----- 200 ------ Napoleonove sanje na St. Heleni.*) Lirična rapsodija. Zložil Fr. Zakrajšek. Veličastni križ na jugu Sveti Heleni samotnej 'Znad višav čarobnih, zvezdni križ. Noč je. Nad vzhodno Afriko v v Čuva mesec zvesto kakor varuh. Afrika nemi, na Heleni je molk; *) V spomin nekterim bralcem rečemo le to, da mogočni ranjki francoski cesar Napoleon I. je umrl v prognanstvu in zaporu na otoku sv. Helene (na atlantiškem morji), kjer je bival od 18. oktobra 1815. do 5. maja 1821. Le valovi krog nje bijejo, Al* šep'tajo ko duhovi. On molči, Ki v sto bitkah je govoril gromno, On molči ko lev po atrijskih brlogih, Kakor lev, pa v ječi. Oj tak prešle Cesarosti i blišČobe zemske! .... Sreče kolo ino zmage, ki je Neprestano ž njim drvilo, se je zdajci Podrobilo pod njegovim slavnim vozom. — Glejte, Aleksander, Cezar, Atila, Hrabrost njih i strast v osebi enej, Junak vsesilni spava.... Sanjsk genij Vstaja zdaj kot grozen duh, i denes Res pregrozen. Genij, bodi milosten l Oj nikar ne straši ga! Ne vidiš Na njegovem čelu kesa brazd In otožnosti ? ... Ne strupi sna mu, Človek, šibka stvar je, da-si vsesilnež Bivši. Grozen si, pa še groznejši So pajdaši tvoji... — Kes, ta pekelnik vže šanta tje, Sum, majalo kakor jambor, Lakomnost z odprtim žrelom, Srd, v očesih plamen žar, Genij izdajalec, ki se muza Ino zvija, da izpazi bok Nezačuvan, kakor gad po bosem Tam škileč opetji. I z a vid, Žveploličnik stopa ž njimi. Zvesta druga sta jim: Laza in obrekovalec, demon hudi, Lisec zviti, nikdar siti v sramotenji, Zmanjševalec škodoželjni, lažji vitez, Zlodejev sin, rojen u najnižem Dnu nočeč'ga Hada... Vsi ti sveto Stopajo po sanjskem odru. Dobrohlinci Milega obličja so, a v buči nič, Nič ko misli, ki je kuha Satan, Ko je najbolj jezen. Proč pogled! Kaj pa tam krdelo? Iz Elizije So duhovi. Spredej dva: Kraljica, kralj, V dolzih, belih haljah. Grb francoski, Kroni sti francoski; i pred njima: Zastava, na kej se Čita: Proklet bio! Sprevod presijajin, kralja vreden. Gnječa tu vojaštva, godba tam prehaja Iz grmečosti v vesele, mile glase, Po vračaj e zopet se v grmečost. Daleč tam bobnenje, da se uho plaši, Ko kjer morje toči se čez strme gore. Bliže uk, rožljanje, cepetanje, Javk i bojevitih konj rezget. Videz je ko blizu hrumnega Pariza. Pa kedo sta krononosca? Z liljami ponosnimi nad žezli? Vojvoda Enghien z zaroČnico Tu obhaja nočni god, ki ga v sumu je Bil izročil Korsikanec rabeljnu, Da 'znebi se zadnjega strahu. Kakor srečata se dva leva v pušči, Ta nenadejanega ugleda spne se V snah, pa zarohni ognjenično: „EnghienI Enghien? Kaj rabelj ni zadosta Še pritisnol ? ... Pes ti rabeljski, Izdajalec, pekla ti zalega Kaj strmiš osupel proti meni? Glej, Enghien živi, ti pravim; Tu je, viš'ga, i se smeje tvojej pesti... Furije te premikastile! Tak si ga izročil sencam? ----- 201----- Crt i smrt, Enghien živi! Kri njegovo si, Evropa, Kidala na me ko v krvopijo — Laž ti grlo! — Rabelj milostljiv V mojej službi je: Enghien živi! Milostljivi rabelj, izdajico! Sragoma ti izžmem kri nezvesto! ..." „ Vendar ne, bledi. Oko mrliha Mu spod čela tak pošastno; kri Ne pretaka se pod poltjo ti... Proč ti duh! . . . Ha, kaj brusiš zob ob zob Reze' se proti meni? Proč vi drugi! O, oho, to pravo je! Kaj še bliže ? ... Bliže! Smešne sence, prebivalke elizijske, Votle ničle, cunjasta strašila, Plod strahu i figamoštva i norenja, Megle, ki 'zbežite uma solncu V smešnem begu... aP ne veste ? Jaz sem car, jaz car francoski!..*" „Ah, še bliže! Enghien, ne nori! Bod* pravičen! Kaj noči prečul sem zarad tebe, <3uj, Enghien, le moral sem, Ne zameri, duh, tako sem moral! Strgal sem te 'z rok nevestinih V onej noči — strašna noč tudy za-me! Vest v sebi zadavivŠi kakor hidro, . Uho sem zaprl z jeklenimi zapahi, Trdil Čut sem ko v zmajskej krvi Zoper ost svaril i prošenj; Ino vse to: da carujem! Cuj, besedo treskovito: Vse to, da carujem varno, I kot zemski bog nadvladam svet, Prometejski duh živi u meni; Pač za Boga ha, se umaknoti, Ko vže iskra je bržanska Bila v meni, čuješ, bila: Bil bi klonč mesen jaz novstva vsega, Kralj vseh abotnikov i suženj Tebi! Suženj? Ko so vže nebesa Dala očividno mi pečat i pismo H carovanju ? ... Kdo mi tekmec je ? Mati me rodila med junaki — Kimlješ duh? — Prorokbo sem izpolnil, I plebejca sem vam dal nazaj, Iz prestolov sem sezidal prestol, Ki ko Babel sili v zvezde gor; Zdaj poganjat' čem se vže z božanstvom Stvarstva delu — car! ..." (Dalje prihodnjič.) ------ 206------ Napoleonove sanje na St. Heleni. Lirična rapsodija. Zložil Fr. Zakrajšek. (Dalje.) Tak Napoleon. Ker začel je Sanjoslav porogo s tem, Spletši mu jo, ki sicer bi molčal, Ino, kar je nekedaj sanjani ------207 ------ V blišči, ponovivši mu sedaj V > srci ino na jeziku. — Sanjski genij, v tvojih slikah Je trpenje, stud, veselje nično: Jenjaj , jenjaj ! .... Nič, nič, nič! — Ti grozni duh! Kakošni oblaki ko nad Sodomo I Gomoro! Dim gorečega Sumpora, dvigaje se orjaško, T,mavormen, se meša ž njimi Čuden razlivaj e krog lesket. Tiho je še vse, a tiho ko Pred viharjem! Zginole pošasti, Lehke veše gor svignivše v megle, Zdaj mole' obraze preospačene Ko Harpije skoz oblake Ter reže iz njih neznansko. Kak krohot, čuj, ne krohot; doni i treska Sodnjedanski tul, bučanje nepresliŠno Dol na zemljo, ki trep7ta, Vže v naročji nepotrpne vihre, Pa na morje, ki se spenja strahovito Ko preplašeno o razgledu tem. Kaj se orel tam vzdigava od zahoda? Malen kakor sokol je, še skromen; Malen, skromen, gleda pa mogočno. Klanjajo se gore mu, ko kedar zemlji Vre po drobu. Orel raste, nij več sokol: Orel je raztegnol vže pero ti, jaoh! Od zahoda do vzhoda, i pod njim Raste prestol s tal, ne prestol, Zlata, ogromna lestva gor do neba. Vrhu nje nasajena je krona. Neoplašen — kajti grmel grom je večkrat Vže okolo njega — mirno vzvišenost Se na Čelu, bliža se Napoleon. Prva srečna leta carovanja, S'jajna, presijajna leta, Ponovi mu v duhu Cezarsko Zdaj zavest še enkrat, zadnjikrat. Oj oblastnejih moči igrača, Človek, ti prevare revni plen! Za tvom strpom je zavisti kača, Vzrastla je pred tabo zdaj palača, Gor na tron! vkazuje sen. Skrile so se zoperne pošasti, Vse se uslovesilo k tvojej časti. Uho tvoje pije slavospeve; Ker razdonevanje zdaj molči, Vriskov čuješ zdaj odmeve, Na kolenih čaka t'ma ljudi. Kralj i car ti tu čestita, Uk, fanfara te slavita, Sprejme kmalu te visok Pocvetličen slavolok. Ven'c lavorov vže krilatec nese, Nadčloveka te vže pali žar, Le za krono nično ti je mar; Toda krona ni presreče dar! Raji kak ubornež kje živim, Ko da slavo tvojo zdaj delim! ... Ah , da nij svarilca, brata, Ki v ponižnost bi ga vrnol spet; Rajske radosti se mčni svata, Pa ne vč, da kmalu bo proklet; Komaj stopi — Bog ti bodi z nami! — Komaj stopi gor v dozdevno slavo, Komaj stopi skozi slavolok — Stresne: „Waterloo!u neba obok „Waterloo!" grmi okrog, Ino v blesku ljutošumnih strel Zgruzi tronski oder se visok — ... Spet krohot, čuj! ne krohot; doni i treska Sodnjedanski tul, bučanje nepreslišuo .... „Z Bogom, nični črv, ni pogajanja! Naj si drzne misli v čin pozval; Prišel resni čas je maščevanja, Stvarstva delu si — docaroval. Prašaj srce, Tehtaj solzč, Čuj ti joke, Tužne stoke. Solze morje" ti napolnijo, Joki burjo pretarnajo." Tak pogrebcev trume pevajo, Ki bliz' njega tje vzhajajo, I se v dalje zgubljajo. (Dalje prihodnjič.) ------217 ----- Napoleonove sanje na St. Heleni. Lirična rapsodija. Zložil Fr. Zakrajšek. (Dalje.) Vništen tje Napoleon strmi, Podoneli grozno so mu v duši Pretorobni glasi ti, I čuteč Sodnikovo zdaj bližo Dol v koleni zgrudi se: V kesu moli, moli v zoni.... Kaj pa duhta genij kruti, Ki v ponočnem Ionu temno snuje? Vzraščajo u veličastnem siji Snežne planje, bele gore i gozdovi: Vzrašča Sever neizmerni. V dnu i vrhu njega v nebeznej sinjini Magično igra premil lesket. Kakor mavrica se boči Gor obok prekrasnobarven, Ino v gorostasnih, plamnih črkah V njem stoji: „R o s s i j a s v o b o d n a j a!" Nekaj niže: „Moskva, Berezina!" Reskajo mostovi, polki živih Se okostij tavajo po lednem snegu, Tužna godba, kletve, vpitje onih, ki Pocepavajo tje polkoma. Ino morje? Morje spne se, bije kvišku, Krvno morje. Mrtveci in udi plavajo, Kak pošastno k njemu silijo, Pa o bregu, glej, podobe strašne, V svetej jezi na-nj pridirjajo. Ženske las razmrščenih, Na obrazih strm obup: Zakoniee so zapuščene I neveste neomožene, Ven'c na glavi, tugujoče; Zadej marsikteri oče, Kar se bliža, vse se joče, Ah, kdo jih prešteje, jezeri! Srcetroči hrup nastane, Da se siva skala zgane: „Trinog, daj moža mi!" „Trinog, daj mi ženina!" „Trinog, trinog, daj mi sina!" „Nikedar ga ne objamem!" „ Venec, veni, veni z mano!" „Trinog, daj mi sina, Oj, ti trinog, trinog kleti!" Ti odhajajo, za njimi drugi V trumah vže prihajajo. K njim zvrste se zopet ti-le, Očitavanja napihajo si prsi, Zvrnot je ogromno na-nj: Kes, obrekovalec, lakomnost, Laza, sum, zavid i srdni srd, Ino drugi, kih imen je Muzo sram. Kakor ljuta, gorska zv^r, pripravljena V skok deroči, vendar še podvomi, Ter se ziblje tam, oko žerece v žrtvo, Pa sopihne vroče, da jej trup pojemlje: Tak opanjajo ga s srpim gledom, Da zabrusijo duhapogubno va-nj , V radosti peklenskej Grajo, oponos, zaničevanje. Vže groze* mu vsak po svoje; Kar, čuj, glas slovesen zadoni zdaj, Glas ko grom izpod neba, ki je zmrtudi: „V beg vi zli, prezli duhovi! V krimrazivne jazbe svoje! Koder hripava vam sova poje, Kjer ne štejejo se srečni dnovi!" „Tamo duhtajte pa v vecnej noči, Novih muk zločincem tam iščite, Ta ni vaš, dotrpel je, bežite; Ker dopolnil je, i solze toči." „Ti pohlep pa žabi, nikdar siti! Gledaš Moskvo u plamnem siji? Glej, v spregled ti sveti grad čestiti, V svobodo gori: Ros sij i!" — „Cuj obsodbo tvojo, umrljivi, Ko je vpisal v liste vekovite, Ki se nikdar sebi ne protivi." „Nikdar več rasti ti Čudovite V roci žezlo ne ozeleni, V mrak zgube se steze sijevite;" „Kajti v vrh ti mera vže kipi. Bil pogled nazaj bi vsak ti prazen: Nepremičen ta-le sklep stoji „' ,,Sklep Njega, ki je edin, ne razen! Ker pa ljutil nisi s hudobije, Nego iz pohlepa — stoj bojazen!" „Brila vihra je, ko največ brije, Bojev vihra, ti mini si prosil: To, umrljivi, u teh listih sije.u „Ti sicer več krone ne boš nosil Francije, a tvojec nekdaj pride, Ki zadene ga ta sijajni posel." „Bojvod ne, u tempelj vendar vnide, V tempelj slave, se zvijaje; Ker prelehkovernežev naide." „Vse obrne zire v Senjske okraje, Kjer nov Salomon bo stoloval, Bister pač, a ne poštene vaje." „Tam držav osode bo koval, Mož-beseda njemu votla tenja, I resnico bo zaničeval." „Gledam umor vže mrzlega strmenja: Daleč 'z domi vojvod krvavi, Blag je duše, velik pokolenja!" „Slavo tvojo on scer ponovi, V njem ime* še imenito bode: Žezlo vajeno pa se ž njim zdrobi!*' — Rekša to, Sibila omolkne Zapustivša Korsikanca v mislih — .... (Konec prihodnjič.) ------ 223 ------ Napoleonove sanje na St. Heleni. Lirična rapsodija. Zložil Fr. Zakrajšek. (Konec.) V hip pomili. Senjoslav se: Kazgled s'jajin se odpre, Razsumporen zrak blišči, Hrup pošastni ponemi, Veje v natori blaga sprava, Zadovoljnost srcu dava. Jutra sapice tje pihljajo, V tihih gajih poigrajo. Pomladanjsko tukaj cveto doli, Kožen vzduh se iz njih kadi, Tamkaj pokojne odpro se samote Ko v molitvi, proste zmote. Zadoni zdaj zgornjih korov pesen, (Glas je rajski, ni telesen) Prečarobno posluh zadeva, Blagodejno iz dalj odmeva: „ Slava v višnjih Njemu, harmonije! Kori angeljev, slavite o N j e m! On očetovski v nižave lije Blagoslov i spravo vsem ljudem." „Blagor mu, ki srce čisto hrani, Ki pravičnih hodi trnjev tir, I, vojak Njegov, se strastim brani, V višnjih zaželeni najde mir!" ------ 224 ------ „Zvivši se verigam, ki kovale Doli sužnja prej nemile so, Svoboden tu gleda ideale, Ko iz rok božanstvenih teko/4 „V jutra večnega presvitljej zori Samopašnosti topi se led Ino zemlje tam pregnanec bori Kot dostojin gost je tu sprejet." „Vee do njega se ne zdrzne laza, Osramoten tu zavid molči, Koder veličastva svitla straža Glorijo prijazno ž njim deli." „Slava v višnjih Njemu, harmonije! Kori angeljev, slavite o Njem, Ki očetovski v nižave lije Blagoslov i spravo vsem ljudem". Solnce vzhaja, Napoleon pije Sladkozamaknjen te harmonije; Zmirom dalje ti glasi done, Dokler počasi se ne zgube*. * * Zdaj zbudi ga birič Helenski, Rusobraden Angličan, osornež: ?,Prosim, Vaše Veličanstvo je Cetrtinko preveč počivalo!"