294
Ljubezenski okruški
Marij Čuk
SNEGULJCICA    Pravljica o Sneguljčici je zgodbica o svetu, ki se odkriva otrokom že v prvem letu.
Ta svet je kot čista voda, ves lep in brez črnih vran. Ta svet je mavrična barva, ves bogat in razigran.
In tudi pravljice je konec. Ko Sneguljčica zapleše in je vsa gola pred princem. Zares, prav zares — takrat je pravljice konec.
SANJAVOST     Rdeča kapica spi.
Sanje jo učijo ljubezni, sanje so v sanjah zlato. Noč jo ugrabi ob enih.
Rdeča kapica spi.
Vsa mokra se bo prebudila, vsa bleda bo odpirala okno, vsa gola bo legla v mah.
Rdeča kapica spi.
Ker so sanje zahrbtne, ker je noč zelo dolga, ker princa ni od nikoder.
Rdeča kapica spi. . .
DOMINO     V prvi vrsti hodijo prvi.
V  drugi vrsti hodijo drugi.
V  tretji vrsti hodijo tretji.
V  stoti vrsti hodijo ljudje: vsi naši, vsi lepi, vsi topli.
Strumno in veselo pojo, dokler ne štrkne prst in se domino sesuje.
O LUNI    Ce je ta svet žoga, če je zemlja kamen, če je morje kaplja,
če je zvezda pika,
če je sonce ptič,
če sem jaz sploh živ,
potem je luna privid, ki mežika satelitom in koketira s sanjami.
295
Ljubezenski okruškl
Marij čuk
LJUBEZEN MARIJE
Ljubezen moje Marije diši po senu in ilovnih brajdah, ki jih reže čas. Ljubezen moje Marije je krvavo obzorje v modrih livadah in škrlatnih kamnih. Nič drugega. Kot križ samotar sredi meglenega veka.
Ljubezen Marije.
Ki te rosna omami
od jutranje zarje,
ki te zamaje
v naročje magije.
In si slep
in si gol
in pozabiš na dan.
Ljubezen moje Marije je strup in makov cvet, je ljubezen neke Marije, ki prihaja v vas, da uroči zvezde . . .
METAMORFOZE
Ko se krogi sklenejo. Ko je najbolj mraz. Ko je sonce rdeče. Takrat sem bog in satan.
Ko skovika smrt. Ko je tema črna. Ko je regrat siv. Takrat se zatečem v sneg.
Takrat bo lepo med zvezdami.
296
Ljubezenski okruški
VPRAŠANJA     Ne vem,
kaj je nebo,
ta modra oblast.
Ali pošast,
ki diha
s silo zemlje,
ali pekel,
ki te ožganega
vrže na pesek.
Ne vem,
kaj je ta svet,
ta zrak.
Ali dleto,
ki dolbe kamen,
ali upanje,
da preživiš,
ali huda sanja,
da na njej zaspiš . . .
EPILOG     Strup kaplja
na glave siromakov.
Ni sonca
niti gozdnih jagod,
ni zelenja
niti morskih alg.
Samo bolečina,
ki se pretaka
v moljovih plaščih,
samo strup,
ki kaplja
iz belih zenic.
.
297