246 Potopisne črte. Iz Ljubljane v Ljubljano. Spisuje J o s. Levičnik. (Dalje.) Naslednja postaja nam je bila „Podsused." Sava, ki se je bila od Krškega naprej precej zelo oddaljila od železnične proge, približa se jej tu zopet, ter se kot že precej velika reka tiho vali v svoji plitvi strugi naprej proti Zagrebu in doljnim krajim. Soditi je, da o velikih povodnjih mora rada prestopati svoje bregove. Skozi Podsused sem prvikrat potoval konec julija 1849. V Samobor in dalje proti Kranjsko-Dolenjskem se je zamoglo priti takrat po dveh cestah. Ena, velika, naredila je od Zagreba zelo velik ovinek čez Savski most in Rakov potok. Po njej so vozili z bolj težkimi vozovi. Druga cesta držala je od Zagreba naravnost proti Podsusedu, kjer se je razcepila na tri oddelke. Srednji peljal je na- v ravnost proti Stajarskemu in Kranjskemu; eden se je zaobrnil k desni v predele zagorijanske, vodil proti Krapini in naprej proti Stajarskemu Rogatcu itd.; — zadnji pa se je zavil na levo, po brodu prestavil se čez Savo, in peljal na Samobor itd. Pešpotniki, bolj lahki vozovi in tudi mala pošta (takrat zvana „ordinara" = „ordinare Post") posluževali so se oni čas navadno le tega pota, in tudi jaz sem se ga bil poslužil na potovanju proti domu. Zdaj je tu namestu broda zgrajen čez Savo nov, železen most. — K levi roki od Podsuseda vzdiguje se hrib, na katerega vrhuncu predikava stara razvalina susjedgradska sedanjim in prihodnjim rodovom, da: „Kar svet ima, kar v svetu klilo, V pepel se bode spremenilo!" Razgled raz te razvaline na blizu in daleč okrog je baje prekrasen, opanljiv; zgodovina nekdanje močne te graščine pa je v srcih prostega hrvatskega naroda še zdaj pisana s krvavimi črkami, kar nedvomno tudi za vse prihodnje čase ostane. L. 1573. je bil vlastnik omenjenega gradu neki Franjo Tahi, potomec vojvode Arpada, tedaj Madjar. Podložnikom svojim bil je tako grozoviten 247 okrutnež, kakor malo onakih pozna zgodovina. On je bil največ kriv one seljaške vstaje, ki je po hrvaškem Za- v gorju, pa tudi po Kranjsko- in Stajarsko-Dolenjskem provzročila na milijone britkih solza, in zarad katere je bil takozvani kmetski kralj Matija Gubec 1. 1573 na trgu sv. Marke v Zagrebu grozovito trpinčen in umorjen. Ta žalna dogodba pride prilično še enkrat na vrsto; kdor pa hoče o njej še kaj več brati, naj si vzame v roko g. A. Aškerca »Balade in romance," kjer v oddelku „Stara pravda" zlasti pesmi: „Boj pri Brežicah" (1516); „ Tabor" (1573); „Stava" (1573) in »Kronanje v Zagrebu" (1573) opevajo strahovite dogodbe onih časov. Posebno presunljiv je obseg zadnjih dveh pesem. (Ime „tlaka" se dandanes komaj po imenu več pozna. Kakovi trpini pa so bili ubogi tlačani zlasti pri lakomnih in neusmiljenih grajščakih, njihovih krutih oskrbnikih in stražnikih, se stari ljudje po Hrvatskem in Dolenjskem še zdaj živo spominjajo. Pravi pravcati sužnji bili so nekateri pod-ložniki. Bili so gospodarji, ki so imeli baje več tlake, kakor je bilo dni v letu, in so si morali le za to najeti po enega posla nalašč več v hišo. Zraven tega so imeli odrajtovati tudi še desetino. Še le 1. 1848. so se te razmere spremenile. Omenil sem pa tlake zastran tega, ker so bili zgornji nemiri in vstaja nastali po večjem le zaradi nje.) Obrnimo se vendar od teh žalnih zgodovinskih slik, in podajmo se rajše v duhu v tiho stransko gorsko dolinico k levi, kjer dospemo do neke male dupline, o kateri je že v 13. stoletji govoril ljudski glas, da je ondi živel en čas sv. Martin kot puščavnik. Pomudba naša v Podsusedu je bila daljša, kot ona železničnega vlaka; kajti letod je tudi le mala (postanska) štacija. Tudi naslednja postaja „Stenjevec" je le postanska, zadnja pred Zagrebom. Bližnja farna vas enacega imena je zgodovinsko znamenita. O časih rimljanskega gospod-stva čez te kraje je bila namreč tu vojaška postaja pod imenom „Andautorum" za rimljanska kardela, ki so potovala proti Emoni, dandanašnji Ljubljani, in daljej. K levi od postaje vidijo se zgradbe nove deželne blaznice, katera je osnovana, vravnana in oskrbovana po najno- v vejših pravilih in metodah naših časov. Zali, da imajo te naprave zadnja leta vedno več bolnikov te vrste. Od Stenjevca naprej se nam je svet vedno bolj odpiral in širil, in okoli 8. ure zjutraj bili smo II. V Zagrebu. Zagrebškemu kolodvoru, ki je, da prilično rečemo, nekaki ključ peterih železnic, se koj na prvi pogled vidi,