon.

144

Priden človek ima kruha; glad mori samo lenuha.
Povsod je božja zemlja; ali dom je vsakemu naj¬
milejši. Duša naša ne umrje; ona bo vekomaj živela.

a)  Razločujte vezalna, protivna in sklepalna
priredja!

b)  Razložite glavne stavke po stavkovih členih,
a povejte naprej pri vsakem, je li gol ali razširjen!

b) Podredje.

§. 88 .

a)  Prosilec  nosi zlata usta. Kdor  prosi, ta
nosi zlata usta.

b)  Bog nam pomaga.  Bog je (tisti), ki nam
pomaga.

c )  Zvesto izpolni obljubo.  Zvesto izpolni (to),
kar si obljubil.

d)  Pognojena  njiva je plodovita. Njiva, ki
se je pognojila,  je plodovita.

e)  Po storjenem delu  počivaj! K e d a r
si delo storil,  počivaj.

Zložen stavek, ki sestoji iz glavnega in zavis-
nega stavka, imenuje se (enovito)  podredje.

Zavisnik stoji pred glavnim stavkom ali za
njim ter se od njega loči z vejico. Kedar pa stoji
sredi glavnega stavka, ima vejico pred in za seboj.

Zavisnike vežejo z glavnimi stavki:

1. oziralni zaimki, 2. vprašalni prislovi, 3. pod-
redbeni vezniki: kjer, kjer koli, kamor, koder;  —
kedar, ko, dokler, od kar, predno, kakor hitro,  —

145

kakor, kakor  — tako, kolikor  — toliko, nego, čim-
tem, ker, če, ako, da, samo da, da-si, da-si tudi (§. 65).

Z zavisnim stavkom nadomestujemo člene glavnega
stavka; zato razločujemo osebkove, dopovedkove, do-
polnkove, prilastkove in prislovne zavisnike.

Ponavljajte nauk o oziralnih zaimkih!

110. naloga.  Kdor ne napreduje, ta zaostaja.
Kar se v mladosti naučimo, to najložje pomnimo.
Kdor za smolo prime, osmoll se. Zdravi ne ve, kako
je bogat. Ne pozabi dobrote, katero ti je kdo skazal.
Kedar pije ena gos, pijo tudi druge. Cim višje kdo
stoji, tem nižje more pasti. Domovina je kraj, kjer
je naša zibel stala. Kdor je v malem zvest, njemu
se da veliko v pest. Dokazano je že zdavnaj, da je
zemlja okrogla. Ako hočemo veliko let šteti, moramo
od mladih nog zmerno živeti. Tudi sovražnika je treba
poslušati, kedar resnico govori. Kdor neče, kmalu
najde izgovor. Železo je treba kovati, dokler je vroče.
Komur prerano zvoni, tisti še dolgo živi. Toliko si
mora vsak človek usta odpreti, kolikor si upa požreti.
Vsak ve, kje ga črevelj tišči.

a J  Poiščite najprej glavne stavke, potem pa
zavisnike!

b)  Poiščite besede, ki vežejo glavne stavke z za-
visniki, ter povejte, so li podredbeni vezniki, oziralni
zaimki ali pa prislovi.

111. naloga.  1. Kedar žalost do vrha prikipi,
že veselje se glasi. 2. Čas beži, bližje prihaja pol¬
nočna ura. 3. Zopet se vrata odpro, in taisti starček

Slovenska slovnica.

146

stopi v izbo. 4. Da se resnica prav spozna, treba je
čuti oba zvona. 5. Kdor na zadnje pride, ta dobi
kosti. 6. Kjer je obilnost, tam je presilnost. 7. Starček
svari plesalce, ganljive so bile njegove besede. 8. Čast
je ledena gaz, ki hitro zvodeni. 9. Gorje vam bode,
ako moram pipo odpreti. 10. Teh besed še ni izgovoril,
in vsi zaženo krohot. 11. Dobro vemo, da se šališ.
12. Česar oko ne zagleda, to srcu ne preseda. 13. Tisti
mi je brat, kateri bi mi storil dobro rad. 14. Kakor
hitro je ura polnoči odbila, nastane hipoma strašen
vihar. 15. Grom, kakor bi se svet podiral, hrumi
trumi divjih plesalcev na ušesa. 16. Druhal nesrečnih
veseljakov beži na višine; a deroči valovi jih hitro
dohite. 17. Ni ga bilo nobenega, ki bi ne bil žalostno
poginil. 18. Drugo jutro potihne vihar; vendar voda
je vedno naraščala. 19. Ta voda, katerej se pravi
celovško jezero, ostala je do današnjega dne. 20. Smrt
vse omaja, nje kosa kosi od kraja.

Razločujte priredja od podredij!

Osebkovi zavisniki.

§. 89.

Lažnjivec  ne najde vere. Kdor laže,  (ta)
ne najde vere. Kdor za smolo prime,  osmoli
se. Dobro živeči  dolgo živi. Dolgo živi, kateri
dobro živi. Dobro  se samo hvali. Kar je dobro,
(to) se samo hvali. Izpolnovanje božjih
zapovedi  je prava pot do Boga. To je prava pot
do Boga, da izpolnujemo božje zapovedi.

147

Zavisniki, ki namestujejo osebek glavnega stavka,
imenujejo se osebkovi. Osebkovi zavisnik odgovarja
vprašanju: kdo? ali kajf

Z glavnim stavkom ga vežejo:

1. oziralni zaimki (kdor, kar, kateri, ki) ;

2. kateri podredbeni veznik, najčešče  da.

V gla vnem stavku stoji pogostoma ali se pa more
v mislih dodati kak kazalnik. Včasih se da osebkovi
zavisnik zopet izpremeniti v osebek glavnega stavka
Stavkom, katere veže kak oziralni zaimek, pravimo
tudi oziralni.

Opomnja. Včasih se ozira oziralnik kar  na ves
glavni stavek. N. pr. Prijatelj me je obiskal, kar  me
je zelo veselilo. Taki stavki so nepravi oziralni stavki.

112. naloga. Delavec zasluži plačilo. Miroljubni
se ogiblje prepira. Pogumni zmaga. Slepec ne more
slepca voditi. Škoda izmodri človeka. Otrokom se
spodobi uljudnost. Lenuh sam sebi čas krade. Malo¬
priden gospodar čredi vodo kali. Dobrotnik ubogim
je Bogu mil. Okroglost naše zemlje je že dolgo
znana.

a)  Pretvorite te enovite stavke v prodredja z
osebkovimi zavisniki!

6jPoiščite osebkove zavisnike v 110.in 111.nalogi!

113. naloga.  On mnogo potrebuje. On nikoli
ni srečen. — On ljubi resnico. On resnici ne maši
ušes. — Ni se storilo. Ni se zvedelo. — On hoče
iti na Dunaj. On naj pusti trebuh zvunaj. — On
dolgo izbira. On dobi izbirek. — Kača ga je piknola.
On se boji zvite vrvi. — On skriva ukradeno blago.

10 *

148

On je tudi tatvine deležen. — On se boji trna. On
ne bode natrgal rož. — On hoče visoko priti. On
mora trden v glavi biti. — On ni z menoj. On je
zoper mene. — Solnce stoji. To je gotovo.

Izpremenite te enovite stavke v podredja z oseb-
kovimi zavisniki!

N. pr. Kdor mnogo potrebuje, ta nikoli ni srečen.

Dopovedkovi stavki.

§. 90.

Bog nam pomaga. Bog je, ki nam pomaga.
Lažnik resnico zavija.  Lažnik je, kdor resnico zavija.

Zavisniki, ki namestujejo dopovedek glavnega
stavka, imenujejo se dopovedkovi.

114. naloga.  Razširite sledeče stavke v pod¬
redja z dopovedkovimi zavisniki: Ti si njegov rešitelj.
On je njen varuh. Bog je stvarnik vsega sveta. Ptiči
pokončujejo gosenice. Vejnati rogovi kinčijo jelena.

Dopolnkovi stavki.

§. 91.

Zvesto izpolni obljubo!  Zvesto izpolni, kar
si obljubil.  Ne veruj p r i 1 i z o v a 1 c e m. Ne
veruj (tem) kateri se ti prilizujejo.  Vsak
človek si želi zdravja.  Vsak človek si želi, d a
bi bil zdrav.

Zavisniki, ki namestujejo dopolnek glavnega
stavka, imenujejo se dopolnkovi ter odgovarjajo vpra¬
šanjem: kogat kajt komut Černut česat

149

Z glavnimi stavki se vežejo:

1. po oziralnih zaimkih,

2. po podredhenih veznikih, najčešče po vezniku  da.

V glavnem stavku stoji ali se more v mislih

dodati kak kazalnik.

Včasih se da dopolnkov zavisnik izpremeniti
v dopolnilo glavnega stavka.

115.  naloga.  Jezus je prej napovedal, da od
mrtvih vstane*. Kogar Bog ljubi, tega kaznuje. Povej
mi, kar ti je sosed pravil. Naj čuje zemlja in nebo,
kar pobratimi pojo*. Kdor zgodaj vstaja, temu kruha
ostaja*. Smrt ozdravi, kar boli*. Kar sem kupil, to
bodem lupil*. Pomislite da so minljive vse posvetne
stvari*. Pomni, da smrtna žetev vsak dan bolje dozori,
Pomisli človek, da si sad prahu. Greh je kriv, da
človek pozabi na Boga. Ubogljivi rad stari, kar se
mu zapove*. Kdor je pameten, temu se smili tudi
živina*. Ne žabi, da na svetu sreča nesreči roko podaje.

a)  Poiščite dopolnkove stavke!

Pazite, da bodete prav povpraševali!

h)  Pretvorite zavisnike zaznamovanih *stavkov
v dopolnke!

116. naloga.  Pokopljimo mrliče! Daj vsakemu
svoje! Strezi bolniku! Ubogemu rad pomagam. Lenuh
se zanaša na podporo drugih. Uživajmo božje darove!
Vsejano zabranajmo! Verujemo na življenje po smrti.
O minljivosti vsega posvetnega se vsak dan bolje
prepričujemo. Usmili se prosečega! Varoval sem se
prehlanjeja.

Pretvorite dopolnke v zavisne stavke!

150

Zavisni vprašalni stavki.

§. 92 .

Kdo je ustvaril svet ? Vem, kdo je ustvaril svet.
Kaj se je zgodilo? Ne vem, kaj se je zgodilo. Koliko
let si star? Povedal sem ti, koliko let sem star.

Kedar vprašalni stavek zavist od glavnega ,
izgubi svoj vprašalni značaj; zato tudi nima vpra¬
šaja (?) za seboj.

Dobesedni govor.

§. 93 .

Solon je rekel Krezu: „Nikdo se pred smrtjo
srečen imenovati ne more.“ —

„Nikdo se pred smrtjo srečen imenovati ne
more“, rekel je Solon Krezu. —

„Nikdo“, rekel je Solon Krezu, „ne more se
pred smrtjo srečen imenovati.“ —

Solon je rekel Krezu, da se nikdo pred smrtjo
srečen imenovati ne more. —

Oče je rekel sinu: „Bodi priden!"

Oče je rekel sinu, naj bode priden.

Kak pregovor, kak stavek iz katere
knjige, ali kar je kdo rekel, lahko
povemo naravnost, od besede do besede
ter to zaznamujemo z narekovajem  („“).

Dobesedni (navodni) stavek je zavisen
od uvodnega stavka. Kedar  ta  stoji
pred dobesednim, loči  ju  d v o p i č j e (:);

151

čepa stoji sredi a 1 i n a konci dobe¬
sednega govora, loči ju le vejica.

K e d a r patega, kar je kdo govoril,
ne ponavljamo od besede do besede,
tedaj se tak govor odločuje od uvod¬
nega stavka samo z vejico.

Velelni dobesedni stavki se takrat
izpreminjajo v želel n e, prva in druga
oseba pa se prestavlja v tretjo.

Z a v i s n i vprašalni in dobesedni
stavki se prištevajo dopolnkovim.

117.  naloga.  Pregovor pravi: „Kar te ne peče,
ne gasi.“ Pesnik opominja: „Jezik očistite peg.“
Ludovik vpraša Friderika: „Prijatelj, ali hočeš prost
biti?“ Filipovič je poročal cesarju: „Bosna se uklanja
Vašemu Veličanstvu!"

a)  Postavite uvodne stavke po dobesednih!

b)  Postavite jih sredi dobesednih!

c )  Zapišite dobesedne stavke v navadnem govoru!

d)  Zapišite dobesedne stavke v 45. berilu
3. čitanke (stran 42. Cesar to videvši — pognati)
v navadnem govoru.

118. naloga.  1. On bi bil rad to, kar bi bil
njegov oče. 2. Kar priprosiš, brez skrbi nosiš. 3. Naj
ne ve tvoja levica kaj dela desnica. 4. Ne veste vi
dolinarji, kako prijetno je po letu v gorah. 5. Kar
je v srci, to je tudi na jeziku. 6. Vino je za priletne
ljudi to, kar je mleko za otroke. 7. Kar si človek
naprti, to nosi do smrti. 8. Česar se človek v mla-

152

dosti uči, to ga pogosto na starost redi. 3. Kdo je,
ki tam na hribu stoji? 10. Kar se mlade dni zamudi,
ne popravi se vse žive dni. 11. Kdor je v malem
zvest, temu se da veliko v pest. 12. Bog že ve,
zakaj kozi rog odbije. 13. Ni vse zlato, kar se sveti.
14. Kdor božjega daru ne spoštuje, teg šiba božja
kaznuje. 15. Naj se od ust do ust razlega, kar tu
med nami vsak prisega. 16. Jaz nimam, kamor bi
glavo položil. 17. Starček postane pogosto to, kar
je nekdaj bil. 18. Danes smo se učili, zakaj se
vzdiguje živo srebro v barometru. 19. Človek kaže
v mladosti, kaj bo v starosti. 10. Da Bog za nas
skrbi, to nas tolaži vse žive dni.

a)  Poiščite najprej osebkove, potem dopovedkove
na zadnje dopolnkove stavke!

b)  Določite glagole po vrstah, v katere spadajo.

119. naloga.  Pregovor pravi, da potrpljenje
železne duri prebije. Kristus uči, da naj ljubimo
bližnjega kakor sami sebe. Leonida je odgovoril
Kserksu, da naj sam pride po orožje. Cesar Franc
je rekel, da je pravičnost temelj državam. Popotnik
je vprašal fanta, kje bi bil pot v bližnjo vas. Belizar
je vprašal mladeniča, ali sije solnce tudi po Cari¬
gradu. Ta mu je odgovoril, da se svetijo vse strehe
od solnca. Mladenič vpraša, zakaj se Belizar obrača
po nehvaležnem mestu. Ta pa pravi, da bode vedno
ljubil deželo materino.

Pretvorite zavisnike v dobesedne stavke!

153

Prilastkovi stavki.

§. 94.

Katere besede se pojasnujejo po prilastkih?
Pridni  delavec je vreden plačila. Delavec, kateri
je priden,  je vreden plačila. Ni vsevedočega
človeka. Ni človeka, da (ki) b i vse vedel.
Gnojišče pod kapo  m je prava potrata. Gnojišče,
katero je pod kapom,  je prava potrata. Bog je
dal Mojzesu zapoved, naj odpelje Izraelce
v E gipet.

Zavisniki, ki namestujejo prilastek glavnega
stavka, imenujejo se prilastkovi; odgovarjajo pa
vprašanjem: kateri? kakšen ? čegav?

lnače velja tudi o njih, kar smo povedali
o osebkovih in dopolnkovih.

120. naloga.  Vodi, — iz zemlje izvira, pravimo
studenec. Dela, — danes lahko storiš, ne odlagaj
na jutri. Blagor mu, — je zvest resnici. Otrok, —
starši so umrli, je sirota. Vsak človek ljubi kraj, —
je njegova zibel tekla. Radi volimo poklic, — imamo
veselje. Upanje, — se bode na onem svetu vsakemu
plačalo po njegovih delih, tolaži nedolžno trpečega.
Popotnik se je držal poti, — sem mu bil pokazal.
Tesna je pot, — pelje v življenje. Bučela ima želo
— pika.

Postavite, namesto črtic primerne oziralne
zaimke ali pa.podredbene veznike!

121. naloga.  Pretvorite prilastke v prilast¬
kove stavke:

154

Pridnemu človeku pomaga Bog. Leteča muha
ne pikne. Ozebla noga srbi. Gnojena njiva je plodo¬
vita. Ne zabim materinega jezika. Bogastvo iz
odrtije se razbije. Pot skozi življenje je kratka.
Cesta skozi gozd je senčna. Pare iz mlak so zdravju
škodljive. Človeku brez vere ni verjeti.

Prislovni stavki.

§. 95.

a)  Kjer je obilnost,  tam je presilnost.

b)  Trgaj hruške, kedar so zrele.

c)  Kakor pozdravljaš,  tako se ti
odzdravlja.

d)  Ves se tresem, ker sem se prestrašil.

Zavisniki, ki namestujejo prislovno določilo

glavnega stavka, imenujejo se prislovni; z glavnimi
stavki jih vežejo podredbeni vezniki.

Prislovni zavisniki so četverni;  a) krajevni,
b) časovni,  c) načinovni,  d) vzročni.

122. naloga.  Pretvorite prislovna določila
sledečih stavkov v zavisnike:

Ob solnčnein vzhodu se vzbuja vse stvarjenje.
Zemlja poka od velike vročine. Govori razumljivo !
Sodnika hvalijo zaradi njegove pravičnosti. V bolezni
se sam pokaže vrednost zdravja. Oče pije slatino
vsled zdravnikovega opomina. Jeseni zapušča pastir
planine. Marsikatera bolezen pride po prehlajenji.
Med naukom sedite tiho! Med dobrimi ljudmi živi
marsikateri hudobnež. Ob lakoti gre bolezen rada
po ljudeh.

155

Krajevni stavki.

§.  96.

Kjer je obilnost,  tam je presilnost. Vsaka
ptica leti rada tja, kjer se je izvalila. Koder
smrtna kosa kosi, ni prave sreče.

Krajevni zavisniki namestujejo kra¬
jevno določilo glavnega stavka ter odgo¬
varjajo vprašanjem: kje? kam? kod?

Z glavnim stavkom jih vežejo podred-
beni vezniki: kjer, kjer koli, kamor,

koder; v glavnem stavku jim po navadi
odgovarjajo prislovi: tu, tam, tja, tod.

O pom n j a. Razločujte stavka: Domovina je
kraj, kjer je naša zibel tekla (prilastkov) — in
domovina je tam, kjer je naša zibel tekla.

Pazite: Kedar se v glavni stavek ne da
vstaviti eden izmed prislovov: tu, tam, tja, tod, —
takrat zavisnik ni krajeven.

123.  naloga. Zvežite pod isto številko stoječe
stavke v podredja s krajevnimi zavisniki:

1. Laž kosi. Laž ne večerja. 2. Ne kopaj se!
Globoko je. 3. Kuga razsaja. Smrt raja. 4. Ni tož¬
nika. Ni sodnika. 5. Mrhovina leži. Orli se zbirajo.
6. Cesar izgubi pravico. Ničesa ni. 7. Trava ni več
zelenela. Kopito hunskega konja je udarilo. 8. Mirni
Slovani so se naselili. Posvod so veselega srca polje
obdelovali. 9. Osel leži. Osel pusti dlako. 10. Luč
ne more goreti. Človek ne more živeti.

156

Časovni stavki.

§.  97.

Ko mraz pritisne, gre medved spat.
Kedar greš volku naproti, pokliči psa seboj.
Dokler ti sreča cvete, šteješ dosti prijateljev.

Časovni zavisniki na mest ujej o ča¬
sovno določilo glavnega stavka ter
odgovarjajo vprašanju: kedaj? (koli-
krat? koliko časa?)

Z glavnim stavkomjih vežejo p od¬
re d b e n i vezniki: kedar, ko, dokler,
od kar, pred n o, kakor hitro; v glavnem
stavku stoji ali se lahko v mislih dodaje
časovni prislov (tedaj, takrat itd.)

124.  naloga. Zvežite pod isto številko stoječe
stavke v podredja s časovnimi zavisniki: 1. Medved
zapusti spomladi zatišje. Ves je medel. 2. Krokar
zakroka. Ptice potihnejo v gozdu. 3. Bahač se dere.
Modri možaki molče. 4. Steblo orumeni. Zrne jame
dozorevati. 5. Solnce vzide. Zvezde oblede. 6. Nevihta
mine. Ptiči se zopet oglase po gozdu. 7. Ura je
polnoči odbila. Hipoma nastane strašen vihar.
8. Moli! Greš na delo.

125. naloga.  Dodajte namesto črtic primerne
glavne stavke:

Kedar srečaš starčka, —. Ko zazvoni, —. Dokler
mi starši žive, —. Od kar se je izumelo knjigotis-
karstvo, —. Predno greš k izpovedi, —. Kedar

157

prikima jesen, —. Ko sem videl vse to, —. Dokler
sem hodil v šolo, —. Kedar žito dozori, —. Kedar
se zablisne, —.

126. naloga. Dodajte namesto črtic primerne
časovne zavisnike:

— miši plešejo. Drevo lahko pripogneš, —.
Telo se nam izpremeni v prah, —. —, že veselje
se glasi. Ptič ne leta, —. Ne prodajaj kože, —.
Železo je treba kovati, —. Prepozno zapiraš hlev, —.
Zelo sem se veselil, —. Pomagaj bližnjemu, —.
Zahvali se, —.

Načinovni stavki.

§. 98.

Kakor se posojuje,  tako se vračuje. Ko
(kakor) bi trenil,  mine vse posvetno. Kolikor
je glav,  toliko je misli. Drugače je storil, nego
sem mu ukazal. Cim višje stanujemo,
tem ostrejši je zrak — Vihar je tako razsajal,
da se je drevje podiralo.

Načinovni zavisniki namestujejo
načinovni določilo glavnega stavka
ter odgovarjajo vprašanju  kako? (koliko?)

Z glavnim stavkom jih vežejo p o d-
redbeni vezniki: kakor  — tako, kolikor —
toliko, nego, čim — tem, tako  — da.

Načinovni stavki določujeje enakost ali neena¬
kost oseb in reči, mero, po katerej se djanje vekša
ali manjša, pa tudi posledek kakega djanja.

158

127. naloga. Dodajte namesto črtic primerne
glavne stavke: Kakor se nagne mlado drevesce, —.
Kolikor marljiveje se učiš, —. —, nego sem jaz
mislil. Čim gostejša je trava, —. —, da smo ga morali
priklenoti. Kakor si je kdo postlal, —. Čim višje
kdo stoji —. Čim višje visi zvon, —. Kakor sem
mu bil naročil —. Kakor pozdravljaš, —. Kakor
kdo živi, —.

128. naloga.  Dodajte namesto črtic primerne
načinovne zavisnike: Drugače je prišlo, —. Dete je
jokalo, —. —, tem srečnejši si. Zapravljivec živi, —.
Delaj, —. —, tako se vedejo tudi drugi proti tebi.
Toča je tako pobila, —. Noč je tako temna, —.
Solnce pripeka, —. Starček je bil tako slab, —. —,
tem višje se mavrica spenja. —, tem bolj se živo
srebro v toplomeru vzdiguje.

Vzročni stavki.

§. 99.

a)  Med se liže, ker je sladek,  b)  Vojska
se vojskuje, da brani domovino, c)  Če hočeš
dobro gospodari  ti, moraš sam vse pregledo¬
vati. d)  Da-si ne vidimo zraka,  vendar je telo.

Vzročni zavisniki  namestujejo dolo¬
čilo vzroka v glavnem stavku  ter  odgo-
varjajo vprašanju  zakaj? (čemu? pod
katerim pogojem?)

Vzročne zavisnike vežejo z glavnimi
stavki podredbeni vezniki:

159

a)  ker (ko), b)  da, c)  če, ako, ko, samo
da, d)  da-si, da-si tudi.

Vzročni stavki so ali pravi vzročni,
namerni, pogojni ali dopustni.

V glavnih stavkih odgovorjajo podred¬
nim veznikom pogosto prislovi: zato,

zatorej, zategadelj.

O p o m n j a. Podredbena veznika če in ako
družita se sploh z znanilnikom, ko pa s pogojnikom;
pogojni zavisniki dobe včasih podobo velelnih stavkov.
N. pr. Vtakni žareče železo v mrzlo vodo, prehajala
bode iz njega vročina v vodo.

129.  naloga. Ako želiš prave sreče, ostani v
svojej domovini. Boža ne more cvesti, če jej Bog
ne pomore. Slabe prevodnike rabimo zato, ker hočemo
odvračati prehudo vročino. Ko bi bil bogatin, rabil
bi bogastvo revežem v pomoč. Zrak se ne vidi, ker
je prozoren. Človek ni ustvarjen, da bi lenobo pasel.
Da-si raca težko hodi, vendar je precej spretna. Da
se ji perje v vodi ne premoči, maže si je z neko
mastjo. Divjo raco prevari človek, da-si tudi je jako
plaha. Ko bi ne bilo svetlobe, ne mogli bi videti.
Da-si mačka spi, treba je pokriti lonec. Vol je vol,
da-si mu tudi odbiješ roge.

Poiščite vzročne, namerne, pogojne in dopustne
stavke!

130. naloga,  a)  Zvežite stavke 108. naloge v
podredja z vzročnimi zavisniki.

160

b)  Pretvorite sklepalno zvezane stavke 109. naloge
v podredja!

c)  Pretvorite vzročna določila 80. naloge (st. 1,
3, 6 , 7 , 11, 13, 17) v zavisnike !

131. naloga. Poiščite sledečim stavkom primerne
vzročne zavisnike:

Mačka imamo pri hiši, —. Vse se hode posu¬
šilo, —. —, oba v jamo padeta. Mravlja je pridna
po letu, —. Ptica noj ne more letati, da-si —. Vži¬
galice se vnamejo, —. Sam človek more govoriti, —.
Ogenj je prekoristen, —. Dobri ljudje te bodo čislali, —.
Kit je sesavec, - .

132. naloga.  Povejte, kakšni so zavisniki
sledečih podredij:

1. Kdor matere ne uboga, tega tepe nadloga.
2. Kdor ne varuje malega, nima velikega. 3. Kar si
obljubil, moraš izpolniti. 4. Ostani, kar si bil. 5. Ne*
brojne so stvari, katere je stvarila vsemogočna roka
božja. 6. Ogibaj se krajev, kjer je prepih. 7. Kjer
koli se zrak segreje, raztegne se. 8. Po noči zapiraj
okna, da se ne prehladiš. 9. Kedar si moker, preobleci
se. 10. Kakor poje stari kos, tako poje tudi mladi.
11. Srečni smo lahko v vsakem stanu, ako izpolnu-
jemo svoje dolžnosti. 12. Nikoli ne pij, dokler se
nisi ohladil.

133. naloga.  Storite prav tako tudi s slede¬
čimi podredji:

1. Kdor po letu ne dela, strada po zimi. 2. Kar
se je eden naučil, pove drugim. 3. Blagor mu, kdor

161

ima čvrste zobe. 4. Česar se naučiš v mladosti, to
boš vedel v starosti. 5. Česar se človek zelo veseli,
to je rado polno grenjav. 6. Smrt pobrati pod lopato,
kar rodil je beli dan. 7. čudimo se temu, kar malo¬
kdaj vidimo. 8. Kar se rodi, to smrti zori. 9. Kdor
ne seje, naj tudi ne žanje. 10. Kar se v luži zleze,
rado v lužo leže. 11. Kdor koprive pozna, nagec
skrije. 12. Človek žveči živež, kar zdravju posebno
dobro tekne. 13. Mišice po telesu so to, kar imenu¬
jemo meso. 14. človek ne more sam narediti vsega,
česar potrebuje. 15. Kar pridelamo na polji, so prirodni
pridelki. 16. Kar so reke na suhem, to so tokovi na
morji. 17. Res je, da imajo živali med seboj neke
glasove. 18. Naš vrat je tako močan, da lahko nosimo
veliko težo. 19. Kosti drže život, da se ne zruši,
20. Čutimo, da srce bije. 21. Marsikdo je sam kriv,
da mora zgodaj umreti. 22. Treba je, da vadimo
svoje moči. 23. Ako srce prenaglo bije, človek ni
zdrav. 24. Zdrav človek ne vč, koliko je zdravje
vredno. 25. Najslabši zrak je tam, kjer prebiva veliko
ljudi vkup. 26. V hiši, kjer prebivaš, naj bo dober
zrak. 27. Človek je lahko pobožen, ker edino on
spoznava svojega stvarnika. 28. Vse nam bo lahko
storiti, ako združimo moči. 29. Prijazna luna, ki po
noči tako milo sveti, je zvesta spremljevalka naše
zemlje. 30. Sneg varuje, da setve po zimi ne zmrznejo.
31. Vsemogočni je rekel: „Bodi luč!“ 32. Vidi se
nam, da se pomika solnce od vzhoda do zahoda.

134. naloga.  Povejte, kakšni so zavisniki v
110. in 111. nalogi.

Slovenska slovnica.

tl

162

Skrajšani stavki.

§. 100 .

Sebe spoznati (da sebe spoznamo), je naj¬
večja modrost. Dolžni ste, spoštovati domače
šege  (da spoštujete domače šege). Siromaka, treso¬
čega se od mraza (ki se je tresel od mraza), so
vzeli pod streho. Človeka, pozabivšega sv oj o
domovino  (ki je pozabil svojo domovino), ne
moremo čislati. Grede mimo bezga  (kadar
greš mimo bezga), odkrij se mu. Turki so po deželi
razsajali, vse požigaj e in ropaj  e (tako, da
so vse požigali in ropali). Človek sili dalje in dalje,
vedno hrepene višje in višje (ker vedno hrepeni . . .).
To i z r e k š i (ko je to izrekel), mimo umerje.
Leopold II., vladar avstrijanskih dežel (ki je bil . . .),
vladal je samo dve leti.

Nedoločniki in deležniki nado-
mestujejo z a v i s n e stavke. Zavisnike
včasih skrajšujemo izpreminjaje gla¬
golov dopovedek ali v nedoločnik ali
v deležnik.

Pri skrajševanji izpade veznik ali
oziralni zaimek, kazalni zaimek in
pomožnik v sestavljenih časih.

Z nedoločnikom krajšamo o s e b-
kove in dopolnkove stavke s podred-
b e n i m veznikom da.

Z deležnikom krajšamo:

163

a)  prilastkove in dopolnkove stavke
z o z i r a 1 n i k o m ki, kateri.

Glagol stopi v II. sedanji deležnik,
kedar je djanje v zavisnem stavku
istodobno z djanjem v glavnem; v I. pre¬
tekli deležnik pa stopi glagol, če je
djanje v zavisnem stavku minolo pred
onim v glavnem stavku. Glagoli trpnega
pomena se stavijo v trpno pretekli
deležnik.

b)  Z deležnikom krajšamo prislovne
zavisnike časa, načina in vzroka.

Redarje djanje zavisnega stavka isto¬
dobno z glavnim, stopi glagol v I. delež¬
nik sedanjega časa; če pa je že pre¬
teklo, v I. pretekli deležnik.

Pregibni deležniki se ravnajo v
sklonu, spolu in številu vselej po tistej
besedi, katero zavisnik poj as n uje.

(Primeri tudi §. 38!)

Prilastkovi stavki s samostavnikovim
ali pridevnikovim dopovedkom se krajšajo,
ako se izpusti oziralni ki, kateri in vezilo.
Tako skrajšanim stavkom pravimo prista¬
vek (apozicija).

Tudi skrajšani zavisniki se ločijo z
vejico od glavnih stavkov, zlasti če ima
nedoločnik ali deležnik kako pojasnilo
pri sebi.

11 *

164

135. naloga. 1. Listje, ki pada raz drevje, straši
zajca. 2. Sina, ki je dovršil ljudsko šolo, so poslali
starši v gimnazij. 3. Kedar prideš v tujo hišo, spodob¬
no pozdravi navzoče. 4. Bučele nabirajo cvetni prali
(tako), da letajo od cvetlice do cvetlice. 5. Žolna
pleza (tako), da se poganja z repnimi peresi. 6. Usliši
glase onih, ki k tebi vpij6. 7. Čiči, ki stanujejo blizu
Kranjskega, govore slovenski. 8. Strijca, ki je pred
nekimi leti umrl, moja sestra ni poznala. 9. Medved,
ki je zver neokretnega telesa, bodi po širokih pod¬
platih. 10. Leva, ki je kralj četveronogim živalim,
vidimo pri nas le v zverinjakih.

a)  Skrajšajte zavisnike!

b)  Postavite skrajšane prilastkove stavke (1. 2.
6. 7. 8) pred dotične samostavnike! N. pr. Padajoče
listje straši zajca.

O p omnja.  Človeku ni dobro, da je strašljiv =
Človeku ni dobro strašljivemu biti. Ne daj, da te
nagiblje sleharen veter = Ne daj se nagibati slehar-
n e m u vetru.

Vmesni stavki (parenteze).

§. 101 .

Prešeren — saj poznate tega pesnika  —
je zložil „Krst pri Savici." Slomšek — bil je
knezoškof lavantinski  —je  bil prijatelj mladini.
Ako ti je življenje drago, jaz tega ne dvomim,
ohranjaj si zdravje.

165

Glavni stavek, ki je vtaknen v kateri
drugi rek, pa se ž njim v priredje ne veže,
je vmesni stavek. Lahko se izpušča, in
vendar se glavna misel ne moti. Vmesni
stavek se loči ali s pomišljajema ali pa z
v e j i c a m a.

136.  naloga. Podčrtajte vmesne stavke: Mladost
— zares je najlepši čas človeškega življenja — hitro
mine. Nezmernost — znano je to vsakemu — škoduje
zdravju. Pretekli teden — bilo je na dan Kristusovega
vnebohoda — obolel mi je brat. Sljuka— prištevamo
jo pticam močvarnicam — ni naša domača ptica.
Rudolf IV. — imenujemo ga ustanovnika — utemeljil
je dunajsko vseučilišče. Ako hočete iti domov, —
nikakor vam tega ne branim, — spravite se na pot.
Blisk, — razlagal sem vam to že zadnjikrat, — vidi
se prej, nego se zasliši grom. Večni Bog — saj si
milostjiv — otmi nas nadlog!

Manjkavi (eliptični) stavki.

§• 102 .

Dober dan (voščim). (Ti si moj) ljubi prijatelj!
(Kar je) lahko dobljeno, (to je) hitro zapravljeno.

Včasih, zlasti v voščilih, nadpisih in
pregovorih izpuščamo enovitim, pa tudi
zloženim stavkom posamezne člene, kise
že sami ob sebi razumevajo. Takim stav¬
kom pravimo manjkavi ali izpustni (elip¬
tični) stavki.

166

137.  naloga.  Pristavite manjkavim stavkom
izpuščene člene:

Slava! Živili! Lahko noč! Dobro jutro! Premili
starši! Srednja pot najboljša pot. Stara navada železna
srajca. Stara navada železna klada. Lastna hvala
cena mala. Dolga bolezen gotova smrt. Trda izreja
dobra volja. Sin moj, um svoj. Goste službe, redke
suknje. Zunaj lep, znotraj slep. Kolikor glav, toliko
misli. Kolikor krajev, toliko običajev. Ivakoršna setev,
takšna žetev. Ti očeta do praga, sin tebe čez prag.
Danes meni, jutri tebi.

Pazite na vejico v eliptičnih —
enovitih in zloženih—stavkih!

Skrčeni stavki.

§. 103.

a)  Konj je hiter. Konj je močen. Konj ni le
hiter, ampak tudi močen.

h)  Vsaka reč ima svojo dobro stran. Vsaka reč
ima svojo slabo stran. Vsaka reč ima svojo
dobro in slabo stran.

c)  Jaz sem učenec. Ti si učenec. Jaz in ti
sva učenca. Ogenj in voda dobro služita.

d)  Konja rabimo za vožnjo. Vola rabimo za
vožnjo. Kakor konja, tako rabimo tudi
vola za vožnjo.

e)  On živi zadovoljno. On živi srečno. On živi
zadovoljno, zato srečno.

1G7

f)  D a-si je vrbov les mehek in malo
vreden za kurjavo, vendar naj bi vsaka
kmetija imela nekoliko vrb.

če se vjemajo stavki tako, da služi enemu osebku
več dopovedkov čaj, enemu samostavniku več prilast¬
kov (b), enemu dopovedku več osebkov (c), več dopolnil
(d) ali določil (e) i. t. d. takrat so stavki  skrčen!.

Skrčujemo pa glavne in zavisne (f) stavke.
Istovrstni členi skrčenih stavkov stoje ali brez vez¬
nika drug poleg drugega, ali pa jih vežejo priredbeni
vezniki.  (Kateri so?) Členi, na katere se odnašajo
istovrstni členi, so vkupni.

Istovrstne člene loči vejica, če niso
zvezani z vezniki: in (ali), ter.

138.  naloga. Nezmernost in nesnažnost ste
sovražnici zdravja. Premičnice in sopremiČnice tekajo
okoli stalnic. Ogenj sveti in greje. Cista voda nima
niti barve, niti duha. Bog je ustvaril zemljo in nebo.
Marsikateri mrčes je ljudem in živalim nadležen.
Korist živali in rastlin je različna. Kos poje ne le
glasno, ampak tudi prijetno. Marsikdo si je opomogel
s pridnostjo in poštenostjo. Vinska trta se je zelo
razširila ter se izprevrgla v brezštevnilna plemena.

a)  Razvežite skrčene stavke!

bj  Podčrtajte istovrstne stavkove člene enkrat,
vkupne dvakrat!

139. naloga.  Prešič je sicer nesnažna žival.
Prešič je vendar koristna žival. — Kuna leži po
dnevu v kakej luknji. Kuna se skriva po dnevu v

168

kakej drvnej skladalnici. — Krt ima neizrekljivo
dober nos. Krt ima neizrekljivo tanek sluh. — Od
gosi dobivamo dobro pečenko. — Od gosi dobivamo
mehko perje. — Že v starodavnih časih je človek
konja ukrotil..Že v starodavnih časih je človek konja
vzel v svojo službo. — Konja rabimo za ježo. Konja
rabimo za vožnjo. — Konj je pomnjiv. Konj je pogumen.
— Žrebe je jako živa žival. Žrebe je jako segava
žival. — Varuj se tistih maček, katere spredaj ližejo.
Varuj se tistih maček, katere zadi praskajo. — Kadi
pijemo kozje mleko, ki ima neki poseben okus. Radi
pijemo kozje mleko, ki ima zdravilno moč.

a)  Skrčite te stavke!

b)  Razložite neskrčene stavke po stavkovih členih.

c)  Povejte istovrstne in vkupne člene skrčenih
stavkov!

Skrčeni stavki z več osebki.

§. 104 .

a) Laž  in zvijača pogine.  Delo in čas dela
bodi starosti primeren.

b)  Jaz in ti sva učenca.  Brat in sestra sta
prišla.  Ogenj in voda hudo gospodarita.

c)  Jaz, ti in on smo tovariši.  Strijc, teta
in dete so nam oboleli.

V stavku z več osebki stoji dopovedek
v ednini, dvojini ali množini, in sicer:

a)  v ednini, če se vsi osebki, pome-
njajoči nežive stvari, imajo za eno celoto;

169

ako so ti osebki raznega spola, r a v n k  s e
do povedek v spolu po na j bližjem mu imenu;

b)  v dvojini, če se dopoveduje o dveh
osebkih v ednini, ki si ju ne moremomisli-
ti kot eno celoto: ako sta osebka raznega
spola ali razne osebe, ima moški spol pred¬
nost pred ženskim, ženski pred srednjim,
enako tudi prva oseba pred drugo, druga
pred tretjo;

c)  v množini, če ima stavek več oseb¬
kov, ki si jih ne moremo misliti kot eno
celoto; kedar so osebki raznega spola ali
razne osebe, vjema se dopovedek v spolu
z najimenitnejšim kakor v dvojini.

140.  naloga. Tudi med ptiči se naliaj —
bogatija in siromačija. Sokol in jastreb se vozi —
na lov. Zrjav in štorklja st— ribič —. Senica in
penica si napravljat— majhno gnezdo iz tankega
šibja, človeku je potrebn— jed in oblačilo, človeku
je patrebn— oblačilo in jed. Mraz in toplota med
seboj menjavat—. Hlapec in dekla delat—. Ti
in on se učit—. Vi in oni riše —. Mi vi in oni
moram— moliti. Listje in cvetje začn— veneti.
Hrast in bukev st— gozdni drevesi.

a)  Pritaknite namesto črtic osobila in sklonila!

b)  Poiščite istovrstne in vkupne stavkove člene!

141. naloga.  Skrčite sledeče stavke: Slepota
je velika nesreča. Gluhota je velika nesreča. —
Tolsti karp je riba. Tanka ščuka je riba. — Pametni

170

se pri ognji ogreje. Nespametni se pri ogni opeče.

— Mi stanujemo v gospodskih ulicah. Vi stanujete
v gospodskih ulicah. — Pri vesoljnem potopu so
poginoli ljudje. Pri vesoljnem potopu so poginole
živali. — Sin je odpotoval. Hči je odpotovala. —
Gorje mu, pri katerem se mačke bratijo. Gorje mu,
pri katerem se miši bratijo. —

Skrčeni stavki z več dopovedki.

§. 105.

142. naloga.  Skrčite sledeče stavke! Drevo
raste. Drevo cvete. — Ne bodimo skopi! Ne bodimo
zapravljivi! (ni-ni). — Solnce vzhaja. Solnce zahaja.

— Krokar krade svetle reči. Krokar odnaša svetle
reči. — Pij za potrebo! Jej za potrebo! — Bodi v
svojej besedi resničen! Bodi v djanji pravičen! —
Kanja ustrahuje gada. Kanja požrč gada. — Sopara
je lahka. Sopara se vzdiguje kvišku (ter). — Kdor
veliko govori, veliko ve. Kdor veliko govori, veliko
laže (ali) —.

Pazite!  Veznik ter je enakega pomena kakor
in, samo da veže bolj stavke nego posamezne besede.

§. 106.

a)  Bodi v besedi resničen, v danji pravičen!
(skrčen stavek.)

Bodi v besedi resničen, bodi v djanji pravičen!
(priredje): — Zemlja je premičnica, luna pa sopre-
mičnica (skrčen stavek). Zemlja je premičnica, luna
pa je sopremičnica (priredje).

171

b)  Človek se med ljudmi obrusi (,) kakor (se)
kamen po svetu (obrusi).

Velblod je višji (,) nego (je) vsak konj (visok).

c)  Šel je in bral = Greddč je bral. Klečala
je in je molila = Klečč je molila. Obrnol sem se
in šel domov = Obrnovši se sem šel domov. To izreče
in umolkne = To izrekši umolkne.

V skrčenem stavku mora biti vsaj en
vkupni člen, na katerega se odnašajo isto¬
vrstni členi. Vkupni člen je lahko tudi
vezilo  (a).

Načinovni i n primerjalni stavek se s
sprednjim skrčuje brez vejice, (b) Skrče¬
nim in priredno zloženim stavkom (c) z
dvema glagolovima dopovedkoma izpre-
minja se prvi dopovedek pogosto v pri¬
merni deležnik.

143.  naloga. 1. Ne posmehuj in ne smej se
drugim! 2. Jaz sem gore sin, bivam vrh planin.
3. Rak si sleče svoj oklep vsako leto ter si priskrbi
novo obleko. 4. Rojeval se je kakor junak. 5. Železo
je koristnejše nego zlato. 6. Kakor vse kače pogoltne
gad celo uplenjeno žival. 7. Vsako jutro si umij
obraz in roke s hladno vodo! 8. Poravnaj si lase,
ter očedi si črevlje! 9. Ne jej požrešno, ter ne izbiraj
si jedi! 10. Stoj in sedi ravno! 11. Ne grizi si nohtov,
ter ne trebi si nosa! 12. Visoko vrh planin stojim,
v veselji rajskem tu živim. 13. Tam doli ljudje pre¬
bivajo, veselje redko uživajo. 14. On mi je brat in
prijatelj. 15. Moj brat in moj prijatelj sta me

172

obiskala. 16. Tukaj smo le tujci, popotniki v solznej
dolini. 17. Pes je večji nego mačka. 18. Na tratico
sedem, počivam sladko. 19. Vse trudno utihne, za¬
pira oči. 20. Vse je kroglo, vse se miga.

a)  Razločujte priredja od skrčenih stavkov!

b)  Izpremenite skrčene stavke v priredja!

144. naloga.  Izpremenite zaznamovane glagole
v primerne deležnike:

Gledajo,  a ne vidijo. Sprehajam  se po trav¬
niku in trgam cvetlice. Omedlel  sem in zgrudil se
na tla. Pristopil  je in obvezal mu rane. Bučela
prileti  in nabira cvetni prah. Priletel  je na breg
in skočil v čolnič. Mirno sedim  in poslušam. Konji
se splašijo  in zdirjajo.

Skrčeni stavki z več dopolnili.

§. 107.

145. naloga,  a)  Skrčite sledeče stavke: Na
vsakej rastlini razločujemo korenino. Na vsakej rastlini
razločujemo deblo. — Žirafa ima dolg vrat. Žirafa ima
kratko (truplo) (a). — Čista voda nima nikakoršnega
duha. Čista voda nima nikakoršnega okusa (niti). —
Človek ima razum. Človek ima svobodno voljo (ne le
—- ampak tudi). — Otroci so natrgali jagod. Otroci
so nabrali gob. — Hudi mrazovi škodujejo setvi.
Hudi mrazovi škodujejo drevju. — Zrak je potreben
ljudem. Zrak je potreben živalim. — Veselimo se
obilne žetve. Veselimo se bogate trgatve. — Učitelj
pripoveduje o turških napadih. Učitelj pripoveduje o

junaških bojih našincev. — Jaz znam dobro pisati.
Jaz znam dobro brati.

b)  Poiščite istovrstne in pa vkupne člene!

Skrčeni stavki z več prilastki.

§. 108.

140. naloga.  Bohinjski dolini loči nevisoko, a
strmo hribovje. Avstrijsko nad Anižo je bogato kamene
in varjene soli. Ob tirolskej meji ste bodensko in
gardsko jezero. Včasih se utrga premočeni in stlačeni
sneg. Vzhodne in zahodne karnske Alpe so potegnene
Dravi na desno. Osnažen in umit pod hvali gospodinjo.
Moja in tvoja sestra ste švelji. Ljubezen do cesarja
in do očetnjave je Avstrijancu kinč. Pare iz mlak
in luž so zdravju škodljive. Bog je stvarnik nebes in
zemlje. Zlato je najplemenitejša, najlepša in najdražja
kovina.

a)  Razvežite skrčene stavke!

b)  Poiščite istovrstne člene!

147. naloga.  1. Globoka bohinjska dolina se
razprostira ob južnem podnožji Triglava. 2. Avstri-
jansko cesarstvo šteje lepe, bogate kronovine. 3. Južne
apneniške Alpe so raztresene tudi po Kranjskem.

4. Evropa je sicer majhen, a mnogoljuden del sveta.

5. Triglav je najvišja kranjska gora. 6. Laški in
francoski jezik izvirata iz latinskega. 7. Štajerci
govore slovenski in nemški jezik. 8. Milega materinega
jezika ne pozabi nikdar! 9. Dunaj je največje, naj¬
imenitnejše mesto našega cesarstva. 10. Severno ledeno

174

morje se razprostira krog severnega tečaja. 11. Zelen¬
kasta morska voda je slana. 12. Zelenkasta, slana
voda obdaje suho zemljo. 13. Pav ima lepo perje,
pa grde noge.

a)  Kateri izmed teh stavkov so razširjeni, kateri
skrčeni?

b)  Kazložite stavke po govornih razpolili!

Pazite! K e d a r se pred istim s a m o-

stavnikom nabere več pridevnikov,
tedaj j i m j e razmerje ali p r i r e d b e n o,
ali p o d r e d b e n o.

Med priredbene pridevnike more
se vstaviti veznik in, med podred-
bene pa ne. Stavki s priredb eni mi
pridevniki so skrčeni ter se dado
razvezati v toliko enovitih stavkov,
kolikor je v njih zapored prired¬
be n ih pridevnikov.

Skrčeni stavki z več določili.

§. 109.

148. naloga.  Ptice potujejo čez gore in doline.
V mlakah in lužah je stoječa voda. Ali more kdo ob
kruhu in vodi živeti? Ptiča poznamo po glasu in po
perji. V cerkvi in v šoli vedite se spodobno!

Ptice selivke žive po letu pri nas, po zimi v
gorkejših deželah. Večina dvoživk živi tako v vodi
kakor na suhem. Srne streljajo zaradi mesa, kože,
dlake in rogov. Nad menoj, pod menoj, krog mene

175

je Bog. Hlapec je služil zvesto in pošteno. Žito se
poseče ali s srpom ali s koso. Gospodar sedi s svojo
ženo in s svojimi otroki pod lipo. Slovenci so tujce
vselej in radovoljno pod streho jemali. Iz solitarja,
žepla in ogljija se dela smodnik. Slovenci žive po
Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in v Primorji.

a)  Razvežite skrčene stavke!

b)  Poiščite krajevna, časovna i t. d. določila!

Pazite!  Kedar se veže več istovrstnih členov

v skrčenem stavku, stavi se veznik le med zadnja dva.

149. naloga.  1. Iz zlata se kujejo denarji ter
se delajo tudi dragotine. 2. Gospodar je dolžil hlapca
tatvine. 3. Gospodar je obljubil hlapcu in dekli dobro
mezdo. 4. Gospodinja ukazuje in prepoveduje deklam.
5. Gospodinja ukazuje deklam vsakdanje delo. 6. Govori
počasi in umevno! 7. Govori vselej razločno! 8. Govori
z usti, ne z rokama! 9. Zračnej visočini orel je vladar!
brezdnu in strmini je lovec gospodar. 10. Zračnej
visočini orel vladar, brezdnu in strmini pa lovec
gospodar. 11. Poprej je stanoval v Pragi, zdaj pa
stanuje na Dunaji. 12. Učil se je v Celovci in na
Dunaji. 13. Spoštujte očeta in mater! 14. Ubogajte
starše na migljaj! 15. Drevo se naslanja na drevo,
človek na človeka. 16. Blejsko jezero je podoba živ¬
ljenja, bohinjsko podoba miru. 17. Jež najrajši žrč miši;
zato ga imajo ljudje tudi v hiši. 18. Zrak se d4 stisniti,
pa le do določene mere. 19. Dan mine in nikdar
več ne pride. 20. Čas beži, in nikdo ga ne pripravi
nazaj. 21. Pomislite, da čas hitro teče. 22. Dan, ki
je minol, nikdar več ne pride. 23. Lenega čaka strgan

176

rokav, pal’ca beraška, prazen bokal. 24. Suvajoč se
imenuje potres, kedar se zemlja navpik zdaj vzdiguje,
zdaj upada.

a)  Poiščite razširjene, priredbeno in podredbeno
zložene in skrčene stavke!

b)  Razložite stavke po stavkovih členih!

II. Mnogo zloženi stavki.

§. 110 .

a)  1. Piš mine, burja potihne, vse A, B, C,
lepše raste.

2. Vroče je, čelo kipi; solnce je pekoče, A, B, C, D,
zemlja reži.

b)  1. Kedar postaviš med malo odpr- č, A, v.
timi durmi gorečo svečo na tla, pripoguje

se plamen v sobo, ker vnanji mrzli zrak
v sobo prihaja.

2. Priden gospodar skrbi, da svojim A, dp,
dednim naslednikom ne zapravi tega, kar dp. 2.
je prejel od svojih prednikov.

3. Kdor z modrimi hodi, bode moder; o, A; o, B.
kdor se z napačnimi pajdaši, popači se sam.

c)  Globoko in globoko so kopali delavci A, skr.;
v zemljo; ko so vložili temelj, začeli so

zidati obok nad obokom tako, da so naredili
devet obokov.

Mnogo zložen stavek sestoji iz več nego dveh
stavkov.

177

Najnavadnejše zveze v mnogo zloženem stavku so:

a)  združeni so sami glavni stavki (1. množno
priredje, 2. združeno priredje).

b)  Glavnemu stavku sta pridružena dva ali več
zavisnikov (množno podredje); ti so ali na istej
stopnji zavisnosti (1), če so vsi glavnemu stavku
podredni, ali na neenakej stopnji (2), če je eden
podreden glavnemu, ostali pa drug od drugega zavise
(3). Po zvezi enovitih podredij postane združeno
podredje.

c)  Glavnemu stavku je dodano (enovito ali pa
množno) podredje (zmesna sestava).

Opomnja. Obširna podredja ne
ugajajo slovenščini; tudi obširna pri¬
redja raji razvezujemo v enovita.

150.  naloga. 1. Strop se udere, okno zije,
dete plaka, mati vpije. 2. Bog je dal, Bog je vzel,
njegovo ime hvalimo vekomaj. 3. Krta dolžijo ljudje
po krivem, da grize korenine sadežem, ki morajo
potem usabnoti. 4. Včasih ga sicer zasačimo pri usehlih
rastlinah, ker je tu hrustal ogrce, ki so korenine
podgrizovali. 5. Kedar so Madjari nasprotnika po¬
gnali v beg, spuščali so se za njim, ne mirujoč prej,
da je zadnji padel pod njihovim ostrim mečem. 6. Mis¬
lili so namreč, da jim bode vsak sovražnik, ki ga
usmrtijo v hoji, na onem svetu služil kot suženj.
7. Obleka vitezov pri turnirjih je bila dragocena in
neprodorna; glavo so si pokrivali s čelado, vrh katere
se je vila krasna perjanica. 8. Za časa turških navalov

Slovenska slovnica. 12

178

se je pogosto zgodilo, da je Turčin planil čez mejo,
predno je bila pripravljena cesarska vojska. 9. Za
časa Marije Terezije so našej očetnjavi pretile vse¬
stranske nevarnosti; kajti vzdignole so ae proti njej
mnoge evropske države, pozabivše danih obljub in
zagotovil. 10. Sever je potihnol, jug piha, led se taja
in sneg kopni. 11. Žito na polji rumeni, črešnje
rudeče, listje temni, cvetlice obešajo glavice pod
pekočimi žarki. 12. Ako hoče kdo kaj od tebe imeti,
prijazno mu postrezi, če mu moreš. 13. Avstrijanski
štanovalci so razcepljeni v več narodov, ki se ločijo
po veri in jeziku; razlikujejo se pa tudi po šegah, po
obleki ali noši. 14. Večkrat nebo otemni, bliska se
in grmi, pohleven dež napoji suhotno zemljo. 15. Oj,
tiho, tiho, ubogo dete moje, bolezen grda vzela je
slovo; žari se zopet bledo lice tvoje, jasni se kalno,
mračno ti oko! 16. Cim omikanejši je narod, tem
bolj obljudena je po navadi dežela, v katerej prebiva.
17. Pravijo, da rega s svojim regljanjem naznaja
dež; vendar jej ni zmerom verjeti. 18. Zlato je rumene
barve; vedno se blišči, nobena rija se ga ne prime.

a)  Povejte pri vsakem teh množno zloženih stav¬
kov, je-li množno priredje, množno podredje, zmesna
ali katera druga sestava.

b)  Povejte pri vsakem zavisniku, kakšen je.

c)  Razložite nekatere stavke po stavkovih členih!

Opomnja.  Zaznamujte glavne stavke z velikimi

črkami, zavisne pa z malimi kot kraticami dotičnih
imen (o — osebkov, d — dopovedkov, dp. = do-
polnkov, p '= prilastkov, c = časoven, k = kra-

179

jeven, u =: načinoven, v = vzročen stavek), pridevajte
za skrčene stavke kratico skr., za skrajšane pa zna¬
menje z, dobite pismeno sliko stavkovske zavisnosti.
N. pr. 1. A, B, C, D. 8. A, o, č. 13. A. p. skr.; B skr.

Mnogovrstne vaje po berilih v čitanki!

Raba ločil.

§. 111 .

Ponavljajte §. 12 v glasoslovji!

1. Pika se stavi:

a)  na konci govora,

b)  za posameznimi n a d p i s i;

c)  pri kraticah;

d) za,  vrstil ni mi številni ki, kedar
se pišejo s številkami.

2. Dvopičje stavimo:

a)  pred dobesednim govorom, kedar
sledi uvodnemu stavku;

b)  kedar se kaj našteva  ali  v p oj  a s-
n j e n j e d o d a j e.

3. Podpičje loči:

a)  stavke v sklepalnem priredji;

b)  daljše stavke v vezalnem in v p vo¬
tivnem priredji, zlasti kedar se na¬
sprotje poudarja;

c)  enovita priredja in podredja
v mnogo zloženem stavku;

djnaštevane dele ve čj ega obsega.

12*

— 180  —

4. Vejica loči:

a)  krajše stavke vezalnega in pro¬
ti vn e ga priredja;

b)  daljše stavke vezalnega priredja,
kedar so zvezani z in ali katerim po¬
dvojenim veznikom;

c)  glavne stavke odzavisnih in za-
visne od zavisnih, naj si bodo ti popolni
ali skrajšani*);

d)  dobesedne stavke od uvodnih, kedar
stoje ti za dobesednimi ali sredi njih;

e)  vmesne stavke od členov glav¬
nega reka;

f)  v skrčenih stavkih istovrstne
člene, ako niso zvezani z in, ter (ali).  Na-
činovni in primerjalni stavek se skr-
čuje z glavnim brez vejice;

g)  o govorno besedo ali medmet od
drugih s t a v k o v i h členov.

5. Vprašaj se stavi:

a)  na konci vprašalnega stavka;

b)  za posameznimi vprašalnimi za¬
imki in prislovi.

6. Klicaj se stavi:

a) na konci stavka, ki pomenja kli¬
canje, čudenje, ukaz, željo ali prošnjo;

*) Kedar skrajšanemu stavku ostane sam nedoločnik ali
deležnik, takrat mu izpade vejica.

184

b)  pri ogovoru v listih;

c)  za medmeti; kedar sami z a-s e stoj d.
Včasih, zlasti v daljših velelnih

stavkih se klicaj rad zamenja s piko.

7. Pomišljaj se stavi:

a)  poleg pike pri daljšem premolku;

b)  kedar se katera beseda ali kak
rek zamolči ali pa kaj nepričakova¬
nega  pove;

c)  namesto vejice pred in za vmes¬
nim stavkom.

8. Oklepaj

loči vmesno besedo, včasih tudi — namesto vejic ali
pomišljajev — vmesni stavek od členov glavnega reka.

9. Vez a j

veže zloge in besede.

10. Narekovaj

rabimo pri dobesednem govoru in takrat, kedar
hočemo posebno zaznamovati posamezne besede in
izraze.

11. Opuščaj

kaže, da se je kaka črka izpustila.

12. Opominjaj

kaže na kako opomnjo, najčešče zdolaj pod črto pod¬
stavljeno.

13. Enačaj
kaže enakost dveh reči.

182

151.  naloga.  Ni ga podjeda od hudega soseda.
Cesar Franz Jožef I. je nastopil vlado 2. dec. 1848. 1.
Četrto berilo za ljudske in nadaljevalne šole.

Vodnik je pel: „Ne hčere, ne sina po meni ne
bo; dovolj je spomina: me pesmi pojo.“ Dvoparkljarji
so: govedo, ovca, koza, srna itd.

V prostor za neprozornim telesom ne pride svet¬
loba; zaradi tega je v nerazsvetljenem prostoru senca.
Mladost živi brez vse skrbi; vsako nedolžno veselje
popolnoma uživa; mladost po veselji hrepeni; na nje
obličji se vidi mir srca. Odprta noč in dan so groba
vrata: al’ dneva ne pove nobena prat’ka. Vroče je,
čelo kipi; solnce pripeka, zemlja reži. Kdor začuje
tresk blizu sebe, sliši le enojen pok; kdor pa je bolj
oddaljen, temu je grom drdrajoč in bobneč.

Minola je zima, prišla je lepa pomlad Noči se
krajšajo, dnevi se daljšajo. Dela dosti, a delavcev
malo. Bogat je, a srečen ni. čestokrat je že iz
iskrice nastal silen požar, in tako je pogosto iz ne¬
znatnega vzroka zgodila se velika nesreča. Svetlobni
trakovi se razširjajo ne le v praznih prostorih, ampak
prešinjajo tudi tekočine in trdna telesa.

Kdor ne napreduje, ta nazaduje. Drevi utegne
marsikaj drugače biti, nego je davi bilo. Toliko ga
je bilo sram kakor volka strah. V hiši, kjer prebivaš,
naj bo dober zrak. Človek se rad vede kakor go¬
spodar, komur je dano gospodstvo nad vsem, kar po
zemlji hodi. Atila, šiba božja, je umrl 453. 1. Usliši
glase, k tebi vpijoče!

183

Fant je stopil iz šole, dopolnivši štirinajsto leto.
Odmolivši je šla žena iz cerkve. Modras je nekoliko
večji nego gad. „Pravičnost je temelj državam, “ rekel
je cesar Franc. Vsaka dušna moč, to vsak po sebi
lahko čuti, utrjuje se s primerno vajo. Najboljše zdra¬
vilo od kačjega strupa je vinski cvet v kakoršnej
koli opojnej pijači, bodi si žganje, slivovec, brinjevec,
rum ali močno vino.

Preljubo veselje, o kje si doma? Dragi prijatelj,
pridi mi na pomoč! O, kako se veselim! Ali veš do
kruha pot? Dopolnilo odgovarja vprašanjem: koga?
česa? komu? čemu? koga? kaj? Vprašalni prislovi
so: kje? kam? kod? itd. Koliko je usmiljenje božje!
Da bi bili srečni vse žive dni! Oh! Gorje! Ljubi pri¬
jatelj! Kamor so prišli mirni Slovani — piše slavni
nemški pisatelj Herder — povsod so veselega srca
polje obdelovali. Bojim se, da — vendar raji molčim.
Trudimo se za srečo in slavo, in dobimo — grob.
Skoči in stori, kar sem ti zapovedal. Knjiga „Drob-
tinice“ je zlata vredna. „Biti“ je pomožni glagol.

Poiščite posamezna ločila ter povejte pri vsakem,
zakaj stoji.

152. naloga.

Zajec.

1. Zajec je četveronoga gozdna žival. 2. Ima
glavo vrat trup noge in rep. 3. Pokrit je z mehko
in dolgo dlako. 4. Noge ima dolge in brze sprednji
ste mu daljši zadnji ste krajši. 5. Ušesi ste daljši
od glave. 6. Oči ima debele in izbuljene ter jih ne

184

more zapreti ker so mu trepalnice premale zatorej
spi z odprtimi očmi. 7. Kep je kratek in zasuknen.
8. Zajec v hrib bolje teče nego s hriba v nevarnosti
gre tudi v vodo in prav dobro plava. 9. Zvečer se
gre past in večkrat ga še jutranje solnce najde na
paši. 10. Po dnevi leži skrčen v svojem ležišči katero
si izkoplje sredi kakega razora tako globoko da se
malo ne ves skrije va-nje. 11. Zajec živi ob sočnatih
rastlinah najljubša mu je repa zelje in detelja. 12. Po
zimi kedar sneg zmrzne ne more do trave lačen je
in objeda mlado drevje po hostah a tudi po vrtih
naredi mnogo škode na cepljenih drevesih. 13. Zajčje
meso je tečno in okusno zato ga lovci preganjajo v do¬
voljenem času. 14. Zajec je jako boječa žival človeku
ki se boji vsake stvarce pravijo boječ kakor zajec.

Iz „V rte c“-a.

a)  Vstavite ločila, ki manjkajo (13 vejic, 8 pod¬
pičij, 1 dvopičje, 1 narekovaj).

b)  Zapišite stavkovske slike!

153. naloga.

Koristno st živali.

Bog je ustvaril travo in drevesa naj bi služila
živalim in ljudem v živež brez rastlin bi ne mogle
živali brez živali bi pa ne mogli živeti ljudje živali
so človeku prekoristne in potrebne stvari kajti one
nam opravljajo najtežja dela one nas žive nas obu¬
vajo nas oblačijo ter nam še delajo kratek čas člo¬
vek naj torej z živalimi vselej lepo ravna kako bi
človek zemljo oral in druga še težja dela opravljal

185

ko ne bi imeli živali kje bi jemali potrebno meso
mleko maslo sir in še več drugih reči ki jih imamo
od živali kako bi se oblačili in obuvali ko ne bi bilo
živalskih kož volne in kožuhovine kako dolgočasno
bi bilo na svetu ko bi nikdar nikjer ne slišal nobene
živali nikdar nikjer nobene vesele ptice človek naj
torej Bogu vedno hvalo daje za to prevelike dobroto.

a)  Vstavite vsa ločila ter pišite veliko začetno
črko, kjer jo je pisati treba!

b)  Razložite stavke!

Red ali sledba stavkov.

§. 112 .

V enovitih in množnih podredjih
stojč zavisniki ali pred ali za glav¬
nimi stavki. Levčasih stopi zavisnik
med člene glavnega stavka,  kar  pa  slo¬
venščini menj ugaja.

Glagol — zlasti v daljših stavkih —
stoji malokdaj na konci.

154. naloga.  Poiščite in 152. in 153. naloge
podredja ter povejte, kako se vrste v njih zavisniki.

186

Vaje v spisji.

A. Povesti.

1.  Vinska trta in krompir.

Vinska trta nagne se k vinogradniku in izpre-
govori: „Človek, ali imaš med rastlinami večjo do¬
brotnico od mene?“ Vinogradnik pravi: „Kaj pa,
da imam večjega dobrotnika nego si mi ti!“ „Kdo
je ta? vpraša vinska trta. Vinogradnik odgovori:
„Krompir mi je večji dobrotnik od tebe: kajti krompir
mi daje potrebni živež, ti pa le prijetno kapljico, če
imam drugega dovolj.“

Napišite po tem zgledu basen: a)  o roži in žit¬
nem klasu, b)  o demantu in premogu, c)  o zlatu
in železu.

2. Jelen in jazbec.

Jelen, ki je že prehodil mnogo krajev, sreča
enkrat na svojem potu jazbeca, živečega v temnej
luknji. Pravi mu: „Neumnež, kako vendar moreš
ležati v tej temoti? Ali se nikamor ne upaš?“ Jazbec
mu pohlevno odgovori: „Obiraj me, kakor hočeš, in
zaničuj moje prebivališče. Moje stanovališče mi je
mnogo ljubše od vseh dežel, katere si ti že prehodil;
zakaj ta kraj je moja domovina!“

187

Napišite po uzoru te basni drugo a)  o prepelici
in domačej kuri, b)? c)?

3. Bodi pošten!

Mati da Katinki desetico za sol. Katinka izgubi
medpotoma denar. Mimo pride gospod, podari jej
drugo desetico. Katinka najde svojo desetico, hiti za
gospodom, hoče mu vrnoti podarjeni denar. Gospod
jo pohvali, da jej dvajsetico.

Napišite po tem načrtu povest z drugim napisom!

4. Napišite povest po sledečem načrtu!

Usmiljen otrok.

Uboga ženica hodi po zimi od hiše do hiše, išče
hrane in gorkote. Mimo ženice pride bogato oblečena
gospa, a ne da jej milostinje. Deček, to videvši,
priteče k ženici, poda jej edini svoj novčič. Neki
gospod, ki je to videl, pokliče dečka k sebi ter ga
vpraša, kaj je dal ženici. Deček odgovori. Mož ga
pohvali, da mu dvajsetico. Deček izroči starki tudi
ta denar.

5. Izpremenite to povest, misleč si na mesto
ženice siromaka, na mesto gospe gospoda, na mesto
dečka deklico, na mesto gospoda pa gospo. Kako bi
se napis lahko drugače glasil?

6. Bertold Schwarz pripoveduje svojim tovari¬
šem mnihom, kako je po naključbi iznašel smodnik.

7. Zapišite povest „Popotnika in medved" (3. či¬
tanka, st. 15) tako, kakor bi jo France pripovedo¬
val svojim staršem. (Načrt: Dva prijatelja, France in
Anton, hodita skozi puščavo. Medved pride naproti.
Anton zbeži na drevo i. t. d.)

188

8. Izpremenite 35. berilo v 3. čitanki, misleč si na
mesto kovača zidarja, a na mesto krojača črevljarja.

9. Zapišite povest po tem načrtu: Zvesti pes.
Jahajoč trgovec izgubi svojo popotno torbo. Koder ga
hoče cvile in grize nazaj držati. Trgovec meni, da
je pes stekel, ter sreli nanj. Pozneje zapazi, da
nima torbe, jase nazaj in najde psa na torbi ležečega.

10. Zapišite povest po tem načrtu: Božični
večer.

Pri mizi sedi mati s štirimi otroci. Oče je bil
pred nekaterimi meseci šel na vojno. Otroci govore
o očetu. Mati je žalostna. Nekdo trka na duri. Oče
stopi v izbo. Vesela obitelj.

11. Hvaležni rejenec  (3. čitanka, st. 10).

Marijana je od svojega 16. leta služila v mestu.

Bila je varčna dekla ter si je prihranila nekaj
denarja. Ko pride enkrat v svoj rojstveni kraj, po¬
kopavali so ravno ubogo vdovo, ki je zapustila še le
šestletnega Janezeka. Marijana se ga usmili ter ga
vzame seboj v mesto, kjer ga je odgojevala. Ko je
Janezek ljudsko šolo dovršil, da ga Marijana črev-
ljarstva se učit. Po prizadevnosti je postal prvi črev-
ljarski mojster. Vzel je k sebi svojo staro krušno
mater ter jej skazoval svojo hvaležnost.

Okrajšajte  21. berilo v 3. čitanki po tem
načrtu: Trije bratje složno žive ter vsako delo skupno
opravljajo. Povsod jih radi jemljejo za dninarje. Ko
so nekdaj bili namenjeni na travnik, oboli najmlajši
brat. Starejša sta v zadregi; na zadnje pokličeta bol-

189

niku staro sosedo za strežajko. Brata opravita delo.
Ko bolnik okreva, gresta starejša po plačilo ter
odštejeta mlajšemu tretjino. Ta se brani, vzeti svoj
delež. Tako nastane med brati prepir. Opat Paladij
ga jim razsodi.

12. Okrajšajte ta le berila v 3. čitanki; ajštev. 185.,
b)  štev. 3., c)  štev. 29., d)  štev. 191., e)  štev. 40.

13. Zapišite okrajšano 29. berilo tako, kakor bi
ga pripovedoval krčmar.

Hrast in trst.

Hrast se je bahal s svoje trdnostjo ter očital
trstu slabost, da se uklanja vetru. Trst je to zani¬
čevanje prenašal in molčal. Kmalu pa nastane vihar.
Ker se hrast ne da ušibiti, podere ga vihar. Trst
se pa priklanja in sopet vstane.

Mogočen  hrast in šibek  trst.

Nekdaj se je visok  hrast ponosno  bahal
s svojo silno  trdnostjo ter je zaničljivo  očital
bližnjemu  trstu njegovo  slabost, da seponižno
uklanja vsakemu  vetru. Slabotni  trst je to
hrastovo  zaničevanje voljno  prenašal in je molčal
brez ugovora.  Kmalu potem pa nastane hud
vihar. Ker se trdni  hrast nikakor  ne da ušibiti,
podere ga jezni  vihar na tla; šibki  trst pa se
globoko  priklanja in hitro  zopet vstane.

14. Razširite  s prikladnimi besedami (prilastki,
dopolnili in določili) sledečo basen: Gad in pila.
Gad pride v kovačnico in hoče orodje razgristi.
Spravi se nad naklo. Ko nič ne opravi, zapusti ga
in gre nad pilo. Pa tudi tu si brez uspeha prizadeva.

190

Pila se mu posmehuje rekoč: „Bedak, kako hočeš
mene razgristi, ki jaz železo premagujem in naklo,
kateremu ti nič ne moreš, v prah zdrobim!"

V i n s k a t r t a i n k r o m p i'r (primerite 1. nalogo!)
Bil je lep jesenski dan, ko pride vinogradnik v svojo
gorico. Veselo je gledal dobro obložene trte, ki so
komaj nosile obilico grozdje. Ko prikoraka gospodar
vrh gorice, prikloni mu se šiponov trs ter mu pravi.
„Človek, povej mi, imaš li med rastlinami večje do¬
brotnice od nas vinskih trt?“ Vinogradec se mu
nasmehne in reče: „Kaj dvojiš? Se ve da imam
večjega dobrotnica, nego si mi ti! “ „Kdo je ta?“
vpraša trst nadalje. Gospodar odgovori: „Več dobrot,
nego li od tebe, dobivam od krompirja; zato ga
moram višje ceniti." Trs pa reče: „Kako bi to bilo
mogoče ? Ali ti ne dajemo žlahtnega vina, katero sam
imenuješ pijačo vseh pijač? Saj vino pomlaja starčka
in krepča moža ter jima razveseljuje srce!" Resnica
je sicer, kar govoriš," zavrne zdaj vinogradec;
„a pomisli, da je krompir mnogim ubožnim ljudem
skoro edini živež, da je že od marsikatere dežele
odgnal dragoto in lakoto. Kar nam je pa v življenje
potrebno, moramo bolje ceniti nego ono, kar nam je
le v veselje."

15. *) Razširite basen o jelenu in jazbezi po
sledečih dodatkih: Jelen (kakšne postave); krajev
(planine, doline, goščave, poljane; jelen sreča marsi¬
katero divjačino in najde tudi) jazbeca (kratek popis)

*) Pazite posebno na določila vzroka (vzrok, učinek, sredstvo

t d.!)

191

v temnej luknji (kje in kako je bila napravljena?)
Ali se nikamor ne upaš (jelen vabi jazbeca, naj gre
ž njim, da mu pokaže lepih krajev). Prebivališče
(kaj je jazbec še pristavljal ?)

16. Razširite povest o zvestem psu (pr. 9. nalogo!)
po teh le dodatkih: Trgovec (ime, dom). (Od kod
je jahal? kam? na kakovem konji?) Koder kratek
popis) je letal poleg njega. Popotno torbo (koliko je
bilo vnej denarja ?) je imel za seboj na sedlu pri¬
vezano. Torba se je odvozljala in padla na tla, česar
pa trgovec ni zapazil. A koder, to videvši, hotel je
trgovca opozoriti (laja, cvili, postavlja se pred konja,
grize na trgovčevem plašči). Streli na-nj (pes ni dobro
zadet — kam se poda?). Pozneje zapazi (kje?) ležečega
(pes se gospodarju dobrika in — pogine. Žalost go¬
spodarjeva).

17. *) Razširite povesti: a)  „Bodi pošten!"

b) „ Usmiljen otrok."

18. Razširite a)  36., b)  183. berilo v 3. čitanki!

19. Zapišite sledeče pesmi v 3. čitanki v neve¬
zanem govoru: a)  štev. 120., b)  34., c)  159.

20. Storite prav tako pri pesmih: a)  37., b)  145.

c)  205., d)  46. a v okrajšanej obliki.

21. Zapišite v nevezanem govoru ter razširite te le
pesmi: a)  57., b)  86., c)  148., d,J  188. (prve tri kitice).

22. Zapišite životopise:

a)  Rudolf Habsburški.  Grof Rudolf rojen
1. 1218 (kje?). Njegova pobožnost. Brezkralje na

*) Pazite posebno na določila vzroka (vzrok, učinek, sredstvo
i t. d.!)

192

Nemškem. Za kralja izvoljen. Otakar, kralj češki.
Bitva 1. 1278. Habsburžani na Avstrijskem. Rudolfova
smrt 1291.

b)  Franc Prešeren.  Rojen 1. 1800. v Vrbi
na Gorenjskem. V Ribnici in na ljubljanskem gimna¬
ziji. Pravoslovec na Dunaji; doktor pravoslovja 1828.
V pisarnici odvetnika Hrovata v Ljubljani. Odvetnik
v Kranji 1. 1846. Umerje 1. 1849. Slavni pesnik.

c)  Moje življenje.  Rojstven kraj in datum.
Ime in stan staršev. Bratje in sestre. Čas pred
vstopom v šolo. Prvi dan v šoli. Drugi važneji spo¬
mini. Kaj hočem postati?

23. Doslužen vojak pripoveduje, kar je doživel.

24. Stari klobuk pravi, kako se mu je godilo.

B. Popisi.

Brana.

(Kaj je reč?)  Brana je poljsko orodje v podobi
zategnenega čveterokotnika. (S e stojni  deli.) Naša
brana sestoji iz šest tramov po 1'2 m  do 1'7 m  dol¬
gosti; vsak tram ima o—6 ravnih, spodaj ostastihin
nekaj zakrivljenih zob, ki so enako daleč drugi od
drugega. Spredaj in zadaj nosita stranska tramova
po 2 železni kljuki, v kateri se devlje veriga za
naprego in vrv za vzdigovanje. (Kdo dela reč in
iz česa?)  Brano dela kolar iz lesa; zobove in okov
pa priskrbeva kovač, (čemu je reč?)  Z brano
poravnavamo, razbijamo in mešamo že zorano zemljo,
uničujemo plevel ter zavlačimo semenje.

193

1. Popišite: a)  valjar, b)  plug, c)  jasli, d)  stis¬
kalnico (prešo).

2. Popišite, kako se dela a)  na skednu, b)  v mlinu,
c) v kovačnici.

3. Popišite: a)  kako se kruh peče, b)  kako se
dela opeka, c)  maslo, d)  sir, e)  platno.

4. Popišite: a)  kako se drevje presaja in požlaht-
nuje, b)  kako se krompir pripravlja.

Lisica.

(1. Ime in pleme.) Lisica je zver pasjega ple¬
mena. (2. Velikost.) Po velikosti se enači srednjemu
psu. (3. Pokritje, barva.) Oblečena je v kožuh belih,
črnih in sivih dlak; le na prsih je bela, po trebuhu
pa sivkasto bela. Sploh pa izpreminja dlako po letnem
času. (4. Deli telesa.) a) (Glava:)  Široka glava se
jej hitro spušča v dolg, tanek gobček; ostasta ušesa
pa stoje po konci. Pod čelom se svetijo bistre oči;
kedar pa zine, pokažejo se vrste ostrih zob. b) (Trup.)
Trup je zleknen in šibek. Kaj lepo jej pristuje dolgi
metlasti rep. Hodč ga vlači za seboj, v teku ga pa
privzdigne, c) (Udje.)  Tanke in kratke noge nosijo
truplo tako tiho in rahlo, da skoraj ni sledu za njimi
(5. Način življenja.)  a) (Stanovanje.)  Lisica sta¬
nuje skoro povsod ter si koplje svoje luknje najrajša
po goratih listnatih gozdih, b) (Razplodba)  V pod-
zemeljskej luknji skoti lisica več mladih, katere v ne¬
varnosti prenaša na drug kraj. c) (Hrana.)  Živi se
z malimi poljskimi in gozdnimi živalimi, zalezuje pa
tudi perutnino okoli hiš. d) (Druga svojstva.)  Njena

Slovenska slovnica. j 3

194

prekanjenost in drzovitost je prišla v pregovor.
(6. Hasljivost ali škodljivost.) Največji lisičji so¬
vražnik je človek, ki jo preganja vse leto. A drugega
dobička nima od nje, razen da prodaje njen kožuli.

5. Popišite v istej zaporednosti popisnih delov:
a)  konja, b)  volka (3, čitanka 129), c)  podgano,
d)  kako drugo četveronogo žival.

6. Popišite: lastovko (Pevka, 0'14m dolga . . .)

7. Popišite: a)  vrabca, h)  kokoš, s posebnim
ozirom na koristnost in strežbo, c)  ptice pevke sploh.

8. Popišite železo po sledečem načrtu: Kovina.
;Kje se dobiva? Očiščenje vsakovrstne primesi. Lito
železo. Kovaško železo. Jeklo. Koristnejše od srebra
in zlata. Cernu se rabi?

9. Popišite kako rastlino! (Ime in pleme. Popis
posameznih delov: korenika, steblo, listje, cvet (čaša,
venec, prašniki, pestiči), plod, stališče, raba.)

10. Popišite: a)  okolico vaše šole, b)  dom, c)  vrt.

11. Popišite, kako so učenci obhajali šolski praznik.

Požar.

(Primeri 107. berilo v 3. čitanki.)

Gori! Gori! Oj, strašen glas! kedar se razlega
v nočnem času, budeč ljudi iz mirnega spanja.
Tužno bije v zvoniku plat zvona! Sleharen udarec
opominja prestrašene vaščane, naj hite na pomoč
ubogim, katerim že plapola streha v ognji. Brizglje
in vozovi z gasilnim orodjem pridrčč, okna po hišah
zasvetle; nebo se žari s krvavo žarijo, ki razsvetljuje
z motno svetlobo vso okolico. Lej, tam sika ogenj

195

kvišku, tam je žrelo ognja; tam si prizadevajo ljudje
zadušiti ogenj v njegovem jedru ali vsaj zabraniti
mu, da ne bi preskočil na sosedna poslopja. Nekateri
nosijo vodo, drugi brizgajo, tretji razdirajo strehe!
Otroci plakajo, matere vpijejo; vse leta, bega in
prenaša. — A polagoma vendar pogase ogenj.
O siromak, ki ti je plamen v zelo kratkem času
upepelil stanovanje! Hvali Boga, da si mogel rešiti
vse svoje drage!

12. Popišite povedenj! (Dež lije neprenehoma.
Iteka narašča in stopi čez bregove. Ljudje pre¬
strašeni beže ne vedoč, kaj bi prej rešili. Poslopja
plavajo in se rušijo. Mogočno narasla reka odnaša
drva, mline i t. d. Vsa dolinica je poplavljena. Ko
jame voda odtekati, vidi se velika škoda, ki jo je
povodenj napravila.)

13. Popišite nevihto!

14. Popišite življenje na planini (68—82. berilo
v 3. čitanki).

15. Popišite potovanj e!

16. Popišite: a)  kako se vede postrežljiv človek,
h)  kako redoljuben!

C. Primerjave.

Vas in mesto.

Vas in mesto sta kraja, ker ljudje prebivajo.
V vasi in v mestu so hiše in cerkve. V obeh so lepi
vrti in zalo drevje. — A v vasi so največ le kmetski
ljudje, ki se pečajo s poljedelstvom in z živinorejo;

13 *

196

v mestu pa stanujejo gospoda, uradniki, umetalniki
i t. d., ki imajo vsak po svojem stanu drugačne
opravke. V vasi so hiše majhne, pogosto le lesene
in s slamo pokrite; po mestih so pa vse zidane in
z opeko pokrite. V vasi se hiša ne drži hiše; v mestu
se pa hiša hiše drži ter se lepo vrsti, ulice delajoč,
druga za drugo. Vasi so navadno manjše od mest.

1. Primerjajte šolsko izbo s stanovalnico! (Po¬
dobnosti:  Obe ste hišni deli; v obeh vidimo ljudi;
v obeh nahajamo peč in različno orodje. Različ¬
nosti:  Katera je navadno večja? Kako dolgo bivajo
ljudje v šolskej izbi? Cernu je stanovalnica? Katero
orodje je v šoli?

2. Primerjajte: a)  stol in mizo, b)  stol s klopjo!

3. Primerjajte psa in mačko! (Pleme velikost,
pokritje, barva, deli telesa, način življenja, koristnost.)

4. Primerjajte osla in konja!

5. Primerjajte gos z raco!

6. Primerjajte sesavce s pticami!

7. Primerjajte hruško in jelko! rež in pšenico!

8. Primerjajte rastlino in rudnino!

9. Primerjajte solnce in luno!

10. Primerjajte pomlad in jesen!

11. Primerjajte pomlad in mladost!

12. Primerjajte: a)  Koroško in Kranjsko, b)  go¬
renje in dolenje Štajersko!

197

D. Razložba pregovorov.

Kdor zgodaj vstaja, temu kruha ostaja.

Kdor zgodaj delati jame, je priden. Pridni lahko
več zasluži nego potrebuje Pridni in marljivi si tedaj
toliko prisluži in pridobi, da na starost, ko delati
več ne more, živi brez skrbi.

Razložite enako sledeče pregovore :

1. Ako slepec slepca vodi, oba v jamo padeta.

2. Tudi slepa kokoš včasih zrno najde.

3. Kedar greš volku nasproti, pokliči psa seboj.

4. Vsak pometaj pred svojim pragom.

5. Laž ima kratke noge.

S1 o g a j a č i, nesloga tlači.

Dva soseda sta si bila iskrena prijatelja. Vestno
sta si pomagala, kedar je katerega izmed njiju za¬
dela kakova nesreča. Pa tudi drugače sta si skazo-
vala svoje prijateljstvo. Da ni bilo treba jemati dni¬
narjev in težakov, hodila sta drugi drugemu pomagat
z vso družino, kolikorkrat je bilo delo nujno in po¬
trebno. Tako je jima rastlo premoženje in imetje. A
na enkrat nastane med njima prepir zarad mejnika,
o katerem je prvi trdil, da je postavljen predaleč
v njegovo zemljo. Začne se pravda, kije  tekla, dokler
nista oba vsega denarja k odvetnikom znosila. Na
zadnje so jima zarubili in prodali posestvi. V ubož¬
nici sta imela priliko, obžalovati svojo neslogo in
strast.

198

Pojasnite s povestmi tudi sledeče pregovore:

6. Ni nesreče brez sreče.

7. Kar te ne peče, ne gasi.

8. Ne prodajaj kože, dokler medved v brloga tiči.

9. Potrpljenje železne duri prebije.

10. Lastna hvala, cena mala.

E. Listi.

a)  Z gledi.

1. Prošnja.

Dragi Blažek!

Bukve s podobami, katere si mi zadnjič kazal,
dopadle so mi tako, da hočem očeta naprositi, naj
mi kupi tudi tako knjigo. Prosim Te torej lepo, po¬
sodi mi bukve za en dan, da jih morem očetu poka¬
zati. Vrne Ti jih zopet nepokažene

Tvoj

V Bistrici, 21. junija 1889. France.

(Isti list obširneje.)

Dragi Blažek!

Ko sem bil zadnjo nedeljo pri Vas, kazal si mi
bukve, v katerih so podobe strupenih rastlin, kakorš-
nih ima naš kraj. Pod vsako podobo je ime strupe-
nice, katero pred oči postavlja, in kratek popis. Meni
se bukve tako dopadajo, da hočem očeta prositi, naj
jih tudi meni kupi. Ker si pa nisem zapomnil njih
naslova, prosim Te prisrčno, pošlji mi bukve še danes
in dovoli, da smem knjigo do jutri popoldne obdržati.

199

Skrbno bodem pazil, da se ne zamaže ali drugače
pokvari. O pravem času jo dobiš zopet v roke. Za¬
našam se na Tvojo prijaznost. Priporoči me svojim
ljubim staršem in daj mi kmalu priliko, da ti enako
postrežem.

Tvoj

V Bistrici, 21. junija 1889. France.

2.  Naznanilo in prošnja.

Ljuba prijateljica J

Sinoči se je nam vfnol ljubi oče z dolgega
pota, prej ko smo se ga nadejali in kot je bil sam
namenjen. Razveselili smo se; a naše veselje se je
hitro skalilo, ko smo zvedeli, da je bolehnost očeta
prisilila, vrnoti se pred določenim časom. Lotila se
ga je namreč mrzlica. Blaga mati sicer upa, da drug
zrak in domača postržeba kmalu zdravje povrne bol¬
niku, vendar je v velikih skrbeh in nagovarja očeta,
naj bi se posvetoval s katerim zdravikom.

Znano Ti je pa, draga prijateljica, da ima naš
oče od nekdaj veliko zaupanje do Vašega hišnega
zdravnika, gospoda I. I. Zato Te po materinem na¬
ročilu prelepo prosim, nagovori ga, da bi jutri k nam
prišel. Prav vestno bodemo stregli očetu ter storili,
kar koli nam bode zdravnik veleval. Bog daj, da bi
ljubi |oče zopet okreval. Prejmi že poprej srčno
zahvalo za prijaznost, katero nam skažeš.

Tvoja žalostna prijateljica

V Libeličah, 2. oktobra 1889. Marjeta.

200

S. Poročila in prošnja.

Prepoštovani gospod doktor!

Želeli ste, da bi Vam, blagorodni gospod, precej
naznanili, ko bi se bolezen našega očeta na hujše
obrnoti utegnila. Žali Bog, da se je tako zgodilo.
Oče je zadnjo noč prav nemirno spal. Tožil je, da
ga glava boli; včasih se mu je tudi vzdigovalo. Kakor
ste ukazali, dajala sem očetu zapisanega zdravila ob
določenej uri; zdaj pa prosim, naj bi napovedali,
kako mi je dalje ravnati. Zelo zelo bi Vam bili
hvaležni, ako bi blagovolili bolnika še danes obiskati.
Ce bi Vam pa opravila tega ne dopuščala, lepo
prosim, da bi mi po človeku, ki Vam to pismo odda,
vedeti dali, kaj naj storim do takrat, ko zopet pri¬
dete. S posebnim spoštovanjem.

V Libeličah, 4. oktobra 1889. Marjeta Klobučarjeva.

4. Naročbenica.

Preljubi Dragotin!

Zanašaje se na Tvojo prijaznost, Te že zopet
s prošnjo nadlegujem.

Bad bi namreč svojemu bratu k njegovemu godu
dal katero darilce; zato Te prosim, kupi mi pri go¬
spodu Jelarju lep nožek s štirimi rezili in kostenim
ročem ter mi ga pošlji do prihodne sobote. Troške
Ti povrnem, kakor hitro zvem, koliko nož velja.

Veselilo bi me, ko bi nas hotel obiskati v soboto kot
na godovno mojega brata.

Z Bogom!

Tvoj prijatelj

V Mokronogu, 6. maja 1889. Milan.

(Odgovor.)

Ljubi moj Milan!

Rad sem ustregel Tvojemu naročilu ter Ti po
pošti poslal nožek, kakoršen utegne biti po Tvojej
želji. Cena je zapisana na zavitku. Ko bi še drugo-
krat česa potreboval iz našega mesta, le naravnost
se obrni do mene; vselej sem pripravljen, izvrševati
Tvoja naročila. Godovna Tvojega brata pa se ne morem
udeležiti; zadržujejo me namreč razni nujni opravki.

Priporoči me svojim staršem, reci bratu, da mu
tudi jaz h godu vso srečo želim, in razveseli kmalu
s kakimi vrsticami udanega Ti prijatelja

V Zagrebu, 10. maja 1889. Dragotina.

5. Zahvala.

Blagi prijatelj!

Prav srčno se Ti zahvaljujem za skazano pri¬
jaznost. Nožek, ki si mi ga poslal, je bratu in meni
zelo dopadel. Cena 2 gold. 50 kr. mu ni pretirana;
hvaležen Ti vračam troške.

Bratov god smo prav veselo obhajali; škoda, da
nisi utegnol priti. Natančneje zveš o tej veselici,
kedar Te v mestu obiščem. Da si mi zdrav!

Tvoj

V Mokronogu, 15. maja 1889.

Milan.

202

6. Voščilo.

Predragi starši!

Ganenega srca se danes spominjam mnogih in
velikih dobrot, katere ste mi skazovali od mojega
rojstvenega dneva. Bogu in Vam se imam zahvaliti
za vse, kar sem in premorem. Naj bi Vam ljubi Oče
v nebesih stoterno poplačal, kar ste mi dobrega sto¬
rili. Jaz pa si štejem v sveto dolžnost, tudi za naprej
ubogljiv in priden biti ter Vam tako veselje delati.
Če se ravnam po Vašej volji, smem upati, da bodete
tudi v prihodnje kakor dozdaj ljubili.

Vam, mili mi starši,

prehvaležnega sina

V Adjovščini, 31. decembra 1889. Jakoba.

Voščilo.

Preljubi oče !

Vaš god me spominja mnogih in velikih dobrot,
za katere se imam Vašej ljubezni zahvaliti. Vem, da
Vam ne morem zadosti povrnoti te ljubezni; vem
tudi, da mi ni mogoče, naj kar koli počnem, popla¬
čati Vam vseh tistih skrbi, katere sem Vam priza¬
deval, odkar sem živ; dobro vem, da nikdar ne
nadomestim dobrot, katere sem prejel iz Vaših rok.

Na misli so mi blagi opomini, s katerimi ste
me tolikrat izpodbujali k marljivosti, svarili me zaradi
mojih slabosti in napak, kazali mi pravo pot. Dobri
ste in prizanesljivi svojemu otroku; Vi zahtevate

— 203 —

od njega samo to, kar po svojih močeh storiti more.
Pa kar morem, to hočem z božjo pomočjo storiti.
Priden hočem biti in poslušen, vreden Vaše ljubezni.

Če se mi posreči, zadostiti Vašim željam biti
Vam v veselje, tedaj se izpolni moje najsrčnejše
voščilo, katero Vam, premili oče, podajam k današ¬
njemu godu. Oni, ki kraljuje v nebesih, naj podeli,
da mirno in veselo teko dnevi Vašega življenja; naj
Vas tisočkrat blagoslovi za vse, za kar Vam moram
hvalo vedeti; meni pa naj ohrani Vašo očetovsko
milost.

Hvaležno Vam poljubuje roke

pokorni sin

V Celovci, 29. junija 1889. Pavel.

7. Povabilo.

Dragi France!

Danes teden bode pri nas cerkveni praznik in
veliki shod. Po starej navadi imamo o tem času malo
boljši kruh in smo radi boljše volje kakor drugikrat.
Znanci in prijatelji zbero se ta dan, da se kaj pogo¬
vore. Obljubili so mi že nekateri, da pridejo; pa brez
Tebe, ki si mi vedno najljubši prijatelj, za me ne bi
bilo veselega dneva. Uljudno Te vabim, pridi tudi
Ti! Zelo bi me razveselil.

Zanesljivo Te pričakuje

Tvoj prijatelj

V Starem trgu, 7. .julija 1889. Tomaž Murnik.

204

Povabilo k pogovoru.

Ljubi moj Aleš!

Dolgo že želim, s Teboj nekaj posebnega govoriti,
vendar ni bilo do zdaj prave priložnosti. Tudi k
Tebi bi že bil rad prišel, pa ne vem, kdaj bi Te
doma dobil, ker vedno letaš po opravkih. Če sem
prav zvedel, prideš jutri v Konjice. Prosim Te,
potrudi se še malo dalje in pridi k meni; prav vesel
Te bode

Tvoj stari prijatelj

V Ločah, 11. novembra 1889. Davorin Miheljak.

8. Sožalnica (milovalni list).

Preljubi prijatelj !

Tebi in meni je nemila smrt velkio žalost storila.
Vzela je Tebi ljubega brata, meni pa preblagega
prijatelja. Solze, katere sva zanj potočila, je pokojni
gotovo zaslužil, kajti bil je dobra, preblaga duša.
Vsi smo ga radi imeli in zvesto ljubili; Bog pa ga
je vzel k sebi na večno plačilo. Upajva, da se enkrat
zopet veselo znidemo. Torej ne žaluj preveč in tolaži
se s svojim

prijateljem

V Beljaku, 5. marcija 1889. Lovrom.

Dragi Matej !

Zelo sem se prestrašil zvedevši, da Ti je hiša
pogorela. Kes je žalostno, da more plamen v kratkej
uri pokončati, kar človek postavi s tolikim trudom.

205

Težko mi de, da se Ti je taka nesreča prigodila;
a kaj pomaga žalovati, ker žalost ne izmanjša nesreče.
Dobro je le, da si bil poslopje precej visoko zavaroval.
Lahko bodeš je zopet postavil. Ko bi česa potreboval,
povej mi odkritosrčno. Prav rad ti pomagam, saj
veš, da sem vselej

Tvoj

resnični prijatelj

V Ormuži, 2. julija 1889. Florijan.

9. Slovo.

Premili prijatelj!

Nisem mislil, da se bodem moral tako hitro ločiti
od svoje drage domovine in od svojih prijateljev.
Pred tremi dnevi sem dobil od oblastva poziv, da
moram nemudoma iti k vojakom. Sliši se, da bode
vojna. Kam pojdemo najprej, zdaj še nihče ne ve.
Jutri že odrinem. Nimam tedaj časa, da bi se mogel
z besedo pri Tebi, ljubi moj prijatelj, posloviti;
sprejmi torej pismeno poslovilo! Lepo se Ti zahva¬
ljujem za Tvoje odkritosrčno, stanovitno prijateljstvo,
in za vse, kar si mi dobrega storil. Spominjaj se
mene večkrat ter moli, da bi nam Bog dal srečno
zmago, in da se vesela zopet vidiva.

Z Bogom!

Ves Tvoj

V Kamniku, 18. julja 1889. Janez Rebrnih.

10. Opomin.

Ljubi prijatelj!

Ne zameri, da Te opomnim na Tvojo obljubo.
Obetal si mi, kakor sam dobro veš, da mi pošlješ

206

izposojeno knjigo že v nekaterih dnevih nazaj;
preteklo pa je že več tednov, od knjige pa vendar
ni niti duha niti sluha. Ker bukve sam nujno potre¬
bujem, prosim, ne odlagaj več ter pošlji knjigo čim
brže tem bolje. To pričakuje

Tvoj

V Ljubljani, 2. avgusta 1889. Anton Gregorič.

11. Izgovor.

Moj ljubi Anton.

Te bukve si imel že pred štirinajstimi dnevi
dobiti, kakor sem Ti bil ustno obljubil. Odpusti, da
takrat nisem bil mož beseda. Knjiga je bila o dogo¬
vorjenem času zares pripravljena, da se pošlje nazaj.
Tu pride k meni najin prijatelj Andrej, zapazi knjigo,
povpraša po njenem zapopadku, in ko ga zve, vzame
si jo tako rekoč po sili.

Ah Ti je on to sam naznanil, kakor mi je obetal,
tega ne vem; resnica pa je, da sem samo zaradi
njega prelomil besedo. Ne huduj se nad menoj in
preženi nevoljo z mislijo, da je Tvoja knjiga dvema
prijateljema pripravila nekoliko prijetnih ur.

Ali po takem smem današnjemu pismu pristaviti
prošnjo, da mi zopet posodiš kake bukvice? Pri¬
pravljen sem na ostre pogoje; a bodi prepričan, da
izpolnim tudi najostrejše. Srčno Te pozdravlja

Tvoj

V Loki, 5. avgusta 1889.

Bogomir.

207

12. Prijateljsko očitanje.

Dragi prijatelj!

Tri mesece je že, da ne dobim pisma od Vas,
da nimam odgovora na svoj zadnji list. To molčanje
se mi nekako čudno zdi. Mislim in premišljujem, kaj
bi mu bilo vzrok, a ne morem zadeti.

Ste li morebiti bolni? To menda niste. Ali ste
se znabiti podali na pot? To v tem letnem času ni
lahko mogoče. Neki vzrok pa mora vendar biti.

Res je, da dolgo molčanje ni še znamenje razdr¬
tega prijateljstva, kakor tudi pridno dopisovanje ni
vsakokrat dokaz stanovitne prijaznosti. A ker ste
proprej tako pridno in točno odgovarjali mojim pismom,
ste me nekako razvadili; razen tega so se Vaša
prijazna poročila mojemu srcu tako priljubila, da
meni, odkar molčite, vedno nekaj manjka, Pri vsem
tem pa sem v velikih skrbeh za Vas. Rešite me iz
te britke negotovosti ter mi povejte, če tudi le z ne¬
koliko vrsticami, da ste živi in zdravi, ter da ste
s svojo ljubeznijo udani

svojemu vernemu

V Kopru, 3. decembra 1889. Miroslavu.

Ljubi brat!

Kmalu bo leto dni, odkar nismo besedice slišali
o Tebi. Zdaj smo po popotnem človeku iznenadoma
zvedeli, da si v Tominu pri gospodarji. I. I. Lahko
si misliš, v kolikih skrbeh smo bili zaradi Tebe,

208

Nismo se mogli načuditi, kako nam moreš kaj takega
storiti, ko vendar veš, da Te vsi ljubimo.

Naznani nam brž, kako se Ti godi, kako Ti je
bilo dozdaj, in zakaj si tako dolgo molčal. Za trdno
se nadjam, da tega opomina ne pustiš v nemar in
da zopet potolažiš razžaljene starše. Srčno Te po¬
zdravlja

Tvoja zvesta sestra

V Novem mestu, 2. novembra 1889. Ančika.

13. Dopisnica (listnica).

Častiti gospod učitelj!

Moj sin Janez je danes nekaj obolel. Glavobol
in mraz sta se ga prijela; zato ga morda več
dni ne bode v šolo. Prosim, opravičite mu zamudo!
Spoštljivo

Vam

udani

Na Vranskem, 16. aprila 1889. Gregor StiplovSek.
Dragi prijatelj:

Največjo in najstanovitnejšo srečo Ti želi h godu
Tvoj

resnični prijatelj

V Postojni, 20. junija 1889. Ivan.

b)  Pouk.

Pismo ali listje  sploh pismeno poročilo, na¬
menjeno nepričujočej osebi (včasih več osebam). List
je namesto ustnega pogovora.

209

Ako na pismo pride odpis ali odgovor, ali
če si dve ali več oseb druga drugej pišejo, postane
med njimi dopisovanje  (korespondencija).

Ker je list namenjen določenej osebi, mora se
v njem pokazati osebna razmera, v katerej sta do¬
pisnik (adresant) in prejemnik (adresat).

Iz te medsebojne zveze izvirajo posebna pravila,
na katera gre paziti pri spisovanji listov.

Ta pravila se tičejo nekaj pisave, t. j. načina,
kako, in reda, po katerem se dopovedujejo misli,
nekaj pa vnanje podobe ali oblike.

Dopisnice  (biljeti), v katerih z nekterimi
vrsticami komu kaj brzo in kratko naznanjamo, ni¬
majo navadne listove oblike. Kratka prijavila, ki
smejo vsakemu pred oči, zapisujemo na listnice.

1 .  O pisavi ali zlogu v listih.

Zastran pisave v listih je pomniti to-le:

1. Kedar se z drugimi pogovarjamo, moramo se
držati nekih postav, katerih ne sme zanemarjati
nikdo, kdor neče biti neotesanec. V listu smeš
povedati le to, kar bi mogel govoriti
v spodobnej družbi.

2. Piši list previdno skrbno in pazljivo ter dobro
preudari, kar zapišeš. Natančno izbiraj besede in
dobro zvrstuj misli. Po listu se sodi o pisalčevem
umu, o njegovej omiki in njegovem značaji. Dostikrat
je že prav po nevedoma katera nepremišljena ali
napačno postavljena beseda ali pa tudi dvoumnost za-

Slovenska slovnica. 14

210

krivila, da pisalec z listom ni dosegel, kar je hotel,
marveč da je imel škodo in zamero.

3. Pismo naj določno in očitno naznanja, kar
meni proročiti; misli naj bodo tako ubrane, da je
lahko umeti, kaj prav za prav hočemo.

4. Pisalec naj se ozira na razmero, v katerej
je s prejemnikom. Drugače se govori in piše mladim
kakor starim; drugače prijateljem in znancem kakor
višjim, drugače zdravim in veselim kakor bolehnim
in občutljivim.

Zastran  ulj  udn  o s ti  je paziti:

a)  Kedar pišemo neznanim ali višjim osebam,
moramo se uljudno izgovarjati, da se predrznemo,
nadlegovati jih s pismom.

b)  Če v listu kaj trdimo, izprositi si moramo
prejemnikovo dovoljenje.

c)  Ako smo nasprotnih misli, ali če hočemo po¬
vedati, da se je prejemnik v čem motil, izrečemo
navadno svoje obžalovanje, da moramo to ali ono
popraviti, na to in ono opozorovati.

dJ  Prejemnikova poročila naj bodo nam dokaz
njegove dobrote in prijaznosti.

e)  Prosimo, kjer bi terjati imeli.

II. Vnanja oblika listov.

Gledč vnanje oblike je gledati. 1. na uvrstenje
gradiva, 2. na pis, 3. na papir, 4. zavitek
(couvert) z nadpisom (adresa) in 5. na pečat.

Vsak list sestoji iz sledečih delov: a)  ogovor,
b)  uvod, c)  govor, d)  završetek, e)  podpis.

211

1. a)  V ogovoru  imenujemo osebo, katerej je
list namenjen, z oznamenilnimi besedami, — dajemo
ji naslov.  Za prijatelje in znance se take besede
lahko najdejo (dragi, dobri, ljubi, preljubi, predragi,
spoštovani, mnogocenjeni, preljubljeni — srečni, ža¬
lostni, ubogi skrbni, prizanesljivi prijatelj); drugače
pa je, kedar se piše tujim, starejšim, višje postav¬
ljenim in sploh takim osebam, s katerimi nismo v
prijateljskej zvezi. Tu zahteva dobra olika in šega,
da jih ogovorimo z navadnimi imeni ali naslovi.*)

V listih dobrim znancem se sme ogovor vplesti
tudi v prvi stavek ali pa se postavi listu na čelo;
n. pr. „Ne bi mi, dragi prijatelj, bil mogel bolje
ustreči 1 ' i t. d., ali pa:

„Dragi prijatelj!

Ne bi mi.bil mogel bolje ustreči" i t. d.

V drugih pismih stoji ogovor vselej nad prvo
vrstico, in sicer tem višje, čim višja je oseba, katerej
se piše.

h)  Uvod  navadno pove priliko ali vzrok, zakaj
pišemo. Pri prijatelskih listih to ne dela take težave
kakor pri drugih, zlasti do tujih in viših oseb.

Nekateri uvodi bi se morda tako le glasili:

Imam čast, naznaniti Vam . . .

Veseli me, da Vam morem ugodno odgovoriti na Vaš
cenjeni list . . .

Nadjaje se, da ustrežem Vašemu blagorodju, nazna¬
njam . . .

Ne zamerite, da Vaše naročilo tako kasno zvišujem . . .

14 *

*J Poglej „Naslove“ stran 224.

212

Sploh znana Vaša plemenitost, prijaznost in dobrotljivost,
daje mi srce, da se do Vas obrnem . . .

Dovolite, prečastiti gospod, da Vam pišem in razodenem,
kar . . .

Zelo mi je žal, da ne morem izpolniti želje, katero mi
razodevate v svojem cenjenem listu . . .

Zanašaje se na Vašo pravičnost, drznem se, Vam preblago-
rodni gospod, vestno in odkritosrčno razložiti dogodek, ki . . .

Koliko srečo uživam, imajoč tako dobrega in zvestega
prijatelja . . .

c)  Go vor zapopada glavno reč, o katerej se piše.
Misli naj se izrazijo jasno, določno in v lepem redu.

Pri odgovorih misli lahko slede v istej vrsti,
v katerej jih kaže pismo, na katero se odgovarja.

d)  Završetek  se podaje najbolje iz tega, kar
list obsega; lično naj se vjema in veže z vsem pis¬
mom. Če se pa tako ne more, odločiti je završetku
poseben odstavek.

Pisma znancem in prijateljem končajo se navadno
tako le:

Bodi zdrav! Z Bogom!

Tebe in Tvojo prisrčno pozdravljaje, sem Tvoj . . .

Tebi in Tvojim vsega dobrega želeč, ostajam Tvoj . . .

Bodi mi zdrav in ne žabi svojega zvestega . . .

Bodi prepričan, da Ti je srčno udan Tvoj . . .

Z Bogom! Kmalu razveseli z odgovorom svojega . . .

S Teboj žaluje Tvoj pravi prijatelj . . .

Bog daj, da bi se kmalu na bolje obrnolo. To iz srca
želi . . .

Tvoje prijateljstvo mi je prorok, da gotovo uslišiš prošnjo
svojega . . .

Bodite zdravi, veseli in tako srečni, kakor želi Vaš . . .

Bog Vas varuj in daj Vam učakati veselja nad , . .

Zdravstvujte!

213

V listih, ki jih pišemo menj znanim ali pa višjim
osebam, moramo skrbno izbirati besede, s katerimi
pismo končujemo. Navadno izrazujemo udanost in
spoštovanje ali pa prošnjo, da bi nam bil prejemnik
še dalje prijazen in dobroten.

Take liste končujemo blizu tako:

Z naj večjim spoštovanjem sem Vam udani . . .

S popolnim spoštovanjem se imenujem Vaše blagorod-
nosti udanega . . .

Z odličnim spoštovanjem podpisuje se . . .

Prosim, sprejmite, preblagorodni gospod, zagotovilo
globokega spoštovanja, s katerim se podpisuje . . .

Ponižno se priporočujoč Vašej prijaznosti (dobroti), sem ...

Moja hvaležnost za ta dokaz Vaše milosti bila bi tako
velika, kakor je vselej bilo spoštovanje, s katerim ostajam . . .

Sebe in svoje v milost in okrilje Vaše preblagorodnosti
izročujoč, štejem si v čast, da se podpisati morem . . .

e)  V podpis  se razen pisalčevega imena še
dostavlja izraz udanosti ali spoštovanje do istega, ko¬
mur se piše. (N. pr. Tvoj iskreni brat. Vaš pokorni,
hvaležni sin. Tvoj odkritosrčni prijatelj. Vaš udani,
naj hvaležnejši služabnik i t. d.) Podpis se stavi tem
nižje pod zadnjo listovo vrsto, kolikor večje spošto¬
vanje hočemo prejemniku skazati.

Podpisu vštrit (v listu do dobrih znancev včasih
zgoraj desno nad ogovorom) zapiše se na leve  j
strani kraj in datum (dan, mesec, leto).

2. List naj se piše razločno, skrbno in s črno
tinto. Nespodobno je in nepristojno, če se v listu kaj
izbriše, prekriža, izstrže, med vrste zapiše ali po¬
pravi. Tudi se ne spodobi, odpraviti list s peskom

— 214 —

tako posut, da ga mora prejemnik otepati, predno
ga bere.

3. Za pisma jemljemo čist, bel in obrezan
papir v osmerki (do znancev) ali v četverki (Quart-
format). V vsakem pismu pušča se zgoraj in spodaj
kakor tudi na levej strani, velikosti papirja primerno,
prazen prostor.

4. Listov ne pošiljamo brez posebnih zavitkov
(couvert); zavitkova podoba se ravna po podobi
papirja, na katerem je pismo pisano. Odprte se
pošiljajo le dopisnice in poštne nakaznice.

5. Listi se zapirajo ali pečatijo s pečatnim
voskom, z oblati ali z drugimi prilepi. Včasih se
stisnejo samo zavitkovi konci.

Pisma do odličnih oseb se pečatijo največ z rude-
čim voskom; kedar pa se naznanja smrt, ali če
žalujoči piše, vzame se črni vosek.

Listi z denarji ali s katerimi važnimi spisi
morajo se posebno previdno zlagati in pečatiti.
O tem veljajo posebni poštni ukazi, ki se po večkrat
izpreminjajo. Treba je jih pozvedovati tistim, kateri
denarje po pošti pošiljajo.

N a d p i s mora pred vsem drugim povedati
prejemnikovo ime (krstno in priimek) in stanovališče.
Pogosto, zlasti pri listih odličnim osebam namenjenih,
dodaje se imenu še stan, dostojnost, poklic ali delo,
s katerim se bavi prejemnik. Ako gre list v kak bolj
neznan kraj, pristavi se stanovališču tudi zadnja ali
bližnja pošta, včasih tudi dežela; kedar pa pošljemo
pismo v kako večje mesto, moramo zaznamovati tudi

215

trg, ulice, hišno številko, in če je treba, tudi še nad¬
stropje in sobo, kjer prejemnik prebiva. Ako gre list
v kraj, kjer se ne govori slovenski, imenuje se kraj
in vse drugo, kar se o kraji pove, v jeziku tam¬
kajšnjega kraja.

Poštnina se navadno plačuje z znamkami (mar¬
kami).

Za zgled stoji tu nekoliko nadpisov; pazi in
zapomni naj se, kako so vrste razpostavljene, ker
tako hoče navada.

1 .

2 .

216

3.

217

6 .

(Spredaj.)

(Zadaj.)

218

. (Spredaj.)

— 219 —

(Zadaj.)

Opomnja  1. Prejemnikov priimek devlje se ali
v 3. sklon, ali pa ostaja v 1. sklonu, kar je v sloven¬
ščini primerneje in razločneje.

2. Tudi pri pismih v slovanske dežele gredočih
priporoča se, da se imenu kraja in pošte pristavi
nemško ime, zlasti če je različno od slovenskega in
če pismo izročuješ katerej nemškej pošti, n. pr. Po¬
stojna (Adelsberg), Beljak (Villach), Ormuž (Friedau),
Gorica (Gorz) itd.

3. Ako hočemo biti varnejši, da pride pismo na
svoje mesto, lahko ga priporočimo (rekomandiramo),
t. j. plačamo razen marke še 10 kr. priporočnine ter
dobimo od poštenega uradnika primko (recepis). Tudi

— 220  —

priporočena pisma imajo na pečatilej strani pošiljal-
čevo ime zapisano.

4. Denarje pošiljamo ali v pismih ali pa po
poštnih nakaznicah. Če prinesemo denar v nezapeča-
tenem pismu, prešteje ga poštni uradnik, zapečati
pismo enkrat (na sredi) s poštnim in štirikrat s po-
šiljalčevim pečatnikom, odloči poštnino po vagi in po
vrednosti, izda primko, in tako je pošta odgovorna
za prevzeto vsoto. Če se pa denar prinese v pismu
tako zapečatenem, kakor se tu gori na drugem mestu
vidi, določi uradnik poštnino ter izda primko za po¬
vedani znesek. V tem primeru pošta ni odgovorna
za to, da je v pismu res toliko denarjev, kolikor kaže
nadpis, temveč samo za to, da se pismo z nepokvar¬
jenimi pečati izroči adresatu. Zato je treba najprej
na pečate pogledati in tudi pismo tako odpreti, da
se noben pečat ne pokvari. Najlaglje pa se pošilja
denar po poštnih nakaznicah.

c)  V a j e.

1. France, ki ne more v šolo, prosi prijatelja
Matevža, naj mu izposodi iz šolske knjižnice prvi
zvezek „Dragoljubcev“.

2. Sin piše staršem, da je srečno prišel v mesto,
ter da ga je mojster prijazno sprejel. On prosi, naj
bi ga starši kmalu obiskali.

3. Sin prosi starše, naj mu pošljejo denarja za
obleko.

4. Alojzij prosi trgovca, naj vzame njegovega
mlajšega brata v uk. (Starši so jima umrli: nikdo ne
skrbi za-nj. Brat je 14 let star, z dobrim uspehom

— 221  —

je dovršil domačo šolo, ima veselje do trgovskega
stanu.)

o. Jerica poroča prijateljici o nesreči, ki se je
prigodila vasi. (Sosedov mali otrok se je igral pri
potoku. Kamenčke pobirajoč pade v vodo. Ker ni
bilo hitro pomoči, utone. Žalost staršev. Pogreb.)

6. Jurče poroča staršem, da ga je mojster eno
leto pred dogovorjenim rokom oprostil uka ter ga
postavil za pomočnika.

7. Sestra piše sestri, da je mati obolela. (Kdaj?
Kaj pravi zdravnik? Sestra naj hitro pride domov.)

8. Kmet prosi prijatelja, naj mu posodi nekaj
žita za seme. (Bila je slaba letina. Nima žita za seme.
Prijatelj naj mu posodi ... hi  reži. Vrnolmu jo bode
drugo leto. Ko bi prijatelj kdaj česa potreboval, rad
mu bode kmet pomagal.)

9. Nekdo poroča tovarišu pripovest, ki jo je
bral v nekej izposojenej knjigi. (Kmet pošlje hlapca
v mlin. Ta hodi z večer ob luninem svitu domov. Za
seboj zagleda črnega moža. Misleč, da je strah, vrže
vrečo z moko raz rame ter zbeži. Drugi dan prinese
dimnikar moko. Vsi se hlapcu posmehujejo. — Le
neumni ljudje se boje strahov).

10. Tvoj prijatelj gre v mesto na semenj; prosi
ga, da ti nakupi reči, katere mu našteješ.

11. Gospodinja prosi prijateljico v Trstu, naj ji
pošlje 5 kg  kave in ravno toliko cukra. (Ta roba
je v Trstu cenejša; tudi se ne plača mituina (carina),
če se ne naročuje nad 5 kg).

222

12. Napišite prijateljičin odgovor!

13. Gospodinja se zahvaljuje prijateljici za po¬
slani cuker in kavo.

14. Sin se zahvaljuje staršem za poslane denarje
(On je denarje prejel. Čemu jih je rabil? Zahvaljuje
se prisrčno za to in mnogo drugih dobrot, katere so
mu starši že skazali. S pridnostjo hoče povračevati,
kar mu starši dobrega store.)

15. Zahvaljuj se materi za vezilo!

16. Zahvaljuj se prijatelju za blago pomoč v sili!

17. Zahvaljuj se zdravniku, ki ti je očeta srečno
ozdravil.

18. Učenec se konci šolskega leta svojemu uči¬
telju zahvaljuje za lepe nauke.

19. Vošči materi srečo za god (k novemu letu)!

20. Vošči srečo prijatelju, ki je z daljne poti
(z vojne) srečno prišel domov.

21. Vošči strijcu srečo k ozdravljenju!

22. Vošči dobrotniku (župniku) srečo k 70. roj-
stvenemu dnevu!

23. Vabi prijatelja k šolskej veselici!

24. Vabi starše k šolskej preizkušnji!

25. Vabi prijatelja v trgatev!

26. Tolaži prijatelja, ki mu je sestra umrla.

27. Tolaži prijatelja, kateremu je toča polje
pobila.

28. Spiši sožalnico obolelemu prijatelju! (Vedno
si se veselil lista iz prijateljevega kraja, a takrat te
je pismo prijateljevega brata zelo prestrašilo. Prija¬
telj se ti smili, da je obolel in da mora v postelji

223

biti. Kako rad bi mu ti pomagal, ko bi mogel. Upaš,
da se bode prijatelj natančno držal zdravnikovih pred¬
pisov ter kmalu ozdravel.)

29. Poslovi se od prijatelja, ker moraš nagloma
odpotovati v uk (v službo).

30. Opomni prijatelja, da ti pošlje obljubljeno
semenske žito.

31. Opomni prijatelja, da ti pošlje cepičev, ld
ti jih je obljubil.

32. Opomni krojača, da ti kmalu naredi obleko.

33. Nekdo opominja dolžnika, ki že dve leti ni
plačal obresti. (V zadolžnici od . za . . . gl. se je
dolžnik zavezal, da bode vsako leto natančno plačeval
5% obresti. Ker so pa te že 2 leti na dolgu, vprašaš
prijatelja, zakaj ne izpolnuje svoje obljube. Prosiš ga,
naj ti še ta mesec pošlje dolžnih ... gl. Ko bi pri¬
jatelj tega ne storil, moral bi ga terjati za vso
glavnico. Zanašaš se pa, da tega ne bo treba.)

34. Opraviči se prijatelju, da mu nisi odgovoril
na njegovo pismo. (Bil si delj časa pri strijei ter si
prijateljev list še le dobil vrnovši se domov; torej
prijatelj naj oprosti, da mu pišeš tako zakasnjeno.
Izposojeno knjigo prilagaš pismu ter se za njo za¬
hvaljuješ.)

35. Izgovori se upniku, da mu nisi plačal ob
dogovorjenem roku.

36. Mizar se izgovarja, da ne more o pravem
času zvršiti dela.

37. Očitaj bratu, da se slabo uči.

38. Odgovori listom pod 10, 21, 23 (nikalno),
25 (trdilno), 28.

39. Piši dopisnico za slovo !

40. Piši dopisnice o nalogah pod 7, 11, 21, 23, 32.

F. Najnavadnejsi naslovi,

kakor se rabijo v listih za ogovor, govor, pri pod¬
pisu in za nadpis.

Njegovemu Veličanstvu avstrijanskemu cesarju.

Ogovor:  Vaše cesarsko in kraljevsko apostolsko Ve¬
ličanstvo !

Premilostni cesar in gospod!
ali Premilostni gospod!

Presvetli cesar!

Govor:  Vaše cesarsko Veličanstvo.

Podpis:  Vašemu cesarskemu Veličanstvu prepokorni,
preponižni, najudanejši podložnik.

Nadpis:  Njegovemu cesarskemu in kraljevskemu
apostolskemu Veličanstvu Francu Jožefu I.,
cesarju avstrijanskemu, kralju češkemu in
ogerskemu i t. d.

Njenemu Veličanstvu cesarici.

O.  Vaše cesarsko in kraljevsko Veličanstvo!
Presvetla gospa!

G.  Vaše Veličanstvo.

P.  Prepokorni, preponižni.

N.  Njenemu cesarskemu in kraljevskemu Veličanstvu,
presvetlej gospej Elizabeti, cesarici avstrijanskej.

225

Nadvojvodom in nadvojvodinjam avstrijanskim.

O.  Vaša cesarska Visokost!

Presvetli gospod nadvojvoda! (Presvetla gospa
nadvojvodinja!) Gospem iz vladarskih rodovin
se daje naslov gospa,  da-si tudi niso omožene).
G.  Vaša cesarska Visokost!

P. Najponižnejši.

N.  Nj ego vej cesarskej Visokosti, presvetlemu gospodu
nadvojvodi (ime), kraljevskemu princu ogerskemu
i t. d.

Njenej cesarskej Visokosti, presvetlej gospej nad-
vojvodinji (ime), kraljevskej princesi ogerskej
i t. d.

Knezom in kneginjam.

O.  Vaša Svetlost!

Milostljivi gospod! (Milostljiva gospa!)

G.  Vaša Svetlost!

P. Najponižnejši.

N.  Njegovej Svetlosti, gospodu (ime) knezu i t. d.
(Njenej Svetlosti, gospej (ime) kneginji i t. d.)

Grofom in grofinjam.

O. Visokorodni gospod grof! (Visokorodna gospa
grofinja!)

Milostljivi gospod! (Milostljiva gospa!)

G.  Vaše Visokorodje!

P Najponižnejši (najpokornejši).

N.  Visokorodnemu gospodu grofu (visokorodnej go¬
spej grofinji I. I.

Slovenska slovnica. 15

— 226  —

Baronom in baroninjam.

O.  Preblagorodni gospod baron! (Preblagorodna
gospa baroninja!)

G.  Vaše Preblagorodje! (Vaša Milost!)

P. Najponižnejši.

N.  Preblagorodnemu gospodu baronu (preblagorod-
nej gospej baroninji).

Vitezom, plemenitnikom, visokim uradnikom in
častnikom.

O.  Preblagorodni gospod!

G.  Preblagorodni gospod!

P. Najpokornejši (najudanejši).

N.  Preblagorodnemu gospodu vitezu (plemenitniku)
i t. d.

Drugim osebam.

O.  Blagorodni gospod! (Mnogospoštovani, velecenjeni,
častiti, prečastiti i t. d. gospod!)

G.  Vi, blagorodni gospod!

P. Udani.

N.  Blagorodnemu gospodu I. I. (dodaje se navadno

urad, stan, delo, s katerim se kdo živi.)
Tajnim svetovalcem in ministrom
pravimo: „Prevzvišeni gospod, Vaša prevzvišenost,
Vaša ekselencija" —, kardinalom  pa:  „Vaša

eminencija.“ Papežu  rekamo: „Sveti oče" ali

„Vaša Svetost." Knezi nadškofi  dobivajo na¬
slov „kneževska Milost", knezoškofi „knezoškofovska
Milost", škofi pa „škofovska Milost." Drugi duhovniki

227

dobivajo naslov: „Visokočastiti (prečastni, prečastiti)
gospod. “ Pri vlogah  raznim oblastvom rabimo
sledeče naslove: Visoko c. kr. ministerstvo! Preslavna
(tudi: visoka) c. kr. namestnija (mestodrštvo), deželna
vlada! Preslavni c. kr. deželni šolski svet! Preslavni
deželni odbor! Previsokočastni (škofovski) ordinariat!
Visokočastni župnijski urad!- Slavno c. kr. okrajno
glavarstvo! Slavno c. kr. okrajno sodišče! Slavni
okrajni šolski svet! Slavni krajni šolski svet! Slavno
županstvo! Slavno ravnateljstvo*)!

G. Prosilni listi (prošnje),

l.

a)  Zgled.

(Zunaj.)

Preslavnemu c. kr. deželnemu
školskemu svetu

v

Ljubljani.

Matevž Kožuh,
učenec I. razreda na c. kr. višjej
realki v Ljubljani.

prosi

oprostitve od učnine.

(Z dvema prilogama.)

*) Ce se pridevnik „slavni“ sploh rabi za oblastva in družtva,
ne sme so vendar dati uradniku pri onih oblastvih služe¬
čemu ; torej: Slavno ravnateljstvo! a: Spoštovani gospod
ravnatelj!

15 *

228

(Znotraj.)

Preslavni c. kr. deželni Šolski svet!

(Na pol strani.)

Ponižno podpisani se drzne prositi oprostitve
od učnine ter podpira svojo prošnjo s temi-le
razlogi:

A.  Svedočba pod A  priložena, ki jo je dobil
konci prvega polletja, kaže v napredku prvi
razred z odliko,  iz posameznih predmetov
pa kakor tudi zastran obnašanja in marljivosti
ali izvrstne ali pohvalne znake.

Glede imovine sme reči, da je v velikej
stiski, kajti njegovi starši so ubogi, kakor se

B.  vidi iz izpričevala pod B  priloženega, ter komaj
utrpe preskrbeti ga z najpotrebnejšim za živ¬
ljenje. Prosilec sam si pri najboljšej volji še ne
more ničesa prislužili.

Zato prepokorno ponavlja prošnjo:

Preslavni c. kr. deželni šolski svet naj bla¬
govoli podeliti mu to dobroto, katere vreden
ostati si bode z zvestim izpolnovanjem svojih
dolžnosti neprenehoma prizadeval.

V Ljubljani, 24. februvarja 1890.

Matevž Kožuh s. r.,
učenec I. razreda na c. kr.
višjej realki.

229

2 .

(Zunaj.)

Preslavnej c. k. deželnej vladi
v

Ljubljani.

Peter Ocvirk,
kancelist pri c. k. okrajnem
sodišči v Loki,

prosi,

da bi se I.va ustanovina

podelila njegovemu sinu Francu,
učencu prvega razreda na gim¬
naziji v Ljubljani.

(S prilogami A, B  in C.)

(Znotraj).

Preslavna c. k. deželna vlada!

(Na pol strani.)

Ponižno podpisani prosi, da bi se njegovemu
sinu Francu podelila ustanovina (štipendija) I.,
ter opira svojo prošnjo na sledeče razloge:

A.  1. Njegov sin je po prilogi A  dovršil četrti
razred ljudske šole z najboljim uspehom ter je

B.  zdaj, kakor kaže priloga B,  prav priden uče¬
nec 1. razreda na c. k. Ljubljanskej gimnaziji.

2. Prepokorni podpisanik je v resnici ubo-
žen, ker nima svojega premoženja in mora z
letno plačo 600 gl. živiti in vzrejati petero
nedoraslih otrok.

230

Vse to naj se blagovoljno razvidi iz pri-
C.  loge C.

3. Prosilec služi državi že 10 let na popolno
zadovoljnost svojih višjih.

V Loki, 20. februvarja 1890.

Peter Ocvirk, s. r.,
kancelist pri c. k. okrajnem
sodišči.

3.

(Zunaj.)

Slavnemu c. k. okrajnemu gla¬
varstvu

v

Eadoljici.

Franc Jenko,
kmet v Kamenjah, hiš. št. 24 ,

prosi,

da bi se mu dovolilo, postaviti
nov mlin pri vodi Bistrici.

(Znotraj.)

Slavno c. k. okrajno glavarstvo!

(Na pol strani.)

Franc Jenko, kmet v Kamenjah, prosi ponižno,
da bi se mu dovolilo, postaviti nov mlin pri vodi
Bistrici v Bohinji. Svojo prošnjo opira na sledeče
razloge.

1. Ni v tem kraji celo uro okoli in okoli nobe¬
nega mlina.

231

2. Voda Bistrica je za to dosti velika in pri¬
pravna.

3. Prosilec je mlinarskega dela dobro vajen, ker
je že več let delal v mlinu, kakor kaže priloženo
izpričevalo.

4. Prizadeval si bode, da bode ljudem dobro in
zvesto stregel.

V Kamenjah.

Franc Jenko s. r.

b)  Pouk.

1. Prosilni listi (Gesuche) imajo v sebi z razlogi
podprto prošnjo do oblastev ali posameznih oseb.

2. Razlogi ali vzroki, s katerimi se prošnja pod¬
pira, morajo biti potrjeni s svedočbami, ki se prosilu
prilagajo.

3. Nekatere prošnje, n. pr. za izpraznjene službe
i t. d., morajo se kolekovati ter položiti pred dotično
oblastvo v nekem določenem roku. Ta rok in pa
uveti (pogoji), katerih je treba izkazati v prosilnem
listu, oglašujejo se po navadi v službenih časnikih.

c)  Naloge.

1. Spišite te-le prosilne liste: 1. Učenec prosi
pri deželnem odboru za podelitev deželne ustanovine.

2. Učenec prosi, naj ga sprejmejo v kmetijsko šolo.

3. Trgovec prosi pri okrajnem glavarstvu za
popotni list in priloži prošnji postavni kolek.

232

H. Opravilni sestavki.

a)  Zgled.

I. Inventarji.

Inventar (popis) kmetske imovine 3i. decembra 1889.

A. Aktivni imetek.

I. Gotovine.

II. Ležečega posestva

13 ha  52 a  polja
3 „ 12 „ travnikov
2 „ 30 „ gozdov
1 „ 80 „ pašnikov

vkup 20 ha  74 a  zemlje, ki je z kilo in
vsem poslopjem vred cenjena ....

III. Hišno orodje.

IV. Poljsko orodje.

V. Živina

VI. Zaloga zemljiških pridelkov
VII. Terjatve.

Vsota

B. Pasivni imetek (dolg).

Glavnica

Obresti

Vsota

C. Pravi (čisti) imetek tedaj iznaša
V Planini na sv. Silvestra dan 1889. Miha Dolinšek.

233

a)  Pouk.

V inventarji naštevamo po redu predmete,
ki se kje nahajajo.

b)  Naloge.

Napravite inventar: 1. hišnega orodja, 2. polj-
skeka orodja, 3. dreves v drevesnici, 4. namiznega
in posteljnega orodja, 5. žitnega pridelka.

a)  Zgled.

Kolek.

II. Računi.

1 .

V Celji, dne 28. maja 1890.

Račun.

Blagorodnemu gospodu Martinu Debelaku, po¬

sestniku v Celji naredil sem te le mizarske reči:

Jožef Kolšek,
mizar.

Do dobrega prejel 39. gl. dne 5. junija 1890.

Jožef Kolšek.

234

2 .

Iz hišnega računa.

235

3.

Završetek kmetijskega računa za leto 1889.

Peter Kapun.

b)  Pouk.

Račun kot opravilni sestavek je popis oddanega
blaga ali storjenega dela z naznanilom cene za blago

236

in plačila za delo. — Takšen račun se pogostoma
imenuje z laško besedo konto (množ. konti) ter se
mora večinoma kolekovati. V računu mora biti
naznanjeno: 1. storjeno delo, oddano blago s ceno
vred; 2. čas (mesec in dan), kdaj je delo storjeno,
blago oddano, po vrsti natanko drugo za drugim;

3. ime onega, za katerega je račun; 4. kraj, dan,
mesec in leto, kje in kdaj je račun pisan; 5. pod¬
pis tistega, od kogar je račun. Po prejetem plačilu
se znesek pobota po navadi na računu samem.

Drugačen je gospodarski in hišni račun. Razen
inventarja vse premičnine, neprimičnine in dolga)
imata priden gospodar in gospodinja tudi zapisnike,
v katere zapisujeta, koliko imata dohodkov in tros¬
kov. Konci leta ali tudi konci vsacega meseca se
seštejejo dohodki in razhodki, da se vidi, kako se je
gospodarilo, koliko ostaja ali koliko je nedostatka.
Prav tako zapisuje gospodar tudi vse poljske,
senožetne, gozdne in živinske pridelke in prirejke.
Dober gospodar mora zapisovati in — računiti.

c)  Naloge.

Napravite: 1. črevljarski, 2. krojaški, 3. kovaški,

4. štacunarski, 5. dninarski, 6. knjigoveški račun.
7. Napišite gospodarski račun a)  za mesec september,
h)  za vse leto. 8. Zapiši, koliko si imel vse leto
troškov za učila.

237

III. Pobotnice.

a)  Zgledi.

Navadne pobotnice.

1 .

Pobotnica

30 kr., osem in petdeset goldinaijev
30 krajcarjev, katere sem jaz podpisani od gospoda
učitelja Jakoba Strnada kakor najemščino (stanarino)
za pol leta od sv. Jurja do sv. Mihela resnično prejel.

V Kočevji, 14. aprila 1889.

Peter Grižar,
lastnik hiše štev . .

za

58 gl.

2 .

Pobotnica.

Potrjujem s tem listom, da mi je go spa Eli  zabeta
Tominka iz Ravnice dve sto goldinarjev,
katere sem ji bil julija t. 1. posodil (v zajem dal),
z obrestimi 5%, namreč petimi  goldinarji, danes
popolnem izplačala, ko sem ji dolžno pismo nazaj dal.

V Kostanjevici, 31. decembra 1889.

Luka Batič,
trgovec.

238

3.

Pobotnica.

petdeset goldinarjev kot letno plačo od
1. januvarja 1888 do 1. januvarja 1889 prejela sem
popolnoma današnjega dne od gospodarja Jožefa
Komana, tukajšnjega gostilničarja, kar s tem za¬
hvalno potrjujem.

V Tržiči, dne 1. januvarja 1890.

Neža Kobe,
dekla.

4.

Pobotnica.

185 gl. in 60 kr. sto osemdeset pet gol¬
dinarjev in 60 krajcarjev za svoja mizarska dela,
po pogodbi od 30. januvarja 1888 storjena za mestno
šolo, iz blagajnice mesta Ptujskega danes resnično
prejel, potrjujem tu s svojim podpisom.

V Ptuji, 25. novembra 1890.

Janez Kotnik,
mizar.

5.

Pobotnica.

Andrej Zupančič, tukajšnji črevljar, plačal
mi je danes obresti po 5% od 600 gl. kapitala,
dotekle od 1. marcija 1888 do i.  marcija 1889,
namreč trideset goldinarjev, in po tem mi je vmol

Kolek.

Gospod

Kolek.

Da sem

Kolek.

50 gl.

239

še tri sto goldinarjev od kapitala samega gori
omenjenega.

V Metliki, dne 1. marcija 1890.

Podpisana sva danes svoje medsebne račune
preiskala, poravnala in vzajemno pobotala tako, da
do današnjega dneva nimava ničesar drug od drugega
iskati. Za to sva učinila račune in vse spise o med-
sebnih iskovinah/.kar sva jih v rokah imela, ter izreku-
jeva za neveljavna vsa pisma, ki bi se o tem utegnola
še kje najti. Za najino večjo varnost sva dvojno tako
vzajemno pobotnico naredila, podpisala in si vsak po
eno vzela.

V Ribnici, 15. septembra 1890.

Jurij Gnezda,
trgovec.

Tomaž Dolinar,
trgovec.

b)  Pouk.

Pobotnica (Quittung) je pismeno potijenje, da je
katera terjatev (iskovina) popolnoma ali deloma od¬
plačana. Pobotnice so ali navadne ali vzajemne (zgled 6).

Da bo pobotnica veljavna, mora odgovarjati
tem-le vprašanjem:

1. Kdo plača?  (Včasih je dosti ime in pri¬
imek plačujočega, navadno pa se dodaje še stan in
stanovanje, da ne bi bilo pomote v osebi.)

Martin Robida,
trgovec.

6 .

Vzajemna pobotnica,

240

2.  Koliko se plača? To se pove s številkami
in črkami.

3. Za kaj se plača?  Pri odbitnih pobotnicah
(zgled o) mora se s črkami zapisati tudi ves dolg,
pri pobotnicah od obresti, najemščine, zakupščžne,
mezde i t. d. pa tudi čas, za kateri se oni znesek
plačuje.

4. Komu se plača?  Kdor denarje prejemlje,
podpiše se svojeročno ter pristavi še stan, obrt i t. d.

5. Kje in kdaj se plača?  Precej k zad-
njej vrsti pobotnice mora se zapisati kraj, dan, mesec
in leto, kje in kdaj se izdaje pobotnica. Navadno se
izdaje tistega dne, katerega se plačuje, kar se dolo¬
čuje z besedami „danes“, „današnjega dne.“ Pobot¬
nica pa ne izgubi nič od svoje veljave, če je v njej
zapisano, da je dotični znesek kateri dan poprej iz¬
plačan, pobotnica pa pozneje napravljena. — Pobot¬
nice morajo se navadno kolekovati ter skrbno shra¬
njevati. Kolek je zavisen od zneska.

Pobotnica, s katero se daje pravica, da sme
kdo svoj dolg za zastavljene reči izbrisati ali izknjižiti
mora imeti sodno ali notarstveno poverilo.

c)  Naloge.

1. Napišite pobotnico za 30 gl. 15 kr. kot četrt¬
letne najemščine, 2. pobotnico za 34 gl. 80 kr. kot
6% obresti; 3. za mezdo hlapcu; 4. pobotnico za
plačana zidarska dela; 5. odbitno pobotnico; od
1260 gl. dolga se plačajo 5% obresti in tretjina
glavnice; 6. vzajemno pobotnico med kmetom in
trgovcem.

241

7. Naredite pohotni list za enoletno zakupščino
od 3 ha  njiv! 8. Delavec naredi gospodarju pohotni
list za 30 gl., ki jih je čez leto pri njem zaslužil.

IV. Vozni listi in poštne spremnice.

a)  Zgledi.

Vozni list.

Gospodu fabrikantu Andreju Vrtniku v Kamni Gorici.

Na Jesenicah, 10,

1890.

Po vozniku Valentinu Koritniku iz Srednje vasi
pošiljam Vam spodaj zaznamovano blago. Ako ga
prejmete o pravem času, to je od danes v treh dneh,
plačajte vozniku dva goldinarja voznine.

Ciril Javornik.

Slovenska slovnica. \  0

— 242  -

Poštna spremnica.

Prednja stran:

Zadnja stran:

b)  Pouk.

Kedar se blago izroči v vožnjo vozniku, spiše se
odprto pismo onemu, kateremu je blago namenjeno.
To pismo se imenuje vozni list. A če se komu kaj po
pošti pošilja, pridodati je poslatvi poštno spremnico.

243

V navadni vozni list (Frachtbrief) se mora zapisati:

aj  prejemnikovo ime, stan in stanovališče; b)  voz¬
nikovo ime in stanovališče; c)  imenuje se poslano
blago ter se natanko zapiše, koliko ga je, kako je
zavito ali zabito, in kako je zaznamovano; d)  pove
se, koliko je pogojene voznine; e)  zapiše se, kdo je
blago oddal, kdaj in kje se je oddalo ter doklemora
priti na svoje mesto.

Vozni listi in poštne spremnice imajo kolek.

c)  Naloge.

Spišite vozen list, po tem poštno spremnico (Post-
Begleitadresse): 1. o posušenem sadji, 2. o oblačilih,
3. o perilu, 4. o različnem semenji, 5. o mizarskem
orodji.

V. Prejemni listi ali primke (recepisi).

a)  Zgleda.

Prejemni list.

1 .

deset goldinarjev, katere mi je Miha
Volk današnjega dne oddal, da jih izročim prečast-
nemu logaškemu župniku gosp. Antonu Smrekarju.

Na Ravniku, 7. oktobra 1890. Matej Lisjak.

2 .

Potrjujem s tem listom, da mi je gospod Nikolaj
Peternel zlato žepno uro, za mene od gosp. Petra Potoč¬
nika prejeto, danes popolnoma nepoškodovano izročil.

V Podragi, 1. septembra 1890. Jurij Hobat.

16*

Kolek.

Za osem

— 244 —

b)  P o u k.

S prejemnim listom se pismeno potrjuje, da smo
ali zi-se ali za koga drugega resnično prejeli denarje
ali kako drugo reč. Tak list ima sploh prav tiste
člene, kakor pobotnica; najvažnejše je:

1. da se natanko naznani reč, potem

2. dan, kdaj, in oseba, od katere se je kaj
prejelo;

3. da se pristavi prejemnikov podpis, in

4. če prejemnik ni prejel reči za-se, da se povč
oseba, katerej je namenjena.

c)  Naloge.

1. Premenite prejemni list 1., da se bode zače¬
njal tako:

a)  Miha Volk mi je i t. d.

b)  Potrjujem, da sem od i t. d.

c)  Da mi je Miha Volk i t. d.

2. Z ozirom na prejemni list 2. napišite, kako
bi se glasil prejemni list Nikolaja Peternela o zlatej
uri, namenjenej Jurju Ilob&tu.

3. Spišite ta-le prejemna lista:

a)  Nekdo je od voznika Jakoba Hrasta iz Tržiča
prejel skrinjo, zaznamovano z A. Š. št. 9., ki po
vpovedi ima podobščine v sebi, ter obeta, da jo
v treh dneh odpravi gospodu učitelju Kvasu v Kranj.

b)  Gospodar Boštjan Kopun iz Braslovč je prejel
sod vina, zaznamovan z B. O. 5. in zapečaten, da ga
pošlje poštarju v Gornji grad.

245

VI. Hranilni listi ali hrambenice (depozitke).

a)  Zgleda.

1 .

nji dekan, gospod Štefan Gostiša, mi je
danes dve sto pedteset c. kr. cekinov  pred
mojimi očmi naštel in v hrambo izročil. Potrjujoč le-to,
obetam ob enem, da hočem ta denar na njegovo
zahtevanje njemu samemu ali njegovemu pooblaščencu,
kedar mi izroči ta hranilni list, zopet nazaj dati.

V Cirknici, 4. maja 1890.

Jožef Ravnikar.

2 .

Hranili list.

Potrjujem, da mi je danes gospod Pavel Dimeč,
voznik v Novem mestu, izročil v hrambo zakleneno,
50 kg  težko skrinjo, ki je lastnina gospoda Tomaža
Dernjača v Kranji.

V Ljubljani, 1. septembra 1890.

Peter Zajec,
gostilničar.

b)  Pouk.

V hranilnem listu (Aufbewahrungsschein) je
bistveno.

1. da se pove natanko, kaj se je dalo hranit,
in čegavo je;

2. da so določeni uveti ali pogoji, pod katerimi
se ima hranjeno nazaj dati;

Kolek.

Tukaj š

246

3. da se zapiše ime tistega, kateri reč hranit
daje, in onega, ki jo prevzema ter hranilni list
izdaje, in zadnjič tudi dan, kdaj je reč prejeta.

c)  Naloge.

Prepišite zgornji prejemni list, pa da se bode
začenjal tako:

Jaz podpisani potrjujem s tem listom i t. d., ali pa:

Današnjega dne mi je izročil i t. d., ali:

Da sem od gospoda i t. d.

Nekdo potrjuje:

1. Da mu je dekla hranit dala skrinjo z belim
perilom in obleko, ter pristavlja, da neče biti porok,
ako bi se te reči brez njegovega zadolženja kako
poškodovale.

2. Da mu je gospa I. I. zapečateno škatlico,
ki ima po nje povedbi važna pisma v sebi, v hrambo
dala s tem pristavkom, naj jo nazaj da temu, kdor
mu ta list zopet izroči.

3. Da je dobil v hrambo zlato žepno uro (brez
verižice), ki je znotraj zaznamovana s črkama P. K.
in številko 9.

VII. Odpovedni listi ali odpovednice (reversi).

a)  Zgleda.

1 .

Moj sosed, hišni lastnik gosp. Ambrož  Lesar,
bil je tako dober ter je zaprošen dovolil mi, da
smem za svojo potrebo jemati vode iz vodnjaka na
njegovem dvorišči.

247

Obetam s tem listom, da te dovolitve ne bom
nikdar štel za kako pravico, ki bi jo jaz imel, temveč
da jo hočem kakor dobroto meni dodeljeno dotle
uživati, dokler bode gosp. Ambroža Lesaija volja,
meni to uživanje dopustiti.

V Ipavi, 3. marcija 1890. Jožef Oparnik.

2 .

Gospod I. I., zemljiški posestni k v I.,  prepu¬
stil mi je iz dobrote kos svojega hišnega vrta, sedem
in pol metra dolg in šest metrov 6 dm  širok, da na
njem postavim ulnjak. Jaz se zavezujem, da ta kos
zemljišča, ako bi on ali njegovi dedni nasledniki
zahtevali, brez ugovora zopet odstopim v tistem
stanu, v katerem sem ga prejel. Za potrjenje tega
stoji tu podpis moj in dveh naprošenih prič.

V.dne 14. aprila 1890. 1■ I-

učitelj.

1. I.

kot naprošena priča.

I. L

kot naprošena priča.

b)  Pouk.

Z odpovednim listom ali odpovednico (Verzicht-
schein, -Revers) se izrekuje, da dovoljenja, katero
nam je kdo dal, ne bodemo nikdar šteli in imeli za
kako pravico.

V takem listu se mora povedati:

1. kdo dovoljuje,

2. komu se dovoljuje,

248

3. kaj se dovoljuje, in pa pristaviti,

4. da se dovolitev ne bode nikdar imela in
trdila za pravico;

5. povedati je, kje in kdaj se list izdaje;

6. izdateljevemu podpisu se prideneta Se pod¬
pisa dveh prič.

Pri spisovanji odpovednic je ravnati previdno in
natančno, da ne bode prepira.

c)  Naloge.

1. Kmetovalec I. I. dopustil je nekomu, da si
prek njegove njive, katero je treba tanje zaznamovati,
sme narediti kolovoz določene širokosti. Le-ta mu
da odpovedni list na to.

2. Jernej je dovolil Tomažu, da sme vsak čas
po noči in po dnevi hoditi skozi njegov vrt, in da
z&rad tega ima tudi ključ tako od prednjih kakor
od zadnjih vrat. Tomaž mu na to napiše odpovednico.

3. Nekdo dovoli sosedu, da sme ovce pasti po
določenem delu njegovega pašnika; sosed mu spiše
odpovednico.

VIII. Nakaznice.

a)  Zgled.

Nakaznica.

Gospodu logarju Poženelu v Rogatci.

Blagovolite mojemu hlapcu Andreju Petelinu
proti tej nakaznici izročiti tri m 3  po en m dolgih
bukovih drv, ceno pa zapisati na moj račun.

Na Slatini, 1. avgusta 1890. Martin Dobnik ,

pekar.

249

h)  Pouk.

Z nakaznico (asignacijo, Anweisung) prosi nekdo
nekoga, s katerim ima opravila in račun, da drugemu
komu izroči neko vsoto denarjev ali neko blago.

V nakaznici se mora povedati:

1. ime in stanovališče onega, ki naj kaj izroči;

2. ime in stanovališče onega, ki naj denarje ali
blago prevzame;

3. koliko denarjev (s črkami pisano) ali katero
blago naj dobi;

4. na čegav račun naj se znesek zapiše;

5. pristaviti je podpis in datum.

c)  Naloge.

Spišite nakaznico, vsled katere naj izroči 1. trgo¬
vec vozniku Aliču 1 M  pšenice, 2. kmet mesarskemu
hlapcu pitanega prešiča, 3. fabrikant krčmarju 50 gl.

IX. Zadolžnice.

a)  Zgleda.

1 .

dpisani priznavam s tem listom,
da mi je gospod Martin Sodar, posestnik v Tinjah;
posodil pet sto goldinarjev (500 gl.) av. veljave ter
mi ta znesek danes odštel v bankovcih. Zavezujem
se, da bodem ta kapital z obrestmi po šest od sto
pol leta po tem, ko se mi odpove, vrnol gospodu

Jaz n

— 250 —

upniku ali njegovim dednim naslednikom v enakej
veljavi.

V Borovljah, 25. januvarja 1890.

Anton Vračič.

Jaz nižje podpisani potrjujem, da

regor

Plaskan, trgovec v Mariboru, posodil osem sto (800)
goldinarskih Srebrnjakov ter mi jib danes naštel. Za¬
vezujem se, da bodem letne obresti po pet od sto
gosp. upniku plačeval pol leta naprej, glavnico pa
vrnol njemu ali njegovim pravnim naslednikom v sre-
brnej veljavi in sicer po prejšnej polletnej, vsakemu
pogodniku enako na voljo danej odpovedi.

V zavarovanje tega zajma in obresti zastavljam
svoje posestvo pod št. 25 v Jarenini ter dovoljujem,
da se ta dolg s obrestmi in vsemi drugimi pravicami,
ki se strinjajo s tem dolžnim pismom, vknjiži na
omenjeno moje posestvo.

V dokaz tega svojeročni podpis moj in napro-
šenib prič.

V Jarenini, 1. julija 1890.

Janez Simonič, s. r.,
dolžnik.

Peter Slehovec s. r.,
priča.

Jakob Magdič s. r.,
priča.

Pristavek sodnega ali notarskega poverila.

251

b)  P ouk.

Zadolžnica (dolžno pismo, obligacija, Schuld-
sehein) je pismo, s katerim potrjujemo, da smo od
nekoga neki znesek denarjev na posodo (v zajem)
vzeli. V njem se mora:

1. razločno povedati upnikovo (verovnikovo) ime
in stanovališče:

2. pripoznati, da smo prejeli znesek, ki se za¬
piše z besedami in številkami;

3. razločno povedati, v katerih denarjih ali
v katerej veljavi se je ta znesek izplačal; mora se

4. povedati, kakšni odstotki se bodo plačevali,
ako so obresti obljubljene —;

5. obljubiti, da se posojeno vrne, in kdaj; mora
se pristaviti

6. kraj, dan in leto (s postavnim kolekom), in

7. podpis dolžnikov, in če dolžnik ni s svojo
roko napisal dolžnega pisma, še podpis dveh prič
ali svedokov.

Ako se na podlogi zadolžnice dolg vpisuje v zem¬
ljiško knjigo, imeti mora zadolžnica še sodno ali pa
notarsko poverilo.

c)  Naloge.

Napišite zadolžnice o: 1. 120 gl., ta glavnica,
dajoč obresti po 572%) mora se vrnoti po polletnej
odpovedi; 2. 350 gl., ki jih je nekdo za kupljeno
blago po štirih mesecih plačati dolžan, do tja pa
s 5% obrestovati obljubuje; 3. 650 gl., katere kdo
vzame v zajem z obrestmi po 6%, in za katere za¬
stavlja svoje posestvo.

252

X. Pogodbe.

a)  Zgleda.

1 .

Zakupna pogodba,

anes sklenola Janez Sajavec kot zaku-
p odavec in Marka Zorič kot zakupnik tako le:

1. Janez Sajavec daje Marku Zoriču svojo pet¬
deset arov prostrano njivo „za gradom" od danes
naprej na štiri zaporedna leta v zakup za to, da mu
plača na leto sto goldinarjev zakupščine.

2. Marko Zorič obeta Janezu Sajavcu, da bo
zakupščino plačeval vsako leto dne 1. maja, sicer pa
tudi, da bode skrbel, da bo njiva v dobrem stanu.

3. Davke za to njivo bode plačeval posestnik sam.

4. Če zakupniku pridelke vzame toča, slana, po¬
vodenj ali kaka drugačna ujima, on zaradi tega ne
bode mogel nič zakupščine utrgavati.

Ker se je to pismo spisalo v dveh izvodih, dobi
vsaka stranka po en prepis.

V Ratečah, 1. marcija 1890.

Janez Sajavec s. r.,
zakupodavec.

Marko Zorič s. r.,
zakupnik.

France Oblak s. r.,
priča.

Vid Kušar s. r.,
priča.

kater

Kolek.

o sta d

— 253 —

2 .

Kupna pogodba,

_anes dogovorila insklenola gospod Anton

Žepič, hišni posestnik v Gorici, tržaške ulice broj 15,
kot prodajalec in gospod Valentin Bratina, trgovec
v gospodskih ulicah pod hiš. št. 10, kot kupec tako le:

1. Gospod Anton Žepič prodaje gosp. Valentinu
Bratini svoj sadovnjak „za potokom" v nezagotov-
ljenej izmeri dvanajst arov za dva tisoč goldinarjev
av. veljave v popolno last z dovoljenjem, da se sme
kupec na-nj kot lastnik takoj zapisat dati.

2. Gospod Valentin Bratina kupuje oni sadov¬
njak in odšteva po podpisu te pogodbe polovico do¬
govorjene kupnine, to je tisoč goldinarjev av. velj.,
ter se zavezuje, da ostanek brezobrestno odplača
v štirih enakih letninah po 250 gl.

3. Prodajalec potrjuje, da je prejel polovico kup¬
nine s tisoč goldinarji a. v., njega tudi zadenejo vsi
davki, kar bi jih bilo do današnjega dne še zaostalo.

4. Kupec jemlje na se troske za prepis, pri¬
stojbine in vse davke od danes naprej.

To pogodbo, ki se je pisala v dveh enakoglasnih
izvodih, so podpisali stranki in naprošena svedoka.

V Gorici, 1. februvarja 1890.

Anton Žepič 8. r.,
prodajalec.

Valentin Bratina s. r.,
kupec.

Karol Jordan s. r.,
priča.

Franjo Furlani s. r.,
priča.

kater

254

b)  Pouk.

Pogodba je vsako pismo, s katerim se določujejo
vzajemne pravice in dolžnosti dveh ali več oseh.

V vsakej pogodbi je povedati:

1. gdo se dogovarja ali pogaja,

2. predmet, o katerem se sklepa pogodba;

3. pogoje (uvete), pod katerimi se stranke po¬
gajajo, ter pravice in zaveznosti, ki gredo posameznim
pogodnikom;

4. kraj in čas, ob katerem se sklepa pogodba;

5. treba je tudi pritisnosti kolek ter pridjati
podpis pogodnikov in prič.

Pogodbi je potreba toliko primerkov (izvodov),
kolikor je pogodnikov.

Pogodbe, katerih se je trdno držati, so ali za¬
kupne, kupne, menjalne, službine (mezdne), učne i t. d.

Važne pogodbe se spisujejo pri c. k. notarji.

O p o m n j a. Kedar se napravlja pismena po¬
godba, pazi naj se z največjo skrbnostjo, da se v njo
postavi vse, kar je bilo ustno domenjeno.

c)  Naloge.

Napravite pogodbe o: 1. zakupu kakega zem¬
ljišča; 2. prodaji katere hiše; 3. zameni vinograda
s travnikom; 4. vzprejemu rokodelskega učenca.

XI. Izpričevala (svedočbe) služabnikom.

a)  Zgleda.

1 .

Izpričevalo.

Janez Kalan, doma iz Hotedršice (p od Pl  aninski
okraj), neoženjen, 30 let star, bil je pri podpisaniku

255

od 1. januvarja 1887. do 31. decembra 1889 v službi
za hlapca ter se je ves ta čas zvestega, pridnega in
poštenega posla kazal tako, da sem bil ž njim v vsem
zadovoljen. Ker si je pa sam drugo službo izvolil in
si želi več poskusiti, zato ga s tem listom rad vsa¬
kemu priporočam.

Temu na dokaz potrjujem ta list s svojim pod¬
pisom in pečatom.

V Logatci, 1. januvarja 1890.

O Šimon Strel s. r.,

posestnik.

2 .

Izpričevalo.

Potokarjevaiz Šentjurja na Dolenjskem,
24 let stara, neomožena, je pri meni pet let in štiri
mesece (t. j. od 1. januvarja 1885 do danes) služila
za kuharico. Vsa leta je bila tako pridna, skrbna,
poštena in zvesta, da sem bila ž njo prav zelo zado¬
voljna. Ker pa zdaj ne misli več služiti, dajem ji
z veseljem to dobro izpričevalo.

Na Vrhniki, 1. maja 1890.

Mila Krašanova,
posestnica.

Kolek.

Urška

256

b)  Pouk.

Pismo, v katerem se posvedočuje ali priča, kako
je kdo služil in obnašal se, imenuje se službeno
(poselsko) izpričevalo.  Treba, da je po vsem
resnično in določno. V tako svedočbo se zapiše:

1. ime, stan, starost in rojstven kraj tistega,
komur se izpričevalo daje;

2. koliko časa je kdo služil ter kako je opravljal
dolžnosti svoje službe;

3. kraj in dan, potem podpis (pogosto tudi pečat)
tistega, ki piše svedočbo.

c)  Naloge.

Napravite izpričevalo: 1. hlapcu, ki je zarad
bolehnosti iz službe stopil; 2. spretnemu mizarskemu
pomagaču, ki hoče samostalno podjeti se svojega
obrta; 3. mlinarskemu hlapcu; 4. pastirju; 5. dekli.

XII. Izpričevala o dogodkih.

a)  Zgled.

Izpričevalo.

V sredo, t. j. 25. t. m. ob dveh popoldne sva se
šla z Janezom Robinikom iz naše vasi v Dravo kopat.
Pri kraji Kušejevega travnika, kjer sva se že večkrat
kopala, greva oba kmalu v vodo. Jaz sem ostal pri
kraji, Janez pa je šel bolj na sredo, če prav sem za
njim vpil, naj nikar naprej ne hodi. Ko se hoče
obrnoti, skrije se pod vodo — in ni ga bilo več.
Klical sem na pomoč, a zastonj. Ni ga bilo blizu
človeka. Ker sam plavati ne znam, nisem mogel pri¬
skočiti nesrečnemu Janezu. Utonol je.

257

Po zapovedi c. k. okrajnega oblastva sem to
izpričevalo spisal pristavljajoč, da sem pripravljen,
ko bi treba bilo, tudi priseči, da je bilo res tako.

V Črnečali, 27. junija 1890. Matej Pšeničnik,

posestnikov sin.

b)  Pouk.

Izpričevala ali svedočbe o dogodkih dajo se na
prošnjo tega, kdor jih pred gosposko potrebuje, ali
pa na zahtev gosposke same. V dragem teh slučajev
pokliče se očevidec pogosto pred gosposko ; tu se,
kar ve povedati, zapiše, on pa zapisano s svojim
podpisom potrdi. (To se po uradnem govorjenji pravi:
„s kom zapisnik narediti, nekoga na zapisnik zasli¬
šati, njegovo izreko na zapisnik vzprejeti“.)

Kedar pripovedujemo prigodek, o katerem kakor
očevidci pričamo, treba je, da natanko in vestno
povemo vse okolnosti, ker na tem stoji večkrat sreča
ali nesreča našega bližnjega.

c)  Naloge.

Spišite izpričevala: 1. kako je kdo nekomu rešil
življenje; 2. kako je kdo nekoga razžalil na časti;
3. da je kdo trpinčil žival; 4. da je kdo poškodoval
drevesa v sadovnjaku.

XIII, Javna ali očitna oznanila.

a)  Zgledi.

1 .

Izgubljeno.

Dne 8. t. m. je nekdo izgubil na Gradišči rujavo
usnjeno listnico, v katerej so bila različna pisma in

Slovenska slovnica. 17

258

dva bankovca po deset goldinarjev. Kdor bi jo bil
našel, prošen je, da jo odda pristojnej gosposki, kjer
dobi plašilo, katero mu gre.

2 .

Konji na prodaj.

Štirje popolnem enaki uprežni konji brez na¬
pake, po 5 let stari, 15 pesti visoki, so na prodaj
prav po ceni. Kupci naj se potrudijo v konjarnico
gospoda —, kjer se jim povedo tanji pogoji.

3.

T najem

se daje za 6 let kmetija v ziljskej dolini na Koroškem.
Več o tem se zve pri Fr. Kolarji v Gorjak, hiš. št. 5.

4.

Vinogradnik,

ki se je izučil na mariborskej sadje- in vinorejskej
šoli, išče službe. Ponudbe prosijo se pod napisom
M. S. štev. 10 poste restante v Ptuji.
h)  P o u k.

Javna naznanila v časnikih ali po očitnih krajih
naj bodo kratka in razločna. Ako je treba, pristavlja
se tudi mesto, kjer se reč lahko natančneje pozvd.
c)  Naloge.

1. Sadjerejec naznanja, da ima prav lepih mladih
dreves na prodaj. 2. Trgovec oznanja, da se je dru¬
gam preselil, in vabi ljudi, da bi hodili k njemu
kupovat. 3. Hlapec išče službe. 4. Stanovanje se
daje v najem. 5. Nekdo je našel listnico. 6. Pogorelec
se zahvaljuje za poslane milodare.

Napišite oznanila!

259

XIV. Brzojavi (telegrami).

a)  Zgled.

Brzojav

Broj

iz

Anton Kulavec, Sv. Križ, posta ljutomerska.
_ Oče hudo obolel. Pridi hrže bolje.

Ivana.

b)  Pouk.

Brzojavi so pismena prijavila, ki se pošiljajo po
telegrafu.

Brzojavi naj bodo kratki, lahko razumljivi in
razločno pisani. Zgoraj ima vsak brzojav prejemnikov
nadpis, spodaj pa pošiljalčev podpis. Nadpis naj bo
natančen. Če v kraji, kamor je brzojav namenjen, ni
brzojavne postaje, imenuje se tudi onemu kraju naj¬
bližja poštna postaja.

c)  Naloge.

1. Nekdo naznanja svojej sestri materino smrt.
2. Nekdo se zahvaljuje za čestitko. 3. Nekdo naznanja
svoj prihod. 4. Vojak brzojavlja staršem, da je srečno
dospel v Sarajevo.

Napišite telegrame!

17  *

260

XV, Poslednje sporočilo, oporoka ali
testament.

a)  Zgledi.

1 .

Oporoka, ki jo je oporočitelj sam pisal in podpisal.

Oporoka.

V imenu Boga Očeta, Sina in svetega Duha. Amen.

Ker nihče ne ve, kdaj bode umrl, zato zapisujem

zdaj pri popolnoma zdravej pameti svojo oporoko.

1. Svojo dušo izročam Bogu, truplo pa naj se
pokoplje po šegi, kakor je v našem kraji navadna.

2. Poglavitnega dednega naslednika vsemu svo¬
jemu premoženju postavljam milega mi brata Stefana.
Vse naj ima, kar ostane čez mojo potrebo in oporoko.

3. Domačej ljudskej šoli v Zabnicah ostavljam
petdeset goldinarjev, ki naj se okrajn. šols. svetu iz¬
plačajo za šolske potrebe.

4. Svojemu sosedu Karolu Visočniku, ki mi je
dolžen sto gl., odpuščam ves ta dolg.

To je moja oporoka, katero sem sam spisal in
podpisal.

V Žabnicah, 1. oktobra 1890. Jakob Breznik,

oporočitelj.

2 .

Oporoka, katero je oporočitelj samo podkrižal.

Oporoka.

Ker nikomur ni znano, kdaj ga bode Bog poklical
s tega sveta, hočem zdaj pri zdravej pameti svojo
poslednjo voljo zastran svojega premoženja razodeti.

261

1. Poglavitnega dednega naslednika vsemu svo¬
jemu premoženju postavljam svojega starejšega sina
Antona; vendar pa mora on:

2. plačati pogreb in pet svetih maš, ki naj se
bero za mir in pokoj moje duše.

3. Mojemu sinu Tomažu naj da sto goldinarjev
in mojej hčeri Mariji sto goldinarjev dote.

4. Mojemu hlapcu Jerneju naj odšteje trideset
goldinarjev.

5. Med uboge naše občine naj na dan mojega
pogreba razdeli deset goldinarjev.

To je moja oporoka, ki se mi je vpričo treh tu
podpisanih prič prebrala, in katero vso potrjujem
ter tudi svojeročno podkrižujem.

V Podsredi, 14. februvarja 1890.

t t t to je Valentin Preskar,
oporočitelj.

Miha Kovačič s. r.,
podpisovalec oporočiteljevega imena
in priča.

Janez Hrovat s. r.,
priča.

Andrej Podgoršek s. r.
priča.

3.

Oporoka, katero so priče zapisale.

Oporoka.

Podpisani Jernej Jereb, Matija Nemanič in Edvard
Težak, vsi v Trnovem, pričamo, da nas je včeraj nam
vsem dobro znani sosed in prijatelj Matevž Gabršek

262

k sebi poklical, da bi bili priče njegovej oporoki.
Matevž Gabršek je bil sicer po telesu bolan, a na
duhu popolnem zdrav. Ko nam je povedal, zakaj nas
je poklical, razodel nam je vpričo vseh treh svoje
poslednje sporočilo tako le :

1. Poglavitno dedno naslednico svojej zapuščini
imenuje, ker nima otrok, svojo ženo Earbo Gabršekovo.

2. Občinskej bolnici ostavlja dve sto goldinarjev.

3. Ubogim naše občine daje petdeset goldinarjev.

4. Njegova žena naj po njegovej smrti župljan-
skej (farnej) cerkvi izplača dvajset goldinarjev.

5. Svojemu prijatelju Antonu Simončiču v Zagorji
ostavlja v spomin srebrno žepno uro.

Podpisani potrjujemo, daje  to popolni zapopadek
poslednjega sporočila, kakor nam ga je oporočnik
Matevž Gabršek povedal, in da nismo ničesa o tem
izpremenili, nič pristavili ali zamolčali. Vselej smo
pripravljeni, ako bi treba bilo, resnico tega zapisa
tudi s prisego potrditi.

V izpričbo tega se tu podpisujemo.

V Trnovem, 18. marcija 1890.

Jernej Jereb s. r., Matija Nemanič s. r., Edvard, Težak s. r.

4.

Oporočni pristavek (kodicil).

K svojej oporoki dne 1. oktobra 1889 pristavljam
pri popolnoma zdravej pameti še to le:

1. Vse svoje knjige in časopise ostavljam našej
občinskej knjižnici.

263

2. Našej ljudskej šoli ostavljam namesto 50 gl.,
kakor je zapisano v imenovanej oporoki, sto gol¬
dinarjev.

Ta kodicil sem sam pisal in podpisal.

V Zabnicah, 1. decembra 1889.

Jakob Breznik s.  r.,
oporočitelj.

b)  Pouk.

Pismo, s katerim kdo določuje, kaj naj se zgodi
po njegovej smrti ž njegovim premoženjem, imenuje
se poslednje sporočilo, oporoka ali testament.

Oporoka se začenja navadno s svetim križem,
a potem se natanko zapiše, kar oporočitelj sploh
oporočati hoče.

Oporoka se napravlja ustno ali pismeno.

Kdor ustno oporoča, mora to storiti pred tremi
zmožnimi pričami. Priče morajo biti vse tri h krati
pričujoče, osebno morajo poznati oporočitelja ter
potrditi, da o njegovej osebi ni kake prevare ali
zmote. Da pa priče ne pozabijo, kar jim je oporo¬
čitelj povedal, je dobro, da vse tri vkup, ali tudi
vsaka posebe, ali pa kdo drugi zapiše, kar je oporo¬
čitelj oporočal. Ako se zahteva, morajo priče oporoko
tudi s prisego potrditi.

Da so priče veljavne, morajo biti moškega spola,
vsaj 18 let stare in zavedne; razumeti jim je popolnoma
tudi oporočiteljev jezik. Mnihi, mutci, glušci, slepci
in tisti, kateri so bili zarad katere krivice kaznovani,
oporoki ne morejo biti veljavne priče. Pričati tudi
ne smejo osebe, katerim se v testamentu kaj ostavlja.

264

To velja tudi o starših, otrocih, bratih in sestrah,
svakih in o plačanej družini tistih, katerim se kaj
ostavlja.

Kdor hoče pismeno in brez prič oporočevati,
mora oporoko sam pisati in podpisati.

Testament, ki ga je pisal kdo drugi, mora oporo-
čitelj svojeročno podpisati ter pred tremi prikladnimi
pričami potrditi, da je to njegova poslednja volja.
Priče se morajo na pismu samem kot priče oporoke
podpisati; treba pa ni, da bi vedele, kaj je zapisano
v oporoki.

Če oporočitelj ne zna pisati, naj vpričo treh
prič svojeročno pristavi znamenje h kateremu ena
teh treh prič zapiše oporočiteljevo ime. Če niti brati
ne zna, mora mu ena priča vpričo dveh drugih
svedokov testament prebrati, oporočitelj pa mora
potrditi, da je oporoka zapisana po njegovej volji.

Oporoke, pri katerih je pogosto treba ozirati
se na ženitovanjske in druge pogodbe, delajo se
čestokrat tudi pri sodiščih ali pri notarjih.

Zadnjevoljska naredba, ki ne imenuje dednega
naslednika, temveč le volila (legate), zove se k odi cil.
Kodicll se nareja zraven oporoke, pa tudi brez nje.
Kar velja o oporokah, velja tudi o kodicilili.

265

Kazalo.

Slovnica.

Glasoslovje .

Samoglasniki .

Soglasniki .

Izpretninjava soglasnikov .

Zlogi . .

Razzlogovanje .

Pravopis.

Ločila ali prepone.

Raba velikih začetnih črk.

Najnavadnejše kratice.

Skladje ali besedoslovje.

Izpeljava samostavnikov..

Izpeljava pridevnikov.

Sestava samostavnikov.

Sestava pridevnikov.

Sestava s predlogi.. .

Besedne družine (skupine) .

Oblikoslovje in skladnja.

A.  Goli stavek.

a)  Osebek (podmet, subjekt). Samostavnik . .

Spol samostavnikov.

Število samostavnikov.

Zaimek.

b)  Dopovedek (poved, predikat).

Glagol .

Oseba in število.

Čas.

Tvorna in trpna oblika.

Nakloni.

Pridevnik (prilog) .

Stopnjevanje pridevnikov .

Slovenska slovnica. 1S

Stran

3

(!

7

8
9

H

12

14

15

16
22

27

28

29

30

32

33

34

35

37

38

. 39

41

42
50

— 266  —

Stran

B.  Razširjeni stavek . . , 52

a)  Osebek, Samostavnik .—

Moška sklanja . 53

Zenska sklanja .  57

Srednja sklanja .60

b)  Dopovedek. Vezanje dopovedka z osebkom ....  62

Glagol . 63

Deležniki.65

c)  Dopolnilo . 67

Dopolnilo v rodilniku.—

Dopolnilo v dajalniku.68

Dopolnilo v tožilniku . 69

Nikalni stavki.71

Dvojno dopolnilo.—

Dopolnilo s predlogi .72

Ponavljanje .73

Predlog .  —

d)  Prilastek. 75

Pridevnik (prilog) .76

Določni in nedoločni pridevnik.78

Stopnjevanje pridevnikov in deležnikov ....  80

Zaimek.82

Osebni zaimki . . 83

Posestni zaimki. 85

Kazalni zaimki.87

Vprašalni zaimki.89

Oziralni zaimki.90

Nedoločni zaimki . 91

Stevilniki.92

Glavni stevilniki . 93

Vrstilni stevilniki . 94

Ločilni in množilni stevilniki . . 95

Delilni in družilni stevilniki.96

Ponavljalni stevilniki . 97

Nedoločni stevilniki .—

Rodilnikov prilastek.99

Prilastek s predlogom . 101

Ponavljanje . 102

e)  Prislovno določilo .—

Prislov . 103

Stopnjevanje prislovov . 104

Predlog . 105

Prislovno določilo kraja . ..—

Prislovno določilo časa . 106

Prislovno določilo načina . 107

267

Stran

Prislovuo določilo vzroka.108

Veznik in medmet.. . 110

Ponavljanje in dostavki, a)  Osebek (subjekt).111

b)  Dopovedek (predikat).113

Glagol. . . ..114

Vrste glagolov.—

Posebna sprega.128

Dovršni in nedovršni glagoli.130

Baba dovršnih in nedovršnih glagolov ....  132

Velelnik.134

Trpna oblika.—

c)  Dopolnilo.135

d) e)  Prilastki in določila.136

Besedni red v golem in v razširjenem stavku . .137

C.  Zloženi stavki.138

I. Enovito zložen stavek, a)  Priredje.140

Vezalno priredje.—

Protivno priredje.141

Sklepalno priredje.142

b)  Podredje.144

Osebkovi zavisniki.146

Dopovedkovi stavki.148

Dopolnkovi stavki.—

Zavisni vprašalni stavki.150

Dobesedni govor.—

Prilastkovi stavki. ....  153

Prišlovni stavki.154

Krajevni stavki.155

Časovni stavki.156

Načinovni stavki.  157

Vzročni stavki.158

Skrajšani stavki.162

Vmesni stavki (parentčze).164

Manjkavi (eliptični) stavki.165

Skrčeni stavki.166

Skrčeni stavki z več osebki.168

Skrčeni stavki z več dopovedki.170

Skrčeni stavki z več dopolnili.172

Skrčeni stavki z več prilastki.173

Skrčeni stavki z več določili.174

II. Mnogo zloženi stavki.176

Baba ločil.179

Bed ali sledba stavkov.185

j8 *

268

Stran

Vaje v spisji.

A.  Povesti .186

B.  Popisi .192

C.  Primerjave .195

D.  Razložba pregovorov .197

E.  Listi .198

1. Prošnja .—

2. Naznanilo in prošnja .199

3. Poročilo in prošnja .200

4. Naročbenica .—

5. Zahvala . 201

6. Voščilo .202

7. Povabilo . . .203

8. Sožalnica (milovalni list) .204

9. Slovo .205

10. Opomin .—

11. Izgovor . .206

12. Prijateljsko očitanje. ... 207

13. Dopisnica (listnica) .208

I. O pisavi ali zlogu v listih .  209

II. Vnanja oblika listov .. .210

F.  Najnavadnejši naslovi .224

G.  Prosilni listi (prošnje) .227

H.  Opravilni sestavki.232

I. Inventaiji., . . . . —

II. Računi.   233

III. Pobotnice .237

IV. Vozni listi .241

V. Prejemni listi ali primke (recopiši) .243

VI. Hranilni listi ali hrambenice (depozitke) ....  245

VII. Odpovedni listi ali odpovednice (reversi) ....  246

VIII. Nakaznice .248

IX. Zadolžnice . 249

X. Pogodbe. 252

XI. Izpričevala (svedočbe) služabnikom. 254

XII. Izpričevala o dogodkih .256

XIII. Javna ali očitna oznanila .257

XIV. Brzojavi (telegrami) . 259

XV. Poslednje sporočilo, oporoka ali testament . . . 260

Natisnil Karel Gorišek  na Dimaji.