LADISLAV OGOREK:
Ivan Hribar.
Ob  sedemdesetletnici  njegovega  rojstva.
Trd bodi, neizprosen, mož jelclen, kadar braniti je časti in prave narodu in jeziku svojemu! rv^v         JSl j&                                                                                          Josip Jurčič.
iEV&JmjSL ed najodličnejšimi sinovi našega naroda stoji minister MKf ^Wtwi\ *van Hribar, danes prvi kraljevi pokrajinski na* m/fwrY ill mestnik v Ljiibljani, mož izredne delavnosti in Hf (   v^vvlli   ^^trajnosti, ki vse svoje življenje misli na svoj narod
mI    ^        l||         Rojen je bil Ivan Hribar dne 19. septembra 1851.
11      ^*"***^//    v Trzinu pri Mengšu v kamniškem okraju v preprosti
fjLk     L^st)   kmetiški hiši. Šolal se je v Ljubljani in Novein raestu,
kjer se je začel že v prvih gimnazijskih razredih učiti
ruskega in češkega jezika. Že kot mlad dijak se ni čutil samo Slovenca,
ampak se je s ponosno samozavestjo imenoval tudi Slovana. Zato so
že mladeniča začele zasledovati tedanje Slovanom neprijazne oblasti,
ki so Hribarju nehote naravnale pot v zlato slovansko Prago.
Tukaj se je šele prav navzel iskrenega slovanskega duha ter si pridobil velik krog odličnih prijateljev, ki so ga vedno krepko pod* pirali, kadarkoli je iskal pri njih pomoči v zadevah, tičočih se koristi našega naroda in posebe naše bele Ljubljane. Razvoj in napredek Ljulbljane sta bila Hribarju vedno pri srcu.
Ko se je vrnil iz Prage v Ljubljano, so ga someščani poslali v ljubljanski občinski svet, kjer je jako uspešno deloval dolgo vrsto let. In ko je 1. 1895. strašni potres malone razrušil Ljubljano, so Hris barja izvolili za ljubljanskega župana, zavedajoč se, da ne morejo usode nesrečnega mesta izročiti bolj skrbnim in deloljubnejšim rokam. Nihče se ni varal v pričakovanju! Ob neumornem delu župana Hri* barja se je iz razvalin dvignila Ljubljana vsa prenovljena in polepšana. Hribar, ki se je bil priučil vsem slovanskim jezikom, je gojil najožje vezi z vsemi slovanskimi narodi. Mnogokrat je potoval na slovanski sever in slovanski jug, kjer je seznanjal naše slovanske brate z vrlinami, potrebami in zahtevami našega naroda. Povsod je z besedo in peresom dvigal našo čast, skrbel za naš ugled in se ne« ustrašeno boril za naše pravice. Kot deželni in državni poslanec in kot župan ljubljanski je vedno in povsod v polni meri izvrševal prosto
253
voljno prevzete dolžnosti v korist naše splošnosti in v duhu slovanske vzajemnosti.
S tem pa si je nakopal smrtno sovraštvo bivše Avstrije. In ko je izbruhnila svetovna vojna, so Hribarja zaprli kot državi nevarnega človeka ter so ga vlačili po ječah in taboriščih. Ko pa se je Avstrija
razsula ob zmagi srbskega orožja, se je Hribar vrnil v osvobojeno domovino. Naša vlada ga je poslala kot prvega ministra poslanika naše kraljevine v Prago, ki je svojega dobrega, starega znanca z nav* dušenjem sprejela. Iz Prage je pozval naš kralj Hribarja v Ljubljano
254
kot svojega prvega pokrajinskega namestnika. Bek Ljubljana je slav* nostno sprejela svojega zaslužnega častnega meščana.
Slovenska mladina vidi v Ivanu Hribarju vzor neutrudnega in vztrajnega narodnega bojevnika, ki se ne ustraši nobenih zaprek in nobenih težav, kaciar hoče, more in mora koristiti in služiti domovini! Ivan Hribar dokazuje slovenski mladini, da se more sin preproste kmetiške hiše z lastno silo in neomajno, jako voljo dvigniti tudi do najvišje častne, pa odgovornosti polne službe.
Naš list ima še poseben vzrok, da se spominja rojstvene sedems desetletnice Hribarjeve. Ko smo pred XXIII. leti ustanavljali »Zvon« ček«, nam je stal z dejansko pomočjo ob strani v Zagrebu Ljudevit Tomšic, v Pragi Jan Lego in v Ljubljani tedanji župan — Ivan Hribar. Tomšiča in Lege danes ni več med živimi. V svobodni domovini pa živi krepak po telesu in zdrav po duhu Ivan Hribar, ki mu k njegovi sedemdeseti rojstni slavi naš list pošilja iskrene čestitke in pozdrave!