KAZALO Fotogra.ja na naslovnici: Januarja se v čebelji družini začne nov ciklus zaleganja. Čebele krmilke so žerke nahranile z matičnim mlečkom. Foto: Franc Šivic UVODNIK Jožef Smrkolj: IZ ZNANOSTI IN PRAKSE Doc. dr. Jasna Bertoncelj, doc. dr. Mojca Korošec in Tjaša Štaudohar: Prve analize slovenskega matičnega mlečka 3 Vlado Auguštin: Lastnosti čebeljega panja 5 Mag. Primož Hvala: Kako doseči višjo ceno medu? 7 Franc Šivic: Novice iz sveta 9 IZ PRAKSE ZA PRAKSO Marko Borko: Zakaj paženje? 10 Janez Gregori: Čebelji vosek v mojem čebelarstvu 12 DELO ČEBELARJA Mag. Marko Hrastelj: Oskrba čebel v januarju 14 ČEBELJE PAŠE Jure Justinek: Ocena pašne sezone 2014 16 ZDRAVJE ČEBEL Dr. Maja Smodiš Škerl: Neonikotinoidi usodno vplivajo na prezimitev čebeljih družin 17 Anita Vraničar Novak, dr. vet. med.: S pozitivno energijo v novo leto! 18 Milan Meglič: Kdo nas zavaja? 19 ZGODOVINA ČEBELARSTVA Prof. dr. Andrej Šalehar: Pravila P. P. Glavarja za čebelarsko­vrtnarsko šolo na Lanšprežu iz leta 1781 (I. del) 20 ČEBELARSKI TURIZEM 22 PREDSTAVITEV ČEBELARJA 23 OBLETNICE 27 DOGODKI IN OBVESTILA 27 OBVESTILA ČZS 32 MALI OGLASI 37 V SPOMIN 40 EDITORIAL Jožef Smrkolj: 1 FROM SCIENCE AND PRACTICAL WORK Jasna Bertoncelj, DSc, Mojca Korošec, DSc in Tjaša Štaudohar: The First Analysis of Slovenian Royal Jelly 3 Vlado Auguštin: Characteristics of a Beehive 5 Primož Hvala, MSc: How to Achieve a Higher price for Honey? 7 Franc Šivic: World News 9 PRACTICAL ADVICE FOR PRACTICAL USE Marko Borko: Why Wrapping? 10 Janez Gregori: Beeswax in My Apiculture 12 BEEKEEPER'S WORK Marko Hrastelj, MSc: Handling Bees in January 14 HONEYBEE FORAGE Jure Justinek: Evaluation of Forage Season 2014 16 BEES' HEALTH Maja Smodiš Škerl, DSc: Neonicotinoids Fataly In.uence the Overwintering of Beecolonies 17 Anita Vraničar Novak, DVM: With Positive Energy Into New Year! 18 Milan Meglič: Who is Deceiving us? 19 HISTORY OF BEEKEEPING Prof. Andrej Šalehar, DSc: The Rules of P. P. Glavar For Beekeeping­-Gardening School on Lanšprež From 1781 (Part I) 20 ČEBELARSKI TURIZEM 22 PRESENTATION OF A BEEKEEPER 23 ANNIVERSARIES 27 NEWS AND EVENTS 27 ANNOUNCEMENTS BY BEEKEEPING ASSOCIATION OF SLOVENIA 32 SMALL ADS 37 IN MEMORIAM 40 UVODNIK UKC Ljubljana je s 7.700 zaposlenimi ena izmed največjih organizacij v naši državi. Naše storitve po­trebuje več kot 1.200.000 ljudi na leto, to pa nas uvršča med največje bolnišnice v Evropski uniji. Poleg zagotavljanja zdravja posameznikom, ki se spopadajo z najhujšo življenjsko stisko – boleznijo, je naše poslanstvo tudi v razvoju zdravstvenih tehno­logij in s tem tudi v ozaveščanju prebivalstva o zdravih življenjskih slogih. Še kako se zavedamo pomemb­nosti uživanja zdrave hrane in zdravega prehranje­vanja, saj oboje občutno prispeva k boljšemu zdrav­ju in s tem k večjemu zadovoljstvu družbe in njenih posameznikov. Za­vedamo se tudi, da lahko k zdravi hrani in zdravemu načinu prehranjevanja največ prispevajo prav pridelki in iz­delki iz domačega okolja. Tudi zato smo se v minu­lih letih dejavno vključili v akcijo priprave tradi­cionalnega slovenskega zajtrka, podpiramo pa tudi akcije ob Dnevu slovenske hrane. Čebelar­ska zveza Slovenije je motor teh dejavnosti in UKC Ljubljana ji pri tem z veseljem in s ponosom pomaga. Simon Vrhunec, direktor UKC Ljubljana Po veselem decembru je dobro, če želodcu privošči­mo nekaj preprostega, po sestavinah skoraj postnega, vendar še vedno slovesnega. Zelo prikladen je večji ocvrt file sulca, zlatovčice, jezerske postrvi, šarenke, smuča ali drugih sladkovodnih roparic. Priprava: Ribo (brez koščic, vendar s kožo) nasolimo in pokapamo z nekaj kapljicami limonovega soka, saj bo ta pomagal, da file, ki naj ne bo predebel, pri obračanju in serviranju ne bo razpadel – ta namreč nima več kosti, ki bi meso držale skupaj. Po približno 10 minutah ga čim bolj osušimo in povaljamo v ostri beli ali še bolje v ajdovi moki. Fileje na hitro ocvremo na ne prevročem olju, pri tem pa pazimo, da se ne izsušijo preveč (kot usnjen podplat). Na toplem krožniku jih prelijemo s tremi žličkami tople medene polivke. Kot priloga se k ribjim filejem odlično poda ajdova kaša z jurčki ali kuhana mešana zelenjava z maslom. Pa še na kozarček polsladkega vina ne pozabite. Medeno polivko pripravimo iz dveh delov akacijevega medu in enega dela vode, po prelitju pa bo file sočnejši (lahko popravi tudi kuharjevo napako preveč dolgotrajnega cvrtja), okus akacijevega medu pa ne prevlada, če ne želite, da vam riba še enkrat zaplava. V medu. Prispeval Sandi Marolt IZ ZNANOSTI IN PRAKSE Jasna Bertoncelj*, jasna.bertoncelj@bf.uni-lj.si, Mojca Korošec**, mojca.korosec@bf.uni-lj.si, in Tjaša Štaudohar, tinchy_88@hotmail.com Na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani smo se leta 2012 v okviru magistrskega dela prvič lotili raziskave slovenskega matičnega mlečka. Ker pri nas doslej ni bila izvedena še nobena raziskava matičnega mlečka, kemijske lastnosti tega pridel­ka naše kranjske čebele (Apis mellifera carnica) niso znane. Z raziskavo svežih vzorcev matičnega mlečka smo želeli karakterizirati ta čebelji pridelek. Ob pomoči slovenskih čebelarjev pridelovalcev ma­tičnega mlečka smo zbrali 18 vzorcev matičnega mlečka, pridelanega na različnih območjih Sloveni­je. Namen raziskave je bil s kemijsko analizo določiti parametre kakovosti tega čebeljega pridelka. Poleg vzorcev slovenskega matičnega mlečka smo analizi­rali tudi tri vzorce tujega izvora. Matični mleček je izloček žlez čebel dojilj, s ka­terim te hranijo matične ličinke, matice in zelo mlade čebelje in trotovske ličinke. Je gosto tekoč, z zna­čilnim vonjem in okusom. Zaradi neraztopljenih zrnc različnih velikosti je pogosto nehomogen (zrnast, pe­skast). Barva matičnega mlečka je belkasta do bledo rumena, po dolgotrajnejšem skladiščenju pa pote­mni (v slamnato rumeno). Vonj je po kislem, po če­beljem vosku, lahko neprijeten (po hlevu, po živali). Okus matičnega mlečka je kisel, pogosto nekoliko sladek, v ustih lahko daje oster, pekoč občutek. Sestava matičnega mlečka je dokaj komple­ksna. Kemijsko je sestavljen iz vode (60–70 %), beljakovin (9–18 %), ogljikovih hidratov (10–18 %), maščob (3–8 %) ter manjših količin prostih amino­kislin, mineralnih snovi, vitaminov in fenolnih spojin. Poznavanje sestave matičnega mlečka je pomemb­no tako za določanje standardne sestave kot tudi za oceno kakovosti in preverjanje pristnosti (Ramadan in Al-Ghamdi, 2012; Sabatini in sod., 2009). Naj­pogosteje uporabljena merila kakovosti in pristnosti matičnega mlečka so sestava sladkorjev, vsebnost vode, vsebnost beljakovin ter vsebnost 10-hidro­ksi-2-decenojske kisline (10-HDA). Ta maščobna ki­slina je značilna samo za matični mleček, zato je po­memben parameter kakovosti in pristnosti (Sabatini in sod., 2009; Wytrychowski in sod., 2013). Standardno sestavo in parametre kakovosti ma­tičnega mlečka je do zdaj določilo samo pet držav, in sicer Švica, Bolgarija, Brazilija, Urugvaj in Japon­ * Doc. dr., Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani ** Doc. dr., Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani ska. S standardizacijo matičnega mlečka se intenziv­no ukvarja tudi Mednarodna komisija za med (angl. International Honey Commission) (Sabatini in sod., 2009). Določitev standardne sestave matičnega mlečka je pomembna za nadzor nad tržiščem in za zaščito porabnika. V obdobju od leta 2010–2013 je Evropska komisija v okviru 7. okvirnega programa fi­nancirala tri leta trajajoč projekt Apifresh, katerega cilji so bili med drugim razvoj evropskih standardov kakovosti za matični mleček, določitev standardnih analitskih metod ter določitev standardne meto­dologije za nadzor nad ponarejenostjo matičnega mlečka (http://www.apifresh.eu). Poleg nekaterih kemijskih parametrov je pomemb­no merilo kakovosti matičnega mlečka tudi njegova svežost. Če ni skladiščen pravilno, se matični mleček lahko pokvari in izgubi svojo kakovost (Bogdanov, 2011). Star, neprimerno shranjen matični mleček, po­stane rjave barve in ima okus po žarkem (Ramadan in Al-Ghamdi, 2011). Takoj po odvzemu je treba matič­ni mleček shraniti v temnem prostoru pri temperaturi od 0–5 °C. V takšnih razmerah ohrani svojo kakovost približno šest mesecev. Bogdanov navaja, da samo skladiščenje matičnega mlečka v zamrznjeni obliki prepreči razgradnjo biološko aktivnih proteinov, zato naj bi bil matični mleček takoj po odvzemu shranjen pri temperaturi –18 °C ali liofiliziran. Proces sušenja z liofilizacijo najbolje ohrani prvotne značilnosti matič­nega mlečka, ohranijo se hlapne spojine, termolabil­ne komponente pa se ne poškodujejo. Zamrzovanje matičnega mlečka podaljša njegovo obstojnost, zato ga v takšni obliki lahko skladiščimo dve do tri leta, Foto: Silvo Božičko IZ ZNANOSTI IN PRAKSE ne da bi se zmanjšala njegova kakovost (Bogdanov, 2011). Neprimerno skladiščenje matičnega mlečka lahko povzroči različne spremembe viskoznosti, kislo­sti, vsebnosti posameznih sestavin in encimske aktiv­nosti ter vodi v razgradnjo biološko aktivnih spojin, kot so bioaktivni proteini in 10-HDA. Vsebnost osnovnih sestavin matičnega mlečka je dokaj stabilna, vendar njegova sestava ni najprimernejše merilo za ugotavlja­nje njegove svežosti, saj vsebnost posameznih kom­ponent lahko variira (Sabatini in sod., 2009). Kot pa­rametri za določanje svežosti matičnega mlečka so primernejši aktivnost encima glukoza-oksidaza, vseb­nost furozina (nastane v procesu porjavenja), vseb­nost prostih aminokislin in spremembe njihove kon­centracije med skladiščenjem. Ker je pridelava matičnega mlečka zelo zamu­dna in draga, je ponarejanje tega čebeljega pridel­ka pogosto, to pa je resna grožnja njegovi kakovo­sti. Zaradi vse večjega povpraševanja po matičnem mlečku je zelo razširjena zloraba cenenih sirupov in/ ali beljakovin za povečanje proizvodnje tega čebe­ljega proizvoda in zmanjšanje stroškov. Matičnemu mlečku dodajajo tudi koruzni škrob, kvas, jogurt, jajčni beljak, kondenzirano mleko z dodatkom pro­polisa, nezrele banane in vodo. Ta čebelji pridelek lahko vsebuje tudi primesi medu, to pa lahko povzro­či večjo vsebnost sladkorjev in nižje vrednosti drugih kemijskih parametrov. Za ugotovitev morebitne po­tvorjenosti matičnega mlečka poleg osnovnih kemij­skih parametrov uporabljajo tudi določitev komple­ksnih sladkorjev ter analizo stabilnih izotopov, zlasti določanje razmerja med izotopi ogljika (Ramadan in Al-Ghamdi, 2011; Wytrychowski in sod., 2013). Matični mleček sodi zaradi številnih pozitivnih la­stnosti v skupino funkcionalnih živil. Zelo razširjena je njegova uporaba v prehranskih dopolnilih. Neka­teri biološki in terapevtski vplivi uživanja matičnega mlečka so že bili potrjeni, vendar kemijska sestava, predvsem pa biološko aktivne snovi tega čebeljega pridelka, še ni v celoti znana. Matični mleček zaradi vsebnosti aktivnih proteinov, prostih maščobnih kislin, predvsem 10-HDA, in fenolnih spojin učinkuje antibakterijsko, antioksidativno in antitumorsko, zato mu pripisujejo številne pozitivne lastnosti (Ramadan in Al-Ghamdi, 2011; Oršolić, 2013). Kljub temu bo treba z novimi raziskavami (in vitro, s poskusi na ži­valih in s kliničnimi raziskavami) dokazati pozitiven vpliv matičnega mlečka in njegovih sestavin, pred­vsem na ljudi. Tudi EFSA (Evropska agencija za var­nost hrane) za zdaj za matični mleček še ni dovolila uporabe zdravstvenih trditev, češ da je sestava tega čebeljega pridelka lahko zelo variabilna, posledica tega pa so lahko velike razlike v biološki aktivnosti. Poleg tega za predlagane zdravstvene trditve še ni dovolj utemeljenih znanstvenih dokazov. V okviru raziskave na Biotehniški fakulteti smo želeli določiti osnovno sestavo in parametre kako­vosti slovenskega matičnega mlečka. Analizirali smo vsebnost vode, vrednost pH, vsebnost prostih ti­trabilnih kislin, vsebnost maščob, vsebnost belja­kovin in vsebnost 10-hidroksi-2-decenojske kisline (10-HDA). V Preglednici 1 so predstavljeni rezulta­ti analiz, podani so povprečne vrednosti in območja analiziranih parametrov. Za primerjavo so dodani še rezultati analiz treh vzorcev matičnega mlečka tujega izvora (dva iz Kitajske in eden iz Bolgarije) in standar- Preglednica 1: Povprečne vrednosti in osnovni statistični parametri za analizirane vzorce svežega matičnega mlečka slovenskega in tujega izvora Parameter Izvor MM Statistični parameter Orientacijske vrednosti (Sabatini in sod., 2009) n X— ± SD xmin-x max vsebnost vode (g/100 g) Slovenija 18 64,8 ± 1,2 62,0–66,7 60–70 tujina 3 60,4 ± 0,3 60,0–60,5 vsebnost pepela (g/100 g) Slovenija 18 1,07 ± 0,08 0,94–1,23 0,8–3,0 tujina 3 1,17 ± 0,06 1,11–1,23 vrednost pH Slovenija 18 4,3 ± 0,1 4,08–4,48 3,4–4,5 tujina 3 4,1 ± 0,01 4,05–4,06 kislost (ml 0,1 N NaOH/g) Slovenija 18 3,90 ± 0,29 3,27–4,46 3,0–6,0 tujina 3 3,0 ± 0,26 2,71–3,20 vsebnost beljakovin (g/100 g) Slovenija 18 12,6 ± 0,5 11,6–13,6 9–18 tujina 3 14,7 ± 0,2 14,56–14,96 vsebnost maščob (g/100 g) Slovenija 18 5,14 ± 0,51 4,44–6,19 3–8 tujina 3 3,30 ± 0,18 3,08–3,44 vsebnost 10-HDA (g/100 g) Slovenija 18 2,77 ± 0,25 2,32–3,21 > 1,4 tujina 3 1,72 ± 0,08 1,65–1,81 n: število vzorcev, X—: povprečna vrednost, SD: standardni odklon, x: minimalna vrednost, x: maksimalna vrednost minmax IZ ZNANOSTI IN PRAKSE dne vrednosti sestave svežega matičnega mlečka, kot so jih predlagali Sabatini in sod. (2009). Vse ana­lizirane parametre smo statistično obdelali z različni­mi metodami. Glede na dobljene rezultate so vsi vzorci iz Slo­venije ustrezali postavljenim standardom kakovosti svežega matičnega mlečka (Sabatini in sod., 2009). Vzorci slovenskega matičnega mlečka vsebujejo v primerjavi z vzorci tujega izvora statistično značilno več vode, maščob in 10-hidroksi-2-decenojske kisli­ne (10-HDA) ter manj beljakovin. Vsebnost 10-hidro­ksi-2-decenojske kisline, spojine, ki jo vsebuje samo matični mleček, je bila v vseh analiziranih vzorcih večja od predpisane spodnje meje. Vzorci sloven­skega matičnega mlečka so je v primerjavi z vzorci tujega izvora vsebovali povprečno za 61 % več. Ugo­tovili smo, da so rezultati analiz slovenskega matič­nega mlečka primerljivi z rezultati tujih avtorjev, večje razlike so le v vsebnosti maščob. Rezultati multivari­atne analize so pokazali, da se analizirani vzorci slo­venskega matičnega mlečka dobro ločijo od analizi­ranih vzorcev tujega izvora. Ker svež slovenski matični mleček vsebuje stati­stično značilno več vode, maščob in 10-hidroksi-2­-decenojske kisline ter manj beljakovin, bi lahko te parametre uporabili za določanje kakovosti in pris­tnosti slovenskega matičnega mlečka, s tem pa bi omogočili tudi preverjanje matičnega mlečka tujega izvora na slovenskem tržišču. Sklep Rezultati analiziranih parametrov so temelj za do­ločanje standardne sestave slovenskega matičnega mlečka. Za potrditev rezultatov začetnih analiz matič- Vlado Auguštin*, vlado.augustin@czs.si Med starimi ljudstvi so bili po gojenju čebel znani še posebej Slovani. Velikanska prostranstva gozdov, polna medovitih dreves, so omogočala idealne raz­mere za življenje čebel, katerih pridelke so naši pred­niki že tedaj uporabljali za sladkanje svojega vsakda­na. Čebelarstvo je sčasoma postajala dejavnost, s katero so se ukvarjala številna plemena starih Slo­vanov. Zato smo zdajšnji slovanski narodi, Slovenci pa še posebej, tradicionalno vezani na čebelarstvo, čebele in čebelje pridelke. * Svetovalec JSSČ za tehnologijo čebelarjenja nega mlečka bi bilo treba nadaljevati kemijske anali­ze večjega števila vzorcev tega čebeljega proizvoda tako iz Slovenije kot tudi iz tujine. Smiselno bi bilo razširiti raziskave tudi na skladiščen matični mleček (liofiliziran, zamrznjen). Za potrditev biološke učinko­vitosti matičnega mlečka pa bi bile potrebne primer-ne klinične raziskave. Zahvala Iskreno se zahvaljujemo vsem pridelovalcem matičnega mlečka, ki so nam za raziskavo poda­rili vzorce tega čebeljega pridelka. Ob tem se za pomoč pri pridobivanju kontaktnih podatkov čebe­larjev zahvaljujemo tudi Čebelarski zvezi Slovenije. Viri: Bogdanov, S. (2011): The royal jelly book: Royal jelly and bee brood: harvest, composition, quality. V: The royal jelly book, 1: 1–13. Oršolić, N. (2013): Učinkovitost biološki aktivnih sastavni­ca matične mlječi: Analiza i standardizacija. Arhiv za higijenu rada i toksikologiju, 64: 445–461. Ramadan, F. M., Al–Ghamdi, A. (2013): Bioactive compo­unds and health-promoting properties of royal jelly: A review. Journal of Functional Foods, 4, 1: 39–52. Sabatini, G. A., Marcazzan, L. G., Caboni, F. M., Bog­danov, S., Bicuido de Almeida-Muradian, L. (2009): Quality and standardisation of royal jelly. Journal of ApiProduct and ApiMedical Science, 1, 1: 16–21. Štaudohar, T. (2014): Karakterizacija slovenskega matič­nega mlečka. Magistrsko delo, Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo: 62 str. Wytrychowski, M., Chenavas, Gaëlle, D., Casabianca, H., Batteau, M., Guibert, S., Brion, B. (2013): Physico­chemical characterisation of French royal jelly: Com­parison with commercial royal jellies and royal jellies produced through arti.cial bee-feeding. Journal of Food Composition and Analysis, 29, 2: 126–133. Ker imamo Slovenci čebelarstvo v genih, ni prese­netljivo, da vsak večji kraj poleg cerkve in kozolca krasi tudi kak čebelnjak. Kljub temu da je čebelarstvo kot dejavnost privlačno za ljudi različnih poklicev, spolov in starosti, pa obstaja pri delu s čebelami omejitveni dejavnik, imenovan alergija na čebelji pik. Ljudje, ki so alergični na čebelji pik, se ne smejo ukvarjati s če­belarstvom, ker s tem izpostavljajo svoje zdravje pre­veliki nevarnosti. Pred začetkom dela s čebelami je zato priporočljivo obiskati čebelarski tečaj, delavnico ali šolo za čebelarje začetnike oziroma prebrati katero izmed številnih čebelarskih knjig. S tem bodo začetni- IZ ZNANOSTI IN PRAKSE ki pridobili vsaj nekaj temeljnih informacij, ki jim bodo koristile pri praktičnem delu s čebelami. Najpomembnejša odločitev pri čebelarstvu je odločitev o tem, s kakšnim panjem bomo čebela­rili. Kakšne lastnosti mora imeti dober panj, je že pred davnimi leti napisal naš veliki čebelarski uči­telj Anton Janša. V knjigi Popolni nauk o čebelarstvu Janša glede lastnosti panja svetuje: Prostor v panju se mora dati zvečati ali zmanjšati, primerno šte­vilu čebel. Več čebel potrebuje večji, manj čebel manjši prostor. Če se število čebel skrči, se mora dati tudi prostor v panju zmanjšati, nasprotno pa zvečati, kadar se čebele pomnože. Za čebele je dober vsak panj, če jim vse leto omogoča ugoden razvoj in počutje. Za čebelarja je panj delovno sredstvo, ki mora najprej omogočati pri­meren razvoj in počutje čebel v vsem letu, nato upo­rabo vseh spretnosti in znanj, ki jih je človek usvo­jil v svojem razvoju in razvoju čebelarstva od davnin do dandanes, končno pa mora čebelarju z najbolj­šo tehnologijo omogočati tudi kar največji pridelek s čim manj stroški in vloženega dela na enoto pridelka. Večina naših starejših čebelarjev je odrasla s panjem, ki ga skrajšano imenujemo AŽ-panj in je najpogostej­ši prav v Sloveniji. Vendar zdaj večina domačih in tujih čebelarskih strokovnjakov priporoča nakladne panje. Dokazano je, da s takšnimi panji vzredimo močnejše čebelje družine, ki prinesejo več medu. Pred izbiro panja moramo temeljito premisliti o nje­govih dobrih in slabih lastnostih ter možnostih, ki nam jih ponuja. Pri tem moramo upoštevati, v kakšnem podnebju čebelarimo in kakšne so pašne razmere v okolju, kjer bomo čebelarili. Pri izbiri panja je prav tako zelo pomembno, ali bomo čebelarili na enem kraju ali bomo čebele prevažali na različne paše. Vse to je namreč odločilno za tehnologijo, ki jo nameravamo iz­vajati pri oskrbi čebeljih družin, konec koncev pa tudi za uspeh čebelarjenja. Pred izbiro čebeljega panja se moramo dobro seznaniti z biologijo čebele. Upoštevati je treba, da čebele lahko živijo v različno velikih prosto­rih, tako po višini in širini kot dolžini. Ne glede na veli­kost naseljenega prostora čebele svoje gnezdo vedno gradijo pod stropom, tako da je na vrhu med, pod njim cvetni prah in pod njim prostor, ki je napolnjen z zalego in v katerem je pozimi zimska gruča. Površine s hrano in čebeljo zalego so vedno kompaktne in povezane v celoto, nameščene na skupaj zgrajenem satju. Prav tako se mora vsak dober čebelar zavedati, da je čebelja družina biološka celota in da so njeni člani med seboj v določenem razmerju. Znano je, da se čebelja družina kot celota odziva na spremem­be v svojem okolju: če nima hrane, strada celotna družina, ob pojavu nevarnosti se na grožnjo odzove celotna družina ipd. Čebelji panj mora biti zaradi tega skonstruiran tako, da čebelar s svojim delom ne vznemiri vseh čebel. Prav tako je treba upošte­vati, da se število čebel v družini med letom spremi­nja. Tako je pozimi in zgodaj spomladi v njej približno 10.000 čebel ali celo manj, na vrhuncu razvoja pa jih je lahko tudi več kot 60.000. Prav zaradi tega mora biti panj dovolj velik in udoben za življenje in razvoj čebelje družine, zaloge hrane in oskrbo zalege. Omogočati mora, da njegov prostor poljubno zmanj­šamo ali povečamo. Takšne lastnosti panja so pose­bej pomembne v obdobju spomladanskega razvoja, rojenja ter nabiranja in zorenja nektarja. Matica mora imeti dovolj prostora za zaleganje, kajti kolikor večja je površina zalege, toliko več možnosti je, da se bo čebelja družina razvila do optimalne moči. V panju mora biti konstrukcijsko zagotovljen po­treben pravilen odmik med posameznimi sati in se­stavnimi deli panja. Pravilo odmika oziroma čebelje­ga prostora je že leta 1850 definiral ameriški čebelar L. L. Langstroth. Ugotovil je, da prostor, manjši od četrtine palca ali 6,4 mm, čebele napolnijo s pro­polisom, v prostoru, večjem od treh osmin palca ali 9,5 mm, pa čebele potegnejo satje. Na podlagi tega pravila je skonstruiral čebelji panj s premičnim okvi­rom. Če konstrukcija panja ne upošteva odmika, je takšen panj nefunkcionalen. Čebelji panj mora biti narejen čim bolj preprosto, poleg tega pa mora biti praktičen za delo s čebelami. Posamezni sestavni deli morajo biti lahko razstavljivi in sestavljivi, tako da pri tem ne mečkamo čebel. Med deli panja ne sme biti prepiha, prav tako pa panj tudi ne sme prepušča­ti vode. Medišče mora biti narejeno posebej, tako da ga je mogoče preprosto odstraniti. Če se pojavi potreba, mora panj omogočati umetno hranjenje čebel, bodisi s sladkorno raztopino bodisi s pogačo. Panj mora biti narejen tako, da je žrelo mogoče odpirati ali zapirati oziroma prilagajati velikost odprti­ne. To je še posebej pomembno v obdobju poletne vročine. Kadar čebelja družina nima možnosti hladiti Foto: Milan Kosi IZ ZNANOSTI IN PRAKSE zalege, se množica čebel zbere na žrelu in oblikuje brado, to pa je znak slabega zračenja panja. Dovolj je samo nekaj minut prekinjenega zračnega toka za ohlajanje panjev in že se lahko zgodi katastrofa. Prav tako ima žrelo pomembno vlogo pozimi, saj skozenj v panj vdira hladen in suh zrak ter zamenjuje zrak, ki je nasičen z vodno paro in ogljikovim dioksidom. Če smo se odločili, da bomo čebelje družine prevažali na različne paše, mora biti panj primeren za natovarjanje na prevozno sredstvo in raztovarjanje z njega. Med prevozi na oddaljene paše morata biti zagotovljena tako ustrezno zračenje, kadar so žrela panjev zaprta, kot tudi prostor, v katerega se čebele lahko umaknejo. V naravi čebele za svoje bivališče najraje upora­bijo drevesno duplo. Glede na to je logično, da tudi za izdelavo čebeljih panjev izberemo les. Priporočlji­vo je, da je les mehak, saj je takšnega najlaže ob­delovati. Za izdelavo panjev najpogosteje uporablja­mo smrekov, lipov ali topolov les. Les za panje mora biti brez grč, saj te lahko pozneje izpadejo, vsak del panja pa mora biti po rasti pravilno izbran in obrnjen. Skratka, panj mora biti izdelan iz materiala, ki zago­tavlja dolgoletno uporabo in varuje čebeljo družino pred hitrimi vremenskimi spremembami. Po navadi začnemo čebelariti s tremi do petimi če­beljimi družinami, pozneje pa čebelarstvo po želji širimo v skladu s pridobljenim znanjem in izkušnjami. Zavedaj­mo se, da je panj čebelarjevo orodje. V njem mora če­belar v čim krajšem času in s čim manj truda opraviti vsa potrebna opravila. Če bo to orodje dobro, ob trudu in dobrem znanju ne bodo izostali niti rezultati dela. Primož Hvala*, hvalaprimoz@gmail.com V prodaji in poslu je tako kot na drugih življenj­skih področjih treba imeti cilj. Če imamo pravilen in motivirajoč cilj, potem bomo našli tudi pot. Ali kot je lepo predstavil poklicni čebelar g. Tomaž Šauperl: »Izračunal sem, koliko evrov moram dobiti za kilo­gram medu, da lahko družina preživi, in ugotovil, da nam s prodajo trgovcem to ne bo nikoli uspelo. Potem sem si za cilj postavil toliko in toliko evrov za kilogram medu, zato zdaj iščem načine, kako to doseči in preseči.« Tak pristop je pravilen – ne razmišljajmo, kako bomo prodali med (za vsako ceno), temveč kako bomo kilogram medu pro­dali po čim višji ceni, ki bo našemu čebelarstvu omogočila preživetje. Prvo in poglavitno vprašanje mora biti, zakaj bi po­rabnik za naš med plačal 5 evrov več kot za neki drug med? Zakaj, kdaj in kateri porabnik je pripravljen pla­čati več? Hitro ugotovimo, da moramo biti predvsem drugačni. Iščimo načine drugačnosti. Drugačnost je lahko v embalaži, oznakah, logotipu …, v vsem vi­zualnem na kozarcu našega medu. Če smo vizualno enaki, bo porabnik težje plačal več za naš med. Na­slednji način je, da širimo svojo ponudbo pridel­kov in izdelkov, pestrost okusov in vrst medu. Če imamo večjo ponudbo, več vrst medu, več različ­nih embalaž in pakiranj, imamo tudi več priložnosti za doseganje višje cene. Pri tem si zapomnimo tudi trgovski trik: trgovci na svoje police vedno postavijo * Mag. en izdelek v družini po občutno višji ceni (seveda pod pogojem, da gre za izdelek, ki dosega višjo ceno). Ne zaradi tega, da bi prodali velike količine prav tega izdelka, temveč zato, da so cene preostalih izdelkov v družini za porabnike »sprejemljivejše«. Višjo ceno dosegamo tudi z izdelki, v katerih je med samo dodatek oziroma ni nosilna sestavina. Razmišljajmo torej o izdelkih iz medu. Tudi pri teh lahko za kilogram medu dosežemo veliko višjo ceno. Slišali smo primer, da je zaslužek pri medenem liker­ju višji, pri medici še višji, pri peneči medici pa še višji. In verjetno to tudi ni zadnja možnost. Torej je diferenciacija s pestrostjo izdelkov gotovo priložnost za doseganje višje cene. Ena izmed možnosti je tudi vključevanje v sheme kakovosti, med katere sodi tudi Slovenski med z za­ščiteno geografsko označbo. Seveda pa je na vas, da to našo prednost preprosto in jasno predstavite porabnikom. V tem je izziv, kajti Slovenci dojemamo vsak med, ki je pridobljen v Sloveniji, za slovenske­ga. Zdaj je naša naloga, da porabniku pojasnimo, v čem je naš med z zaščiteno geografsko označ­bo drugačen od medu, ki te oznake nima. Pri tem je pomembna vsaka izrečena beseda, zato je koristi oznake za porabnika dobro znati našteti tudi sredi noči. Zelo pomaga tudi aktivnost na terenu. Ali, kot je omenil g. Marko Cesar, obiski šol, vrtcev, dogod­kov, sejmov. Če vsak član opravi 40 takšnih obiskov na leto, jih skupaj naredimo več kot 10.000. IZ ZNANOSTI IN PRAKSE Naslednja diferenciacija je lahko naša zgodba o načinu pridelave, domači pridelavi, prenosu čebe­larstva z dedka na očeta in pozneje na sina, pa tudi naša mikrolokacija s slikami čebelnjakov na naših travnikih … Dodana vrednost za porabnika je lahko naš podpis, naše osebno jamstvo za kakovost, lahko so izjave zadovoljnih uporabnikov, lahko so izjave znanih oseb, ki kupujejo naš med … Ko razmišljamo, kako prodati med po višji ceni, ne pozabimo na moč »problemov«. Če imajo ljudje problem ali bolečino, so pripravljeni na takojšnjo akcijo, zato je manj problematična tudi višja cena. Informacije, da je polovica medu razprodanega, da je medu zelo malo, da je malo kakovostnega medu …, vplivajo na porabnika tako, da se bo prej odločil za nakup, tudi po višji ceni. Pri tem poudarjam, da moramo biti pri posredovanju teh informacij pazljivi, saj bomo porabnika, ki se počuti zavedenega, le s težavo obdržali, slab glas pa bo hitro razširil tudi med svoje prijatelje, znance, sosede. Vedno moramo razmišljati, kje lahko dobimo porabnike, ki so pripravljeni plačati več. Slišali smo veliko primerov (Nemčija, Ukrajina, Švica …), da so porabniki za Slovenski med z zaščiteno ge­ografsko označbo pripravljeni plačati višjo ceno. Zanimiva je tudi prodaja na določenih lokacijah, npr. v središču mesta. Kdo so obiskovalci sredi­šča mesta in zakaj bi mogoče kupili med? Med drugimi so to turisti, za katere je to lep spomi­nek, darilce domačim, prijateljem. Turisti tudi ne bodo kupovali medu v velikih kozarcih, temveč v manjših. Če 100 g medu v lični embalaži z lokalno zgodbico ponujamo po 3 evre, bomo za kilogram iztržili 30 evrov. Kako odgovoriti, kadar slišimo, da je naš med predrag? Prvo vprašanje na tako trditev mora biti: »V primerjavi s čim je predrag?« Ali njegovo ceno primerjate s ceno medu neznanega izvora? Ali imate v mislih primerjavo z medom nepreverjene kakovo­sti ali z medom nepreverjene pridelave? Ali tudi za 5 evrov cenejši med veste, kje in kako je bil pridelan? Ali ste toliko bogati, da si lahko privoščite med ne­preverjene kakovosti? Kupci naj vam vedno povedo, v primerjavi s čim naj bi bil vaš med predrag, saj boste potem znali argumentirati njegovo ceno. Pri vrednosti, s katero ovrednotimo svoj med, moramo vztrajati in jo tudi argumentirati. Pomembno je, da verjamemo v vrednost svojega medu. Zelo je pomembno, da so vsi, ki so vključeni v projekt SMGO, prepričani o kakovosti in vredno­sti medu. Če bomo sami sebi nižali ceno, bomo izgubili porabnika. Tako kot je neverjetno, da je Foto: Tanja Magdič mogoče med pri čebelarju na domu kupiti ceneje kot v trgovini. S tem si delamo škodo, ki je ne bomo mogli hitro popraviti. Če porabnik ne opazi razlike med medom, kupljenim v hipermarketu, medom, ku­pljenim na kmetiji, in Slovenskim medom z zaščiteno geografsko označbo, smo opleli. Slovensko, domače, naravno, preverjena pride-lava, tradicija, čebelar iz roda v rod … so atributi, ki bodo imeli vedno večjo težo. Poplava cenenih izdel- N emči ja Čebelarski inštitut LAVES svari čebelarje pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča uporaba na novo re­gistriranega sredstva za zatiranje varoj, imenovanega MAQS. Gre za trakove, narejene iz posebnega gela z dodatkom mravljinčne kisline, in zavite v ovoj, ki pre­pušča hlape te kisline. Nemški čebelarji so MAQS prvič uporabili lansko poletje, toda na splošno razo­čaranje so se pojavili neljubi zapleti, saj so nekate­re čebelje družine med zdravljenjem celo odmrle. Vzroki teh težav niso znani. Dr. Ritter domneva, da čebelarji niso natančno upoštevali vseh navodil, pri­loženih novemu zdravilu, ter da so nekateri trakovom pred vstavljanjem v panj odstranili ovoj. Škoda je bila zlasti velika, če so čebelarji položili trakove med dve plodiščni nakladi. Očitno je bil izvor hlapov mravljinč­ne kisline v tem primeru preblizu zalege. Proizvajalec tega novega sredstva za zatiranje varoj za škodo ne prevzema nikakršne odgovornosti, ker domneva, da se čebelarji niso držali vseh navodil v drobnem tisku, priloženem embalaži. Kdo je zares naredil napako, nihče ne ve natančno. Strokovnjaki inštituta LAVES za zdaj samo opozarjajo čebelarje, naj bodo previ­dni pri uporabi MAQS-a, prav tako pa tudi, naj ga naj­prej preizkusijo na manjšem številu čebeljih družin ter kov, afere zaradi kakovosti hrane, vedno večja skrb za zdravje, vedno hitrejši ritem, vedno večja odtu­jenost mest od narave … vse to povečuje vrednost Slovenskega medu z zaščiteno geografsko označ­bo. Ali bomo to izrabili za doseganje večje vrednosti medu in višjih cen, je odvisno predvsem od članov združenja. Ali kot je omenil g. Cesar: »Sem mali če­belar. Delam s srcem. Sam moram poskrbeti za promocijo svojega medu.« takoj posredujejo, če opazijo pri čebelah pretirano razburjenje. Priporočajo, naj bodo žrela panjev med delovanjem kisline široko odprta, hkrati pa odsve­tujejo uporabo tega sredstva v listovnih panjih, med katere spada tudi naš »žnideršič«. Franc Šivic Vir: Internet – informacija čebelarskega inštituta LAVES (Celle) z dne 24. 6. 2014. Belgi ja Čebelarji v tej državi ugotavlja­jo, da zaradi mile zime (2013/2014) matice sploh niso prenehale zalegati, zato so se varoje v toplih pomladnih mesecih razvija­le veliko hitreje kot po navadi. Ob tem je treba pove­dati, da so čebelarji prek uradne mreže distributerjev kupili zelo majhno količino priporočenih zdravil, med njimi predvsem ekološki thymovar in tista, ki naj bi jih uporabljali samo v najnujnejših primerih (apistan in apivar). Tiste prodajalce, ki so na črno prodajali raz­lične vrste zdravil, so inšpekcijske službe registrirale in bodo kaznovani. Največjo skrb pa vzbuja dejstvo, da čebelarji nimajo na voljo sredstev, ki bi bila dovolj učinkovita. Tako so thymovar, apistan in apivar pri za­tiranju varoj občutno manj učinkoviti, kot so v začet­ku njihove uporabe obljubljali proizvajalci in prodajal­ci teh sredstev. Kdor pri poletnem zatiranju varoj ni bil dovolj pazljiv, ga lahko skrbi prihodnost njegovih čebel. Zdaj ostaja samo še zimsko zatiranje, ki ga ne bi smel opustiti noben čebelar. Franc Šivic Vir: Bruneau, E. (2014): Varroase, rien ne va plus. Abeilles&Cie, september–oktober, str. 10. N emči ja Tudi v Nemčiji je bilo lani veliko dežja. Tako se je zgodilo, da lastniki češnjevih in drugih sadnih nasadov niso mogli pobrati češenj niti nekaterega drugega sadja, zato je to ostalo na drevesih. Tam so ga našle čebele in v panje marljivo nosile sadni sok. Čebelar Alexander Geis iz Hunsrücka je nekega dne v medi­ščih svojih panjev začuden opazil temno rdeč med, Foto: Internet IZ ZNANOSTI IN PRAKSE Foto: Internet kakršnega ni videl še nikoli. Šele ko so ga delavci iz bližnjega nasada opozorili, da so češnje polne čebel, ki kakor ptiči pridno sesajo sladke plodove, je ugotovil, od kod nenadoma polno satje. Toda on ni bil edini, podoben pojav so opazili tudi nekateri drugi nemški čebelarji. Seveda se je takoj pojavilo kar nekaj vprašanj, na primer: – ali je tak med dovoljeno prodajati, – ali ga čebelar lahko ponudi kupcem v kozarcih Nemške čebelarske zveze, – kako naj ga čebelarji deklarirajo, – koliko časa je med z deležem sadnega soka sploh uporaben? Dr. Alfred Schulz na ta vprašanja odgovarja, da takšnega medu ni dovoljeno prodajati, prepovedano pa ga je tudi označevati kot »med iz sadnega soka«. Čebele ga občasno rade nabirajo, posebej če v naravi ni nektarne ali manove paše. Seveda pa ga lahko čebelar uporabi za prehrano v domačem go­spodinjstvu. Franc Šivic Vir: Brockmann, G. (2014): Kirschen in Nachbars Garten. Imkerfreund, št. 9, str. 24. Argentina Ta latinskoameriška država se po desetih letih znova spopada s hudo finančno in ekonomsko krizo. V letu 2014 so uradno predvidevali 45-odstotno inflacijo, na črnem trgu pa je argentinski peso v primerjavi z ameriškim dolarjem izgubil kar 90 odstotkov vredno­sti. Inflacija je zlasti hudo udarila po tistih gospodar­skih panogah, ki iz tujine uvažajo surovine in končne izdelke, to pa bo povzročilo propad številnih podjetij. Težave ima tudi argentinsko čebelarstvo. Od januar­ja do avgusta lani so čebelarji izvozili skoraj 44.000 ton medu po povprečni ceni 3,70 ameriškega do­larja za kilogram. Kar 67 odstotkov medu so izvozili v ZDA, samo 11 odstotkov pa v Nemčijo. Preosta­le evropske države so pokupile zanemarljive količine argentinskega medu, ker je zanje zaradi nižje cene privlačnejše kitajsko blago. Med zadnjo zimo, ki se je v Južni Ameriki konča­la 21. septembra, je bilo zaradi obilnega deževja in posledic el nina poplavljenega kar polovica območja province Buenos Aires. Prav v tej provinci pa je 1,3 milijona čebeljih panjev, torej polovica vseh argen­tinskih čebeljih družin. Kot ocenjujejo, je bilo zaradi visokih vod uničenih približno 250.000 panjev. Ker čebelarji dolgo časa niso mogli priti do številnih sto­jišč, marsikje niso mogli izvesti spomladanskega za­tiranja varoj, to pa bo gotovo vplivalo na zdravje njiho­vih čebeljih družin. Ker je zemlja dobro namočena, so razmere za rast medovitih rastlin in za dobro me­denje ugodne. Pri nas v Evropi se začenja zima, v Ar­gentini pa prve izdatne paše. Franc Šivic Vir: Graham, J. M. (2014): Argentina. American Bee Jour­nal, št. 11, november, str. 1173. Nekaj čebelarjev iz različnih delov Slovenije smo prosili, da nam odgovorijo na nekaj vprašanj o paže­nju čebeljih družin, torej o nameščanju izolacijskih oblog za dodatno zavarovanje čebel pred mrazom, prepihom in vlago. Odgovarjali so na vprašanja: 1. Ali pažite čebelje panje? 2. Zakaj? 3. Kdaj jih zapažite in kdaj zaščito odstranite? 4. S čim jih zapažite (s katerim materialom)? 5. Kako paženje po vašem mnenju vpliva na čebelje družine? Branko Obranovič – Šalka vas Panje pažim, saj čebele tako porabijo manj hrane, zato so njihovi želodčki manj obremenjeni. Zapažim jih v drugi polovici decembra, tik pred subli­miranjem z oksalno kislino. Pažni material odstranim konec aprila ali v začetku maja, ko se v naravi otopli, po navadi pred cvetenjem sadnega drevja. Zapažim tako, da na vratca pritrdim polo časopisnega papir­ja in 4 cm debelo penasto gumo. Časopisni papir uporabim zaradi sublimiranja oksalne kisline. Vrata panja so na stežaj odprta. Pažni material tudi prepu- IZ PRAKSE ZA PRAKSO šča vlago, ki nastaja v notranjosti panja zaradi zviša­nja temperature, ko začne matica v gnezdu čebelje družine zalegati jajčeca. Anton Žnidaršič – Podlož Da, pažim zato, da ostaja temperatura v panju stabilnejša, da je poraba energije manjša in da se v panju nabere manj kondenza. Panje zapažim glede na zunanjo temperaturo in veter, po navadi v drugi polovici decembra. Pažni material navadno odstra­nim aprila. Za paženje uporabljam peno purpen, včasih pa sem pažil z več plastmi lepenke, ki bolje vpija vlago. Ivan Sopotnik – Zagorje AŽ-panje pažim z enim izvodom časnika Delo in s 5 cm debelo penasto gumo, in sicer okoli božiča, ko opravim zimsko zatiranje varoj s kapanjem oksalne kisline. Papir menjam po potrebi, pažni material pa v celoti odstranim v začetku maja. Paženje je potreb­no samo v obdobju, ko začne matica znova zalegati. V LR-panjih dam en izvod časnika na krmilnik, tako da ni prepiha, papir pa spomladi večkrat menjam. Odstranim ga v začetku maja. Gregor Bregar – Radeče Čebele pažim vsako leto. Že kar nekaj časa pa se mi poraja vprašanje, zakaj jih je sploh treba pažiti, še posebej v milih in mokrih zimah, kakršne so zadnja leta. Čebele bi se morale v naravi same zavarovati oziroma prezimiti brez dodatne človekove pomoči. Seveda, če so močne in zdrave. Da poma­gamo oslabelim ali celo bolnim čebeljim družinam, je verjetno povsem nesmiselno, saj s tem samo po­daljšujemo njihovo agonijo in bolezensko stanje oz. poskrbimo za to, da oslabljene okužijo še druge družine. Paženje je bolj kot ne neka nenapisana če­belarska tradicija. Drugo je, če bi bile zime dolge in ostre (od –10 do –20 °C). Vse tako kaže, da so bile izgube v letu 2014 strahotne. Verjetno priho­dnjo sezono ne bom več pažil – kar bo preživelo, bo preživelo ... Doslej sem panje zapažil takoj po jesenski upo­rabi oksalne kisline, pažni material pa sem odstra­njeval čim bolj pozno spomladi, ko so bile čebele že precej živalne. Tudi pri tem se pojavlja vprašanje »kdaj?«. Zaradi kondenza je precej navlažen tako papir kot tudi penasta guma. Oboje sicer zamenju­jem, vendar to ni to. Pažim praviloma z navadnim časopisnim papirjem, na kakršnem sta natisnje­na npr. Delo in Nedeljski. Za ta namen ne upora­bljam barvnih reklam na svetlečem papirju, saj so barve močne (morda celo strupene), papir pa ni vpojen. Penasto gumo uporabim kot dodaten izo­lator in zato, da je vse skupaj bolj trdno oz. pokri- Foto: Franjo Podrižnik to. Skoraj bi si upal trditi, da paženje ne vpliva na ugodno prezimljenje čebel, saj to ni naravno, je pri­siljeno in je zraslo v naših glavah. Klavdijo Babič – Gračišče Pri nakladnih panjih pustim mrežice na podni­cah odprte vse leto. Če so družine dovolj močne in nakrmljene, jim mraz ne škodi. Tako dobijo dovolj svežega zraka, v panjih se ne nabira vlaga, ki čebe­lam škoduje bolj kot mraz. Spomladi se družine nor­malno razvijejo. Tudi pri AŽ-panjih ne hitim s paže­njem. Počakam do ohladitve, in ko so družine brez zalege, hkrati izvedem zimsko zatiranje varoj in pa­ženje panjev. Panji ostanejo zapaženi praviloma do začetka cvetenja akacije. Kadar se pojavi hiter spo­mladanski razvoj in siljenje družin k rojenju, pa opaž odstranim prej. Za paženje uporabljam lepenko, ovito v časopisni papir. Časopisni papir dobro vpija vlago, je zračen in vedno pri roki. S prehitrim paženjem bi jeseni zgolj podaljšal zaleganje matic. Zimske čebele bi po nepo­trebnem porabljale energijo in hrano za vzrejo jesen­skih čebel, od katerih nimamo veliko koristi. V takšni zalegi se tudi po nepotrebnem razmnožujejo varoje. S paženjem preprečim prepih in s tem propolizira­nje mrežic. Opažam, da paženje pomaga predvsem družinam z manjšim številom čebel, saj na ta način zmanjšam prostor ogrevanja, spomladi pa se hitreje razvijajo. Jakob Madjar – Murska Sobota Zazimitev ali paženje je res poglavje zase. Zato naj opišem, kako tej stvari strežemo v Prekmurju. Če so vsa poletna in jesenska opravila do neke mere uspešno opravljena, so družine močne in zdrave. Takih družin ne zazimujem prezgodaj, saj vsi čebe­larji dobro vemo, da matica zalega še v pozno jesen, če je v panju zaradi zapaženja toplo. Take pozno izle­žene čebele niso dosti vredne za zimo, z intenzivnim zaleganjem pa se množijo tudi varoje. Pozno jeseni IZ PRAKSE ZA PRAKSO pažim zato, ker so čebele že v pradavnini, ko so pre­bivale še duplih dreves, imele celoten prostor ogra­jen, tako da v njem ni bilo prepiha in vrat. Ne tako kot zdaj, ko posegamo v njihovo življenje. Za paženje uporabim dve poli valovite lepenke, tesno obrezani na velikost panja in odprte lopute na vratcih. V panju se hitro pojavi kondenz, vendar lepen­ka diha. Če je to potrebno, posebej pazim, da ni pre­piha, saj je prepih velika nevarnost za čebele. Nekje po 15. januarju, ko se na našem območju v panjih pojavi novo življenje, dodam med dve lepenki časopi­ sni papir. Za AŽ-panje sta zaradi velikosti najustreznej­ša časnika Večer in Slovenske novice. Ko je v panju zalega, čebele potrebujejo več toplote in takrat jim pri­skočim na pomoč. Lepenko in časopis uporabljam zato, ker je ta material najbolj ekološki. Ko se navla­žita, vržem vse skupaj v zabojnik za papir in namestim novo lepenko in nov časopis! Nekdaj sem uporabljal penasto gumo, a z njo nisem bil zadovoljen, kajti ko se enkrat zmoči, se zasmradi in se težko posuši, pa tudi na videz postane grda, če jo uporabljamo dalj časa. Janez Gregori, janez.gregori@gmail.com Do čebeljega voska sem imel vedno nekakšen oseben odnos, saj sta me privlačila njegov vonj in prijeten otip, ne nazadnje pa tudi misel, koliko čebel je moralo »sodelovati«, da je nastal majhen košček te snovi! Včasih so rekli, da je vosek čebelarjevo zlato. Pri ceni, ki jo dosega dandanes, ko je kilogram voska enakovreden kilogramu medu, o tem skoraj ni več mogoče govoriti. Sam pa nanj še vedno gledam po starem, zato ne zavržem nobene mrvice tega če­beljega proizvoda. Včasih beremo navodila, da je treba preveč staro satje, tako imenovane podplate, preprosto zavreči. Sam ne zavržem nobenega satja, saj ga stalno ob­navljam, tako da nikoli ne doseže stanja podplatov. Pred veliko leti smo pri prekuhavanju satja upora­bljali stiskalnico, v katere košu je bila nameščena pri­merno velika vreča iz jute. Vanjo smo vlivali vroče, v vodi prekuhane voščine, potem pa smo jo z vijakom stiskali, da se je iz nje izcedilo čim več voska. Pozne­je sem kupil električno napravo z možnostjo stiskanja. Pa ne vem, ali je bila tako slaba pločevina ali pa sem bil jaz premočan, saj se je obod na vrhu skrivil in je vse skupaj postalo neuporabno! Kupil sem tudi napravo, ki deluje na paro. Ker me je zanimala njena učinkovitost, sem voščine, ki sem jih po opravljenem postopku vzel iz naprave, še enkrat prekuhal in dal v takrat še delu­jočo električno napravo s stiskanjem – in pridobil še približno 30 odstotkov voska. To pa je za Gorenjca … Za moje čebelarstvo, ki obsega od 30 do 40 če­beljih družin, zdaj zadošča sončni talilnik, v katere­ga lahko namestim tri sate AŽ-mere. Ker je dovolj globok, sem ob vsaki strani vzdolžno namestil pri­bližno 4 cm visoko letvico, tako da so sati, ki so na­meščeni vanj, dvignjeni. Ko satje na soncu pade na dno, odstranim prazne satnike in namestim nove tri, in če je prostor, še naslednje tri. Ko satnike od­stranim, vse satje premešam in razprostrem po ce­lotni površini talilnika. Naslednji dan ga prepustim soncu in vosek se temeljito izcedi. Zbrani vosek nato z dovolj vode stalim v posodi iz nerjaveče pločevi­ne, da se morebitne primesi ob počasnem ohlajanju usedejo na dno. Kar jih ostane na spodnji strani zlato rumenega hleba voska, jih postrgam z nožem. Satnice že skoraj tri desetletja izdelujem sam. K temu so me spodbudila zlasti številna vprašanja o uporabi kemičnih sredstev za zdravljenje nesrečne varoze. Že od osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je varoza pojavila pri nas, so nekateri čebelar­ji iskali naravna sredstva za zatiranje varoj in pridru­žil sem se jim tudi sam. V svojem čebelarstvu že več kot 15 let uporabljam izključno samo doma pridelan vosek in ne uporabljam nikakršnih kemičnih sred­stev. Ženske si za kozmetične potrebe rade same iz­delujejo različna mazila na podlagi čebeljega voska. Rad jim ga dam, saj vem, da gotovo ne vsebuje nika­kršnih ostankov kemičnih sredstev. Stiskalnico za vlivanje satnic sem moral takrat kupiti v Nemčiji, zdaj pa jo je v večjih čebelarskih tr­govinah mogoče kupiti tudi pri nas. Bistvo naprave je, da se v kalupu skozi podstavek zgornje in spo­dnje vtisne plošče pretaka voda, ki ju hladi, tako da vlivanje satnic poteka hitro. Vtisni plošči sta iz belega silikonskega kavčuka, ločilo, ki pri klasičnih napra­vah preprečuje prijemanje satnic, pa ni potrebno. Če ga že uporabim, je to mešanica vode in medu, saj tako satnice dobijo še mikavnejši vonj. Ob nakupu stiskalnice se je bilo treba odločiti za velikost kalupa oziroma odtisnih plošč. Odločil sem se IZ PRAKSE ZA PRAKSO za velikost 420 x 270 mm: ko vlito satnico prerežem na pol, dobim dve ravno prav veliki satnici za nizke LR­-naklade, kakršne uporabljam zlasti za medišča, pre­ostale velikosti pa lahko prilagodim glede na potrebe. Izdelovanja satnic se po navadi lotimo proti koncu marca ali v začetku aprila, delo pa poteka kar v domači kuhinji, kjer je vse potrebno, predvsem šte­dilnik in tekoča voda. Delo je postalo že nekakšen čebelarski obred, saj mi prideta pomagat še dva če­belarska tovariša in vsak ve, kaj mora poprijeti. Ob čebelarski debati, seveda. Na štedilniku je večja posoda z vročim staljenim voskom, ki ga z zajemal­ko prelivamo v manjšo visoko posodo, nameščeno v vroči vodni kopeli, to je v večji posodi z električ­nim ogrevanjem, kakršne uporabljamo pri vkuhava­nju sadja. Tako vosek ves čas ohranja primerno tem­peraturo približno 80 °C. Z manjšo zajemalko, zadostno za eno satnico, vosek vlivamo na zadnjo tretjino vtisne plošče, ki jo nato, ne prehitro, stisnemo z zgornjo, da lahko od­večni vosek pri sprednjem robu steče v podstavlje­no korito z vodo. S stiskom počakamo še kakih deset sekund, medtem obrežemo sprednji rob iztečenega voska, nato pa vzamemo satnico ven. Če se nekdo osredotoči samo na vlivanje satnic, ne da bi po kuhi­nji opravljal še drugo delo, jih lahko naredi tudi več kot 60 na uro. Satnice sproti krojimo na želene velikosti. In za tisti dan ostane le še ena naloga: počisti­ti kuhinjo! Vlivanje satnic v domači kuhinji Prednost doma narejenih satnic je večplastna, najpomembneje pa je, da so narejene iz lastnega voska. Če jih zmanjka, jih pač še nekaj narediš. Vlite satnice so navadno debelejše od valjanih, vendar to ni moteče, saj vosek ostaja pri hiši. So bolj trde, in če so hladne, lahko pri neprevidnem ravnanju počijo, v mrazu se pa dobesedno razbijejo kot šipa – a takrat tako nimamo opravka z njimi. Ker so trde, se v panju ne krivijo in ne povesijo, čebele se hitro lotijo gradi­tve celic in jih tudi lepo izdelajo. Satnike večjih dimenzij žičim, tistih za nizke na­klade pa ne. Njihovi satniki imajo spodaj dve ozki le­tvici, ki sta toliko razmaknjeni, da skozi potisnem sa­tnico, jo vtaknem v žlebič nosilne letvice in zalijem s tekočim voskom. Ker imam svoje satnice, me ne obremenjuje raz­mišljanje o tem, koliko stanejo in kje jih bom dobil. Če je s satom kar koli narobe, ga preprosto dam v sončni talilnik, zvečer pa v satnik vstavim novo satni­co. Satje zelo pogosto obnavljam, zato se v medi­ščih le izjemoma znajde kak sat, ki je že bil zaležen. Ob zdajšnji vse večji grožnji hude gnilobe mora čebelar zanesljivo vedeti, kakšen vosek ima, že ob najmanjšem sumu pa je treba ves vosek najprej raz­kužiti. To storimo preprosto tako, da ga damo v emaj­liran lonec ali v lonec iz nerjaveče pločevine (brez vode!) in ga pol ure segrevamo pri približno 125 °C. Doma izdelane satnice so čebelarju v veliko za­dovoljstvo – če jih rad dela pa še toliko bolj! Oskrba čebel v januarju Marko Hrastelj – Ženje, marko.hrastelj@gmail.com Uvodna predstavitev Spoštovane čebelarke in cenjeni čebelarji! Naj vam ob začetku pisanja letošnjih mesečnih prispev­kov zaželim veliko sreče in uspeha v letu 2015. Vsem želim, da bi bilo leto po čebelarski plati uspe­šnejše od prejšnjega, v katerem nas je doletelo kar nekaj nevšečnosti, od katastrofalne letine, hude na­padenosti z varojami, velike škode zaradi kostanje­ve šiškarice in težav pri poletno-jesenskem krmljenju do pojava malega panjskega hrošča v Italiji. Naj se na kratko predstavim. Rojen sem leta 1978 v Brežicah. Živim v vasi Ženje v okolici Krške­ga. Čebele sem občudoval že kot majhen otrok, pred­vsem pri svojih poznejših mentorjih, stricu Ivanu in sosedu Janku Gabriču, a vedno z veliko mero spošto­vanja in od daleč. Osnovno šolo sem obiskoval v Le­skovcu pri Krškem, kjer je kot mentorica čebelarskega krožka delovala ga. Danica Zalokar. Kot član krožka sem se večkrat udeležil državnih tekmovanj mladih če­belarjev. Po vpisu na Gimnazijo Brežice sem moral če­belarstvo postaviti na stranski tir, a želja je ostala. S privarčevanim denarjem od štipendije sem leta 1995 kupil dve čebelji družini, leto pozneje pa sem postal tudi član ČD Krško in ČZS. Moje čebelarjenje je po­stalo zahtevnejše po vpisu na Oddelek za agronomijo Biotehniške fakultete leta 1997, saj so za čebele ostali predvsem konci tedna. Diplomiral sem leta 2002 in nato pri dr. Poklukarju vpisal še magisterij. Žal nama načrtov zaradi njegove smrti leta 2004 ni uspelo ure­sničiti. Leta 2004 sem se kot v. d. strokovnega vodje PRO za leto dni zaposlil na ČZS. V tem obdobju so bili med pomembnejšimi projekti registracija čebelnjakov in pašni redi. Leta 2006 sem se kot učitelj strokovnih predmetov in praktičnega pouka zaposlil na Kmetijski šoli Grm Novo mesto (zdaj Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma), kjer po svojih močeh skrbim tudi za poljedelstvo in čebelarstvo na šoli. V tem obdo­bju sem magistriral pri dr. Janku Božiču, izvedel več te­čajev za začetnike in priprav na NPK, v obdobju od leta 2006–2010 sem predsedoval RČZ Petra Pavla Gla­varja itd. Doma in v službi skrbim za več kot 200 če­beljih družin. Način dela pri teh družinah bom opisal v prihodnjih mesecih, že zdaj pa naj povem, da bom po­zornost namenil predvsem oskrbi čebel za izrabo paš, značilnih za subpanonsko vzhodno Slovenijo (pouda­rek bo na cvetlični, akacijevi, lipovi in kostanjevi paši ter v ustreznih letih še na hojevi paši). Poleg tega bom v prispevek vključil še krajše poglavje z naslovom Dru­gačen pogled, v katerem bom opisoval dogodke oz. doživetja, za katere mislim, da v drugi luči prikažejo ne­katere dokaj samoumevne stvari. Če je pri čebelah vse v redu, jih pustimo pri miru Navadno se januarja v čebelji družini začne nov ciklus zaleganja. V tem obdobju potrebujejo pred­vsem mir, vendar to ne pomeni, da jih ne opazuje­mo. To počnemo brez nepotrebnih posegov v panje. Ob prihodu k čebelam najprej na bradah pogledamo, ali je kje kaj nenavadnega. Pozorni bodimo na panje, na katerih žrelih opazimo veliko mrtvic. Hitro pogleda­mo, ali je družina še živa (če je družina odmrla, žrelo zapremo in ob primernem času čim prej pospravimo satje). Ob obisku čebel tudi preverimo, ali so na sto­jišču vsi panji (in tudi čebele v njih). Zadnja leta se namreč čedalje pogosteje pojavljajo kraje čebel, še posebej v letih, ko je prezimovanje čebel slabše. Če smo čebele (pre)malo krmili, lahko najde­mo družine že precej lačne. Kako vemo, da je dru­žina lačna? Preverimo stanje na tehtnici, pri nakla­dnih panjih lahko panje na zadnji strani potežkamo, pri AŽ-panjih pa z baterijsko svetilko posvetimo po satih, da vidimo, ali je na njih še kaj pokritih zalog. Lačnim družinam dodamo rezervne sate hrane. Če teh nimamo, jim moramo hrano dodati v drugačni obliki, bodisi da jim pokladamo med bodisi da jim dodamo sladkorno raztopino ali pogačo. To niso naj­boljši načini, vsekakor pa so boljši, kot da pustimo čebele umreti od lakote. DELO ČEBELARJA Ob morebitnem snegu in otoplitvah pred čebel­njakom posujemo seneni drobir ali odmečemo sneg. Vsak izletni dan brez pripravljene površine pred panji nam vzame 3–5 odstotkov čebel, ki namesto v panjih končajo v snegu. Če sneg leži dolgo časa, zmanjka hrane pticam, zato jo začnejo iskati tudi okoli čebel. Po navodilih iz prejšnjih let sam največkrat okoli čebel obesim stare, neuporabne zgoščenke (CD-je), saj te z odboji svetlobe odganjajo večino ptic, ptičje hišice pa postavljam drugod, ne pri čebelah. Januar je mesec, v katerem se čebelarji ukvarjamo s (samo)izobraževanjem, udeležimo se letne konferen­ce svojega čebelarskega društva, pakiramo čebelje pridelke in izdelke iz njih ter pripravljamo repromaterial za novo čebelarsko leto. Preberemo sate ter izločimo neprimerno satje in ga prekuhamo v vosek. Za sezono si pripravimo vsaj 40 odstotkov novih satnikov (tretjina menjave satja plus roji in narejenci). Ob sončnih dneh se lahko lotimo tudi obnove oziroma barvanja panjev in čebelnjakov. Na pametnih telefonih in računalnikih se prijavimo v e-Čebelarja. Za novo čebelarsko sezono pri­pravimo načrt dela po mesecih s potrebami po materi­alu, delovni sili itd. ter preračunamo, koliko časa bomo porabili za posamezno opravilo. Sam si ob takšnem na­črtovanju največkrat napišem tudi največje napake mi­nulega leta, da jih v novi čebelarski sezoni ne bi pona­vljal. Za napredek v čebelarstvu je po mojem mnenju zelo koristno, če čebelar krivdo za večino napak pripiše samemu sebi. Nihče namreč ne naredi vsega prav … Kdor tega še ni storil, lahko ob lepem vreme­nu še vedno zatira varoje z oksalno kislino. Ob tem moramo biti pozorni na morebitne napovedi nizkih temperatur, saj čebelje telo po zatiranju potrebuje nekaj časa za obnovo. Ker je za dobro čebelarsko sezono zelo pomemb­no, da čebelar opravila izvaja pravočasno, moramo poskrbeti, da v sezono vstopimo zdravi in spočiti. To nikakor ni samo po sebi umevno, temveč moramo za svoje dobro psihofizično stanje tudi skrbeti. Za spodbudo v letu 2015 po zelo slabi čebelarski sezoni 2014 pa še tale poučna anekdota. Leta 2004 sem med delom na Čebelarskem centru imel možnost poslušati g. Pavla Zdešarja pri snemanju napovedi me­denja. Gozdna paša se je začenjala in g. Zdešar je želel spodbuditi prevaževalce, da bi prepeljali čebele na hojevo pašo. Zelo skrbno je posnel napoved in jo nato poslušal na odzivniku. Meni se je zdela napoved povsem v redu, g. Zdešar pa ni bil zadovoljen, zato jo je posnel še enkrat. »Pavle, kaj pa je bilo narobe s prej­šnjim posnetkom?« sem ga vprašal. »Ni vseboval dovolj zanosa!« mi je povsem resno odgovoril Pavle Zdešar. Drugačen pogled Približno pred dvema letoma sem bil tik pred na­ročilom svojih lastnih nalepk za med. Ko sva s tiskar­jem pregledovala določene podrobnosti, je bil po na­ključju v prostoru tudi sodelavec Tone Pezdirc, sicer dolgoletni enolog v KZ Metlika ter vrhunski poznava­lec vinarstva. Po končanem pogovoru s tiskarjem je prišel do mene in me vprašal, kaj me moti pri nalep­kah. Pokazal sem mu zgornji del nalepke in prevoj na kozarcu za slovenski med. Nekaj časa je zamišljeno opazoval kozarec in me vprašal, ali vsi uporabljamo enake nalepke. Odgovoril sem mu, da vnaprej pripra­vljene deklaracije uporablja precej čebelarjev. Potem me je vprašal, kaj si obetam od svoje lastne nalepke. Pojasnil sem mu celotno zgodbo o prepoznavnosti, tehničnih in oblikovnih prednostih itd., pa tudi pravila o uporabi kozarca za slovenski med. Na vse to je sle­dilo njegovo pojasnilo, ki je name naredilo resnično velik vtis. »Poglej,« je dejal Tone, »če večina čebelar­jev uporablja tipsko nalepko in tipski kozarec, ste v položaju, ki ga vinogradniki ne bodo dosegli še sto let. Če bi vsi vinogradniki uporabljali skupno nalepko (vsak samo s svojimi podatki, op. a.) in enako stekle­nico, bi zelo hitro lahko podvojili količine prodanega vina.« Včasih ti mora resnično kdo drug pojasniti, s kako velikim kapitalom razpolagaš. ČEBELJE PAŠE Jure Justinek*, jure.justinek@czs.si Že ob branju naslova tega prispevka nam je jasno, da je bila lanska paša izjemno slaba, če ne kar najslabša v zadnjih letih. Čebelarsko sezono 2014 je prav tako zaznamovalo obilno in pogosto de­ževje, tako da poletja, vsaj takega, kot smo ga vajeni, niti ni bilo. Pomlad je nastopila pozno, saj je bilo zelo dolgo hladno in temu primerno so se razvijale tudi čebele. Buren spomladanski razvoj, kakršnega smo vajeni pri naši kranjski sivki, sploh ni bil tako izrazit. Prvo pašo na oljni ogrščici je večkrat prekinil dež, pa tudi v družinah še ni bilo dovolj pašnih čebel, da bi lahko nabrale omembe vredne presežke. Nekaj kilogra­mov medu oljne ogrščice so tako natočili le tisti če­belarji, ki so spomladi pospeševali razvoj čebel. Za oljno ogrščico se pri nas po navadi pojavi paša na akaciji, vendar je ta lani popolnoma zata­jila po vsej Sloveniji. Na Primorskem, kjer zacve­ti najprej, je bilo hladno in deževno, zato akacija ni medila. Na jugu države in v Pomurju je med cvete­njem akacije pihal zelo močan severni veter, ki se mu je pridružil še dež, pa tudi temperature so bile le približno 10 °C nad ničlo. To so najbolj neugo­dne razmere za medenje akacije, zato seveda kakih obilnih donosov niti ni moglo biti. Že takrat nam je bilo jasno, da bo pridelava medu v letu 2014 manjša, saj akacijev med obsega skoraj tretjino vsega pri nas pridelanega medu. Po akaciji se čebelarji odpravimo v gozd, kjer pri­čakujemo medenje smreke, javorja in tudi že hoje. Na smreki pravih obetov ni bilo zaznati nikjer, in to že tretje leto zapored, javor pa je imel lani malo cvetnih nastavkov. V sredini čebelarske sezone ni medilo nič, to pa je bilo odločilno obdobje, v katerem je bilo čebele nujno krmiti, da niso ostale brez hrane in da smo še lahko upali v pašo na lipi in kostanju. Kdor tedaj v panjih ni vzdrževal nujne zaloge hrane, je bil pozneje povsem brez medu, čebele pa se vse leto niso okrepile. Konec junija sta začela cveteti kostanj in lipa, ki čebelam v normalnih razmerah ponujata obilno pašo. Žal pa so bile lani razmere za dobro medenje teh dveh rastlin slabe. Nenehno je deževalo, tako da so čebele nabrale le nekaj zase, izrazitih presežkov pa ni bilo. Na območju Krima in ponekod v gozdovih * Vodja ONS osrednje Slovenije je kar precej hitro, že kmalu po paši na akaciji, zamedila hoja. Ušic je bilo toliko, da bi čebele lahko nabrale po nekaj kilogramov mane na dan, vendar so imele za nabiranje na voljo le nekaj dni, ker so bile padavine prepogoste in so me­denje prekinjale tako dolgo, dokler ni usahnilo. Na teh območjih je samo dobrim družinam uspelo na­brati nekaj presežkov in ti so bili za marsikaterega čebelarja tudi edino točenje v minulem letu. Veliko čebelarjev pa je moralo vse leto krmiti svoje čebele. Za to sta dva razloga: prvi je, da je bilo medenje slabše, drugi pa, da čebele niso mogle iz­letavati iz panjev, ker je bilo preveč deževnih dni, tako da je dež spral še tisto, kar je narava dala. Ko so se najpomembnejše paše končale, se je vreme nekoliko stabiliziralo, narava je bila zelena, dovolj je bilo tudi cvetnega prahu, tako da je lahko vsak, ki je pravočasno dovolj nakrmil čebele in učinkovito zatrl varoje, družine dokaj dobro pripravil na zimo. Nekaj kilogramov so čebele jeseni nabrale tudi na bršljanu, zlasti na Primorskem, čeprav to ni naj­bolj zaželeno, saj ta med v satju takoj kristalizira in je neprimeren za zimsko zalogo. Ker je bila jesen dol­gotrajna, potrebe po hrani pa še velike, so čebele večino tega medu pozneje tudi porabile. Lani jeseni se je pojavilo tudi izjemno veliko ropov. Ponekod je bilo tako hudo, da so panji ostali prazni. Prav tako je bila lani večja tudi napadenost z varojami. Samo upamo lahko, da bo zima ugodna za prezimitev čebel, tako da jih bo preživelo čim več, ter da bo leto 2015 medeno. Naj medi! Foto: MB ZDRAVJE ČEBEL Neonikotinoidi usodno vplivajo na prezimitev čebeljih družin Maja Smodiš Škerl*, maja.smodis.skerl@kis.si Od leta 2006 naprej čebelarje po svetu pesti množično odmiranje čebeljih družin, imenovano motnja propadanja družin (CCD, Colony Collaps Di­sorder). Za CCD je značilna nenadna izguba čebel delavk, tako da v panju ostane le matica z nekaj zalege in zalogami hrane v satju. Med poglavitne vzroke takšnega hudega propadanja družin, ki je lahko posledica hkratnega delovanja različnih dejav­nikov, strokovnjaki uvrščajo okužbe s povzročitelji bo­lezni, slabo prehrano, tehnologijo čebelarjenja in tudi pesticide, natančneje neonikotinoidne insek­ticide. Raziskovalci po svetu iščejo vzroke, ki so povzročili te žalostne zgodbe, vendar se do pravega odgovora ni do­kopal še nihče. Chen­sheng Lu s Harvardske šole za javno zdravje iz Bostona v ZDA je s so­delavci objavil ugotovi­tve najnovejše raziskave o vplivu neonikotinoi­dov, kot sta imidakloprid in klotianidin, na zmanj­šano sposobnost prezi­mitve družin, tako da je ta spomladi na robu pre-to tako spomladi kot poleti). Količina pesticida je bila zelo majhna v primerjavi z oralno LD50 (pri kateri ob ustnem zaužitju spojine v skupini odmre 50 odstotkov čebel), saj je bila ta 118,7 ng/čebelo za imidakloprid in 3,4 ng/čebelo za klotianidin. Družine so prejemale po 2 l krme na teden, v vsak obrok pa so dodali 258 µg aktivne spojine. V vseh poskusnih družinah so od junija do septembra 2012 na vsaka dva tedna spre­mljali razvoj zalege, moč družine in odmiranje čebel. V vseh družinah, ki so bile vključene v poskus, so živetja ali da celo odmre. V raziskavi so uporabili znane količine imidaklopri­da oz. klotianidina ter jih zamešali v krmo za čebele. Za krmo so uporabili komercialni koruzni sirup z vi­sokim deležem fruktoze (HFCS, high-fructose corn syrup), s katerim so 13 tednov krmili zdrave posku­sne čebelje družine. V poskus so vključili tri čebelnja­ke, v vsakem pa je bilo po šest panjev. Teh šest družin so razdelili na dve skupini in vsako od teh krmili bodisi s sladkorno raztopino bodisi s koruznim sirupom, v katerega so dodajali znano količino pesticida. Tretjo družino so uporabili za kontrolo, zato v krmo niso dodali pesticida. Uporabili so subletalno količino pe­sticida (torej manjšo količino pesticida od tiste, ki pov­zroči odmrtje), to je po 0,74 ng/čebelo/dan (pred­videvali so, da je v panju približno 50.000 čebel, in * Dr., dr. vet. med., Kmetijski inštitut Slovenije zatirali varoje ter proti okužbi z Nosema ceranae in Nosema apis uporabili antibiotik fumagilin (v ZDA je za ta namen dovoljeno uporabljati fumagilin-B). V poletnem in jesenskem obdobju izvajanja po­skusa niso pri nobenem opazovanem panju ugoto­vili akutnega odmiranja. Tako je bilo vse do začetka zime. Kakor hitro se je zunanja temperatura znižala, pa so pri vseh družinah opazili zmanjševanje obsega čebelje gruče. Januarja 2013 so se pokazale večje razlike med družinami, ki so jim v krmo dodajali ome­njena pesticida, in kontrolnimi družinami. V prvih se je število čebel na satih vztrajno zmanjševalo, naspro­tno pa se je v kontrolni skupini družin število čebel povečevalo vse do aprila, ko je bil poskus končan (Slika 1). Od 12 družin, ki so jim v krmo dodali pe­sticide, jih je le polovica dočakala pomlad. V odmr­lih družinah so se pokazali simptomi, podobni CCD ZDRAVJE ČEBEL (polne zaloge hrane, majhno število mrtvic na pod­nici panja itd.). V kontrolni skupini je preživelo pet od šestih družin, vendar so pri odmrli družini opa­zili znake okužbe z Nosema ceranae. V družinah s krmo z dodanimi pesticidi so na dnu panjev določili le manjše število mrtvic, preostale delavke pa so panje zapustile že med zimo. V preživelih družinah so opa­zili zelo majhno gručo čebel brez zalege in pri neka­terih tudi odsotnost matice. V prejšnji raziskavi isti avtor poroča o 100-odstotni izgubi poskusnih družin. Tem so v enakem obdobju po­skusa v krmo dodajali za sedmino manjšo količino imi­dakloprida (0,1 ng/čebelo/dan), vendar je bila zima 2012 hladnejša, prav nizkim temperaturam pa pripisuje­jo vpliv na pojav CCD v poskusu. Zanimivo je vprašanje, zakaj družine, ki so jim v krmo dodajali neonikotinoide, niso bile sposobne obnoviti gnezda proti koncu zime, ko so se temperature začele zviševati. Še pomembnejše vprašanje, ki se zastavlja ob tem, pa je, zakaj so čebele pozimi zapustile panje, saj je ta pojav precej nenavaden. Lahko bi ga pojasnili s tem, da kronična izpostavljenost zelo majhnim količinam neonikotinoidov vpliva na živčni sistem čebele, še posebej na spomin, kognitivno zazna­vanje in vedenje. V poskusu niso potrdili povezave med izpostavljenostjo pesticidom in obolenji s patogenimi or­ganizmi (varoja, nosema). V edini odmrli družini iz kon­trolne skupine niso opazili znakov CCD. Kronična izpostavljenost subletalnim količinam ne­onikotinoidov torej ni vplivala na imunski sistem posku­snih družin. Gre za pomembno ugotovitev vzroka pojava CCD, saj ta izključuje druge dejavnike, kot so bolezni, prehrana, tehnologija itd. Mehanizmi, na katere so v daljšem obdobju vplivali neonikotinoidni insekticidi v tako majhnih količinah, so brez dvoma izziv za nadalje­vanje raziskav o vzrokih odmiranja družin. Vir: Lu, Ch., Warchol, K. M., Callahan, R. A. (2014): Sub-lethal exposure to neonicotinoids impaired honey bees winte­ rization before proceeding to colony collapse disorder. Bulletin of Insectology, letnik 67, številka 1, str. 125–130. Anita Vraničar Novak*, anita.vranicarnovak@vf.uni-lj.si Za nami je zelo slabo čebelarsko leto, pred nami pa je novo, zato z optimizmom pričakujmo boljše vremen­ske razmere za naše čebele. Na začetek nove čebe­larske sezone se moramo seveda pripraviti tudi sami. V zimskih mesecih temeljito očistimo čebelnjak in razkužimo ves pribor, ki ga bomo uporabljali pri delu s čebelami. Iz čebelnjaka in okrog njega pospravimo vso navlako, ki se je nabrala med prejšnjo čebelar­sko sezono. Pred pročeljem prekopljemo prst in jo posujemo z apnom. Vso opremo in pribor natančno mehansko očistimo. Kovinske predmete obžgemo s plinskim gorilnikom. Notranjost praznih, že upora­bljenih panjev s kovinsko krtačo temeljito očistimo ostankov medu, propolisa in voska. Za razkuževa­nje teh panjev je najučinkovitejša in tudi najcenejša 3-odstotna raztopina lužnega kamna (NaOH, KOH – natrijev ali kalijev hidroksid). Lužni kamen navadno dobite v specializiranih trgovinah z barvami in laki. Upoštevajte priložena varnostna navodila (obve­zna uporaba zaščitnih očal in rokavic)!! Ustrezno veliko kovinsko posodo ali sod dvignemo od tal, tako da spodaj lahko podstavimo plinski gorilnik. Natoči­mo hladno vodo, vanjo stresemo lužni kamen (3 kg na 100 l vode) in počasi segrevamo do temperatu­ * Dr. vet. med., Nacionalni veterinarski inštitut, enota Novo mesto, Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani re 80 °C. Vanj potopimo panj in ga namakamo 10 minut. Če se panj ne potopi popolnoma, ga obrne­mo in namakamo še 10 minut. Nato ga vzamemo iz raztopine in pustimo da se dobro posuši. Na enak način lahko razkužimo tudi že uporabljene satnike. S tako pripravljeno raztopino lužnega kamna lahko poribate tudi tla čebelnjaka. Pozor! Raztopina lu­žnega kamna je korozivna in ni primerna za raz­kuževanje kovinskih in gumijastih predmetov!! Še uporabno satje hranimo v hladnem in zračnem prostoru (manj kot 10 °C). Razkužimo ga z 80-odsto­tno ocetno kislino. Sate (ne smejo se dotikati) zloži­mo v dobro zaprto omaro (to je lahko tudi stara zamr­zovalna omara ali skrinja, ki je ne uporabljamo več). Na vrh satov postavimo plitvo plastično posodo in vanjo nalijemo ocetno kislino (2 ml na 1 l prostorni­ne). Za 100-litrsko omaro potrebujemo 2 dl ocetne kisline. Njeno hlapnost povečamo s kosmi vate v kisli­ni. Razkuževanje traja sedem dni, na ta način pa uni­čimo spore noseme in plesni, ki povzroča poapne­lo zalego. Pred uporabo satje prezračimo, da izhlapi vonj po kislem. Čebelarji lahko ocetno kislino dobijo v Galenskem laboratoriju Dolenjskih lekarn. Ustrezno dezinfekcijsko sredstvo za sprotno raz­kuževanje rok in orodja v čebelnjaku je EcocidR S. Uporabljamo 1-odstotno raztopino (50 g/1 l vode). ZDRAVJE ČEBEL Milan Meglič, milan.meglic4m@gmail.com Za zimsko zatiranje varoj nekateri čebelarji že več let (po potrebi) uporabljamo raztopino oksalne kisline, ki jo pripravimo tako, da v 1 l sladkorne raz­topine (1:1) dodamo 35 g dihidrata oksalne kisline. S to raztopimo potem pokapamo čebele v ulicah med sati. Tako smo od leta 2006 naprej učili tudi druge čebelarje (Program usposabljanja čebelar­jev na področju zatiranja varoj, gradivo za čebelar­je – praktični del seminarja, ČZS). Takšno koncen­tracijo je še lani priporočala tudi Javna svetovalna služba pri ČZS. Ker je jeseni 2005 neki proizvajalec dal na slo­venski trg raztopino z višjo koncentracijo dihidrata oksalne kisline, sem v imenu komisije za zdravstve­no varstvo čebel pisal trem tujim čebelarskim znan­stvenim institucijam in jih prosil za nasvet glede koncentracije oksalne kisline za pokapanje čebel. Odgovor iz Avstrije: Dr. Rudolf Moosbeckho­fer, Leiter, Institut für Bienenkunde, je med drugim opozoril, da mora praviloma proizvajalec na podla­gi svojih rezultatov preizkusov dokazati učinkovitost priporočene koncentracije, pa tudi to, da jo čebele prenašajo … Na podlagi rezultatov Evropske delov­ne skupine za alternativno zatiranje varoj sam ne bi uporabil več kot 35 g dihidrata oksalne kisline v enem litru sladkorne raztopine (1:1). Odgovor iz Švice: Jean-Daniel Charriere, Zen­trum für Bienenforschung, je v svojem odgovoru omenil številne preizkuse, ki so pokazali, da je opti­malna raztopina za Švico 35 g dihidrata oksalne ki­sline v enem litru sladkorne raztopine (1:1). Brez odgovora iz Nemčije: V Nemčiji je za za­tiranje varoj – pokapanje – registrirana oksalna ki­slina, ki vsebuje 17,5 g dihidrata oksalne kisline, 300,15 g saharoze in 300,15 g čiste vode, torej enaka koncentracija, kot je opisana v odgovoru iz Avstrije in Švice. Besedilo nemškega standardnega dovoljenja vsebuje tudi opozorilo o možnih posle­dicah predoziranja. Če je koncentracija dihidrata oksalne kisline v raztopini večja od 5 %, se utegne zgoditi, da jeseni odmre še enkrat več čebel, da je njihovo prezimovanje slabše in da je slabši tudi spomladanski razvoj čebeljih družin. (Originali ko­respondence so shranjeni v arhivu ČZS.) Slovenski čebelarji so za zimsko zatiranje varoj v letu 2014 od Nacionalnega veterinarskega inštitu­ta prejeli ApiBioxal italijanskega proizvajalca. Sred­stvo je pakirano v vrečke po 35 g (v tč. 3 navodila piše, da 100 g zdravila vsebuje 88,60 g oksalne kisline v obliki dihidrata). V tč. A) piše: Odmerjanje in način dajanja pri kapljični metodi. Odprite vrečko ApiBioxala in raztopite ves prašek v določeni količi­ni sirupa (voda in saharoza v razmerju 1:1). Vsebi­no vrečke ApiBioxala raztopite v 500 ml sirupa … Zdravimo samo enkrat. Raztopino z brizgo nanesite na satje v odmerku 5 ml na poln sat čebel. V čem je problem? Slovenski čebelarji so do zdaj pripravljali raztopino za pokapanje čebel tako, da so litru sladkorne raztopine (en del slad­korja in en del vode) dodali 35 g dihidrata oksal­ne kisline. Tako je tudi priporočilo EVROPSKE DE­LOVNE SKUPINE ZA ALTERNATIVNO ZATIRANJE VAROJ po metodi pokapanja. S tako koncentraci­jo smo čebelarji v obdobju, ko v čebelji družini ni bilo zalege, pokapali čebele v ulicah, in sicer 5 ml, če je bila ulica popolnoma zasedena, in z ustrezno manjšo količino, če ulica ni bila popolnoma zase­dena. Zakaj se je Nacionalni veterinarski inštitut odločil dati čebelarjem sredstvo in navodilo za pokapanje čebel z večjo koncentracijo oksalne kisline? Ali lahko na podlagi preizkusov dokaže, da je to optimalna koncentracija, torej da je učinkovita in da jo čebele dobro prenašajo? Čebelarji smo upravičeni tudi do pojasnila, zakaj dozdajšnja koncentracija, ki jo nekateri slo­venski čebelarji uspešno uporabljamo že več let, nenadoma ni več dobra, pa tudi, kakšna je razlika med pokapanjem čebel v ulicah (kot smo delali do zdaj) in nanašanjem raztopine z brizgo na satje v odmerku 5 ml na poln sat čebel (kot piše v navodilu za uporabo ApiBioxala). ZGODOVINA ČEBELARSTVA Andrej Šalehar*, andrej.salehar@bf.uni-lj.si Uvod V drugi polovici 18. stoletja je bil Peter Pavel Glavar (1721–1784), duhovnik in lanšpreški gospod (lastnik graščine Lanšprež pri Mirni na Dolenjskem), brez dvoma vodilna osebnost na čebelarskem po­dročju na Kranjskem. Imel je veliko praktičnih iz­kušenj s čebelarjenjem in tudi bogato teoretično znanje. Poudarjal je pomembnost poučevanja in usposabljanja za čebelarstvo v čebelarskih šolah ter pravno ureditev čebelarskih vprašanj. Peter Pavel Glavar je leta 1768 v svojem »Odgovoru« (cit. Mi­helič, 1934) kot prvi strokovno predstavil čebelarje­nje na Kranjskem in predlagal ustanovitev čebelar­ske šole, ki naj bi pripomogla k premagovanju ovir pri izboljševanju čebelarstva. »Odgovor« je bil ne­posredno ali vsaj posredno tudi ena od spodbud za ustanovitev čebelarske šole na Dunaju in izdajo čebelarskega patenta Marije Terezije (Bienenzucht­verbreitung …, 1775). Prva čebelarska šola je svoja vrata odprla leta 1770 v Augartnu na Dunaju, prvi učitelj čebelarstva pa je bil Slovenec Anton Janša. Dunajska dvorna pisarna ga je po izdaji čebelarske­ga zakona z napotki za čebelarske mojstre (Bienen­zuchtverbreitung …, Instruktion …, 1775) skupaj s šestimi izvodi Vollständige Lehre von der Bienen­zucht (prevod: Popoln nauk o čebelarstvu – Janša, 1775) poslala tudi na Kranjsko, kjer ga je prejela tudi Kranjska kmetijska družba. Ta je nekatere člane, med njimi tudi Petra Pavla Glavarja, prosila, naj napi­šejo mnenje, ali bi bilo ta čebelarski patent koristno uveljaviti tudi na Kranjskem. Glavar (1781) je zaradi bolezni in drugih zadržkov odgovoril pozno, a obse­žno. Družbi je poslal »Poročilo kmetijski družbi v Lju­bljani z dne 17. decembra 1781 o potrebnih ukrepih za povzdigo čebelarstva na Kranjskem, o ustanovi­tvi čebelarske šole in organizaciji vaških čebelarskih zadrug«. Poročilo obsega 43 listov, na koncu pa so dodana še pravila za čebelarsko šolo, ki vključuje­jo: Osnutek ureditve državnega učitelja čebelarstva, Osnutek za vajence, Načrt za splošno koristno če­belarsko-vrtnarsko šolo pod gospostvom Lanšprež in Pouk za skrbnike (12 listov). Pravil za čebelarsko šolo po vsebini in v obliki, kot jih je napisal Glavar, po doslej znanih podatkih nismo zasledili. * zaslužni prof. dr., Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko Podatki o dokumentu in splošni zapisi Pravila Petra Pavla Glavarja za čebelarsko-vrtnar­sko šolo na Lanšprežu so sestavni del dokumenta, ki ga je predstavil Dolenc (1983/1987): »Glavar, Peter Pavel: (Predlog za dvig čebelarstva) Iz leta 1782, 55 listov, 35,0 x 23,0 cm; papir, debele sive platni­ce iz lepenke, nemščina, gotica, kurziva, lepa izpi­sana pisava. To je predlog P. P. Glavarja na Hochlö­bliche Kais. Königliche Ackerbauss und Künste Geselschaft za dvig čebelarstva.« Mihelič (1976) o dokumentu piše: »Poročilo kme­tijski družbi v Ljubljani z dne 17. decembra 1781 o potrebnih ukrepih za povzdigo čebelarstva na Kranjskem, o ustanovitvi čebelarske šole in orga­nizaciji vaških čebelarskih zadrug. To je Glavar­jev doslej znani zadnji čebelarski spis, obsega 43 listov. Za poročilom sledi še: Osnutek za delo čebe­larskih učiteljev, Osnutek o pouku učencev, Načrt splošne čebelarsko-vrtnarske šole na gospostvu Lanšprež in Načrt pouka za čebelarske čuvaje.« O Glavarjevih pravilih poroča tudi Oražem (1999), ki je pisal o rokopisu, v katerem je predlagana čebe­larska šola »na Lanšprežu, ker je tam za praktičen pouk že na voljo 130 panjev. Glavar bi bil učitelj, ki pa bi poučeval brezplačno in bi denar za plačilo, ki bi ga prejemal, uporabil za nakup panjev za podlo­žnike. Glavar še predlaga, kakšen naj bi bil predmet­nik čebelarsko-vrtnarske šole, ki naj bi dopolnilno poučevala učence tudi branja in pisanja. Pouk bi bil za učence brezplačen ... za vrtnarje bi sprejemali v službo le tiste, ki so vešči tudi čebelarstva. Šola bi se vsako leto začela v začetku marca in bi trajala do konca oktobra. Ob koncu dvoletnega šolanja naj bi vsak učenec dobil na stroške stanovske blagajne po en panj čebel za začetek čebelarjenja.« Pravila Petra Pavla Glavarja za čebelarsko­vrtnarsko šolo na Lanšprežu** A) Pravilo: Osnutek ureditve državnega učitelja čebelarstva Osnutek ureditve državnega učitelja čebelarstva obsega 17 odstavkov. Delo državnega učitelja čebe­larstva na čebelarsko-vrtnarski šoli na Lanšprežu je ** Pravila Petra Pavla Glavarja so objavljena v Digitalni knjižnici Slovenije (dLib.si) in v knjigi Šalehar (2013) – vir št. 15 ZGODOVINA ČEBELARSTVA bil pripravljen prevzeti Glavar sam, in to brezplačno za dobo šestih let. Podobno se je tudi v Odgovoru (1768) ponudil, da bo ob nedeljah brezplačno pou­čeval čebelarjenje. S sredstvi, to je s 300 goldinar­ji, kolikor je bila takrat letna plača državnih učiteljev čebelarstva, je nameraval ustanoviti sklad za nakup čebeljih panjev, da bi ustanovili čim več skupnih če­belnjakov. Glavarjev načrt je bil povsem realen, a žal prepozen, ker ga je prehitel dvorni dekret z dne 31. 10. 1781, po katerem so bili zaradi prevelikih stro­škov ukinjeni vsi učitelji čebelarstva in za katerega Glavar po vsej verjetnosti še ni vedel. Podobno kot na drugih takratnih čebelarskih šolah je tudi Glavar predvidel, da bo pouk brezplačen. Tako je določal čebelarski patent Marije Terezije iz leta 1775 (Bienenzuchtverbreitung …, 1775). Posebej je treba poudariti izjemno pomembno določilo, da bo pouk v deželnem (slovenskem) jeziku. Gre za izjemno do-ločilo za Kranjsko konec 18. stoletja in velik prispevek k uveljavitvi slovenskega jezika. Glavar je šolanje na­menil podložnikom, ki so obvladali le domači, sloven-ski jezik. V dvorni odredbi Instrukcija za čebelarske mojstre (Instruktion für …, 1775) je med drugim dolo­čeno, da morajo biti predavanja razumljiva. Marija Tere­zija je v omenjeni instrukciji tudi odredila, da je podlaga za pouk v javnih čebelarskih šolah Janšev čebelarski nauk. Glavar temu pritrjuje, a hkrati tudi določa, da je treba dodati še vse tiste stvari, ki jih Janša ne obravna­va. To je razvidno iz razlik med Janševo Razpravo o če­belnih rojih in Glavarjevim delom Pogovor o čebelnih rojih, ki jih je predstavil Mihelič (1976). Ugotovil je, da je v Glavarjevi knjigi od skupaj 691 odstavkov kar 296 (42,8 %) odstavkov originalnih Glavarjevih, le 233 od­stavkov (33,7 %) originalnih Janševih in 162 odstavkov (23,4 %) Janševih z Glavarjevim dopolnilom. Glavarje­va slovenska knjiga o čebelarstvu, ki jo je napisal leta 1776, ni bila natisnjena, ker naj bi bil rokopis izgubljen. Glavar poudarja potrebo po slovenskem čebelarskem čtivu ter dodaja, da jo bo treba napisati na novo, če že napisana ne bo najdena. Glavar je poznal določilo, da morajo učitelji če­belarstva opraviti šolanje in da morajo tudi izpit za učitelja čebelarstva opraviti na dunajski čebelarski šoli (5. člen – Instruktion …, 1775). Temu se je hotel nekako izogniti, saj je zapisal, da sicer nima nič proti preverjanju na Dunaju, vendar po njegovem mnenju to zaradi visokih potnih stroškov, starosti ter njego­vega splošno znanega znanja o čebelarjenju in spo­sobnosti za javno poučevanje ni potrebno. Glavar v svojih pravilih dosledno uveljavlja določila čebelar­skega patenta iz leta 1775, še posebej, da je čebe­larstvo oproščeno vseh dajatev, na primer cestnin pri prevozu panjev na pašo in z nje, mitnin in drugega. Zanimiva je tudi ideja o skupnih čebelnjakih, ki bi imeli prednost pred zasebnimi čebelnjaki. Glavar je to predlagal iz različnih razlogov, med njimi pa je tudi ta, da bi te skupne čebelnjake vodili in oskrbovali usposo­bljeni skrbniki, ki bi se izšolali na čebelarsko-vrtnarski šoli. Za zasebne čebelnjake, v katerih ima po čebe­larskem patentu lahko vsak podložnik poljubno število panjev, je menil, da bodo ti zaradi skupnih čebelnja­kov v obdobju dveh let postopno ukinjeni sami po sebi. B) Pravilo: Osnutek za vajence Osnutek za vajence obsega deset odstavkov. Za vajence Glavar predpisuje, da morajo biti stari od 15 do 20 let, da so ukaželjni, pošteni in sposob­ni fantje. Prednost daje tistim, ki znajo brati in pisati v deželnem (slovenskem) jeziku. Če tega ne znajo, jih bodo to učili graščinski gospodarski uslužben­ci, tako da bodo, ko bodo nastavljeni za skrbnike čebelnjakov, lahko vodili potrebno evidenco. Glavar priporoča, da naj bi bodoči vrtnarji oskrbovali tudi čebelnjake, saj naj bi bilo to tudi zakonsko predpisa­no. Šolanje traja od začetka marca do konca okto­bra. Vajenci, ki bodo usposobljeni, bodo odpušče­ni in vsaj najboljši bodo za nagrado dobili en panj. Tisti, ki ne bodo uspešni, pa bodo na šoli ostali toliko časa, da se bodo usposobili. Pozimi bi se ti usposabljali tudi v mizarstvu, tako da bi znali izdelo­vati panje in podloge zanje. (Nadaljevanje v prihodnji številki) ČEBELARSKI TURIZEM Strokovna ekskurzija v Avstrijo V organizaciji ČD Ljubljana-Center, ČD Tacen in ČD Barje smo se maja lani odpravili na obisk čebelar­stva Ulz v kraju Pöllau v bližini Gradca. Po nekaj urah vožnje smo prispeli pred lepo urejeno hišo in okolico, kjer nas je pričakala in prijazno pozdravila vsa druži­na z g. Ulzem na čelu. Gospodar nam je v kratkem predavanju predstavil svoje moderno urejeno čebe­larstvo. Odveč je zgubljati besede o g. Ulzu kot čebe­larju, saj ga slovenski čebelarji dobro poznajo. Pove­dal nam je, kako je kot tretja generacija v svoji družini začel čebelariti, pa tudi, da zdaj čebelari z 200 dru­žinami v nakladnih panjih. V svoji bogati čebelarski karieri se je med drugim izšolal za čebelarskega moj­stra, bil pa je tudi predsednik Čebelarske zveze Av­strije. Ko je bil star 28 let je prevzel vodenje čebelar­ske šole v Gradcu in jo uspešno vodil 30 let, vse do svoje upokojitve. Svoje čebele prevaža na več različnih paš v okoli­ ci. Za stojišča plača po 10 EUR na panj. Nekaj družin postavi v bližnje sadovnjake, za to pa mu sadjarji pla­čajo po 50 EUR na panj. Pri normalni paši pridela na panj pribl. 60 kg medu. Pred julijskim zatiranjem varoj z mravljinčno kislino družine izenači in jih pusti v dveh nakladah, za zimsko zatiranje teh zajedavcev pa uporablja oksalno kislino. Po njegovih besedah to zadošča, saj čebelarji v okolici nimajo zimskih izgub. Po predavanju smo si ogledali dve veliki hladilni­ci za med in satje v spodnjih prostorih hiše. Za toče- Dan čebelarskega turizma Na sedežu ČZS na Brdu pri Lukovici je bil v petek, 5. decembra 2014, Dan čebelarskega turizma. Nabito polna dvorana zainteresiranih je dokaz, da je odločitev ČZS o razvijanju čebelarskega turizma pravilna. Tega dne so bili predstavljeni novi ponudniki čebelarskega turizma (ga. Andreja Stankovič, g. Bojan Guček – Koz­janska domačija in Maja Kokove Horvat) ter podeljeni certifikati, označeni z eno, dvema ali tremi čebelicami, ponudnikom čebelarskega turizma. Slovenija je prva in edina država, ki uvaja certificiranje ponudnikov api­turizma. Ob tej priložnosti smo podelili 11 novih certi­fikatov odličnosti, tako da se zdaj z njimi lahko pohva­li že 31 ponudnikov apiturizma. Certifikat odličnosti je namenjen boljšemu trženju apiturizma, obiskovalcem pa do neke mere sporoča, kakšno ponudbo lahko pri­čakujejo. Ena, dve ali tri čebelice označujejo pestrost ponudbe čebelarskega turizma. Vsem prejemnikom iskreno čestitamo, preostale ponudnike pa vabimo, da se vključijo v sistem certificiranja. Apiturizem se iz leta v leto bolj razvija in v Sloveniji smo lahko ponosni, da smo pionirji te čudovite dejav- Foto: Trajče Nikoloski nje uporablja 20-satno samoobračalno točilo. Prek ustreznih cedil ga s posebno črpalko prečrpa v velike sode, v katerih ga skladišči. V točilnici je tudi mešal­nik za kremni med. V sosednjem prostoru sta avto­matska polnilnica in grelna komora. Delo je v celoti avtomatizirano, vsi prostori pa so tudi izjemno čisti. Na naše vprašanje, koliko je vredna celotna naložba, nam je zaupal, da pribl. 450.000 EUR. Njegovo če­belarstvo naj bi bilo sicer vzorčni primer razvoja sre­dnje velikega čebelarskega obrata. Na koncu smo si ogledali še družinsko prodajalno medu in medenih pridelkov, se poslovili in se odpravili na kosilo v bližnjo gostilno, v kateri so nam med drugim postregli tudi z medenim pivom. Po kosilu smo se g. Ulzu zahvalili za prijetno druženje in se odpravili proti domu. Trajče Nikoloski nosti. Zato tudi ni presenetljivo, da odbor za apituri­zem pri Apimondii vodi Tanja Arih Korošec, direkto­rica podjetja Aritours, ki je predstavila dogajanje že pred novembrsko ustanovno sejo odbora in tudi na njej. Ob tem je predstavila tako idejo kot način po­vezovanja ponudnikov čebelarskega turizma. Nekaj besed je bilo namenjenih tudi zakonodaji s podro­čja dopolnilnih dejavnosti. Predstavili smo tudi sple­tno stran, ki bo v prihodnje namenjena predstavitvam certificiranih ponudnikov apiturizma in na kateri bodo lahko ti sami objavljali tako novice kot tudi ponudbo z opisi, slikovnim gradivom ali morebitnimi filmčki. Ob koncu je bila tudi podelitev več priznanj. Zmagovalka natečaja »Do čebel najbolj prijazna občina 2014« je Občina Slovenska Bistrica. Raz­glašeni so bili tudi zmagovalci natečaja za Zlati me­denjak, ki je tokrat potekal v sodelovanju z revijo Jana. Komisija pod vodstvom prof. dr. Janeza Boga­taja je za Zlati medenjak 2014 nominirala: g. Vojka Berlaka, ki je s svojim medenjakom, poimenovanim Kmečki praznični medenjak, osvojil 1. mesto v ka- ČEBELARSKI TURIZEM tegoriji klasičnih oz. tradicionalnih medenjakov, ge. Dagmar Gojčičovo in Saro Vanicko Gojčič, ki sta z medenjakom, poimenovanim Ornamentirani me­denjak, osvojili 1. mesto v kategoriji medenjakov z dodatki začimb in zelišč ter drugih naravnih sesta­vin, ge. Tjašo Medarda in Andrejo Stankovič z Me­denjaki dr. FIG in g. Nikolaja Ernesta Padevskega, ki je z Miklavževim medenjakom osvojil 1. mesto v mešani kategoriji. Najvišje priznanje, plaketo »Zlati medenjak 2014« sta prejeli ga. Dagmar Gojčičova in Sara Vanicka Gojčič. Tokratna novost dneva čebelarskega turizma je bila razglasitev rezultatov natečaja za »Pravi sloven-ski čebelnjak« v treh kategorijah: 1. Pravi slovenski čebelnjak; 2. Slovenski čebelnjak, starost; 3. Slo­venski čebelnjak kot posebnost. Posvet se je v iz- Dagmar Gojčičová in Sara Vanicka Gojčič, dobitnici Zlatega medenjaka 2014 Priznanje naju je s hčerko presenetilo in razvese­lilo, čeprav mi je ob izpolnjevanju prijavnice za nate­čaj neki notranji glas pravil, da bodo najini medenjaki zmagali. Ne samo zaradi ornamentov na njih, ampak tudi zaradi njihovega zelo dobrega vonja in okusa. Za natečaj vem že vsa ta leta, vendar se doslej nikoli nisem prijavila. Vedno sem pomislila, da bo za to že napočil pravi čas. In to je bilo sedaj. Po rodu sem sicer Čehinja. Iz otroštva se spo­minjam, kako je mama predvsem pred božični­mi prazniki pekla pecivo z medom. Iz medenega testa je z modelčki izrezovala različne oblike. Na Češkem ima peka medenjakov dolgotrajno tradici­jo. Recept za medenjake imam od mame, vendar sem ga nadgradila; prava mora biti predvsem me­šanica začimb, saj ne sme prevladovati samo ena Foto: MB Foto: MB Z Notranjske na Koroško in nazaj Življenjska pot čebelarja, triinosemdesetletnega Cirila Vidriha, vodi z Notranjskega na Koroško in nazaj. Na tej poti so ga vedno zvesto spremljale čebele … Čebele izbrale čebelarja G. Vidrih je v otroštvu živel v Rakeku. Že zgodaj je ostal brez očeta, ki je še pred smrtjo zgradil lepo družinsko hišo. Njegova mama je bila navdušena nad malimi živalmi. Spontano si je zaželela čebele, čeprav jih v njeni družini niso imeli. Sina Cirila je nagovorila, da bi čebelaril. Leta 1948 je kupila dve čebelji druži­ni in se včlanila v društvo, njemu pa je priskrbela men­torja g. Keniča, po poklicu učitelja na osnovni šoli, ki PREDSTAVITEV ČEBELARJA ga je učil čebelarjenja. G. Kenič je družini podaril dva prazna panja in vanju so naselili čebele. Z bratom sta pri hiši naredila tudi manjši čebelnjak. Na Srednji teh­nični šoli v Ljubljani se je izšolal za metalurga. Po kon­čani šoli leta 1950 so ga z dekretom napotili na delo na Koroško, natančneje v Topilnico v Žerjavu, kjer je delal v proizvodnji svinca. Zaradi tega je mama čebe­larjenje kmalu opustila in čebele prepustila sosedu. Ciril je na Koroškem delal vso svojo delovno dobo, večino časa kot vodja proizvodnje, zadnja leta pa je sodeloval pri vodenju investicij. Tam se je ustalil, se po­ročil s Korošico in rodili sta se jima dva sinova in hči. Žal pa je žena zaradi nesreče umrla veliko prezgodaj. Čebele so se na Koroškem na prav poseben način vrnile v njegovo življenje. Začelo se je tako, da je leta 1968 na stavbo uprave Topilnice, prav pred njegovo pisarno, priletel roj in seveda ga je ogrebel. Njegov sodelavec in prijatelj čebelar Albert Hanz­man - Albi je na hitro priskrbel panj, mu v svojem če­belnjaku zanj naredil prostor in mu omogočil, da sta v njegovem čebelnjaku pod Uršljo goro čebelarila skupaj. G. Albi je zanj izdelal tri panje, v zameno pa ga je on učil za vozniški izpit. Ko je g. Albi videl, kako navdušen je Ciril nad čebelarjenjem, mu je odstopil svoj mali čebelnjak, sam pa je poleg prejšnjega po­stavil novega, večjega. Ker je bilo okolje zaradi veli­kih emisij iz Topilnice onesnaženo, so morali čebele preseliti pod Uršljo goro. Kmetje in čebelarji Zgornje Mežiške doline so se z Rudnikom Mežica dogovorili za delno povrnitev škode, ki so jo povzročili strupeni izpusti. Že pred leti so se razmere toliko izboljšale, da škode zaradi onesnaževanja ni bilo več. Čebele in čebelarji – najboljša družba G. Vidrih se je med čebelarje in tudi lovce vključil zato, ker je bila njegova služba zelo naporna in je po­treboval razvedrilo. Službene obveznosti mu niso do-puščale, da bi imel več kot deset čebeljih družin. Po koncu dela je pogosto šel še brez kosila k čebelam, da se je malo sprostil. »Ko greš k čebelam, moraš odpisati vse, ker moraš vso svojo pozornost name­niti čebelji družini. To te spremeni, odmisliš druge skrbi in osredotočen si na čebele,« je o svoji anti­stresni apiterapiji povedal g. Vidrih. Včasih je ostal do večera, včasih pa samo malo pobrskal in je zado­stovalo. V naravi, v gozdu, ob potoku in pri čebelah, občuti zadovoljstvo. Veliko mu pomeni tudi druženje z drugimi čebe­larji, saj je tovarištvo zanj izjemno pomembno. V če­belarski družbi so se vsi tikali in se dobro razumeli, ker so jih povezovale čebele. Srečevali so se ob če­belnjakih, pa tudi v društvenem čebelnjaku, ki je bil in je še zdaj središče srečanj. Čebelarstvo dobi kolesa Leta 1986 se je upokojil in se skupaj z družino preselil v rojstno hišo v Rakeku. Stari čebelnjak na Koroškem je prevzel čebelar Mirko Ratej, sam pa se je odločil, da se bo intenzivneje ukvarjal s čebelar­stvom, zato je povečal število čebeljih družin. Najve­čje število družin, za katere je skrbel, je bilo petde­set. Leto pozneje jih je začel tudi prevažati na pašo, sprva s tovornjakom, pozneje pa z zabojnikom za dvaintrideset panjev. Vozil jih je predvsem na kosta­njevo in akacijevo pašo, pa tudi na škržatovo pašo v dolino Osp. Bolj zaradi zanimivosti kot zaradi pridelka jih je prevažal še v Liko. Prav tako jih je vozil na Kras in v okoliške gozdove logaške planote in Javornikov. Na območju Rakeka imajo sicer možnost spo­mladanske travniške paše, paše na lipi, saj jih na tem območju veliko raste ob cestah kot parkovno drevo, ter paše na javorju, ki daje v ugodnih razme­rah dvojno pašo, nektarno in manovo. Ker gozdarji cenijo javor, ga je v gozdovih veliko, zato je to zelo perspektivna paša. Žal je lanski žled polomil zelo veliko lip in javorjev. Smrekova paša je občasna do­polnilna paša, vendar ne izstopa. Paše na akaciji in kostanju nimajo. Za to območje je značilen pozen razvoj čebel, to pa je sam najbolj opazil, ko jih je pre­važal na akacijo, saj so del paše izrabile za razvojno pašo. Zdaj ima na zabojniku v bližini svojega doma le osem čebeljih družin. Pred tem je imel v najemu zidan čebelnjak, vendar ga je zaradi starosti opustil. Foto: Arhiv Ciril Vidrih Stari čebelnjak pod Uršljo goro Na akacijevi paši Foto: Arhiv Ciril Vidrih PREDSTAVITEV ČEBELARJA Za okolico Rakeka je bila najznačilnejša gospodar­sko pomembna paša na hoji. ČD Rakek ima 50 sto­jišč, zato prevaževalci svoje čebele pogosto prevažajo v te kraje. Pozna več prevaževalcev in s tistimi, ki so tja večkrat pripeljali svoje čebele, so se dobro razume­ li. Ker na pasiščih ni površinske vode, jo je bilo treba pripraviti, problem pa so rešili tako, da so domačini zagotavljali vodo za čebele, prevaževalci pa so jim v zameno dobavljali vino. Težave pa povzročajo tisti pre­važevalci, ki sprva rezervirajo stojišče, nato pa svoje čebele peljejo drugam, na da bi sporočili, da jih ne bo. Posledica takšnega ravnanja je tako izpad dohodka ČD kot tudi neizrabljena paša. Glede občasno napetih odnosov med prevaževalci in lokalnimi čebelarji meni, da ni nikakršnih težav, če vsi ravnamo človeško in tako, kot kaže narava. Urejeni morajo biti tudi pašni red in stojišča. ČD Rakek ima že nekaj časa urejeno oboje. Obdarovanje s čebeljimi pridelki G. Vidrih ima smisel za trženje. Ko je še delal v Topilnici na Koroškem, je nekoč predlagal, da bi za­poslenim za novo leto podarili medena darila. Vod­stvo je privolilo v to in od takrat naprej je to postala tradicija, ki ji je lani komaj ostal zvest zaradi slabše paše. Za zaposlene je vsako leto v darilni embalaži – zabojčkih pripravil več vrst medu s cvetnim prahom v majhnih kozarčkih, dve vrsti medu in med z lešniki. Ker se je odločil podpreti skupno akcijo za boljšo kakovost medu po načelih HACCP, pa tudi zaradi višje cene, se je vključil v Kolektivno blagovno znamko in zdaj v shemo Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Za svoj med, predvsem hojev, je na ocenjevanjih medu na AGRI in v Semiču prejel tudi nekaj bronastih in srebrnih priznanj. Spominja se, kako težko je bilo včasih prodati med in kako se je to spremenilo, saj ga sedaj zaradi slabe paše ni, povpraševanje po njem pa je veliko. K večji prodaji so največ pripomogli promocijski projekti ČZS, kot najodmevnejši predvsem medeni zajtrk. Izlet v vzrejo matic V obdobju, ko je povečeval čebelarstvo, je želel spoznati čim več čebelarjev, jim pomagati pri delu in se tako od njih učiti. Kakih pet let je sodeloval z Markom Debevcem, da je spoznal čebelarjenje v večjem obsegu in se naučil vzreje matic. Njegov sosed čebe­lar ga je navduševal za vzrejo in tako so s kolegi v Ja­vornikih zgradili plemenilno postajo. Z vzrejo matic v štiridesetih plemenilnikih se je ukvarjal približno pet let. Vzreja je bila sicer zanimiva in uspešna, vendar ni bila registrirana. Zato so matice dobavljali samo bližnjim čebelarjem, večino pa so jih celo podarili, ker niso pri­čakovali velikega zaslužka, saj je šlo bolj za osebno za­dovoljstvo. Vzrejo so kmalu opustili, zelo pa jo je oteže­vala tudi navzočnost medveda v teh krajih. Veliko se je naučil tudi od čebelarskega mojstra Borisa Seražina, ki se je preselil v te kraje in postal član društva. Ker je bil g. Vidrih takrat predsednik dru­štva, je znal g. Seražina modro vključiti in motivirati, da je v društvu vodil usposabljanje čebelarjev, se dejavno vključil v spomladanske in jesenske debatne večere, ki so dobro obiskani, in čebelarjem sproti svetoval glede na letni čas in razvoj čebel. G. Seražin je strokovno veliko pomagal tamkajšnjim čebelarjem. Vidrih mu je pomagal pri izdelavi 11+3-satnih AŽ-panjev – omar, tako da ima poleg 10-satnih AŽ-panjev tudi sam dve njegovi omari oz. dva Borisova panja, kot jim pravi sam. Ker je z učenjem od drugih veliko pridobil in svoje znanje potrdil z nacionalno poklicno kvalifikacijo čebe­lar, je g. Vidrih svoje znanje vedno tudi sam rad razdajal drugim. Čebelarji ga pogosto sprašujejo o čebelarje­nju, nekaterim pa je postal tudi mentor in jih učil. Dober voditelj povezuje zmožnosti različnih ljudi za skupno dobro G. Vidrih je bil najprej član ČD Žerjav. Vsa leta je v društvu opravljal različne naloge, od tajnika do pred­sednika več komisij. Sodeloval pri graditvi čebelarske­ga doma v Jazbini, ki je bil odprt na dan čebelarskega praznika leta 1984 in ga čebelarji uporabljajo še dan­danes. Leto pozneje je prevzel tudi delo za pridobitev društvenega prapora. Po preselitvi na Notranjsko je postal častni član ČD Žerjav, poleg tega pa je prejel vsa tri odličja Antona Janše. Že takrat je razmišljal o povezovanju koroških društev v območno zvezo. Zdaj je g. Vidrih član ČD Rakek. Na Notranjskem se je takoj vključil v čebelarsko dejavnost. Leta 1989 je bil izvo­ljen za predsednika ČZD Cerknica, ena izmed njego­vih nalog pa je bila tudi organizacija čebelarskih stro­kovnih ekskurzij in usposabljanj. Za izjemno zahtevno izdajo biltena »Čebelarstvo na Notranjskem« je pripra­vil pregledno gradivo, ki ga je začel zbirati že g. Al­breht. Predsednik je bil dva mandata. Pri skupnih na­logah in dejavnostih mu je uspelo povezati pet društev s skupaj več kot 200 čebelarji: ČD Rakek, ČD Cer­knica, ČD Begunje pri Cerknici, ČD Loška dolina in ČD Bloke. Zdaj je predsednik nadzornega odbora te zveze. Ker so po­vezani, lahko zaradi zadostnega števila udeležencev organizi­rajo več izobraževanj in izletov (sami napol­nijo avtobus), pa tudi čebelarski piknik, ki ga vsako leto pripravi Vzreje matic se je učil od drugo društvo. Marka Debevca. Foto: Arhiv Ciril Vidrih PREDSTAVITEV ČEBELARJA Zaradi svojega prepričanja o nujnosti povezova­nja za doseganje skupnih ciljev in uveljavljanja inte­resov je sodeloval tudi v organih ČZS. Tako je bil do izteka prejšnjega mandata član nadzornega odbora naše krovne organizacije. Konec devetdesetih let in v obdobju graditve Čebelarskega centra je bil dva mandata član upravnega odbora ČZS. Med drugim je bil tudi predsednik komisije za odlikovanja. Ves čas njegovega delovanja v organih ČZS se je ta lepo razvijala. Razprave so bile tehtne, sklepi pre­mišljeni, odnosi med člani organov zveze pa dobri. Osebno je bil navdušen nad graditvijo Čebelarske­ga centra na Brdu pri Lukovici, saj so bile delovne razmere na Cankarjevi ulici v Ljubljani slabe. Prepri­čan je, da je bila zgraditev stavbe na Brdu pri Luko­vici zelo dobra odločitev, saj je nekaj posebnega in edinstvenega v svetovnem merilu. Od tedaj se je če­belarstvo dobro razvijalo. Pred tem je ČZS oz. njena predhodnica ČZDS bolj ali manj skrbela samo za iz­dajanje Slovenskega čebelarja. Na terenu je vodil nekatere akcije za zbiranje sredstev: pridobili so že­bljiček in organizacijo udarniškega dela. Cerkniški čebelarji so centru podarili klopi, ki so postavljene pred stavbo in ki jih vzdržujejo še dandanes. Po njegovem mnenju sicer čebelarji center prema­lo obiskujejo, ker jim primanjkuje navezanosti. Ko obi-ščejo čebelarski sejem v Celju, gredo na kosilo raje na Trojane, kot da bi šli v Center, to pa prav gotovo ni prav. Druženje čebelarjev je smisel čebelarskega turizma Ena izmed posebnosti g. Vidriha je njegovo vese­lje nad medsebojnim obiskovanjem čebelarjev na stro­kovnih ekskurzijah, ki so pravzaprav oblika čebelarske­ga turizma. Na obisk na Notranjsko je prihajalo veliko ČD iz Koroške, Prekmurja in Primorske. Ogledali so si Rakov Škocjan z maketo presihajočega Cerkniške­ga jezera, društveni čebelnjak, čebelarsko učno pot ob Cerkniškem jezeru in grad Snežnik. Takšen izlet je trajal ves dan, sam pa je vse organiziral in vodil tako, da so bili vedno zadovoljni vsi udeleženci. Tudi čebe-larji ČZD Cerknica radi obiščejo druge kraje. Vsako leto imajo vsaj tri strokovne ekskurzije. S polnim avto­busom so obiskali že vse od Goričkega do Bovškega. Zvrst čebelarskega turizma, ko čebelarji obiščejo če­belarje, je lepa, ker se čebelarji družijo ter vidijo druge kraje in zanimivosti, tako da se ljudje vrnejo domov zadovoljni. Čebelarski turizem je zdaj postal organi­zirana dejavnost, ki ni več volonterska. Večja sta po­nudba in interes. Navdušen je tudi nad čebelarskimi prazniki. Udeležil se je vseh dvanajstih, trinajsti pa bo na Notranjskem, torej pri njih. Po njegovem mnenju se morajo čebelarski prazniki nadaljevati ne samo zaradi skupnega nastopa in kulturnega dela, ampak zato, ker je zelo pomembno srečati znance in podobno mi­sleče. Sam je rad hodil tudi na kongrese Apimondie. Udeležil se je dveh – v Vancouvru in na Irskem. O pomembnosti izobraževanja za prihodnji razvoj čebelarstva Razvoj čebelarstva je po njegovem mnenju zelo pozitiven. Celotna organizacija, ČD, ČZD in ČZS kot krovna organizacija, je zastavljena dobro. Z nadaljeva­njem takega dela ter s pridobitvijo finančnih pomoči in subvencij se bo čebelarstvo utrjevalo. Predavanja, lite­ratura in tečaji prispevajo k vključevanju novih članov v društva, čeprav jih drugi zaradi starosti opuščajo. Če bo narava dopustila, se bo ČZS še krepila. V naravi opaža vse pogostejše ujme, to pa ga skrbi. Lahko je to zgolj eno izmed obdobij razvoja Zemlje, lahko pa gre tudi za širši in dolgoročnejši pojav. V pokrajini so obču­tne spremembe, npr. poplave. Zaradi lanskega žleda, vremenskih nevšečnosti, obilnih padavin in pomanjka­nja paše so se razmere za čebelarstvo zelo poslabša­le. G. Vidrih ne pomni tako slabe letine, gozd je uničen, za zdaj pa ni znano, kdaj se bodo razmere izboljšale. Mlajšim čebelarjem svetuje, naj berejo, se udeležu­jejo usposabljanj ter posvetujejo z okoliškimi čebelarji, za katere vedo, da jim lahko kaj ponudijo. Brez dvoma imajo za vse to veliko boljše možnosti, kot so bile pred leti. Dandanes lahko za nasvet po telefonu pokličeš sve­tovalno službo. Kljub temu je še vedno pomembno tudi mentorstvo v društvih. Nekdaj so se čebelarji učili drug od drugega s pogovori: »Kaj pa ti narediš v takšni in takšni situaciji?« Drug drugemu so medsebojno strokovno po­magali, zdaj pa je takšna oblika pomoči do neke mere in­stitucionalizirana v svetovalni službi terenskih svetovalcev. Ker je g. Vidrih zdaj že v zrelih letih, mu pri če­belarskih opravilih pomagajo preostali člani družine. Starejši sin ima kmetijsko izobrazbo in je pripravljen kaj pomagati in postoriti pri čebelah, zato upa, da bo morda po upokojitvi prevzel tudi njegovo čebe­larstvo. Za zdaj se je prilagodil tako, da zmanjšuje obseg čebelarjenja, vendar bo še vztrajal. MB Foto: Arhiv Ciril Vidrih OBLETNICE 110 let ČD Ptuj Člani ČD Ptuj smo v petek, 26. septembra 2014, s slavnostno akademijo zaznamovali 110. obletnico ustanovitve društva. Slovesnost je potekala v Na­rodnem domu na Ptuju, najstarejšem slovenskem mestu, in to v isti dvorani, v kateri je bil tudi ustanov­ni občni zbor ČD Ptuj. Čebelarsko himno je zapela ženska skupina Spominčice, ki je potem zapela še dve pesmi, nastopili so otroci iz vrtca in osnovne šole, odlomek o pomladi iz Vivaldijeve skladbe Štirje letni časi pa sta na čelih zaigrala brata. Navzoče je pozdravil predsednik ČD Ptuj g. Janez Vertič ter orisal delo društva in njegov razvoj. Spomnil se je tudi velikanov slovenskega čebelar­stva, med njimi tudi g. Ivana Jurančiča, ki se je v če­belarski šoli na Dunaju izšolal za potujočega čebelar­skega učitelja in pisca. G. Jurančič je bil pomemben narodni buditelj na Štajerskem, saj je spodbudil na­stanek številnih tamkajšnjih čebelarskih društev in pomagal organizirati njihovo delo, čebelarje pa je iz­obraževal na njihovih srečanjih in shodih. Čebelarje je pozdravil tudi ptujski župan dr. Štefan Čelan ter se jim s podelitvijo velike silhue­te občine Ptuj zahvalil za uspešno in prepoznavno delo. Sam sem jih pozdravil v imenu ČZS, jim če­stital ob jubileju, se jim zahvalil za opravljeno delo ter jim zaželel uspešno delo in plodno sodelovanje s sosednjimi društvi in krovno organizacijo, predse­dnik ČZD Maribor g. Vlado Pušnik pa je slavljence pozdravil v imenu sosednjih čebelarskih društev. Ob koncu slovesnosti je g. Silvo Božičko z diaprojekcijo v sliki in besedi prikazal zgodovino društva. S svojo navzočnostjo so ptujskim čebelarjem slavje polepša­li tudi predsednik ČZD Ptuj in predstavniki sosednjih čebelarskih društev. Odlično organizirano slove­snost ob častitljivi obletnici smo nadaljevali in sklenili ob prigrizku in prijetnem druženju. Franc Šmerc, podpredsednik ČZS Foto: Silvo Božičko Goriški čebelarji so praznovali Septembra lani so čebelarji na Goriškem pra­znovali 100 let organiziranega čebelarstva na tem območju. Osrednji govornik na slovesnosti, ki jo je pripravilo ČD Nova Gorica, je bil predsednik društva Izidor Šuligoj, ki je v svojem nagovoru predstavil delo goriških čebelarjev v minulih stotih letih. Ob tej pri­ložnosti je izšel tudi zbornik, v katerem je natančno opisana celotna zgodovina društva. Delo čebelarjev je v svojem nagovoru pohva­lil tudi novogoriški župan Matej Arčon. Poudaril je predvsem dobro delo čebelarjev ČD Nova Gorica, še posebej pa je opozoril na akcijo Tradicionalni slo­venski zajtrk in na zasluge čebelarjev pri krepitvi za­vesti o pomembnosti čebel in čebeljih pridelkov med mladimi. V imenu ČZS sem čebelarjem čestital tudi sam ter jim zaželel uspešno delo še naprej. Boštjan Noč, predsednik ČZS III. festival medu in dan medu v kulinariki V soboto, 20. septembra 2014, je v Čebelar-Braneta Kozinca z naslovom »SATJE – shramba spo­skem centru Gorenjske potekal III. festival medu in mina«. Po nagovoru avtorjev in župana občine Radovlji­dan medu v kulinariki. Prireditev so pripravili ČZS, ca ter razlagi nenavadnih del, ki so pritegnila zanimanje JSSČ, ČD Radovljica in Čebelarski razvojno-izobra-velikega števila ljudi, smo si skupaj z obiskovalci iz po­ževalni center Gorenjske. bratene občine Svilajnac ogledali proizvodne in domi­ Že kmalu po 9. uri so se pri čebelarskem centru selno na novo opremljene apiterapevtske prostore če-začeli zbirati obiskovalci, da bi se udeležili odprtja raz-belarskega centra in čebelnjaka. Vodeni ogled centra stave umetniško-čebelarske naveze Anje Bunderla in je potekal ves dan, saj je bilo zanimanje ljudi izjemno. DOGODKI IN OBVESTILA Ob stojnicah smo se preizkusili v izdelovanju lecto­vih src in dražgoških kruhkov. K dobremu razpoloženju čez dan sta prispevala še izdelava in okušanje mede­nih koktejlov s Sandijem Maroltom. Tako se je dobro razpoloženje ljudi ohranjalo vse do konca prireditve. V dvorani smo lahko poslušali vrsto predavanj. Uroš Štefelin je z dijaki Srednje gostinsko-turistične šole Radovljica pripravil jedi z medom in drugimi lo­kalnimi živili. Pa še »šmorn« z medom, pa medeno pivo iz panja, pa medeni sladoled! Edin Halačevič je prikazal izdelavo imenitnih koktejlov z dodatkom medu, Simona Šlegel blagodejne učinke masaž z medom, dr. Borut Gosar pomembne inovativne po­stopke za pripravo medu z dodatki, Miha Gašperin, dr. med., pa vse bolj cenjeno apiterapijo in uporabo čebeljih pridelkov v apiterapiji. V Gorjah smo odprli čebelarsko učno pot Foto: Martina Hribar Foto: ČRICG Predstavniki ČD Bled-Gorje in Občine Gorje smo 12. septembra 2014 slovesno odprli čebelar­sko učno in razgledno pot. Slovesnosti so se ude­ležili številni krajani, čebelarji in ugledni gostje iz občine, ČZ Gorenjske in sosednjih društev. Trak sta prerezala župan Občine Gorje g. Peter Torkar in če­belar g. Jože Kosmač, pot, s katero smo želeli pri­bližati in poudariti pomen čebelarstva v Gorjah, pa je blagoslovil župnik in čebelar g. Brane Zadnik. Za ta namen smo postavili dve informacijski tabli: na prvi sta predstavljeni pot in kratka zgodovina čebelarje­nja v Gorjah, na drugi pa je z besedo in sliko predsta­vljena kranjska sivka. Lepe spremne fotografije kra­njice je prispeval prof. Janez Gregori. Brez dvoma je pot pomembna pridobitev za pro­mocijo čebelarstva, hkrati pa je tudi dodatna turistič­na ponudba za lokalni in bližnji blejski turizem. Poleg tega tudi povezuje dva naravna spomenika v občini, znani Vintgar in Pokljuško sotesko. Pot vodi mimo petih naseljenih in štirih nenaseljenih čebelnjakov. Ker poteka po najlepših mirnih poteh v občini, smo jo imenovali tudi razgledna pot. Na njej se nam odpi­rajo lepi razgledi na Gorje, gorjanske vasi in okolico Bleda, proti vzhodu na Karavanke in proti Radovlji­ci do kamniških planin. Ob poti lahko spoznavamo tudi kulturne, naravne in obrtno-tehniške spomenike Gorij. Da se obiskovalec lažje znajde, smo izdali zgi­banko z zemljevidom in opisom poti ter v križiščih po­stavili količke z usmerjevalnimi tablicami. Jože Kosmač, ČD Bled-Gorje Šentjernejski čebelarji v Svrljigu Leta 2012 sta župana občin Svrljig iz Srbije in Šentjernej iz Slovenije podpisala dokument o pobra­tenju občin. Za ta namen se izmenjujejo tudi obiski različnih delegacij. Na uradno povabilo občine Svrljig, naj so­delujemo na kulturno-turistični prireditvi »Belmužjada 2014«, ki je od 1. do 3. avgusta lani potekala v Svr­ljigu, smo člani nekaterih društev na »Šentjernejskem dnevu« predstavljali našo občino. Poleg drugih (sala­marji, vinogradniki, društvo kmetic) smo bili v delegaciji tudi nekateri člani ČD Šentjernej. V dveh dneh smo se čebelarji na skupni stojnici predstavili z različnimi vrsta­mi medu in drugimi medenimi pridelki, različnimi pecivi z dodatkom medu ter seveda z domačimi medenimi li­kerji. Manjkala nista niti vzorca izvrstne medice, ki jo za prijatelje pripravlja eden izmed naših članov, ter peneče medice, resnici na ljubo, »uvožene« iz Semiča. Stojnica, tudi čebelarski del, je bila oba dneva zelo oblegana. Večina odraslih obiskovalcev je bila ob po­kušnjah različnih vrst medu najbolj navdušena nad goz- DOGODKI IN OBVESTILA dnim medom, otroci pa seveda nad akacijevim. Za nas je bilo zelo zanimivo, da je nemalo obiskovalcev prvič spoznalo okus kostanjevega medu. Med preostalo po­nudbo so bili moški najbolj navdušeni nad medenim likerjem – »medovačo«, kot ga imenujejo, ženske in otroci pa so posegali predvsem po pecivu z medom. Čebelarji smo gostiteljem izrazili željo po srečanju s predstavniki tamkajšnje čebelarske organizacije ali po obisku katerega od njihovih čebelarjev, vendar se to, žal, ni zgodilo. Smo pa na prireditvenem prostoru navezali stike z nekaterimi tamkajšnjimi čebelarji, med drugim tudi s članico čebelarske družine Radosavlje­vić, ki čebelari s približno 1400 čebeljimi družinami. Ob pogovorih s tamkajšnjimi čebelarji smo ugotovili, da tudi oni ne pomnijo tako neugodnih vremenskih razmer, kot so bile lanske, niti tako slabih donosov medu. Tudi stanje na področju zatiranja varoj in zagotavljanja sred­stev za zatiranje je skoraj enako kot pri nas. Upamo, da nam bo uspelo ohraniti stike, ki smo jih vzpostavili ob tej priložnosti, in jih po možnosti še nadgraditi. Aleksander Kragolnik, ČD Šentjernej Jožef Smrkolj prejel plaketo Državnega sveta RS Državni svet Republike Slovenije je na predlog ČZS ob Mednarodnem dnevu prostovoljcev 5. de­cembra 2015 podelil plaketo državnega sveta za delo na področju prostovoljstva g. Jožetu Smrko­lju, čebelarju, predsedniku ČD Zagorje ob Savi in predsedniku komisije UO ČZS za ekonomiko. Na slovesni podelitvi mu je plaketo izročil predsednik Državnega sveta RS Mitja Bervar. Tako je g. Smr­kolj postal eden izmed stotih zaslužnih posamezni­kov prostovoljcev v minulih dvajsetih letih. Ob tej priložnosti je g. Smrkolj povedal: »Drage če­belarke, čebelarji – moji prijatelji, danes je bil pose­ben dan. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil kolegu Francu Šmercu, pobudniku moje nominacije, ki jo je ČZS tudi uspešno izvedla. Podelitve priznanja se je udeležilo veliko čebelark, čebelarjev in ljubiteljev čebelarstva, to pa potrjuje vero v slovensko čebelar­stvo. Ob tem naj poudarim, da je plaketa zaslužne­ga prostovoljca plod dolgoletnega dela in ustvarjanja zagorskih čebelarjev, zato to pri­znanje delim z njimi. V Sloveniji pa je še veliko društev in veliko čebelarjev, ki nese­bično delajo za razvoj slovenskega čebelar­stva in medsebojne­ga razumevanja. Is­kreno povem, da mi ni žal za nobeno sekun­do, ki sem jo namenil čebelarstvu, in hkrati obljubljam, da ostajam z vami!« Foto: MB Foto: Franc Šmerc Foto: Marijan Hočevar - MEGAfoto ČZS odlikovana s srebrnim redom za zasluge Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob 140-letnici delovanja krovne čebelarske organi­zacije odlikoval ČZS s srebrnim redom za zasluge za njen izjemen prispevek pri ohranjanju in razvoju čebelarstva na Slovenskem. Odlikovanje je sprejel predsednik ČZS g. Boštjan Noč ter ob tej priložno­sti napovedal Dan slovenskega čebelarstva v Evrop­skem parlamentu, na katerega je povabil tudi pred­sednika Pahorja. Podaril mu je majhen kozarček slovenskega medu z zaščiteno geografsko označ­bo, skromnost darila pa je v šali opravičil z beseda­mi, »da kozarček ni majhen samo zato, ker prihaja iz DOGODKI IN OBVESTILA rok Gorenjca, ampak tudi zato, ker je bila letos, žal, robu tega dogodka je bila sicer v Veliki dvorani pred­pičla tudi letina medu«. Predsednik Pahor je poleg sedniške palače postavljena razstava izvrstnih panj­ČZS odlikoval tudi zaslužne zdravnike Ivana Krajn-skih končnic, ki so nastajale na delavnicah CUDV ca, Majdo Benedik Dolničar in Ludvika Vidmarja. Ob Radovljica. MB Marija Sivec nominirana za Slovenko leta! Foto: Arhiv Marija Sivec Nominacija za Slovenko leta mi pomeni prizna­nje za moja prizadevanja in moje delo v preteklosti, čast in ponos v sedanjosti in veliiiiiiko obveznost v prihodnosti. Če je bil predlog ČZS posledica mojih bolj ali manj naključnih dejanj, je zame nominacija revije Jana obveza, da nekaterim stvarem v priho­dnje namenim več pozornosti, na primer promociji čebelarstva. Vsekakor ne bom dovolila, da bi moja kandidatura izzvenela v prazno! Zanimivo, da so navdušeni tudi v domači občini Kobarid in že načr­tujejo, za kaj vse me lahko uporabijo. • Znani slovenski čebelarji o nominiranki za Slovenko leta Mariji Sivec Brane Borštnik – Velike Lašče: Malo je tako po­gumnih deklet in žensk, ki si upajo s čebelami služiti vsakdanji kruh, ki jih ni strah stotisočerih čebel okoli svojega delovnega prostora, saj po navadi že ena sama čebela okoli glave povzroči paniko. Poleg tega je svoje izkušnje, znanje in svoja spoznanja pripravlje­na deliti tako z mladimi čebelarji kot tudi z že prekalje­nimi čebelarskimi mojstri. Čebelarsko kapo dol! Franc Prezelj – Kamnik: Marija je vzor sloven-skim čebelarjem predvsem s svojim načinom čebe­larjenja v različnih tipih panjev in z vzrejo matic za pro­dajo tako v Sloveniji kot tudi v zamejstvu. Z možem Dušanom v svoje čebelarstvo uspešno prenašata v tujini pridobljeno znanje in ga z veseljem posredujeta tudi drugim, predvsem mladim čebelarjem. Pavel Zdešar – Polšnik: Odlično mnenje imam o Marički in njeni družini, ki jo poznam že dolgo. Skupaj z njenim marljivim možem smo tudi člani ČD Litija. Pri­speval sem tudi pri njunem učenju za čebelarskega mojstra (mojstrico) in ju uvrščam v sam vrh. Kot po­klicni, čebelarski in življenjski par sta odlično izrabila prednosti prostora, v katerem živita in skupaj žanje­ta uspehe. Takih čebelarskih parov je pri nas bilo in jih je še nekaj. Vendar je Marička zares posebna in zelo sposobna oseba, ki jo krasijo izjemna energija, delavnost, talenti in dobronamernost. Njeno splošno znanje o življenju, kulturi in umetnosti, gradbeništvu in opremljanju, kulturni dediščini, vzgoji mladih, varova­nju narave, tehničnih spretnostih, čebelarskem mar­ketingu in komunikaciji (in lahko bi še dolgo našteval) je čutiti ob vsakokratnem stiku, kažejo pa se tudi v vse­stransko zelo uspešnem čebelarstvu Sivec - Žunko. Prepričan sem, da odlično zastopa nas vse. Vese­lim se njenega uspeha ali v hudi konkurenci vsaj čim boljše uvrstitve. To je čudovita in hkrati posebne vrste promocija našega čebelarstva in delovanja ČZS. Navi­jam za Marijo Sivec, tako pa naj stori celotno članstvo! Andrej Sever – Metlika: Kadar Marija odpre panj s čebelami in začne delati, najprej poboža našo kranjsko sivko, nato pa poleti v nebo, po dolini Soče, poda roko čebelarjem izpod Kamniških planin, knapom v Zasavju, pocuka Kralja Matjaža pod Peco za brado, gozdarja na Pohorju za rokav, zasejati želi veselje kot zaseje pšenico kmet prekmurskih ravnin, nazdraviti z vincem Slovenskih goric, s cvičkom z do­lenjskih gričev in zaplesati kolo sredi belokranjskih steljnikov, objeti želi prelepo Slovenijo in se ji zahva­liti za vse, kar ji daje. Da, taka je naša Marija. DOGODKI IN OBVESTILA Predlog za odlikovanje Pavla Zdešarja Foto: MB Kot predsednik ČZS sem na seji UO ČZS, 11. decembra 2014, predlagal, naj sprejme naslednji sklep: »ČZS predsedniku Republike Slovenije g. Borutu Pahorju predlaga, da podeli državno odli­kovanje g. Pavlu Zdešarju za vse zasluge za razvoj slovenskega čebelarstva.« UO ČZS je sklep spre­jel soglasno! Boštjan Noč, predsednik ČZS Nova priznanja za delo in zasluge v čebelarstvu Na ČZS (info@czs.si) lahko naročite značke zve­stobe za 10, 20, 30, 40, 50 let članstva, priznanje za zasluge pri razvoju čebelarstva, listino častnega člana ter listino čebelarskega veterana. V prodajne cene niso vključeni stroški pošiljanja naročniku. Ob naročilu listine častnega člana, listine čebelarskega veterana in značk zvestobe ČZS morate priložiti tudi seznam pre­jemnikov teh priznanj. Anton Tomec, tajnik ČZS Cenik: Prodajna Artikel cena v EUR z DDV za kos Značka za 50 let članstva (zlata) 2,65 Značka za 40 let članstva (srebrna) 2,50 Značka za 30 let članstva (bronasta) 2,50 Značka za 20 let članstva (bakrena) 2,50 Značka za 10 let članstva (cinkana) 2,50 Priznanje za zasluge pri razvoju 0,19 čebelarstva Listina častnega člana 0,19 Listina čebelarskega veterana 0,19 OBVESTILA ČZS Slovensko čebelarstvo odslej v redni mesečni oddaji TV Uživajmo.si! Decembra 2014 smo na sedežu ČZS podpisali pogodbo med ČZS in ABCD1, d. o. o., producen­tom televizijskega programa UŽIVAJMO.SI. Ome­njena T V bo program začela predvajati v začetku leta 2015. Oddaja z naslovom SLOVENSKO ČE­BELARSTVO bo na sporedu vsak četrti petek v mesecu ob 20.30, sledilo pa ji bo 11 ponovitev v različnih terminih. Vsaka oddaja bo trajala 30 minut. Polovica oddaje bo namenjena informacijam Čebe­larske zveze Slovenije, druga polovica pa predstavi­tvi čebelarstva na terenu. Ker bo na leto predvajanih 12 oddaj, bo imel vsak »volilni« okoliš ČZS za svojo predstavitev na voljo po 15 minut. Od januarja naprej bomo tako čebelarji imeli svojo redno oddajo, ki jo bo mogoče spremljati po TV Uži­vajmo.si na vseh kabelskih sistemih v Sloveni­ji in prek spletne strani www.uživajmo.si. Prva oddaja bo na sporedu v petek, 23. januarja 2015, ob 20.30. Boštjan Noč, predsednik ČZS Izdaja e-računov proračunskim uporabnikom Od 1. januarja 2015 bomo morali tudi čebelarji proračunskim uporabnikom (npr. šolam, vrtcem, občinam – celoten seznam je objavljen na spletni strani Uprave za javna plačila (UJP), www.ujp.gov. si) izstavljati račune v elektronski obliki ali t. i. e­-račune. Manjše število računov (pet na mesec) bo mogoče vnašati ročno v spletni aplikaciji UJP: www. ujp.gov.si/novice.asp?id_n=355. Vnašanje prek tega portala bo brezplačno, potreben pa bo certifikat oz. digitalni podpis. Druga možnost je prek spletne banke, vendar je ta storitev plačljiva. Ceno oddaje e­-računa preverite pri svoji banki, po večini pa je za po­slani račun treba plačati približno 0,25 EUR. Kako pridobite digitalni podpis? V Sloveniji obstaja več pooblaščenih izdajateljev potrdil. Eden najpogostejših je Sigen-ca, ki je brezplačen in ga pridobite na pod­lagi zahtevka in osebnega dokumenta na območni upravni enoti. Podrobnosti si lahko preberete na sple­tni strani: www.sigen-ca.si/pridobitev_fizicni.php. Ob morebitnih težavah lahko za pomoč oz. nasvet prosite go. Tanjo Magdič, svetovalko za ekonomiko. Tanja Magdič, svetovalka JSSČ Nova spletna podstran ČZS Na spletni strani ČZS smo uvedli novo rubriko z nimive za čebele, in njihove kratke opise. V priho­naslovom »MEDOVITE RASTLINE«. Na njej boste dnosti bomo dodajali tudi fotografije posameznih ra­našli slovenska in botanična imena pomembnejših stlin in širili njihovo bazo. medovitih rastlin, ki uspevajo pri nas, koliko so te za-Jure Justinek, vodja ONS Prenova spletne strani ČZS ČZS pripravlja prenovo svoje spletne strani www. augustin@czs.si, tako da bodo na spletni strani ČZS czs.si. Vsa čebelarska društva in območne zveze, ki objavljene tudi povezave na spletne strani društev in imajo svoje spletne strani, prosimo, da njihove naslo-zvez. Podatke sporočite čim prej. ve posredujejo Vladu Auguštinu na e-naslov: vlado. Boštjan Noč, predsednik ČZS Novi pravilnik o čebelarskih krožkih UO ČZS je na svoji 14. redni seji, 11. decem­bra 2014, sprejel pravilnik o čebelarskih krožkih. Cilj tega dokumenta je, da na enem mestu zbere vse doslej sprejete sklepe glede čebelarskih krožkov in sistematično opiše stanje, kakršno se je na tem po­dročju razvilo v minulih letih. Tako je bila vanj prene­sena uspešna praksa krožkov. Poleg tega pravilnik vsebuje tudi spodbude za še kakovostnejše delo­vanje krožkov, saj opredeljuje pedagoške in čebe­larske pogoje za licenciranje mentorjev čebelarskih krožkov. Pravilnik je objavljen na spletni strani: www. czs.si/cz_pravilniki.php. MB OBVESTILA ČZS ApiSlovenija 38. dnevi čebelarstva v Celju, Celje, Celjski sejem, 14.–15. marec 2015 Največje, že 38. srečanje čebelarjev in vseh ljubiteljev čebel v regiji! Na njem boste lahko: • izmenjali izkušnje in znanja s čebelarskimi kolegi, • predstavili najnovejše izdelke, pripomočke in opremo za čebelarjenje ter • izrabili možnost ugodnih nakupov na mednarodni prodajni razstavi. RAZSTAVLJAVCI, izrabite ugodnosti ZGODNJE PRIJAVE ZA UDELEŽBO NA SEJMU! Vašo prijavo pričakujemo do 13. januarja 2015. V soboto, 14. marca 2015, bosta osrednji strokovni temi čim boljša izraba paš v Sloveniji in problematika panjskega hrošča, v nedeljo, 15. marca 2015, pa bo osrednja strokovna tema namenjena dobrim čebelarskim praksam. Informacije: Nina Ermenc Pangerl, tel.: 03/543 32 00 nina.ermenc@ce-sejem.si, www.czs.si, www.ce-sejem.si Tehnična pomoč čebelarjem Javni razpis za tehnično pomoč čebelarjem v letu v začetku aprila letos. 2015 bo predvidoma objavljen marca oz. najpozneje Javna svetovalna služba v čebelarstvu Svetovanje terenskih svetovalcev v hladnih dneh V tem obdobju so čebele stisnjene v gručo, čebe­lar pa mora zdaj poskrbeti predvsem za to, da je v oko­lici čebelnjaka oz. panjev mir. Poskrbeti je treba tudi za mir v notranjosti čebelnjaka, in sicer tako, da nastavi­mo pasti za glodavce. Za januar je značilno, da v tem mesecu zapade največ snega. Ob obilnejšem sneže­nju moramo spremljati žrela in jih očistiti, če jih prekrije sneg. Poleg tega se januarja pogosto pojavijo tudi to­plejši dnevi, ki čebele privabijo iz panja na čistilni izlet. Zaradi tega moramo pred panji natrositi žagovino ali kaj podobnega, da čebele ne otrpnejo na snegu. Sicer pa so vam v tem obdobju terenski svetovalci v pomoč pri: –izpolnjevanju čebelarske dokumentacije (Če­belarji se ne zavedamo dovolj, da je poleg dela s čebelami treba poskrbeti tudi za redno zapisova­nje in urejenost dokumentacije v čebelarstvu. Pri izpolnjevanju dokumentacije vam lahko pomaga terenski svetovalec.); –označitvi čebeljih pridelkov (13. decembra 2014 je začela veljati Uredba (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih porabnikom. Uredba uvaja nekatere novosti o označevanju čebeljih pridelkov, zato lahko skupaj s terenskim svetovalcem pregledate vaše označene pridelke in označbe po potrebi dopolnite.); –pripravi čebelarskega pribora (S terenskim svetovalcem se lahko posvetujete o tem, kako pripraviti čebelarski pribor, pa tudi o tem, kako urediti prostore, namenjene za čebelarjenje.). V začetku leta ČD sklicujejo občne zbore, na katerih obravnavajo društveni letni načrt dela. Tovrstno druženje čebelarjev na občnih zborih je idealno, da predsedniki ČD nanje povabijo tudi terenskega svetovalca, pristojnega za območje društva. Ta jim bo predstavil mrežo terenskih sveto­valcev, lahko pa jim pomaga tudi pri razreševanju mo­rebitnih težav na področju čebelarstva. Poleg tega je pomembno tudi to, da se z mrežo terenskih sve­tovalcev seznanijo čebelarji začetniki, ki jih dru­štva na občnih zborih sprejmejo v svoje članstvo. Terenski svetovalci lahko v ČD izvedejo tudi de­lavnice, ki so namenjene vsem čebelarjem. Cilj delavnic je, da čebelarji rešujejo odprta vpraša­nja v okviru ČD, terenski svetovalec pa jim pri tem pomaga. Kontaktni podatki svetovalcev so objavljeni na spletni strani ČZS, lahko pa pokličete tudi na tel. št.: 041/352 997 in skupaj bomo poiskali terenske­ga svetovalca, pristojnega za vaše območje. Dr. Peter Kozmus, vodja PRO OBVESTILA ČZS Ohranimo sloves slovenskih čebeljih pridelkov Čebelji pridelki so povsem naravna živila, proi­zvod čebel in čebelarja. Čebele izdelajo čebelje pri­delke najboljše kakovosti, čebelar pa mora poskr­beti, da to kakovost ponudi tudi svojim kupcem. Januarja in februarja 2015 bomo pripravili 11 regij­skih posvetov z naslovom Ohranimo sloves sloven­skih čebeljih pridelkov, na katerih bomo razpravljali o dobri čebelarski praksi pri zagotavljanju najbolj­še kakovosti ter varnosti medu in drugih čebeljih pridelkov. Na njih bodo sodelovali g. Boštjan Noč, g. Tomaž Samec, ga. Nataša Lilek in mag. Andreja Kandolf Borovšak. Ker je tema izjemno aktualna, vas vabimo, da se posvetov udeležite v čim večjem števi­lu! Razpored regijskih posvetov: Datum Ura Lokacija Koordinator 15. jan. 17.00 Čebelarski center Slovenije, Brdo pri Lukovici 8, Lukovica ga. Kandolf Borovšak 040/436 514 19. jan. 16.00 Restavracija Gastro, Rajšpova ulica 12, Ptuj g. Repič 031/484 527 22. jan. 18.00 Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma, Sevno 13, Novo mesto ga. Jurše Rogelj 041/990 332 26. jan. 16.00 Sejna soba Kmetijsko gozdarske zadruge, Meža 27, Dravograd g. Žvikar t 031/375 107 29. jan. 18.00 Pri Atelšku, Povir 52, Sežana g. Atelšek 041/649 142 2. feb. 16.00 Občinska dvorana Občine Nova Gorica g. Štucin 041/450 240 5. feb. 18.00 ČRIC Gorenjske, Rožna dolina 50a, Lesce g. Stušek 041/762 651 Računovodsko svetovanje čebelarskim društvom Vodstva čebelarskih društev obveščamo, da se go. Marijo Oven. Dosegljiva je po tel. št.: 041/589 glede morebitnih vprašanj o vodenju računovodstva 104 ali e-pošti: marija.oven@czs.si. v društvih lahko posvetujejo z računovodkinjo ČZS Marija Oven, računovodstvo ČZS Izobraževanja o zdravstvenem varstvu čebel V letu 2015 bo Veterinarska fakulteta – Nacio-s pristojnimi veterinarji VF NVI najpozneje do 10. v nalni veterinarski inštitut v čebelarskih društvih izvajal mesecu za prihodnji mesec. Datumi izobraževanj o izobraževanja o zdravstvenem varstvu čebel. Društva zdravstvenem varstvu čebel za januar so objavljeni obveščamo, da naj datume tovrstnega izobraževa-v urniku. nja zaradi pravočasne objave uskladijo neposredno Nacionalni veterinarski inštitut Urnik usposabljanj v januarju Vsa usposabljanja so namenjena vsem sloven-Za izvedbo predavanja Smernice dobrih higienskih skim čebelarjem. Člani ČZS morajo na usposa-navad v čebelarstvu mora biti prijavljenih najmanj 15 bljanja obvezno prinesti izkaznico ČZS! Iz objek-udeležencev. Potrdila bodo lahko takoj prejeli tisti tivnih razlogov bo urnik lahko naknadno spremenjen čebelarji, ki se bodo prijavili do dva dni pred preda­in dopolnjen. Vse spremembe bodo objavljene na vanjem in uspešno opravili preverjanje znanja! Po naši spletni strani www.czs.si. Smernice dobrih hi-posameznih predavanjih bo sledila še brezplačna gienskih navad v čebelarstvu izvajamo v osnovni pol ure trajajoča predstavitev novih možnosti trženja obliki s celotno snovjo, potrebno za izdajo potrdila za čebelarje z naslovom Med in ameriški slamnik – udeležencem, ter v krajši obliki za obnovitev znanja. nove možnosti trženja za čebelarje. Datum Čas Tema Apitehnični ukrepi Izvajalec Vlado Auguštin Kraj Hotel Bela krajina, Metlika Kontakt g. Gačnik 031/592 894 12. jan. 17.00 14. jan. 17.00 Apitehnični ukrepi Vlado Auguštin Osnovna šola Šentjernej,Pr vomajska cesta 9, Šentjernej g. Kragolnik 041/418 160 21. jan. 17.00 Apitehnični ukrepi Vlado Auguštin Čebelarski dom Polhov Gradec, Polhov Gradec 52 g. Prebil 031/604 309 28. jan. 17.00 Apitehnični ukrepi Vlado Auguštin Felicijanova dvorana, Sevniški grad, Sevnica g. Zagorc 031/874 462 OBVESTILA ČZS Datum Čas Tema Izvajalec Svetovanja JSSČ Kraj Kontakt 14. jan. 16.00 Priprava čebeljih pridelkov za prodajo in čebelarska zakonodaja s področja prodaje in trženja; Pridobivanje sredstev in možnosti za prijave na razpise Tanja Magdič Čebelarski dom, Levstikova 8b, Ilirska Bistrica g. Šabec 070/758 752 19. jan. 17.00 Priprava čebeljih pridelkov za prodajo in čebelarska zakonodaja s področja prodaje in trženja; Pridobivanje sredstev in možnosti za prijave na razpise Tanja Magdič ČRIC Gorenjske, Rožna dolina 50a, Lesce g. Finžgar 041 633 185 21. jan. 16.00 Priprava čebeljih pridelkov za prodajo in čebelarska zakonodaja s področja prodaje in trženja; Pridobivanje sredstev in možnosti za prijave na razpise Tanja Magdič Sejna dvorana občine Tolmin, Tolmin g. Podgornik 040/800 402 4. feb. 17.30 Svetovanje iz področja nove zakonodaje o označevanju živil Nataša Lilek Kulturni dom Skaručna g. Gosar 041/767 595 Izobraževanja VF NVI s področja zdravstvenega varstva čebel Datum Čas Tema Mali panjski hrošč; Zatiranje hude gnilobe čebelje zalege na območju NVI Celje; Kako bomo zaščitili zdravje čebel v letu 2015? Izvajalec Alenka Jurić, dr. vet. med. Kraj Gasilski dom, Slovenske Konjice Kontakt ga. Jurić 041/900 005 8. jan. 16.00 10. jan. 12.30 Mali panjski hrošč Anita Vraničar Novak, dr. vet. med. Galaksija, Trebnje ga. Vraničar Novak 041/649 495 14. jan. 16.00 Mali panjski hrošč – grožnja slovenskemu čebelarstvu mag. Ivo Planinc, dr. vet. med. Tolmin g. Planinc 041/740 805 14. jan. 17.00 Mali panjski hrošč Martina Škof, dr. vet. med. prostori ČD Barje ga. Škof 041/650 158 21. jan. 17.00 Mali panjski hrošč Martina Škof, dr. vet. med. prostori ČD Polhov Gradec ga. Škof 041/650 158 21. jan. 17.00 Pojavi nosemavosti v Pomurju, Podravju in Primorskem; Varoja – kako smo zatirali varoje v letu 2014 in kako bomo ukrepali v letu 2015? mag. Lidija Matavž, dr. vet. med., in mag. Vida Lešnik, dr. vet. med. Čebelji gradič ga. Matavž 031/622 730 21. jan. 17.00 Mali panjski hrošč Suzana Skerbiš, dr. vet. med. Lovski dom, Stari trg pri Ložu ga. Skerbiš 041/645 763 22. jan. 17.00 Pojavi nosemavosti v Pomurju, Podravju in Primorskem; Mali panjski hrošč mag. Lidija Matavž, dr. vet. med., in mag. Vida Lešnik, dr. vet. med. Mladinski prostori - klet pod Občino Selnica ob Dravi, Slovenski trg 4, Selnica ob Dravi ga. Lešnik 041/645 792 22. jan. 18.00 Mali panjski hrošč – grožnja slovenskemu čebelarstvu mag. Mira Jenko Rogelj, dr. vet. med. ČRIC Gorenjske, Rožna dolina 50a, Lesce ga. Jenko Rogelj 041/645 769 25. jan. 9.00 Mali panjski hrošč – grožnja slovenskemu čebelarstvu mag. Ivo Planinc, dr. vet. med. Postojna g. Planinc 041/740 805 27. jan. 17.00 Mali panjski hrošč; Zatiranje hude gnilobe čebelje zalege na območju NVI Celje; Kako bomo zaščitili zdravje čebel v letu 2015? Alenka Jurić, dr. vet. med. Thermana park, Laško ga. Jurić 041/900 005 28. jan. 17.00 Mali panjski hrošč – ugotavljanje in preventivni ukrepi; Epidemiologija pri pojavu čebeljih bolezni mag. Lidija Matavž, dr. vet. med., in mag. Vida Lešnik, dr. vet. med. Križevci pri Ljutomeru ga. Matavž 031/622 730 28. jan. 17.00 Mali panjski hrošč Suzana Skerbiš, dr. vet. med. Levstikova 8b, Ilirska Bistrica ga. Skerbiš 041/645 763 28. jan. 17.00 Mali panjski hrošč Anita Vraničar Novak, dr. vet. med. Center biotehnike in turizma, Sevno 13, Novo mesto ga. Vraničar Novak 041/649 495 30. jan. 18.00 Mali panjski hrošč – grožnja slovenskemu čebelarstvu mag. Mira Jenko Rogelj, dr. vet. med. Dom čebelarjev Brode, Škofja Loka ga. Jenko Rogelj 041/645 769 3. feb. 16.00 Mali panjski hrošč; Zatiranje hude gnilobe čebelje zalege na območju NVI Celje; Kako bomo zaščitili zdravje čebel v letu 2015? Alenka Jurić, dr. vet. med. Čebelarski dom, Izlake ga. Jurić 041/900 005 OBVESTILA ČZS Podatki o gibanju tehtnic od 21. 11. do 20. 12. 2014 Opazovalna postaja Gibanjetehtnice ± kg Opis do­gajanja Goriško, Šempeter -1,8 Poraba hrane Ribniško Pohorje -0,9 Poraba hrane Lendava -0,9 Poraba hrane Bled -1,9 Poraba hrane Koper, Dekani -2,2 Poraba hrane Logaška planota, Menišija -0,9 Poraba hrane Bela krajina, Poljanska gora -0,9 Poraba hrane Bistriško Pohorje -2,4 Poraba hrane Vransko, Prebold -1,1 Poraba hrane Braslovče -1,9 Poraba hrane Metlika -1,3 Poraba hrane Slovenska Bistrica, Oplotnica -1,6 Poraba hrane Travna gora -1,7 Poraba hrane Zreško Pohorje -1,6 Poraba hrane Goričko, Dankovci -0,9 Poraba hrane Laško, Malič -1,2 Poraba hrane Loška dolina, Kozarišče -1,0 Poraba hrane Kočevski rog -1,5 Poraba hrane Kostrivnica, Lahomno -2,1 Poraba hrane Kozjak, Kapla -1,1 Poraba hrane Krim, Iška vas -1,4 Poraba hrane Ptuj, Haloze -1,6 Poraba hrane Kobansko na Kozjaku -2,2 Poraba hrane Krško, Sevniško -1,1 Poraba hrane Kanalsko, Tolminsko -1,1 Poraba hrane Prekmurje, Mali Bakovci -1,5 Poraba hrane Vrhnika, Borovnica -1,6 Poraba hrane Žužemberk -1,6 Poraba hrane inž. JOŽE KUNSTELJ, s. p., ZAVRTI 41 - 1234 MENGEŠ, telefon: 01 723 70 27, GSM: 031 893 276, e-pošta: jmkunstelj@amis.net Izdelujemo: 3-, 4- in 5-satna točila, plastična in INOX. Ponujamo motorje za točila, plastične ventile in posode za med s prostornino 50, 70, 100 litrov. UGODNO! MIHA KUNSTELJ, s. p. ZAVRTI 41 - 1234 MENGEŠ, telefon: 01 723 80 27, GSM: 031 352 797, e-pošta: jm-kunstelj@amis.net Izdelujemo: KLOBUKE, KAPE (mreža je odporna proti vročini), ROKAVICE, JOPIČE, KOMBINEZONE ipd. MALI OGLASI MALI OGLASI Predstavljamo vam novost na slovenskem tržišču: spiralni potopni talilniki za med Odlikuje jih: •  velika kontaktna površina med medom in grelnim telesom, ki je izdelano iz nerjavečega jekla, •  zaradi spiralne oblike je grelna površina enakomerno razporejena  po celtni širini posode, Kupiti jih je mogoče v treh različnih dimenzijah: • stalna temperatura gretja, tako da ta ni nikoli višja od  40 °C, Premer Moč Cena* • preprosta uporaba – grelnik samo priključimo v standardno 220 V 170 mm 50 W 70,00 € vtičnico in namestimo v posodo, 215 mm 50 W 75,00 € • preprosto vzdrževanje – po uporabi grelnik operemo v topli vodi 300 mm 75 W 85,00 € in posušimo. *V ceno je vključen 22 % DDV Naročila sprejema in prodaja: Air maat, d. o. .o., Povir 52a, Sežana e­pošta: jani@atelsek.si,  GSM: 041/649 142 MALI OGLASI Cvetni prah, posušen in pre-bran, tel.: 041/804 413. Cvetni prah in vosek, tel.: 041/908 559. Cvetni prah, pakiran po 5 kg, zamrznjen, tel.: 041/990 360. Matični mleček lastne pri­delave, pakiran po 40, 150 in 700 g, mogoče pošiljanje po hitri pošti, tel.: 02/764 23 21, 031/484 527. Ekološki vosek s certifikatom (Postojna), tel.: 041/577 256. Akacijev med, tel.: 040/160 015 (po 15. uri). Med oljne ogrščice, tel.: 040/217 542. Cvetlični med, cena po do­govoru, tel.: 041/252 695. Cvetlični med v sodih ali v kozarcih, cena po dogovoru, tel.: 070/753 096. Gozdni in hojev med, tel.: 041/403 960. Gozdni in hojev med in vosek (Novo mesto), tel.: 07/302 62 69. Hojev med, tel.: 031/882 295. Hojev med, tel.: 031/244 601. AŽ-panje, po meri in manjše čebelnjake, tel.: 031/440 940. 9-, 10-, 11-, 12-satne AŽ­-panje, rogljičene in s satniki ter zbite, lepljene in vrtane AŽ-satni­ke, tel.: 041/833 843. 10- in 7-satne AŽ-panje ter 1/1 in 2/3 LR-panje, tel.: 041/839 496. 9-, 10-, 11-, 11+3-, 12­satne in trietažne AŽ-panje, 5- in 7-satne prašilčke, LR- in DB-pa­nje, satnike ter 31 cm široke valje za satnice, tel.: 031/699 864. LR-panj, 1/1 standard, kom­pleten, in prevozni zabojnik za 10 AŽ-panjev, tel.: 031/674 883. Zabojnik za prevoz čebel z 10- in 12-satnimi AŽ-panji (lahko tudi brez njih) ter kakovostne lipove AŽ-satnike, tel.: 031/753 345. Planina pri Cerknem 49 Izdelujemo kakovostne AŽ-panje iz su{enega smrekovega lesa 5282 CERKNO na izjemno trden spoj; povr{insko so za{~iteni, pitalnik imaGSM: 031/304 118prostornino 2 l. Na voljo so 10S, 12S, 7S panji, pa tudi AŽ-satniki: e­po{ta: stane.selakagmail.com lepljeni, cinkani in vrtani iz kakovostnega lipovega lesa. Traktorsko prikolico za prevoz 32 10-satnih AŽ-panjev, tel.: 051/313 776. Mercedes 1840, l. 1999, prvič registriran 2003, prvi lastnik, primeren za prevoz čebel, tehnič­no brezhiben, tel.: 041/557 907. Lipove deske, debeline 22, 32 in 42 mm, zračno suhe, mogoča dostava večjih količin, tel.: 040/211 346. AŽ-satnike, rogljičene (oko­lica Krškega), tel.: 041/236 256 (med tednom po 15. uri). AŽ-, DB-in LR-satnike, nezbi­te ali zbite in lepljene, lahko zaži­čene (Litija), tel.: 031/533 939. Slovenski čebelar in sadjere­jec od leta 1883–1889 ter Sloven-ski čebelar od leta 1898–1946 (Šmarjeta), tel.: 041/611 377. Tovornjak ali zabojnik s če­belami ali brez njih ter čebelarsko opremo, točilo, ometalnik, čebe­lji vosek in čebele, tel.: 031/753 345. V SPOMIN PETER VRHUNC 1942–2014 Peter Vrhunc je bil med čebe­larji zelo prilju­bljen in spošto­van. Bil je vzoren čebelar in tudi vzoren mož in oče. Ker je dobro poznal življe­nje čebel, je uspešno gospodaril z njimi. Svoje znanje je rad razda­jal drugim čebelarjem, ki so ga obi­skovali. Za svoje delo na področju čebelarstva je prejel odličji Antona Janše III. in II. stopnje. Po poklicu je bil mizar. Čebe­lje panje je izdeloval sam in tudi čebelnjak je delo njegovih rok. Svoje čebelarsko znanje je pre­nesel na svoje sinove, ki bodo gotovo hodili po njegovi poti. Na zadnji poti smo ga pospre­mili številni čebelarji z društvenim praporom. Ohranili ga bomo v lepem spominu. ČD Železniki TONE PEČAR 1922–2014 P ok o jnega Toneta so roje­nice položile v zibelko daljnega leta 1922. Trdo kmečko delo od malega je bila njegova vzgoja. Zrasel je v odgo­vornega človeka in odličnega če­belarja, ki so ga kalile življenjske preizkušnje nasilno mobilizirane­ga nemškega vojaka. Z božjo po­močjo mu je uspelo preživeti vse preizkušnje. Delal je na kmetiji in si za razvedrilo po težkem delu omislil čebele. Tem drobnim žu­želkam je ostal zvest do konca svojega življenja ali kar 69 let. Ni minil dan, pa naj je bil še tako na­poren, da mu korak ne bi zastal pred čebelnjakom, kjer je ocenil vrvež pred njim in vedenje čebel. Vzgojil je dva mlada čebelarja in s tem je bilo njegovo življenje iz­polnjeno. Prejel je tudi odličje Antona Janše III. stopnje. Ohranili ga bomo v lepem spominu. Franci Grošelj, NO ČD Litija IVAN SOVRE 1927–2014 Ivan Sovre je bil eden od us t ano vnih članov ČD Tr­bovlje. Bil je če­belar, ki si mu lahko zaupal, saj je bil vedno pripravljen pomagati. Bil je tudi mentor številnim zdaj­šnjim dobrim čebelarjem. V dru­štvu je vedno poskrbel za smeh. Čebelarji, ki so ga poznali, ga ne bodo zlahka pozabili. Prejel je vsa tri odličja Antona Janše – III., II. in I. stopnje. Zdaj njegovo delo pri čebelah nadaljuje njegov sin. Ivan, naj ti bo lahka slovenska gruda. ČD Trbovlje DOMINIK REPOLUSK 1920–2014 22. januarja lani srno se po­slovili od našega najs t ar e jšega člana Dominika Repoluska. Če­belariti je začel leta 1962, vse od tedaj pa je imel od pet do deset čebeljih družin. Vse do svoje smrti je bil član ČD Ruše. Dejaven je bil pri različnih društvenih dejavnostih, bil pa je tudi član več odborov in komisij. Še posebej se je izkazal leta 1976 in 1977, ko smo ruški čebelarji gradili paviljon in društveni čebel­njak. Leta 2000, ko je dopolnil 80 let, so v njegovo čast posadili spo­minsko lipo. Pred petimi leti sta skupaj z zetom postavila nov, ličen in sodoben čebelnjak. Kot najsta­rejši član ČD Ruše je bil pred leti imenovan tudi za častnega člana društva. Za svoje dejavno delo je prejel številna čebelarska prizna­nja, tudi odličji Antona Janše III. in II. stopnje, samo dan pred smrtjo pa naj bi na našem rednem letnem občnem zboru prevzel zlato spo­minsko značko za več kot 50 let čebelarjenja. ČD Ruše FLORJAN ZALETEL - CVETO 1939–2014 Julija 2014 smo se predd­ vorski čebelar­ ji s poslovilnim govorom in dru­ štvenim prapo­ rom poslovili od našega dolgoletnega člana Florja­na Zaletela. Rodil se je 10. maja 1939 v vasi Retnje pri Tržiču. Ko si je v Tupaličah pri Preddvoru ustva­ril dom in družino, si je postavil tudi čebelnjak, v katerem je imel vedno 10–15 družin. Dejaven je bil tudi v društvu; rad se je udeleževal vseh čebelarskih srečanj in izobraže­vanj, saj je dobesedno hlepel po čebelarskem znanju. Florjana so krasile poštenost, delavnost in skromnost. Čebelaril ni zaradi gmotnih koristi, temveč zaradi ljubezni do čebel in narave. Za vsa svoja prizadevanja v če­belarstvu je prejel odličje Antona Janše III. stopnje. Kot dobrega in ljubečega človeka ga bomo ohra­nili v trajnem spominu. ČD Fran Lakmayer Preddvor JOŽEF VRANEŠIČ 1947–2014 Leta 2014 smo se poslovi­li od našega člana Jožefa Vrane­šiča iz Tribuč. S čebelarstvom se je začel ukvarjati šele po upoko­jitvi. Vzorno je skrbel za 30 če­beljih družin. Od začetka čebe­larjenja je bil prizadeven član ČD Črnomelj. Dejavno je sodeloval pri delovnih akcijah, ki jih je dru­štvo organiziralo za ureditev če­belarske učne poti v Žuničih, ter pri obnovi in urejanju doma čebe­larjev na Selih pri Otovcu. Za če­belarjenje je navdušil tudi druge družinske člane, tako da ti zdaj nadaljujejo njegovo plemenito po­slanstvo. Ohranili ga bomo v trajnem spominu. ČD Črnomelj Glasilo Slovenski čebelar je ustanovilo Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko leta 1898. Izdaja ga Čebelarska zveza Slovenije, Brdo pri Lukovici 8, 1225 Lukovica. Transakcijski račun ČZS: 02300-0013332083, matična številka ČZS: 5141729, ID za DDV: SI 81079435, šifra dejavnosti: 94.120. KONTAKTNI PODATKI ČEBELARSKE ZVEZE SLOVENIJE: Tajništvo: 01/729 61 00, faks: 01/729 61 32, info@czs.si, www.czs.si, Anton Tomec, tajnik: 01/729 61 02, 031/236 041, anton.tomec@czs.si, Barbara Dimc, poslovna sekretarka: 041/370 409, barbara.dimc@czs.si, Boštjan Noč, predsednik: 01/729 61 06, 040/436 512, nocb@czs.si. Uredništvo: Marko Borko, urednik: 01/729 61 14, 051/637 204, marko.borko@czs.si, www.czs.si/slovenskicebelar.php. Priznana rejska organizacija: dr. Peter Kozmus, strokovni vodja: 01/729 61 16, 041/352 997, peter.kozmus@czs.si. Opazovalno-napovedovalna služba: Jure Justinek, vodja ONS: 01/729 61 31, 041/644 217, jure.justinek@czs.si, avtomatski telefonski odzivnik: 01/729 61 20, https://ecebelar.czs.si/User/Login?returnUrl=/ Čebelarska knjižnica Janeza Goličnika: vsak prvi delovni četrtek v mesecu od 13. do 17. ure: 01/729 61 11, cebelarskaknjiznica@czs.si, www.czs.si/knjiznica.php. Ohranimo čebele: www.ohranimo-cebele.si. Sklad za ohranitev kranjske čebele: www.czs.si/sklad.php. Spletna trgovina ČZS: www.czs.si/eshop/index.php. KONTAKTNI PODATKI JAVNE SVETOVALNE SLUŽBE V ČEBELARSTVU: Lidija Senič, vodja službe: 01/ 729 61 10, 040/436 515, lidija.senic@czs.si, Vlado Auguštin, svetovalec specialist za tehnologijo čebelarjenja: 01/729 61 24, 040/436 516, vlado.augustin@czs.si, Tanja Magdič, svetovalka specialistka za ekonomiko čebelarjenja: 01/ 729 61 04, 040/436 513, tanja.magdic@czs.si, mag. Andreja Kandolf Borovšak, svetovalka specialistka za zagotavljanje varne hrane: 01/ 729 61 33, 040/436 514, andreja.kandolf@czs.si, Nataša Lilek, svetovalka specialistka za zagotavljanje varne hrane: 01/ 729 61 29, 040/436 519, natasa.lilek@czs.si, Tomaž Samec, svetovalec specialist za zagotavljanje varne hrane: 01/ 729 61 18, 040/436 517, tomaz.samec@czs.si, Nataša Klemenčič Štrukelj, administrativna delavka in svetovalka za ekonomiko čebelarjenja: 01/729 61 24, 040/436 518, natasa.klemencic.strukelj@czs.si. Uredniški odbor: Vlado Auguštin, Marko Borko, Janez Gregori, prof. biol., Maksimiljan Gržina, Borut Preinfalk, dr. vet. med., dr. Maja Smodiš Škerl, dr. vet. med., Milena Urh, Tone Žakelj Urednik: Marko Borko, univ. dipl. ped., lektorica: Nuša Radinja, prof. Oddaja prispevkov: članki do petega, obvestila, reklame, mali oglasi do desetega v mesecu. Avtorjem priporočamo, da v člankih uporabljajo strokovno izrazje v skladu s Čebelarskim terminološkim slovarjem. Mnenje avtorjev člankov ni nujno mnenje uredništva. Uredništvo ne odgovarja za vsebino malih oglasov. Prispevki so v elektronski obliki brezplačno in javno objavljeni na spletnem portalu ČZS, spletnem portalu Digitalne knjižnice Slovenije in drugih spletnih straneh. Reklamni oglasi: cela barvna stran 500 € (ovitek) oz. 300 € (notranjost), pol strani 150 €, tretjina strani 100 €, četrt strani 70 €, petina strani 50 €, pasica 20 €. Popust pri ceni za 3- do 5-kratno objavo reklamnega oglasa je 10 %, za 6- do 10-kratno objavo 20 %, za celoletno objavo 30 %. Člani lahko dvakrat na leto objavijo brezplačne oglase do 20 besed, vsaka nadaljnja beseda je 0,25 €. Splošni oglasi po 0,25 € za besedo, enako tudi za osmrtnice, ki vsebujejo več kot 80 besed. Osmrtnice ne smejo biti daljše od 200 besed. Cene so brez DDV. Priprava za tisk in tisk: Medium, d. o. o., Žirovnica 60c, 4274 Žirovnica Tiskano na papirju s certifikatom FSC (trajnostno gospodarjenje z gozdovi). Naklada: 8000, tiskano: 22. 12. 2014 Glasilo Slovenski čebelar, ki ga izdaja Čebelarska zveza Slovenije s sedežem na Brdu pri Lukovici, je vpisano v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS pod zaporedno številko 585. Izdaja Slovenskega čebelarja je delno financirana iz sredstev Javne svetovalne službe v čebelarstvu.