DUHOVNO. ŽIVLJ 8 , I L£To III ASO Julij 1936 BUENOS AIRES Strma je na goro pot... Grdo mi j c podkadil nekdo. Svetoval mi je, da naj jo kar za prerokom Tono mahnem čez lužo — za tistim veste, ki ga je “som” požrl. Da je prepričan, da “bom glas vpijočega v puščavi” ... pa je siromah pozabil, kako je žebelj nastavil. Tistega šmentanega Jona je riba nesla prav na sredo njegovega dela in je ninivljanom kaj krepko izprašal vest, in k Janezu: Krstniku, ki je "vpil v puščavi” je nazadnje vse drlo... Ej, duša, zarečenega kruha se poje več, kot zapečenega! Že marsikomu se je zgodilo, da je ravnal kot neka žival, ki se vrača k tistemu, kar je izbljuvala... Pa je vendarle dejstvo in sicer žalostno dejstvo, da gre ne' katerim v cvet njihovo brezbožno delo. Z bridkostjo sem to ugotovil že nekaterikrat, ker sem moral samega sebe med vdeležen-ce službe božje šteti, da je bilo nekaj več števila... Če mislijo tisti, ki so temu krivi, da je to cvetje, lepo ki so ga oni sadili, bodo že tudi uvideli, kakšen bo prišel sad. Motijo se pa, če mis* lijo, da bo to mene. oplašilo. Svoje del0 bom jaz nadaljeval kakorkoli, po naročilu Gospodovem: uči, svari, prosi, opominjaj in tudi grajaj, z vso potrpežljivostjo. Pridejo namreč časi, ko ne bodo zmogli prenesti zdravega nauka, temveč si bodo zbirali druge učitelje, ki jim bodo po njihovih malopridnih željah žgečkali ušesa in se bodo proč obrnili od resnice in praznim bajkam verjeli. Ti pa nadaljuj delo božjega oznanovalca in spolni svojo dolžn°st. •. Zato se ne bom naveličal in ne pobegnil. Vse ki imate še kaj dobre volje in smisla za višje stvari pro* sim, doprinašajte k skupnemu delu. Vsaj enkrat na mesec se lahko potrudi vsak k naši službi božji. Le pridi! Ne vabim da hodi za to, da bi mene videl, ker ne boš videl nič posebnega. Saj smQ v ti deželi vsi gospodje na pogled enaki — kot vojaki v uniformi, ali nune v redovni noše, da jih teško ločiš... Pridi zaradi Boga, da boš imel vsaj nekaj storjenega v božjo čast. Na Pa-ternal Av. D. Čampo 1653. Pa naj opozorim, da na drugo nedeljo v mesecu (12. jul) ni maše na A v. D. Čampo, ampak na Avellancdi. Četrto nedeljo (26. jul) pa ne bo večernic, ki bodo na Avellancdi. Na Cirilovo nedeljo (5. jul) pa kar gotovo pridi! Hladnik Janez. Očitajo brezbožni ljudje, da vera ni ljudem nič dala, da narode le v sužm st tlači Le človek, ki zgodovine svete Ceikvo ne pozna, ki jo pozna le po spisih, ki resnico potvarjajo ali prikrivajo, lahko kaj takega trdi. Sv. brata Ciril in Metod, znanilca nauka Jezusovega sta bila prva učitelja nam Slovanom Sta postavila temelj slovanski kulturi. Sta se borila za pravico preziranih. Sta zanje tudi trpela. V boju s človeško slabostjo nekaterih veljavnih cerkvenih ljudi, sta se Jezusa le še tesneje oklepala in nazadnje tudi zmagala. Naj bi bila tudi nam danes zvezdi vodnici k Jezusu, ki je naše življenje in vstajenje. BLAGOVESTNIKOM Luč naša, bratje, nam prispela je od vzhoda. Od tam na:n sonce nosi zlati dan; omike žar spod jutrovskcgn svoda razširil do zapadnih se je stran; in ljudstva svit, vir zemeljskega preporoda, ni bil od tam ljudem z nebes poslan? Omike, vere luč nam od izhoda, on dal nam tudi je Cirila in Metoda. Pustila dom sta in svoj rod ob bregu sinjih morskih vod, šla sta v Slovanov širno domovino, preganjat z vc-re lučjo zmot temino_ Prinesla v glasili sta slovenskih v izvirnih znamenjih pismenskih pradedom pismo od. Boga — oj, to jim šlo je do srca! Pav srcu le domači glas mehko se in sladko prilega, on srcu pravi ve izraz in spet mogočno k srev. segr. —-domači glas le nosi spas. Kako pradedje so veseli v domačih glasih uk sprejeli. Ko culi božja so veličja, možem c-elo solze svetle gosto kapljale so z obličja. O rajske radosti solze. Kot hrasti vsled sekir udarjev maliki na glasove te grme so padali iz oltarjev, ležali strti v prahu so: iz src bežali plahi so, in sre in pa svetišč oltar zavzel vesoljstva je vladar. Oj, hvala vama iz srca, solunska sveta brata dva, ki delo to sta izvršila, ki ditie sta tako krstila, ki jezik naš branila sta, naš jezik posvetila sta. Oj, hvala vama iz srca, Solunska sveta brata dva! Simon Gregorčič. Sveta brata (odlomek iz spisa Petra Golobič, Jesenice) Slovanska blagosvestnika Ciril in Metod sta se porodila v mestu Solunu ob Egejskem morju. Njun oče Leon je bil višji cesarski uradnik, plemenitega rodu in po jeziku Grk. Izmed sedmero Leonovih otrok je bil Konstantin najmlajši. Oba, Konštan' tin, ki so ga imenovali Modroslovca zaradi njegove učenosti in modrosti, in Metod, sta blia zelo nadarjena. Kar se tiče njunega rojstva, ni veliko znanega; Konštantin je bil rojen bržkone leta 6-27. Oba brata sta znala razen grščine še več drugih jezikov: slovanščine sta se bila naučila že v svojem rojstnem mestu. Tedanji grški cesar je poslal Metoda za upravitelja v neko slovansko pokrajino. Čez več let se je odpovedal tej službi in šel v samostan. Njegov brat Konštantin, ki je bival v Carigradu, je bil nekoliko časa učitelj mlademu cesarjeviču Mihaelu. Poz" neje je zapustil glavno mesto ter šel k svojemu bratu v samostan. V tisti dobi' je vladal na Velikomoravskem knez Rastislav. Ta je poslal poslancev k cesarju Mihaelu v.Carigrad ter ga prosil za krščanske učitelje. Leta 860. so prišli poslanci k cesarju Mihaelu ITI. rekoč: “Naš narod se je sicer otresel poganstva in sprejel krščanske nauke ,ali učitelja nimamo, ki bi nam oznanje* val krščanske resnice v našem jeziku. Prišlo je k nam mnogo krščanskih učiteljev iz Laškega, Grškega in Nemškega; ti so nas učili vsak po svoje. Mi Siovani pa smo preprost narod in želimo, da nas kdo razumljivo pouči o resnici. Zatorej nam pošlji, gospod, ta kega moža, da nas bo v našem jeziku učil cele in čiste resnice. Tekaj pokliče cesar Konstantina Modrijana pred se in mu reče: “Slišiš li, kaj pravijo? Nihče drug ne more tega storiti kakor ti. Vzemi s seboj brata Metoda in idita. Zakaj vidva sta Solu-njana; vsi Solunjani pa govore dobro slovanski.” Na to odvrne Konštantin: “Slab sem in bolehen, no pa rad pojdem. Toda imajo li Slovani pismenke, da pišejo z njimi knji" ge?” Cesar mu odgovori: “Niti moj ded niti moj oče niti mnogi drugi, ki so povpraševali o tem, niso ničesar našli. Kako naj jaz vem? Pa ako hočeš, Bog ti bo pomagal; saj pomaga vsakemu, ki prosi.” Konstantin nato odide in v molitvi prosi Boga pomoči. Duh božji ga je navdahnil: sestavil je pismenke za slovanski jezik ter začel prevajati evangelij sv. Janeza: “Iz prva je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu itd.” Konstantin, ki se je pozneje imenoval Ciril, in pa Metod, sta leta 863. prišla v deželo moravskega kneza. Slovanska apostola sta poučevala mladeniče v krščanski veri, jih učila na svete knjige in pripravljala za duhovski stan. Sv. brata sta morala tudi trpeti. Nemški škofje so bili nevoščljivi, ker so videli, koliko uspeha imata sv. brata, med tem ko Dni niso mogli pridobiti Slovanov za Kristusovo vero, zato so si prizadevali, kako bi sv. brata očr" nili pri svetom očetu. Sv. oče ju je pozval v Rim, kjer sta se sijajno izpričala. Sv. oče je bil zelo zadovoljen in ju je posvetil v škofa. Sv. Ciril je umrl v Rimu. Metod pa se je vrnil na Morav* sko, kjer so ga sprejeli z veliko častjo. Solnogrr.ški škofje in nemški vladarji pa niso mirovali. Zvabili so Metoda v Solnograd ter ga tam zaprli v ječe, kjer je trpel tri leta. Šele na papeževo pove" lje so ga izpustili. SOLUNSKA SVETA BRATA sta utemeljitelja slovanskega pismenstva. Iz grškega črkopisa sta sestavila pismenke, s" katerimi sta potem pisala prevod božje besede v staroslovenski jezik. Ona sta bila tako prva, ki sta jezik naših prednikov zapisala, toda njun. črkopis ni istoveten s “cirilico”. Črkopis svetih bratov se danes imenuje glagolica in je v rabi samo e' slovanskih liturgičnih knjigah. Mašne knjige pravoslavnih in tudi grkokatolikov (kakor jih imamo Slovenci doma za sesede v Žumberku) so pisane s temi črkami. Poleg te zasluge sta častitljeva tudi zato, ker sta izborila staroslovenskemu jeziku pravico, da se je smel uporabljati kot obredni jezik. Bilo je v dobi sličnega “nacionalizma” kot ga je danes svet polen. Svoje nasprotnike imenujeta “trojezične krivoverce”, ker so trdili, da so božžji sam0 tisti- jeziki, v katerih je bil napis na križu. Sveta sta bila Ciril in Metod po svojih delih, sveta pa tudi po svojem življenju, ki sta živela samo za druge in se zanje žrtvovala. Maj gre mimo tvojih tal Janez gre na pot. Že je gorela na obzorju zarja, zvezde so ugasnile, vstajalo škrjančka pel jutranjo molitev svojemu Stvarniwu. Govedo je zar je sveže majniško jutro, ko je glas kukovice in ščinkovca in mukalo, kokoši na gredi so se že na glas pomenkvale, da si žele v svobodo, sem od soseda pa je bilo slišati, kako je pela kosa v mlado deteljo... Vse to je vtonilo v brnenju motorja, Janez pa je zginil v vozu... Naslonil se je k oknu in ko je videl še mater, ki si je potegnilo s predpasnikom čez obraz, je tudi njemu spolzela solza po licu. Brezsrčno je voz hitel dalje in dom je vtonii med drevjem in za brdi... Da, škrjančki, in sinice in ščinkovci in še vrabci ir. kuka" vica, in kokosi na gredeh in lisko v hlevu... vse je preglušil stroj, in sedaj bom slišal vsak dan samo to bresrčno pesem, bom na trdi cesti, kjer ne bo več pela kosa, med tesnim zidovjem, kjer nihče ne poje jutranje molitve svojemu Stvarniku, tako so se mu v bridkosti silile mračne misli. Tam doli na ovinku se je še ozrl in še enkrat je srečal pogled ljubo domačo cer" kvico, ki mu je pošiljala še zadnje pozdrave, kakor zadnji opomin in prošnjo za not v daljno tujino. Janez je dobro vedel, da človek toliko velja, kolikor zna. Med tem, ko so drugi fantje zapravljali čas in denar za prazne marnje, je on vedno skušal storiti kaj koristnega. Poleg splošnega znanja si je vedno ujel tudi kake drobce tujih jezikov. Znal je par stvari povedati po nemško in tudi italjansko mu ni bilo povsem tuje. Za pomoč si je še vzel s seboj sloverček in tako oborožen je prišel v Ljubljano, kjer je pri kompaniji dobil še zadnja navodila in še nekaj družbe; fantov, ki jih je vodila ista pot v tujino. Nekateri so šli za potrebo kot Janez, bilo je pa tudi pustolovcev, ki so šli v svet z željo, da se rešijo nadležne" ga domačega varuštva in z upanjem, da bodo brez teškega truda živeli prijetno življenje po željah svojega srca. Ko so ljubljanski zvonovi oznanili poldne, je zadnjič ozna- nil klicar: Rakek, Postojna Trst, odhod! Puhnil je železni konj in zdrsel je vlak v svojo pot, krenil proti Viču in naprej kjer je zginil za hip v zelenem bukovju in v zasekah in spet pogle" dal mim0 leskovega grmovja, kako se bolj in bolj odmika čas-titljevi grad, kako tone v dalji bela Ljubljana. Še enkrat so zra-stle v dalji slovenske planine: Grinfavec, Storžič, Planjava, Oj-strica. Krasno so goreli veličastni vrhovi v poldanskem solncu, še vedno zaviti v zimsko belo odejo. Tam proti vshodu je še klicala v zadnji pozdrav Marija iz Limbarske gore. Mimo Žalostne gore sc je vlak nevtegoma gnal proti Borovnici; snežne planine pa so tonile za Polhograjske Grmado. Šinili so mirno Vrhnike, še za hip se je nudila očesu prelepa slika slovenske zemlje, vasi kakor za slikarja razsejane med gozdovi in bregovi, sredi njih bele cerkvice, in cerkve na vrhovih. Podoba, ki jo je nosil v srcu Ivan Cankar, ki mu je vedno znova netila ljube-zen do slovenske zemlje, ljubezen do naroda, ki po tej zemljici živi in ki pc, slovensko govori. "‘Po gorah cerkve so okrog, moleče k nebu v sinji lok, In vsaka ima zvon glasan, ki poje, ko sc bliža dan”. Tako se je Janez domislil pesmice iz šolskih dni in ii sledil še dalje: “minilo je že nekaj let, kar šel sem z doma v beli svet, a vtisnil se mi je v spomin do črne jame globočin.” Vtonila je za drevjem ljubljanska ravan, poslovile so se vasi in cerkvice, ko je vlak zavil skozi Raskovee proti Logatcu in vse naprej v trpečo kraško zemljo. Skozi smrekove gozdove pro-ti Postojni. Kakor spomenik nekdanjih časov in poroštvo upanja v lepše dni je mrko stal sivi Nanos ori na obzorju. Sredi belega kamenja so zeleneli lazi, glasno govoreč, da je kruh ki iz teh trdih tal zraste zamesen s potom in osoljen z trdimi žulji. Brez težav so čez mejo prišli. Le za denar potnikov so se obmejni nadzorniki pozanimali, prtljage jim niso premetavali. Postumia-Grote1 Kakor da se mu je nekaj zarezala v meso, ta* ko je dimila Janeza ta beseda. Postojna, ki je vendar slovensko mesto ir, košček naše slovenske domovine... pa je postala kakor nem otrok.. . Saj je še vsa njena podoba tako domača, tako slovenska, samo te tuje uniforme, ti tuji obrazi pod njimi... Vstopili so novi potniki... Pozorno je nategnil ušesa Janez, da bo slišal njihov0 besedo. S strahom se je bal, ne znajo po naše! Pa je vseno bila slo- venska njihova beseda in kar odleglo mu je in se je uveril: niso jih še strli, še so naši in še mu je upanje rastlo, da pridejo ie tudi drugi časi. Spet se je sprožil vlak za nadaljno pot. Mimo Slavine v Šen Peter, mimo Košane in Ležečega. Sko* zi deželo, bogato kamenja in radodarno trpljenja, pa vendar tako prijetno očesu. Tam v lazu pridne plevice, gori na planjavi zasajeni borovci, tamkaj iz dolinice pa pošiljajo pozdrave skromne strehe tihih slovenskih domov, ki se skrivajo v zavetje mno" goterega sadnega drevja. Sredi vasi pa zvonik ob beli cerkvi... Tu in tam pa je zrastla nova stavba v zelenG streho... neprijazni tuji dvorci, ki kazijo tako lepo sliko te zemljice... Zdaj zdaj se je železna cesta srečela in pozdravila z belo dunajsko cesto, po kateri je nekoč teklo blagostanje po vsej ozemlji slovenski, sedaj pa komaj še služi za vojaške namene. Ni več voz, kis o so nekoč s trami teško naloženi trli kamenje, za" kaj spraznili sQ se gozdovi, vtihnila je sekira. Lepa je bila nekoč podoba častil j evega Nanosa, ki je nudil trudnemu popotniku prijetno senco v vročini, zavetje v burji, ki se je uprl navalu močnega piša in tako kot skrbni oče čuval nad deželo na svo' jem vznožju. Sedaj ima burja prostQ pot čez prazne goljave ulbu-boženega stražarja notranjskih in kraških planjav in Vipavske doline. Mimo borovih nasadov, mimo zavetnih zidov, čez dolinice in rupe, skozi predore mimo Senožeč, Divače, in Sežane. Kakor nekoč v času turške nevarnosti stoji še Kcpentabor mimo katerega drži železna pot skozi kraški raj v Gorico. Z bridkostjo je gledal Janez, kako postaja podoba okolice v vse bolj tuja. Tuje hiše, tuji ljudje, tuji obrazi. Na vsaki pc" staji je gledalo iz vsakega okna dvoje ali več obrazov s črnimi očmi in lasmi. Obrazi, ki bi bili morda lepi, če bi jih videl kje drugje, a tukaj so ga te prikazni bolele v očeh in globoko v srne rezale. Na opčinah so presekali kraško železno cesto. Med zasekani! in po ovinkih je drvelo dalje proti Nabrežini. Bral je Janez y povesti nekoč, ki jo je našel v “Mladiki” kako so škripali tam žerjavi in kako so si kamnoseki s teškim in trdim delom kopali kruli globoko iz zemeljskega srca, kjer so vrtali kraški marmor. Pozorno je opazoval kje bi izsledil kamnolome. Pač je videl mno* go opuščenih, a le enega ali dva, kjer je bilo opaziti še sledove življenja. Ob bridkih mislih, ki mu jih je narekovala žaloigra, ki se odigrava na teh slovenskih tleh, ob žaloigri, ki jo moramo nemočni opazovati, se je kar zazabil. Iz turobnih misli ga je zdramil klic: m o r j e ! Res ne daleč. Tja v obzorje je uprl oči, kjer je čudovito gorela luč jasnega solnca, ki se je že nagnilo na zadnji kos svoje dnevne poti. Mnogokrat je že o morju bral, mnogokrat o njem sanjal, že* lel si bolj kot ne vem kaj. da bi se to čudo tudi njegovemu pogledu odprlo. In sedaj je ta trenutek tu. Kakor ptica v sinjini je samevala tam sredi valovia, sredi tega žametnega neskončnega polja bela jadrnica, še naprej tam je hitel večji parnik, puščajoč sled dima za seboj. Vse bliže m bliže je hitel vlak in zdelo se je Janezu da se bo kar v morje pognal, pa je še okrenil in primaknile se je sinje morje in zaživelo pred njegovimi očmi vse posejano z jadrnicami in čolni. Čudovit občutek, neznani doslej, ga je prevzel. Kamor je neslo oko vse sama sinjina, le prav tam na jugovshodu se je vlekel ozek pas istrske zemlje. — 1.36 — Tukaj je okno, skozi katero naj bi Slovenija gledala v daljni svet, v tuje dežele, tukaj sem seže cesta, ki vodi v tuje zemlje. .. Oj domovina! Domovina... Polno mu je bilo srce ob doživetju te čudovite lepote, a ven* dar mu je vstajala v globini bridka misel in rastla mu je v spomin beseda one pesmi, ji jo je Jenko zapel: Tožna žalost me prešine, ko se spomnim domovine, od vsakogar zaničvane, od nikogar spoštovane. Kakor mati, siromašna brezbrambna vdova, je ta naša ljubljena domovina, ta zemlja slovenska in ta narod slovenski. Pa če je prav zaničevana in ponižan, ona me je govoriti učila, ona me je moliti učila, ona me je peti učila, ona mi je očeta in dobro mater dala... Ona mi je dala dom in mater, kakršnega nima cel svet... In če bi od domovine samo to imel, da me je za pošte* nega fanta vzgojila, da me je življenske modrosti naučila, tako je sledila misel za mislijo, zadosten dar mi je dala s tem. Kdo *ve, če bi me bolj imenitna in slavna tuja domovina mogla in znala v tem tako obogateti? In je potipal, če je še v žepu Slomškova knjiga “Življenje srečen pot” Nobena druga domovina mi ne bi dala na pot v tuji svet tako dragocenega daru. Tako pokojno se zdi norje, kako prijetno se poigrava z jadrnicami... a vendar je tudi t0 le videz, tako je sklepal'janez po beli črti, ki je tekla vse povsod ob robu sinjine, ki nič drugega ni kot nemirna pena. Od daleč se zdi, da je popolcn mir, pa ga vendarle ni. Sledil je morju in pogled mu je obstal na 'Miramaru in tja naprej iskal in odkrival Tržaško mesto, ki se je primikalo bliže in bliže. Od morja proti Svetemu Križu je pa svet rastel strmo gori v breg, kjer so bliskale skozi zelenje bele hišice pripete na strmo pobočje. Breskve, marelice, murve, fige... dežela južnega solnca, dežela močnega vina, dežela vroče krvi... kjer ljudje iz vode s trnkom in mrežo zajemajo svoj kruh in se z mo* rjem bore za svoje življenje... in vendar prav tako slovenska zemlja, in še bolj slovenska, ker je slovenska s trpljenjem in bolečino, ker prav zato, ker je slovenska celo krvaveti mora, v tujino bežati... in kakor da hudodelstvo vrše, se skrivati morajo dragi naši rojaki, kadar svoje otroke slovensko besedo uče... Da slovenska je ta zemlja, prav tako kot ona na vznožju Triglava in pod Grintavcem, Okrog Šmarne Gore in pod Krimom, pod Kumom in pod Gorjanci, v Halozah in Slovenskih Goricah, ob Dravi m ob Muri... S koliko ljubeznijo je ljubil Janez svojo slovensko domovi* no. In bolj kQ je morala trpeti, bolj mu je tudi ljubezen do nje rastla. Danes mu je razodela pa še svoje, doslej nevidcne lepote in jo je zato vzljubil še bolj in bolj. Ob misli, da ta domovina naša le ni tako majhna, ob spoznanju da je obdarjena s toliki lepotami, da je tudi zakladov vsa" kovrstnih pripravila svojim otrokom v izobilju... polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija tebe žive... Ob teh ugotovitvah se mu je širilo srce in rastlo mu je upanje v jasno bodoč* nost.' Če nam je Bog to lepo to sveto zemljo dal, če nam jo je s. toliko razsipnostjo oblagodaril, če nam je toplo ljubezen do nje tako globoko zasadil, potem pač lahko vemo, da naša ljubezen do nje pešati ne sme in upanje ne ugasniti. Saj tudi solnce vtone za oblake in tudi zaide za gore, pa še izza oblakov in skozi nje prebija v svojo lučjo in po svoji nočni poti še lepše v mlado jutro spet vstane. In vstala mu je v misli pesem o Triglavu: Na gorenjsko oziram se skalnato stran Triglava bleste sc vrhovi Prot' jasnemu nebu kipi velikan, kaj delajo gleda sinovi. On slišal je zgodbo Slovenje otrok, poslušal njih petje in vrisk in jih jok. vse je vihar razdjal, narod pa zmiraj stal, gledal na Triglava neba obok! Janez. Iz argentinske zgodovine ii. S tem, da sc je sestavila provizorična vlada in da “Provin-■cias Unidas del Rio de la Plata”, že niso več pripoznavale španske nadoblasti, še ni bil zasiguran miren razvoj mlade republike. Treba je bilo spraviti s tal domovine najsilnejšega in najnevarnejšega sovražnika, kar je pač bila tedanja španska armada, ki je imela svoje najmočnejše središče v Peru. Ostanek španske armade na jugu je bil nediscipliniran in je vganjal raz-bojništvo ob reki Parana in narodna vlada ni mogla uspešno nastopiti proti tem bandam. Leta 1812. se je vrnil iz Španije častnik španske vojske, Jose de San Martin, ki se je tamkaj praktično naučil boriti, proučil je taktike Špancev v bojih z Mori v Afriki, kjer se je mnogokrat odlikoval po svoji dobri taktiki in junaštvu. Prišel je z mnogimi drugimi mladimi inteligenti, ki so se vračali v svobodno domovino iz Španije, in Francije, vsi sinovi premožnejših argentinskih rodbin, ki so pošiljale tja svoje sinove, da sc izpopolnijo v vojaških, pravniških in drugih vedah. Jose de San Martin se je takoj po prihodu ponudil narodni vladi, ki je radevolje sprejela njegovo ponudbo. Dobil je takoj nalogo, da enkrat za vselej otrebi provincijo Santa Fe in Corri'en-tes španskih vojaških band, ki so onemogočale vsako mirno gospodarsko življenje. V bitki pri Sun Lorenzo blizu mesta Rosario, je s svojim polkom “Granaderos a Caballo”, edinico, ki jo je on osnoval, popolnoma premagal špansko vojsko. Še danes nas spominja na to bitko vojaški marš “Marcha San Lorenzo”. ki jo mnogokrat izvaja vojaška godba. Polk “Granaderos a Caballo” še danes obstoja in sicer kot častna straža predsednika Republike in je rekrutiran iz najbolj “fest fantov”. Vsako nedeljo in vsak naroden praznik drži ta polk častno stražo v grobnici svojega ustanovitelja, v prav taki obleki, kot so jo rabili pred 120. leti. Ali vendar, zmaga pri San Lorenzo ni bila tako lahka stvar in general San Martin bi bil skoro izgubil tu svoje življenje, ako bi ga ne bil rešil narednik (“sargento”) Cabral, ki je s svojim telesom prestregel meč, ki je bil namenjen glavi njegovega generala. Buenos Aires in tudi nekatera mesta so počastila spomin tega hrabrega vojaka, s tem da se sedaj nekatere ulice imenuje po njem. San Martin je sprevidel po tej bitki, da na ta način ne bo mogel za stalno obvarovati domovine španskih vojaških nadlog. Videl je, da bi bilo neobhodno potrebno, da organizira močno vojsko in da napade Špance v Chile in Peru, kjer so imeli najsilnejše posadke. Med tem se je bil oženil z gdčno Remedios de Escalada, iz znamenite argentinske družine, in po njej se imenuje še danes eden izmed krajev v bližini Buenos Airesa. General San Martin •se je tedaj premesti v Mendozo, da tamkaj organizira svojo znamenito andsko vojsko (“Eil Ejercito de los Andes”). A treba mu je bilo mnogo topov, municije, oblek za njegove vojake. Ker mu narodna r lada ni mogla dati, česar je potreboval, zato so mendo-šijske dame, po inicijativi generalove žene Done Remedios de Escalada, zbrale obilo denarja s tem, da so prodale ves svoj lišp, zlat in srebrn, in so tako pripomogle, da se je general San Martin mogel podati' preko ogromnih Andov v dveh kolonah v Chile. Njegov vojaški pomočnik je bil O’Brien, Irec, ki je spremljal svojega generala na vseh njegovih potih in čigar smrtne ostanke so pred nekaj meseci pripeljali iz'njegove stare domovine, da počiva v zemlji, za čigar svobodo se je boril. A Chile je organiziral s pomočjo O’Higgins-a argentinsko -chilensko armado, ki je sijajno porazila špansko vojsko, na kar se je general San Martin podal s celo vojsko v Peru, kjer je s pomočjo generala Simona Bolivar-ja premagal zadnji odpor Špancev in je tako osvobodili Tudi ta del nekdanje španske kolonije. Peruanci, vsi veseli radi lepih uspehov argentinskega generala, so mu ponudili predsedstvo države, ali on jo je odklonil, češ, da general, kateremu je vojaška sreča zelo mila, postane lahko zelo nevaren za svobodo neodvisnega naroda. Simon Bolivar se je potem posvetil bolj konsolidaciji Bolivije, ki nosi njegovo ime v hvaležnost temu odličnemu generalu. Tako se je osamosvojila Argentina, Chile in Peru, ali to je bil šele korak slabotnega otroka, ki je ravnokar sprehodil. Pričnejo sedaj notranje politične borbe, nizkotne, zahrbtne in nekatere) tudi zasnovane v visokih idealih domovine. General San Martin se je poslovil od svoje domovine, kjer je žel toliko slave in kateri je napravil toliko uslug. Umaknil se je v Francijo, ker ni hotel poseči v borbe in intrige politikov in tako je v Boulogne -sur - Mer preživel zadnja leta svojega življenja. Mlajši rod mu je povrnil slavo, ki jo zasluži; njegov grob se nahaja v glavni cerkvi v Buenos Airesu, po njem se imenuje nešteto cest, predmestij, šol itd., on je prava slika poštenega in dobrega “criolla”, ki zna mnogo žrtvovati za visoki ideal svoje domovine. FRANC BARTOL. IZ AVELLANEDE Vsem čitateljem “Duhovnega življenja”, kak smo vas omo-minjali j prosili, da pridete k nam na našo prvo službo božo. Tako se vam mi tudi lejpo zahvalimo. Naj bo Bogu v čast nam pa v ponos tukaj v tunini. Zahvalimo se g duhovniki, da so se za nas trudili, da smo to tukaj doživeli, pevskemu zbori s Paternala in g. Cirili ki so tako daleč prišli in tako lejpo peli. Nam bodete ostali v velikom spomini. Nadalje šče kaj popišemo od nas Prekmurcov, da vtc znali' kaj od nas, kakši smo v tuhini. Po domačem, čc pozoveš k sebi gosta, tudi poskrbiš in pripraviš zanjga. Če drugo ne “malo boš pa piv pri meni”. In naši Slovenci to lejpo navado tu tudi držijo, če tudi da smo že z večine vsi duga leta tu v žalostnoj tuhini. Tak smo te zdaj 14. jun. to lejpo navado i naprej vzejli. po sv. maši sme se dali slikati i ura je že 12 bijla. Za obed se nej bilo treba strašiti. Prišli so boter pa šče botra, brat i sestra s malof decof. “Boter, vi pojte k nam na obed, že ste dugo ne bili pri nas“. Drugi pa botro al sestro, kakže žlahta navada ima. Naprej bomo meli' tu litanije. Je lejpa prilika za matrimonije šteri po mestaj služijo, da navadno v nedelo popoldan permiso majo za va iti. Dekleta naše slovenske, štere ste vnogokrat prišle v Avelar.edo, zdaj pa isto vsako nedelo, kda bomo mejli tu litanije popevane po domačem. Pridite na 4 uro popoldne in ste lejpo z nami v cerkvi — ne dugo. Ne bojte se, šče po tistem bo vremena zadost. Naročite si Duhovno življenje. Te splo fal. Sedete v tramva-jin ga do Avellanede prečitate. Tam je napisano, kde je maša in litanije in tam prijte. Če štera si šče j naroučiti kak najbliže tu na Avellanedi, smo vam tu,'mislim vsem poznani, Utroša, Balažič in Žlebič. Sprejmemo naročnino in šče kdo kaj da na podporo Duh. Živijo ali na drugi dober cilj. Sako ime tu v D. Ž. popišemo in svöto, da smo prepričani vsi, da kaj je na papiri več nej v našem žepi. Prisotno številko vam imamo že vnogo ime- nov popisanih. Daj dober Bog, da vte jo vsi- veselo šteli in se tudi vij date na paper vpisat in se boste veselili naslednje številke, kdor bo za dobro reč v žep segnou. V Novem listu in Slov. Tedniki smo se tudi zahvalili vsem, ki so se potrudili k nam, da smo napolnili cerkev. U pridigi, štera je bila tako lejpa slovenska, smo se večinoma vsi posuzili čelo. Vncgi moški! Tako pa nam slovenske žene v.edo mogle guča-ti, da mamo moški trdo srce. (Foto Sava) Šteri to ne j vido. vendar neda vervou k tolko nas bilo. Zatok pa kdo šče na vej za nas, in leko za to nej znau, naj drugo pot on tudi pride in se prepriča, da je res nekaj lejpo od naših Slovencof u tuhini. Tak zdaj pa zbogom, vrli števci našega Duhovnega Življenja do druge številke. S srčnim pozdravom. Slovenci iz Avellanede. FOTO SAVA SAN MARTIN 608 (križišče Tucuman) Pošlji materi vsaj svojo verno podobo, ker ne moreš do nje. Fotografije vsake velikosti. Povečane. Razvijanje. Slike za potni list dobiš v 10 minutah. Govori se slovensko. D 2 — Slovenski obrazi Dimniki, mesarji, razbojniki, lopovi... sami strahovi za do~ mišljijo! Da pri belem dnevu človeku izr avba jo... Skoraj bi me bilo strah po vseh bajkah in zgodbah, ki jih Avellanedi — morda celo po krivem — prisojajo. Pa sem se le predrznil čez most. Prava reč, sem si mislil: vzeti mi nimajo kaj, kar mi bodo dali bom pa že nesel! In jo maham s spremljevalcem — saj ga poznate: Viktor Kovač je to bil, ga je že toliko v koži, da bi se ne vstrašil vsake griže. Pa ti je neprilika, kjer se je ne nadejaš. Iščem in iščem po svojih zapiskih. “Liberal Tavčar, Chacabuco” in nič več. Sedaj ga pa poišči! Ali naj grem vprašat policaja? Da se bo zanimal za vse prednike gori do Krištofa Kolumba, nzadnje pa le nič ne povedal... Kaj bo povedal, če ne ve. In sem se spomnil, da tu" di i oni, ki je meni naslov dal, ni vedel številke, češ saj ga vsi poznajo... Pa Avellaneda ni kot Kurja vas, kjer mati županja vedo za vsako kastrolo, kaj se v njej kuha.. . Na slepo srečo jo pobirava naprej. Tako jo je pogodil sprem-ljevolec: Kar tja poglejva, kjer Bog roko ven moli. Imamo Boga vsi Slovenci radi, in tudi tja zahajamo, kamor nas vabi. In sva jo namerila iskat slovensko gostilno. Dve, tri kvadre sva napravila. Kar vzdignilo me j.e, da bi skoraj zavriskal. “Slovenski bar”. Tu, v tujem mestu,, daleč, daleč... pa najdem slovenski napis, ki ga nisem videl, od kar sem dal domovini slovo. Zares z veseljem sem stopil v hišo, veselo smo se pozdravili, potem je ko se je poleglo presenečen nad obiskom, ki so se ga nadejali prav tako malo, kakor g.. Kleklja. Po lepi navadi slovenski so me sprejeli in mi na željo postregli, kar bi si poželel. Kako je doma, tam v Lendavi, v Beltincih, Soboti, Črensovcih... Prekratek bi bil popoldne za vse, kar bi zvedeli radi, in kar bi jaz še raje povedal... In sem sprožil tudi misel, če bi bilo kaj misliti na slovensko mašo. Z veseljem so misel pozdravili. Zvedela sva tudi naslov g Tavčarja in ga tudi .našla pri likalni deski, z mero za vratom — po krojaško pač. In še dva fanta! Kar hitr smo modrovali kaj bi se napraviti dalo. “Mate”, da, tako je menil g Liberat, da nam jo gospod ne. pobriše nazaj, zakaj mi smo trde buticc, trmasti koštruni. Pa z “matetcm” privežimo gospoda, da ne pobegne spet nazaj čez lužo... Saj pra" vi jo, da kdor “mate” pokusi, ga neč več ne vleče nazaj v domo- vino. Sklenili smo, da je nekaj začeti treba. Misel je bila že vse-jana. Čez teden sem spet prišel. To pot mi je bil vodnik gospod Žlebič — ne gospod, to ni prav, prijatelj se reče, tako me je popravil. Pa je bila smola. Oj ti grda zgaga! Nova suknja, 60 pesov me je stala, pa me je Žlebič pocukal in rekel, ali sD vas ravbarji, gospod! Oj ti pesjan tak! Suknja je lačna. In res je grdo zijala. No pa je prijatelj hitro vedel pomoč. Tam pojdiva, je do" sti naših Slovencev, pa tudi kako šivanko imajo in nit. In sva res našla vsega: šiviljo in šivanko in nit, pa še vina in kruha in drugih dobrot in kar je največ: dobre ljudi. Tam v ulici Alma Fuerte so mi spet v red spravili mojo suknjo, ki sem si jo pretrgal ne vem kje. Prav tako so mi pa dali spet nove volje za nadajno delo, ki bi mi je že kar primakovati začelo, če bi ne srečal takih ljudi. In smo se zbrali za celo komisijo, da gremo gledat tja, kjer bi naj bila maša. Kar zadovolnl smo bili. V malo prometni ulici Manuel Estevez je zgradil Don Orione hiralnico in poleg kapelo. Ni še blagoslovljena in se je maša doslej darovala kar v ve" ži. Celo vesele so bile sestre, ki hiralnico vodijo, ko so slišale naš predlog in prav takn Don Orione sam, ki je pa le hotel mene videti poprej —- če nisem kak bandit ali nepridiprav — kajti, i nič se ne ve... Na svetu se gode dandanes čudne stvari. Pa bo spet ta “naša cerkev” brez zvona in brez zvonika, tako je menil Žlebič in takole namenil: Kar v loterijo bom stavil, če je volja božja, da bomo imeli zvon, bom pa loterijo zadel — 50 tisoč peskov! Kar dva zvona bomo kupili, kajne gospod, enega za tukaj, drugega za Paternal... Pa menda že ni bila božja volja tako, ker nisva nič zadela... Nihče pa ne more reči; da ni to znamenje najboljše volje. Zvona ni! Da bi vsaj pevci bili! Ko vendar tako radi poje" mo Slovenci kar vsi! Pa sem nameri! spet neki dan korak tja v ulico Palaa. Pravna pragu me je zalila taka neumna ploha, da sem kar butnil in naj padem skozi katerakoli vrata. In znašel sem se sredi začudenih obrazov. Kmalu sem enega spoznal. Pristnega Janeza slovenskega, tam nekje iz Pivke doma. Pa sem kar vse po domače pozdravil in od vseh tudi domači odgovor dobil. Kar na mate so me povabili, pa smo sedli v krog in je “bombica” romala svojo pot. Marsikatero smo uganili med tem. Kako je bilo doma tam na Pivki, v Trnovem in v Bistrici, v Knežaku in v Košani, kako je bilo potem v tej zemlji na kampu in v mestu in kako je danes. Ta dolge molitvice smo že kar pozabili', križ pa še vsak dan po’ skušam, da bom vsaj tega imel hudičui za strah, kadar bo Bog svojo deklo poslal, če ne bo doseči žegnane vode in gospoda za zadnjo popotnico. Pojemo radi, pa bomo zapeli tudi v božjo čast, tako so menili fantje, ir. upam, da bo tudi ta beseda prinesla svoj sad. Vsako prčakovanje pa je presegla slovesnost, ki smo jo imeli ono nedeljo (14. jun) na Avellanedi kot začetek slovenske slu" ib e božje. Iz Pinevra m Boke in Dock Suda in iz Ouilmesa ce'o in iz raznih strani glavnega mesta so hiteli in iskali, kje daj je ulica Manuel Estevez. Nekateri sQ jo šli izkat kar na Puente Alsina in skorc skoro, bi bili brez petja! Pevci so namreč mesto na Puente Barracas izbrali Puente Alsina. če bi bil kdo hudomušen bi vprašal, če so bili “fajhtni”? Pa je bilo še prezgodaj zato. Vroče jim je bilo pa res, ker bi bilo narobe zelo, če bi zgrešili. Pa so še pravi čas prišli. In ko sc prišli skupaj ljudje — saj je bilo kot na binkoštni dan v Jeruzalemu. Kam bodo šli. In kar v dvorano, ki bo zana-prej kapela so nas spustili. Oprtali so možje oltar in ga prenesli na novi prostor in tako smo nenapovedano kar z našo slovesnostjo in z obilne vdeležbo in sveto mašo posvetili prostor novemu na’ rnenu, za katerega naj bi služil od slej. Marsikomu je solza prišla ob prelepem zadoščenju, da je bilo spet, tukaj, tako daleč od doma, slišati lepo slovensko pesem in domačo božjo besedo. Gotovo je bilo navzočih 300 oseb pri tej prvi slovenski službi božji na Avellanedi. Po maši smo pa stopili še na prostorno dvorišče, da pritisnemo še malo sličico za spomin, da bo tudi ona misli v podpo ro, da nikdar ne bomo pozabili tega lepega dne. Pa naši Prekmurci niso od muh. Delavec je vreden plačila so rekli in sc povabili mene in pevce, tako da je bila ta slovesnost res pravo žegnaje, tudi v tem drugem delu. Naj jim povrne Bog to plemenito dobro voljo. Na podlagi tega kar je bilo, pač smemo upati, da je bila ona nedelja začetek koristnemu in uspešnemu delu.. Naj bi tudi bila pobuda Slovencem, na drugih straneh, da bi se še drugod kaj takega začelo. Hladnik Janez. Bilo je nekoč V dolgih zimskih večerih nekoč smo sedli okrog mize, se stisnili k peči, in na peč sem zlezla — o ti sladka peč, kako lepi so mi nate spomini. — Tukaj je zima brez peči, . . In tisti večer, ko sem preje prinesla mohorske knjige. .. nepozabni so oni lepi spomini. Kako teško smQ jih čakali, vedno smo tiščali v kateheta, kdaj bodo mohorske knjige prišle? Sedaj pa prav tako željno čakam, kdaj bo prišla tista rjava kuverta z “Duhovnim življenjem”. In sedaj v dolgih večerih mi iz lepega branja spet zažive oni daljni spomini iz mohorskih koledarjev in slovenskih večernic in iz domače peči in vasi, mladostni spomini, na dni' ki so bili, pa jih več ni... Tukaj v tuji zemlji se borimo, pa je kakor hladilo rani pekoči prijetno branje tega kako domačega daru. Kakor glas očeta in matere, in bratov in sestra najdem v drobni knjižici, ki je pač večjega denarja vredna in zato prav rade volje nekaj priložim, a.prosim še drulge, naj s svoje strani podpro to dobro stvar, ki.je nam ki živimo zunaj v provinci gotovo še oblj zaželjtna kot vam v mestu. Pa naj na prošnje g. urednika še nekaj svoje zgodbe povem. Dvanajst let je tega, ko sem stopila na to zemlje. Sam?., sama kakor drevo na samini. Še samotnejša, ker sem bila brez korenin. Le oni iz ladje so mi bili znanci. Nekatero grenko solzo sem potočila v “emigrantu”, ki mi je bil bridek, kot sama dosmrtna ječa. Pa je prišla dobra gospa. S srcem sve se bolj razumeli kot z jezikom, pa sva se pogodili za 60 pesov na mesec. Kri* žetnkražem po ulicah sva se vozili in tam nekje blizu Congresa je bila moja služba. Počasi mi je kastižo lezel v jezik, dobri ljudje in obilna zaposlenost so mi krajšali čas. V nedeljo pa je bil dan, ko je domovina potrkala na vrata srca in bridke sem trpela ob misli, kako lepo vabijo zvonovi doma, kako lepo orgije pojo in pesem odmeva... Ko bi vsaj znanega človeka, ki bi mi slovensko besedo rekel, ko bi ga srečala... Ni bil Slovenec. Hrvat je bil, ki sem srečala prvega, pa še njegova beseda, ki je le podobna naši, mi je tako sladko zvene' la, ko toliko tednov nisem čula domačega glasu. Povedal mi je, kje bi kakega znanca dobila. Ni: bila to lahka stvar, a nazadnje sem jih le našla v Villa Artuzar. In kako prijetno presenečenje; saj smo se znašli znanci od doma... iz so sednje vasi. Pa so zaživeli med nami spomini na oni dan, ko sme se na semnju srečali... na čudovite stvari, konjičke in petelinč' ke, na punčke in možičke s svinčeno glavo, na piškote in piščalke... Pa se mi še danes zdi, da vsa Avenida de Mavo in Callao nima tako lepih stvari, kot se jih nismo mogli do sita nagledati na tistih prečudno lepih sejmih doma... Še nekaterikrat sem hitela potem tja na obisk in tam se mi je zdelo, da sem nekoliko doma, in še drugi so se začeli’ primi-kati tja. Ena slovenska družina za drugo in iz tega je nastal “slovenski Paternal”. Tudi jaz sem bila med njegovimi začetniki. Pa pravijo, da Paternal zgublja slovensko lice, in še od tistih, ki so tam, da mnogi nič več po slovensko ne mislij oin po slovensko ne čutijo, da svoje matere nevredni postajajo in vero očetovo zametujejo. Jaz si pa tako želim, da bi spet mogla prihiteti v božjo hišo, kjer se slovenska beseda glasi in naša pesem odmeva, da bi vsaj spet enkrat molila iz globočine svojega srca, molila z drugimi očenaš in spet slišala: “Tisti čas je rekel Jezus. ..” Sedaj je tega že 10 let, odkar v novem domu živim. Tu v Ituzaingo. Sredi vrtička lične hišice, stoje, njihovi stanovalci pa. lepo domače kramljamo — kakor nekoč tam daleč doma, med trdim kamenjem kraškim, pod grčavimi hrasti. 10 slovenskih domov je zrastlo tukaj skoraj eden ob drugem, in glasna je tukaj naša beseda, tako da marsikdo postane, ko ga mimo prinese korak in občuduje ljubko podobo naših domov in sodi : “son aus' triacos”. In naši vrtički okrog teh domov — tudi kos onega daljnega doma. In naši otroci p0 slovensko lepo govoriti znanjo, po slovenske moliti in tudi zapeti... Le škoda, da smo predaleč, da bi mogli kaj priložiti k lepšemu napredku slovenske službe božje v mestu. Naši otroci bi prav radi zapeli. In mi starejši bi se tudi ne branili. Ta naš krai je večji kot kako kraška vasica. Kar kakih 15 tisoč duš ima. Pa sm0 bili tako daleč od Boga, da so šele sedaj cerkev zidati začeli. Le velika bolnica je tu, ki ima kapelo, kamor zahajamo v cerkev kar nas je še vero ohranilo. Kakor so mene mati nekoč v cerkev peljali, mi lepo od Jezusa in Marije govorili, tako tudi1 jaz sedaj vodim svoje malčke tja kamor nas kliče zvonov glas. Marsikateremu tujcu zastane korak ob naših ličnih domovih in s spoštovanjem govore o nas. Nismo bogati, a vsi nas spoštujejo kot poštene ljudi, vestne v službi in pridne v delu. Možje so zaposleni večinoma v stavbeni stroki, nekatere žene in dekle ta pa v bolnici. K koncu pa naj še vse dobre Slovence in Vas, častiti gospod lepo pozdravim s povabilom, da ob priliki pridete pogled, kako se imamo tukaj. Slovenska mati- Razbil sem zadnjo čašo Moj gospodar je bil čudak. Ne še star. Nekaj čez trideset... Nek j a posebnega skritega si zasledil v njegovih očeh. To mu je pilo življensko moč. Lasje so mu pa kar sivi prihajali. Bil je sa' mec, brez sorodnikov in prijateljev. Jaz sem mu bil vse: sobarica. kuharica, strežnik, vrtnar. . . ‘‘Mädchen für alles”. Brez besedi sva se razumela. Cc je bilo kaj več treba, mi je le namignil. Tudi pozdravov ni maral. Nikdar si nisva voščila dobro jutro in ne lahko noč. Cel mesec nisva menjala besede. Včasih je stopi! v kuhinjo, poduhal eno posodo za drugo in spet odšel. Nisem ime! pojma kaj išče. Posebno skrbno je vtak' nil nos v steklenico. Stalen njegov spremljevalec je bil črn maček, grd kot sama hudoba. Kar strah bi me bilo skoraj pred njim. Bil je vreden čudak svojega gospodarja čudaka. Njegova starost je bila prav tako nerazrešljiva uganka, kot misli njegovega gospodarja. Spet je stopil neki dan v kuhinjo. S trepetajočimi prsti je poduhal konjakovo steklenico — dar mojega prijatelja za moj god. — Jeza rnu je šinila čez obraz, prodirno je zapičil vame svoje oči, da me je kar nekak strah elektriziral. Rezko je presekal molk: tako torej, pije se v moji hiši! Vroče mi je začelo prihajati, čeprav se nisem čutil nič krivega. On me je pa še prebadal s svojim pogledom. Toda trde poteze so se pomalo mehčale in čez čas je nadaljeval: Vem, mlad si in neizkušen. — Počasi se je okrenil in me povabi! za seboj. Vstavila sva se v vrtni uti, kjer sva sedela in mi je ponudil fino cigareto. Nikdar se še to ni zgodilo. Še je držal steklenico in ko je zapahi cigareto je nadaljeval: Ti piješ?.. Tudi jaz sem nekoč... dokler nisem pogoltnil svojega premoženja, svoje zdravje, življenje lastne matere, svojo srečo... vse, vse... Premožnih starišev sin sem bil in so vsi stavili name, da bom njihov vreden sin... In bi tudi bil. če bi ne bilo te spodtike. . . da! prokleta pijača!.. Naslonil je glavo v dlani. Mirno je nadaljeval: Bil sem študent. Pa mladost je norost. Zašel sem med družbo, kakršne je najti lahko. Dan za dnem bolj zažcljena mi je bila pijača in nazadnje nisem mogel več biti brez nje. Nikdar ne bom pozabil pogleda materinega — očeta tedaj že nisem več imel — ko sem prišel prvič pijan domov. Saj mi ni nič rekla, a njeno oko mi je razodelo, kaj trpi v svojem srcu. Ni" česar mi ni očitala, bil pa je zato tembolj boleč pogled nanjo, ki se je v eni' noči postarala za nekaj let... Sklenil sem tedaj, odreči se pijači. Pa sklep je držal le, dokler ni bilo prilike. Tedaj me je spet premotilo. Ko sem ji prišel pijan pred oči drugič, tedaj je zajokala. Solze njene so me globoko ranile in sem spet sklenil, popolnoma odreči se... Pa alkohol je kot pijavka, ki pije kri. Majhna živalca, a čud" no veliko krvi izsrka človeku. Če jih je dvajset, mu izpijejo vso... Pijača pa izpije človeku njegovo možatost, značajnost, trdno voljo. Ne verjamo tega neizkušen mladenič. Ne verjame, ker se mu kapljica sladka in prijetna zdi, in: prav v tem ima pijača svojo zahrbtno moč. Tudi jaz sem bil tak. Moško se mi je zdelo, ker sem opit drzno govoriti upal, ker sem čudovito modro govoril — vsaj meni se je zdelo tako — in... pijan se nisem nikogar bal... Zato je bil moi sklep na teško preskušnjo postavljen. Več mesecev sem bil trden. Nekaterikrat sem šel s stisnjenimi zobmi mimo prijateljev, ki so me vabili. Ko je bil sošolcu in najbolše' mu prijatelju god, me je skušnjava zmogla. Dva dni smo rajali in pili, in potem sem imel v zaporu priliko premišlevati, kaj se je vse zgodilo tiste dni. Potem je prišlo še hujše. Izključen sem bil iz šole. Mater je vse to tako potrlo, da je omagala in sem jo pod razvalino svojega življenja pokopal. Pokopal njo, med tem ko so me rezali do dna strupeni pogledi vseh znanih, nekoč celo prijateljev. Kot garjevega psa se me je izognilo vse zakaj — obdolžen sem bil uboja... Ne vem če sem ga bil res kriv ali ne, moral sem v zapor. Tudi to je minilo. Minil je pa tudi moj dom, ki je prišel v tuje roke. Na pragu domače hiše, kamor sem po prestanem zaporu stopil, da jo vsaj vidim še, sem srečal tegale mačka, edino bitje, ki mi je ostalo še iz dni nekdanje sreče in miru. Kakor pekoča vest... Spet sem se srečal s svojimi nekdanjimi znanci. Povabili so me, naj izpleknem storjeno krivico s pijači. Polno nalito sem z vso silo treščil v kot zapeljivo čašo... Od tedaj nisem pokusil rstruoene pijače... Anton Podlogar. Med brati v tujini JOŽE PREMROV (Nadaljevanje) Zelo ljubeznivo me je sprejel nemški župnik Becher in ostal sem za dva dni njegov gost. V soboto popoldne 4. aprila sem prvič videl Slovence, ki so od vseh strani v precejšnjem številu prihiteli v božji hram. Pozdravil sem jih v imenu domovine in jim izroči! pozdrave vseh onih, ki so me prosili, naj jih v njihovem imenu pozdravim. Za' solzile so se jim oči od veselja in gonotja in ob misli, da se jih domovina še vedn0 spominja. Že po 20, 30 in celo 40 let bivajo tu gori in vsi so ostali dobri in verni Slovenci. Imajo lepo društvo sv. Barbare, ki šteje zdaj 49 rednih članov. Njihov požrtvovalni in agilni predsednik Jože Ramšak jih zelo lepo vodi; z besedo in zgledom jih bodri in opominja, da so Slovenci in tudi katoličani. Sloga in ljubezen vlada med njimi. Življenje jim še precej mirno poteka. Osem družin pa je zdaj v velikem pomanjkanju. Društvo sv. Barbare jim pomaga po svojih močeh, na pomoč pa bi jim morala priskočiti tudi domovina. Veseli so bili domače besede in tudi pesmi. G. gupnik Becher, ki živi med njimi že 36 let, jih zeloi hvali in je zadovoljen z njimi; nekateri so celo njegovi cerkveni pevci. Žal, da njihova mladina več ne zna govoriti jezika staršev. Pa kako naj ga tudi zna, ker obiskuje le nemške šole. Veliko smo tu zamudili! Če bi bili dobili pravočasno domačega duhovnika in učitelja, pa bi bilo danes vse drugače! Počasi bodo utonili vsi v nemškem morju f Človek, ki bo čez deset ali dvajset let tod hodil, bo zaman iskal Slovence; zasledil bo le popačena slovenska imena, pristna slo ven ska kri pa bo utonila in se prelila v nemško. In vsega tega bo kriva domovina, ker ni pravočasno poskrbela in sc brigala za svojo kri v tujini. In to sc ne bo zgodilo samo v Nemčiji, ampak tudi po drugih državah, kjer naši ljudje žive. Iz ene periferije Essena sem romal na drugo in sicer v Essen' Borbeck. Tu žive Slovenci že 30 let. Imajo društvo sv. Barbare, ki šteje zdaj 10 članov. Drugače prebiva v tem kraju okoli 200 Slovencev. Službo božjo in pridigo smG imeli v lepi kapeli Sale-zijank. Vabilu so se odzvali skoro vsi in se prav lepo pripra- vili za veliko noč. Izredno me je razveselilo dejstvo, da žive čla' ni in članice društva sv. Barbare v lepi slogi in si radi pomagajo med seboj. V Evingu sem bil pred petimi leti, zato me je izredno zanimalo. če se je življenje kaj spremenilo. Reči moram, da gre v istem tiru naprej, le nekaj jih je že pobrala smrt. Kar jih je pa os" talo, so pravi korenjaki. Izredno lepo pojo: doma, v dvorani in tudi v cerkvi. Tu se pozna, da je dolgo let skrbel zanje nemški duhovnik Fischer, ki je letos za veliko noč obhajal 25 letnico mašniškega posvečenja. Vsi Slovenci so ga tedaj obiskali in se mu zahvalili za vse delo in trud. V Evingu ima društvo sv. Barbare 49 članov. Vseh Slovencev živi v Evingu in okolici nad 500. Doma so iz najrazličnejših delov Slovenije in še danes ljubijo domovino, čeprav žive tu gori že 40 let. Prav lepo jih vodi predsednik Steiner, ki je doma iz Trbovelj; njegova žena pa je doma iz Cerknice. Naši ljudje so zelo priljubljeni in zlasti jim je naklonjen novi župnik in vikar g. Israel, ki se je že naučil nekaj slovenščine in že prepeva litanije v slovenskem jeziku. Ko sem zapuščal Dortmund in hitel proti Hovelu, se mi je zdelo prav tako, kakor bi se bližal svojemu domu. Tu biva naš veliki dobrotnik in prijatelj vestfalskih Slovencev g. vikar Ten" sundern, ki si je pridobil že mnogo zaslug med našimi izseljenci. Na njegovem domu je lep košček Slovenije. To pričajo slike, ki se druga za drugo vrste po steni. .Tu sva se spet sešla s prijateljem Jankom, ki je bil že v živahnem razgovoru z gospodom Tensundrcm, ko sem stopil v sobo. Dolgo v noč smo se pogova" rjali in obujali spomine; domovina je pozdravljala tujino. Gladbeck je ena izmed največjih in najbolj znanih slovenskih kolonij. Imajo društvo sv. Barbare, ki šteje 160 moških članov, poleg tega pa je tudi Bratovščina sv. rožnega venca, ki ima 350 članic. Tu prav pridno gojijo našo pesem-, kar priča močni pevski zbor, ki se lahko kosa z marsikaterim v domovini, če ga celo ne nadkriljuje. Tudi otroci prav pridno prepevajo, saj imajo celo svoj otroški zbor. Oba zbora prav pridno in uspešno vodi požrtvovalni g. Franc Dobranc. Da je v Gladbecku danes tako živahno društveno, narodno in versko življenje, gre hvala v prvi vrsti našemu dobremu in agilnemu g. vikarju Tensundru, ki vodi to društvo že 24 let. Naši ljudje vedo, koliko časa in moči žrtvuje zanje, zato ga pa vsi ljubijo in visoko cenijo. S takim zaupanjem in ljubeznijo se obračajo do njega, kakor do lastnega očeta. Zelo so bili veseli tudi obiska iz domovine. Božjemu klicu so se za veliko noč odzvali v lepem številu. Ko sem jih videl v cerkvi, sem mislil, da imam pred seboj vernike iz moje bivše župnije, kajti prav toliko jih je bilo v cerkvi, kot v S. pri deseti sv. maši. Tri dni sem bil med njimi; občutil sem, da so ostali vsi pravi sinovi in hčerke slovenske matere in vsi1 ostali zvesti Bogu in da prav radi hodijo v cerkev in prejemajo sv. zakramente. 1’rav tako, kot g. Tensundru, pa moramo biti hvaležni tudi predsedniku društva sv. Barbare g. Jožetu Dobrancu in voditeljici Roženvenske bratovščine gospej Gorše. Oba z veliko vnemo in ljubeznijo delujeta med Slovenci. Vsa čast in slava obema. Misli in spomini naših ljudi' cesto romajo v domovino. Zelo so bili veseli in tudi meni je bilo toplo pri srcu, ko smo skupno na velikonočni ponedeljek zvečer poslušali' ljubljansko radiopo-stajo, ki je pozdravljala naše rojake v tujini. Marsikateremu so se zasvetile solze v očeh, ko je daleč od domovine poslušal naše zvonove, ki tako lepo pojo, zlasti če jih posluša v tujini. Trav tako so nas razveselile pesmi trnovskega pevskega zbora. Močno so' nas ganile tudi tople besede in pozdravi našega bana g. dr. Marka Natlačena. V imenu vseh Slovencev, ki smo ga poslušali, mu izrekam na tem mestu toplo zahvalo in hvaležnosti. Prosim ga pa tudi v imenu vseh Slovencev v Nemčiji, da bi posvečal našim izseljencem v Nemčiji, kakor tudi vsem ostalim v drugih državah, vso ljubezen in naklonjenost. Krasno popoldne je bilo, ko sem se poslovil o ddragih mi rojakov v Gladbecku in odšel v Buer, kjer živi še precej Slovencev', same raztreseni so zelo. V lepem številu so se odzvali vabilu, saj jih jt prišlo k litanijam okoli 200. Prav7 lepo so peli. Pomagali so jim pa tudi sorojaki iz Gladbecka. V Bueru imajo Slovenci tudi društvo sv. Barbare, ki šteje 15 članov. Važnejšega dru štvenega življenja se udeležujejo v7 Gladbecku. V materijalnem oziru še precej dobro živijo, čeprav so mnogi brez dela. Glede podpor imajo iste pravice kot Nemci. Mnogi žele oditi v domovino, pa se boje, da jim potem rente usahnejo, zato bodo primorani ostati v7 Nemčiji. v Ob Slomškovih dneh , Niso šc prišla sem poročila, kako so Slomškovi dnevi potekli, toda id dvoma, da bo to spet dogodek, ki bo ostal zapisan v slovenski zgodovini, da bodo ti dnevi pospešili željo naših src, da bomo Slomška kmalu častili! na oltarjih in da bomo v njem dobili zaščitnika naših pravic pred božjim prestolom. V naših srcih je novo hrepenenje, Bog sam ga nam je vzbudil, iz naše vere je vzrastalo, da se že razlega po slovenskih cerkvah in naših domovih molitev: Vsemogočni Bog, ki si nam v svojem služabniku Antonu Martinu poslal tolikega učenika in pastirja, usliši naše pobožne molitve in poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet zveličanim! V slovenskih župnijah se vrši podpisovanje prošenj, katere naj pričajo o tem našem hrepenenju, katere pa so obenem žago" tovilo, da bomo vztrajno molili in delovali ter žrtvovali v ta namen. In tako prihaja na škofijski ordinarijat v Maribor vedno več obvestil: Priporočil sem se Slomšku in prepričan sem da je bila moia molitev uslišana na njegovo priprošnjo. — Opravil sem de-vetdnevnico za beatifikacijo Slomška v težki zadevi in uslišan sem bil. — Zdravnik je izjavil, da ni več pomoči, priporočili smo se Slomšku in ob uri, ko se je opravljala sv. maša, so bile uslišane naše molitve, nevarnost je minila. PVilagamo zdravnikovo izjavo. — Sprejmite mo j skromen prispevek za popravilo Slomškove kapele. Verujem, da bo uslišana naša molitev in sprejeta naša žrtev. — Kakor svetopisemska vdova, ki je darovala vinar. Ob 1050 letnici smrti sv. Metoda, ob spominu sv. Cirila v jubilejnem Ciril-Metodovem letu je zavela v naših dušah vera, da je vsemogočni Bog tudi v naši zemlji poklical svojega izvo' ljenca, ki je hodil pota sv. Cirila in Metoda in ki nam je bil vodnik, učenik in pastir. Slovenci v tujini Trboveljski slavčki. V aprilu se je vršil v Pragi kongres za glazbeno vzagojo, kjer smo se tudi slovensci častno predstavili mednarodni javnos" ti. Nastop otroškega pevskega zbora iz Trbovelj, ki je v svetu zaslovel pod imenom “trbovljski slavčki”, je očaral. Navdušanje je bilo nepopisno in je bilo dano glasno priznanje, da je bil za zbor slovenskih delavskih otrok najboljši od vseh, kolikor jih je nastopilo. In celo kljub temu, da so v drugih mladinskih zborih nastopali tudi starejši pevci. Ob priliki tega obiska na češki zemlji, so pohiteli naši “slavčki” tudi v Budejevice. Prisrčen je bil sprejem, ob priliki koncerta pa ni bilo konca ploskanja in otroke so skoraj zasuli s sver tjem. Ob slovesu pa so uganili, če ne pridete vi več k nam, pridemo pa mi k vam. Prekmurci so šli na Francosko Vsako leto potujejo mnogi v tuje zemlje. V Nemčijo so vrata letos zaprli, češ da ne rabijo nobenih sezonskih delavcev. Ta' ko je bilo mogoče odpraviti le 2000 oseb, pa bi jih bilo desetkrat toliko, če bi bilo zaslužka. Slovenci v Zagrebu. Že pet let sc zbirajo Slovenci na prijaznem gričku sv. Roka v sredi mesta skoraj. Z mnogimi žrtvami je to delo začel duh svetnik Janez Kalan. Z mnogimi nasprotovanji se je moralo to delo boriti, a z veseljem so se oklenili zagrebški Slovenci svojega duhovnika. Ko je g Kalan uredil najtežje, je to delo prepustil drugim in so ga spridom nadaljevali in ga nadaljuje sedaj č g. Gregorič Jože. Ob petletnici, na belo nedeljo je bil pravi triumf. Spet je stopil pred svoje vernike sivolasi in za slovenstvo in božjo čast tako zaslužni Janez Kalan, ki je z njemu lastno duho" vitostjo vlil spet novega upanja in novega poguma Slovencem,, ki naj letos le veliko pričakujejo od Slomška, čigar ime nosi katoliško prosvetno društvo zagr. Slovencev. Dmnovina in izseljenci V aprilu so dobili visoka odlikovanja nekateri duhovniki v domovini. Med njimi stolni prošt Nadrah in P. Kazimir Zakrajšek. G. prošt je se je za odlikovanje zahvalil v imenu ostalih duhovnikov. Posebej ne je rekel svojo zahvalo in prošnjo p. Kazi- mir. Ker je za naše izseljeništvo povedal jako pomembne stvari, zato naj priobčimo najvažnejše. “Spoštovani gospod ban! Ne želim se zahvaliti za to visoko odlikovanje v svojem imenu, temveč v imenu Rafaelove družbe, katere plemenitemu/ delu, vem, j namenjeno to odlikovanje. Prosim vas, gospod ban, da izkažete svoje veliko naklonjenost tudi našim izseljencem, v katerih imenu se tudi zahvaljujem. Delo in skrb za našo kri v tujini, za naše izseljenec, naj se vrši bolj širokopotezno in naj se popravijo vse napake, ki so se bile zagrešile v tem pogledu pod prejšnjim režimom. Vse prizadevanje Rafaelove družbe gre za tem, da se v Ljubljani ustanovi izseljeniški institut, ki naj prevzame, vso skrb za kulturne, narodne, verske in materijalne potrebe naših izseljencev. Njim, ki' se v tujem svetu pehajo za kruhom, je treba nujne pomoči, da ne propadejo in utonejo med tujimi narodi. Naši izseljenci so bili vedno navezani na svojo staro domovine, vse svoje prihranke so pošiljali svojcem domov. Vemo, da so v vseh povojnih letih do 1. 1930, ko so nastopili težki časi1, pošiljali ti izseljenci do dvajset milijonov dolarjev letno svojcem v domovino. In mnogokateri od njih se je tam zgaral ter obubožal in je prišel utrujen iskat zavetja v domovino. Pa mora doma še dalje hirati brez doma in brez podpore, mora propadati nravno in duhovno. Za take ljudi je treba zgraditi izseljeniški dom. To je dolžnost države in jaz sem uverjen, da boste Vi, gospod ban, z vsemi svojimi močmi in z vsemi sredstvi, ki so na razpolago, podprli to zamisel in prizadevanja za njeno ostvaritev. Zato sprejemam to odlikovanje tudi kot obljubo, da nam boste nudili pri tem delu vso podporo. Hvala!” Hrv. kat. društvo in “Dom” Na Dock Sudu je močna hrvatska kolonija. Pred nedavnim so usmiljenke dosegle, da je bila blagoslovljena njihova hiša, ki so jo z \ elikim trudom in žrtvami in skrbjo gradile. S kakšnimi težavami se je bilo treba boriti, bi vedel čast, g P. Ruskovič. Sedaj pa zvemo spet novo razveseljivo poročilo o gibanju hrv. kolonije v istem delu mesta. Resno so sc lotili dela za svoj “dom”. Kot se čuje, je kapital za nakup stavbišča že zagotovljen. Dva ugledna člana sta ponudila, da prispevata po 1000 pesov, 4 po 500 pesov in še drugi z manjšimi zneski. Tako bi zložili kakih 5000 pesov. To sicer še ni mnogo, a je izdatno seme, ki lahko rodi obilen sad. Zato je le pozdraviti to lepo misel. Cerkveni vestnik Na Patcrnalu je moj glas “glas vpijočega v puščavi” pač v veliko veselje sovražnikov božjih a prav tako na žalost dobrim ljudem. Pa se bo do nadaljnjega vseeno vršila služba božja. Upam. da se bomo že kaj bolj razmajali. Prav vesel pojav pa je služba božja na Avellanedi. Z velikim veseljem so se tamkajšnji Slovenci oprijeli ponudene prilike in bo tako sedaj tudi tam nekaj božjega za naše ljudi. Vsako drugo nedeljo v mesecu bo maša. Prihodnjič 12 jul. Vsakc četrto pa blagoslov. Kapela službe božje je na Manuel Este vez. Iz B. Mitre zaviješ (dve kvadri od mostu) na Chacabuco. Greš 5 kvader in zaviješ eno kvadro na levo. Poišči št. 620. Vozila, ki Te pripeljejo na Puente Bar racaš: Tram v. 3, 17. 18, 21, 61. 74. Omnibusi: 1, 3. 7, 16, 34, 59, 65 in 65. V kapeli na Paternalu, na Av. Del Čampo 1653 se tako vrši služba božja vse nedelje, razen maše na drugo nedeljo in večer-mic na četrto nedeljo v mesecu'. Upam, da boste tudi Slovenci v Villa Devoto pokazali dovolj razumevanja in ljubezni do božje stvari, da se bo tudi doli upeljala podobno služba božja. Mi smo pa tudi napravili vsaj mal spomin Slomšku. 28. jun je bila nedelja posvečena njegovemu spominu. Razvili smo naše zastave in ob istem času proslavili kar troje svečanosti: Slomška, blagoslovitev nove kapele na Avellanedi in še Vidovega dne. Posebne slovesno smo proslavili ta dan na Avellanedi, kjer je prav ta dan prvič nastopil tamkajšnji zbor in za konec še zapel Slomškovo: glejte že solnce zahaja. Za spomin smo se seveda tudi fotografirali. Čas velikonočne spovedi je potekel. Pa je le potrebno, da vas opozorim, da ne pozabite na ta zakrament. Prilika za spoved je vsak dan med pol in 8 in pol 9 uro dop, vsako soboto zvečer in nedeljo ter praznik do 9 ure dop v cerkvi sv. Antona (Caseros 2780, poleg parka Patricios), v spovednici, ki je najbliže prižnice. Tudi pred slov službo božjo je vedno prilika, da opraviš spoved. Krščen je bil v c. sv. Antona Gabrijel Stanko Jurij Poščič (iz Saavedre). Poročili so se: Roza Gabrovec in StankQ Fon, priči: Antori Uršič in Olga Gabrovec v c. sv. Antona. Kristina Pereč in Anton Makovec priči : Zlobec Marija in Samec Fran, v c. Sv. Družine. Jeram Justina in Podlogar Anton priče Ciril Špik in Ivan Šneler v c. Vseh svetnikov na Čakariti. HLADNIK JANEZ, Caseros 2780 — Telef. 61 . 4221 Najbolj gotovo me dobiš med pol 9 in 9 uro dop od l.pol 2 pop, in po '9 uri zvečer. Kličeš pa lahko tudi drugi čas. Le od pol 6 do pol 9 uro dop. me gotovo ne prikličeš Ob nedeljah sem doma med 1 in 2 uro pop. in pozno zvečer. Kdor bi imel kak opravek osebno sem doma v torek in četrtek cel dan in v soboto dopoldne. Antonio MARINO Martillero Puhlico Javne prodaje — Komisije — Hipoteke — Zamenjave — Kupoprodaje hiš in zemljišč — Uprava posestev — Zapuščine — Pravne zadeve GLAVNA PISARNA: Av. San Martin 6102 - 36 — U. T. 50, Dev, 0971 PODRUŽNICA: A v. R. S. Pena 524, V. Progreso, Tel S. Martin 0039 ZASTOPNIK: Lacroze 24 (Jose Ingenieros) PIŠITE PO PONUDBE IN CENIKE! Listnica uredništva in uprave V Slov. tedniku neki “jekleni” trdi, da našega lista nobeden ne mara. Po, kot njegova lastna beseda govori se celo on sam zanima zanj. Med tistimi, ki so naročnino že plavali, pa zastonj iščem imena “Jekleni". Prav hi bilo, da naročnino tudi on poravna, da ga bom mogel smatrati za poštenega človeka. Vsckako pa prosim vse, ki list prejemate-, da čiaipreje poravnate naročnino in skušate še kaj novih naročnikov pridobili. Pošlijte naslove, da pošljemo list na ogled. Ne trdim, da je naš list najboljši na svetu, leliko bi pa navedi t mar. sikatero dobljeno pismo, ki ve listu lepo hvalo Iz lepega števila plačanih naročnin sklepam, da list ni tako nevreden, kot ga sedi nekdo, ki se svoje lastne sodbe sramuje, ker svojega pravega imena ne pove. Nadalje mi očita, “da brez kontrole pišem, kar se mi ljubi”. Tudi on je brez kontrole napisal, kar se mu je ljubilo. Samo svojega imena ni upal spodaj zapisati... Upam, da bo nasprotovanje tistih, katerim je dol-ra stvar na poti imela pri vseh uvidenih Slovencih ta uspeh, da boste moje delo še bolj podprli. Naš sotrudnik Dalibor.Kraševec se je pred dve mi meseci nevarno ranil na roki, pa bo kmalu spet prijel za pero. G. Podlogarju naj tudi na tem mestu častitam, kakor tudi njegovi nevesti Justini Jeram, katere ime tudi najdem med listovimi sotrudniki. Naj bi bila njuna zakonska zveza srečna. Naročnino lahko poravnate ob priliki službe božje pr: meni osebno. Ali pošljete v pismu na moj naslov. Naročnino pobira tudi g. Blaznik g. Lakner (Banco German i'co), g. Škrbec (Holendes), Žlebič, Utrosa ki Balažič na Avellanedi. Naročnina do konca leta znaša 1 peso. Nekatere prejšnje številke se še dobe. Za tiskovni sklad so prispevali nadalje: po 4 p.: Trtfalt, Fatur, šemo-le. Po 2 p.: Mozetič, Godnič, Žigon. 1 p.: Rojc, Pivk, Brožič, Ivanič, Utre. šu, žlebič, Malnar, Ivanič. Može, Colja Po 0.Ü0: Teipjav, Lajnšček, Ošlaj, žido, Faganel, Senica, Kovač, Knez, Neimenovani 3p., razni drugi prispevki 2 pesov. Sudan 10 p. Koren 2 dol. Prisnevttjtc za tishovni shlad, Slovenska Kulturna Kronika v Buenos Aires Kljub temu, da eden drugemu) vedno napovedjujejo skorajšnji konec najbolj bojeviti, vendarle še vsa društva delujejo in priznati je treba da celo živahno delujejo. Društvo Tabor se je predstavilo že z dvema prireditvama, ki ju je dal v obsežnih dvorana. Dne 4. maja so uprizorili: Sluga dveh gospodov. Na programu je bilo tudi nekaj pevskih tečk. 14. junija s uprizorili Cigane od Milčinskega. Slov. prosvetno društvo je priredilo za širšo publiko 19. aprila Prisego o pol noči'. Med odmori je bilo petje in godba. 7. jun so uprizorili burko: Kd0 je blazen. In sicer v svojih društvenih prostorih. Slov. Gospod. Podporno Društvo v Villa Devoto je 24. maja proslavilo obletnico svoje ustanovitve. Proslavili se to prvo obletnico svoje ustanovitve. V društveni novi zgradbi pod lastno lastno streho s prireditvijo Bevkovega Ivaneta. Otroci so nosto-pili z igrico Sestrin varuh. Tudi pevskih točk je bilo precej. Ljudski oder je pa tudi imel svojo prireditev isti dan 24. maja so uprizorili Vombergarjevo Vodo. Prireditev je bila namenjena širšemu občinstvu. Polega navedenih predstav pa imajo vsa imenovana društva tudi še posebne zabave in sestanke za članstvo. Prizadevanja za skupno slovensko šolo, doslej niso pripeljala do nikakega uspeha. Tako je vsako društvo navezano samo nase. Slovenske šole pa le nikjer še ni. Zadnji čas so se prizadevali' za skulpno prireditev velikega obsega v prid fašističnih žrtev. Pa kaže, da tudi to ne bo pripeljalo do česa konkretnega. Tako ostaja slovensko kulturno delovanje še vedno razcepljeno Pa to, da je več društev, gotovo ni škodljivo. Škodljivo je le nepotrebno nasprotovanje. Dobro tekmovanje vodi pa lahko do prav lepih uspehov. Slov. Prosv. Društvo si je zastavilo načrt, da si zgradi lasten dom. Doslej je podpisalo delnice po 100 pesov že 30 oseb. Plačajte naročnin©. Uo honen leta znaša L peso. I I I I NIKAR NE POZABI DENAR POŠLJEŠ DOMOV hitro in z najmanjšim stroškom! VLOŽIŠ OA V NAJBOLJŠO HRANILNICO kjer je varen in Ti daje dobre obresti! NAJCENEJE KUPIŠ LADIJSKE PREVOZNE KARTE za najboljše in najhitrejše ladije katerekoli družbe po resnično niških cenah! VSE TO N E D I E D I IV O priznani prijatelj Slovencev v Argentini SLOVENSKI ODDELEK Banco H o I a n d es U n id o CANGALLO 360 dokler ne dogradimo lastne hiše na 25. de May o in R. Mitre Vaša lastna korist zahteva da se posvetujete z nami osebno ali pismeno, na kar vam bomo radevolje takoj odgovorili. SLOVENSKA KROJAČNICA IN TRGOVINA z mami fakturnim blagom po konkurenčnih cenah. Priporoča se: Sebastian Mozetič Buenos Aires Osorio 5025 (La Paternal) DUHOVNO ŽIVLJENJE izhaja mesečno Naročnino do konca leta samo 1 peso. Uprava in uredništvo: CASEROS 2780, U. T. 61 . 4221 Capital