256 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 RAZSTAVNA DEJAVNOST V MARIBORU — POVOJNO OBDOBJE META GABRŠEK-PROSENC Razstava je postala v času od prvega pa- riškega Salona 1673. najbolj priljubljena in tudi najbolj popularna oblika komunikacije med likovno stvaritvijo in njeno publiko, i Maribor se sicer ne more ponašati s tako dol- \ go razstavno dejavnostjo, vendar pa se ta, od prve Umetnostne razstave leta 1920, vztrajno intenzivira, tako po precejšnji razvejanositi kot tudi rastoči kvaliteti. Kronologija mari- borskih razstav v času med obema vojnama je že dovolj natančno opravljena (dr. Maja Vetrih, Kronika 1, Ljubljana 1969, Breda \ Ilich-Klančnik: šestdeset let organizirana likovne umetnosti v Mariboru, Maribor 1980), množica razstav, ki se je zvrstila v Mari- boru po letu 1945 v različnih razstaviščih pa je le deloma zabeležena v Kronikah »Sinteze«. Čeprav bi bil najprej nujen statističen pre- gled, ki bi razvrstil razstave glede na prire- ditelja in upoštevajoč posamezne tipe razstav (samostojna, skupinska, monografska, retro- spektivna, spominska, jubilejna, izmenjalna, domača, tuja), poskuša ta zapis, le deloma upoštevajoč razpoložljive in še neurejene po- datke, odkriti razstavni utrip v Mariboru od osvoboditve do danes. Ker je razstava oblika komunikacije med likovnino in gledalcem, je njeno poslanstvo dvojno. Gledalec jo sprejema predvsem kot informacijo (ta se lahko kasneje spremeni v čustven odnos) o ustvarjalnosti posameznega likovnika, skupine; odvisno od tipa razstave. Ustvarjalcu prinaša razstava njegovih last- nih del zaželeno in potrebno afirmacijo, vse ostale razstave pa so zanj dragocena infor- macija. Tako je povsem očitno, da razstavna dejavnost soustvarja likovno klimo določe- nega okolja. Kolikor razstave spremljajo stro'kovne publikacije in so odmevne v dnev- nem ter strokovnem tisku, pa postane aktiv- ni soustvarjalec te klime tudi likovni kritik, ki nastopa kot vezni člen med likovnikom in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 257 Stari razstavni prostor na Rotovškem trgu i gledalcem — laikom. Iz teh sila posplošenih ugotovitev lahko izluščimo več različnih vi- dikov, iz katerih bi bilo vredno in potrebno obravnavati razstavno dejavnost. Poleg izhodiščnega vidika, ki govori o pri- reditelju (muzejski, galerijski, razstavni usta- novi), ni moč prepreti tipologije razstav. Ka- talogi, recenzije, skratka vsa tiskana »dedi- ščina« razstav nas poučijo o njihovi vsebini in odmevnosti, to pa nas že pripelje do sklep- nega in najpomembnejšega vidika, ki bi od- kril aktiven delež razstav pri dviganju nivo- ja likovne razgledanosti ali celo njihov di- rekten vpliv na domačo likovno ustvarjal- nost. Predvsem poslednje zahteva podrob- nejši vpogled v posamezne opuse mariborskih likovnikov, kar pa ni namen tega okvirnega zapisa. Delno upoštevanje vseh vidikov mu daje skicozni značaj ter v najboljšem prime- ru moč animacije za natančnejšo, tudi fak- tograisko, obdelavo posameznih nakazanih izhodišč. Povojno razstavno dejavnost v Mariboru, ki zaključuje že četrto desetletje, lahko raz- delimo na tri bolj ali manj zaokrožena ča- sovna obdobja. Ostro in očitno ločnico med prvima dvema obdobjema pomeni ustanovi- tev Umetnostne galerije Maribor. Leta 1954 se tako zaključi pionirsko obdobje, ki ga je uvedla prva Umetnostna razstava maribor- skih upodabljajočih umetnikov v takrat še nezastekleni unionski dvorani, decembra leta 1945. Leta 1966. ustanovljeni Razstavni salon Rotovž pa začenja tretje obdobje, ko se Umetnostna galerija intenzivneje posveti svojim muzejsko-galerijskim nalogam, sprot- no razstavno dejavnost pa vsaj deloma pre- pusti Rotovžu. V tem času se oblikujejo šte- vilna nova razstavišča od Avle do Arsa II, od Male galerije Ivana Čobala do razstavišča Visoke tehniške šole in Sinagoge, kar izredno popestri razstavni utrip v Mariboru. V času do ustanovitve Umetnostne galeri- je Maribor je bil prevladujoč tip razstave skupinska predstavitev mariborskih likovni- kov. Ti so sami ali v družbi ljubljanskih ko- legov razstavljali enkrat ali dvakrat letno v Mariboru, po letu 1952 pa tudi v okviru Ma- riborskega tedna. Kljub slabim razstavnim pogojem je bilo povsod čutiti tisto svežo za- gnanost, tako značilno za povojna leta. Da- nes je le redka razstava (ali pa nobena) de- ležna recenzij izpod peresa treh ali celo šti- rih kritikov, še redkejša pa je vest, da bi organizacija združnega dela odkupila na eni sami razstavi kar 18 del (EMKA: 18 odkup- ljenih del na mariborski likovni razstavi, Vestnik, 29. II. 1952). Precej enotna usmer- jenost v krajinarstvo, ki je bila posledica skupinskega slikanja v Prekmurju, na Do- lenjskem in v Istri ter je bila opažena tudi na razstavi mariborskih likovnikov v ljubljan- skem Jakopičevem paviljonu 1954., je ustva- rila posebno »idilično« ravnotežje med ma- riborskimi likovniki, ki so bili takrat edini prireditelji razstav v Mariboru in njihovo publiko. Tako zatišje, priznati moramo, da nekoliko provinoialno, ni moglo niti smelo biti trajno. Zato je Umetnostna galerija v pr- vem, pionirskem obdobju svojega delovanja, morala prevzeti številne naloge: biti muzej novejše umetnosti SV Slovenije ter nuditi možnosti informacije in afirmacije laični ter strokovni publiki, domačim ter tujim umet- nikom. Na Prešernov dan, februarja 1954 doživi torej Umetnostna galerija Maribor z veliko razstavo sodobne slovenske umetnosti (67 avtorjev) svojo prvo otvoritev. O njenem, sprva sila raznolikem poslanstvu, razmišlja šestnajst let kasneje njen prvi ravnatelj Branko Rudolf v galerijskem hišnem ka- talogu. Cit.: »Toreij bi se mogli vprašati, ali so dosedanje raziskave pomembnega doma- čega zgodovinskega gradiva in ali so tuje razstave izjemno velike vrednosti imele v Mariboru dovolj uspeha. Tu so bile razstave baroka, pokrajinskega in vse slovenskega, bile so številne skupinske slovenske iz dru- gih pokrajin Slovenije in vse države, pose- bej — gotovo — nekatere dobro pripravljene razstave posameznikov ali manjših skupin. 258 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Precej je bilo razstav grafike, med zgodo- vinskimi so bili zastopani taki mojstri, kakor — med drugim — Dürer, Callot in Tiepolo. Sodobne grafične razstave so prihajale iz Združenih držav, Francije, Anglije, Holand- ske, Švice, Avstrije, Nemčije, Kanade... Bile so razstave s svetovno pomembnimi umetninami, recimo z Daljnega vzhoda, ali posebej razstava originalnih risb starih ho- landskih in flamskih mojstrov, takih kakor Rembrandt (petnajst risb), Rubens, Cuyp, Os- tade in drugi. Tu je bila zelo bogata razsta- va grafik velikega Norvežana Edvarda Muncha, poslana v Maribor naravnost iz muzeja v Oslu. V galeriji je bila velika razstava najbolj znanih sodobnih slikarjev iz Združenih držav in — kasneje — prav po- membna razstava Rauschenbergovih grafik na temo Dantejevega pekla.« Medtem, ko sta v prvem letu delovanja Umetnostne galerije že citirana vse sloven- ska likovna razstava ter razstava slovenskega slikarstva in kiparstva v Mariboru od 1918 do danes nakazali osnovno usmerjenost ga- lerije, ki naj bi raziskovala in hranila (za- četki fundusa segajo do leta 1918!) slovensko likovno umetnost s poudarkom na regiji, pa že leto 1955 pokaže drugačno sliko. V gale- riji se zvrsti v enem samem letu 22 raz- stav vseh tipov in žanrov. Kot edini rastav- ni prostor v Mariboru mora zadoščati za po- trebe domačih umetnikov. Društvo likovnih umetnikov Slovenije, pododbor Maribor, se daj prireja dve razstavi letno: pomladansko in jesensko; nadalje za porajajoč interes za druge medije kot so fotografija, oblikovanje, arhitektura ter za ambicije galeristov pred- staviti domačo in tujo sodobno likovno umet- nost kakor tudi umetnost preteklih obdobij. Ta skoraj neverjetni razstavni tempo traja vse do 1966, to je do leta, ko galerijo deloma razbremeni Razstavni salon Rotovž. Tako ta letnica ne predstavlja prelomnice le iz šir- šega mariborskega vidika, temveč tudi za galerijo samo. V množici razstav tega obdob- ja (preko 200) najdemo osebne razstave sko- raj vseh mariborskih likovnikov in onih iz celjske ter pomurske regije, številne razsta- ve skupin in posameznikov iz drugih repub- lik, atraktivne razstave iz tujine. Med temi so bile številne grafične, gotovo tudi iz ob- jektivnih vzrokov (transport), ki pa očitno niso uspele med likovniki SV Slovenije zbu- diti večjega interesa za grafiko. Pregledom sodobne angleške, norveške, nemške, kanad- ske grafike so se pridružili: velika razstava Edvarda Muncha, mednarodna razstava le- soreza XYLON ter Rauschenberg. Izredno at- raktiven izbor, ki pa je nekoliko izgubljal svoj pomen ob nič manj kvalitetnih, povsem drugačnih razstavah, kot sta bili na primer razstava pohorske glažute ali celo razstava 300 let mode na Slovenskem (1965). Kljub očitnim organizacijskim in strokovnim napo- rom ter kljub zadovoljstvu publike najraz- ličnejših profilov, je tak »sejemski« način oviral normalno rast galerije. Pri izrečenem očitku ne smemo pozabiti na dejstvo, da je bilo opravljeno veliko poslanstvo — galerija in z njeno pomočjo še mlajša razstavišča, so si pridobila publiko. :0b velikem številu različnih razstav do- mače in tuje umetnosti, ki so gotovo opra- vile predvsem svojo vzgojno nalogo, pa se je v prvih dvanajstih letih vendarle zvrstilo tudi nekaj razstav, ki še danes predstavlja- jo osnovo za nadaljnje raziskovanje novejše umetnosti v SV Sloveniji. To je bila retro- spektiva Jana Oeltjena, ki je predstavljala kljub pomanjkljivosti podatkov, ki jih je za- beležila, osnovo za obsežno retrospektivo is- tega mojstra leta 1981. Brez potrebne nad- gradnje pa sta doslej ostali razstavi obeh slikarjev — talcev Franja Goloba in Lojzeta Šušmelja ter izredno zanimiva razstava Iz- gubljeni prleški umetniki. Čeprav ne želim podcenjevati tistega dela razstavne dejav- nosti, ki predvsem informira publiko s po- močjo prevzetih razstav (domačih ali tujih), pa vendarle zaorjejo osnovno brazdo v polje likovne osveščenosti predvsem razstave ra- ziskovalnega tipa, posvečene domači ustvar- jalnosti. Njihovi rezultati naj bi oblikovali zdravo samozavest o ustvarjalni potenci last- nega okolja, torej tudi izhodišča. Leta 1966, ko začne delovati Razstavni sa- lon Roitovž, se temeljito spremeni razstavna politika Umetnostne galerije Maribor. Zma- njša se število razstav na leto (6—10). Redno se prično vrstiti retrospektive, ki jih sprem- ljajo na pogled sicer skromni a vsebinsko iz- črpni katalogi. Ti poskušajo najti mesto posa- meznega likovnika, ki je ustvarjal ali ustvar- ja v SV Sloveniji, v širšem, vrednostno strož- jem okviru slovenske umetnosti. Retrospekti- vi Anteja Trstenjaka, ki je odkrila odličnega slikarja (akvarelista)! predvsem v umetniko- vih zgodnjih delih, so sledili še retrospektiv- ni pregledi opusov Maksa Kavčiča, ki je lani doživel reprize in vsekakor izpopolnitev, Laj- čija Pandurja, Ivana Kosa, Janeza Sibile, Re- migija Bratoža, Jana Oeltjena in letos Janeza Vidica. Večina teh razstav je bilo vsaj v izboru prenesenih v ljubljanska razstavišča, kar ni brez pomena za širšo odmevnost ustvarjal- nosti predstavljenih avtorjev. kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 259 i Z retrospektivo grafike Božidarja Jakca leta 1972, ki je doživela pri publiki never- jeten uspeh (12.000 obiskovalcev), je Umet- nostna galerija Maribor začela cikel »Sloven- ske grafike«, ki pa doslej še ni doživel prave potrditve. Retrospektivi grafike Mihe Maleša (1975) in Franceta Miheliča (1977) sta nastali kot v grafiki razširjena prenosa v Moderni galeriji pripravljenih retrospektiv celotnih opusov obeh slikarjev, nato pa je ideja o zaokroženi predstavitvi slovenske grafike očitno zaspala, čeprav smo v programih dela Umetnostne galerije Maribor večkrat srečali imeni bratov Kraljev. Ni potrebno posebej poudariti, da so se ob naštetih retrospektivah v galeriji zvrstUe številne razstave, ki zaslužijo našo pozornost. Poleg vrste monografskih razstav štajerskih likovnikov (Kotnik, Kores, Cobal Bogdan, Pandur Ludvik, Jeraj, Hauko, Mesaric, Ti- hec...) in nekoliko obširnejših jubilejnih (Ivan Cobal, Bojan Golija) ter razstav PA — 71 (skupina likovnih pedagogov Pedagoške akademije Maribor) je galerija gostila re- trospektive Kregarja, Strnena, Kobilce, Did- ka, Omerze.., bila nekaj let drugo razsta- višče Grupe 69 in ponudila svoji publiki kva- litetne razstave tujih mojstrov od Oskarja Kokoschke do Carla Carraja in Giorgia Mo- randija. Pri takem pogledu »od daleč« na razstavno politiko neke ustanove ne moremo povsem prezreiti tudi subjektivnega faktorja pri njenem oblikovanju: to je vodstvo usta- nove. Kozmopolit Branko Rudolf je drugače zasnoval razstavno dejavnost Umetnostne ga- lerije kot slušateljica katedre za umetnostno zgodovino v Zagrebu Maja Vetrih ali pa se- danji ravnatelj, ki je diplomiral v Beogradu, j Kot je Rudolf zaznamoval svoje obdobje i predvsem z žanrsko pisanostjo, povsem v \ skladu s svojimi številnimi osebnimi nagnje- i nji in interesi ter z atraktivnimi razstavami iz tujine, pa je Vetrihova ponudila maribor- ski publiki afirmirana imena hrvaškega sli- karstva in kiparstva. Naj omenim le po- i membnejše: Ljubo Babic, Josip Diminió j Džamonja, trojica Vulas, Šutej, Kuduz, Joško i Bterovič, Boris Dogan in Edo Murtič. Ze v ] krajšem času ravnateljevanja Petra Možeta i so se zvrstile tri pomembne razstave, ki so j prišle iz republike Srbije: ob sodobnem gra- '. fičnem oblikovanju v Srbiji (razstava je bila j plod prizadevanj DOS), Jugoslovanska gra- i fika 1900—1950 in Jugoslovanska risba 1900 i do 1950. Obe razstavi je pripravil Muzej so- | dobne umetnosti Beograd iz svojega fundu- i sa. Seveda je ta osebnostni faktor vselej ko- ; riglran z osnovnimi cilji galerijske ustano- ! ve, ki so predvsem v muzejsko-raziskovalni dejavnosti. Ta se uveljavi, kot že rečeno, po letu 1966, ko del sprotne razstavne dejavno- sti prevzame Razstavni salon Rotovž. Društvo slovenskih likovnih umetnikov, pododbor Maribor, dobi upravne in razstavne prostore v mariborski mestni hiši — Rotov- žu; ustanovljen je Razstavni salon Rotovž. Ta sicer predsavlja nadomestUo za že zdav- naj obljubljeno novogradnjo (v sklopu po- slovne zgradbe TIMA je realizirana šele 1980), a vendar, prinese društvu pravi raz- stavni »boom«. Možnost izmenjalnih razstav je mariborskim likovnikom odprla vrata v števuna jugoslovanska in tuja razstavišča. Razstave v Novem Sadu, Cakovcu, Kruševcu, Kraljevu, na Švedskem, v ZR in DR Nemčiji, i na Madžarskem, v Avstriji in Angliji so uvr- j Novi razstavni prostori ro- tovža na Trgu Borisa Krai- gherja 3 2601 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 stile Društvo slovenskih likovnih umetnikov, pododbor Maribor po njegovi aktivnosti v sam vrh republiških društev. Hkrati pa je imel tudi Maribor priliko prav s pomočjo živahne društvene dejavnosti videti nekaj kvalitet- nih razstav. Izredno plodna je povezava z Grafoteko iz Reinickendorf a, ki je posredo- vala Razstavnemu salonu Rotovž odlične gra- fične razstave (Krajina v retrovizorju. Sedem berlinskih realistov) in jih obeta tudi v bodo- če. Z željo in ciljem slediti najnovejšim toko- vom na vseh področjih likovne dejavnosti: od klasičnih likovnih medijev do fotografije, arhitekture in oblkovanja, si je Rotovž za- stavil težko nalogo. Sprva je očitno preple- tanje razstavne dejavnosti obeh ustanov: strokovna in tehnična pomoč delavcev Umet- nostne galerije ter nejasna vsebinska razde- litev. S postopno profesionalizacijo Rotovža, ki leta 1980 postane samostojna delovna or- ganizacija, pa se počasi izkristalizirajo tudi njegove naloge. Leto 1980 prinese Društvu likovnih umetnikov Maribor in s tem Ro- tovžu tudi dolgo pričakovane sodobne raz- stavne prostore v strogem središču mesta in z njimi nove možnosti dejavnosti. Skoraj nemogoče in na tem mestu tudi od- več bi bilo naštevanje stoterih razstav, ki so se do danes zvrstile v obeh rotovških razsta- viščih. Do izgradnje novih prostorov je bil aktiven tudi Mali salon Rotovž, kjer so našli svoje mesto manjši izbori likovnih del, ki so opozarjali na trenutna dogajanja v ateljejih slikarjev, kiparjev, fotografov, oblikoval- cev ... Danes je ta prostor del Mariborske knjižnice, ki pa se zopet ukvarja z razstavno dejavnostjo — seveda na knjižnem področ- ju. Smotrneje je opozoriti na posamezne kon- stante, ki So se z leti izoblikovale in sedaj predstavljajo ogrodje razstavne politike Ro- tovža. Najbrž ni potrebno posebej poudar- jati, da so se razstave mariborskega društva likovnih umetnikov preselile v Rotovž. Ne- kaj časa so se člani še predstavljali dvakrat letno, sčasoma pa se je obdržal le pomladan- ski termin, posvečen prazniku mesta Mari- bor. Ob pomembnih obletnicah, kot sta bili 50- in 60-letnica likovne dejavnosti v Mari- boru (1970. in 1980.) pa je društvo razstav- ljalo tako v galerijskih kot v rotovških pro- storih. Obe jubilejni razstavi sta zapustili bogato dokumentacijo. Leta 1970 je izšel ga- lerijski »hišni« katalog (Novejša umetnost v SV Sloveniji) ter katalog razstave, leta 1980 pa obširen katalog razstave s podrobno bibli- ografijo dejavnosti obeh predvojnih likovnih društev: Groharja in Brazde ter Društva li- kovnih umetnikov Maribor. Ko je ljubljanski BIO izločil iz svojega programa grafično oblikovanje (z izjemo total designa), se je pokazala potreba po si- stematičnem pregledu jugoslovanskega gra- fičnega oblikovanja. Rotovžu se je ponudila odlična priložnost, da bi zapolnil to vrzel in postal nosilec permanentne prireditve, ki naj bi vplivale na sicer nizko raven grafič- nega oblikovanja v mestu. Leta 1973 je bila prva in žal tudi zadnja razstava bienala gfa- fičnega oblikovanja — BIGO. Razstava je bila razdeljena na tri dele: plakat, časopisni in revialni inserati in zaščitni znaki ter emble- mi. Jasno je pokazala stanje grafičnega ob- likovanja pri nas. Zato je toliko manj ra- zumljivo, da je skrbno delo številnih entuzi- astov ostalo neponovljeno, atraktivna rcizsta- va pa se je preselila v Zagreb. Različna pod- ročja oblikovanja kljub temu niso bila zane- marjena, kar dokazujejo posamezne razstave grafičnega oblikovanja (Total design iz Am- sterdama, retrospektiva grafičnega oblikova- nja Bronislava Fajona, različne razstave pla- katov), tapiserij in tekstila (Tomljanovič, Sešler) ter širše predstavitve umetnosti ob- likovanja (Novi Sad, Kosovo). Več sreče je imel Rotovž z bienalno prire- ditvijo Nova fotografija, ki je 1973. nastala ob sodelovanju Rotovža in Društva likovnih umetnikov Maribor z Galerijami grada Za- greba ter beograjskim Muzejem sodobne umetnosti. Če je predstavljala NF 1 (Vidiki in usmeritve) izrazito udaren začetek in je bila NF2 (Fotografija kot umetnost) širok mednarodni pregled možnosti fotografije kot oblike likovne umetnosti, je NF 3 (Polaroid) potrdila, da se na področju fotografije v dveh letih vedno zgodi toliko novega, da smotrnost te bienalne prireditve nikakor ni vprašljiva. Priprave za NF 4, ki so že v teku in je njihov motto Fotografija osemdesetih let, je prevzela Foto-galerija iz Novega Sada, ki se je pri- ključila trem dosedanjim organizatorjem razstave. Ob teh osrednjih prireditvah, po- sveti Rotovž vsaj še en termin letno fotograf- skemu mediju. Poleg razstav številnih posa- meznikov (Jeraj, Dvoršak, Kerbler, Pinter, Hochstätter, Hlupič ...) so bili zanimivi pred- vsem medrepubliški pregledi, ki jih je pri- pravljal Foto-klub Maribor. Tik pred Dnevom republike leta 1980 je postal Maribor bogatejši za lep razstaviščni prostor in za novo likovno prireditev. Takrat je bila namreč otvoritev 1. jugoslovanskega trienala Ekologija in umetnost — EKO 80. Ob pripravah na razstavo je bila želja Raz- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 161 Umetnostna galerija stavnega salona Rotovž ustvariti pregled nad tem, kar nastaja »ekološkega« v umetniških ateljejih Jugoslavije. Razstava, ki je s svoji- mi eksponati segla od klasične slike, do s fo- tografijami predstavljene akcije, je izven eia precej panoramsko. Takrat le nakazsme po- samezne probleme bodo morale osvetliti na- i slednje razstave. Tako ni bojazni za kontinui- ' teto prireditve. Ze ob prvem EKU je Rotovž | navezal plodne stike z jugoslovanskimi gale- \ ri j ami in razstavišči. Predvsem Galerije gra- : da Zagreba so omogočUe, da je Maribor se- znanjen z radikalnimi spremembami, ki jih prinašajo, predvsem na področju slikarstva, osemdeseta leta. Razstavi Mlada hrvaška < umetnost je sledil niz razstav »novega sli- karstva« (Djuro Seder, Milan Eric, Mladi 83, Hubert Schmalix). Razstavljanje del najmlaj- ; še likovne generacije ali celo študentov li- ¦ kovnih akademij je hkrati tudi ena izmed konstant programske politike Razstavnega salona Rotovž. Omenimo še zanimive razsta- iz tujine, ki so se zvrstile v zadnjih dveh le- tih (Avstrijski lesorez, Britanska risba, Gra- fika Victor ja Pasmoreja, Francoska sodobna i risba, razstava Secesije: skupine likovnikov iz sosednjega Gradca) ter osebne razstave j že uveljavljenih likovnikov SV Slovenije ob \ slovenskem kulturnem prazniku (Kores, Po- i lak, Mesaric) in s tem zaključimo izrazito \ okvirni pregled razstavne dejavnosti Razstav- | nega salona Rotovž. i S približnim prikazom pomembnejših li- kovnih razstav ali razstavnih ciklov, ki so jih v letih od osvoboditve do danes pripravili Društvo likovnih umetnikov Maribor, Umet- nostna galerija in Razstavni salon Rotovž, ni niti približno zajet celoten razstavni utrip mesta. Potrebe, včasih tudi modnost, botru- jejo številnim manjšim razstaviščem, ki se pojavljajo v zadnjem času dokaj nekontroli- rano in brez pravih pogojev za vsaj solidno, če že ne profesionalno neoporečno delo. Vprašanje kriterijev, ki je v likovni umet- nosti vselej težko določljivo, na ta način še bolj izgublja svoj pomen. Vzgojno poslan- stvo, ki naj bi ga vsako razstavišče imelo, se tako spremeni v svoje nasprotje. Vendar se bežno ustavimo le ob tistih razstaviščih, ki so si s svojim delom že pridobila določen renome in seveda tudi publiko. Pred dvema letoma je mladinsko razsta- višče Avla slavilo deset let svoje dejavnosti in odprlo stoto razstavo. Dejstvo, da so bUa na tej razstavi zbrana dela likovnih umetni- kov — bivših dijakov šole (I. gimnazija, da- nes Srednja družbenoslovna šola), je samo po sebi dovolj zgovorno. Neposreden stik med likovnimi eksponati, izbranimi z relativno srečno roko in dijaki v tako frekventnem prostoru kot je šolska avla, ima gotovo ne- posreden vzgojni učinek. Pri nas redka oblika privatnega razstavišča je Mala galerija Ivana Cobala. Slikar že dalj časa organizira v vsvojih pro- storih lastne razstave in razstave kolegov. Ob otvoritvah vselej poskrbi za glasbeno ali gledališko popestritev in s tem doseže pri- jetno vzdušje, za kar mu je hvaležna publika, ki redno zahaja v ta prostor. Ob tem se ne- hote utrne tudi misel o različnih strukturah publike, ki jo imajo posamezna mariborska j 262; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 razstavišča. Najbolj čutimo razliko v odziv- nosti mladine — seveda tiste, ki obišče raz- stavo iz lastnega interesa, čeprav so izredne- ga pomena tudi organizirani obiski. Ob mla- dih obiskovalcih, ki so dokaj objektiven ba- rometer kvalitete in zanimivosti razstave, ima vsako razstavišče svojo stalno, specifično pu- bliko, ki prihaja iz različnih — včasih pov- sem drugotnih vzrokov. Vendar bi bilo na- pak pisati o subjektivnih vtisih, saj bi le statistično spremljanje obiska razstav lahko potrdilo ali ovrglo take domneve. Štetje obi- skovalcev, ki ga opravljajo čuvaji razstavnih prostorov, loči le skupine in posamezne obi- skovalce, ne pa tudi njihove socialne, izo- brazbene, poklicne, starostne ... strukture. Torej zopet nov zomi kot iz katerega bi bilo vredno natančneje opredeliti razstavno de- javnost v Mariboru. Z adaptacijo nekdanje židovske sinagoge je dobila svoje razstavišče Zveza kulturnih or- ganizacij mesta Maribora. V izredno lepih prostorih ob Dravi imajo domicil razstave likovnih amaterjev; v Mariboru so aktivni člani sekcije KUD Angel Besednjak. V svoj redni program, približno deset razstav letno, uvršča Sinagoga, kot se novo razstavišče imenuje, tudi razstave Društva likovnih umetnikov Maribor, posameznikov in gostu- joče razstave. Posebno lepo je v njenih pro- storih zazvenela nedavna razstava enajstih kiparjev iz Zahodnega Berlina, ki jo je or- ganiziral Razstavni salon Rotovž. V okviru Mladinske knjige deluje prodajna galerija Ars II. V rednih časovnih razmahih organizira manjše likovne (prodajne) razsta- ve. Možnost nakupa daje tem razstavam po- sebno draž, čeprav je v Mariboru nakup umetnin (v primerjavi s prometom prodaj- nih galerij v Lubljani) razmeroma skromen. Izbor razstav v Arsu II je podrejen načelu aktualnosti, kar je povsem razumljivo. Ce omenimo še dve neprofesionalni razstavišči, ki delujeta pod mentorstvom Umetnostne ga- lerije, to sta razstavišče na Visoki tehniški šoli in Likovno razstavišče Stavbar ter Likovni salon Ruše, ki cesto pritegne v svoje prostore tako razstavljalce kot obiskovalce iz Maribora, smo okvirno zajeli tista razstavišča, ki že delj časa in z določenim odmevom soustvar- jajo likovno klimo v Mariboru. Za obravna- vano temo predstavljajo mejno področje raz- stave obeh muzejev v Mariboru. Zato naj le omenimo, da so razstave in področja njune dejavnosti redni del muzejskega programa, kar občutno veča interes obiskovalcev za obe ustanovi: Pokrajinski muzej in Muzej narodne osvoboditve. Ob koncu tega zapisa, ki se je, zaradi hitre rasti številna razstavišč in s tem tudi razstav v Mariboru v zadnjem desetletju, iztekel v naštevanje, bi bil nujen povzetek. Povsem shematično bi lahko ugotovili, da je Umet- nostna galerija tista ustanova v Mariboru, ki nudi svoji publiki strokovno pripravljene razstave, ki vsaj deloma sodijo že v domeno naše likovne dediščine. Rotovž želi, prav tako strokovno neoporečno, seznanjati z aktual- nim na področju »čistih« likovnih zvrsti ter tudi ostalih medijev: fotografije, oblikovanja, arhitekture. Specifika Avle so mladinske raz- stave. Ostala razstavišča pa, z več ali manj sreče pri izboru razstav, zadovoljujejo izred- no velike potrebe številnih likovnikov: pro- fesionalcev in amaterjev. Kljub naporom profesionalnih ustanov je na področju raz- stavljanja še vse preveč stihije. Nepregle- dana je dejanska vzgojna moč razstav, če- prav jo lahko predvidevamo, kakovostni kri- teriji so nedodelani. Razumljivo bi bilo, da bi doživele primeren odziv v dnevnem tisku in ostalih sredstvih obveščanja ter v strokovni publicistiki, le pomembnejše razstavne prire- ditve. Zal ni vselej temu tako. V Mariboru nimamo poklicnega likovnega kritika in stro- kovnjaki (kustosi) pišejo recenzije taiko rekoč »pro domo sua«. Kriteriji, ki jih poiskušajo uveljaviti, pogosto izgubljajo ostrino ob laič- nem in nekritičnem pisanju. Zadovoljni z ugotovitvijo, kako živahna je razstavna dejav- nost v Mariboru in kakšen razcvet je dožive- la v letih svobode, ne smemo pozabiti na na- štete probleme. Med skoraj tisoč razstavami, ki so jih ma- riborska profesionalna in ljubiteljska razsta- višča ponudila svoji publiki, je bUo veliko dobrega. Upajmo, da je to dobro vsrkala predvsem mladina, ki postaja z rastjo Mari- borske univerze vedno bolj aktivna soustvar- jalka kulturne klime v mestu. V tem vidim zagotovilo ne le za številčno rast obiskovalcev razstav, temveč tudi za dvig njihove likovne razgledanosti. Ta se bo odzivala le na kako- vostne prireditve in sama dogradila doslej še nekoliko nejasne kriterije razstavne dejav- nosti v Mariboru.