Kulturne slike s Kranjskega. Spisal Jos. Ciperle. 43. Kmečki cesar Eiija. tes je trpel zopet kmet, a trpljenja se je s časom tudi naveličal. Kdo pa tudi rad trpi! Še črvič v prahu se zvije, kedar stopis na njega. In zopet se je vnel leta 1573. nov punt, zopet so se dvignili kmetje nad svoje tlacitelje, in zopet so jih spravili nekaj v krtovo deželo. Najprvo so se spimtali kmetje na Hrvatskem, za njimi Štajarci, in slednjič še Kranjci. Zdaj so pa postopali še radikalnejše. Celo tedanjega nemškega cesarja, kojemu so pripadale te dežele, so odstavili ter izvolili raesto njega za cesarja Elijo Gregoriča, kmeta iz Crmošnjic na Dolenjskem. Ta je tudi v istini opustil ime Gregorič, ter stoloval pod naslovom cesar Elija. Število puntarjev je zopet naraščalo od dne do dne, in kmalu jih je bilo zopet zbranih nad 20.000. Po treh deželah je donel in odmeval bojni klic: .,Raje stokrat umreti, nego še enkrat robotati! — Na Kranjskem se polaste puntarji najprvo Krškega mesta. Od tod jo ubero proti Kostanjevici. Toda od tam jih zapodi Jošt Turn s svojimi vojaki. Oni beže proti Krškemu, Turn za njimi. V Krškem jih nekaj potolče, nekaj zapodi v Savo, nekaj pa vjaine. Vjetnikom postriže ušesa in odbije roke; druge kazni ni inoglo iznajti njegovo dobro srce. Škoda, da Indijanci ne vedo nič o tera Turnu. Izvolili bi ga gotovo »častnim Indijancem". Na Kranjskem je bil s tem končan punt. Na Stajarskem je trpel še nekaj časa. A tudi tam užuga puntarje Šra tenbach. Cesar Elija je bil ujet. Peljali so ga v Zagreb ter izrekli nad njirn strašno srartno obsodbo. Posadili so ga na železen prestol ter mu vtaknili razbeljeno, z dolgimi žeblji obito železno krono na glavo. V strašnih mukah je umrl cesar Elija. Elija je kmalu prestal te muke. Kranjski kmet se je pa potem še dalje mučil. Malo, prav malo se rnu je polajšalo breme, a bilo je vendar le še tolikošno, da bi bil onemogel marsikdo, le tako potrpežljiva in žilava duša, kakoršna je bila Kranjski kmet, prenesla je tudi to. 44. SloTani, začetniki kmetijstva. Od parntiveka so se pečali slovanski rodovi s kmetijstvom. Vedno so živeli mirno in delali v svoj prid in v prid celega človeštva. Njih sosedje, sedanji tako imenovani kulturni narodi evropski, so se živili še dolgo ob lovu ali so pa potovali s svojimi čredami iz kraja v kraj, med tem ko so naši pradedje imeli že stalna stanovališča. Pridno so izsekavali gozde ter izpreminjali njih tla v rodovitno zeinljo. Slovani so iznašli kmetijska orodja, to kaže že beseda plug, kojo so si potem prilastili tudi Nemci. Na kmetijstvo se pa opira vsa omika človeška. Od Slovanov so se naučili njih sosedje stanovitnih sedežev. Žalibog, da so bile okolnosti pri nas vedno take, da niso mogli Slovani napredovati. Te okolnosti: vedni boji z raznimi vragi, nesloga med raznimi slovanskimi rodovi, zametavanje svojih šeg in navad, čislanje vsega, kar je tujega i. t. d. — vse to je sekalo in še seka hude rane slovanskira rodovom ter ovira vsak napredek. Ohranilo je pa Slovane, da sosploh šepriživljenji, edino le kraetijstvo, zakaj to jih je vezalo na stanovitne sedeže. Ko bi bili Slovani takrat, ko so jih jeli stiskavati drugi narodi, na kaki niži stopinji, n. pr. ko bi bili še lovci ali pastirji, razkropili bi se bili še bolj ter se potopili v morji tujstva. O Slovanih bi ne bilo danes več sledu. Hvala Bogu, da so bili naši pradedje od pamtiveka poljedelci, zakaj poljedelstvo je bila obramba in zaščitnica naše narodnosti. 45. Sloranski komunizem. Življenje naših pradedov je bilo nekako podobno onemu, koje si slikajo današnji socijalni demokratje. Kakor sem že omenil v nekem poglavji, niso oni poznali vladarjev v tem smislu, kakor jih poznarao dandanes. Imeli so le župane, ki so bili navadno najstarejši in najizkušenejši možje. (,.Principes non habent, praeter supanos, senes" . . . kakor piže nekov star pisatelj.) Pri njih ni bilo ne viših ne nižih, ne ubogih ne bogatih, ne služečih ne gospodujočih. Da so bili mirni Ijudje, nara kaže to, da vojske niso imenovali tako, ampak rekli so ji le bran, zakaj bojevali se niso drugače, nego le branili so se, ako jih je napadel kak nemiren sosed. V ta namen so se združavali že zgodaj v tako imenovane soseske, in ker so bili sovražniki dostikrat zelo močni, združilo se je semtertje več sosesk v eno. In zemljišče? — ,,V Slovanih" — tako piše J. V. v svoji knjigi: ,Grmanstvo in njega vpliv na Slovanstvo" — „bi 1 o je zemljišče iraoviua vsem sosešcanom skupaj, pozneje je iraela vsaka družina svoje polje, ki pak se je nerazdeljeno podedovalo otrokom umrših staršev. V nekaterih krajih se je ohranila ta navada do 17. veka. Kedar se je družina tako pomnožila, da jej je bila očetna hiša pretesna, sezidale so se takoj v obližji nove hiše, in nastale so po tera potu one česke vasi s končnico ovioi ali viči, ki se je šele pozneje pokvarila v itz in owitzi. V početku tega veka je poročal Krug (Geschichte der landwii'tschaflichen Gesetzgebung Preussens), da ni bilo v kneževini Loviči (Lowitz) ni enega zasobnega gospodarstva. Soseska je razdeljevala ter prisojala polja in gospodarstva vsako leto posebe: temu večja, onemu manjša, ravnajoča se po številu živinčet raznih kinetov." »Kje nas pa srečujejo slovanska kmetijstva, vsakemu kraetu natanko odmerjena, misliti je povsod na nemški vpliv, zakaj Slovanom so bila s početkanepoznana. Te gospodarske novosti so se učili še-le od Nerncev." Ali so plačevali kaj davka svojim knezom ali nič, o tem ne vemo nič natančnega. Skoro bi trdili, da ga niso, zakaj znano nam je, da so se ravno radi davkov največkrat puntali proti neraški oblasti. Davek plačevati jim je raoralo biti nekaj čisto nenavadnega in težavnega. In z navdušenjem še dandanes ne plačujejo Slovani davka, saj ga pa tudi Nemci ne, ki so ga plačevali že od pamtiveka. Pa naj reče še kdo, da vsaj najstarši časi niso bili dobri. (Dalje prih.)