Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 28.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun:	štev.	11234499
Mk
Ltto XXXVIII. - Štev. 14 (1894)
Gorica - četrtek, 3. aprila 1986 - Trst
Posamezna številka Lir 600
0* starih veBkančA nvad Velika noč v srcu krščanstva
Nekdaj je bilo z veliko nočjo povezanih veliko ljudskih šeg in običajev. V zadnjem času pa je marsikartera stara velikonočna navada že izumrla. Nekatere so po svojem izvoru segale daleč v sivo davnino, globoko v nekdanji poganski čas. Za mnoge, ki so bile odsev praznoverja, ni škoda, da smo jih opustili.
Pestro pobarvani pirhi, ki sodijo k najstarejšim skrivnostim človekove duhovnosti in so že pri poganskih ljudstvih pri-spodobno pričevali o neuničljivih in neminljivih krogotokih življenja, so še vedno lepi in poetični spremljevalci velikonočnega časa. Kakor se izvali piščanec iz jajca, tako se vedno znova prebudi narava iz navidezne zimske smrti. Krščanstvo je podarilo pirhom čar simboličnih znamenj velike noči, povezalo jih je s praznovanjem Jezusovega vstajenja kot končnega vstajenja od smrti.
Skoraj popolnoma so izginile tiste velikonočne navade, ki so bile povezane s kurjenjem in z raznašanjem blagoslovljenega ognja po domovih. Skoraj nikjer ne kurijo več v pečeh in štedilnikih z drvmi, vsepovsod so se namreč uveljavili novi praktičnejši načini ogrevanja stanovanja in kuhanja jedi.
ČAR SLOVENSKE VELIKE NOČI
Slovenski slikar Maksim Gaspari pa nam je na svojih podobah za vedno ohranil čar stare slovenske velike noči, nekdanjih svečanih jutranjih velikonočnih procesij, prepolnih cvetja in druge lepote, ki jih nudi pravkar iz zimskega spanja se prebujajoča narava.
Na velikonočni mizi pa je še velikokrat kljub vsemu velik krožnik z blagoslovljenimi jedmi, s šunko, narezano suho kranjsko klobaso, s pirhi, kosom belega kruha in z orehovo potico, kot ga je na ljubeznivo svečan način v svojih slikah o šegah in navadah slovenskega naroda za vedno upodobil Maksim Gaspari.
K šegam velikonočnega časa je spadalo tudi »raglanje«, ki je še danes močno priljubljeno na avstrijskem in bavarskem podeželju. Lesena ragla je bila tudi na Slovenskem nekak klopotec in je nadomeščala zvonove, ki na veliki petek in soboto žalobno umolknejo in »odidejo v Rim«.
VELIKONOČNI ZAJEC
Poseben razpoznavni velikonočni znak je tudi tako imenovani velikonočni zajec. NI še dolgo tega, kar so raziskovalci menili, da je zajec spomin na sveto žival germanske boginje Ostara. Danes pa se je vedno bolj uveljavilo prepričanje, da je zajček, ki vsepovsod po krščanskem svetu razveseljuje sanjave oči otrok in njihovih staršev, pravzaprav ostanek srednjeveških velikih kolačev. Narejeni so bili v obliki nekakšnih prest in niso imeli vedno le oblike zajca, temveč tudi človeka ali pa nekaterih drugih živali, npr. jagnjeta ali petelina ali goloba.
Po drugi strani so bila nekatera stara verstva prepričana, da se večni in vse obvladujoči Bog pojavlja v obliki zajca. Zajec je bil prav tako kot jajce simbol plodovitosti in večnega krogotoka življenja. Bil pa je istočasno tudi simbol vse prisotnega Boga, ki vse vidi in ve in o katerem so mislili, da celo spi, kot bojda zajec, z vedno odprtimi očmi. V srednjem veku je zajec postopoma postal simbol vstalega Kristusa, katerega niti smrtno spanje ni moglo premagati. Tudi Kristusove oči so ostale vedno odprte. Po drugi strani pa je zajec seveda tudi izredno prijetna in ljubezniva žival, ki jo Imajo vsi otroci radi. Podoba je, da se je na primerih pirha in zajca združilo več elementov in izročil. Ob tem je pomembno vlogo seveda odigralo velikonočno obredno blagoslavljanje jedil, ki je zelo staro in v Rimu izpričano že iz leta 215 po Kr.
SE DRUGI ZANIMIVI OBIČAJI
Velikonočni čas je po vsem alpskem svetu in tudi na nemškem prostoru po-
znal zelo veliko zanimivih navad. K ožjim verskim običajem npr. sodi blagoslovitev zelenih vejic, »palmovih vejic«, butaric, kot simbola Jezusovega zmagoslavnega prihoda v Jeruzalem na cvetno nedeljo.
S Kristusovim trpljenjem je povezan križev pot, ki je kot obredna procesija nastal v 14. stoletju v Jeruzalemu, od koder se je v 16. stoletju udomačil tudi v Srednji Evropi.
V nasprotju s tem novejšim obredom pa je cvetnonedeljska pobožnost s »palmovimi vejicami«, oziroma s prelepimi slovenskimi butaricami, izpričana že zelo zgodaj, namreč v 4. stoletju, od koder se je v 7. in 8. stoletju pojavila tudi na evropskem Zahodu in v Srednji Evropi.
V velikonočnem času zagore ponekod po alpskih gorskih vrhovih številni ognji. Slavnostno pritrkavanje zvonov od vseh strani je prav tako kot stare pasijonske velikonočne igre od nekdaj razglašalo življenjsko radost zaradi Kristusove zmage nad smrtjo.
Vera v vstajenjski misterij velike noči je polnila vsebino ljudskih šeg in navad, preoblikovala je podobo ljudskih pripovedi in legend, pesmi in plesov.
Tudi v slovenskih pripovedkah lahko npr. beremo, zakaj začno ptičice o veliki noči peti, da bi prišle v nebesa, in kako o kresu utihnejo. Ker so si pri poskusih, da bi prišle visoko v nebo le osmodila krila, so zdaj žalostne in tihe.
V velikonočnem času je kmet oljčno vejico in »žegnani les« razdelil na nešteto krajev, kjer naj varuje imetje in pridelek. V predvelikonočnem času obiskujejo po vsem krščanskem svetu tudi božji grob, ki s svojim posebnim vzdušjem opozarja na Jezusovo smrt in na vsta-jenjsko zmago v večno življenje.
LEV DETELA
Prazniki Kristusovega trpljenja, tudi sveto tridnevje imenovani, so za vsakega kristjana (vsaj morali bi biti) in za vsako župnijsko občestvo višek verskega doživetja. Še posebej pa to pride do izraza v Rimu, srcu krščanstva, kjer da vsemu praznovanju prisotnost sv. očeta še poseben pečat.
Sveto mdnevje je papež pričel na vel. četrtek zvečer z mašo v baziliki sv. Janeza v Lateranu. Med njo je umil noge 12 starejšim duhovnikom v starosti od 62 do 80 let kot izvršitev Kristusovega naročila o služenju bratom. V pridigi se je med drugim vprašal: »Je današnji človek še zmožen sprejeti križanega ali evharističnega Boga? Človek sicer lahko hodi svoja pota, Boga zanika, se obrne celo proti njemu, a Bog se samemu sebi ne more izneveriti: On ostaja Ljubezen.«
Že dopoldne pa je v baziliki sv. Petra opravil s številnimi kardinali, škofi in duhovniki krizmeno mašo, med katero je posvetil sveta olja. Po pridigi so navzoči somaševalci obnovili svoje duhovniške obljube, sv. oče pa je pozval vernike, naj molijo zanje, pa tudi zanj, da bo ostal zvest svoji apostolski službi.
Na veliki petek se je v opoldanskih urah sv. oče podal v isti cerkvi v spovednico. V njej je ostal od 12.10 do 13.30 in spovedal 11 oseb, različnih poklicev in narodnosti. V poznih popoldanskih urah je vodil bogoslužje v spomin Kristusovega trpljenja ir. smrti. Prošnje so bile v desetih jezikih, med njimi v francoskem, angleškem, nemškem, poljskem, ruskem, hindujskem, swahili, italijanskem in latinskem.
Ob 21. uri se je pričel križev pot v Koloseju, ki ga je znova vodil papež Janez Pavel II. Besedilo za 14 postaj je letos pripravil 71-letni francoski pisatelj
Frossard, ki se je pri 30 letih spreobrnil h krščanstvu in napisal znano knjigo« Bog obstoji, jaz sem ga srečal«.
Sv. oče je ob koncu križevega pota opozoril navzoče vernike, da je »greh današnjega časa v tem, da je svet izgubil čut za greh. To pa ne pelje k osvoboditvi človeka, ampak ga le usužnjuje, saj potvarja resnico. Ta je v tem, da je prav na križu bil greh premagan in obsojen. Križ je sodni stol, kjer se deli rešenje, je beseda večnega življenja.«
PAPEŽEV KLIC PO MIRU
Kar 250.000 vernikov in turistov se je zbralo na trgu sv. Petra na velikonočno nedeljo opoldne, da prisluhenjo besedi sv. očeta. Med gosti so bili tudi severno-meriški cržvni tajnik Shultz s svojo ženo, italijanski zunanji minister Andreotti in francoski pisatelj Frossard.
Kot je bilo pričakovati, je papež znova obravnaval zadevo miru v svetu. Mir je za človeka neprestan izziv, v sedanjem
času še posebej, saj je toliko pokrajin okrvavljenih zaradi gverile in vojnih spopadov, zai adi terorizma in povračilnih ukrepov, toliko narodov in ljudstev pa trpi zavoljo teptanja svojih osnovnih pravic, človekovega dostojanstva in pomanjkanja svobode. Današnji človek se je žal sprijaznil s smrtjo, ki prihaja nadenj od vseh strani. Povzroča jo nasilje vseh vrst, krvavi posegi po oblasti, egoistično kopičenje bogastva, boj zoper bedo, osnovan na sovraštvu in želji po maščevanju, ustrahovanje, mučenje, teror.
Zato je papež v tem Mednarodnem letu miru sklenil povabiti ljudi vseh verskih prepričanj kakor tudi vse ljudi dobre volje na posebno molitveno srečanje za mir v Assisiju letos v oktobru. Bo to lepa priložnost poudariti pred človekom, ki trepeta pred smrtjo, našo skupno zavzetost za mir.
Po govoru je izrekel voščila v 49 jezikih in podelil običajni blagoslov »Mestu in svetu« (Urbi et orbi).
Očitni premiki na Kitajskem
Največji narod na svetu je vse krize prehodil počasi, toda zanesljivo. Ko danes komunistična Kitajska prerašča kulturno revolucijo, ki je hotela zadati smrtni udarec ne le krščanstvu, ampak vsaki vernosti, je nastopil nov čas.
Preradi pa smo optimisti. Ena lastovka še ne pomeni pomladi. Res je v preteklem letu bilo veliko razveseljivih novic. Za Cerkev to ne pomeni drugega kot nekoliko bolj odprta vrata.
Da je v Pekingu bilo odprto spet bogoslovje, je važen signal. Da je bila za lanski božič pri polni udeležbi maša v dosedaj zaprti katedrali v Pekingu je na-
ravnost presenetljivo. Da je bil sprejet na pogovor škof iz Hongkonga in so mu zagotovili, da v tej sedaj angleški koloniji leta 1997, ko bo postala last celinske Kitajske, Cerkev ne bo prizadeta, tudi to nekaj pomeni.
Premiki so očividni. A niso še razlog za optimistično misel: skoraj bo Kitajska odprla vrata misijonskemu delu. Ko je hongkonški škof pri tem simpatičnem razgovoru zaprosil, da bi izpustili kitajskega škola, ki je v zaporu že trideset let, je dobil odgovor: nemogoče, to je protirevolucionarni škof. Vse to je treba upoštevati, ko skušamo zadržano upati.
  Illl Illllllllllllllllll  lllll Mlllillll Illl Illtllllllllllllltllllll   llllllllllllllilllllllllHIIIlilllllllll IIIIIIIIIIIIIIUIUIUIIIIU  .  llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllli
V Sloveniji po zadnjih »volitvah«
(OD NAŠEGA DOPISNIKA)
To ljudstvo je ali popolnoma neosvešče-no ali pa na smrt preplašeno. Tako bi lahko ugotovil nepristranski opazovalec volitev v jugoslovanskem delu Slovenije. Volitev, ki so jih uprizorili v čertek, 13. marca po tovarnah in šolah, v nedeiju 16. marca pa po krajevnih skupnostih.
»Nesreča« je hotela, da so bile iste nedelje, istega 16. marca tudi parlamentarne volitve v Franciji. Avtor tega pisanja je na večer tega dne poslušal nekaj avstrijskih in italijanskih radijskih in televizijskih postaj. Povsod so z veliko publiciteto spremljali francoske volitve, o ju goslovanskih pa niti ene same besedice. Pač, RAl npr., je poročala, da so tega dne v Zenici pomilostili in izpustili iz zapora jugoslovanskega oporečnika Šešlja.
Ne da bi človek hotel biti zloben, pa si vendar ne more kaj; o jugoslovanskih volitvah tudi jugoslovanski viri obveščanja niso poročali, ker so govorili le o tem, koliko odstotkov volilnih upravičencev je kje volilo, ne pa o kakršnih koli rezultatih teh tako imenovanih volitev.
In vendar ljudstvo ni docela neosve-ščeno. Morebiti je preplašeno; pa tudi ne vsi sloji ljudstva.
V četrtek so mnogotere volilne komisije ugotavljale, da bodo morali na pre-nekaterih fakultetah volitve ponavljati, ker marsikje udeležba volilcev — študentov in profesorjev — ni bila niti 40 odstotna. Volilni burki torej niso nasedle tiste plasti prebivalstva, ki vedo, za kaj gre pri teh volitvah.
Pokojni Tito je nadvse cenil, da so ga ob cestah pozdravljali tisoči in tisoči prebivalcev. V tem je videl — po njegovih besedah — podporo svoji politiki. Ni znano, če ie pri tem vedel, da so morali učitelji na tisoče otrok odpeljati iz šol ob ceste, po katerih se je vozil. Najbrž tudi ni vedel, da so morali po mnogih
tovarnah ustaviti stroje, da so delavci lahko šli »izražat podporo« njegovi politiki.
Sicer pa so podobne »špalirje« v ne tako oddaljeni preteklosti zelo cenili še Mussolini, Hitler in še kdo...
Sedanji jugoslovanski mali vladarčki si ne dajo naganjati ljudstva ob ceste, po katerih se vozijo, zato pa vidijo podporo svoji politiki v množični udeležbi na volitvah. Kdorkoli se torej volitev udeleži, naj bi s tem izpričal, da je prišel podpirat politiko — voliti pač res nima česa.
Glede na to, da je bila, po uradnih objavah, volilna udeležba v Sloveniji 90,39 odstotna, kar ni ravno najvišji, vendar vseeno zelo visok odstotek, si je ljubljansko »Delo« ob tem privoščilo še eno pojasnilo: Da ni bila udeležba še višja, so krivi tudi premalo natančni uradniki na matičnih uradih. Tako smo zvedeli, da so marsikje v volilne sezname vpisali veliko že umrlih volilnih upravičencev pa tudi mnogo takih, ki so se pred časom odselili iz posameznih krajev.
Kakšne pa so čisto zares in od blizu izgledale volitve? Zanesljiva poročila imamo iz treh volišč: dveh ljubljanskih in enega iz okolice Kranja. Skupna značilnost vseh je, da ljudje, ki so prihajali na volišča, v veliki večini niso vedeli, za kaj gre, razen, da je pač treba voliti. V Ljubljani se je ves dan dogajalo, da so volilne lističe namesto volilcev izpolnjevali člani volilne komisije, človek je denimo rekel, da se ne more odločiti in »pripravni« člani komisije so ročno izpolnili lističe. Na Gorenjskem je bil volilni prostor zelo majhen in neki »dlakocepski« volilec je opazil, da mu član volilne komisije neprestano gleda čez ramo, kako bo glasoval. Glasovati pa je bilo moč z »da« in »ne«, v nekaj primerih pa se je obkrožalo imena, ki jih je bilo približno 30 % kot jih je bilo treba »izvoliti«.
Resnemu opazovalcu tega početja se tu-
di upravičeno postavlja vprašanje, kako so posamezniki sploh pristali, da jih kandidirajo. Nekaj smo o kandidacijskih postopkih že pisali; prav veliko kandidatov je bilo z raznimi zvijačami in celo grožnjami čisto zares prisiljenih, da so sprejeli kandidaturo. Splošna ugotovitev je pa vendarle, da so ljudje popolnoma nepoučeni; sprejmejo kandidaturo in izvolitev, ker se jim s tem zdi, da v vasi postanejo »nekdo«.
Pravim v vasi: to je bilo opaziti tudi zato, ker so bile po mestih glede tega neprimerno večje težave in tako se je zgodilo, da je po vseh večjih slovenskih mestih skoiaj polovica izvoljenih krajevnih in občinskih funkcionarjev neslovenskega porekla. Priseljencu z Dinarskih gora je prav tako všeč, če v Sloveniji postane >nekdo«. In če bi to kolobocijo vzeli resno, bi lahko mirno rekli, da bodo Slovence v organih vladanja zastopali priseljenci z Balkana.
Drugo vprašanje je bila udeležba. Po vaseh so organizatorji volitev skrbno pazili, da so bila volišča v soseščini cerkva in no mnogih krajih so skoraj vsi volilci »opravili svojo patriotsko dolžnost«, ko so šli k nedeljski maši. Res nenavadno; režim, ki že preko 40 let razglaša, da je država ločena od Cerkve, se zna, 1 adar to potrebuje, zateči dobe sedno pred cerkvena vrata, da lahko pridobi ljudi za svoje početje. Kajti čisto resno se laže vprašati, kolikšen bi sicer bil odstotek volilne udeležbe. To sicer za mesta ne velja povsem, zato pa je tudi bil odstotek volilcev v mestih dosti nižji.
Glavna posebnost pa je bil v dneh po volitvah spor med nekdanjim predsednikom Socialistične zveze Slovenije in sedanjim članom predsedstva CK Zveze komunistov Jugoslavije Mitjo Ribičičem in sedanjim predsednikom Socialistične zveze Slovenije Francem Šetincem. Gre za spor, o katerem niso poročali ne časo-
pisi, ne televizija, prišel pa je glas o njem do ušes nekaterih uredništev.
Ko je Socialistična zveza obravnavala rezultate volitev in »izrazila zadovoljstvo nad udeležbo«, je bilo vendar sproženo tudi vprašanje nenavadno nizke udeležbe na volitvah na obeh slovenskih univerzah. Šetinc je takrat izjavil, da so zatajile Univerzitetne konference Socialistične zveze, Ribičič pa se je vmešal, z zanj nenavadno pripombo, da Socialistična zveza pri nas tudi sicer nima prave vloge, ker da je njeno vlogo v resnici prevzela država. Samo malo je treba Ribičiča popraviti; temu, čemur on pravi država, se v Jugoslaviji zares reče partija.
In kakoikoli bodo še ocenjevali letošnjo volilno farso, gotovo je, da bi to ljudstvo ne zmoglo volitev, če bi mu zares ponudili demokratične volitve. Od avstro-ogrske monarhije naprej ti »delovni ljudje ir občani« še niso doživeli demokracije (nekaj malega sicer pod staro Jugoslavijo), in zato ni čudno, da se mi je primerilo, ko sem samo dva dni pred volitvami vprašal sosedo, kako se pripravlja na volitve in mi je ta odgovorila: »Kakšne volitve, pa kaj bomo spet volili?« (!)
Koliko je zalegla vsa propaganda in koliko ljudje s tem sistemom živijo, vse to je pokazal odgovor moje sosede, ki ima srednješolsko izobrazbo in ni kakšna »zaostala« vaščanka.
★
■ Na Severnem Irskem (Ulster) je za velikonočne praznike prišlo do hudih spopadov. Na samo veliko noč so katoličani proslavljali velikonočni upor Ircev leta 1916 proti britanskim četam, v odgovor pa so protestanti, ki jih je osebno vodil poslanec v evropskem parlamentu pastor Paisley, priredili kljub prepovedi pocilije protestno manifestacijo v Portadownu, 21 km od Belfasta, pri čemer je bilo ranjenih nad 40 oseb.
Da bi imeli življenje PlVeSt 0 tTMi IM M HlaM ZakUKtV
Ob koncu maše nas duhovnik odpusti: Pojdite v miru! To pa ne pomeni, da smo z navzočnostjo pri maši že vse naredili. Sedaj, v vsakdanjem življenju, se šele začne uresničevati tisto, kar smo pri sv. obhajilu prejeli. Velikodušen odgovor na Kristusovo povabilo: Tukaj sem, pošlji mene, se ne nanaša le na nekatere prostovoljce in gorečneže, ampak na vse, ki so bili pri maši in še prav posebej na tiste, ki so bili pri sv. obhajilu. Čeprav se čutimo majhne in nemočne, je treba vzeti naše poslanstvo resno.
ODRINI NA GLOBOKO!
Prvo naročilo, ki nam ga daje Jezus pri obhajilu je: »Odrini na globoko!« (Lk 5, 4). Če nas Kristus z obhajilom kliče k poglobljenemu krščanskemu življenju, mu je treba odgovoriti. Treba se je z njim v molitvi pogovarjati in ga poslušati, da bi zvedeli, kaj hoče od nas prav danes, tukaj in sedaj, kam nas pošilja.
Emanuel-Bog z nami nam bo kazal pot in povedal, kje so naše možnosti in zmožnosti in kje so naše nevarnosti. Vedno ko gremo k sv. obhajilu, stopa Kristus v naše življenje.
DELITI KRUH Z DRUGIMI
Drugo naročilo, ki nam ga daje Kristus v obhajilu je, da svoje življenje kot kruh delimo z drugimi. Gospod nas pošilja k ljudem, tudi k bolnim, k trpečim, osamljenim, k malim in odraslim, k revnim in bogatim, k vernim in nevernim. Naj vsi odkrijejo v nas dobre, plemenite, razumevajoče in poštene ljudi. Morda bomo komu že s svojim zgledom kruh življenja in mu bomo s svojim pričevanjem razpršili predsodke o Bogu, veri in Cerkvi.
Sledeče pismo je pisatelj Alojz Rebula na prošnjo urednika mesečne verske revije »Božja beseda«, ki izhaja v Torontu (Kanada), sicer namenil za Leto mladih (1985) mladim Slovencem, ki tam živijo, pa ima veljavo tudi za našo mladino v zamejstvu. Zato pismo z veseljem objavljamo tudi v našem listu.
Tako sem sklenil, da ti bom napisal komaj kaj več kot pozdrav, slovenski krščanski pozdrav z obale Jadranskega morja.
Vzemi, ko da prejemaš ob mene šopek nageljnov, vsakega z njegovim sporočilcem.
Pet nageljnov bo dovolj.
Prvi nagelj. Ne prevzemaj se, ker si mlad! Nobene zasluge nimaš za to, da si mlad. Stran s tistim odtenkom napuha, ki včasih zveni iz udarjanja na prsi: »Mi mladi!« Svojo mladost jemlji v vsej skromnosti kot božji dar, za katerega boš moral odgovarjati. Sicer pa ti takšna skromnost ne bo težka ob misli, koliko mladih danes nima ničesar od svoje mladosti, koliko jih pada na frontah, koliko jih zaman išče košček kruha. A tudi ko bi bili vsi mladi srečni, bi ti ostal še en — neizpodmakljiv — razlog za skromnost: misel, da bo tudi tvoja mladost šla kot veter, da boš tudi ti že jutri na bregu zrelosti in starosti.
Drugi nagelj. Vedi, da si rojen za resnico. Zato išči resnico! Resnica naj ti bo sveta. Ne zatekaj se k ljudem, ki so brez odnosa do resnice. Ne segaj po knjigah, katerih avtorjem ni do resnice. Rojen si, da preko resnice prideš do Resnice: tiste, ki bo osmislila tvoje življenje in tvojo smrt.
Tretji nagelj. Bodi pošten! Pošten posebno na dveh področjih, kjer se bo stehtala tvoja moralna osebnost: na področju denarja in na področju spolnosti.
Četrti nagelj. Tvoja življenjska ambicija naj bo, da boš dober, dober z vsemi, dober na vse strani, začenši od tvojih staršev, vzgojiteljev in dobrotnikov.
Peti nagelj. Tudi če čutiš kot svojo domovino Kanado, ostani sin svoje srčne domovine Slovenije! Skušaj si prisvojiti njen jezik, skušaj spoznati njene lepote, skušaj se poglobiti v njeno zgodovino, skušaj spremljati njeno kulturo. Ne odrekaj svoje ljubezni materi Sloveniji, ki je je danes še posebej potrebna.
To je moj šopek.
Teh pet nageljnov povij z zlatim trakcem Vere - Upanja - Ljubezni!
Tako bo tvoje dneve in tvoje noči razsvetljevala Vera, jih bo svežilo Upanje, jih bo ogrevala Ljubezen.
Vse tvoje bivanje bo prežeto s Smislom. Česarkoli se boš lotil, vse bo tvoj angel zapisoval v knjigo Življenja. Nekoč boš
VEZ EDINOSTI
Tretje naročilo pa je vez edinosti. Jezus je v velikoduhovniški molitvi molil: »Ne prosim samo za te, temveč tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17, 20-21).
Edinost med nami je nekaj zelo važnega. Kristus hoče, da smo med seboj povezani v medsebojnem spoštovanju, lju bežni, dobrohotnosti, pomoči, vsakovrstnem sodelovanju. Želi, da smo med seboj vedno bolj edini, kakor sta Oče in Sin, da bo zaradi edinosti bolj zgovorno in prepričljivo naše življenje.
Kakšno pohujšanje za ljudi je, če vidijo in vedo, da hodimo k maši in k sv. obhajilu, pa ne živimo v miru in spravljivosti z domačimi, s sorodniki, s sosedi in z drugimi ljudmi in celo ne govorimo med seboj. Pri maši se nagovarjamo kot bratje in sestre, si podajamo roke, v življenju se pa velikokrat to ne pokaže. Če se sadovi sv. obhajila ne poznajo v življenju, smo slabi pričevalci za Kristusa.
Kljub razlikam v starosti, v znanju in značaju, kljub razlikam v življenjskih nazorih in v veri, je treba ustvarjati, gojiti in ohranjati edinost med nami. Evharistična daritev in sv. obhajilo sta glede tega največji prispevek in najmočnejše sredstvo. Udeležba pri maši ne zedinja le vsakega izmed nas s Kristusom, ampak nas zedinja tudi med seboj v njegovem skrivnostnem telesu, ki je Cerkev.
Prosimo Marijo, najzvestejšo Kristusovo učenko, naj Kristus, ki ga prejemamo pri sv. obhajilu, oblikuje naše vsakdanje življenje.	SLOVENSKI	ŠKOFJE
spoznal, da je bilo v kobuljici teh nageljnov seme večnosti.
V vetrovnem pomladnem vetru te pozdravlja
Alojz Rebida
PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE V NJEGOV TISKOVNI SKLAD!
★
Tudi budisti bodo v Assisiju molili za mir
Papež Janez Paval II. je za letošnji oktober povabil pripadnike rvseh verstev k skupni molitvi za irnir v Assisi. To povabilo je sprejela tudi budistična organizacija »RLssho Kosei-Kai«, ena »noivih religij« Japonsike. Soustanovitelj in voditelj organizacije, ki šteje šest milijonov članov, 79-letni Nikkvo Nivvano, 'e v izjavi, objavljeni v Rimu, izrazil svojo solidarnost in svojo pripravljenost, da podpre papeževo pobu.lo.
Povabilo ik medverski molitvi popolnoma ustreza ciljem in pričakovanjem njegovega gibanja, piše Niwano, ki (je bil leta 1965 edini poganski opazovalec na drugem va' i-kanskem koncila.
Koncil je nanj in na njegovo organizacijo močno vplival, piše Nivvano v svoji izjavi. Isto velja za »svetovno konferenco religij za mir«, h katere ustanoviteljem in predsednikom spada. Zato da je tudi pozorno spremljal zadnjo izredno škofov-sko sinodo o koncilu.
V Južni Afriki so izpustili nekatere zapornike
V 36 okrožjih Južne Afrike (vseh je 218) so 7. marca ukinili izredno stanje. Odlok o .tam sta podpisala predsednik Pieter Botha m minister za pravosodje in red Louis le Grange. Oblasti so iz zaporov izpustile 300 zapornikov, od .katarih jih je bilo veliko aretiranih po razglasu hrednega stanja 24. julija lani. Številni pa so še ostali v zaporih.
Med izrednim stanjem je bilo v črnskih ■predelih Južne Afrike ubitih več kot 700 ljudi, največ ob spopadih med policijo m demonstranti. Policija pa je v tem času zadržala v priporu več kot 7.800 ljudi. Večino so izpustili po makaj dnevih ali tednih, ne da bi jim povedali vzrok njihove aretacije.
Čeprav je ukinitev izrednega stanja razveselila predvsem zaprte Južnoafričane in njihove sorodnike, zaenkrat še ni pričakovati ibistvenih spi omemb v poiitiki južnoafriške vlade do črncev.
Na veliki petek po obredih v stolnici z odkrivanjem sv. Križa sem končal z branjem knjige F. Tomizze »Gli sposi di via Rossetti«. V cerkvi smo se spomnili nedolžne žrtve Kristusa, v svoji knjigi pa Tomizza opisuje življenje dveh mladih zakoncev, ki sta podobno končala svoje življenje kot nedolžni žrtvi.
Samo da pri Kristusu vemo, kdo je bil kriv njegove smrti, pri obeh mladih zakoncih pa je ostala njuna nasilna smrt še vedno zakrita v temo, čeprav se Tomizza trudi, da bi jo na kak način pojasnil. Zaključuje: »Popolnoma se zavedam, da domneva o rešitvi vprašanja, namreč da je umor zakoncev Vuk, ki se zdi bolj verjetna od ostalih, namreč umor obeh zakoncev Vuk delo plave garde, utegne biti ne dovolj prepričljiva.« Toda o tem več kdaj pozneje.
Fulvio Tomizza je po rodu iz Istre in je po zadnji vojni več let živel v Istri, šele kasneje je optiral za Italijo in se preselil v Trst. Tu se je posvetil pisateljevanju. Najboljše stvari je napisal iz življenja svojih ljudi v Istri. Med temi zlasti roman »La miglior vita«. Pred ostalimi italijanskimi pisatelji naše dežele ima to prednost, da dobro obvlada tako slovenščino kot hrvaščino. Zato more črpati snov za svoje zgodovinske romane tudi iz neposrednih slovenskih in hrvaških virov. Poleg tega slika svoje ljudi z enako simpatijo, naj so te ali one narodnosti. V njegovih delih ni opaziti kakega nacionalizma; skuša biti enako pravičen do vseh.
S takimi lastnostmi se je lotil dogodka iz naše slovenske polpreteklosti zadnje vojne in sicer umora zakoncev Vuk, Stanka in njegove žene Dani. Toda njega ni zanimal toliko zagonetni umor, kolikor njuna ljubezenska odisejada, kakor izhaja iz njunih pisem in iz njunega kratkega in tragičnega življenja. Dejal si je: »Če imamo (.pisano ljubezen Romea in Julije pri Shakespeareju, zakaj bi ne opisali še ljubezenske zgodbe dveh modernih zaljubljencev?« Saj so pisma Stanka Vuka slavospev ljubezni ženički in življenju, slavospev iz dna ječe. In se je lotil lega dela, potem ko se je zanj dobro pripravil.
Za nas Slovence je pomenljivo dejstvo, da v knjigi pisatelj govori predvsem o naših slovenskih ljudeh: o Stanku Vuku in njegovi druižni iz. Mirna, o Dani Tomažič in njeni družini (njen brat je bil Pinko Tomažič, komunist, ki so ga obsodili na smrt leta 1941 in ustrelili na Opčinah). Potem so tu še Danina prijateljica Žita, tazne tete, pisatelj Boris Pahor, Virgil Šček, Božo Milano vic in še številni drugi. Poleg tega F. Tomizza precej govori tudi o političnih razmerah med nami primorskimi Slovenci pred zadnjo vojno in po njej. Ne zamolči fašističnega preganjanja, tržaškega procesa leta 1941, na katerem je bil Stanko Vuk obsojen na 15 let ječe.
Trditi smemo, da je pisatelj s to knji go precej \erodostojno prikazal italijan-
V današnjem življenju je značilno tudi to, da se zelo širi zanimanje za razne prekonaravne pojave kot so telepatija, okstaze (zamaknjenja), videnja, spiritizem, iskanje stika z mrtvimi, leteči krožniki, bolj ali manj čudežna ozdravljenja, prikazovanja m podobno. O tem se prirejajo tudi mednarodni simpoziji ljudi, ki se s tem bavijo.
V katoliški Cerkvi imamo danes učenjaka, ki se poklicno bavi s takimi pojavi. Je to prof. Andreas Resch, redovnik re-temptorist in uči v Rimu na akademiji sv. Alfonza, doma pa je iz Južne Tirolske. Na akademiji ima posebno katedro z nazivom »Pritična psihologija in paranorma-logija«. Ta slednji izraz je njegov; pri tam misli i©vno .na raziskavo takih pojavov v človeškem življenju, ki jih ne moremo prištevati med normalne in ki jih psihologija in njej sorodne vede ne morajo znanstveno razložiti, so pa prisotni v življenju današnjih ljudi.
Ta profesor ima v Innsbrucku poseben znanstveni zavod, ki se po latinsko naziva Irnago rnundi, po nemško pa Institut fiir Grenzgebiete der VVissenschaft (Institut za mejna področja znanosti). Gre za pojave, ki mejijo med znanostjo in vero. Arhiv je razdeljen v štiri oddelke: prekobiološkii pojavi (nepojasljiva ozdravljenja, ekstaze); prekopsihološki pojavi (predvidenja, telepatija); prekoduhovni pojavi (preroške na povedi, življenje po smrti); prekofizični pojavi (bilokacija, človek istočasno na raznih krajih, premikanje predmetov na da-
skim bralcem Slovence na Goriškem in Tržaškem pod fašizmom in med vojno. Ker je roman izdala založba Mondadori, je tako na voljo vsem italijanskim bralcem, da sc lahko seznanijo z našimi razmerami, trpljenjem, boji in tudi z našo politično ter ideološko razdvojenostjo. Da našo preteklost spozna italijanska publika, bo ta knjiga več prispevala kot še toliko zgodovinskih razprav.
Glavni osebi v knjigi sta Stanko Vuk ter njegovi žena Dani Tomažič, hči bogatega lastnika bara v Trstu. Vuk se nam prikazuje kot razgiban mladenič z raznimi ljubezenskimi avanturami, trdno zasidran v krščanski veri, politično orientiran v krščanski socializem, narodno zaveden in pokončen.
Precejšnje nasprotje je njegova žena Dani. Z.rastla je v meščanski družini, ki je z delom obogatela, a ostala narodno zavedna, politično in versko pa liberalna. Zato je Dani zrastla brez kake verske podlage in vzgoje. Po poroki sta živela skupaj komaj tri mesece, ko so moža aretirali, postavili pred proces, obsodili in poslali v zapore v Fossano v Pie-
a Po desetmesečni obravnavi se je v Rimu na veliko soboto zaključil proces zaradi atentata na sedanjega papeža 13. maja 1981 v Rimu. Glavni krivec, atentator Ali Agca je namreč obtožil sodelovanja zlasti nekatere bolgarske funkcionarje, zaposlene pri bolgarski letalski družbi. Glavni obtoženec tega procesa je bil Sergej Ivan Antonov, z njim pa sta bila na zatožni klopi odsotna rojaka Ajvazov in Vasiljev, dalje trije turški državljani Celebi, Bagci in Čelik. Vsled pomanjkanje dokazov so bili vsi razen Bagcija oproščeni, Bagci pa bo moral odsedeti tri leta in dva meseca zaradi posesti in nato izročitve samokresa Ali Aggaiu. Seveda ta razsodba nikogar ni povsem zadovoljila, saj ne odgovarja na vprašenje/ kdo je organiziral atentat na papeža.
■ Severnoameriški državni tajnik Shultz je obiskal proti koncu preteklega tedna Rim, kjer se je zadržal tri dni. Prve pogovore je imel z zunanjim ministrom Andreottijem, se sestal nato s predsednikom Cossigo, kasneje pa še s Craxijem. Slednji kakor Andreotti sta sicer izrazila svoje soglasje s stališči Reaganove vlade glede 12-miljske meje teritorialnih voda in glede pravice do odgovora na napad libijskih rcket, osporavala pa sta taktiko, ki jo ZDA uporabljajo zoper libijskega diktatorja Gedafija. Shultz se je nadalje sestal z notranjim ministrom Scalfarom in z njim razpravljal o boju zoper terorizem in trgovino z mamili. Z obrambnim ministrom Spadolinijem je obravnaval odnose Zahod-Vzhod, sklepni obisk pa je naredil v Vatikanu, kjer ga je sprejel sv. oče.
leč samo z besedo, razni spiritistični poskusi).
Prof. Resch o vsem lem piše strokovne članke in knjige, ki vzbujajo veliko pozornost. Vendar vse obravnava strogo znanstveno :n na podlagi dejstev, saj je soliden redovnik. Prepričan je, da s samim akademskim znanijem in fizično-psi-hoiloškimi raziskavami ni mogoče zajeti vseh pojavov življenja. Poleg tega pravi, izide o teh paranormalnih pojavih več knjig kot pa iz teologije. Zato meni, da bi se morala Cerkev bolj zanimati za te okultne pojave.
Prof. Reschu moramo dati prav, ko trdi, da se ljudje bolj zanimajo za izredne prekonaravne pojave kot pa za teologijo in razodete verske resnice. Mislimo pa, da izhaja to zanimanje iz preprostega človeškega razloga, da vse -izredno mika in vileče, pa naj ibo na katerem koli področju. Na verskem morda še bolj, ker so ■laki prekonaravni pojavi zaviti v skrivnost in se z njimi tolažijo tisti, ki so vero v božje razodetje izgubili ali ije nikoli niso imeli, želijo pa odgovora na vprašanja, ki jih ne znanost ne filozofija ne moreta zadovoljivo rešiti. Ker je danes takih ljudi veliko, je tudi zanimanje za prekonaravne pojave veliko.
★
Ce je družinska morala visoka, ima narod vedno dosti moči, da se obnavlja. (Sunjatsen)
montu. Tudi žena Dani je prišla v zapor, a so jo izpustili po nekaj mesecih.
On v zaporu, ona na prostem sta si izmenjavala pisma, polna občutene ljubezni. Vseh je okrog 400. Iz pisem in iz pričevanj znancev je Tomizza spletel roman o modernih Romeu in Juliji in njuni končni tragediji, ko padeta pod streli treh neznancev, potem ko je mož Stanko šele dober mesec prej prišel iz zapora. Zgodilo se je to 10. marca 1944.
Nič čudnega, če je taka snov zagrabila pisateljevo fantazijo, da je napisal roman »Gli sposi di via Rossetti«. Tak naslov je dal zato, ker sta zakonca Vuk bivala v ul. Rossetti v Trstu in bila tam na domu ustreljena.
Roman je zbudil veliko pozornost in so o njem poročali bolj ali manj vsi vidnejši italijanski časopisi. V Gorici in Trstu je knjiga velika uspešnica. Saj se res bere kot napet roman, čeprav je veliko snovi v knjigi zgodovinske. Toda ob nekaterih zgodovinskih dogodkih in osebah v romanu se bo treba ustaviti kdaj drugič.
K. Humar
■ Pet dni pred rokom so Severnoameri-čani ustavili svoje vojaške manevre v Sirtskem zalivu pred libijsko obalo. Vendar pa bo VI. brodovje še naprej ostalo nedaleč od libijskih voda in se ne bo še vrnilo v svoja oporišča, da lahko vsak trenutek odgovori na morebitna Gedafi-jeva izzivanja. Slednji je severnoameriški umik označil za svojo zmago in napovedal svoje pomorske manevre, obenem pa zagrozil .s povračilnimi akcijami. V ZDA so prepričani, da se bo znova zatekel k mednarodnemu terorizmu.
B Predsednica jugoslovanske zvezne vlade Milka Planinc je obiskala Dunaj, kjer se je pogovarjala s predsednikom avstrij ske republike Kirchschtagerjem tudi o položaju manjšin v Avstriji. Seveda je bilo kot običajno rečeno, da si bo avstrijska stran še naprej prizadevala za izboljšanje njihovega položaja. Realno sliko o tem so Planinčevi podali predstavniki koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov Grilc, Wieser in Miiller. Ti so kot posebej žgoče podčrtali vprašanje šolanja otrok manjšine v otroških vrtcih in dvojezičnih osnovnih šolah. Planinčeva pa je poudarila, da se je o tem pogovarjala tudi s kanclerjem Sinowatzom, ki je zagotovil, da vprašanja s področja dvojezičnega šolstva na Koroškem ne bodo reševali brez. sodelovanja in soglasja manjšin.
■ Čeprav je severnoameriški predsednik Reagan doživel v predsedniškem domu najprej poraz glede odobritve sto milijonov dolarjev pomoči antisandinističnim silam v Nikaragvi, pa ni odnehal od svojega načrta in ga predložil še v senatu, kjer je picjel potrebno podporo. 53 senatorjev je bilo za, 47 pa proti. K tej odločitvi je precej pripomogel tudi zadnji vdor nikaragovskih vojakov v sosednjo državo Honduras, kjer so ob meji taborišča pripadnikov protisandinističnih sil.
■ Do hudih letalskih nesreč je prišlo v Mehiki in Mozambiku. Tako je v osrednji Mehiki strmoglavilo potniško letalo s 159 potniki in 8 člani posadke. Nesreče ni nihče pieživel. V Mozambiku pa se je vojaško klalo sovjetske izdelave, ki so ga uporabljali za potniški promet, zrušilo takoj po vzletu z letališča Pemba v severnem delu države. Življenje je izgubilo 44 oseb, n ed njimi žena obrambnega ministra, težko ranjenih s hudimi opeklinami pa je bilo pet potnikov.
Nov verski časopis v Južni Afriki
»Nov narod« je časopis, ki so ga začeli izdajati v Južni Afriki. V prvi številki je glavni urednik med drugim zapisal tudi tole: »Novi cerkveni list hoče predstavljati življenje, boje, stiske in upanje večine južnoafriškega naroda. Naša dežela je v zgodovinski krizi. Vsak dan trpi na tisoče ljudi pod zlim sistemom, naše ječe so polne, naši voditelji morajo molčati, naši otroci umirajo kot mučenci za svobodo.«
Seveda je vprašanje, koliko časa bo tak pogumno pisani list mogel obstajati. Južnoafriška unija drvi veliki katastrofi naproti. 'Ze dolgo na to opozarja in prebuja ves svet tudi katoliška Cerkev, ki je z vsjmi borci za enakopravnost in človekove pravice v prvih vrstah.
Pet nageljnou za slouensko mladino
OKNO V DANAŠNJI SVET
Na robu znanosti in uere
Je enotna slovenska delegacija res enotna?
Tržaški slovenski dnevnik je 21. marca na naslovni strani objavil poročilo o srečanju SKGZ v Ljubljani s komisijo za manjšinska vprašanja pri SZDL Slovenije. Naslov članka se glasi: »Predstavništvo SKGZ podrobno orisalo razmere in napore zamejskih Slovencev«. Omenjeno predstavništvo je vodil njen na novo potrjeni predsednik Boris Race, komisiji za manjšinska vprašanja pa je načeloval novi predsednik Željko Jeglič. V tem poročilu so nekatera mesta, ki zaslužijo, da jih podrobneje razčlenimo.
Tako beremo med drugim, da je Race orisal prizadevanja PSI za zaščitni za kon in pozitivno ocenil zakonski predlog PCI; v nadaljevanju je dejal, da igra pri tem veliko vlogo enotna slovenska delegacija, odraz slovenske narodnostne skupnosti kot subjekta. Sestavljena da je iz vseh komponent. Do težav prihaja, kadar se obravnava nujnost ponovnih odločnih nastopov, saj obstaja dilema: ali naj bodo nastopi samostojni ali povezani z italijanskimi demokratičnimi silami.
Začudi Racetova trditev o prizadevanjih PSI za naš zaščitni zakon. Ta prizadevanja so za nepristranskega opazovalca več kot dvomljiva. PSI je v vladi skoro ves čas, odkar se je osnoval levi center. Iz nje izhaja sedanji ministrski predsednik, ki ob svoji izvolitvi pred tremi leti v programski izjavi ni smatral za potrebno omeniti slovenske manjšine. Ista PSI je sedaj izdelala predlog novega volilnega zakona, po katerem naj bi iz deželnega sveta izpadle vse stranke, ki ne bi zbrale 4 % glasov vsaj v enem volilnem okrožju. Jasno je, da bi na ta način izpadla tudi edina slovenska stranka v Italiji SSk. PSI je poleg tega tista stranka, ki ima na račun SSk zmeraj pomisleke, ko gre za sestavljanje raznih večin na deželni, pokrajinski in občinski ravni, ki na Goriškem v svojih vodilnih organih nima nobenega Slovenca, v pokrajinskem in občinskem svetu pa le po enega. Težko bi mogli torej govoriti o prizavedanjih PSI za slovenski zaščitni zakon v Italiji.
O PCI je Race dejal, da je predložila gospodarski predlog, ki izhaja iz Osimskih sporazumov, ni pa omenil njenega zakonskega predloga o zaščiti. Naravnost diskriminatorsko pa je, da ni omenil tretjega osnutka o zaščiti, ki ga je sestavila SSk.
Kar se tiče enotne delegacije, menim, da je bila ustanovljena z namenom, da strne vse slovenske politične komponente pri zahtevi po pravicah, ki Slovencem v Italiji pripr.dajo. V času svojega obstoja se je zglasila pri vseh mogočih vladnih predstavnikih ter tajnikih raznih vsedržavnih strank v Italiji ter pri vseh družbenopolitičnih predstavnikih v Jugoslaviji.
Politični predstavniki enotne delegacije (SSk, PCI, PSI in SKGZ) bi morali že v tistih časih zahtevati od svojih central, da se iz posameznih osnutkov izdela enot-
Zveza cerkvenih pevskih zborov (ZCPZ) v Trstu je na oljčno nedeljo popoldne priredila v Kulturnem domu »»Pesem mladih«, na kateri so nastopili otroški in mladinski zbori. O pomenu petja za otroke in mladino je spregovorila Dina Slama. Revija je bila razdeljena na dva dela in \ vsakem delu se je zvrstilo po šest zbo'ov.
Prvi je prišel na oder otroški zbor Zvonček z Repentabra, ki ga vodi Tone Bedenčič. Zapel je Moja ura (I. Šček), Spominčice (J. Kuhar) in V šolo (R. Gobec). Nato je prišel na vrsto otroški zbor Slomšek iz Bazovice, ki ga vodi Anastazija Purič. Zapel je Pregljevo Jožek ima hiško, Mozartovo Uspavanko in Harcjevo Neprevidnica. Prvič je nastopil na reviji otroški zbor Fran Venturini iz Dornja in ga vodi Suzana Žerjal. Zapel je pesmi Bakanalije (F. Chopin), Mlada pesem (J. Kuhar) in Pionirsko pesem (J. Kuhar). Otroški zbor Vesela pomlad z Opčin vodi Frane Pohajač. Zapel je Jablana (grška narodna), Materi (J. Tome) >n Dan na dan sij nam, sonce (Ostrovv-ski). Na reviji redno nastopa otroški zbor Slovenski šopek, ki ga vodi Darja Smo-tlak. Njegove pesmi so bile: Otrok in domovina (J. Leskovar), Zgodba o gosici gagici (D. Božič) in Kako se polžeku mudi (ljudska v prir. D. Švara). Prvi del je zaključil zbor osnovne šole »I. Trinko«-“M. Samsa« Ricmanje-Domjo. Zbor vodi Frida Valetič in je zapel Večerna (J. Brahms), Beri, beri rožmarin zeleni (ljudska v prir. M. Kokolj) in Stari Medo (S.
no besedilo za zaščito slovenske manjšine. Na ta način bi bila enotna delegacija nedvomno bolj učinkovita pri raznih srečanjih z zastopniki vsedržavnih strank.
Naj spregovorimo še o dilemi, ki jo omenja poročilo v »Primorskem dnevniku«, namreč ali naj bi bili nastopi samostojni ali pa povezani z italijanskimi državnimi silami. Slednje bi to zelo rade dosegle, saj bi s tem postale prisotne v enotni delegaciji. Preseneča pa in se zdi kar neverjetno, da to prisotnost zahtevajo slovenski pristaši PSI in PCI. Se sploh zavedajo, da bi s tem okrnili svojo samostojnost ne samo v tej delegaciji, ampak tudi na drugih področjih, ki so vezana z delom delegacije?
Tudi ni nobena tajnost, da ima samo SSk kot edina slovenska stranka v Italiji za svoj politični program ohranitev slovenstva v Italiji in samostojno slovensko politično delovanje znotraj Italije, medtem ko vsega tega o ostalih političnih komponentah ne moremo trditi, saj jim njihove politične centrale odmerjajo njihovo delovanje, če vse to upoštevamo, je na dlani, da SSk v enotni delegaciji nima tistega mesta, ki ji pritiče.
Spričo nastalega položaja v omenjeni delegaciji, ko se nekatere komponente navdušujejo za povezavo z italijanskimi silami nastaja trenutek, ko bo morala SSk preveriti, do kakšne mere je še lahko v tej delegaciji prisotna.
R. D.
Sožalje
Zveza cerkvenih pevskih zborov - Trst izreka globoko sožalje odbornici Ljubi Smotlak in svojcem ob smrti drage mame Karoline Slavec vd. Smotlak.
Dinamika božje besede človeka lahko vznemiri do take mere, da mu narekuje postaviti na oder Meditacijo kot smo jo videli v svetoivanskem Marijinem domu v Trstu v nedeljo 23. marca. Bila je nekak žaromet na nekaj za nas tako odločilnega kot je vprašanje smrti in onstranstva. V kontemplativnem slogu so podali besedila petih Pavlovih listov, iz katerih se zrcali najbolj konkreten odgovor na skrivnostne temine trpljenja. In prav velikonočni dogodki nas kličejo k spreobrnjenju, da mora Kristus zaživeti v nas kot novo življenje.
Režiser je dogajanje postavil na dvojno raven: v ospredju bolniška postelja, na kateri Itži stara mati v pričakovanju smrti. Ob njej ljubeči družinski člani in duhovnik, ki bo umirajoči nudil vsa poslednja okrepčila.
Na drugi tavni prostor za Kristusa in spremstvo, v igri luči in glasbe. Tu so se odvijali prizori Jezusovega delovanja kot
Mihelčič).
Po kratkem premoru se je zvrstilo ostalih šest zborov. Prvi je bil mladinski Vesela pomlad pod vodstvom Franca Po-jača. Predstavil sc je s pesmimi: Žabe (V. Vodopivec), Teče, teče bistra voda (ljudska v prir. B. Šček) in Leti pesem (E. Cossetto). Nato je prišel na oder zbor osnovne šole »Bazoviški junaki« pod vodstvom učiteljice Ane Baitz. Zapel je Pikapolonček (Brahms), Zjutraj (U. Vrabec) in ljudsko Črni kos. Otroški zbor Naša luč iz Ricmanj vodi Karmen Koren. Njegove pesmi so bile: Prišla je miška k miški v vas (R. Simoniti), Markec in pes (F. L.uževič) ter Ave Maria neznanega avtorja. Mladinski zbor iz Sv. Križa pod vodstvom Angeline Šterbenc je zapel Ptiček (A. Nedved), Dobre volje smo mi (L. Kupper) in Travnički so že zeleni v prir. L. Kramolca. Otroški zbor Glasbene matice vodi Novela Kralj. Odpel je Na izlet (J. Kuhar), Povabilo (I. Šček) in Mlado življenje (J. Gregorc). Revijo je zaključil mladinski zbor Zvonček z Repentabra pod vodstvom Toneta Bedenčiča. Zapel je Bazoviškim junakom (Z. Harej), Mi ptičica zapoje (P. Lipar) in Moj očka v priredbi D. Švara.
Napovedovala je Loredana Gec. Pesem mladih je privabila mnogo ljudi, verjetno bi jih še več, če bi ne bila prav oljčna nedelja. Vsi zbori so se za nastop skrbno pripravili. Pogrešali pa smo skupno zaključno pesem. Hvala vsem, ki so revijo pripravili z voščilom, da bi pogumno nadaljevali.	S.	Z.
Skavtski križev pot
Čudovito je bilo doživetje križevega pota v družbi skavtov in skavtinj na veliki petek. Kakor se je meni, se bo verjetno tudi njim globoko vtisnila ta nočna pot 14 postaj do Repen taborskega griča.
Nočna tišina, pod obokom veličastnih ozvezdij, množica odraslih skavtov, ki razmišlja, poje in moli. Kot da se je celo dramatično vzdušje velikega petka nekoliko omililo spričo mladega rodu, ki hoče slediti Njegovim stopinjam,
In pogled na cerkev, do kraja zasedeno z verno mladino, mi daje občutek neke res »nove zemlje in novih nebes«. Štirje mladi z akademsko izobrazbo, pomešani z vsemi ostalimi, kot enaki med enakimi, ustvarjajo res bratsko skupnost. Pri poljubu križa, udeležbi pri obhajilu vseh prisotnih se je zaključila ta prisrčna in že tradicionalna manifestacija vere in mladosti. Hvala g. Bedenčiču za njegovo nenadomestljivo vlogo pri vzgoji mladine. - F. V.
Rojan
Na veliki četrtek zvečer je v katinarski bolnišnici umrl Jože Ronko. Prav na pustni torek je nesrečno padel, si zlomil stegnenico in delno pokvaril vrat. Zdelo se je, da bo prebolel posledice padca, v četrtek pa je nepričakovano nastopila smrt.
Jože Ronko se je rodil pred 76 leti v ugledni družini v Cerknici. Imel je brata duhovnika. Sam je dokončal srednje-
znamenje njegove božje moči: »Gospod, daj da vjdim!« Stotnikov: »Gospod, nisem vreden!« itd. Vpitje drhali in končna dopolnitev njegovega poslanstva v sporočilu križa: »O neprecenljiva miloba ljubezni, ki si žrtvovala Sina, da bi rešila sužnja««.
Proti izzivajoči krhkosti našega biva nja je režiser povzel najbolj pomembne Pavlove odlomke o nujnosti telesnega razpada in upanju vstajenja. »Če razpade naša šotorska hiša na zemlji, vemo, da imamo božjo zgradbo, ki ni narejena z rokami in je večna, v nebesih« (2 Kor 5, 1). Našemu upanju daje smisel izpričano Kristusovo vstajenje, zato bralec prebere doživeto Pavlovo zagotovilo: »Če pa Kristus ni vstal, je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi naša vera« (1 Kor 15).
Pred obličjem smrti ni kaj slepomišiti, ob njej utihne vsa modrost modrih. Pascal pravi, da »ni mogoče pametno in razsodno napraviti enega samega koraka, ne da bi ga usmerili z ozirom na to točko, ki mora biti naš končni cilj«. Temu je bralec tekstov dosledno pristavil: »Vsi se moramo prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da sleherni prejme po tem, kar je v telesu delal, dobro ali hudo« (2 Kor 5).
Izredno vsklajena glasbena spremljava je duhovno atmosfero še povečala. Predstavitev Meditacije velikega tedna je pomenila plemenit doprinos laikov, ki se zavedajo, Ja kar je Kristus pričel, morajo ljudje nadaljevati in prenašati v današnje človekove razmere. - F. V.
V glavnem mestu sovjetske armenske republike Erevan imajo velik znanstvenoraziskovalni inštitut armenskih rokopisov. Mesto Erevan je bilo ustanovljeno pred Rimom in sicer leta 782 pred Kr. Pred dvema letoma so praznovali 1700-letnieo prve armenske univerze. Prve krščanske cerkve so bile zgrajene v Armeniji i že v letih 301-302.
Armenija ima težko zgodovino. Leta 1828 se je vzhodni del združil z Rusijo, zahodni pa je ostal pod Turčijo. Največje trpljenje je zadelo armensko prebivalstvo leta 1915 med prvo svetovno vojno. Pod pretvezo, da podpirajo sovražnike, so Turki pobili okoli milijon in pol Budi. Spomin na ta zločin je za vse Armence vsako leto 24. aprila. Armenska republika v Sovjetski zvezi šteje nekaj nad tri milijone prebivalcev.
Prva knjižnica je nastala v 5. stoletju v okviru samostana v verskem središču Ečmiadzin. V istem stoletju je nastal tudi
tehnično šolo v Ljubljani. Pred vojno je bil zaposlen pri raznih gradnjah, po vojni je pa živel v Trstu. Vrsto let je poučeval tehnično risanje na nižji srednji šoli na Opčinah. Pred šestimi leti ga je težko prizadela ženina smrt.
Rojanska župnijska skupnost mu je dolžna hvaležnost, ker je napravil načrte za Marijin dom in skrbno spremljal gradnjo in vse to brezplačno. Vsako nedeljo se je redno udeleževal sv. maše in se po maši rad ustavljal in pogovoril s prijatelji in znanci. Po lastni želji bo našel zadnji počitek na pokopališču v rojstnem kraju v Cerknici. Naj mu bo Gospod dober plačnik. - S. Z.
Skavtski večer v Barkovljah
Barko vij anska skavtska skupina z imenom »Mucke« je pod vodstvom Silvije Kalin pripravila na veliki ponedeljek prav posrečen skavtski večer.
Na izvirni tekst prof. Lučke Susič »Lepi zdravnik« so uprizorile to enodejanko v domači župnijski dvorani. Duhovita igrica, v kateri nastopajo namišljene pacientke, zaljubljene v lepega zdravnika, je izzvala obilo dobre volje in zrhano mero smeha.
Silvija Kalin je po igri podala pregled skavtskega življenja, nakar je sledil nastop skavtskega ansambla. Zaigral je nekaj skladb na klavir in flavto ter skupni rock. Za tem je bilo predvajanje okrog 300 diapozitivov iz življenja na taborjenju, izletih, jurjevanju ipd.
Zaključile so s srečolovom za skavtske potrebe in za prijetno razpoloženje ponudile še prigrizek. Prinanje tudi župniku g. Eliotu, ki je s svojo prisotnostjo med občinstvom okrepil domače počutje.
Pričakujemo, da se bodo dekleta lepo izkazala tudi pri cerkvenem bogoslužju in prispevala k prenovi župnijskega občestva. - F. V.
Mačkolje
27. marca smo se v Mačkoljah poslovili od narodno zavedne in močno verne žene, matere, none in pranone Karoline Smotlak roj. Slavec.
Življenje je dala desetim otrokom, od katerih ji je eden mlad umrl. Ostali in njih družine, številni sorodniki, vaščani in znanci so ji množično in z zbrano prisotnostjo in molitvijo pri pogrebu izpričali globoko spoštovanje. Saj smo njeno zgledno in narodno zavedno ter versko življenje cenili vsi, ki smo jo poznali.
V svojih 85 letih življenja je morala marsikaj prestati, a v najtežjih trenutkih jo je držala po njenih besedah pokonci le vztrajna molitev, vera in zaupanje v božjo previdnost. Rada je pomagala lačnim po svetu, skrbela za domačo cerkev, predvsem pa mnogo molila. Kot prava apostolska duša je trpljenje in molitve darovala tudi za neverne sorodnike in vaščane. Vse življenje je dajala dober zgled vsej župniji.
Ko je še mlada izgubila moža, je morala biti oče in mati svojim otrokom. Mnogi izmed njih se kulturno udejstvujejo in pojejo pri raznih zborih. Med njimi je zelo poznana učiteljica in pevovod-kinja Ljuba Smotlak.
Župnijska skupnost Mačkolje je z njo veliko izgubila in ji je res za vse globoko hvaležna. Vsem sorodnikom izreka ob tej priložnosti iskreno sožalje, pokojni pa želi srečo nebes.
prvi abecednik, ki se uporablja še danes. Pred prvo svetovno vojno je bilo zbranih 4.600 rokopisov in okrog 100.000 arhivskih dokumentov. Danes je v inštitutu za raziskovanje starih rokopisov zaposlenih okrog sto znansitveniikov, ki delajo v različnih oddelkih. Knjižnica šteje danes skoraj 11.000 armenskih rokopisov. Najstarejši je evangelij iz 7. stoletja.
Rokopisi so povečini verske vsebine. Do 10. stoletja so pisani samo na pergament (ovčjo ali telečjo kožo), pozneje pa že na papir. Največji armenski rokopis je knjiga cerkvenih zgodb. Nastal je leta 1202, pisali so ga štiri leta. Knjiga pa tehta 28 kg in so zanj porabili 66 telečjih kož. Knjiga pa je tudi zelo velika, saj meri 55x70 cm.
V inštitutu zbrani rokopisi so najtrdnejši dokaz večtisočletne kulture armenskega naroda in imajo neprecenljivo občo kulturno zgodovinsko vrednost.
(Po Naših razgledih, št. 4)
Čarobno oasem zvonov
Zvonovi (ital. campane, po imenu pokrajine Campania, kjer so bili izdelani prvi zvonovi v mestu Nola) so se pojavili v 6. stoletju. Uvedel jih je Gregorij iz mesta Tours v Franciji, ko je klical menihe k molitvi. Od 7. stol. dalje pa je uporaba zvonov postala stalna praksa, ki naj vernike vabi k liturgičnim obredom. Ob koncu 7. stol. se je pričelo gra diti posebne stolpe, kamor so nameščali zvonove, ki bi se njih glas slišal čim dlje. V 13. stol. je bila oblika zvonov še relativno ozka in visoka, a pozneje so jim dali sedanjo širšo in nižjo ob liko. Od 15. stol. naprej so zvonova posvečeni vsak svojemu patronu.
Blagoslovitev novih zvonov je združena s posebnim obredom in pomeni velik praznik za vsako župnijo. Za vernega kristjana so zvonovi božji glas, ko nas zjutraj, opoldne in zvečer vabijo, da dvignemo svojega duha k Bogu in Marijinemu češčenju.
Zvonovi so pomemben del našega življenja. Koliko žalosti so povzročili ljudem, ko so oblasti pobirale zvonove za vojsko! In, ali nam ni nekam tesno pri srcu, ko utihnejo ob dnevih Kristusovega trpljenja in smrti?
Res, kaj bi bili naši prazniki brez čudovite govorice zvonov? Vriskajoči zvonovi velikonočne aleluje, ali ko se pod obokom zvezdnatega neba, v tišini de-cemberske noči oznanja Gospodovo rojstvo. Ali prelivajoči se zvoki njihovega petja po polju, senožetih in gričih, koder se vije procesija Sv. R. Telesa. Ali mehkobno pritrkavanje v prebujajoče se jutro na praznik Marijinega vnebovzetja, kot mi je bilo nekoč dano slišati na Tirolskem. Kaj pa, ko poslušamo orkestralno harmonijo tekmovalnega pritrkavanja? Prevzel nas bo tudi globoko oča-kovski bron stolnice sv. Justa v Trstu, če imamo le količkaj posluha.
Nezamudno se končno oglasijo ob slovesu slehernega izmed nas. O, da bi nikoli ne preslišali tega blagoslovljenega glasu in si zaslužili, da bi nam bil znanilec blaženega srečanja z Bogom.
F. V.
600-letnica milanske stalnice
Slovensko romanje v Milan v nedeljo 20. aprila obeta, da bo res množično za 600-letnico te čudovite cerkve, ki je posvečena rojstvu Marije Device. Najbrž bo udeležencev za 12 avtobusov. Gotovo, da Milan ni še videi tako velikega števila Slovencev niti v časih generala Radetz-kega, ko so v njegovi armadi služili tudi kranjski Janezi.
V nedeljo 23. marca je nadškof kardinal Martini slovesno odprl prenovljeno katedralo in razglasil jubilejno leto, ki se bo zaključilo letos za božič. Sv. oče je namreč podelil svetoletne odustke vsem romarjem, ki bodo v tem času obiskali milansko stolnico. Prejmejo torej odpustke kakor za sveto leto v Rimu.
Cerkev so temeljito obnovili v notranjosti in utrdili stebre, saj je bila nevarnost, da se zrušijo. Nekatere stebre so v celoti zamenjali kamen za kamnom, kar je omogočila sodobna tehnika. Dela so trajala menda 16 let. Sedaj so končana in stolnica je znotraj kot nova z oltarjem, obrnjenim proti ljudstvu.
Kakor so stolnico dolgo obnavljali, tako so jo še dalj časa gradili. Z deli so začeli leta 1386 na pobudo tedanjega milanskega kneza Gian Galeazza Visconti-ja, toda gradili so jo nato nekaj stoletij. Posebno dolgo se niso mogli odločiti, kakšno naj bo pročelje. Moral je priti cesar Napoleon, ki je leta 1805 energično ukazal, da morajo pročelje končati. Ukazal pa je zato, ker se je istega leta dal v stolnici kionati za kralja Italije. Pročelje so nate. končali leta 1813.
Za polansko stolnico so značilni tudi stolpiči, ki se dvigajo proti nebu in je na vsakem kip kakega svetnika; po številu jih je 135, najvišji se kot vitek zvonik dviga nad vse ostale (108 m) in je na njem km Marije Device. To je vsem Milančanom priljubljena »Madonnina«, Poleg stebričev so po celi strehi postavljeni drugi manjši, ki jih je skoro brez števila jirav tako s kipci raznih oseb (nad 3000). Stolnica vzbuja videz gozda stebričev m stolpičev.
Stolnica je duhovno, kulturno in tudi zemljepisno središče Milana. Na trgu se vršijo srečanja in manifestacije vseh vrst od verskih do sindikalnih in političnih zborovanj. Podzemska železnica teče pod trgom in vse glavne ceste se stekajo k stolnici. Tudi našim romarjem se ne bo težko orientirati in izstopiti pred stolnico, kjer bodo popoldne imeli mašo.
kil Mih Id »Minskih zimi i M
Meditacija velikega tedna
Armenski rokopisi
SKD »HRAST« - DOBERDOB
vabi na tradicionalni
PRAZNIK POMLADI
ki se nadaljuje v Doberdobu na belo nedeljo 6. aprila. V večernih urah prosta zabava z ansamblom Lojzeta Furlana. Deloval bo dobro založen buffet s pristnimi jedili na žaru in
domačim vinom.
Cankarjev »Kurent« v Katoliškem domu
V okviru mednarodnih gledaliških srečanj, ki so od petka 21. do petka 28. marca potekala v Gorici in v Novi Gorici, je v Novi Gorici v petek 21. marca nastopila dramska skupina OBACE s Koroške z dramatizacijo Cankarjevega Kurenta. Dramatizacija je delo Marjana Beline, režiral je pa Franci Končan. Skupno nastopa 12 oseb, skoro sami mladi, in pa majhna deklica.
Zveza slov. katol. prosvete je uporabila priložnost in Korošce povabila tudi v našo Gorico. Posrečeno so gostovanje zamislili kot predstavo za dijake slovenskih višjih srednjih šol. Ti bi namreč morali Cankarjevega Kurenta najbolje poznati, saj imajo odlomke tudi v šolskih čitankah. Gostovanje je bilo v dvorani Katoliškega doma v soboto 22. mar ca ob 10.30. Dijaki so s profesorji napolnili dvorano in dokaj živo sledili prizorom na odru.
Cankarjev Kurent ni lahko razumljivo delo,	ker je	v celoti prežeto s	kritiKO
tedanjih razmer na Slovenskem. Poleg tega	je polno simbolike,	saj je	Kurent
sam	simbol	slovenskega	ljudstva. Can-
karjev jezik pa je tako čudovito peven in bogat, da je Kurent kakor pesem.
Dramatizator M. Belna ni imel lahkega dela, da je ta Cankarjev tekst strnil v posamezne prizore. Še težje delo je imel	režiser	F. Končan,	da je	prizore
dramatično razgibal, da niso postali recitacija. K temu so mu pomagali scenarist Štef Potočnik in pa Miha Dolinšek ter Tone Starman, ki sta skrbela za luči in glasbo. Tudi ti tehnični pripomočki so prispevali svoje, da je Cankarjev Kurent postal igra. Nekateri prizori so v tem oziru bolj uspeli, drugi manj.
Igralci so s Kurentom imeli dokaj Lež-ko opravilo, saj je sploh znano, da Cankarjevih dram ni lahko postaviti na oder; toliko težje je bilo pri Kurentu, ki je dramatizacija. Poleg tega je šlo za amaterske igralce in ne za poklicne. Če človek to upošteva, potem mora režiserju in igralcem samo čestitati za dobro podano igro, saj so dijaki pokazali, da so igro razumeli in ji sledili. Med igralci je izstopal Kurent, ki je imel tudi najbolj odgovorno vlogo.
Ob ponovitvah bi kazalo kak prizor črtati, ker ni dovolj razgiban in ker je preveč poln Cankarjevega pesimizma. Igra bi s tem samo pridobila na gibčnosti in umetnikovem sporočilu tudi današnjemu Slovencu.
Doberdob
»Praznik pomladi«. Velikonočni ponedeljek odpre prireditve na prostem in tako SKD »Hrast« iz Doberdoba ta dan že vrsto let prireja svoj »Praznik pomladi«. Ljudje z njim že računajo in radi nanj pridejo, zlasti če je vreme ugodno. In letos je bil dan res sončen, prav spomladanski.
Ob 15. uri se je začelo za otroke slikarsko tekmovanje »ex tempore«. Udeleženci so bili razdeljeni na tri skupine in sicer: otroški vrtec, 1. in 2. razred osnovne šole ter otroci iz ostalih razredov iste šole. Posebna komisija je nato risbe ocenila in najboljše iz vsake skupine nagradila. Vse risbe so bile razstavljene na prireditvenem prostoru.
Kmalu po 17. uri je nastopila godba na pihala iz Nabrežine, ki se je predstavila s pestrim sporedom. Z veselo in poskočno narodno zabavno glasbo je nadaljeval ansambel Lojzeta Slaka, ki je igral do polnoči. Vse točke je povezoval humorist, ki je skrbel za smeh in dobro voljo. Naj omenimo, da je isti ansambel v Doberdobu gostoval že pred 13 leti in zapustil prijetne spomine.
»Praznik pomladi« pa se s tem še ni zaključil. Nadaljeval se bo v nedeljo 6. aprila. Tokrat bo za veselo razpoloženje skrbel ansambel Lojzeta Furlana.
Svetovni dan mladih v koprski škofiji
Na povabilo Vinka Kobala, asistenta za mladinsko pastoralo, je bil v sredo 26. februarja sestanek v Šturjah. Udeležilo se ga je 20 duhovnikov skupaj s škofom J. Jenkom. Predmet srečanja: Svetovni dan mladih.
Papeški svet za laike je namreč poslal škofom posebno pismo z dvema prilogama, kako naj bi se na cvetno nedeljo 23. marca letos obhajal po župnijah, de-
kanijah in škofijah Svetovni dan mladih. Na posvetovanju v Ljubljani in Zagrebu je bilo predlagano, naj se to obhajanje prenese na bolj primeren čas.
Sklenjeno je bilo, da se za koprsko škofijo pripravi Svetovni dan mladih na Mirenskem Gradu v soboto 12. aprila, z začetkom ob 9. uri. Vsaka dekanija bo sodelovala s posebno točko. Program bo izdelal poseben odbor. Podlaga je še vedno lansko papeževo pismo mladim.
Kristus daje odgovor na vsa vprašanja, ki se postavljajo pred mladega človeka. Kakor se je bogati mladenič obrnil na Kristusa in od njega pričakoval odgovor na vprašanja, ki so se v njem porajala, tako bo tudi vsak sodoben mlad človek, naj bo dekle ali fant, pri Kristusu našel odgovor na vsa življenjska vprašanja.
Vse župnije so povabljene, da pošljejo zastopnike mladih na to srečanje. Če hočemo imeti po naših župnijah v letu 2000 še resnično krščanske družine, moramo krščansko vzgojiti današnjo odraščajočo mladino. Ne smemo se bati žrtev in napora. »Nebeško kraljestvo si s silo utira pot in samo močni ga osvajajo« (Mt 11, 12).
Bralci pišejo
Vprašanja ob nekem natečaju
Prejeli smo, s prošnjo za objavo:
Pred kratkim so se vršili redni usvo-sobljenostni izpiti za vstop v stalež na razpoložljiva mesta na nižji srednji šoli v Gorici. Kandidatov za poučevanje slovenščine, zgodovine in zemljepisa je bilo sedem, od katerih so bili trije pripuščeni k ustnemu izpitu, samo dva pa sta opravila habilitacijski izpit. Enaki izpiti so bili tudi v Trstu. Kandidatov za omenjena mesta je bilo pet in vsi so izdelali.
Natečaji za poučevanje na nižjih srednjih šolah so pokrajinskega značaja (za višje so natečaji deželni), zato sta bili za omenjena natečaja imenovani dve komisiji. Tržaško komisijo so sestavljali procesorji, ki poučujejo v tržaški pokrajini, pri goriški pa so se stvari nekoliko zataknile. Za ocenjevanje pisnih izdelkov so komisijo sestavljali en Goričan in dva Tržačana, pri končnem, ustnem izpitu pa je Goričan izpadel, češ da nima zahtevanih pogojev; tako so goriške kandidate ocenjevali trije Tržačani.
Ob kratki kroniki se sama od sebe porodijo vprašanja: Kako je mogoče, da v Trstu izdrla pet kandidatov na pet, medtem ko v Gorici samo dva na sedem? Sta imeli komisiji različne kriterije ocenjevanja.? So Goričani kulturni invalidi? Res čudno, saj je izobrazba goriških in tržaških kandidatov enaka. Eni in drugi so končali slovenske višje srednje šole, opravili so iste univerzitetne izpite, imajo ustrezne diplome.
Kaka škoda! Letos je na nižji srednji šoli v Gorici vsaj pet razpoložljivih mest, ki jih ne bo nikoli več. Končno, zakaj Goričane ocenjujejo Tržačani? če pa že pride tržaška komisija v Gorico, zakaj ne bi šla goriška v Trst? Kaj nimamo
Komisija literarne nagrade »Vstajenje«, ki jo sestavljajo prof. Zorko Harej, prof. Martin Jevnikar, urednik »Mladike« Marij Maver, pesnica Ljubka' Šorli in prof. Zora Tavčar, se je sestala 26. marca letos v Trstu na sedežu Slovenske prosvete in pregledala 19 knjig, ki so jih v preteklem letu izdali zamejski in zdomski besedni umetniki. Odločila se je, da podeli literarno nagrado »Vstajenje« za leto 1985 pesniški /.birki Franceta Papeža »DVA SVETOVA«, ki je izšla pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu.
Komisija je svojo odločitev takole utemeljila: Zbirka je nastala iz avtorjeve razpetosti med dva svetova, slovenskega domovinskega in ameriškega zdomskega. Pa tudi !/. dveh momentov časa, polpreteklosti in sedanjosti. Oba svetova in obe časovni stvarnosti se prepletajo. Povsod je prisoten slovenski človek, slovenska zemlja, zgodovina in revolucija ter trdo delo za vsakdanji kruh v novem svetu.
Avtor, po rodu Belokranjec, živi iz dveh kultur, ki ju neprisiljeno spaja in sprejema. Domovino čuti v vsem duhovnem življenju, prav tako pa tudi novi svet, ki mu že ni tujina, ampak svet, ki ima
na Goriškem ljudi, ki bi imeli pogoje, da bi bili imenovani v komisijo z a uspo-sobljenostne izpite? Kako je pa na italijanskih šoiuh?
Verjetno ni mogoče odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja. Dodal bi samo še misel, ki je splošno veljavna. Nobena komisija ne bo nikoli mogla objektivno oceniti nekih kandidatov, saj lahko oceni le del njihovega znanja. Kdo pa ocenjuje, če je kandidat vesten, če se doma pripravlja na šolske učne ure, če zna navdušiti dijaka za predmet, če mu zna vliti del svojega znanja, zanimanja, ljubezni do materinega jezika in kulture?
Gorica, 28. marca 1986.
Za sindikat: Jože Pahor
Iz Slovenije
Nov karmeličanski samostan v Sori
Čez tri leta bo minilo sto let, odkar so karmeličanke prišle v Slovenijo. V Ljubljano jih je povabil takratni škof in kasnejši goriški nadškof in kardinal dr. Jakob Missia. Prve karmeličanke so prišle z Dunaja in se naselile na Selu v Ljubljani. Tam je bila ob samostanu zgrajena tudi cerkev sv. Jožefa. Karmeličanke so ostale v Ljubljani do leta 1947, ko je bil njihov samostan s cerkvijo vred podržavljen in kasneje je bilo zaradi širjenja ceste oboje porušeno.
Karmeličanke so se takrat razkropile na vse strani. Nekatere so šle v službe, precej pa jih je šlo v avstrijske samostane. Leta 1967 so se najprej vrnile tri karmeličanke s priorico m. Terezijo Jenkovo, Ljubljančanko. Po uvidevnosti takratnega župnika v Mengšu so si v bivšem gospodarskem poslopju uredile začasen in zasilen samostan. V Mengeš so se počasi vračale sestre iz Avstrije in prihajale so tudi nove kandidatinje.
Nujno je bilo treba misliti na nov, sodoben samostan. Leta 1984 so pričeli z zidanjem samostana v Sori pri Medvodah in ga letos s pomočjo domačih in zunanjih c.obrotnikov srečno dokončali. V samostan se je vselilo deset sester z večnimi zaobljubami, tri sestre z začasnimi in še sedem novink in postulatinj. Tako šteje danes samostanska družina 20 članic.
Ljubljanski nadškof A. Šuštar je na cvetno nedeljo 23. marca novi samostan in kapelo za slovenske karmeličanke v Sori slovesno blagoslovil, sv. oče Janez Pavel II. pa je po kardinalu Casaroliju poslal ljubljanskemu nadškofu za to priložnost posebno pismo, v katerem izraža prepričanje, da bo novi samostan vedno pristna »hiša molitve«, v kateri bosta imela Cerkev in sodobni svet veselo in učinkovito pričevanje o vrednosti popolne daritve Bogu. Obenem kliče sv. oče na redovnice te skupnosti obilje nebeških darov ter pošilja v znak svoje dobrohotnosti zaprošeni apostolski blagoslov.
svoje vrednote in ga je mogoče ljubiti. Pesniški izraz je nazoren in stvaren, poudarek je ne. refleksiji in metafizični ekspresivnosti. Jezik je sodoben in slikovit. Ta poezija je plemenito povezana s slovensko kulturo.
Svečana podelitev nagrade bo 7. aprila ob 20.30 v Peterlinovi dvorani v Trstu. Denar za nagrado je poklonila Hranilnica in posojilnica na Opčinah, za kar se ji komisija iskreno zahvaljuje.
Zdravniki in strokovnjaki zapuščajo dežele Tretjega sveta
Ustanova Združenih narodov za trgovino in raavaj UNCTAD prinaša zaskrbljujoče podatke. Zdravniki in visoki tehniki zapuščajo dežele Tretjega sveta in iščejo zaposlitev v industrializiranih državah. Letno se jih izseli okoli 50.000. V tem oziru je najbolj prizadeta Indija, ki je že izgubila
15.000	zel ravnikov. Filipine je zapustilo 9.500 zdravnikov, Iran 3.700, Južno Korejo 3.000, Egipt 2.500, Mehiko 1.700. Izseljujejo se najiveč v ZDA, Kanado, Anglijo in Nemčijo. Vzrok emigracije so predvsem boljši ekonomsiki pogoji.
OBVESTILA
Pri objavi nabirke za katoliški tisk na
Goriškem je pomotoma izostala župnija Štandrež, ki je darovala 340.000 lir.
Kongres sekcije SSk Sv. Ivan-Lonjer-Katinara je sklican za petek 4. aprila ob 20. uri v Marijinem domu, ul. Brande-sia 27/2. Dnevni ied obsega poročilo sek-cijskega tajnika in zadevno razpravo, iz volitev delegatov na bližnji pokrajinski kongres stranke ter volitve novega odbora sekcije. Vabljeni člani in simpatizerji, volivci Slovenske skupnosti.
Sekcija SSk v občini Dolina vabi člane in prijatelje na redni kongres, ki bo v soboto 5. aprila ob 20. uri v mali dvorani gledališča »F. Prešeren« v Boljuncu. Na dnevnem redu poročilo o delovanju, pozdravi gostov, volitve delegatov na pokrajinski kongres stranke in novega odbora sekcije.
Marijina družba v ul. Risorta 3 v Trstu
vabi na petdnevno duhovno obnovo, ki se bo začela v sredo 9. aprila ob 17.30 in se zaključila v nedeljo 13. aprila. Govorila bosta patra jezuita iz Ljubljane, dr. Marijan Šef in Kramberger. Vabljene so dekleta in žene. Izrabite redko priložnost za resno premišljevanje in poglobitev duhovnih problemov.
V Društvu slov. izobražencev v Trstu,
ul. Donizetti 3 bo v ponedeljek 7. aprila ob 20.30 podelitev literarne nagrade Vstajenje 1985.
ACM - Trst vabi k maši za cerkveno edinost v ponedeljek 7. aprila ob 17. uri v Marijinem domu v ul. Risorta 3. Po možnosti bo sledil prikaz diapozitivov.
DAROVI
Za Katoliški glas: Alma Jakončič-Succo z družino namesto cvetja na grob očeta Karla Jakončiča 20 kanadskih dolarjev; Dalka namesto cvetja na grob drage Karoline Smotlak 50.000 lir.
Za Pastirčka: uslužbenci šolskega skrbništva v Gorici v spomin Jožka Bratina
50.000 lir.
N. N., Podgora: za Katoliški glas, za Alojzijevišče, za misijonarje, za Sv. goro in za lačne po svetu po 100.000 lir.
R. S. v spomin pokojnih staršev: za gobave 100.000, za lačne po svetu 50.000. za Alojzijevišče 50.000 in za Katoliški glas
10.000 lir.
Za popravilo cerkve v Sovodnjah: Gi-
zela Vižintin 50.000; soseda V. T. namesto cvetja na grob Zmagice Butkovič 10.000; razni 55.000 lir.
Ob 3. obletnici smrt) Zmage Devetak: mož Remo za ŠZ Soča 45.000, za Našo pot 45.000 in za Katoliški glas 45.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: bolniki 130.000; ob krstu V. U. 120.000; Cor. Vev. 100.000; Ivanka Lupine 50.000; Vera Verri 20.000; Carmela 50.000; Košir 50.000; Gruden 10.000; Lezeta 20.000; Slavec 10.000; Per tot namesto cvetja na grob Gletija Gruden 10.000 lir.
Za Skupnost Družina Opčine: Saška in Boris Grgič, Bazovica 50.000; nečakinja Marija, Bazovica v spomin na pok. Marijo Križmančič-štefanovo 50.000; družina Spada, Trst 50.000; Marija Sancin in Milka Grgič namesto cvetja na grob Marije Renico rz Slivij (Slovenija) 20.000; družina Kalc, Gropada (83) namesto cvetja na grob Fabia Mosenovich 10.000 lir.
F. J., Trst: za lačne po svetu 50.000 in za katoliški tisk 50.000 lir.
Za cesto na Sv. goro: družina N. N., Trst 100.000 lir.
Spored od 6. do 12. aprila 1986
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Kdo je napravil Vidku srajčico?« 11.45 Vera in naš čas. 14.10 Nediški zvon. 14.40 A. Marodič: »Izdaja v cesarskem generalštabu«. Radijska pripoved. 16.30 Športne novice. 18.30 Košarka Sweva Pordenone -Jadran.
Ponedeljek: 8.10 štirieleset let slov. rad. oddaj v Trstu. 10.10 Koncertni in operni spored. 13.20 Primorska poje: dekliška zbora Slovenski šopek z Mačkolj in Vesna iz Sv. Križa. 14.10 Iz šolskega sveta. 15.00 Otroški kotiček:	»Glasbene pravljice«.
16.00 Iz zakladnice pripovedništva. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mozart Ensemble.
18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Nediški zvon. 10.10 Koncertni in operni spored. 14.10 Povejmo v živo! 15.00 Mladi mladim. 16.00 Med Brdi in Jadranom. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mozart Ensemble. 18.00 E. Emili: »Dama v črnem«. Drama.
Sreda: 8.10 Gledališki glasovi. 10.10 Koncertni in operni spored. 13.20 Primorska poje: ženski in moški zbor Tabor z Opčin.
14.10 Gospodarska problematika. 15.00 Pesem mladih 1986 - 1. del. 16.00 Od Milj do Devina. 17.10 Kulturna kronika. 17.10 Dirigent Marko Munih. 18.00 Pravljica na Slovenskem.
Četrtek: 8.10 Od Milj do Devina. 10.10 Koncertni in operni spored. 13.20 Slovenska popevka. 14.10 Ne prezrimo! 16.00 Na goriškem valu. 17.10 Kulturna kronika.
17.10 Primorska poje. 18.00 Štirideset let slov. rad. oddaj v Trstu.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Povejmo v živo! 15.00 Iz lilmskega sveta. 17.00 Kulturna kronika
17.10 Primorska poje. 18.40 Kult. dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncert v mali dvorani gledališča Verdi v Trstu. 10.50 Dunajski filharmonični orkester. 14.10 Etnična pripadnost in zavest
15.00 Otroški kotiček: »Kaj je na koncu sveta?« 16.00 Popotovanje po Južni Ameriki. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 A. Marodič: »Otožna romanca«. Radjska pripoved.
Srce nehvaležnega človeka je kot puščava, ki žejno vsrkava nalive izpod neba, pa potem ničesar ne rodi. (Perzijski pregovor)
■ Na željo voditelja neapeljske kamore Cutola, ki je zaprt v jetnišnici v Avellinu in se je želel spovedati, je škof Riboldi, znan po svojih odločnih stališčih zoper mafijo in kamoro, obiskal na veliko noč popoldne omenjenega zapornika in ostal pri njem tri ure. Na koncu mu je Cu-tolo naročil, naj objavi v časopisih, da je kamora krvava pošast, ki se ji ne sme slediti, mladina pa naj raje dela za mir. Škof je s svoje strani dejal, da se je ta obisk splačal, Neapelj in dežela Kampa-nija pa sta doživela lepo veliko noč.
DAROVI
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu:
šolske sestre 100.000; Lija Bak ob prvi obletnici smrti svakinje Marije Facchini 50.000; N. N. 50.000; Laura Parovel 10.000; Marija Mijot 10.000; Gracija Gerdol 20.000; Valerija Žerjal 20.000; Marcela Pahor 20.000; Štefanija Birsa 5.000; M. B.
10.000	lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 400 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob smrti naše zlate mame, none in pranone
Karoline Slavec vd. Smotlak
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste jo množično spremljali na njeni zadnji zemeljski poti. Posebna zahvala g. župniku Žarku Škrlju za pogrebne obrede in čudoviti govor, šolskim sestram za molitve v kapeli, vsem trem zborom (cerkvenemu iz Mačkolj, dekliškemu Slovenski šopek in moškemu V. Vodnik), darovalcem cvetja in v dobre namene ter vsem, ki ste kakorkoli pripomogli za veličasten pogreb skromne, a verne in plemenite slovenske žene. Hvala tudi za številne izraze sočutja.
Žalujoči svojci
Mačkolje, 28. marca 1986
Letošnja literarna nagrada »Vstajenje«