Da bi prišli v Dražgoše. smo se odpe ljali iz Škofje Loke, tisočletnega mesta (Slovenije), pogreznjenega v zelenje, s srednjeveškim gradom in reko z veliko vijugami, ki oblikuje majhne, umetne brzice. Drobne sanje, ki se čedalje bolj večajo, kolikor se vzpenjamo više in so izpolnijo na višini 840 m. kjer je zgrajena vas, ki jo je nemški fašizem zažgal, prav kot našo Kalavrito (vas na severozahodu Peloponeza). Kulturna organizacija občine Skofja Loka, katere predsednik je Peter Finžgar. še mlad, a hudo podjeten mož. nam je dala na voljo avto za obisk za vidljivega spomenika partizanov, padlih v boju zoper nemško fašistično nasilje. Pol ure vožnje z avtom in dospeli smo na goro Jelovico, kjer leži vas Dražgoše — pol ure zelenega raja. In tam stoji na vi šini osemsto štirideset metrov veličasten, trinadstropen spomenik — sprejme nas spokojno in nam pripoveduje v svojem zgodovinskem jeziku o tragičnih dogod kih, ki jih je doživljal kraj. S pomočjo ljubitelja Grčije, profesorja Marijana Tavčarja, so me seznanili z zgo dovino peščice partizanov, ki so bojevali prvo veliko, tri dni trajajočo bitko proti dvajsetkratni moči nemških fašistov. Zgodovinski datum je 9. — 12. januar 1942. Vsega 185 borcem se je posrečilo tri dni. kot nekoč našim Leonidam. vzdržati strahoten nemški pritisk in se prepričati, da sovražnik ni nepremagljiv, kakor je trdila njegova propaganda. Razžarjene duše borcev so izgubile vero v njegovo bajeslovno moč in črpale iz tega pogum za ves nadaljnji zmagoviti boj. Na strani partizanov je bilo devet mrtvih in dva najst ranjenih, izgube nemških fašistov pa so ostale neznane. Tako so vzeli jugo slovanski partizani svobodo domovine v svoje okrvavljene roke, da so si iz bojevali novo prihodnost. Z vodite ljem borilcev Titom na čelu so se osvobodili in si uredili življenje po svojih socialističnih načelih. Sodob ni spomenik v treh nadstropjih na po bočju Jelovice pa izpričuje mladim in vsem, ki ga obiskujejo, veličino žrtev za svobodo. V moji domovini takšnega spomenika ni. kot da odpora sploh nikoli ni bilo — kakor da se to naše mučeniško ljudstvo sramuje krvavih bojev zoper fašiste. Kak šna žaloigra! Toda, pustimo svoje rane in kri. ki je nehala teči — ostaja le vzbur- kana duševnost. Trinadstropni spomenik padlim parti zanom v obliki amfiteatra, med prepro gami zelenila in kremenja. obvladuje med stoletnimi platanami in orehi okolico. Z estetskimi občutki groze stoji človek pred občudovanja vrednim, čudovitim delom, ki so ga pomagali sestavljati naslednji umetniki: Boris Kobe, profesor arhitek tonskega oddelka na univerzi, Stojan Ba- tič. ki je izklesal bronaste kipe. in Ive Šubic, oblikovalec slikarskih mozaikov na njem. V prizemlju spomenika leže kosti borcev, ki so padli v boju. Da bi dobili še več vpogleda v parti zanski odpor, smo se naslednji dan sre čali s pravim partizanom. Predstavljal sem si, da bom soočen s podobo surovega borca, pa sem zagledal mirnega človeka s svežim, nezoranim obrazom, skoraj mla deniča, četudi ima že čez petdeset let. Pi še se Edvard Prevc, po poklicu je gozdar ski inženir in prebiva v najbolj pesniškem kotičku Slovenije, ob slovečem Blejskem jezeru. Iz Škofje Loke moraš premenjaVi dva avtobusa, cla prideš do tja. Sprejel nas je z nasmehom na pragu svoje hiše Vstopili smo v značilno enodružinsko hi šo s tremi sobami — sodobno pohištvo jo bilo v celoti razpostavljeno z okusom: kar nevoščljiv sem bil za hrastova tla s kva dratki in drugo okrasje. To je bilo moje drugo presenečenje. Pričakoval sem nam reč neurejeno stanovanje, v katerem s^ gneteta vsaj dve družini. Nemara je temu kriva nasprotna propaganda . . . Drobna, ljubka žena Darinka nam je ponudila ka vo: prižgali smo si tudi cigarete, ki so bile prav tako iz porebnega zavojčka go spe Prevčeve. Tedaj se je pričelo prijateljsko obrav navanje upora narodov Jugoslavije zoper okupatorja. Zvedeli smo nekaj osuplji vega — da je bilo celotno mesto Ljublja- DRAZGOŠE. SLOVENSKA KALAVRITA 284 na, ki je štelo tiste čase več kot petdeset tisoč prebivalcev, obdano z bodečo žico! Edinstven primer v vsej Evropi. Lepa prestolnica Slovenije, zaprta kot sužnja v haremu nasilja, je morala živeti v tem zadušnem obroču, da ni mogla razgibat; svoje živahnosti ne žeje po svobodi. In takrat se je začel boj svobodnih oblegan- cev . . . »Črna roka«, organizacija domačih fa šistov, na čelu s Črtomirom, je izdajala, ropala in ubijala — bila je sploh velika rakasta tvorba vse dežele; partizani so si vzeli za dolžnosti, da jo uničijo. Ta dolž nost je pripadla tudi šestnajstletnemu partizanu Edvardu Prevcu. Ta nam pri poveduje preprosto, brez visokih fraz, vso zgodbo svojega boja, ki je trajal šest me secev do uspešnega konca — to je uni čenja fašistične tolpe, ki je strahovala Dolenjsko. Bila je to njegova prva pre izkušnja in največja zavzetost. Kasneje je šel v hribe in se udeležil številnih bo jev, dokler ni bila njegova domovina os vobojena. — Kavo smo popili, potegnili še zadnje dime iz cigaret in vstali, da se od njega poslovimo. Vneto se je ponudil, da nam razkaže krajevne znamenitosti. Popeli smo se na vzpetino, kjer leži mu zej, pol ure peš. Pod nami se je kot v pesmi zrcalilo je zero, zadaj se je svetlikal ves zelen oto ček, prav kakor naš Pondikonisi na Krfu — z ozadjem, z bujnim zelenjem prepre- žene manjše in večje gore — le-te so se z oblačnim nebom spajale v jesensko sim fonijo, pa čeprav smo bili v poletju. Pred malo časa se je zlila silovita ploha, ki bi bila kraj skoraj preplavila. Ko pa je iz šlo malo sonca, so vode izginile, kot da ne bi bila padla kaplja dežja ... Blejsko je zero nam bo ostalo nepozabno. Dobili smo malo vpogleda v življenje partizana brez vojaške podrejenosti, skozi katero se preceja sodobno čustvovanje; zgradil ga je socializem in on neprenehno zboljšuje svojo kakovost. Vrnili smo se na naš sedež — v Skofjo Loko, bogatejši s podobami narave in z drugačnim življenjskim ritmom. Opomba uredništva: Prevod iz revije Politiki oikonomiki erevna, Atene, avgust 1977. Dinos Taksiarhis (Prevedel Marijan Tavčar) 285