br. dr. Metod Benedik, Obeležje pasijona v Loki 24. maja 2021 125 br. dr. Metod Benedik OBELEŽJE PASIJONA V LOKI 24. MAJA 2021 42 Pater Ferdinand iz Ljubljane, v letih 1721–1726 službeno redni pridigar v ško- fjeloškem samostanu (njegove pridige so ohranjene v samostanskem arhivu), je na veliki petek, 3. aprila 1722 popoldne zbrano množico nagovoril z ognjevito pridigo, uvodom v pasijonsko procesijo, ki jo je potem vodil p. Romuald, že nekaj let magi- ster processionis. Pater Ferdinand je bil pred prihodom v Loko voditelj pasijonske procesije v Ljubljani in zato pri pripravi izvrsten pomočnik patru Romualdu. Takole je klical: »Zavoljo tebe je umrl tvoj največji dobrotnik, sam veliki Sin božji; zaradi njegove smrti žalujejo vse stvari. Zavoljo tebe in mene je ves ranjen moral umreti, zavoljo tvojega in mojega zveličanja je izdihnil dušo. Ko ga vidiš tako izranjenega in mrtvega, jaz ne verjamem, da bi ti imel tako trdo srce, da ne bi vsaj ene solze prelil zaradi nedolžne smrti Kristusove in zaradi svojih grehov, ki so bil vzrok, da je božji Sin moral umreti.« Kulturna prireditev Angelski dih se je odvila v atriju župnišča. Foto mag. Aleksander Igličar. 42 Govor br. dr. Benedika ob odkritju obeležja. PASIJONSKI DONESKI 2022 17 126 Sledi značilna poteza baročnega pridigarja: v roke vzame razpelo in zakliče zbrani množici: »Poglej torej ta sveti križ, poglej svojega ranjenega in krvavega Kristusa. Poglej, na tem križu zavoljo tebe in tvojih grehov, zavoljo tvojega zve- ličanja mrtvega Jezusa, poglej njegovo sveto glavo vso razbodeno, njegovo sveto obličje vse krvavo in zapljuvano, njegove svete roke in noge s temi železnimi žeblji pribite, njegovo sveto srce ranjeno in prebodeno.« Ta pridigarjev klic se kot refren v različnih oblikah ponavlja skozi celotno pasijonsko procesijo. V Peti podobi (Krvavi pot) angel pravi: »Ah človek, prov tojga Odrešenika pomisli ter negovi krvavi pot k tojmo srcu pertisni.« V Šesti podobi (Bičanje) množici, ki spremlja Kristusa na njegovi poti, angel govori: »Poglej, kaj tojga Odrešenika košta toja dušica; spovni na njegov gajžlaj- ne, koku se on vica.« Tudi v Sedmi podobi, ko Jezusu na glavo pribijejo iz trnja spleteno krono, angel spodbuja: »Oh grešnik, spremisli tojih grehov ostudnost ter poglej na tojga Odrešenika pohlevnost.« Ob teh klicih angelov lahko hitro zaznamo, da se nenehno soočata dva pou- darka: pred seboj imamo človeka, ki v svoji slabotnosti tako hitro podlega priti- skom hudobnega duha, ter imamo Kristusa, ki bo s svojim trpljenjem in smrtjo na križu odrešil človeka. Ob tem pa še nenehni povezovalni element: spodbuda človeku, naj se ozira na Kristusa, katerega trpljenje je odrešujoče, človeka dviga iz njegove nebogljenosti in mu daje oporo za poboljšanje. Podobe trpljenja spre- mljajo številni spokorniki, ki pričajo, da jih je Odrešenikova ljubezen nagnila k pokori in poboljšanju, zato s svojim zgledom vabijo k spreobrnjenju. Skozi cel pasijon slišimo torej klice, ki se kot refren v različnih oblikah po- navlja v procesiji. Pravzaprav smo že v Prvi podobi (Raj) slišali angela, ki nosi simbolično Kristusovo suknjo: »O grešnik, pogledaj to ti tudi, jeno se skuzi to k sveti pokuri obudi.« Marsikdo, ki danes posluša besedilo pasijona, morda celo dobrohotno priki- ma: ti klici, ta vabila za čas pred 300 leti niso nič posebnega, v baročnem okolju so popolnoma razumljiva, sprejemljiva. Kaj pa danes, v 21. stoletju? Kako zveni- jo današnjemu človeku? Pater Romuald je brez slehernega sprenevedanja spregovoril o grehu in nje- govih posledicah na način, primeren njegovem času. Danes, ko marsikdo sebe tolaži s frazo, da greha ni in topoumno pojasnjuje, da je to srednjeveška misel- nost, bi Romuald gotovo s pravo pasijonsko ostrino poudaril, da so na primer pehanje človeka v revščino, goljufivo kopičenje bogastva na račun slabo plačanih delavcev, brezbrižnost za stiske mladih ljudi, brezčutnost do ostarelega človeka, br. dr. Metod Benedik, Obeležje pasijona v Loki 24. maja 2021 127 nevoščljivost in ubijajoče obrekovanje ter podobno ne le greh, ampak vnebovpi- joči grehi – ki nas v naši samostojni Sloveniji še kako tepejo. Zato v prizorih Kri- stusovega trpljenja neutrudno vabi človeka – svojega in našega časa – k pokori in poboljšanju, v drugačno, človeka dostojnejše življenje. Iz tega tudi jasno izhaja, da Škofjeloški pasijon, Processio locopolitana, nika- kor ni zgolj zgodba o trpljenju, še manj njegovega poveličevanja, ampak skuša prepričati človeka, da sta Jezusovo in človekovo trpljenje pot v notranjo osvo- bojenost, v odrešenje. Pot torej, nemalokrat kamnita in strma, ki ima jasen cilj. Kako zgovorne so besede, ki jih v Deseti podobi (Kristus na križu) spregovori prispodoba Evrope: »Jest sem skozi martre toje vzel odrešene moje / zato k ene hvale današn dan moje srce tebi volno čez dam. / Prosim skuz tojo martro jeno sveto kri / moje podložne pod tojo brambo skrij / de bodo tebe iz srca lubili / jeno enkrat te nebesa zaslužili.« Tako smo spet pri našem osrednjem vzkliku: »Ah človek, prov tojga Odrešeni- ka pomisli.«, ki povzema delo Odrešenika in človeka na poti odrešenja, katerega cilj je vstajenje, Odrešenikovo in človekovo. Mar te povzemajoče misli ne izraža najprimerneje prav velikonočna hvalnica Aleluja? Andreja Ravnihar Megušar in Aleksander Igličar, člana razširjenega predsedstva združenja Europassion, s Stauto združenja pred pasijonskim obeležjem. Foto mag. Aleksander Igličar.