Č iv , Čiv , še sem živ Jezikoslovne študiJe v spomin profesorJu Janezu orešniku Uredila: Tatjana Marvin Derganc LjubLjana 2025 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 1 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 1 10. 12. 2025 12:10:39 10. 12. 2025 12:10:39 Čiv, čiv, še sem živ Uredila: Tatjana Marvin Derganc Uredniški odbor: Christina Manouilidou, Tatjana Marvin Derganc, Ana Mehle, Sonja Novak Lukanović, Luka Repanšek, Sašo Živanović Recenzenta: Marc L. Greenberg, Adrian Stegovec Lektura: Milan Žlof, Paul Steed Tehnično urejanje in prelom: Irena Hvala Založila: Založba Univerze v Ljubljani Za založbo: Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani Izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za izdajatelja: Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Tisk: Birografika Bori d. o. o. Ljubljana, 2025 Prva izdaja Naklada: 100 izvodov Cena: 29,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slove-nije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2025. To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Medna-rodna licenca (izjema so fotografije). Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola (http://zrcola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstveno- raziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss. Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na: https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL DOI: 10.4312/9789612977306 Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=259532803 ISBN 978-961-297-731-3 E-knjiga COBISS.SI-ID=259374339 ISBN 978-961-297-730-6 (PDF) Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 2 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 2 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Kazalo Uvodnik 5 Sašo Živanović In memoriam Janez Orešnik 9 Ana Mehle O priimku Orešnik 11 Marko Snoj Audience interaction in Trubar’s sermon on faith: a systemic functional analysis 15 Aleksandra Bizjak Končar O skladenjski dinamiki 31 Stojan Bračič Multiple source explanations in constructional change: the case of V1 word order in Welsh 43 Oliver Currie Glagolska predpona za- pri zvočnih glagolih v slovenščini 85 Aleksandra Derganc Slovenska teorija jezikovne naravnosti ter vprašanji sonaravnosti in merila pogostnosti ob preučevanju slovenskega gradiva 99 Helena Dobrovoljc Jezik med sistemskostjo in nesistemskostjo 113 Metka Furlan Razvoj moraičnosti kot osnovne prozodične lastnosti v japonščini 123 Nina Golob Dvojina skozi prostor in čas: ob 100-letnici prve študije o slovenski dvojini (Tesnière 1925) 145 Tjaša Jakop Fonološka neprozornost v slovenščini 155 Peter Jurgec Vpliv dela Janeza Orešnika na razvoj jezikovnega svetovanja za slovenščino 173 Tina Lengar Verovnik, Urška Vranjek Ošlak Syntax and semantics of subordination: the case of če-clauses 189 Frančiška Lipovšek, Gašper Ilc, Andrej Stopar Language disorder or language variation? 207 Christina Manouilidou On sluicing and island repair: sluicing is neither a ferry nor a bridge 221 Franc Marušič - Lanko, Rok Žaucer Krovna udeleženska vloga prejemnik in dve njeni različici 269 Tatjana Marvin Derganc Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 3 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 3 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Past and contemporary issues of Slovenian language policy 281 Albina Nećak Lük Ekonomski pomen jezika: poudarek na obmejnih regijah 293 Sonja Novak Lukanović Vprašanja v slovenskem znakovnem jeziku: kombinacija dvigovanja in spuščanja glave in obrvi 307 Matic Pavlič Function and Support verb constructions in Slovenian naturalness theory 321 Teodor Petrič Komunikacijski šum v slovensko-kitajskem pogojnem diskurzu 333 Mateja Petrovčič The colour sequence and naturalness: a case study of Slovenian toponyms 357 Donald F. Reindl Miscellaneous notes on Gothic historical morphology 375 Luka Repanšek The role of duration as a cue for voicing of sibilants in Slovenian 385 Sašo Živanović, Amanda Saksida Grammaticalization and lexicalization: the verb suru in Japanese 403 Chikako Shigemori Bučar Slovenski besedni red kot naravna posledica členitve po aktualnosti 421 Andreja Žele Imensko kazalo 437 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 4 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 4 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 5 Uvodnik Če ne bi bilo profesorja Orešnika, mene danes ne bi bilo tu. S tem seveda ne želim reči, da ne bi pisal, z žalostjo v srcu, uvodnika v zbornik, s katerim želimo počastiti spomin na tega vélikega slovenskega jezikoslovca. Reči želim, da sploh ne bi bil jezi-koslovec. Profesor Orešnik mi je na poti v in skozi jezikoslovje pomagal mnogo več, kot je vedel. Dovolite mi, da vas popeljem skozi vijuge svojih spominov – prepričan sem, da bi kdorkoli, ki ga je poznal, lahko delil podobne zgodbe. Odločilen vpliv name je imelo že kar najino prvo srečanje na informativnem dnevu Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje. Nadebudni bruc matematike sem nanj spremljal prijateljico, ki jo je zanimalo primerjalno jezikoslovje. Iz pre-davalnice šest sem izstopil prevzet od splošnega jezikoslovja, gotov, da vzporedno vpišem ta študij. Kako me je profesor Orešnik v kratke pol ure tako navdušil za jezi-koslovje? V tisto dolgo vrstico na tabli je zapisal dva zgleda, spominjam se ju, kot da je bilo včeraj: ‘Janez sanja o svojem/*njegovem avtu’ in ‘Janezu se sanja o *svojem/ njegovem avtu’. Zgleda je opremil z indeksi, kar je nadebudnemu matematiku sploh ugajalo, nato pa razložil, zakaj se lahko v prvem na Janeza nanašamo zgolj s povra-tnim, v drugem pa zgolj z osebnim zaimkom. Tako sem izvedel, čemu služijo osebki. Ostalo, kot pravijo, je zgodovina. Namero vzporedno vpisati študij splošnega jezikoslovja sem dejansko uresničil. Ampak spet, če ne bi bilo profesorja Orešnika, je najbrž ne bi. Na prvi stopnji je študij jezikoslovja bil (in še vedno je) samo dvopredmeten, mene pa ni mikalo, da bi poleg rednega študija matematike študiral še dva predmeta. Mojo zadrego je razrešil profe-sor Orešnik, ki mi je na govorilnih urah prijazno razložil, da lahko študiram splošno jezikoslovje samostojno, če le ob njem opravim nekaj izpitov iz matematike (ki sem jih že tako ali tako opravil); kasneje mi je prišlo na uho, da se je povezava študijev rodila iz poznanstva profesorja Orešnika s profesorjem Globevnikom z matematike. Kolikor vem, sva možnost študija splošnega jezikoslovja v povezavi z matematiko v vseh letih, kar je obstajala, sicer izkoristila le dva študenta – in kar nekako prav se zdi, da sva prispevek za ta zbornik napisala skupaj – pri čemer želim poudariti, da je možnost povezave kazala, da se je profesor Janez Orešnik močno zavedal dejstva, ki Janeza na cesti običajno zelo preseneti: na nekaterih področjih splošnega jezikoslovja brez matematike ne gre! Leta so tekla in jaz sem se potopil v splošno, predvsem tvorbeno jezikoslovje. Moj naslednji problem se je pojavil, ko sem diplomiral iz matematike (z zelo jeziko-slovno obarvano nalogo) in želel vpisati doktorski študij splošnega jezikoslovja. Ni Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 5 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 5 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 6 Čiv, čiv, še sem živ mi namreč bilo do tega, da bi dokončal tudi vzporedni študij jezikoslovja. Poslušal in opravil sem vse izpite, povezane s tvorbenim jezikoslovjem, pa še kakšnega za povrh, predmetom, ki so me manj zanimali, sem se pa želel izogniti. Saj sem opravil svojo mero “balasta” že na matematiki, kajne? S profesorjem Orešnikom sva se spet srečala na govorilnih urah – in kaj kmalu so vpisni pogoji omogočali vpis na doktorski študij z diplomo iz matematike! Profesor Orešnik sicer ni bil mentor mojega doktorskega dela, pa vendar je k njemu prispeval ključno idejo v obliki drobne pripombe, ki mi jo je postavil na Ling-vističnem krožku, ko sem predstavljal logični jezik, ki je predstavljal teoretično jedro mojega nastajajočega dela. Opozoril me je namreč na preprosto dejstvo, da beseda ‘večina’ ni določilnik, temveč samostalnik, in že naslednji dan je moja teorija po-gnala empirična krila. Rodila se je namreč medjezikovna posplošitev, ki sem jo za potrebe doktorskega dela uspešno preveril na dvajsetih raznolikih jezikih. Prišel je dan zagovora doktorata – komisiji je predsedoval kdo drug kot profesor Orešnik – in kmalu zatem dan, ko sem potreboval službo. Profesor Orešnik je ne le pričaral polovičko asistentskega mesta, temveč mi je tudi prijazno odstopil del svo-jih Izbranih predavanj iz splošnega jezikoslovja, na katerih sem lahko pričel graditi svoje pedagoške veščine. Pravijo, da nam v spominu na osebo najgloblje ne ostanejo njeni nazivi ali do-sežki, temveč njene človeške lastnosti, ki so se nas dotaknile. In res, vem, da se bom profesorja Orešnika v prvi vrsti vedno spominjal po njegovi prijaznosti, sočutju in toplini. Upam, da mi je v zgornjih odstavkih uspelo vsaj namigniti, kako zvrhano poln teh lastnosti je bil profesor Orešnik. Kljub temu seveda ne morem in nočem iti mimo nazivov in dosežkov profesorja Orešnika. Sam s svojo značilno skromnostjo v spominih sicer zmanjšuje svoj pri-spevek k pridobljenim nazivom in nagradam, vendar ni dvoma, da si je več kot pri-služil redno članstvo v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, nagrado Sklada Borisa Kidriča, zlati red za zasluge Republike Slovenije ter Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju jezikoslov-ja — in, morda najpomembneje, neomajljiv ugled v jezikoslovni skupnosti tako v Sloveniji kot v svetu. Sam sem širino in globino njegove misli spoznaval zlagoma. Na predavanjih sem se seznanil s slovensko teorijo naravne skladnje, ki jo je utemeljil prav profesor Orešnik in s katero se je intenzivno ukvarjal v zadnjem obdobju svojega življenja. Priznati moram sicer, da tedaj še nisem bil dorasel bogastvu jezikovne tvarine, ki nam jo je predajal profesor Orešnik, se mi je pa v kosti neodtujljivo zagrizel postopek Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 6 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 6 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Uvodnik 7 ustvarjanja znanstvene teorije; poleg tega sem občasno dobil tudi priložnost brusiti svoje argumentacijske veščine v debatah s profesorjem, v katerih je vedno krepil mojo samozavest s tem, da me je obravnaval kot enakopravnega partnerja v razpravi (četudi sem bil v resnici še povsem zelen). Kmalu sem izvedel tudi za njegove nepo-zabne prispevke k razumevanju zgodovinskega razvoja islandščine ter njene sinhrone fonologije, področij, s katerimi se je ukvarjal še pred mojim rojstvom. Ugotovil sem tudi, da je oral ledino tvorbenega jezikoslovja v slovenskem prostoru, bil je namreč avtor tako prve slovenske mednarodne razprave v okviru tvorbene slovnice kot tudi prve tvorbene študije o slovenski skladnji. Jasna mi je postajala tudi ključna vloga profesorja Orešnika v slovenski jezi-koslovni skupnosti. Da se je dolga leta zavzemal za dosledno rabo slovenščine v javnem življenju in še posebej v znanstvenih besedilih. Da je že leta 1967 pozval slovenske jezikoslovce k proučevanju slovenščine v okviru tvorbene slovnice in da je tudi kasneje, ko se sam s tvorbeno slovnico ni več ukvarjal, to (moje) področje ve-dno podpiral. Da si je prav on zamislil razširitev Oddelka za primerjalno jezikoslovje in orientalistiko s splošnim jezikoslovjem ter da je bil prvi in dolgoletni predstojnik tako razširjenega Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje. Da je prav on je-dro Lingvističnega krožka Filozofske fakultete, ki se od leta 2024 njemu v spomin po pravici imenuje Lingvistični krožek Janeza Orešnika, in najbrž edini, ki je lahko profesorju Toporišiču (v razpravi o Slovenskem pravopisu na Lingvističnem krožku) dejal “Joža, nekje je bilo treba črto potegnit'!” Nenazadnje, profesor Orešnik je “oče” generacijam slovenskih jezikoslovcev. O tem priča tudi zbornik, ki ga imate pred sabo. Vsi avtorji prispevkov v tem zbor-niku smo ponosni, da smo bili kolegi in sodelavci profesorja Orešnika, mnogi pa smo poleg tega svojo jezikoslovno pot pričeli kot njegovi študentje ter v kolege in sodelavce zrasli ob njegovi neomajni podpori. Drznem si trditi, da pričujoči zbornik skozi dela nas, njegovih jezikoslovnih potomcev, odseva širino jezikoslovne misli profesorja Orešnika. Zbornik vsebuje dela z vseh krovnih jezikoslovnih področij: sinhronega, diahronega in uporabnega jezikoslovja. Nekateri prispevki neposredno razvijajo misel profesorja Orešnika na najrazličnejših temah, tudi v okviru njemu najljubše naravne skladnje, drugi v njegovih delih najdejo iztočnico ali inspiracijo. Večina prispevkov se ukvarja s slovenskim jezikom, na kar bi bil profesor Orešnik gotovo ponosen. Žal nam je edinole, da nobeden od nas ni zmogel dodati nič novega razpravam profesorja Orešnika o islandščini. Že kot študenta me je vedno znova osupnilo, kako je profesor Orešnik vsaj nekaj vedel o prav vsaki jezikoslovni temi. Na Lingvističnem krožku sem bil Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 7 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 7 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 8 Čiv, čiv, še sem živ mnogokrat povsem izgubljen v novi temi, profesor Orešnik pa je vedno znal posta-viti vprašanje, ki je ne le razkrivalo, da snov povsem razume, temveč običajno tudi ponudilo predavatelju nov uvid v obravnavani jezikovni pojav. Prepričan sem, da bi profesor Orešnik vedel nekaj o vsaki od tem, ki jih obravnavajo prispevki v tem zborniku, in nam znal svetovati, kako jih napraviti še boljše. Žal takšne priložnosti ne bo več, vendar profesor Orešnik prek svoje obsežne jezikoslovne zapuščine ter naših spominov na njegovo modrost in srčnost, pa tudi hudomušnost, ostaja z nami. Vsekakor ostaja resničen stavek, s katerim je rad odgovoril na vprašanje, kako je kaj: “Čiv, čiv, še sem živ!” dr. Sašo Živanović predstojnik Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje, oktober 2023 – oktober 2025 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 8 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 8 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 9 In memoriam Janez Orešnik Kdor jasno misli, se tudi jasno izraža, kjer pa ni jasne misli, tudi jezik tega ne more skriti. Janez Orešnik Profesor Orešnik je bil Človek z veliko začetnico. Bil je jezikoslovec, ki je imel s svojim genijem, dobroto, modrostjo, vztrajno-stjo, disciplino, sočutnostjo, empatijo in iskrivo hudomušnostjo neprecenljiv vpliv na ravni Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje, na ravni fakultete in univerze, prav tako pa v svetovnem merilu. Posvečen je bil jezikoslovju, predan pa svoji dol-goletni soprogi, prof. dr. Varji Cvetko Orešnik. Z njegovim odhodom je nepreklicno konec nekega obdobja. Bil je jezikoslovec, ki je presegel meje jezikoslovja, saj je s svojim zgledom in pomenom vplival in še vedno vpliva na samozavest govorcev slovenskega jezika. Celo življenje je bil predan študiju in raziskovanju jezika. Nekoč mi je povedal, da je v njegovih člankih in knjigah vse premišljeno in dokazano, saj ko piše, nepre-nehoma misli samo na temo, ki se ji tisti trenutek raziskovalno posveča, dokler je ne nadomesti naslednja tema. Odlikovala ga je pristna radovednost. Tako se je med letoma 1969 in 1970 iz-popolnjeval na Harvardu, istočasno pa se je na MIT pri znamenitem jezikoslovcu Noamu Chomskem seznanil s teorijo tvorbene slovnice, ki jo je nato prenesel na slovenska tla. V slovensko skladnjo je nato prenesel še teorijo naravnosti, ki jo je raz-vijal vse do smrti, njegovo pionirsko delo na področju islandščine pa predstavlja pre-lomnico v raziskovanju tega, zanj in za marsikoga osupljivega germanskega jezika. Ob vsem tem je ohranjal veliko spoštovanje do mladih jezikoslovcev na začet-ku kariere. Nemalokrat sem bila priča, kako je brezkompromisno pomagal mladim doktorskim študentom, če so bili v stiski, tudi če iz zgolj nestrokovnih, življenjskih razlogov, da so lahko uspešno doktorirali. Hkrati je bil srce Lingvističnega krožka ljubljanske Filozofske fakultete. Pove-dal mi je, kako se je velikokrat zgodilo, da so bili nastopajoči v Lingvističnem krožku sveto prepričani, da so odkrili nekaj povsem novega, on pa je bil tedaj raje modro tiho, saj mladim upom ni hotel kvariti veselja, čeprav je dobro vedel, da je bil pro-blem že zdavnaj razvozlan. Njemu v spomin se krožek sedaj imenuje Lingvistični krožek Janeza Orešnika. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 9 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 9 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 10 Čiv, čiv, še sem živ Če je po svojem prihodu na Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje pro-fesor Orešnik sprejel na oddelek novega sodelavca, mu je od prvega trenutka popol-noma zaupal. Vedno bom cenila in spoštovala dejstvo, da je tudi meni odobril vsako prošnjo brez najmanjšega pomisleka, še preden mi jo je sploh uspelo izreči, s tem pa mi je vsa leta sodelovanja podeljeval dragoceno akademsko svobodo in dajal vre-dnost mojemu lastnemu strokovnemu delu. Kadar sva se srečala, sem ga vedno vprašala: »Profesor Orešnik, kako ste?« On pa je odgovoril: »Še sem živ, ampak noben'mu povedat'.« In res, profesor Orešnik je še kako živ, saj nam s svojim žitjem in bitjem lahko služi kot zgled za to, kako mora v teh kaotičnih, materialističnih, nemoralnih, izgu-bljenih časih ravnati slovenska akademska skupnost, kajti samo v njeni moči je, da spremeni svet. Ana Mehle Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 10 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 10 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 11 O priimku Orešnik1 Marko Snoj * Povzetek Članek se najprej osredini na etimološko razlago slovenskega priimka Orešnik, ki je tvorjen s pripono -nik iz dendronima oreh ‘Juglans regia’ in prvotno označuje posestnika ob orehu ali orehih. V nadaljevanju skuša odgovoriti na nekatera temeljna vprašanja o izvoru pripo-ne -nik < *-ьn-ikъ. Ključne besede: slovenščina, imenoslovje, priimki, etimologija The etymology of the surname Orešnik The article first focuses on the etymological explanation of the Slovene surname Orešnik, which is derived with the suffix -nik from the dendronym oreh ‘walnut tree’. Its original meaning was *‘possessor of the territory where walnuts grow’. The second part of the article raises some questions and provides answers about the origin of the compound suffix -nik < *-ьn-ikъ. Keywords: Slovene, onomastics, surnames, etymology *** Ne primeri se pogosto, da bi bil kak priimek – sploh priimek zapletene osebnosti – v etimološkem pogledu tako preprost, kot je preprost priimek Orešnik. Gre za izimen-sko tvorjenko s pripono -nik iz dendronima oreh, kakor so iz drugih dendronimov z isto pripono tvorjeni še slovenski priimki Baznik, Beznik (iz bez ‘bezeg’), Jelšnik, Jeušnik, Jevšnik, Javšnik, Jaušnik, Elšnik, Vošnik (iz jelša oz. olša), Jevnik (iz jela), Lešnik (iz leska), Breznik, Lipnik, Topolnik, Vrbnik itd. Prvi nosilci teh priimkov so prebivali ob drevesu (ali skupini dreves), katerega poimenovanje nosijo v podstavi. Redkeje so priimki s to pripono tvorjeni iz podstav, katerih pomen je manjše ali * Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, marko.snoj@zrc-sazu.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 11 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 11 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 12 Čiv, čiv, še sem živ vsaj tanjše rastlinje, npr. Koprivnik, Praprotnik, Prapotnik, Prapertnik, Srebotnik. Neredko pa se s to pripono tvorijo priimki iz podstav, katerih pomen je kaka druga zemljepisna danost, npr. Kržišnik (iz križišče), Gradišnik (iz gradišče), Mirnik (iz mir ‘zid’), Pestotnik, Pistotnik, Pustotnik (iz pustota ‘pust, neobljuden kraj’), Suha-dolnik, Suhodolnik (iz suhi dol), Mrzdovnik (iz mrzli dol), Potnik (iz pot), Cestnik (iz cesta), Vršnik, Veršnik, Uršnik (iz vrh), Pungartnik (iz pungart ‘sadni vrt’), Gačnik (iz gača ‘zaprta dolina’), Globelnik, Globevnik, Globovnik (iz globel), Sopotnik (iz sopot ‘slap’) in celo zemljepisnih lastnih imen, npr. Savnik, Murnik. A tudi v jezikoslovju je tako kot v življenju: kjer so stvari preproste na površju, se rade zapletejo pod njim. Pripona -nik poraja vrsto vprašanj, ki čakajo na kompleksen od-govor. V nadaljevanju navajam nekatera in jim pridajam predloge, kako nanja odgovoriti. 1. Iz česa je sestavljena pripona -nik? – Iz pridevniške -ən < *-ьnъ in posamo- staljujoče -ik < *-ikъ, ki v južni slovanščini ni več tvorna.1 Dokaz tej trditvi so lastnoimenski prežitki s pripono -ik iz pridevnikov s pripono *-ovъ, npr. Bizovík in Bazovik < *Bъz-ov-ikъ, Snovík < *Jesenov-ikъ.2 2. Ali je posamostaljujoča pripona *-ikъ izvorno ista kot enako glaseča se severno- slovanska, ki tvori manjšalnice? – Da. Argumenti v prid tej trditvi so vsaj trije. (a) Ženska oblika -nica je v južni slovanščini še razgradljiva na pridevniški del in posamostaljujoči -ica, katere primarna vloga je tvorba manjšalnic: žena → že- nica. (b) Pridevniki se posamostaljajo tudi z drugimi manjšalniškimi priponami, npr. mlad → mladič (< *-it'ь) ‘kdor je mlad’, bel → belič ‘kdor je bel’. (c) Pripo- na -ica < *-ik-a, ki se je posplošila po paradigmatski izravnavi iz oblik, v katerih je delovala druga ali tretja palatalizacija, in je torej ženska oblika ob moški *-ikъ, ostaja tvorna za tvorbo ženskih samostalnikov iz pridevniških podstav ne glede na strukturo, npr. mlad-a (žival) → mlad-ica, povit-a (jed) → povitíca > potíca. 1 Manjšalniška pripona *-ikъ se je v slovenščini ustalila v palatalizirani obliki -ic. Verjetno gre za sovpad posledi- ce druge palatalizacije, ki je v ednini pričakovana v mestniški obliki, v množini pa v imenovalniški in mestniški, in tretje, ki je v ednini pričakovana v rodilniški in dajalniški. Primerov je malo, npr. možíc = rusko mužík, in po vsej verjetnosti priimki Blažic, Pavlic, Petric. Vprašanje izvora pripone -ika, ki večinoma tvori poimenovanja rastlin in njihovih delov, npr. trobelika, sadika, korenika, ostaja odprto. Morda je zbirna oblika ob *-ikъ. V južni slovanščini so izsamostalniška imena s pripono -ikъ redka in verjetno prežitki iz časov, ko je bila taka tvorba še mogoča. Na Hrvaškem je kraj Lipik, na slovenskem zahodu pa Gabrk, pri katerem zapis Gabrich iz leta 1286 (SHT) kaže na izvorno *Gabrik. Poimenovanja kemijskih elementov kisik, ogljik, vodik, dušik so proti koncu 19. stoletja prevzeta in prilagojena iz češčine. Izhodišče je verjetno vodik iz češ. vodík, ki je prevzet samo z naglasno prilagoditvijo. Po tem zgle- du so narejeni ogljik iz oglje (kakor češ. uhlík iz uhlí ‘oglje, premog’), kisik iz kis (kakor češ. kyslík ob kyselý ‘kisel’) in dušik iz dušiti (kakor češ. dusík iz dusit ‘dušiti’). Pomenska motivacija je v vseh primerih že nemška in latinska. Tudi beseda vidik je pri nas mlada izposojenka iz hrvaščine, ki je pri nas prvič izsledljiva leta 1898: Fabij, sezuj čevelj, pa ga s puško porini na vidik – v prevodu Hrizogona Majarja romana Gozdovnik nemškega pisatelja Karla Maya. – Povzeto po korpusu IMP. 2 Snoj 2009, 63, 385. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 12 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 12 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Marko Snoj: O priimku Orešnik 13 3. Kako točno je potekal razvoj pomenske motivacije priimkov s pripono -nik in strukturnim pomenom ‘kdor prebiva tam, kar je pomen podstave’? – Izimenska pripona -nik je pri nas razen v priimkih tvorna tudi v krajevnih lastnih imenih, npr. Hrastnik, Javornik, in občnih imenih, ki označujejo (a) prostor, npr. ru- dnik, snežnik, in (b) človeka, npr. bolnik, mladostnik. Nekatere so ali bi bile lahko tvorjene tudi iz glagolskih podstav, npr. vodnik, budnik, grešnik, a tu je treba vzeti v obzir to, da dejansko so ali so lahko bile tvorjene s pripono -ik iz izglagolskih pridevnikov voden, buden oz. grešen. Omejimo se na tvorjenke iz podstav s pomenom ime prostora, ki so relevantni za priimke obravnavanega tipa. Rudnik je prvotno ‘kar je tam, kjer je ruda’, kurnik je ‘kar je tam, kjer so kure’, ribnik ‘kar je tam, kjer so ribe’ in senik < *sěnьnikъ je prvotno ‘kar je tam, kjer je seno’. Krajevna imena s pripono -nik so torej izvorno opravkarji s prav takim prvotnim pomenom: Hrastnik je ‘kar je tam, kjer je hrast, so hrasti’ > ‘kraj ob hrastu, hrastih’, in Javornik je prvotno ‘kar je tam, kjer je javor, so javori’ > ‘kraj ob javoru, javorih’. Občnih imen s pripono -nik iz imen prostora v slovenščini ni zaslediti, zato bi kazalo sklepati, da so prvi priimki s to pripono nastali po metonimiji iz krajevnih lastnih ali še občnih imen: hrastnik ‘prostor, kjer je hrast, so hrasti’ > Hrastnik ‘kraj, ki ga od sosednjih ločujemo po tem, da tam raste hrast, rastejo hrasti’ in ob tem Hrastnik ‘kdor prebiva v Hrastniku’ ali še ‘kdor prebiva ob hrastu, hrastih’.3 Metonimični prenos iz občno- ali že lastno- imenskega poimenovanja kraja zasledimo v več priimkih dendronimskega izvo- ra, npr. Brest, Brin, Gaber, Hrast, Javor, Topol. Ker ženski dendronimi, kot so breza, jelša, lipa, derivirajo metonimična krajevna imena Breza, Jelša, Lipa, ne pa tudi metonimičnih priimkov, smemo sklepati, da so priimki obravnavanega tipa prvotno imena hišnih gospodarjev, katerih domačije so stale na prostoru z enakim imenom ali na prostoru, kjer je rastlo drevo ali so rastla drevesa, katerih poimenovanje je v osnovi. Prvotni Orešnik je bil torej ‘hišni gospodar v Orešni- ku’ ali še ‘hišni gospodar v orešniku’, pri čemer je občno ime *orešnik pomenilo *‘prostor, kjer raste oreh, rastejo orehi’. Njegova žena je bila Orešnica, preostali družinski člani Orešniki, posamezni otroci, morebitne tete in strici ter drugi člani širše družine pa npr. Orešnikova Barbara ali Orešnikov Janž. 3 Zemljepisna imena s pripono -nik poznajo tudi drugi južnoslovanski jeziki, npr. hrvaško Dubrovnik, srbsko Lo- pušnik, slovaško Lipník, Dubník, češko Ořešník. Priimki s to pripono so na Hrvaškem omejeni na kajkavščino, npr. Breznik, v zahodni Slaviji so predvsem slovaški, npr. Brezník. Zemljepisna imena s to pripono in posledično priimki so pogosta tudi iz osnov, ki označujejo druge zemljepisne danosti, npr. Cestnik, Potnik, Pungartnik, Presečnik, Mirnik. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 13 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 13 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 14 Čiv, čiv, še sem živ Literatura IMP: Korpus starejše slovenščine: https://www.clarin.si/noske/sl.cgi/. SHT: Slovenska historična topografija: https://topografija.zrc-sazu.si/. Snoj, Marko, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan in Založba ZRC. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 14 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 14 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 15 Audience interaction in Trubar’s sermon on faith: a systemic functional analysis*4 Aleksandra Bizjak Končar** Abstract This paper examines the interactional aspects of Trubar’s sermon on faith from the Catechism of 1550 (2008), analysing how the preacher engages with his audience through language. Drawing on Hyland’s concepts of stance and engagement (2005) and Cloran’s concept of rhe-torical units (1994), the study examines the dominant interactional rhetorical units in Trubar’s sermon from a discourse semantics perspective. The findings indicate that the rhetorical units of Reflection and Avocation signal the presence of the author and/or the addressee in the text, while the rhetorical units of Generalization, Conjecture, Rhetorical questions, and Re-ported speech function to engage the addressee and encourage adherence to Jesus’ teachings. Through these linguistic devices, Trubar, as the preacher, establishes a strong interactive con-nection with his silent audience. Keywords: interaction, rhetorical unit, Trubar’s sermon, systemic functional linguistics Interakcijske značilnosti Trubarjeve pridige o veri: sistemsko-funkcijska analiza Prispevek obravnava interakcijske značilnosti Trubarjeve pridige o veri iz Katekizma 1550 (2008) tako, da razkriva, s katerimi jezikovnimi izbirami avtor nagovarja poslušalstvo. Z uporabo Hylandovih pojmov stališča in sodelovanja (2005) ter pojma retorične enote, ki jo predlaga Cloran (1994), opišemo prevladujoče interakcijske retorične enote v Trubarjevi pri-digi z vidika besedilne semantike. Ugotovitve potrjujejo, da sta refleksija in zahteva retorični enoti, ki označujeta avtorjevo in/ali naslovnikovo besedilno navzočnost, medtem ko retorične enote posplošitev, domneva, retorično vprašanje in premo poročanje izražajo sodelovanje z naslovniki in jih spodbujajo, naj živijo v skladu z Jezusovim naukom. S temi jezikovnimi sredstvi Trubar-pridigar ustvarja močno sporočevalno vez z molčečim občinstvom. Ključne besede: interakcija, retorična enota, Trubarjeva pridiga, sistemsko-funkcijsko jezikoslovje * This article was produced as part of the P6-0038 programme, funded by the Slovenian Research Agency. ** ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, e-naslov: aleksandra.bizjak@zrc-sazu.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 15 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 15 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 16 Čiv, čiv, še sem živ 1 Introduction Over the past 40 years, scholars in the humanities, social sciences, and linguistics have explored the roles of authors and audiences in texts under the concept of meta-discourse.1 Within Systemic Functional Linguistics (SFL), metadiscourse refers to the social interactions conveyed through writing and speech – both between authors and their texts and between authors and audiences (e.g., Vande Kopple 1985; Hyland and Tse 2004). It highlights the inherently social character of communication (Hy-land 2005; Dafouz-Milne 2008) and resonates with Bakhtin’s view that all discourse is, to some extent, dialogic, even in monologue (Bakhtin 1979, 94–96). Bakhtin’s theory of dialogism closely corresponds with SFL theory, which con-ceptualizes language as interaction (Halliday 1994; Halliday and Matthiessen 2014). Halliday, an early proponent of the interpersonal metafunction2, states: “[i]nterpersonally, a text is a series of exchanges between speaker and addressee – even if it is a one-sided monologue that is essentially a series of statements acknowledged silently by the addressee.” (Halliday and Matthiessen 2014, 45) Within SFL, Hyland (2005; 2008) introduced a key model for investigating the interactive nature of communication, which has gained widespread acceptance in metadiscourse research over the past 20 years. My analysis of Trubar’s sermon on faith from the Catechism of 1550 (2008) contributes to this field by expanding theo-retical models across diverse languages and registers. To demonstrate this, I examine the interactive mechanisms in Trubar’s sermon, a compelling choice for two rea-sons. First, sermons are inherently persuasive, designed to engage and influence au-diences, making them ideal for such analysis. Second, Trubar’s sermon is historically 1 The terminology surrounding metadiscourse is diverse and not uniformly adopted across disciplines or theo- retical frameworks. Related concepts may appear under alternative labels such as metatext, metalanguage, or metapragmatics, depending on the field or approach. For example, text linguistics might refer to metatextual markers, while pragmatics emphasizes metapragmatic cues that guide interpretation. Hyland (2017, 17) de- scribes metadiscourse as a “fuzzy term” that has come to encompass a broad range of interpersonal and textual functions, serving as a form of metalanguage through which writers organize their discourse and engage with readers. Despite this terminological variation, these perspectives share the view that communication involves not only propositional content but also reflexive commentary on how that content is structured, interpreted, and socially situated. 2 The interpersonal metafunction, as defined in SFL, refers to the role of language in enacting social interactions and negotiating relationships between speakers and listeners (or writers and readers). It concerns how speakers express attitudes, judgments, and engage with others through choices in mood, modality, and evaluation, posi- tioning language as a tool for interaction rather than merely for representing experience or organizing discourse (Halliday and Matthiessen 2014, 29–45). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 16 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 16 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Aleksandra Bizjak Končar: Audience interaction in Trubar’s sermon on faith 17 significant as the first Slovenian-authored text explicitly designated a sermon, offer-ing a valuable starting point for investigating the diachronic development of inter-active features. This paper positions that line of inquiry as a promising trajectory for future research within the Slovenian context. 2 Literature review Linguistic interest in metadiscourse has grown steadily since the mid-2000s, with an increasing emphasis on empirically testing theoretical assumptions. Research has ad-dressed a wide range of genres, including academic texts (e.g., Hyland 1998; Hyland and Tse 2004), advertising and media discourse (e.g., Fuertes-Olivera et al. 2001; Dafouz-Milne 2008), business communication (e.g., De Groot et al. 2016), and par-liamentary debates (e.g., Ilie 2003). In Slovenian linguistics as well, metadiscourse has been explored across various contexts. Pisanski Peterlin (2005) examined its use in English and Slovenian scientific articles; Verdonik (2007) analysed its role in spo-ken interaction; and Lengar Verovnik (2015) focused on lexical hedging in radio interviews. In parallel, a substantial body of research in historical pragmatics has examined how language was used in earlier periods to perform interpersonal and textual func-tions, with particular attention to speech acts. These studies offer critical insights into how communicative intentions were encoded in historical texts and provide a valu-able foundation for understanding metadiscursive strategies. Kohnen (2007, 2008), for example, investigates directive speech acts in Early Modern English sermons – texts typically written for oral delivery – demonstrating how such acts often fulfilled metadiscursive functions by guiding attention, structuring discourse, and facilitating interaction. Building on this intersection between pragmatics and metadiscourse, Mäkinen (2022) analyses Early Modern English medical recipes by combining Aris-totelian rhetorical appeals – ethos, pathos, and logos – with a metadiscursive frame-work. Drawing on data from the Corpus of Early Modern English Medical Texts, he shows how these instructional genres blended informative and persuasive goals, with quantitative analysis underscoring the rhetorical sophistication of the texts. Shifting from rhetorical function to historical change, several studies have explored the diachronic development of metadiscourse within specific genres. Chaemsaithong (2013) examines how 16th-century witchcraft pamphleteers con-structed persuasive authorial identities through metadiscursive resources, while his subsequent analysis (2014) of 18th-century courtroom discourse demonstrates how Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 17 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 17 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 18 Čiv, čiv, še sem živ stance markers, personal pronouns, and reported speech were used to influence jury perception. Collectively, these studies highlight how genre-specific commu-nicative goals shaped the evolution of metadiscursive practices. The only diachron-ic study focused exclusively on sermons is Boggel’s (2009) functional analysis, which examines English sermons from the Middle English period through to the Early Modern English period. Her study categorizes metadiscourse into four types – intertextual, text-organizing, instructional, and stance-marking – and illustrates how preachers employed these resources to structure discourse and guide audience interpretation. By tracing developments across several centuries, Boggel reveals rhetorical sensitivity to shifting historical and social contexts. While her typology differs from the interpersonal framework adopted in this study (Hyland 2005), her findings reinforce the broader insight that metadiscursive practices in sermons are both contextually and rhetorically shaped. Amid growing interest in religious discourse, recent studies have increasingly adopted established theoretical models – particularly Hyland’s interpersonal frame-work – to examine how interpersonal meaning is constructed. A notable example is Malmström (2016), who applies Hyland’s model to a corpus of 150 contemporary Easter sermons, identifying frequent use of questions, imperatives, personal pronouns, and hedges. The present study builds on this work by using the same framework but extends the analysis to explore how semantic and lexicogrammatical levels interact in the realization of metadiscursive resources in a historical context (see Section 3). In Slovenian scholarship, sermons have primarily been approached from a liter-ary-historical perspective, often examined as transitional forms in the evolution of Slo-venian narrative prose (Kmecl 1975). In this context, Trubar’s sermon on faith from the Catechism of 1550 (1935, 202–243) has received limited theoretical attention beyond stylistic commentary (Sajovic 1986) and theological interpretation (Rajhman 1977). By contrast, from a linguistic perspective, the rhetorical and stylistic features of Slo-venian Protestant texts have been more substantially addressed. Pogorelec (1972) first identified the rhetorical structure of Trubar’s sentences, noting his use of double and triple formulae – an observation that influenced later studies (Pogačnik 1976; Seitz 1995; Ahačič 2007). Among the rhetorical devices discussed, rhetorical questions and biblical quotations (Ahačič 2007, 305) are particularly significant for understanding author–audience interaction in Trubar’s sermon. Taken together, international and Slovenian studies underscore the importance of analysing how Trubar constructs and manages author–audience interaction in his sermon. The following section outlines SFL theoretical framework adopted in this Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 18 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 18 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Aleksandra Bizjak Končar: Audience interaction in Trubar’s sermon on faith 19 study to examine how Trubar employs metadiscursive strategies to shape and sustain audience engagement within the rhetorical landscape of the Slovenian Reformation. 3 Theoretical framework and research design Hyland (2005) and Hyland and Tse (2004) developed an SFL-based model for in-vestigating writer-reader interaction, distinguishing between interactive resources which guide information flow, and interactional resources, which engage the read-er and shape the writer’s persona. Each includes several subcategories (Hyland and Tse 2004, 169). Applying this model to contemporary English sermons, Malmström (2016) found that preachers use over three times more interactional than interactive metadiscourse, with engagement markers being the most frequent – occurring 39.5 times per 1,000 words and accounting for 43% of all metadiscourse. These findings highlight the centrality of interactional features in sermon discourse and provide the rationale for the present analysis. While Hyland’s model offers a valuable lexicogrammatical approach to writ-er–reader interaction, its focus on discrete linguistic items presents limitations for analysing extended texts in languages other than English. Applying the engagement and stance categories to Slovenian proved challenging, particularly because engage-ment markers constitute an open set of expressions whose grammatical and lexical realizations vary across languages. As Hyland and Tse (2004) note, these must be identified manually, through corpus searches and text analysis tailored to the target language and genre. Since no comparable inventory exists for Slovenian, a new list of potential metadiscourse expressions had to be compiled from scratch – an effort that was further complicated by the lack of robust concordancing tools for Slovenian. To overcome these limitations and enrich the analysis of interpersonal meaning, this study incorporates additional tools from SFL. Specifically, it draws on Cloran’s (1994) model of message semantics, which connects lexicogrammatical choices with human experience through two central notions: Entity and Event. This discourse-se-mantic perspective allows interactional resources to be interpreted not only as iso-lated items, but as semantically coherent rhetorical units embedded within larger stretches of text. In Cloran’s model, the Entity typically functions as the Subject in the clause and refers to different participant types: interactants (e.g., speaker and addressee), generalized persons, absent individuals, or co-present entities. In sermonic discourse, the roles of interactants are reconfigured as preacher and congregation. The Event Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 19 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 19 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 20 Čiv, čiv, še sem živ is expressed in the verb group and anchored in time or modulated by features such as probability, necessity, hypothesis, or habituality. These parameters position ac-tions and experiences within specific experiential and interpersonal contexts. Cloran (1994, 243) maps these semantic options across experiential, interpersonal, and tex-tual metafunctions.3 In this study, attention is focused on experiential semantics, specifically the role of the Central Entity and Event Orientation. As Cloran (1994, 234–242) explains, the configuration of these features determines how rhetorical meaning is realized. For example, in the clause We imprison ourselves in our own hell, the central entity we refers to the preacher and congregation (co-present interactants), while the event is expressed in the habitual present. This configuration corresponds to what Cloran calls a Reflection – a rhetorical unit that constructs shared beliefs or recurrent actions. To operationalize this framework, the analysis proceeded in two stages. First, we selected Trubar’s sermon on faith from the Catechism of 1550 (1935, 202–243). Given the linguistic and interpretative challenges of working with a 16th-century text, we used the modern Slovenian translation (Trubar 2008), which allowed us to apply a Slovenian part-of-speech tagger (Jakopin and Bizjak 1997).4 Noun and verb forms were automatically extracted from the linear sequence of the sermon, enabling the construction of a structured dataset. In the second stage, we compiled a table of lexicogrammatical characteristics and manually assigned a rhetorical label to each clause. Based on Cloran’s semantic parameters, each clause was annotated according to its central entity and event ori-entation. This process made it possible to distinguish meaningful units of interaction and provided a fine-grained perspective on how interpersonal alignment is semanti-cally constructed throughout the sermon. Through this approach, six prominent types of interactional rhetorical units were identified. The first is the Reflection, which conveys shared beliefs or habitual actions involving both preacher and congregation, often marked by expressions such as we know or we believe. The Avocation exhorts the audience to act, typically using imper-ative forms or modal verbs such as must. In contrast, the Generalization introduces 3 In SFL, the experiential metafunction relates to how language construes our experience of the world, including processes and the participants who execute them. The interpersonal metafunction concerns interaction and the enactment of social roles and relationships, including relationships between speakers and audiences. Finally, the textual metafunction joins together elements of discourse, weaving separate parts into a coherent whole. See Halliday and Matthiessen (2014) for a detailed discussion. 4 Another reason for selecting the modern version is the availability of an English translation (Trubar 2008a) alongside the modern Slovenian version (Trubar 2008). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 20 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 20 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Aleksandra Bizjak Končar: Audience interaction in Trubar’s sermon on faith 21 broad social roles or types – such as a believer – and presents particular behaviours as typical or expected. The Conjecture introduces hypothetical or conditional scenarios, often used to pre-empt objections or invite contemplation. Rhetorical questions are not intended to elicit answers, but rather to provoke reflection or subtly shape the lis-tener’s understanding. Finally, Reported speech brings in external voices – especially biblical or divine sources – to confer authority and moral weight. The following section presents a detailed analysis of the lexicogrammatical and semantic features that define these rhetorical units in Trubar’s sermon. Drawing on Cloran’s systemic networks, it illustrates how each unit was identified and interpret-ed, offering a consistent framework for capturing their interactional significance. 4 Analysis of dominant interactional rhetorical units in the data The analysis of Trubar’s sermon focuses on the dominant interactional rhetorical units. The following descriptions illustrate how the configuration of the central entity (real-ized through the Subject’s interpersonal role) and event orientation (expressed in the verbal group) determine the types of interactional rhetorical units. These units reflect the presence of the author or addressee in the text or guide the listener in various ways. 4.1 Reflection The first interactional rhetorical unit in Trubar’s sermon is Reflection, which express-es typical states of an interactant, as shown in example (1). (1)5 /… / kakor mi vsi vemo in verujemo, da je Bog /…/ (Trubar 2008, 9) ‘/…/ just as we all know and believe that God /…/ exists /…/’ (Trubar 2008a, 9) At the level of discourse semantics, the rhetorical unit Reflection is defined by its central entity, which refers to the interactants – the preacher and the listeners6 – and 5 In this and the following examples, which illustrate the semantic and linguistic features of an entity in the role of Subject and event orientation realized in the verbal group, the markings are as follows: entities are in bold, while events are underlined. 6 In Slovenian, the entity interactant is lexicogrammatically realized through first-person plural verb endings (e.g., vemo) or a combination of pronouns and verb endings (e.g., mi vemo). In English, it is realized through first-person plural pronouns (e.g., we). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 21 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 21 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 22 Čiv, čiv, še sem živ an event characterized by a temporal reference concurrent with the moment of speak-ing.7 In addition to simultaneity, this event is also marked by the feature of habituali-ty,8 understood as the regular, repeated nature of the action or state described. Cloran (1994, 212–213) identifies habituality as one of the systems of semantic choices for predicate events that enables the formation of generic statements. These statements do not describe isolated occurrences, but rather refer to patterns of behaviour or states perceived as typical or recurring. In his analysis of Slovenian, Orešnik (1994, 151) presents a compatible perspective, emphasizing that general statements characteris-tically refer to law-like, regularly occurring situations rather than singular, specific instances. Thus, habituality functions as a key semantic feature in the textual con-struction of Reflection, linking individual discourse units to broader social norms and shared experiential knowledge. In Table 1, the semantic characteristics of the rhetorical unit Reflection are sche-matized using Cloran’s semantic networks for entity and event (Cloran 1994, 221, 242). Table 1. Criterial semantic features of Rhetorical Unit Reflection Rhetorical Unit Central Entity Event Orientation Reflection interactant concurrent; habitual Using the rhetorical device of Reflection, Trubar emphasizes shared experienc-es (e.g., we know, we believe), fostering a sense of equality between preacher and believers. This underscores their equal standing before God as members of a single body – the ‘church’ (Van Seters 1991, 269). These Reflections serve two purpos-es: (1) downplaying differences within the religious community while highlighting shared beliefs; and (2) strengthening the bond between the preacher and the believers, reinforcing their unity in relation to God. 4.2 Avocation The second interactional rhetorical unit identified in Trubar’s sermon is Avocation. This unit directs the interactant by conveying a strong sense of obligation, as illus-trated in example (2). 7 In Slovenian, temporal reference is lexicogrammatically realized by the present tense, while in English, it is realized by the simple present tense. 8 For the lexicogrammatical realization of habituality in Slovenian, see Orešnik (1994, 149–152) and Bizjak (2005, 64–67); for English, see Cloran (1994, 212–222). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 22 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 22 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Aleksandra Bizjak Končar: Audience interaction in Trubar’s sermon on faith 23 (2) In vsi se moramo dobro zavedati, da je vera kakor roka, mošnja ali kakšna druga posoda, s katero se oprimemo Jezusovega imetja, ga vzamemo in sprejmemo. (Trubar 2008, 21) ‘And all of us must be fully aware that faith is like a hand, with which we grasp Jesus’ property, take it and receive it.’ (Trubar 2008a, 17) The central entity of Avocation refers to the co-present interactants – the preach-er and the addressee – lexicogrammatically realized by the phrase all of us. The event orientation emphasizes obligation, lexicogrammatically expressed through the word must. Table 2 outlines the key semantic characteristics for identifying the rhetorical unit Avocation. Table 2. Criterial semantic features of Rhetorical Unit Avocation Rhetorical Unit Central Entity Event Orientation Avocation interactant concurrent; obligation The rhetorical unit Avocation, essential to shaping the interactional dynamics of Trubar’s sermon, directs the audience towards an understanding of faith by convey-ing a strong sense of obligation. 4.3 Generalization Unlike Reflection and Avocation, which involve interactants, the rhetorical unit Gen-eralization refers to categories of common things, naming general classes rather than specific individuals. Example (3) illustrates its role in the preacher’s reasoning. (3) Človek , ki veruje, ima najprej to dobro navado in mišljenje, da Božjo besedo ljubi, jo rad posluša ali sam bere, jo ima za resnico in vanjo veruje. (Trubar 2008, 15) ‘First of all, a believer has this good habit and way of thinking that he loves God’s word, loves to listen to it, or read it himself, considers it true and believes it.’ (Trubar 2008a, 13) Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 23 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 23 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 24 Čiv, čiv, še sem živ Semantically, Generalization highlights a generalized entity (e.g., believer9) and an event that is both habitual and concurrent with the moment of speaking, as shown in Table 3. Table 3. Criterial semantic features of Rhetorical Unit Generalization Rhetorical Unit Central Entity Event Orientation Generalization generalized concurrent; habitual By using Generalizations, Trubar presents his views on believers (example 3) and other class entities as common knowledge. These Generalizations, woven throughout the sermon on faith, ensure that the audience recognizes timeless truths and shared values. 4.4 Conjecture In the rhetorical unit Conjecture, Trubar speculates on what might or might not even-tuate, as illustrated in example (4). (4) Če pa zdaj, v tem življenju ne prejmemo vsega, kar nam je Bog obljubil, bomo to gotovo prejeli po tem življenju, v nebesih. (Trubar 2008, 13) ‘If we do not receive everything God has promised us now in this life, we will certainly receive it in heaven after this life.’ (Trubar 2008a, 11) Conjecture is realized through two clauses: the main event must indicate possi-bility or likelihood, while the supplementary message expresses a condition. The cen-tral entity is irrelevant to its identification. Table 4 summarizes the event orientation criteria for Conjecture. 9 The category believer functions here not as a reference to a specific individual, nor to “human” in general as a biological category, but rather as a generalized social identity. As Cloran (1994, 237–239) argues, generali- zation in rhetorical units often involves typical representatives of a social group rather than abstract, universal humans. In this sense, generalization occurs through the evocation of socially recognizable roles – such as the believer –whose behaviours and values are construed as typical and shared. Similarly, Orešnik (1994, 150) notes that noun phrases are used generically when they refer to any member of a particular type, rather than to a specific individual. This rhetorical strategy is consistent with the sermonic discourse, where participant types are mobilized to construct shared truths within the discourse community. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 24 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 24 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Aleksandra Bizjak Končar: Audience interaction in Trubar’s sermon on faith 25 Table 4. Criterial semantic features of the Rhetorical Unit Conjecture Rhetorical Unit Central Entity Event Orientation Conjecture / forecast; probability; hypothetical In Trubar’s sermon, rhetorical units of Conjecture are used to encourage believ-ers to live according to Jesus’ teachings. 4.5 Rhetorical question Trubar effectively engages his audience through the use of questions. Even in ser-mons, where no direct response is expected, interrogatives establish a connection with the addressee. Rhetorical questions, in particular, draw attention to specific as-pects of the discourse. Trubar’s use of Rhetorical questions to involve the audience is illustrated in example (5). (5) In kako naj jemo njegovo telo in pijemo njegovo kri? (Trubar 2008, 19) ‘And how should we eat his body and drink his blood?’ (Trubar 2008a, 16) The rhetorical unit Rhetorical question features an interrogative statement about event options, with the type of central entity being irrelevant to its identification (Table 5). Table 5. Criterial semantic features of the Rhetorical Unit Rhetorical question Rhetorical Unit Central Entity Event Orientation Rhetorical question / interrogative Rhetorical questions are Trubar’s primary means of acknowledging the address-ee and encouraging audience engagement. 4.6 Reported speech Trubar not only speaks in his own voice but also incorporates those of God, Jesus, and other scriptural authorities through reported speech, as illustrated in example (6). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 25 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 25 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 26 Čiv, čiv, še sem živ (6) Jezus pravi: “Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edninega Sina, da nihče, ki veruje vanj, ne bo pogubljen, temveč bo imel večno življenje /…/” (Jn 3,16–18). (Trubar 2008, 21) ‘Jesus says “God so loved the world that he gave his only Son that no-one who believes in him will perish but will have eternal life /…/” (John 3:16-18)’ (Trubar 2008a, 16) Although we cannot examine every voice Trubar introduces through Reported speech, it is worth noting that the words of Christ take centre stage in Trubar’s ser-mon, as He is the ultimate Christian authority. Semantically, the rhetorical unit Reported speech comprises at least two clauses: the reported clause and the quoted clause (enclosed in quotation marks). It allows the speaker to convey information about the original speech event, particularly absent entities and non-habitual events, as outlined in Table 6. Table 6. Criterial semantic features of the Rhetorical Unit Reported speech Rhetorical Unit Central Entity Event Orientation Reported speech Reported clause absent entity concurrent/prior; non-habitual Quoted clause / / Reported speech is a key interactional feature of Trubar’s sermon. By citing biblical authorities, he strengthens his arguments and persuades believers to embrace a life of faith. 5 Conclusion This paper offers a deeper insight into Trubar’s sermon as an interaction between the preacher and his audience. It examines how the preacher employs various strategies to engage a silent congregation and incorporates interactional elements into an oth-erwise monologic structure. The findings suggest that specific rhetorical units – such as Reflection and Avocation – signal the presence of both author and addressee in the text. Meanwhile, Generalization, Conjecture, Rhetorical questions, and Reported speech actively engage the audience and persuade them to live according to Jesus’s Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 26 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 26 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Aleksandra Bizjak Končar: Audience interaction in Trubar’s sermon on faith 27 teachings. These two groups of linguistic devices not only shape the interactive na-ture of Trubar’s sermon, but also reflect the genre conventions of sermonic texts. As a form of argumentative discourse, the sermon relies on credible and persuasive argu-ments and interpretations. Thus, the preacher must consider his audience, anticipate their questions, doubts, and challenges, and address them through various rhetorical means. By employing these linguistic strategies, Trubar establishes a strong interac-tional link with his silent audience. This study has not only uncovered the interactional features of Trubar’s 16th-cen-tury sermon to some extent, but has also demonstrated that engagement resources, while typically analysed through the lens of lexicogrammar, can also be examined from a discourse semantic perspective. Although this study is based on a detailed analysis of a historical case, expanding the scope to a larger corpus and incorporating sermons from different periods would likely yield more generalizable findings and stronger conclusions. Sources and literature Ahačič, Kozma. 2007. Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestan- tizem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Bakhtin, Mikhail M. 1979. Speech Genres and Other Late Essays. Translated by Vern W. McGee. Austin, TX: University of Texas Press., 1986. Bizjak, Aleksandra. 2005. Pridiga kot žanr. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Boggel, Sandra. 2009. Metadiscourse in Middle English and Early Modern English Religious Texts: A Corpus-based Study. Frankfurt am Main: Peter Lang. Cloran, Carmel. 1994. Rhetorical Units and Decontextualization: An Enquiry into some Re- lations of Context, Meaning and Grammar. Nottingham: Department of English Studies, University of Nottingham (Monographs in Systemic Linguistics, 6). Chaemsaithong, Krisda. 2013. Interaction in early modern news discourse: the case of English witchcraft pamphlets and their prefaces (1566–1621). Text & Talk 33, no. 2: 167–188. https://doi.org/10.1515/text-2013-0008. Chaemsaithong, Krisda. 2014. Interactive patterns of the opening statements in crim- inal trials: a historical perspective. Discourse Studies 16, no. 3: 347–364. https://doi. org/10.1177/1461445613508900. Dafouz-Milne, Emma. 2008. The pragmatic role of textual and interpersonal metadiscourse markers in the construction and attainment of persuasion: A cross-linguistic study of newspaper discourse. Journal of Pragmatics 40, no. 1: 95–113. https://doi.org/10.1016/j. pragma.2007.10.003. De Groot, Elizabeth, Catherine Nickerson, Hubert Korzilius, and Marinel Gerritsen. 2016. Picture this: Developing a model for the analysis of visual metadiscourse. Journal Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 27 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 27 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 28 Čiv, čiv, še sem živ of Business and Technical Communication 30, no. 2: 165–201. https://doi. org/10.1177/1050651915620235. Fuertes-Olivera, Pedro Antonio, Marisol Velasco-Sacristán, Ascensión Arribas-Baño, and Eva Samaniego-Fernández. 2001. Persuasion and advertising English: Metadiscourse in slogans and headlines. Journal of Pragmatics 33, no. 8: 1291–1307. https://doi. org/10.1016/S0378-2166(01)80026-6. Halliday, Michael A. K. 1994. An Introduction to Functional Grammar. London; Baltimore: Edward Arnold. Halliday, Michael A. K., and Christian M. I. M. Matthiessen. 2014. An Introduction to Func- tional Grammar. 4th ed. London: Edward Arnold. Hyland, Ken. 1998. Persuasion and context: The pragmatics of academic metadiscourse. Jour- nal of Pragmatics 30, no. 4: 437–455. https://doi.org/10.1016/S0378-2166(98)00009-5. Hyland, Ken. 2005. Metadiscourse: Exploring Interaction in Writing. London: Continuum. Hyland, Ken. 2008. Disciplinary voices: Interactions in research writing. English Text Con- struction 1, no. 1: 5–22. https://doi.org/10.1075/etc.1.1.03hyl. Hyland, Ken. 2017. Metadiscourse: What Is It and Where Is It Going? Journal of Pragmat- ics 113: 16–29. http://dx.doi.org/10.1016/j.pragma.2017.03.007. Hyland, Ken, and Polly Tse. 2004. Metadiscourse in Academic Writing: A Reappraisal. Ap- plied Linguistics 25, no. 2: 156–177. https://doi.org/10.1093/applin/25.2.156. Ilie, Cornelia. 2003. Discourse and Metadiscourse in Parliamentary Debates. Journal of Lan- guage and Politics 2, no. 1: 71–92. https://doi.org/10.1075/jlp.2.1.05ili. Jakopin, Primož, in Aleksandra Bizjak. 1997. O strojno podprtem oblikoslovnem označevan- ju slovenskega besedila. Slavistična revija 45, št. 3–4: 513–532. Kmecl, Matjaž. 1975. Od pridige do kriminalke. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kohnen, Thomas. 2007. Text types and the methodology of diachronic speech-act analysis. In Methods in Historical Pragmatics, edited by S. M. Fitzmaurice and I. Taavitsainen, 139–166. Berlin: Mouton de Gruyter. Kohnen, Thomas. 2008. Directives in Old English: Beyond politeness? In Speech Acts in the History of English, edited by A. H. Jucker and I. Taavitsainen, 27–44. Amsterdam, Philadelphia: Benjamins. Lengar Verovnik, Tina. 2015. Strategije in sredstva leksikalnega kritja v radijskih intervju- jih. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 10: 183–203. https://doi.org/10.17161/ SLS.1808.18318. Malmström, Hans. 2016. Engaging the Congregation: The Place of Metadiscourse in Con- temporary Preaching. Applied Linguistics 37, no. 4: 561–582. https://doi.org/10.1093/ applin/amu052. Mäkinen, Martti. 2022. Persuasion in Early Modern English medical recipes. In Genre in English medical writing, 1500–1820: Sociocultural contexts of production and use, ed- ited by I. Taavitsainen, T. Hiltunen, J. J. Smith and C. Suhr, 261–297. Cambridge: Cam- bridge University Press. Orešnik, Janez. 1994. Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica. Slovene verbal aspect and Universal Grammar. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 28 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 28 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Aleksandra Bizjak Končar: Audience interaction in Trubar’s sermon on faith 29 Pisanski Peterlin, Agnes. 2005. Text-organising Metatext in Research Articles: an English Slovene Contrastive Analysis. English for Specific Purposes 24, no. 3: 307–319. https:// doi.org/10.1016/j.esp.2004.11.001. Pogačnik, Jože. 1976. Teze in sinteze. Maribor: Založba Obzorja. Pogorelec, Breda. 1972. Trubarjev stavek. V: Seminar slovenskega jezika, literature in kul- ture: zbornik predavanj 8, uredila B. Pogorelec s sodelovanjem A. Logar-Pleško, 305– 321. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Rajhman, Jože. 1977. Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarnozgodovinskih, jezik- ovnih in zgodovinskih raziskav. Ljubljana: Partizanska knjiga. Sajovic, Tomaž. 1986. Retoričnost in besedilnost Trubarjeve pridige. V: 16. stoletje v sloven- skem jeziku, književnosti in kulturi, urednika B. Pogorelec in J. Koruza, 499–513. Lju- bljana: Univerza Edvarda Kardelja, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete (Obdobja 6). Seitz, Elisabeth. 1995. Govorniško stilno sredstvo ali pomoč pri prevajanju? Dvojično vezniško priredje v izbranih besedilih Primoža Trubarja, Martina Lutra in njegovih sodo- bnikov. Slavistična revija 43, št. 4: 469–489. Seters, Arthur van. 1991. The problematic of preaching in the third millennium. Interpreta- tion 45, no. 3: 267–280. https://doi.org/10.1177/002096430004500305. Trubar, Primož. 1935. Catechismus. Ljubljana: Akademska založba. Trubar, Primož. 2008. Vera Primoža Trubarja: Trubarjeva pridiga o veri iz Katekizma (1550): prevod v sodobni jezik. Slovenj Gradec: Združenje Trubarjev forum. Trubar, Primož. 2008a. Trubar’s sermon on faith – from the Catechism (1550): modern Slo- vene version translated into English. Ljubljana: Reformed Evangelical Church. Vande Kopple, William J. 1985. Some Exploratory Discourse on Metadiscourse. National Council of Teachers of English 36, no. 1: 82–93. https://doi.org/10.58680/ccc198511781. Verdonik, Darinka. 2007: Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija. Jezik in slovst- vo 52, št. 3–4: 53–66. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 29 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 29 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 30 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 30 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 31 O skladenjski dinamiki Stojan Bračič * Povzetek V prispevku gre za pojav nedoslednega upoštevanja norme in za pojav skladenjskega zgošča-nja na zgledih iz sodobnega nemškega jezika. Napake, ko je zavestno kršena skladenjska nor-ma, so večinoma motivirane slogovno in učinkujejo pod pogojem, da tudi recipient1 razpolaga s poznavanjem norme in razbere odmik od nje. V drugem delu je prikazanih nekaj možnosti za izražanje predikacije na verbalni in nominalni ravnini, ki pa so soznačne samo delno, saj pomensko ujemanje še ne pomeni funkcijskega in slogovnega ujemanja. V obeh primerih je tako za tvorca besedila kakor za naslovnika za uspešno vzajemno sporazumevanje merodajno znanje. Znanje pa ni eno. Poleg jezikovnega znanja so nujna še druga, pretežno pragmatična znanja, ki z različnimi težišči glede na tematiko besedila posegajo onkraj jezikovnega sis-tema. Spričo tega imajo lahko zgoraj obravnavani zgledi iz nemškega jezika do neke mere univerzalno veljavo. Ključne besede: skladnja, slog, vrste znanja, norma On syntax dynamics This article deals with the inconsistent adherence to linguistic norms and with the syntactic information density in the modern German language. In the first part, the norm is deliberately broken. In most cases, such errors are stylistically motivated and fulfil stylistic functions if the recipient of the text knows the norm and is able to recognize a deviation from it. The second part deals with the possibilities of producing linguistic forms of predication on a verbal and a nominal level, which are only partly interchangeable. Semantic synonymy does not imply functional and stylistic appropriateness. In both cases, knowledge is a prerequisite for mutual understanding between the author of the text and the recipient. But there is not just one kind of knowledge. In addition to linguistic knowledge, other, primarily pragmatic types of knowl-edge beyond the boundaries of the language system, are also required, which focus on dif-ferent aspects, depending on the topic of the text. Therefore, to a certain extent the examples from the German language presented in the article can have a universal value. Keywords: syntax, style, knowledge, linguistic norm * Upokojeni profesor UL FF, stojan.bracic1@gmail.com 1 Moške oblike veljajo v prispevku v takih primerih tudi za ženski spol. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 31 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 31 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 32 Čiv, čiv, še sem živ V prispevku za zbornik, posvečen spominu na spoštovanega profesorja in drage-ga kolega Janeza Orešnika, želim prikazati dva skladenjska pojava z vidika nemške-ga jezika. Skladenjska norma v določenih primerih (namerno) ni upoštevana. Temu sta namenjeni dve poglavji: o kongruenci (1) in o glagolski valenci (2). V drugem primeru je predmet prikaza skladenjsko zgoščanje, ko stoji eksplicitnim strukturam nasproti sintetično izražanje. Kot zgleda za to sta predstavljena asindeza (3) in nomi-nalizacija. Na slednjo se navezuje tudi sklep (5). 1 Kongruenca Ujemanje v različnih jezikovnih kategorijah se pojavlja na različnih jezikovnih rav-ninah na različne načine. Pri skladenjski kongruenci gre za ujemanje v številu in osebi – včasih tudi spolu – med osebkom in povedkom. Množinski osebek zahteva praviloma množinsko obliko povedka. 1) Bund, Länder und Gemeinden dürfen ihre Anlagen selbstständig gestalten. Država, dežele in občine smejo svoje naprave oblikovati samostojno. (Ore-šnik 2011, 41) 2) Das Laufen und Springen macht den Kindern Spaß. (Bračič/Čuden 2022, 79) Tek in skakanje dela otrokom veselje. Tek in skakanje veselita otroke. Tukaj se »das Laufen und Springen« lahko razume kot smiselna enota in para-frazira npr. s samostalnikoma šport ali telovadba v ednini. Prekršek zoper pravila kongruence pa lahko ima tudi poseben slogovni učinek. 3) Die Wissenschaft und ihre Lehre ist frei. (Ernst 2014, 30) Znanost in njeno poučevanje je svobodna.2 Znanost in njeno poučevanje sta svobodna. Edninski povedek v zgornjem primeru učinkuje tako, da vzbudi pozornost. Gle-de na vsebino napisa ob vstopu v univerzo na Dunaju deluje vzneseno, arhaično, brezčasno. 2 Zadrega pri prevodu v slovenščino, ker samostalnika znanost in (njeno) poučevanje za razliko od nemškega jezika nista istega spola. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 32 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 32 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Stojan Bračič: O skladenjski dinamiki 33 2 Valenca Upoštevanje glagolske vezljivosti se lahko v določenih primerih opusti pod pogojem, da se od prejemnika pričakuje specifično (pred)znanje, s katerim si lahko pomaga pri razumevanju izjeme in njene sporočilne vloge. V večini primerov gre pri tem za redukcijo vezljivosti. 4) Die Nachbarn bitten um Hilfe. (Bračič/Čuden 2022, 35) Sosedi prosijo za pomoč. Samostalnik sosedi kot osebek semantično implicira poznanstvo s tožilniškim predmetom, ki se zato lahko izpusti. 5) Dieser Wandel ist ein komplizierter Prozess. Das dauert. (Bračič/Čuden 2022, 99) Ta sprememba je zapleten proces. To traja. Predvidena sprememba (iz izkušenj) predpostavlja veliko časa. Prislovno dolo-čilo časa se zato lahko izpusti. Zdi se, da tak izpust deluje čustveno celo bolj zazna-movano kot slogovna varianta »To traja in traja«. Presoja o tem je seveda odvisna tudi od sobesedila. 6) Nimm dir Zeit und nicht das Leben. (Bračič/Čuden 2022, 36) Vzemi si čas in ne življenja. To je zgled za stilistično figuro zevgma (Toporišič 1992, 373). Večpomenski glagol v isti povedi se veže z različnimi valenčnimi partnerji. Lahko kot polnopo-menski (npr. dvovalentni etwas nehmen/nekaj vzeti), lahko pa samo kot funkcijski, se pravi z okrnjenim pomenom, tako da šele skupaj s samostalnikom tvori polnopo-menski sklop (vzeti si življenje). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 33 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 33 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 34 Čiv, čiv, še sem živ 3 Asindeza3 Vsebinska razmerja med deli povedi ali med povedmi na besedilni ravnini so pove-čini izražena eksplicitno z različnimi jezikovnimi sredstvi, ki nedvoumno izražajo vsebinska razmerja: z vezniki, vezniškimi prislovi, s členki. Lahko pa sredstev za tako eksplicitno izražanje ni. Takrat so stavki v povedi ali na medpovedni ravnini povezani brez posebnih jezikovnih sredstev (če odštejemo ortografska – npr. vejico, podpičje, piko, klicaj, vprašaj – in fonološka – intonacijo), ki bi enoznačno nakazovala medsebojno vsebinsko povezavo. Logičnost sosledja je zajamčena, če imata poročevalec in prejemnik sporočila dovolj skupnega splošnega ali/in tudi specifičnega znanja. Agricola tako povezavo imenuje koneks (Agricola 1977, 246). V naslednjem primeru bi šlo za kavzalni ali kar diagnostični koneks. 7) Es hat Frost gegeben. Ein Wasserrohr ist geplatzt. Bila je zmrzal. Počila je vodovodna cev. Tudi v dialogu je podlaga za sporazumevanje specifično skupno znanje (Motsch/ Reis/Rosengren 1979, 117). 8) A: Es ist wieder unter Null. Spet je pod ničlo. B: Hast du blaues Schiwachs? Imaš moder vosek za smuči? Sledi zgled za implicitno utemeljevanje v potopisu iz revije stern. 9) Lesotho erkundet man am besten zu Pferde, selbst wenn man vom Reiten nichts versteht. Die Tiere wissen genau, wo sie galoppieren können und wo sie vorsichtig einen Huf vor den anderen setzen müssen. (stern, 19. 12. 2024, Lesotho, Mein magischer Ort; str. 100) Lesoto najbolje raziskuješ na konju, tudi če nimaš pojma o ježi. Živali točno vedo, kje lahko galopirajo in kje morajo previdno postavljati kopito pred kopito. 3 Tu ni mišljena stilna figura brezvezje/asindeton, kjer je izpuščenih več (istih) veznikov v povedi. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 34 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 34 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Stojan Bračič: O skladenjski dinamiki 35 Druga poved zgornjega besedilnega fragmenta implicitno prinaša utemeljitev, zakaj se tudi tisti, ki ne znajo jahati, lahko brez skrbi odločijo za jezdenje po Lesotu. 4 Nominalizacija Poglavje o nominalizaciji prikazuje implicitno izražanje predikacije. V prvem pod-poglavju (4.1) je punktualno prikazano nekaj načinov, kako se da z določno glagol-sko obliko izraženo predikacijo nadomestiti v zgoščeni/komprimirani/kondenzirani nominalni obliki. V drugem podpoglavju (4.2) je na primeru kratkega besedilnega fragmenta prikazano, kako nominalni slog učinkuje na besedilni ravnini. 4.1 Komprimirano izražanje predikacije Skupni imenovalec komprimiranega izražanja je ponazorjen v citatu, v katerem von Polenz pojavne oblike jezika kot orodja za sporazumevanje primerja z drugimi vrstami orodja, kot sta npr. kladivo in vzvod na eni strani ter žepni računalnik na drugi strani. »Der Vorteil der Raumersparnis ist bei kompakter Struktur mit dem Nachteil verbunden, daß die Teile so k o m p r i m i e r t angeordnet sind, daß sie unüber- schaubar und schwer zugänglich sind.« (von Polenz 1988, 24) Prednost prostorskega prihranka pri kompaktni strukturi je povezana s slabostjo, da so njeni deli razporejeni tako k o m p r i m i r a n o, da so nepregledni in težko dostopni.4 4.1.1 Tožilnik z nedoločnikom Eden klasičnih primerov je tako imenovani accusativus cum infinitivo5. Posebno pri glagolih čutnega dojemanja je predmet hkrati osebek glagola v ne-določniku. Možna je pretvorba v daljšo obliko z odvisnikom: 10) Ich sehe ein Gewitter nahen. (Bračič/Čuden 2022, 89). Jaz vidim eno nevihto bližati se. Vidim, da se bliža nevihta. 4 Primerjaj tudi odnos dobička in izgube (Beaugrande/Dressler/Derganc/Miklič 1992, 56). 5 Primerjaj povedkovno-prilastkovni nedoločniški polstavek (Toporišič 1992, 130, 200). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 35 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 35 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 36 Čiv, čiv, še sem živ 4.1.2 Povedkovo določilo v tožilniku 11) Nach der neuerlichen Geldspende sieht Maaß6 ihre Stadt »am Scheidepunkt« (Spiegel Nr. 52/21.12.24, Gesegnete Stadt, str. 37) Po zadnjem finančnem darilu vidi Maaß svoje mesto »na prelomnici«. Po zadnjem finančnem darilu misli Maaß, da je njeno mesto »na prelomnici«. Tudi tu je predmet v tožilniku (Stadt) po pretvorbi osebek samostojnega odvisni-ka. Hkrati gre pri tem tudi za izraz distanciranja avtorja besedila do mnenja osebka v povedi. 4.1.3 Prilastkovna zveza Eden najpogostejših načinov komprimiranega izražanja predikacije je atribuiranje. Prilastke je mogoče pretvoriti v povedkova določila. 12) Ein guter Tipp. En dober namig. Kar pomeni toliko kot Der Tipp ist gut. Namig je dober. Ambivalentnost prilastkovih zvez se kaže v tem, da je včasih težko določiti, ali gre za verbalno (prislovno določilo) ali za nominalno (prilastek) odvisnost. (Bračič/ Čuden 2022, 131) 13) Er hat uns über die Versammlung gestern Abend berichtet. Poročal nam je o zborovanju sinoči. Ali se je sinoči zgodilo poročanje ali zborovanje? 14) Er steht am Haus rechts. Stoji ob hiši desno. Ali stoji (on) desno od (ene) hiše ali stoji ob tisti hiši (od dveh), ki je na desni strani? 6 Županja mesta Lommatzsch. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 36 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 36 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Stojan Bračič: O skladenjski dinamiki 37 4.1.4 Deležniške fraze Tudi deležniške fraze so kot skrajšana alternativa za določno glagolsko obliko v pre-dikativni funkciji podvržene ambivalentnemu razumevanju. 15) Der Schriftsteller, zu Hause gemieden und im Ausland übersehen(,) war nach 1900 völlig isoliert. (Bračič/Čuden 2022, 222) Pisatelj, doma zapostavljen in v tujini spregledan, je bil po letu 1900 popol-noma izoliran. Prilastkovno pomensko razmerje: pisatelj, ki je bil zapostavljen …, je bil … izoliran; prislovno pomensko razmerje: pisatelj je bil … izoliran, ker je bil … zapostavljen. 16) Alle Tatsachen zugrunde legend(,) kommt man zu einer realistischen Bewertung. Upoštevaje vsa dejstva se pride do realistične ocene. Pogojno – če …; načinovno – s tem, da … (primerjaj Bračič/Čuden 2022, 223) 4.1.5 Implicitna rematizacija Posebej zanimiva je v tem okviru ekonomičnega krčenja implicitna rematizacija. V članku iz revije stern (štev. 52, 19.12.2024, str. 26, 28) z naslovom »Horror und Hoff-nung« (Groza in upanje), ki opisuje, kakšno razdejanje vlada po padcu Asadovega režima v Siriji, beremo med drugim: 17) … Wie schwer das Erbe der Assads auf der neuen Zeit lastet, lässt sich im Stadtteil Kafr Sussa besichtigen. »Haben Sie die ´Abteilung 215´ schon gese-hen?«, fragt Mohammed Schurba. »Kommen Sie mit, ich zeige sie Ihnen.« Im wehenden schwarzen Mantel und mit Revolutionsschal um den Hals läuft der Anwalt die Straße entlang. Dies ist sein Viertel, hier ist er aufgewachsen … … 2018 entkam er ins Rebellengebiet im Norden Syriens. Von dort ist der 40-Jährige zurückgekehrt … … Kako težko bremeni dediščina Asadov sedanji čas, se lahko vidi v me-stni četrti Kafr Susa. »Ali ste že videli 'Oddelek 215'?«, vpraša Mohamed Schurba. »Pridite, vam ga bom pokazal.« V odpetem črnem plašču in z re-volucionarnim šalom okrog vratu odvihra odvetnik po cesti. To je njegova četrt, tu je odraščal … Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 37 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 37 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 38 Čiv, čiv, še sem živ … leta 2018 mu je uspelo zbežati na uporniško področje na severu Sirije. Od tam se je 40-letnik vrnil … »Der Anwalt« in »der 40-Jährige« se kot koreferenčna osebka v zgornjem be-sedilnem fragmentu anaforično navezujeta na Mohameda Schurbo in implicirata dve predikaciji: 'Mohamed Schurba je advokat' in 'Mohamed Schurba je 40-letnik'. V obeh primerih sta z vidika členitve po aktualnosti osebka hkrati tudi implicitno rematizirana. 4.1.6 Primična fraza z als Zelo pogost primer indirektne predikacije je tudi sklop z adjunktorjem als. »Mufasa« se kot eden redkih uspešnih filmov (»blockbusterjev«) dogaja v Afri-ki, številni otroci pridejo tako prvič v stik s to kulturo. Režiser filma Barry Jenkins s tem v zvezi v reviji stern (štev. 52, 9. 12. 2024, str. 93) pojasnjuje svojo vlogo: 18) Als schwarzer Regisseur war das dann doch eine große Verantwortung für mich.« Kot črn režiser je bila to potem vendarle ena velika odgovornost za mene. Kot črnec sem imel tako pri režiranju vendarle veliko odgovornost. V primični frazi »als schwarzer Regisseur« se prekrivata a) predikacija in b) kavzalnost. a) Bil sem črnski režiser. b) Ker sem bil črnski režiser … 4.1.7 Besedotvorje Najvišjo stopnjo kompresije predstavljajo besedotvorne konstrukcije. Delujejo kot neke vrste »črne luknje« – v eni besedi je sintetizirana analitična skladenjska relacija. Zgled v pridevniški zloženki: 19) tagaktiv danaktiven kar je aktivno (samo) podnevi; npr. žival Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 38 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 38 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Stojan Bračič: O skladenjski dinamiki 39 Podobna so razmerja pri samostalniških besedotvornih konstrukcijah: 20) Nahrungserwerb pridobivanje hrane pomeni kot glagolnik proces, ko si (npr.) neka žival išče in lovi hrano. 4.2 Nominalni slog Nominalni slog pomeni, da se v besedilu predikacija povečini ne izraža z določnimi glagolskimi oblikami kot povedki (verbalni slog), temveč nominalno, se pravi s sa-mostalniki, pridevniki ter nedoločnima glagolskima oblikama (deležje, nedoločniška fraza). (Bračič/Čuden 2022, 213, 219) To naj ponazori analiza sledečega kratkega besedila iz leksikona. 21) Chamäleons Die großen, unabhängig voneinander bewegl.7 Augen sind bis auf eine zentrale Öffnung von den zu einer Halbkugel verwachsenen Lidern bedeckt und dienen den vorwiegend tagaktiven Tieren beim Nahrungserwerb der Fixierung und Anpeilung der Beute … Durch blitzschnelles Hervorschleudern der (manchmal bis körperlan- gen) Zunge wird das Beutetier gefangen … (Meyers Enzyklopädisches Lexikon) Kameleoni Veliki, drugo od drugega neodvisno gibljivi očesi sta do središčne odprtine po- kriti z do polovične krogle zraščenima vekama in pri pridobivanju hrane služita pretežno podnevi aktivnim živalim za fiksiranje in sledenje plena … z bliskovito hitro iztegnjenim (včasih kot celo telo dolgim) jezikom ujamejo plen … V zgornjem besedilu so nominalne predikacije realizirane s pridevniki (großen, beweglichen, zentrale, verwachsenen, tagaktiven, blitzschnell, körperlangen) in sa-mostalniki (Nahrungserwerb, Fixierung, Anpeilung, Hervorschleudern; Öffnung, Halbkugel, Beutetier). Pridevniki pri tem funkcionirajo kot prilastki (prim 4.1.3), nekateri samostalniki pa kot (predložna) prislovna določila, ki jih je mogoče iz strnjene nominalne oblike razvezati v predikate z določnimi glagolskimi oblikami. 7 H kondenziranju prispevajo celo okrajšave: bewgl. za beweglich (= gibljiv). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 39 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 39 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 40 Čiv, čiv, še sem živ … bis auf eine zentrale Öffnung: razen v odprtini na sredini, razen če se odmisli odprtina v sredini (restriktivnost) … beim Nahrungserwerb: pri pridobivanju hrane, kadar se išče hrana (časovnost) … dienen der Fixierung und Anpeilung: služijo temu, da fiksirajo in sledijo ple- nu (funkcijski sklop s funkcijskim glagolom z reducirano semantiko; namernost) Durch … Hervorschleudern der ... Zunge: z … iztegnjenim … jezikom (instrumentalnost). Kot kolateralna škoda zgoščenega podajanja informacij (primerjaj 4.1), ki je med drugim tipično za besedilno vrsto geslo v leksikonu (čim več podatkov na čim manjšem prostoru – Fandrych/Thurmair 2011, 90), v tem primeru ni prizadeta eno-značnost podajanja informacij, temveč je ekonomski (materialni) vidik kondenzacije dosežen na račun otežene recepcije. Bralec tega enciklopedičnega gesla mora biti kompetenten na več področjih, vsaj na strokovnem in jezikovnem, imeti mora dobre bralne navade (koncentracija, pomnjenje). Kljub temu je dvomiti, da bo že kar ob pr-vem branju ustrezno zaobjel in povezal vse podane informacije. Prag razumljivosti je pri tem postavljen visoko. V kaki mladinski enciklopediji bi bile tako komprimirane formulacije neprimerne. Za primerjavo sledi izpis iz leksikona, namenjega mladini. 22) Chamäleons … Sie bewegen sich wenig und nur sehr langsam und können im Sitzen ihre Beu te, vor allem Insekten, fangen. Dazu schleudern sie ihre körperlange, klebri- ge Zunge blitzschnell wie ein Katapult heraus. Die Beute bleibt nicht einfach da- ran haften, sondern wird von der Zungenspitze umfasst. Als weitere, sehr seltene Besonderheit können Chamäleons ihre Augen unabhängig voneinander bewegen … (Der Jugend-Brockhaus) Kameleoni … Gibljejo se malo in le zelo počasi in lahko sede ujamejo plen, predvsem insek- te. Za to sprožijo kot telo dolgi, lepljivi jezik bliskovito hitro kot katapult. Plen se na jezik ne le prilepi, marveč ga konica jezika objame. Nadaljnja zelo redka posebnost je, da lahko kameleoni premikajo očesi neodvisno eno od drugega … Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 40 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 40 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Stojan Bračič: O skladenjski dinamiki 41 Tabela: Kvantitativna primerjava stopnje informativnosti verbalnega in nominalnega sloga Der Jugend-Brockhaus Meyers Enzyklopädisches Lexikon Število besed 55 55 Finitni predikati 6 3 Implicitne predikacije 5 17 Predikacije skupno 11 20 Iz primerjave obeh besedil izhaja: Nominalnim strukturam pomensko ustrezajo nekomprimirane strukture z določno glagolsko obliko. Globinsko strukturo imajo skupno, na površini pa je realizacija raz-lična. Vendar je gostota informacij v nominalnem slogu ob enaki količini jezikovnega gradiva praviloma dosti večja. Iz zgornje tabele je to razvidno iz razmerja 20 : 11. 5 Sklep Akademik profesor dr. Janez Orešnik ni bil samo vrhunski teoretik. Bil je tudi vzoren pedagog s posluhom za uspešne didaktične pristope. Gotovo bi se povsem strinjal s sklepno pripombo: nominalne in verbalne strukture so sicer semantično adekvatne, v diskurzu pa nikakor niso preprosto izmenljive, saj je treba upoštevati sobesedilo, besedilno vrsto, v kateri se uporabljajo, stilno ravnino in sporazumevalni položaj z vsemi pripadajočimi parametri. Tudi Fandrych in Thurmair opozarjata, da bi pretvor-bene vaje brez pragmatičnega preudarka vodile v mehanično »jezikovno akrobati-ko«. (Fandrych/Thurmair 2018, 255) Seznam virov Der Jugend-Brockhaus: Brockhaus, Wiesbaden 1985. Der Spiegel (Hamburg; štev. 52, 21. 12. 2024). Meyers Enzyklopädisches Lexikon: Bibliographisches Institut, Mannheim; Wien; Zürich, 1972 – 1981. stern (Hamburg; štev. 52, 19. 12. 2024). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 41 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 41 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 42 Čiv, čiv, še sem živ Literatura Agricola, Erhard. 1977. Textstruktur aus linguistischer Sicht. V: Germanistische Studientexte, Wort-Satz-Text, urednici: I. Barz in U. Fix, 244 – 249. Leipzig: Verlag Enzyklopädie. Beaugrande, Robert Alain de/Dressler, Wolfgang Ulrich/Derganc, Aleksandra/Miklič, Tjaša. 1992. Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park. Bračič, Stojan/Čuden, Darko (v sodelovanju s Tanjo Škerlavaj). 2022. Syntaktisches Mini- mum. Ein Lehrbuch für Studierende der Germanistik. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ernst, Peter. 2014. Der Fehlerbegriff in der deutschen Grammatik. Tradition und Perspektiven einer muttersprachlichen Fehlerlinguistik. V: Perspektivierung – Perspektivität, uredni- ce: T. Abrashi, A. Blakaj-Gashi in B. Ismajli, 25 – 37. Prishtina: Universiteti i Prishtinës. Fandrych, Christian/Thurmair, Maria. 2011. Textsorten im Deutschen. Linguistische Analysen aus sprachdidaktischer Sicht. Tübingen: Stauffenburg Verlag. Fandrych, Christian /Thurmair, Maria. 2018. Grammatik im Fach Deutsch als Fremd- und Zweitsprache. Berlin: Erich Schmidt Verlag. Motsch, Wolfgang, Reis, Marga, Rosengren, Inger. 1990. Zum Verhältnis von Satz und Text. Deutsche Sprache 18: 97–125. Orešnik, Janez. 2011. Uvod v naravno skladnjo. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Polenz, Peter von. 1988. Deutsche Satzsemantik. Grundbegriffe des Zwischen-den-Zeilen- -Lesens. Berlin; New York: Walter de Gruyter. Toporišič, Jože. 1992. Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 42 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 42 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 43 Multiple source explanations in constructional change: the case of V1 word order in Welsh*1 Oliver Currie** Abstract The characteristic VSO word order of Modern Welsh developed in part as a result of the increase in use in the Early Modern Welsh period of a specific verb-initial construction, Absolute V1, where a synthetic finite verb comes in absolute-initial position in a positive declarative main clause. Although Absolute V1 is attested throughout the history of Welsh, there is major dia-chronic and synchronic variation in its use. This paper argues that the increase in use of Absolute V1 in prose texts from the 16th century has multiple sources, representing, on the one hand, the continuation of an existing construction (i.e. Absolute V1 in earlier Welsh) and, on the other hand, an innovation where Absolute V1 also derives from other constructions through the loss of a preverbal particle. It is further argued that a multiple source approach can help explain certain patterns in the variation in use of Absolute V1 in Early Modern Welsh. Keywords: Multiple source constructions, multiple causation in language change, V1, Welsh, word order, Diachronic Construction Grammar Večvzročnost v jezikovnem spreminjanju: primer razvoja besednega reda z začetnim glagolom v valižanščini Za moderno valižanščino značilen besedni red VSO je deloma rezultat večje rabe posebne kon-strukcije z glagolskim začetkom v obdobju zgodnje moderne valižanščine, in sicer konstrukcije z absolutno stavo V1 (Abs V1), kjer sintetična osebna glagolska oblika zaseda absolutni začetni položaj v trdilnih glavnih stavkih. Čeprav je konstrukcija Abs V1 izpričana skozi celotno zgodo-vino valižanščine, so razlike v njeni rabi velike, tako na diahroni kot na sinhroni ravni. Prispevek skuša pokazati, da je na povečano rabo konstrukcije Abs V1 v proznih besedilih iz 16. stoletja vplivalo več dejavnikov, saj gre pri tej rabi po eni strani za nadaljevanje že obstoječe konstruk-cije (Abs V1 v zgodnji valižanščini), po drugi pa za inovacijo, pri kateri Abs V1 izvira tudi iz drugih konstrukcij, ki so izgubile predglagolski členek. Članek skuša obenem pokazati, da več-dejavniški pristop lahko pomaga pri razlagi določenih vzorcev v raznolikosti rabe konstrukcije Abs 1 v obdobju zgodnje moderne valižanščine. Ključne besede: večdejavniške konstrukcije, večvzročnost v jezikovnem spreminjanju, V1, valižanščina, besedni red, diahrona konstrukcijska slovnica * I acknowledge the financial support of the Slovenian Research and Innovation Agency (research core funding n° P6-0265). ** Univerza v Ljubljani, Oliver.Currie@ff.uni-lj.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 43 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 43 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 44 Čiv, čiv, še sem živ 1 Introduction 1.1 Multiple source constructions Although the prototypical conception of a linguistic change is of one linguistic unit changing into another (A > B, e.g. the sound change in the history of French involv-ing the fronting of [u] to [y]), there are also frequent cases, known as multiple source constructions (De Smet, Ghesquière, and Van de Velde 2015b), where a phoneme, morpheme, word or grammatical construction has more than one diachronic origin.1 De Smet, Ghesquière and Van de Velde (2015b) understand multiple source con-structions broadly as encompassing all linguistic subsystems and give examples of the phenomenon in phonology, morphology, lexical semantics and syntax. Often the existence of more than one diachronic source may be apparent in the synchronic form and/or meaning of a lexeme or construction, and in some such cases, for example the English word brunch, a lexical blend of “breakfast” and “lunch”, the existence of multiple sources and origin of the form are transparent to language users. In other cases, synchronic irregularities or alternations provide evidence of multiple sources, as in, for example, the suppletive past tense went of the English verb “to go”, though their actual origin may not be (fully) transparent to the language user unless they have historical linguistic knowledge (i.e. that went derives from another verb, Old English wendan “to turn”). Such formal traces of multiple sources may also be present in syntactic constructions. Gaeta (2015), for instance, examines the so-called “German scandal construction”, illustrated in (1), thus termed because it displays “a number of synchronic form-meaning mismatches” (2015, 95). (1) Hans bedauert, es nicht verhindert haben zu konnen 3 12 Hans regrets it not prevent:PSTPTCP have:INF to can:INF Karl regrets not having been able to prevent it’(Gaeta 2015, 96) The ‘German scandal construction’ contains the following mismatches, accord-ing to Gaeta: 1 Professor Janez Orešnik, to whom I am dedicating this chapter, was a pioneer of theoretical linguistics in Slo- venia in many fields, one of which is historical linguistics. It is a privilege to contribute a paper on historical linguistics to this volume in recognition of his contribution to the teaching and research of historical linguistics in Slovenia. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 44 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 44 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 45 – deviant form/meaning relation: – a past participle (verhindert) instead of an infinitive (verhindern) – an infinitive (können) instead of a past participle (gekonnt) – deviant linearization: – inverted order of haben zu können instead of *können zu haben 1 2 21 – displacement of zu with regard to its logical dependency haben (Gaeta 2015, 96) Gaeta (2015, 95) argues that “[t]he scandal is solved if a diachronic point of view is adopted, which shows that the mismatches result from the intraference of two dif-ferent source constructions expanded in the course of the German linguistic history, namely the Perfekt construction and the zu-infinitive construction”. Multiple source approaches to constructional change are relatively new: Van de Velde, De Smet, and Ghesquière’s (2013) special issue on the topic, republished as an edited volume (De Smet, Ghesquière, and Van de Velde 2015a), represented a landmark in the field. The volume includes broader theoretical discussions of multiple source explanations in syntactic change: a general overview of the phe-nomenon in different areas of grammar (De Smet, Ghesquière, and Van de Velde 2015b); a discussion of the relevance of the Construction Grammar concept of mul-tiple inheritance for multiple source analyses of constructional change (Trousdale 2015); a discussion of the role of multiple sources in grammaticalization processes (Fischer 2015), and a discussion of multiple source explanations in relation to mul-tiple causation in language change more generally (Joseph 2015). At the same time, the volume includes several case studies of multiple source constructional change in different languages: in English and Dutch (De Smet and Van de Velde 2015), German (Gaeta 2015), Finnish and Estonian (Riionheimo 2015) as well as a mul-tiple source perspective on the development of HAVE and BE perfectives in multi-ple European languages (Drinka 2015). However, such multiple source approaches to constructional and syntactic change also overlap theoretically and to an extent methodologically with broader and longer-established multiple causation ap-proaches to language change (Malkiel 1983 [1967]). Multiple causation approach-es have played a particularly significant role in the explanation of contact-induced language change, where it has been argued that language-internal motivations or mechanisms often complement contact phenomena (e.g. linguistic borrowing, cop-ying, interference) and that a holistic or multi-model approach, encompassing both language-internal and language-external dimensions, is necessary to understand contact-induced change as well as language change more generally (Thomason and Kaufman 1988, 57-61; Matras 2007; Chamoreau and Léglise 2012). Multiple Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 45 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 45 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 46 Čiv, čiv, še sem živ causation is, however, not limited to contact scenarios, but is a more general feature of language change, since, as Breban and De Smet (2019, 896), note ‘there is also a multiplicity of factors involved in individual cases of change.’ Similarly, Joseph (2015) argues that if multiple causal pressures on some part of a language system can be recognized, then rather than having to simply choose one, arbitrarily, as the single cause explaining why a change happened as it did, we can perhaps come closer to a true understanding of the developments in question by considering multiple causes acting in concert or even inde- pendently. (Joseph 2015, 207) Multiple sources of language changes could thus be seen as a subtype of multi-ple causation or multifactoriality, which in turn raises the question where we draw the line between sources, on the one hand, and causes of or factors contributing to language change, on the other. I prefer the term factors to causes here, as causes can be understood in a deterministic way, though not by Joseph 2015 cited above, as implying that if given causes or conditions apply, then a change necessarily fol-lows, whereas factors tend to be understood in a more neutral sense. Breban, Bör-jars, and Moretti (2025, [2]) distinguish between primary and secondary sources in multiple source change, where primary sources are ‘the source constructions that combine to form’ another construction (English auxiliary do in their study), and secondary sources ‘include other factors that play a role in, and facilitate, the inno-vation, but do so in an indirect way.’2 The rationale for grouping together the direct sources of a construction and other factors which contributed to its development as different types of source is that, according to Breban, Börjars, and Moretti (2025, [2]), ‘both types are integral to a multiple source explanation.’ While the primary and secondary sources of constructional change, in Breban, Börjars and Moretti’s terminology are complementary, they are, however, different in nature. The mul-tiple source constructional change discussed in the present paper, for instance, in-volves the development and increase in use of a specific verb-initial construction in Early Modern Welsh (absolute V1 – defined in the following section), which I ar-gue derives from at least two different source constructions. At the same time, one 2 I am grateful to Kersti Börjars for sending me copy of the draft article (Breban, Börjars, and Moretti 2025), which had been accepted for publication but not yet published by the journal Diachronica at the time of writing of the present chapter; the page numbers of citations, given in square brackets, are provisional. I also thank her, Tine Breban and Lorenzo Moretti for organising the workshop on ‘Multiple source explanation in syntactic change’ on 21 August 2025 at the 27th International Conference on Historical Linguistics at the Pontificia Uni- versidad Católica, Santiago de Chile, which also informed this chapter. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 46 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 46 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 47 of the factors which contributed significantly to the increase (and variation) in use of this new(ish) verb-initial construction, is that it seems to have been perceived as functionally equivalent to and interchangeable with two other existing and produc-tive constructions. Absolute V1 could thus expand into the syntactic environments occupied by these existing competing constructions, which in turn influenced the semantics of Absolute V1. Nevertheless, these competing (secondary source) con-structions remained productive throughout the period under investigation and so cannot be said to have merged into the Early Modern Welsh Absolute V1 construc-tion, unlike its direct or primary source constructions. 1.2 Absolute V1 in Welsh as a potential multiple source construction This paper focuses on a construction – Absolute V1 in Early Modern Welsh (c.1500-c.1800) – where there are no obvious formal traces of multiple sources such as form-meaning mismatches or formal alternations or irregularities. However, it is argued here that it may not be possible to explain certain patterns of diachronic change as well as of synchronic variation in its use without invoking multiple sourc-es. In the Absolute V1 construction, a synthetic finite verb comes in absolute-initial position in a positive declarative main clause, illustrated in (2), which gives examples from each of the main periods in the history of Welsh. In Construction Grammar terminology, Absolute V1 is a schematic, lexically open construction (Fillmore, Kay, and O'Connor 1988, 505; Croft 2001, 17), even more so than the German ‘scandal construction’ discussed by Gaeta (2015), and it has a very general function, essen-tially as an unmarked word order. The term Absolute V1 is used to distinguish the construction from other finite verb-initial constructions where the verb does not come in absolute-initial position in a positive declarative main clause, but is preceded by an affirmative verbal particle or a negative particle in a negative main clause or subordi-nating conjunction in a subordinate clause. (2) a. Old Welsh (OW) prose (c.700- c.1100) Rodesit elcu guetig equs tres vache Give-3SG.PAST Elgi afterwards [Latin] horse three cows ‘Elgi gave afterwards a horse and three cows’3 (c.8th century) (Jenkins and Owen 1983) 3 All translations of examples are my own unless otherwise stated. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 47 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 47 10. 12. 2025 12:10:40 10. 12. 2025 12:10:40 48 Čiv, čiv, še sem živ b. Middle Welsh (MW) prose (c.1100- c.1500) Gwelsant niuer Otgar eu meint See-3PL.PAST retinue Otgar their strength ‘Otgar’s retinue ascertained their strength’ (c.1300-c.1350) (Bromwich and Evans 1988, line 1039) c. Early Modern Welsh (EMnW) prose (c.1500-c.1800) Lladdodd Meurig eu brenin hwy mewn brwydr Kill-3SG.PAST Meurig their king they in battle ‘Meurig killed their king in battle’ (1677) (Edwards and Williams 1936 [1677], 152) d. Modern Welsh (MnW) prose (c.1800-) Tynnodd y wraig ei llaw yn ôl yn frysiog Pull-3SG.PAST the woman her hand back ADVZ hurried ‘The woman hurriedly withdrew her hand’ (1977) (Roberts 1977, 12) The fact that the construction Absolute V1 is found in a similar form throughout the documented history of Welsh but shows considerable diachronic variation in its frequency of use highlights a fundamental challenge in investigating constructional change, which is to what extent we can talk of continuity in the history of a construc-tion. While diachronically it would appear relatively straightforward to trace the his-tory of a construction which looks the same in the textual record, from a synchronic perspective the question arises whether it can be regarded as the same construction if, at least from a structuralist or formal perspective, it is used in different synchronic systems or is generated by different synchronic grammars. Although the Insular Celtic languages, of which Welsh is one, are generally as-sociated with VSO word order, only the Goidelic subgroup – Irish, Scottish Gaelic and Manx – have been consistently VSO throughout their history. Welsh, in the Bry-thonic subgroup along with Breton and Cornish, is, however, characterised by major word order variation and change throughout its history. In Old Welsh, Absolute V1 is attested in both prose and poetic texts, but the textual record is fragmentary, so it is not possible to conclude how frequently Absolute V1 was used overall and whether Old Welsh can be described as a VSO language. In Middle Welsh, Absolute V1 is frequent in poetry but in rare in prose, where instead we find a predominant V2 word order in positive declarative main clauses (PDMCs). At the same time, there is word order variation in Middle Welsh prose between positive declarative main clauses, on the one hand, which have V2, and negative main and subordinate clauses, on the other, which have predominantly VSO word order. In Early Modern Welsh, there is a noticeable increase in the frequency of use of Absolute V1 in PDMCs in prose texts Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 48 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 48 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 49 from the second half of the 16th century, but we find marked variation between dif-ferent prose writers, not just variation between prose and poetry as in Middle Welsh. At one extreme, some writers use Absolute V1 as the single most frequent word order (e.g. in over 50% of PDMCs), and at the other extreme, other writers avoid the construction altogether. In between these two extremes, other writers still show var-ious intermediate patterns of use of Absolute V1, using it alongside competing word orders (notably personal pronoun subject or dummy subject + verb constructions), in some cases interchangeably, in other cases preferring Absolute V1 in certain environ-ments and the competing constructions in different environments. There are even cas-es, such as in the 16th-century Welsh Bible translations, as discussed in Currie (2016, 2023) and in section 3.2 below, of writers style shifting between Absolute V1 and competing constructions. Finally, Modern Welsh has generalised VSO, which is the predominant word order in positive declarative main clauses, negative main clauses and subordinate clauses, though there is variation between different verb-initial con-structions in positive declarative main clauses, with competition between Absolute V1, finite verb-initial constructions with affirmative preverbal particles and analytical (progressive and periphrastic) verb-initial constructions. This paper focuses on the increase in use of Absolute V1 in Early Modern Welsh prose and investigates whether this increase may have multiple sources. More spe-cifically, the paper argues that the Absolute V1 construction in Early Modern Welsh may in part represent the continuation of an existing construction (i.e. Absolute V1 in Middle Welsh) and in part represent an innovation where Absolute V1 also derives, on the one hand, from other constructions – the Adv+y+Verb construction in (4) and the y(r)+verb construction in (5)a and (5b) through the loss of the preverbal particle y(r) – and on the other hand, from the extension of the use of Absolute V1 in poetry, where it was common, to prose, where it had been rare. Absolute V1 in Welsh is, thus, poten-tially a more unusual instance of a multiple source construction and at the same time a particularly interesting one. First, the evidence for multiple sources is of a different nature than that discussed in other studies of multiple source constructional change (Fanego 2015; Gaeta 2015; Trousdale 2015; Drinka 2015; Fischer 2015; Riionhei-mo 2015), as it is based on syntactic and stylistic/sociolinguistic variation rather than differences or mismatches in form and function. Second, the case of Absolute V1 in Welsh highlights, in turn, another aspect of the contribution which multiple source explanations can make to our understanding of constructional change, that is how dif-ferent sources of a construction can influence subsequent stylistic and sociolinguistic patterns of variation in its use. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 49 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 49 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 50 Čiv, čiv, še sem živ The rest of this chapter is structured as follows. The next section (2) gives a brief general overview of the word order change under investigation, the increase in Absolute V1 in Early Modern Welsh. Section 3 then examines three potential sources for the increase in use of Absolute V1: in 3.1, the loss of the preverbal particle y in Adverb+y+verb constructions; in 3.2, the extension of Absolute V1 from poetry to prose and in 3.3 the loss of the preverbal particle y in [Subordinate clause], y(r)+verb constructions. 4 Finally, section 4, the discussion and conclusion, discusses the sig-nificance of multiple sources in explaining the development of Absolute V1 in Early Modern Welsh as well as the interest of this constructional change in Welsh for the study of multiple source constructions more generally. 2 The change from V2 in Middle Welsh towards V1 in Early Modern Welsh 2.1 Middle Welsh word order The change under investigation – the increase in use of Absolute V1 in Early Modern Welsh – is part of a wider systemic word order change in Welsh from V2 in positive declarative clauses in Middle Welsh (prose) to VSO in Modern Welsh (Willis 1998; Currie 2025). In the Middle Welsh V2 word order, a constituent (or argument) is fronted before a finite verb in a positive declarative clause and a preverbal particle – a or y – comes between the fronted constituent and the verb. If the fronted constituent is a subject (as in examples 3a and 3b), direct object (3c) or verbal noun object of an auxiliary verb in a periphrastic construction (3d), the particle a is used (Poppe Forthcoming; Meelen 2020; Currie 2025). If the fronted constituent is an adverbial or prepositional phrase, the particle y is used, as illustrated in example 4. (3) Fronted subjects or direct objects in Middle Welsh prose a. Personal pronoun Subject + a + verb (PronS-V) mi a wnaf dy gynghor di I PRT do-1SG.FUT your.2SG advice you.2SG ‘I will act on your advice’ (Thomson 1957, line 402) 4 In Middle Welsh, the particle y takes the form y before verb beginning with a consonant and yd /əð/ before verbs beginning with a vowel. In Early Modern and Modern Welsh, the form yr is used before verbs beginning with a vowel. Here y is used to refer to the particle in Middle and Early Modern Welsh, instead of y(d) or y(r). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 50 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 50 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 51 b. Nominal Subject + a + verb (NomS-V) E kennadeu a aethant ar ol Matholwch the messengers PRT go-3PL.PAST after Matholwch ‘The messengers went after Matholwch’ (I. Williams 1930, 33) c. Nominal Object + a + verb (Obj-V) Y march a gymerth the horse PRT take-3SG.PAST ‘He took the horse’ (Thomson 1957, line 217) d. Verbal noun object + a + AUX gwneuthur ‘to do’ (the ‘gwneuthur-inversion’, Gwn) Kynhewi a oruc Pwyll Fall silent-VN PRT do-SG.PAST Pwyll ‘Pwyll fell silent’ (Thomson 1957, line 323) (4) Adverb + y(d) + Verb (Adv-y-V) Ac y’r llys y deuthant yn dangneuedus (Adv-y-V) And to the court PRT come-3PL.PAST ADV peaceful ‘And they came to the court in peace’ (I. Williams 1930, 34) The particles a and y(d) are identical in form to relative particles: a is the relative particle used in direct relative clauses when the antecedent is a subject or direct ob-ject, and y is used in oblique relative clauses when the antecedent is an indirect object, genitive or prepositional phrase. It is believed, relatively uncontroversially, that the Middle Welsh as well as the cognate Middle Breton and Cornish V2 constructions derive diachronically from cleft focus constructions with a clause-initial copula (i.e. a VSO structure) which expanded in use, lost the initial copula and became semanti-cally bleached as topicalization constructions (Eska 2020, 44-45; Meelen 2020; Padel 2021, 282-283; Willis Forthcoming). Finite verb-initial constructions are also found in PDMCs in Middle Welsh prose, most frequently with the preverbal particle y, less frequently with the pre-verbal particle neu, while Absolute V1 (as in example 2b) is rare (Willis 1998, 123-124; Meelen 2020, 428-429; Currie 2025, 15-17). The y+Verb construction is particularly common in positive declarative main clauses which follow subordinate clauses, as in example 5a (the form “y kymher”), but is also found in standalone positive declarative main clauses, especially after the coordinating conjunction a(c) “and”, as in example 5b. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 51 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 51 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 52 Čiv, čiv, še sem živ (5) a. Y+Verb order in a PDMC following a subordinate clause (postposed PDMC) A phan del yno, y kymher vn o’r kylleill And when come-3SG.PRES-SUBJ there, PRT take-3SG.PRES one of the knives yn y law ac y dywait o’e lawn llef, “Yr karyat ar vyn duw in his hand and PRT say-3SG.PRES in his full voice out of love for my god y torraf i vyng kic.” PRT cut-1SG.PRES I my meat b. Y+Verb order in a standalone of sentence-initial PDMC (non-postposed PDMC) Ac y kymher yr hynn a dorro And PRT take-3SG.PRES what REL cut-3SG.PRES-SUBJ ac y bwrw yn wyneb y geu duw; and PRT-it throw-3SG.PRES in face the false god ‘“And when he comes there, he takes one of the knives in his hand and says in his full voice “Out of love for my God I cut my meat.” And he takes what he cuts off and throws it in the face of the false god.’ (S.J. Williams 1929, 40) A key challenge in analysing Middle Welsh word order – which is particularly relevant to understanding the later increase in use of Absolute V1 in Early Modern Welsh – is determining the status of V1 word orders and in particular Absolute V1 in Middle Welsh. Willis (1998, 129) analyses Middle Welsh within a formal, Princi-ples and Parameters framework as a strict V2 language where unmarked verb-initial order is ungrammatical. Verb-initial constructions with the preverbal particle y are, thus, in Willis’ analysis assimilated to the V2 system by positing a null topic oper-ator. Instances of Absolute V1 in Middle Welsh, as in example 2b, are recognised as genuine exceptions to the V2 grammar but are rare and also considered by Willis to be marked constructions in contrast to the general, unmarked VSO word order in Modern Welsh (example 2d). There remains, however, the problem of explaining the variation between Middle Welsh prose, where Absolute V1 is rare, and Middle Welsh poetry, where the construction is frequent. The evidence of 16th and 17th-cen-tury slander case records (Suggett 1983, 1992), where we have transcriptions of oral statements (the texts closest to spoken discourse available) and where Absolute V1 is also rare, suggests that Middle Welsh prose word order is likely to have been closer to spoken usage than that of Middle Welsh poetry. The more frequent use of Absolute V1 in poetry could perhaps be attributed, on the one hand, to greater conservatism and continuity in the Welsh poetic compared to the prose tradition, and on the other Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 52 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 52 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 53 hand, to the fact that the use of Absolute V1 came to be incorporated into key formal features of medieval Welsh poetry such as metre, syllable count and assonance pat-terns. Absolute V1 may, thus, have become a feature of Welsh poetic style – in the prestigious canu caeth (“strict metre”) poetic tradition (Fulton 2011, 201) – at a time when Absolute V1 was more frequent in spoken discourse and may have subsequent-ly been maintained because it was formally useful. It is not necessary on either empirical or theoretical grounds, as I have argued in Currie (2013; 2025, 4-5, 15-17), to go as far as Willis (1998) in analysing (“un-marked”) Absolute V1 as ungrammatical. From an empirical perspective, since Ab-solute V1 is attested in Middle Welsh prose, an alternative approach would be to analyse Absolute V1 as a grammatical but marginal and weakly motivated construc-tion, as it does not conform to the predominant V2 pattern. Further, from a theoretical perspective, since V1 is attested as a variant word order in other languages analysed as V2, including within formal frameworks, there is also no theoretical necessity to rule out grammatical V1 in a V2 language (Fontana 1997, 210). 2.3 Increase in use of Absolute V1 in Early Modern Welsh The diachronic development of Absolute V1 in the early modern period was investigat-ed using a self-compiled corpus of 32 prose texts by 26 different writers for the period c.1550-1763 including 6,507 PDMCs. The corpus is subdivided into four (approxi-mate) 50-year periods: six texts for the period c.1550-1599, six texts for 1600-1649, eight texts for 1650-1699 and six texts for 1700-1763. The composition of the corpus reflects the different types of prose texts available during the period, which have been subdivided into the following broad categories: expository prose, that is discursive texts and treatises mostly religious in subject matter (Exp. prose), first-person narrative prose (Narr. prose 1SG), third-person narrative prose (Narr. prose 3SG) and autograph man-uscript sermons (Sermons). In addition, there is a separate subcorpus comprising six extracts from the 16th-century Bible translations: the 1567 New Testament and Psalms translated mostly by William Salesbury and the 1588 revised translation of the New Testament and Psalms and new translation of the rest of the Old Testament and Apoc-rypha by William Morgan. The Bible subcorpus includes extracts from the 1567 gospel of Mark (books 1-5) and 1567 Psalms (books 1-21) translated by William Salesbury, the corresponding extracts of William Morgan’s revised 1588 translations of Mark and the Psalms, as well as Morgan’s 1588 translations of the book of Esther and Isaiah (1-9), which had not previously been translated. Since insufficient Early Modern Welsh texts have been digitalised and tagged, the corpus was compiled by manually extracting Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 53 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 53 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 54 Čiv, čiv, še sem živ and annotating PDMCs from the selected texts. The linguistic features that were an-notated include the word order or construction used, the syntactic status of fronted adverbials (whether they are arguments of the verb or not), information relating to the verb (person, number, lexical item, voice) as well as the retention or omission of the preverbal particles a and y. Tables 1-5 show the frequency of Absolute V1 (abbreviated as “Abs. V1”) both in absolute numbers and as a percentage of PDMCs (that is the only clause type where Absolute V1 can occur) in each half-century period of the corpus: Table 1 non-biblical texts for 1550-1599, Table 2 extracts from the 1567 and 1588 Bible translations, Table 3 1600-1649, Table 4 1650-1699 and Table 5 1700-1763. Table 1: Frequency of Absolute V1 in prose corpus texts 1550-1599 (excl. Bible) Text Text type Date PDMCs n° Abs. V1 n° % Abs. V1 Ff c.1550 Exp. prose c.1550 213 0 0.0% Ep 1567 Exp. prose 1567 128 1 0.8% Cr c1575 Narr. prose 3SG c.1575 82 0 0.0% Gw 1580 Exp. prose 1580 198 2 1.0% Eg 1583 Narr. prose 3SG 1583 160 0 0.0% De 1595 Exp. prose 1595 170 3 1.8% Table 2: Frequency of Absolute V1 in extracts from 1567 and 1588 Bible translations Text Text type Date PDMCs n° Abs. V1 n° % Abs. V1 Mark 1-5 (1567) NT prose 1567 219 5 2.3% Psalms 1-20 (1567) OT poetry 1567 268 55 20.5% Mark 1-5 (1588) NT prose 1588 217 14 6.5% Esther OT prose 1588 191 18 9.4% Psalms 1-20 (1588) OT poetry 1588 278 114 41.0% Isaiah 1-9 OT poetry 1588 226 56 24.8% Absolute V1 was rare in Middle Welsh prose, with no examples in some texts and often only one or two when it is attested. The frequency of use of Absolute V1 in the six prose texts in Table 1, ranging between 0% and 2% of PDMCs does not seem to be significantly different from that of Middle Welsh prose. However, the 1567 and 1588 Bible translations, especially the extracts from books translated from Old Testa-ment Hebrew poetry – the 1567 Psalms, 1588 Psalms and 1588 Isaiah – show a much Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 54 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 54 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 55 a much higher frequency of Absolute V1: 21% of PDMCs for the 1567 Psalms, 41% for the 1588 Psalms and 25% for Isaiah (1588). Although the frequency of Absolute V1 in the prose books of the 1567 and 1588 Bibles is significantly lower than that of the poetic books, it is still for most of the books in the corpus sample within a range of 2.3%-9.4%, which is noticeably higher than that of Middle Welsh prose texts. Table 3: Frequency of Absolute V1 in prose corpus texts 1600-1649 Text Text type Date PDMCs n° Abs. V1 n° % Abs. V1 WG c1600 MS sermon c.1600 192 2 1.0% EM 1610 MS sermon c.1610 154 1 0.6% Go 1615 Exp. prose 1615 216 57 26.4% Ed 1629 Exp. prose 1629 170 0 0.0% Ca 1631 Exp. prose 1631 126 21 16.7% JP c1641 MS sermon c.1641 179 18 10.1% Table 4: Frequency of Absolute V1 in prose corpus texts 1650-1699 Text Text type Date PDMCs n° Abs. V1 n° % Abs. V1 LlTA 1653 Exp. prose 1653 378 2 0.5% NLW3 1675 MS sermon 1675-6 176 10 5.7% Ys 1675 Exp. prose 1675 243 0 0.0% Ffydd 1677 Narr/Exp. prose 1677 390 246 63.1% Gwydd 1679 Exp. prose 1679 200 80 40.0% JG 1683 MS sermon 1683-5 175 0 0.0% YBM 1691 Exp. prose 1691 299 64 21.4% Be 1693 Exp. prose 1693 202 95 47.0% Table 5: Frequency of Absolute V1 in prose corpus texts 1700-1763 Text Text type Date PDMCs n° Abs. V1 n° % Abs. V1 BC 1703 Narr. prose 1SG 1703 185 66 35.7% HBA 1718 Narr. prose 3SG 1718 258 55 21.3% Pel 1735 Narr. prose 3SG 1735 197 44 22.3% H1 1737 Narr. prose 1SG 1737 138 13 9.4% Pr 1750 Narr. prose 1SG 1750 138 6 4.3% H2 1763 Narr. prose 1SG 1763 141 42 29.8% Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 55 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 55 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 56 Čiv, čiv, še sem živ After 1600, not only is Absolute V1 widely attested in texts outside the Bible translations (occurring in 10% or more of PDMCs in 11 out 20 corpus texts after 1600), but in some texts it is used particularly frequently (in 40% or more of PD-MCs) and as the single most frequent word order, for example with a frequency of 63% in Charles Edwards’ Y Ffydd Ddi-ffuant (Ff 1677), 40% in Charles Edwards’ Gwyddorion y Grefydd Gristnogol (Gwydd 1679) and 47% in James Owen’s Bedydd Plant o’r Nefoed (Be 1693). Over time, we also find relatively fewer texts with no or only one or two examples of Absolute V1. In the period 1550-1650, 8 out of 12 texts have a frequency of Absolute V1 of 1% or less compared to 3 out of 14 in the period 1650-1763. There is still, however, marked variation between contemporary and near contemporary texts, for example Rondl Davies’ 1675 Profiad yr Ysprydion (Ys 1675) has no instances of Absolute V1 in contrast to Charles Edwards’ 1677 Y Ffydd Ddi-ffvant (Ffydd 1677), which has Absolute V1 in over 63% of PDMCs. The underlying reason for the marked variation in the frequency of use of Ab-solute V1 between individual writers seems to have been competition with other productive constructions, specifically Personal pronoun subject (PronS) +Verb and Dummy subject (DU) + Verb, with which Absolute V1 seems to have been per-ceived as largely functionally equivalent and interchangeable. The variation between Absolute V1, Personal Pronoun Subject + Verb (PronS-V) and Dummy Subject + Verb (DU-V) constructions has been examined in more detail in Currie (2000, 2013, 2023, 2025). Here, for reasons of space, I will simply illustrate the interchangeabil-ity with examples (in 6-10 below) of the substitution of Absolute V1 for PronS-V or DU-V or vice-versa as well as of Adv-V for Adv-PronS-V and Adv-DU-V in different versions of the same text. Example 5 gives corresponding lines from two different manuscript versions of an original (untranslated) verse morality play (Y Gwr Kadarn – “The Strong Man”), with Absolute V1 in the earlier version (6a) dated to the mid-16th century and PronS-V order in the later version (6b) dated to c.1600. Such interchangeability of Absolute V1 and PronS-V is possible because Welsh is option-ally pro-drop. A personal pronoun subject can be overtly expressed with a preverbal pronoun, which can be either emphatic and stressed (as in 6b) or unstressed (as in 7a), or with a postverbal clitic pronoun (as in 6a). Alternatively, since the person of the verb is indicated in the verbal inflections, a personal pronoun subject need not be used at all (as in 7b and 8a). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 56 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 56 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 57 (6) a. Absolute V1 – Y Gwr Cadarn, Cardiff MS 2.83, 71 (c.1550) gadawa fi hi yn sykutor om holl goweth leave-1SG.FUT I her PRED executor of my whole wealth b. PronS-V – Y Gwr Cadarn, NLW MS Peniarth 65, 56 (c.1600) Myfi ai gadawa hi yn secktor Ar fy holl olyd I PRT-her leave-1SG.FUT her PRED executor on my whole wealth ‘I shall leave her as executor of all my wealth […]’ Examples showing the interchangeability of Absolute V1 and PronS-V order are found throughout the two-century corpus period and in different text types. Example 7 illustrates such interchangeability in two 18th-century Welsh translations of John Bunyan’s Grace Abounding: the earlier translation of 1737 by John Einnion in 7a has PronS-V order, while 1763 translation by Rhys Thomas of the corresponding sentence has Absolute V1. Similar interchangeability is also found after clause-initial adverbial phrases, so that Adv-V constructions are substituted for Adv-PronS-V and Adv-DummyS-V or vice versa. Thus, in 8a, Adv-PronS is used in the 1737 transla-tion of Grace Abounding, which has been replaced with Adv-V order in the 1763 translation of the corresponding sentence, as shown in 8b. (7) a. PronS-V – Grace Abounding, 1737 (H1 1737, 18) mi a ddichwelais yn ffromwyllt at fy chwariaeth drachefn I PRT return-1SG.PAST ADVZ brazen to my play back ‘I returned brazenly to my play’ b. Absolute V1 – Grace Abounding, 1763 (H2 1763, 18) dychwelais at fy Ynfydrwydd drachefn return-1SG.PAST to my folly back ‘I returned to my folly’ (8) a. Adv-PronS-V – Grace Abounding, 1737 (H1 1737, 12) amser arall mi syrthiais or Bad i Afon Bedford Time other I fall-1SG.PAST out of-the boat into river Bedford b. Adv-V – Grace Abounding, 1763 (H1 1763, 10) Amser arall syrthiais o'r Bâd i afon Bedford Time other fall-1SG.PAST out of-the boat into river Bedford ‘Another time I fell out of the boat into the Bedford River’ Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 57 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 57 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 58 Čiv, čiv, še sem živ Examples (9) and (10) illustrate the interchangeability of DU-Verb and Absolute V1 as well as Adv-DU and Adv-V respectively. In 9b, William Morgan has substitut-ed Absolute V1 in his 1588 revised translation of Mark 1:40 for the dummy subject in William Salesbury’s 1567 translation of the same sentence (9a). Nearly two centu-ries later, in example 10b, Rhys Thomas uses Adv-V in his 1763 translation of John Bunyan’s Grace Abounding where John Einnion in his 1737 translation of the same sentence had used Adv-DU-V (10a). (9) a. Dummy Subject (DU-V) – Mark 1:40, 1567 (Salesbury, Davies, and Huet 1567) Ac e ddaeth ataw ddyn clavrllyt And DU come-3SG.PAST to-him man leprous b. Absolute V1 – Mark 1:40, 1588 (W. Morgan and National Library of Wales 1987 [1588]) A daeth atto ef [vn] gwahan-glwyfus And come-3s-PAST to-him he [one] leprous ‘And a leper came up to him’ (10) a. Adv-DU-V – Grace Abounding, 1737 (H1 1737, 12) Heblaw hynny amser arall pan oeddwn yn y maes gyd ac un Besides that time another when be-1SG-IMPERF in the field with one o'm cydfilwyr, fe ddigwyddodd i Neidir groesi 'r ffordd of my fellow soldiers DU happen-3SG.PAST to snake cross-VN the road ‘Besides that another time, when I was in the field with one of my fellow soldiers, a snake happened to cross the road’ b. Adv-V – Grace Abounding, 1763 (H2 1763, 4) Bryd arall, pan oeddwn yn y maes gyd ag un time another when be-1SG-IMPERF in the field with one o'm cyfeillion, digwyddodd i neidr ymlusgo o'm blaen of my companions happen-3SG.PAST to snake slither-VN of my front ‘Another time, when I was in the field with one of my companions, a snake happened to slither in front of me’ The functional equivalence and interchangeability of Absolute V1 with the PronS-V and DU-V constructions is relevant for explaining both the diachronic in-crease and the synchronic variation in the use of Absolute V1. PronS-V and DU-V were productive constructions which together covered a wide range of syntactic Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 58 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 58 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 59 environments: DU-V could be used with nominal subjects and in impersonal con-structions, while PronS-V could be used with all personal pronoun subjects. There-fore, once Absolute V1 was reintroduced as a productive construction as a result of the changes described in the following section and was perceived as interchangeable with PronS-V and DU-V, it could expand into the syntactic environments where these two constructions were used. Absolute V1 could thus potentially be used extremely frequently, even as the majority or single most dominant word order, which we find, for example, in Charles Edwards’ Y Ffydd Ddi-ffvant (Ffydd in Table 4, with 63% Ab-solute V1) and James Owen’s Bedydd Plant o’r Nefoedd (Bedydd in Table 4, with 47% Absolute V1). On the other hand, since the competing constructions (PronS-V, Du-V and Nominal Subject + Verb) remained productive, Absolute V1 need not be used at all and, indeed, we find authors who seem to avoid Absolute V1 altogether, such as Rondl Davies in Profiad yr Ysprydion (Ys 1675 in Table 4) and John Griffith in his manuscript sermons (JG in Table 4) with no examples of Absolute V1 in the corpus sample. In between these two extremes there are various intermediate patterns of use. 3 Possible multiple sources for the increase in Absolute V1 3.1 The omission of the preverbal particle y in Adverb-y-Verb constructions Evans (1950, 1968) was the first to argue that Absolute V1 in Early Modern and Modern Welsh was the result of syntactic change in the early modern period, specifically the loss of the preverbal particle y in Adv-y-Verb constructions. Noting examples of Absolute V1 as well as of Adverb+Verb (Adv-V) constructions in late 16th and early 17th-century Welsh prose texts, and supposing that Adv-V constructions derived from Adv-y-Verb constructions as a result of the loss of y, Evans argued that the loss of y after clause-initial adverbial phrases also effectively enabled the emergence of Absolute V1 order: With the disappearance of the unaccented y the syntactical connection between adverb and predicate, which was an essential element in the sentence order adverb+y+verb, which had evolved in M.W., was broken. The adverb would no longer be confined to the position it occupied in the ‘abnormal’ order. Consequently its position could be changed, and ‘Yma gellir dangos’ [here can-3s-PRES/FUT-PASS show-VN — ‘here it can be shown’ — my tagging] could be rendered ‘Gellir dangos yma’, or ‘Gellir yma ddangos’ without change of meaning. (Evans 1968, 335) Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 59 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 59 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 60 Čiv, čiv, še sem živ Evans’ statement that adverbs were confined to initial position in the ‘abnormal or-der’ (i.e. the V2 and SV word order patterns in Middle and later Welsh prose, so called in traditional Welsh grammar as they deviate from the characteristic VSO order of Modern Welsh) is an oversimplification, since adverbs could also already appear regularly in other positions in Middle Welsh prose, in particular postverbally (Poppe 1989/90, 1991). Nevertheless, Evans’ hypothesis of a link between the loss of the preverbal particle y in Adv-y-Verb constructions was an important insight which marked a turning point in the investigation of the diachronic development of VSO in Welsh. Using a formal Principles and Parameters framework, Willis (1998) argued more systematically that the loss in the sixteenth century not only of the preverbal particle y but also of the preverbal particle a combined with other syntactic changes led to a loss of V2 word order and the emer-gence of grammatical unmarked V1, specifically Absolute V1. Willis (1998) proposed a formal (Principles and Parameters, P&P) analysis of the loss of V2 and rise of V1 in Welsh, where unmarked V1 was ungrammatical in PDMCs in Middle Welsh (a strict V2 constraint), but became grammatical after the resetting of the V2 parameter to neg-ative in the 16th century (“the loss of V2”). One of the most important triggers for the resetting of the V2 parameter in Willis’ analysis is the loss of the preverbal particles a and y, which Willis (1998: 62, 183) argues functioned as topic or Spec-Head agreement markers and which he claims were lost as a result of ‘phonological erosion’ in the 16th century (Willis 1998: 204). However, neither Evans (1968) nor Willis (1998) provide systematic empirical corpus data to demonstrate, on the one hand, that the loss of the preverbal particles a and y(d) actually happened as claimed and, on the other hand, that the increase in use of Absolute V1 can be linked to the loss of the particles. Currie (2025) investigated empirically the putative connection between the loss of the preverbal particles a and y on the basis of a corpus comprising 94 prose and verse texts and over 10,000 PDMCs spanning the period c.1550-1772. While Currie (2025) shows that there is no evidence of a widespread and rapid loss of the pre-verbal particles a and y in the sixteenth century as claimed, but rather only a more gradual and partial omission of the particles which varied depending on the syntactic environment, there does seem to be evidence of a more specific connection between omission of y and the increase in the use of Absolute V1. Currie (2025) compared the frequency of Adv-V order (as a proxy for the omission of y in Adv-y-Verb con-structions) with the frequency of Absolute V1 in individual corpus texts and found that there was a strong positive correlation between the use of Adv-V order, on the one hand, and the use of Absolute V1 on the other. In other words, writers who used Adv-V order frequently also tended to use Absolute V1 frequently, while writers who Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 60 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 60 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 61 used Adv-V order infrequently also used Absolute V1 infrequently and, indeed, some writers in the sample of texts included in the corpus also avoided both constructions. The correlation between Adv-V order and Absolute V1 is, moreover, part of a wider pattern of symmetry between the word order in PDMCs with clause-initial adverbial phrases, on the one hand, and PDMCs without clause-initial adverbial phrases, on the other, as the frequency of Adverb+XP (personal pronoun subject and dummy subject)+ Verb constructions also correlates with that of XP+verb constructions, as illustrated in figure 1. #Adv + V (S) (O) ↔ #V (S) (O) #Adv + PronS + V (O) ↔ #PronS + V (O) #Adv + DU + V (S) (O) ↔ #DU + V (S) (O) Figure 1: Word order symmetry between adverb-initial and non-adverb-initial PDMCs5 The emerging pattern of word order symmetry between adverb-initial and non-adverb-initial PDMCs in Early Modern Welsh corpus texts is significant for two reasons. First, it represents a fundamental change in relation to Middle Welsh, where there was a different, V2-based pattern of structural symmetry: all types of fronted constituents, including adverbials, followed a similar schema, C-particle-V, though a different particle (y) was used after fronted adverbials compared to fronted subjects or direct objects (a). Second, although there is an apparent association between the omission of y after adverbial phrases and the use of Absolute V1, the omission of y does not necessarily give rise to Absolute V1, since, as shown in the previous section, there is variation between individual writers, with some writers using both Adv-V order and Absolute V1 frequently and other writers using the constructions less fre-quently or avoiding them altogether. Evidence of the correlation between the use of Adv-V order and Absolute V1 is shown in Graph 1, which plots the frequency of Absolute V1 in PDMCs without clause-initial adverbial phrases (along the y-axis) against the frequency of Adv-V order in PDMCs with a clause-initial adverbial phrase (along the x-axis) for the larger corpus of 73 prose texts by 40 different writers in Currie (2025). Table 6 also gives the corresponding Pearson correlation coefficients between the frequency of the three adverb-initial constructions and their non-adverb-initial counterparts: Adv-V vs. Ab-solute V1, Adv-PronS-V vs. PronS-V and Adv-DU-V vs. DU-V. Both Graph 1 and 5 Abbreviations: “#” denotes the beginning of a clause, PronS = personal pronoun subject, DU = Dummy subject Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 61 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 61 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 62 Čiv, čiv, še sem živ Table 6 show that there is a strong positive linear correlation between the frequency of Adv-V and that of Absolute V1 (with a Pearson correlation coefficient of 0.842), but there are less strong positive correlations for the personal pronoun and dummy subject constructions (0.608 and 0.655 respectively). ϵϬй ϴϬй ϳϬй sϭ ƵƚĞ ϲϬй Žů ďƐ ϱϬй ŽĨ ϰϬй ĞŶĐLJ ƋƵ &ƌĞ ϯϬй й ϮϬй ϭϬй Ϭй Ϭй ϭϬй ϮϬй ϯϬй ϰϬй ϱϬй ϲϬй ϳϬй ϴϬй й&ƌĞƋƵĞŶĐLJŽĨĚǀͲs Graph 1: Correlation between the frequency of Adv-V and Absolute V1 Table 6: Correlation between frequency of adverb-initial orders with corresponding non-adverb-initial orders Pearson correlation coefficient Word orders compared All prose corpus texts Prose corpus texts excl. Bible Adv-V vs. Absolute V1 0.842 0.919 Adv-PronS-V vs. PronS-V 0.608 0.604 Adv-DU-V vs. DU-V 0.655 0.615 While in most prose corpus texts both Absolute V1 and Adv-V co-occur and with a comparable frequency, there is a significant exception to this pattern: the Bible translations and John Piers’ manuscript sermons, which seem in turn to have used the Bible as a linguistic model. As shown in Table 6, if we exclude the Bible translations, Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 62 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 62 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 63 the Pearson correlation coefficient for Adv-V and Absolute V1 is even more strongly positive (0.919). In the texts which represent an exception to the correlation, shown in Table 7, we find Absolute V1 with varying degrees of frequency (ranging from 2% of non-adverb-initial PDMCs in 1567 Mark to 48% in the 1588 Psalms) together with frequent Adv-y-V order but with no or (in the case of the 1567 Psalms) few examples of Adv-V order. Table 7: Exceptions to the correlation between the Adv-V and Absolute V1 % frequency in adv-initial % frequency in non-adv- PDMCs initial PDMCs Adv-y-V Adv-V Absolute V1 Mark (M1 1567) 94% 0% 2% Psalms (S1 1567) 84% 4% 21% Psalms 1588 (S2 1588) 96% 0% 48% Mark 1588 (M2 1588) 76% 0% 9% Esther 1588 (Es 1588) 44% 0% 16% Isaiah 1588 (Is 1588) 84% 0% 33% John Piers’ sermons (JP c.1640) 82% 0% 15% The 1588 Bible translations were in part a revision of the 1567 translations and the 1588 translator, William Morgan, seems to have reacted against the inconsistent and idiosyncratic language of the 1567 translations (I. Thomas 1976, 1988; Currie 2022). One of William Morgan’s linguistic revisions was to consistently retain the preverbal particles a and y which were occasionally omitted in the 1567 translations; (11) is an example where Morgan adds the particle y(r) after a clause-initial adverbial phrase where it was omitted in the 1567 Bible. (11) a. 1567 Psalms yntho ymddiriedaf in-3SG.M trust-1SG.PRES b. 1588 Psalms ynddo ef yr ymddiriedaf in-3SG.M him PRT trust-1SG.PRES ‘In him I trust’ (Psalm 18:2) Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 63 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 63 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 64 Čiv, čiv, še sem živ The correlation between the frequency of use of Adv-V and Absolute V1 sug-gests that the omission of the preverbal particle y in Adv-y-V constructions may indeed have been a source of Absolute V1. However, the fact that the earliest prose texts where Absolute V1 occurs most frequently – the 16th-century Bible transla-tions – are also those which represent an exception to the correlation suggests that either the use of Absolute V1 in the Bible had another source or that subsequent changes (e.g. linguistic standardization) have partly obscured the link between the diachronic origin of Absolute V1 and its textual distribution, or perhaps both fac-tors are at work at the same time. The preverbal particle y may have begun to be lost after adverbial phrases as a result of sound change. It seems likely that y was unaccented at least when the preceding adverbial phrase was not an argument of the verb or a focused constit-uent. Willis (1998, 188) posits a ‘widespread’ loss of the particle by the second half of the 16th century, which he attributes to ‘phonological erosion’ (1998, 204). While the ‘phonological erosion’ of an unaccented particle seems plausible, this was not an abrupt across-the-board loss as Willis argues, since Adv-y-V continues to be used relatively frequently in 18th-century corpus texts alongside Adv-V and Adv-XP-V (i.e. Adv-S-V and Adv-DU-V) constructions. Table 8 shows the fre-quency of Adv-y-V, Adv-V and Adv-XP-V constructions in adverb-initial PDMCs alongside that of Absolute V1 in non-adverb-initial PDMCs in chronological order for all corpus texts. In the latest corpus text, Rhys Thomas’ 1763 Welsh translation of John Bunyan’s Grace Abounding, Adv-y-V occurs in 38% of clause-initial ad-verbial phrases compared to 42% for Adv-V. While Table 8 also shows that there is a gradual decline in the frequency of use of Adv-y-V order over the corpus period from an average of 66% for the 16th-century to an average of 25% for the 18th-cen-tury texts, this decline does not consistently correlate with an increase in use of Adv-V order. In fact, in texts up to the mid-17th century, a less frequent use of Adv-y-V is associated with a more frequent use of Adv-XP-V rather than of Adv-V order. This means that the decline in use of Adv-y-V cannot be attributed solely to the omission of the particle y (if the use of Adv-V is taken as proxy for the loss of y in Adv-y-V constructions), but rather to a combination of competition with Adv-XP-V orders and (to a lesser extent) the loss of y. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 64 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 64 10. 12. 2025 12:10:41 10. 12. 2025 12:10:41 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 65 Table 8: Frequency of Adv-y-V, Adv-V, Adv-XP-V and Absolute V1 orders in prose corpus texts Non-adverb-initial Adverb-initial PDMCs PDMCs % Adv- % Adv- % Abs. Text n° clauses y-V % Adv-V XP-V n° clauses V1 Ff c1550 118 84% 0% 14% 95 0% Ep 1567 62 85% 0% 10% 66 2% M1 1567 53 94% 0% 6% 166 3% S1 1567 49 84% 4% 4% 219 25% Cr c.1575 30 20% 3% 77% 52 0% Gw 1580 59 34% 0% 66% 139 1% Eg 1583 67 40% 4% 54% 93 0% M2 1588 52 77% 0% 23% 165 8% S2 1588 44 95% 0% 5% 234 49% Es 1588 81 44% 0% 56% 110 16% Is 1588 57 84% 0% 16% 169 33% De 1595 52 52% 2% 45% 118 3% WG c1600 72 60% 0% 38% 120 2% EM 1610 26 46% 0% 54% 128 1% T 1615 44 32% 16% 52% 172 33% Ed 1629 52 65% 0% 33% 118 0% Ca 1631 47 64% 9% 28% 79 27% JP c1641 55 82% 0% 18% 124 15% Ll 1653 61 33% 0% 66% 317 1% NLW3 1675-6 53 75% 9% 15% 122 8% Ys 1675 71 63% 0% 37% 172 0% Ff 1677 100 35% 63% 1% 290 85% G 1679 59 59% 24% 17% 141 57% JG 1683-5 43 37% 0% 63% 132 0% YBM 1691 84 55% 17% 29% 215 30% Be 1693 46 39% 41% 20% 156 61% BC 1703 74 12% 55% 32% 111 59% HBA 1718 90 28% 46% 27% 168 33% Pe 1735 50 24% 28% 48% 147 30% H1 1737 67 27% 16% 57% 71 18% Pr 1750 48 23% 2% 75% 90 7% H2 1763 60 38% 42% 20% 81 52% Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 65 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 65 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 66 Čiv, čiv, še sem živ If the particle y is lost in Adv-y-V constructions, a possible mechanism by which this could have given rise to Absolute V1 is proportional structural analogy. The use of a construction after clause-initial adverbial phrases also motivated its use in clause-initial position and vice versa. So, if Adv-XP-V motivated #XP-V construc-tions and vice versa, then Adv-V motivated Absolute V1 constructions and vice ver-sa, as illustrated schematically in figure 2. Adv-PronS-V : #PronS-V Adv-NomS-V : #NomS-V Adv-DU-V : #DU-V Adv-V : X, i.e. #V (Absolute V1) Figure 2: Proportional structural analogy motivating the use of Absolute V1 Moreover, if clause-initial adverbial phrases are analysed as outside the ver-bal phrase – which is more likely when the clause-initial adverbial or prepositional phrase functions as a clausal connector or scene setter as in example 10 as opposed to 11 where it is an argument of the verb – the occurrence of a verb directly after such a clause-initial adverbial could in turn be analysed as an instance of Absolute V1 (i.e. Adv-V > Adv, #V). In this way, the omission of the particle y in Adv-y-V construc-tions could have led directly to a more frequent use of Absolute V1 in discourse. The fact that the use of Adv-V correlates with the use of Absolute V1 throughout the two-century corpus period from the mid-16th to the mid-18th century can be inter-preted in two ways. The first interpretation is that the loss of y after clause-initial ad-verbial phrases was gradual, increasing in extent over time. In Currie (2025, 42-46), I presented evidence of a gradual decline in the use of Adv-y-V order, noting a sharper fall in the frequency of use of Adv-y-V where clause-initial adverbial phrases were not arguments of the verb compared to when they were. As a result, Adv-y-V order came to acquire a more specialised function as marking fronted adverbials which were an argument of the verb or focused, as opposed to fronted adverbials more generally. As y came to be more frequently omitted over time, Absolute V1 in turn came to be used more frequently. The second interpretation is that since Absolute V1 also motivated the use of Adv-V, the observable increase in use of Adv-V over time could be a secondary phenomenon driven primarily by an increase in use of Absolute V1. So, if Absolute V1 came to be used more frequently, perhaps motivated by other factors complementary to or even independent of the omission of y in Adv-y-V con-structions, this could have also contributed to the increase in use of Adv-V. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 66 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 66 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 67 3.3 Extension of Absolute V1 from poetry to prose It was noted in section 2.1 above that while Absolute V1 was rare in prose in Middle Welsh, it was common in contemporary poetry, and it was suggested that the poetic use of Absolute V1 could have been a potential additional source for the increase in its use in Early Modern Welsh prose. Now, it may seem a priori unusual for poetic language to be the source of major word order change in written prose let alone spoken discourse, however, there is a specific context where poetic language might (logically) have influenced prose style and this is the (prose) trans-lation of poetic parts of the Bible. The 1567 and 1588 Welsh Bible translations also seem to have coincided chronologically with the beginning of the loss of y after adverbial phrases. In section 2.1 and specifically in Table 2, it was shown that the 1567 Psalms which were translated from Biblical Hebrew poetry had a significantly more frequent use of Absolute V1 (20.4%) than the 1567 Gospel of Mark, which was translated from New Testament Greek prose (2.3%). The Psalms were the only Old Testament and only poetic book translated in 1567. In 1588, however, the whole Old Testament was translated and the contrast between more frequent Abso-lute V1 in poetic books and less frequent Absolute V1 in prose books is even more marked: not only does William Morgan, the 1588 translator, use Absolute V1 twice as frequently in his 1588 revision of the 1567 translation of the Psalms (41.0% vs. 20.4%) and maintain a less frequent use of Absolute V1 in Mark (6.5%), but he also extends the pattern to Old Testament books which had not been translated in 1567. He, thus, uses Absolute V1 more frequently in Isaiah (24.8%), a mostly poetic book, but less frequently in Esther (9.4%), a prose book. To investigate further the question of word order differentiation between prose and poetic parts of the Bible, the biblical subcorpus was expanded to include additional extracts of different text types from the 1567 and 1588 Bibles: from the (prose) New Testament, the 1567 and 1588 translations of the book of Revelation (a prose vision) and Paul’s letter to the Galatians (expository prose); from the Old Testament, the 1588 translation of the Song of Songs (lyric poetry) and Ecclesiastes (a prose sermon). Table 9 gives the frequency of Absolute V1 for all the extracts in the expanded biblical subcorpus and shows that there is a consistent pattern of more frequent Absolute V1 in the books translated from Old Testament Hebrew poetry compared to Old Testament Hebrew or New Testament Greek prose. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 67 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 67 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 68 Čiv, čiv, še sem živ Table 9: Frequency of Absolute V1 in selected books of 1567 & 1588 Bible translations Book of Bible Translated Prose/Poetry from % Abs. V1 order (n° PDMCs) 1567+ 1588 1620 Song of Songs Hebrew Poetry n/a 46.8% (79) 44.6% (83) Psalms (1-21) Hebrew Poetry 20.5% (268) 41.0% (278) 41.0% (271) Isaiah (1-9) Hebrew Mostly poetry n/a 24.8% (226) 26.2% (222) Esther Hebrew Prose n/a 9.4% (191) 10.5% (200) Ecclesiastes Hebrew Prose n/a 3.9% (128) 4.4% (136) Mark (1-5) Greek Prose 2.3% (219) 6.5% (217) 11.4% (210) Acts (1-4) Greek Prose 2.9% (103) 6.7% (105) 9.1% (110) Galatians Greek Prose 6.6% (61) 1.9% (53) 2.0% (50) Revelation (1-6) Greek Prose 0.0% (93) 4.0% (100) 8.9% (101) The main 1567 Bible translator, William Salesbury seems to have initiated this pattern, possibly to exploit the stylistic association of Absolute V1 with earlier and contemporary 16th-century Welsh poetry and to give a poetic flavour to a prose trans-lation of Biblical Hebrew poetry. This may have been an individual, idiosyncratic decision on his part, but significantly his stylistic choice seems to have been noted and indeed extended by 1588 Bible translator William Morgan. Table 9 also gives the frequency of Absolute V1 in the 1620 revised Bible translation and shows that William Morgan’s use of Absolute V1 was retained in this version, which remained the authoritative Welsh Bible translation until as late as 1988 and formed the basis for an emerging Welsh literary standard. As a canonical and widely used text, the 1620 Bible provided a linguistic model for later writers, and it should be stressed that a majority of Welsh prose texts from the period are religious works that drew on and quoted from the Welsh Bible. Although the word order of the Bible was mixed and SVO predominated in the more numerous prose books, the frequency of Absolute V1 was greater in the Bible as a whole than in other contemporary prose texts. Absolute V1 was also particularly frequent in the Psalms, which was arguably one of the most frequently encountered and influential books of the Bible, as psalm singing and read-ing was a regular part of public and family worship. Absolute V1, as I have argued in Currie (2016, 2023), is also particularly salient in the Psalms, because it occurs in sequences of consecutive clauses and verses and its use is integral to rendering the parallelism characteristic of Biblical Hebrew poetry. Oliver Thomas’ 1631 popular printed religious work Carwr y Cymry (Ca 1631) is perhaps a text where a strong Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 68 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 68 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 69 argument could be made for a specific linguistic and stylistic influence of the Psalms in the use of Absolute V1, as Absolute V1 is used significantly more frequently in the prayer section of the text (50%, 12 out of 24 PDMCs), which is similar to the Psalms in genre and discourse type, than in the rest of the text, which is expository prose (9%, 9 out of 102 PDMCs). We do not have any commentary by the Bible translators themselves explaining their linguistic and stylistic choices, so the analysis suggested here of poetic stylistic influence on their prose word order must remain a hypothesis rather than a confirmed fact. Further arguments supporting the plausibility of this hypothesis – notably the salience of Absolute V1 as a stylistic feature of Middle Welsh poetry and the fact that the 1567 Bible translator, William Salesbury, who initiated the use of frequent Absolute V1 in the Psalms, consulted a medieval Welsh liturgical text with prose translations (without Absolute V1) of extracts from the gospels and verse transla-tions (with Absolute V1) of some psalms and hymns – are discussed in more detail in Currie (2016, 2023). 3.4 The omission of preverbal particle y(r) in PDMCs following a subordinate clause It was shown in section 2.1 that in addition to Adv-y-V constructions, the preverbal particle y was also used commonly in Middle Welsh prose in clause initial position, both in standalone or sentence-initial PDMCs (‘non-postposed PDMCs’ for short, as in example 5b) and especially in PDMCs following a subordinate clause (or ‘post-posed’ PDMCs for short, as in example 5a). Another potential – and possibly more straightforward – source for the increase in use of Absolute V1 in Early Modern Welsh prose could, therefore, have been the loss of y in these constructions, as it could have given rise directly to Absolute V1 (#y-V > #V). This hypothesis was tested by comparing the frequency of both y+Verb and Absolute V1 order in non-postposed PDMCs with that in postposed PDMCs, which is shown in Table 10 for 16th-century and in Table 11 for 17th and 18th-century texts. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 69 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 69 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 70 Čiv, čiv, še sem živ Table 10: Frequency of y+Verb order and Absolute V1 in 16th century corpus prose texts Text Sentence-initial / standalone Postposed PDMCs Date PDMCs PDMCs y+Verb Abs V1 PDMCs y+Verb Abs V1 Ffes c.1550 195 5.1% 0.0% 18 22.2% 0.0% Epist 1567 114 0.9% 0.9% 14 0.0% 0.0% Mark 67 1567 180 1.7% 6.7% 39 46.2% 2.6% Psalms 67 1567 260 0.0% 21.2% 8 50.0% 0.0% Crwydrad c.1575 62 1.6% 0.0% 20 0.0% 0.0% Gwss 1580 159 0.6% 0.6% 41 0.0% 2.4% LlEC 1583 142 0.0% 0.0% 12 0.0% 0.0% Mark 88 1588 181 0.0% 6.7% 36 16.7% 5.8% Psalms 88 1588 271 0.0% 41.3% 7 42.9% 28.6% Isaiah 1588 217 0.0% 24.8% 8 25.0% 25.0% Deffyn 1592 135 0.0% 2.2% 35 0.0% 2.9% Tables 10 and 11 show that y+Verb order had already become infrequent in sen-tence-initial or standalone PDMCs at the beginning of the corpus period, that is before the observable increase in Absolute V1. The earliest corpus prose text, the mid-16th century Y Llyfr Ffestifal has the highest frequency of y+Verb order in non-postposed PDMCs at 5% and no other text has a frequency of more than 2%; most texts, even 16th-century ones, have no examples at all. In the 17th and 18th-century, y+Verb is unattested in non-postposed PMDCs in 18 out of the 20 texts and the remaining two texts only have one example each. This suggests that the loss of y in y+Verb construc-tions in non-postposed PDMCs is an unlikely source for the increase in Absolute V1. The situation is quite different in postposed PDMCs, where y+Verb order is used relatively frequently (ranging between 17% and 50%) in six 16th-century texts (Y Llyfr Ffestifal and the Bible translations) and continues to be used though at a lower frequency (2%-9%) in six 17th-century texts and in one 18th-century text. This sug-gests that by the 16th century y+Verb order may have become practically limited to postposed PDMCs and therefore could have become associated with this specific syntactic environment. If the particle y also came to be lost in y+Verb constructions in postposed PDMCs, one might expect to see more frequent Absolute V1 in post-posed PDMCs. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 70 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 70 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 71 Table 11: Frequency of y+Verb order and Absolute V1 in 17th and 18th-century prose texts Text Sentence-initial / standalone Postposed PDMCs Date PDMCs PDMCs y(r)+Verb Abs V1 PDMCs y(r)+Verb Abs V1 EM c.1610 130 0.0% 0.8% 24 0.0% 0.0% Gors 1615 167 0.0% 20.4% 49 2.0% 46.9% Edif 1629 123 0.0% 0.0% 21 0.0% 0.0% Carwr 1631 103 0.0% 18.4% 23 8.7% 8.7% JP c.1641 146 0.0% 11.0% 33 6.1% 6.1% LlTA 1653 329 0.0% 0.6% 49 0.0% 0.0% NLW 3 1675-6 154 0.0% 5.2% 22 4.5% 9.1% Yspryd 1675 199 0.5% 0.0% 41 7.3% 0.0% Ffydd 1677 328 0.3% 59.8% 62 0.0% 80.6% Gwydd 1679 172 0.0% 41.3% 28 0.0% 32.1% JG 1683-5 153 0.0% 0.0% 22 0.0% 0.0% YBM 1691 226 0.0% 14.2% 73 0.0% 32.1% Bedydd 1693 177 0.0% 48.0% 25 0.0% 40.0% Gwel 1703 143 0.0% 28.7% 42 0.0% 59.5% HBA 1718 221 0.0% 20.4% 37 0.0% 27.0% Pel 1735 168 0.0% 20.2% 28 0.0% 35.7% Hel I 1737 107 0.0% 9.3% 31 0.0% 9.7% Prof 1750 113 0.0% 4.4% 25 0.0% 4.0% Hel II 1763 113 0.0% 26.5% 28 7.1% 42.9% Table 10 provides no evidence of more frequent Absolute V1 in postposed PDMCs in 16th-century texts. In the case of the non-biblical texts, Absolute V1 is too infrequent to perform any meaningful analysis and, in the case of the biblical texts where Absolute V1 is relatively frequent, y+Verb order is still productive in postposed PDMCs and is used more frequently than Absolute V1. In the 17th and 18th-century texts in Table 11, the frequency of Absolute V1 has been highlighted in the column denoting the environment (sentence-initial/standalone or postposed PDMCs) where it is used significantly more frequently. Eight of the twenty texts in Table 11 show significantly more frequent Absolute V1 in postposed PDMCs compared to four texts which show significantly more frequent Absolute V1 in non-postposed PDMCs; of the remaining eight texts, three have no examples of Absolute V1 in either environment, and five show only a very small difference in Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 71 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 71 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 72 Čiv, čiv, še sem živ the frequency of Absolute V1 between the two types of PDMC. In contrast to the strong positive correlation between the use of Adv-V and Absolute V1 (with the well-defined exception of the Bible translations), the distribution of Absolute V1 according to whether a PDMC is postposed or not shows more unpredictable varia-tion, which raises the question whether we are dealing with a more random pattern or perhaps only a partial association between postposed PDMCs and Absolute V1, apparent only in certain writers. The use of Absolute V1 in 17th and 18th-century corpus texts seems, indeed, to be characterised by unpredictable variation more generally. We find marked varia-tion between contemporary or near contemporary texts of the same type (religious expository and narrative prose, original and translated) and by authors of a similar background (mostly clergy), the most extreme contrast in the corpus being between Rondl Davies’ 1675 original religious treatise Profiad yr Ysprydion (Ys 1675), which has no examples of Absolute V1, and Charles Edwards’ 1677 original religious trea-tise Y Ffydd Ddi-ffvant (Ffydd 1677) with 63% Absolute V1. We also find significant variation between different versions of the same text, such as between William Sales-bury’s (1567, 21% Absolute V1) and William Morgan’s (1588, 41% Absolute V1) translations of Psalms 1-21 and between John Einnion’s (1737, 9.4% Absolute V1) and Rhys Thomas’ (1763, 29.8% Absolute V1) translations of John Bunyan’s Grace Abounding. The predominant factor influencing the variation thus seems to be writ-ers’ individual stylistic choice. While such marked individual variation may a prio-ri appear unusual, it is perhaps understandable given the nature of the construction Absolute V1. As noted in section 1.2 above, Absolute V1 is a schematic, lexically open construction with a very general function – essentially an unmarked word order – which could be used in a very wide range of syntactic environments and with any verb. Since Absolute V1 was also interchangeable and competed with other produc-tive constructions, PronS-V and DU-V, Absolute V1 could be used very frequently or not at all. Absolute V1 seems to have reemerged as a productive construction in written prose and spoken discourse as a result of the omission of the preverbal par-ticle y in Adv-y-V and perhaps also y-Verb constructions in postposed PDMCs. In the absence of pre-existing models on how and where to use Absolute V1, different writers seem to have rationalised different patterns of use. At one extreme, Charles Edwards (Ffydd 1677 – 63%, Gwydd 1679 – 40%) and James Owen (Be 1693 – 47%) use Absolute V1 as the predominant word order; at the other extreme, writers like Rondl Davies (Ys 1675 – 0%) and John Griffith (JG 1683-5 – 0%) avoid the construction. In between there are various intermediate patterns of use, with some Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 72 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 72 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 73 writers preferring Absolute V1 in some environments (e.g. in postposed PDMCs) or in certain constructions, and other writers using Absolute V1 and DU-V interchange-ably in the same constructions or idioms (Currie 2013). Other writers still, mostly notably the Bible translators William Salesbury and William Morgan, but also Oliver Thomas (O. Thomas and Ballinger 1930 [1631]) and Charles Edwards (Gwydd 1679) exploit the interchangeability between Absolute V1 and the competing constructions for stylistic purposes and style shift in their use of Absolute V1 between different parts of the same text (Currie 2023). 4 Discussion and conclusion The goal of this paper has been to explore whether the construction Absolute V1 in Early Modern Welsh can be analysed as a multiple source construction and how such an approach can contribute to explaining the observable diachronic increase and synchronic variation in its use. Absolute V1 might not appear a priori to be an obvious candidate for a multiple source construction, as it is attested continuously throughout the history of Welsh and is not a amalgalm of formally different con-structions like the English -ing gerundive (Fanego 2015). Indications of possible multiple sources for Absolute V1 in Early Modern Welsh can, however, be found in the diachronic and synchronic variation in its use: first, synchronic variation in Middle Welsh between prose (where it is rare) and poetry (where it is common) and second, the diachronic increase in its use in Early Modern Welsh prose charac-terised by marked inter- and intra-writer variation. Certain patterns of variation in the use of Absolute V1 in Early Modern Welsh prose texts can be associated with different potential sources of the construction. The first and most systematic asso-ciation is the strong positive and linear correlation between the use of Absolute V1 and another construction, Adverb-Verb, which, it is has been argued here as well as in Evans (1968), Willis (1998) and Currie (2025), may have originated from the loss of the preverbal particle y in Adverb-y-Verb constructions. This correlation, which appears to hold for all corpus texts except the Bible translations and texts linguistically modelled on the Bible translations, suggests that the loss of the parti-cle y may have been a significant source for the increase in the use of Absolute V1 in Early Modern Welsh. The second association is that between Absolute V1 and poetry, evidenced by the more frequent use of Absolute V1 in poetic compared to the prose books of the Bible. It was argued here, as in Currie (2016, 2023), that the Bible translators William Salesbury and William Morgan may have exploited the Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 73 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 73 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 74 Čiv, čiv, še sem živ association of Absolute V1 with poetry by using Absolute V1 more frequently in poetic books of the Bible to create a poetic style in their prose translations of Bib-lical Hebrew poetry. In this way, the synchronic variation between Middle Welsh poetry and prose in the use of Absolute V1, which enabled Absolute VI to be per-ceived as indexing poetic style, in turn became a source for the diachronic increase in use in Absolute V1 in Early Modern Welsh prose. While this association is less systematic in that it affected a limited number of texts (the 1567, 1588 and 1620 Bible translations) it seems to have made a significant contribution to the wider increase in use of Absolute V1 and complemented the effect of the loss of y in Ad-verb-y-Verb constructions. The poetic books of 1567 and 1588 Bible texts were the first prose texts to show a frequent use of Absolute V1 and as canonical and influ-ential texts, they in turn provided a model for a more frequent use of Absolute V1 by later writers. The third and last association identified was that between the use of Absolute V1 and postposed PDMCs: in a number of 17th and 18th-century cor-pus texts Absolute V1 occurs more frequently in PDMCs which follow a subordi-nate clause compared to standalone PDMCs or ones which preceded a subordinate clause. Since the construction y+Verb had by the 16th century come to be associated with postposed PDMCs, it is argued that the loss of y in y+Verb constructions, in parallel to the loss of the same preverbal particle in Adverb-y-Verb constructions could have given rise to Absolute V1. While this correlation is the least systematic and conclusive, it may also have contributed to the increase in use of Absolute V1 in Early Modern Welsh. In addition to these direct sources – or primary sources in the terminology of Breban, Börjars, and Moretti (2025) – of the Early Modern Welsh Absolute V1 con-struction, I also argue that other indirect factors – or secondary sources in Breban, Börjars and Moretti’s terminology – contributed significantly to the increase (and variation) in its use. This is the perceived functional equivalence and interchangea-bility of Absolute V1 with two other existing and productive constructions: Personal pronoun subject + Verb (PronS-V) and Dummy subject + Verb (DU-V). Absolute V1 could thus expand into the syntactic environments occupied by these two existing competing constructions, which turn influenced the way Absolute V1 was used. The two competing (secondary source) constructions remained productive throughout the period under investigation and so cannot be said to have merged into the Early Modern Welsh Absolute V1 construction, unlike its direct or primary source con-structions. The various direct (or primary) sources of and factors contributing to the development of Early Modern Welsh V1 are summarised in Table 12. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 74 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 74 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 75 Table 12: Possible sources of Early Modern Welsh Absolute V1 and factors contributing to its increase in use Possible direct or primary sources Other factors or secondary sources Loss of y in Adv-y-V constructions Perceived interchangeability with PronS-V Loss of y in y-V constructions (postposed Perceived interchangeability with DU-V PDMCs) Use of Absolute V1 in poetry Existing use (rare) of Absolute V1 in prose and/or spoken discourse (?) The influence of poetic usage on prose – especially in the Welsh Bible trans-lations – can be argued to be a primary (as opposed to secondary) source of Early Modern Welsh Absolute V1, in that Absolute V1 seems to be formally identical in poetry and prose and to have been perceived at least by some writers as the same construction (unlike PronS-V or DU-V which were and remained distinct construc-tions from Absolute V1). Nevertheless, the process by which poetic usage may have influenced prose usage is comparable to the process which led to the increase in use of Absolute V1 through the perceived interchangeability of Absolute V1 with the PronS-V and DU-V constructions. Observable variation between Absolute V1, on the one hand, and PronS-V and DU-V, on the other, both between prose and poetry and also within prose was the underlying common factor which enabled the increase in use of Absolute V1 in both cases. In this respect, the influence of poetic style on prose could be argued to be both a primary and secondary source of Early Modern Welsh Absolute V1 at the same time. The multiple source analysis of Absolute V1 in Early Modern Welsh presented in this paper can also be framed as a multiple causation approach in the tradition of studies of contact-induced change which, as noted in 1.1, explore the interaction of internal (e.g. structural) and external (contact and sociolinguistic) factors in lan-guage change, since the sources proposed here for the increase in Absolute V1 are both structural and sociolinguistic in nature. The structural sources encompass for-mal and functional changes to existing constructions (the loss of y in Adverb-y-Verb and y-Verb constructions and the expansion in range of the resulting construction Absolute V1), while a key sociolinguistic or stylistic factor is the influence of poetic style, characterised by frequent Absolute V1, on prose. Language contact is also at least indirectly present in the latter, in that the (hypothesised) poetic influence on prose takes place in a translated text through the apparent emulation of Biblical He-brew poetic style, though using existing Welsh linguistic resources. Multiple source Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 75 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 75 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 76 Čiv, čiv, še sem živ analyses of constructional change and multiple causation approaches to language change can, further, be argued to be inherently complementary, since sociolinguis-tic factors can also be involved in constructional change, in particular in changes in their frequency of use. Abbreviations ADVZ Adverbializer DU Dummy subject Exp. prose Expository prose IMPERF Imperfect INF Infinitive M Masculine Narr. prose 1SG First-person narrative prose Narr. prose 3SG Third-person narrative prose NT New Testament NomS Nominal subject OT Old Testament PL Plural PronS Personal pronoun subject PRED Predicative particle PRT Particle PSTPTCP Past participle SUBJ Subjunctive VN Verbal noun Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 76 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 76 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 77 Appendix – Early Modern Welsh corpus Abbreviation Text BC 1703 Wynne, Ellis. 1703. Gweledigaethau y Bardd Cwsc. Llundain gan E. Powell. Edited in Wynne and Lewis (1976 [1703], 5-49). Be 1693 Owen, James. 1693. Bedydd Plant o'r Nefoedd Neu Draethawd am Natur a Diben Bedydd yn profi, Trwy ddeuddeg o Resymmau Scrythuraidd y dylid bedyddio plant y ffyddloniaid. 1-126. Llundain. Ca 1631 [Thomas, Oliver.] .1631. Carwr y Cymry. Edited in O. Thomas and Ballinger (1930 [1631], 7-115). Cr c1575 Y Marchog Crwydrad. Edited in Parry-Williams (1988, 96-105). De 1595 Kyffin, Maurice. 1595. Deffynniad Ffydd Eglwys Loegr. Edited in Kyffin and Williams (1908 [1595], vi-xix, 1-105). Ed 1629 Lloyd, Robert. 1629. Pregeth dduwiol yn traethu am iawn ddull, ac agwedd gwir edifeirwch. Llundain: Printiedig gan Nicholas Derwen dros Mihangel Wreichionen. [Translation of Dent, Arthur (1613) A Sermon of repentance. A Very godly and profitable sermon preached at Lee in Essex. London: for John Harrison.] Eg 1583 Puleston, Roland. 1583. Llefr o’r Eglwys Crhistnogedd .... MS., NLW 716B, 1a-25a, 149a-153b, 161a-168a. EM 1610 Evan Morgan, vicar of Llanrhaeadr-ym-Mochnant 1588, vicar of Llanasaph 1601. MS, NLW 8498B: 1-35, 54-63. 4 sermons: 3 untitled and 1 on Rom 4:25. Dated 1610. Edited in G. Morgan (1969, 578-647). Ep 1567 Davies, Richard. 1976 [1567]. Epistol Episcop Menew at y Cembru. Edited in Hughes (1951, 17-43). Es 1588 Morgan, William. 1588. Llyfr Esther. In W. Morgan and National Library of Wales (1987 [1588], 202a-205a). Ff c.1550 Darn o'r Ffestifal (Liber Festialis): allan o lawysgrif Havod 22. Edited in Lewis (1925, 18-34). Ffydd 1677 Edwards, Charles. 1677. Y Ffydd Ddi-ffvant sef, Hanes y Ffydd Gristianogol, a'i Rhinwedd, 3rd ed. Facsimile reprint and edited in Edwards and Williams (1936 [1677], 1-21, 150-162, 259-280). Go 1615 Smyth, Rhosier. 1615. Theater du Mond (Gorsedd y Byd). Edited in Smyth and Parry (1930 [1615], 1-110). Gw 1580 Gwyn, Robert. 1580. Gwssanaeth y Gwyr Newydd. Edited in Gwyn and Bowen (1970 [1580], 4-39) Gwydd 1679 Edwards, Charles. 1679. Gwyddorion y Grefydd Gristianogol Wedi eu hegluro i ddealltwriaeth y gwaelaf, Ai Cymmwyso tuag at hyfforddi buchedd dda. …. 1-53. Llundain: Printiedig gan Tho. Dawkes. [Translation of Gouge, Thomas. 1679. The Principles of the Christian Religion explained to the Capacity of the Meanest with Practical Applications to each Head Whereby the Great and Necessary Duty of Family-Catechising may with ease be performed. London.] Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 77 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 77 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 78 Čiv, čiv, še sem živ Abbreviation Text HBA 1718 Thomas, Simon. 1718. Hanes y Byd a'r Amseroedd. 1-48, 59-67, 91-103, 140-9. Y Mwythig: Argraphwyd gan John Rhydderch. H1 1737 Einnion, John. 1737. Helaethrwydd o Ras i'r Gwaelaf o Bechaduriaid. Mewn hanes gywyr a ffyddlon o fywyd a marwolaeth John Bunyan. 3-30. Caerfyrddin. [Translation of Bunyan, John. 1692. Grace Abounding to the chief of sinners. 7th ed. London: Printed for Robert Ponder.] H2 1763 Thomas, Rhys. 1763. Helaethrwydd o ras i'r pennaf o bechaduriaid, mewn cywir hanes o fywyd a marwolaeth John Bunyan. 1-17. Caerfyrddin. [Translation of Bunyan, John. 1692. Grace Abounding to the chief of sinners. 7th ed. London: Printed for Robert Ponder.] Isaiah 1588 Llyfr Prophvvydoliaeth Esay, chapters 1-9. In W. Morgan and National Library of Wales (1987 [1588], 261a-264a). JG 1683 John Griffith, rector of Llanelian 1683-1689, vicar of Llangernyw 1689. MS., Bangor 95. 9 sermons on 1 John 5:4, Eph. 5:3, Luke 17:10, 1 John 4:7, Philip 4:4, James 5:12, Col. 3:16 (twice) & Luke 24:6. Preached in Llanelian 1683-1685. JP c1641 John Piers, vicar choral of Caerwys 1637-8, vicar 1640-3, rector of Llandderfel 1663-1675. MS., NLW 12205A. 5 sermons on Gen 2:17-24, Mark 16:14, Luke 14:7-11, Luke 2:21 & John 1:1. c. mid C17th (English sermon in same collection annotated as preached in 1641). LlTA 1653 Llwyd, Morgan. 1899 [1653]. Llyfr y Tri Aderyn. Edited in Ellis (1899, 157-266). Mark 1 67 Salesbury, William. 1567. Llyma Cyssecrsanct Euangel Iesu Christ yn ol Marc, chapters 1-5. Edited in Parry (1967, 1-12). Mark 2 88 Morgan, William. 1588. Efengyl Iesu Grist yn ôl S. Marc, chapters 1-5. Edited in W. Morgan and National Library of Wales (1987 [1588], 454b-457a). NLW3 1675 MS., NLW 3B, 23-97. 6 sermons on: Acts 11:27-28, Rom. 7:19, Matt. 6:31- 34, 1 Cor. 2:2, Eph. 5:15 & Eph. 6:12. Preached 1675-1676. Pe 1735 Thomas, Simon. 1735. Histori yr Heretic Pelagius. 13-73, 137-141. [Hereford: Argraphwyd gan Nicholas Thomas?] Prof 1750 Lloyd, Henry. 1750. Profiad Tufewnol o Nefoedd ag Uffern. Brista. S1 1567 Salesbury, William. 1567. Psalmae Dauid, chapters 1-21. In Richards and Williams (1965 [1567], ii-xii). S2 1588 Morgan, William. 1588. Psalmau Dafydd, chapters 1-21. In W. Morgan and National Library of Wales (1987 [1588], 218a-221a). TB 1687 Owen, James. 1715 [1687]. Trugaredd a Barn neu yn agos i Drichant o Siampleu Rhyfeddol o farnedigaethau Duw ar yr Annuwiol. 2nd ed., 1st edition in 1687. 1-30. Llundain. WG c1600 William Griffith. MS, NLW 5264B: 95-111, 249-264, 295-303. 3 sermons on Rev 3:20, Rom 5:1 & 1 Cor 11: 27-29. Late C16th/early C17th. Edited in G. Morgan (1969, 70-92, 144-153, 314-331) Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 78 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 78 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 79 Abbreviation Text YBM 1691 Williams, Thomas. 1691. Ymadroddion Bucheddol Ynghylch Marvvolaeth. 1-84, 200-359. Rhydychen: Thomas Jones. [Translation of William Sherlock. 1689. A Practical Discourse concerning Death. London.] Ys 1675 Davies, Rondl. 1675. Profiad yr Ysprydion neu Ddatcuddiad Gau Athrawon, A rhybudd iw gochelyd NEU Draethawd byrr ar 1. St. Jo. 4. 1…. Rhydychen: Printiedig gan H. HALL. ym mlwyddyn yr Arglwydd 1675. References Breban, Tine, Kersti Börjars, and Lorenzo Moretti. 2025. Multiple source explanation in lan- guage change: the emergence of auxiliary do. Diachronica. Advance online publication. https://doi.org/10.1075/dia.24060.bre. Breban, Tine, and Hendrik De Smet. 2019. How do grammatical patterns emerge? The origins and development of the English proper noun modifier construction. English Language and Linguistics 23 (4): 879-899. Bromwich, Rachel, and Simon D. Evans, eds. 1988. Culhwch ac Olwen. Caerdydd: Univer- sity of Wales Press. Chamoreau, Claudine, and Isabelle Léglise. 2012. A multi-model approach to contact-in- duced language change. In Dynamics of Contact-Induced Language Change, edited by Chamoreau Claudine and Léglise Isabelle, 1-16. Berlin, Boston: De Gruyter Mouton. Croft, William. 2001. Radical Construction Grammar: syntactic theory in typological per- spective. Oxford: Oxford University Press. Currie, Oliver. 2000. Word order stability and change from a sociolinguistic perspective: the case of Early Modern Welsh. In Stability, Variation and Change in Word-order Patterns over Time, edited by Rosanna Sornicola, Erich Poppe and Ariel Shisha-Halevy, In Cur- rent Issues in Linguistic Theory, 203-230. Amsterdam: John Benjamins. Currie, Oliver. 2013. Gradual change and continual variation: The history of a verb-initial construction in Welsh. In Synchrony and Diachrony. A Dynamic Interface, edited by Anna Giacalone Ramat, Caterina Mauri and Piera Molinelli, 43-78. Amsterdam: John Benjamins. Currie, Oliver. 2016. The sixteenth-century Bible translations and the development of Welsh literary prose style. Translation Studies 9 (2): 152-167. Currie, Oliver. 2022. The role of the Bible in language standardization processes: the case of Welsh. Jezik in slovstvo 67 (1-2): 27-47. Currie, Oliver. 2023. On the indexical meaning of literary style shifting: the case of word order variation in the 16th-century Welsh Bible translations. In Intra-writer Variation in Histor- ical Sociolinguistics, edited by Markus Schiegg and Judith Huber, 513-534. Oxford: Peter Lang Verlag. Currie, Oliver. 2025. V2 to V1 in Welsh: The role of preverbal particles and fronted adverbi- als. Journal of Historical Syntax 9 (1): 1-82. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 79 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 79 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 80 Čiv, čiv, še sem živ De Smet, Hendrik, Lobke Ghesquière, and Freek Van de Velde, eds. 2015a. On Multiple Source Constructions in Language Change. Amsterdam: John Benjamins. De Smet, Hendrik, Lobke Ghesquière, and Freek Van de Velde. 2015b. On Multiple Source Constructions in Language Change. In On Multiple Source Constructions in Language Change, edited by Hendrik De Smet, Lobke Ghesquière and Freek Van de Velde, 1-17. Amsterdam: John Benjamins. De Smet, Hendrik, and Freek Van de Velde. 2015. Serving two masters: Form–function fric- tion in syntactic amalgams. In On Multiple Source Constructions in Language Change, edited by Hendrik De Smet, Lobke Ghesquière and Freek Van de Velde, 63-94. John Benjamins Publishing Company. Drinka, Bridget. 2015. Sources of auxiliation in the perfects of Europe. In On Multiple Source Constructions in Language Change, edited by Hendrik De Smet, Lobke Ghesquière and Freek Van de Velde, 129-174. Amsterdam: John Benjamins. Edwards, Charles, and G. J. Williams. 1936 [1677]. Y Ffydd Ddi-ffuant; Sef, Hanes Y Ffydd Gristianogol A’i Rhinwedd. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. Ellis, Thomas Edward, ed. 1899. Gweithiau Morgan Llwyd o Wynedd. 2 vols. Bangor: Jarvis & Foster. Eska, Joseph F. 2020. Remarks on the left periphery in the medieval Brittonic languages. Chatreššar 2020 (1): 35-51. Evans, D. Simon. 1950. A Study of the Syntax of Selected Welsh Prose Writers 1568-1615. Unpublished BLitt thesis, University of Oxford. Evans, D. Simon. 1968. The sentence in Early Modern Welsh. Bulletin of the Board of Celtic Studies 22: 311-337. Fanego, Teresa. 2015. Multiple Sources in Language Change: the Role of Free Adjuncts and Absolutes in the Formation of English ACC-ing Gerundives. In Perspectives on Complementation: Structure, Variation and Boundaries, edited by Mikko Höglund, Paul Rickman, Juhani Rudanko and Jukka Havu, 179-205. London: Palgrave Macmil- lan UK. Fillmore, Charles J., Paul Kay, and Catherine O’Connor. 1988. Regularity and idiomaticity in grammatical constructions: the case of let alone. Language 64: 501-538. Fischer, Olga. 2015. An inquiry into unidirectionality as a foundational element of grammat- icalization. On the role played by analogy and the synchronic grammar system in pro- cesses of language change. In On Multiple Source Constructions in Language Change, edited by Hendrik De Smet, Lobke Ghesquière and Freek Van de Velde, 43-62. Amster- dam: John Benjamins. Fontana, Josep M. 1997. On the integration of second position phenomena. In Parameters of Morphosyntactic Change, edited by Ans van Kemenade and Nigel Vincent, 207-249. Cambridge: Cambridge University Press. Fulton, Helen. 2011. Literature of the Welsh gentry: uses of the vernacular in medieval Wales. In Vernacularity in England and Wales, c. 1300–1550, edited by Elisabeth Salter and Helen Wicker, 195-218. Turnhout: Brepols. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 80 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 80 10. 12. 2025 12:10:42 10. 12. 2025 12:10:42 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 81 Gaeta, Liviu. 2015. Multiple sources for the German scandal construction. In On Mul- tiple Source Constructions in Language Change, edited by Hendrik De Smet, Lobke Ghesquière and Freek Van de Velde, 95-127. Amsterdam: John Benjamins. Gwyn, Robert, and Geraint Bowen. 1970 [1580]. Gwssanaeth y Gwŷr Newydd Robert Gwyn. Golygwyd gan Geraint Bowen. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. Hughes, Garfield Hopkin, ed. 1951. Rhagymadroddion 1547-1659. Caerdydd: Gwasg Prifys- gol Cymru. Jenkins, Dafydd, and Morfydd E. Owen. 1983. The Welsh marginalia in the Lichfield Gos- pels, part 1. Cambridge Medieval Celtic Studies 5: 37-66. Joseph, Brian D. 2015. Multiple sources and multiple causes multiply explored. In On Mul- tiple Source Constructions in Language Change, edited by Hendrik De Smet, Lobke Ghesquière and Freek Van de Velde, 205-221. Amsterdam: John Benjamins. Kyffin, Maurice, and William Prichard Williams Williams. 1908 [1595]. Deffynniad Ffydd Eglwys Loegr a gyfieithwyd i’r Gymraeg, o Ladin Esgob Jewel. Bangor: Jarvis & Foster. Lewis, Henry. 1925. Darn o’r Ffestifal (Liber Festialis): allan o lawysgrif Havod 22, td. 80- 195, gyda rhagymadrodd a nodiadau. Transactions of The Honourable Society of Cym- mrodorion. 1923-1924: 1-95. Malkiel, Yakov. 1983 [1967]. Multiple versus simple causation in linguistic change. In From Particular to General Linguistics: Selected Essays 1965–1978, edited by Yakov Malk- iel, 251-268. Amsterdam: John Benjamins. Matras, Yaron. 2007. The borrowability of structural categories. In Grammatical Borrowing in Cross-Linguistic Perspective, edited by Matras Yaron and Sakel Jeanette, 31-74. Ber- lin, New York: De Gruyter Mouton. Meelen, Marieke. 2020. Reconstructing the rise of V2 in Welsh. In Rethinking Verb Second, edited by Rebecca Woods and Sam Wolfe, 426-454. Oxford: Oxford University Press. Morgan, Glyn. 1969. Pregethau Cymraeg William Griffith (?1566-1612) ac Evan Morgan (c.1574-1643). Traethawd M.A., Prifysgol Cymru. Morgan, William, and National Library of Wales. 1987 [1588]. Y Beibl Cyssegr-lan 1588. Aberystwyth: Llyfrgell Genedlaethol Cymru. Padel, Oliver J. 2021. English influence on the Middle Cornish verbal system. Zeitschrift für celtische Philologie 68 (1): 255-296. Parry-Williams, Thomas. 1988. Rhyddiaith Gymraeg. Y Gyfrol Gyntaf. Detholion o Lawysg- rifau 1488-1609. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. Parry, Thomas, ed. 1967. Detholion o Destament Newydd 1567. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. Poppe, Erich. 1989/90. The position of temporal adverbials with nos as core in Middle Welsh sentences — a functional approach. Studia Celtica 24/25: 117-129. Poppe, Erich. 1991. Untersuchungen zur Wortstellung im Mittelkymrischen: Temporalbes- timmungen und funktionale Satzperspektive. Hamburg: Buske. Poppe, Erich. Forthcoming. Middle Welsh syntax. Word order and information structure. In Palgrave Handbook of Celtic Languages and Linguistics, edited by Joseph F. Eska, Silva Nurmio, Peadar Ó Muircheartaigh and Paul Russell. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 81 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 81 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 82 Čiv, čiv, še sem živ Richards, Melville, and Glanmor Williams, eds. 1965 [1567]. Llyfr Gweddi Gyffredin 1567. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. Riionheimo, Helka. 2015. Multiple roots of innovations in language contact. Evidence from morphological intermingling in contact between Ingrian Finnish and Estoni- an. In On Multiple Source Constructions in Language Change, edited by Hendrik De Smet, Lobke Ghesquière and Freek Van de Velde, 175-204. Amsterdam: John Benjamins. Roberts, Eigra Lewis. 1977. Dwylo. In Gorwelion: cynllun Cymraeg fel iaith gyntaf yn yr ysgol uwchradd. Cyfres 1. Thema 1, Cartref a theulu. Uned 3, Plant a’u problemau, edited by Schools Council, 12-16. Caerdydd: Gwasg y Dref Wen ar ran y Cyngor Ysgolion. Salesbury, William, Richard Davies, and Thomas Huet. 1567. Testament Newydd ein arglwy- dd Jesu Christ. Imprinted at London: By Henry Denham. Smyth, Rhosier, and Thomas Parry. 1930 [1615]. Theater du Mond (Gorsedd y Byd). Caerdy- dd: Gwasg Prifysgol Cymru. Suggett, Richard. 1983. An Analysis and Calendar of Early Modern Welsh Defamation Suits. (Unpublished ESRC report HR 1679, held in National Library of Wales, Aberystwyth). Suggett, Richard. 1992. Slander in Early Modern Wales. Bulletin of the Board of Celtic Stud- ies 39: 119-153. Thomas, Isaac. 1976. Y Testament Newydd Cymraeg, 1551-1620. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. Thomas, Isaac. 1988. Yr Hen Destament Cymraeg 1551-1620. Aberystwyth: Llyfrgell Gen- edlaethol Cymru. Thomas, Oliver, and John Ballinger. 1930 [1631]. Carwr y Cymry. Caerdydd: Gwasg Prifys- gol Cymru. Thomason, Sarah Grey, and Terrence Kaufman. 1988. Language Contact, Creolization, and Genetic Linguistics. Berkeley: University of California Press. Thomson, Robert L. 1957. Pwyll Pendeuic Dyuet. Dublin: Dublin Institute for Advanced Studies. Trousdale, Graeme. 2015. Multiple inheritance and constructional change. In On Mul- tiple Source Constructions in Language Change, edited by Hendrik De Smet, Lobke Ghesquière and Freek Van de Velde, 19-42. Amsterdam: John Benjamins. Van de Velde, Freek, Hendrik De Smet, and Lobke Ghesquière. 2013. On multiple source constructions in language change. Studies in Language 37 (3): 473-489. Williams, Ifor. 1930. Pedeir Keinc y Mabinogi. Allan o Lyfr Gwyn Rhydderch. Cardiff: Uni- versity of Wales Press. Williams, Stephen J. 1929. Fford y brawd Odrig: o Lawysgrif Llanstephan 2. University of Wales Press. Cardiff. Willis, David W. E. 1998. Syntactic Change in Welsh. A Study of the Loss of Verb-second. Oxford: Clarendon Press. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 82 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 82 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 Oliver Currie: Multiple source explanations in constructional change 83 Willis, David W. E. Forthcoming. Comparative Brittonic syntax. In Palgrave Handbook of Celtic Languages and Linguistics, edited by Joseph F. Eska, Peadar Ó Muircheartaigh, Silva Nurmio and Paul Russell. Palgrave. Wynne, Ellis, and Aneirin Lewis. 1976 [1703]. Gweledigaethau y Bardd Cwsc Eillis Wynne. Gyda Rhagymadrodd gan Aneirin Lewis. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 83 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 83 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 84 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 84 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 85 Glagolska predpona za- pri zvočnih glagolih v slovenščini Aleksandra Derganc* Povzetek Članek izhaja iz analize Rosanne Benacchio o vidski tvorbi zvočnih glagolov v rezijanščini, ter-skem in nadiškem narečju. Rosanna Benacchio ugotavlja, da je stanje v rezijanščini bolj arhaično kot v terskem in nadiškem narečju. V rezijanskem narečju se razlikujejo semelfaktivi, tvorjeni s sufiksom -nu- in kasneje dodatno s prefiksom za- na eni in dovršniki, ki pomenijo kratko, večkra-tno dejanje, tvorjeni s prefiksom s-/z- (blejat – (za)blejnut – zblejat), na drugi strani. V terskem in nadiškem narečju obstajajo samo tvorjenke s predpono za- in brez sufiksa -nu- (bleati – za-bleati; blejat – zablejat). Takšno je tudi stanje v slovenščini. Glagoli zvočnega oglašanja tvorijo dovršnike oz. vidske korelative (Krvina) s predpono za- (kričati – zakričati), v katerih se zliva pomen enkratnosti, kratke izvedbe dejanja in začetnosti, tudi preprosto celostnosti/dovršnosti. V tem oziru se glede delovanja glagolskega vida spet kaže pripadnost slovenščine in njenih narečij v zahodno skupino slovanskih jezikov. Ključne besede: glagolski vid, predpona za-, zvočni glagoli, slovenščina, rezijansko, tersko, nadiško narečje The verbal prefix za- with sound verbs in Slovene The article is based on the analysis of the aspectual derivation of sound verbs in the Slovene dialects of Rezija, Ter and Nadiža valleys by Rosanna Benacchio. In the dialect of Rezija there exist two means of perfectivation of these verbs: with the suffix -nu- and later by adding the prefix za- on one hand (za/blejnut) and by adding the prefix s-/z- (zblejat) on the other. The first verb has a semelfactive meaning and the second verb has the meaning of a short action. In the Ter and Nadiža valleys there exist only the derivatives in za- (bleati – zableati; blejat – zablejat), used in both contexts. The Rezija derivation of semelfactives in -nu- is according to Benacchio more archaic. In Slovene, the situation is roughly the same as in the Ter and Nadiža valleys: the perfective derivatives of sound verbs are typically formed by the prefix za-: kričati – zakričati. In the prefix za- there is a syncretism of the meanings of semelfactives, short duration and ingressivity, as well as just the totality of the action – depending on the context. In this respect, Slovene and its dialects again show that they belong to the western type of aspectual behaviour in the Slavic languages. Keywords: verbal aspect, prefix za-, sound verbs, Slovene, Slovene dialects of the Rezija, Ter and Nadiža valleys * Filozofska fakulteta, Ljubljana, aleksandra.derganc@guest.arnes.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 85 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 85 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 86 Čiv, čiv, še sem živ 0 Profesor Janez Orešnik je napisal dragoceno monografijo o glagolskem vidu v slo-venščini in univerzalni slovnici (1994), kjer je – kot je sam opozoril v uvodu – v slovensko glagolskovidsko problematiko predvsem hotel vpeljati tudi pristope, ki so nastali zunaj slavistike. Ta prispevek bo drobec s področja glagolskega vida oz. glagolskih predpon v slovenščini. 1 Spodbudil ga je članek Rosanne Benacchio (v nadaljevanju RB) 'Segmentativnoe značenie s mul'tiplikativnymi glagolami v slovenskih dialektah Friuli: sravnitel'nyj analiz'.1 RB v rezijanskem, terskem in nadiškem narečju opazuje dva pomenska tipa glagolov, ki jih tradicija ponavadi prišteva k multiplikativnim, in sicer glagole, ki pomenijo gibanje telesa, in glagole, ki izražajo zvočne pojave; opisana je tudi tvorba dovršnikov iz teh glagolov. Kot kaže, tu rezijanščina izkazuje večjo arhaičnost, ter-ska in nadiška narečja pa so bliže knjižni slovenščini. 1.1 Poglejmo najprej njen opis rezijanskih glagolov,2 ki jih je razdelila v dve skupini: 1.1.1 Najprej gre za glagole telesnega premikanja. Gre za glagole, kot so kapat, kïnkat (brcati), pïjat (pihati), pïkat (kljuvati, pikati – o kuri, kači, koprivi), pjüwat (pljuvati), rïgat (rigati), trüšat (bosti) ... Ti glagoli tvorijo dovršnike na dva načina: a) s sufiksom -nu-: kӓpnut (kapniti), kynknut (brcniti), pyhnut (pihniti), pyknut (pičiti, pikniti), pjüwnut (pljuniti), rygnut (rigniti), trüšnut (zbosti). Ti dovršniki imajo pomen enkratnega dejanja/semelfaktiva; b) s prefiksom s-/z-: skapat, skïnkat, spïjat, spïkat, spjüwat, zrïgat, strüšat. Ti dovr- šniki pomenijo, da se je dejanje dogajalo zelo kratek čas ali pa tu in tam, na več mestih. To razmeroma neizrazito razliko v pomenu med tema dvema skupinama derivatov je RB preverjala s pogovori z nosilci narečja in jo ilustrirala z zgledi (navajam številke zgledov, kot jih ima RB), npr.: 1 Članek sicer še ni objavljen. nastal pa je na podlagi njenega referata, predstavljenega na zasedanju Komisije za gramatični ustroj slovanskih jezikov pri MKS (18.–20. IX. 2023). Rosanna Benacchio, raziskovalka s pado- vanske univerze, je napisala vrsto člankov o rezijanščini, zlasti o glagolskem vidu v tem narečju, gl. navedeno literaturo. 2 RB izhaja iz virov, ki jih je zbral H. Steenwijk, pa tudi iz lastnih pogovorov z nosilci narečja. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 86 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 86 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 Aleksandra Derganc: Glagolska predpona za- pri zvočnih glagolih v slovenščini 87 (3) Kača me jë pyknula. Kača me je pičila. (4) An jë pjüwnul dӧ na zëmjo anu vilizal. Pljunil je na tla in šel ven. (7) Pukrïwa mi jë spïkala. Kopriva me je opikala/opekla. (8) An jë spjüwal (powsod / na tӓ nu na së) anu vilizal. Nekajkrat je pljunil in šel ven. V zgledih (3) in (4) gre za enkratno dejanje, pri zgledih (7) in (8) pa za nekajkra-tno dejanje v kratkem času. 1.1.2 Druga skupina so zvočni glagoli, ki se tradicionalno tudi prištevajo k multipli-kativnim glagolom, čeprav so notranje manj členljivi (težje je ločiti posamezne enote dejanja): blejat, bükat (mukati), lajat, njawkat (mijavkati), wӧwkat (kričati) ... Tudi ti glagoli tvorijo dovršnike na dva načina: a) s sufiksom -nu-, vendar ta sufiks pogosto ni sam, ampak ga spremlja še prefiks za-: blejnut/zablejnut, büknut/zabüknut, lajnut/zalajnut, njawknut/zanjawknut, wӧwknut/zawӧwknut. Ti dovršniki pomenijo enkratno dejanje. Pogovor z nosilci narečja razkriva, da so oblike brez prefiksa občutene kot zastarele in jih upora- bljajo zlasti starejši. Od zgledov omenimo: (12) Pys jë lajnul/zalajnul. Gre du. Pes je zalajal. Nekdo gre. b) Zvočni glagoli lahko tvorijo dovršnike tudi s prefiksom s-/z-: zblejat, zbükat, zlajat, znjawkat, zwӧwkat. Ti glagoli niso semelfaktivni, pomenijo – tako kot glagoli gibanja – kratek čas dejanja, pogosto jih spremljajo prislovi ali prislovne zveze tipa na par čӓs (parkrat), nu malu (malo): (16) Pys jë zlajal (na par čӓs) anu je muknul. More bi da je bil du. Pes je zalajal (parkrat), potem je utihnil. Najbrž je tam kdo bil. 1.2 Nato avtorica prehaja k obravnavi glagolov v terskem in nadiškem narečju. 1.2.1 Pri glagolih gibanja se ustavlja zgolj na kratko, omenja semelfaktive s sufiksom -ni-: upikniti, utufniti v terskem in piknit, pjuvnit v nadiškem narečju. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 87 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 87 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 88 Čiv, čiv, še sem živ 1.2.2 Do opazne razlike glede na rezijansko narečje pa prihaja v teh dveh narečjih pri tvorbi dovršnikov zvočnih glagolov. Tu so dovršniki tvorjeni samo s prefiksom za-, ne sodelujeta niti sufiks -ni- niti prefiks s-/z-. Ter. bleati – zableati, nad. blejat – zablejat; ter. lajati – zalaniti, nad. lajat – zalajat; ter. mjaukati – zamjaukati; nad. njaukat – zanjaukat. Takoj opazimo, da je v teh dveh narečjih tvorba dovršnikov taka kot v knjižni slovenščini, na kar opozarja tudi RB. Posebnost je oblika zalaniti v terščini, ki je strukturno taka kot v rezijanščini. V teh dveh narečjih torej ni dveh tipov tvorb, ki imata tudi različne pomenske odtenke: namreč tvorbe z za- in -nu-, ki ima semelfaktivni pomen (zalajnul, zgled 12) in tvorbe s s-/z- (zlajal, zgled 16), ki ima pomen večkratnega kratkotrajnega dejanja. V teh dveh narečjih nosilci upo-rabljajo dovršnike z za- tako v kontekstih, kjer gre izrazito za en kvant dejanja, kot v kontekstih, kjer gre za večkratno kratkotrajno dejanje. Tako v spodnjih dveh zgledih iz nadiškega narečja: (12'') Pas je zalaju. Kajšan gre. (Nad) (16'') Pas je zalaju (vič krat) an potle je genju. Morebit de je biu kajšan. (Nad) Tudi tu je stanje torej tako, kot je v knjižni slovenščini. Pri predponskem glagolu zalajati ni razvidno, ali gre za enkratno ali za večkratno kratkotrajno dejanje – ta dva odtenka se zlijeta. Če želimo poudariti eno ali drugo, je to treba izraziti kontekstual-no: Pes je enkrat zalajal. Pes je nekajkrat zalajal. RB dodaja, da nosilci terskega in nadiškega narečja svoje zglede interpretirajo kot enkratne, po dodatnem spraševanju pa pojasnjujejo, da gre lahko tudi za kratko zaporedje zvokov. 1.3 Nato RB preide k paralelam iz drugih slovanskih jezikov. Pri opazovanju ob-našanja prefiksa za- v analiziranih narečjih RB namreč ugotavlja, da ta slovenska narečja sodijo – pričakovano, tako kot slovenščina sploh – v zahodno vidsko skupino slovanskih jezikov, skupaj s češčino, slovaščino in lužiško srbščino (Dickey 2000, o tem Derganc 2010). Navaja nekaj avtorjev, ki so opazovali prefiks za- v zahodni skupini jezikov, npr. Petruhino (2000) in Dickeyja (2000), ki se jima bomo posvetili kasneje. RB izpostavi poimenovanje 'segmentativ', ki ga povzema po delih Hilchey 2014 in Łaziński 2020 in 2020a. Hilchey za češčino piše, da predpona za- pri razčlenjenih glagolih, kot sta zamávat (pomahati) in zaklepat (potrkati), pomeni izvedbo nekaj kvantov dejanja, ki se dojema kot tipična za to dejanje. Ta pomen imenuje 'segmentativni'. Enako pri Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 88 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 88 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 Aleksandra Derganc: Glagolska predpona za- pri zvočnih glagolih v slovenščini 89 zvočnih glagolih tipa křičet (kričati) in syčet (sikati), čeprav so ti glagoli po svoji notranji strukturi bliže nerazčlenjenim glagolom. Tudi tu za- izraža 'tipično' izvedbo dejanja. Ta izraz uporablja tudi Łaziński 2020 pri opisu derivacije nekaterih glagolov v poljščini. RB pripominja, da je to v slovanski aspektologiji nov izraz, ki pomeni pomemben korak k podrobnejšemu opisu glagolskega vida. Meni, da je to poimeno-vanje za glagole tipa ter. zableat ter nad. zablejati, ki pomenijo 'kratek čas blejati, ne-kajkrat zablejati', in za glagole v rezijanščini s predpono s-/z- (spjüwat, zblejat) zelo ustrezno, in ugotavlja, da segmentativni pomen, ki je bil doslej ugotovljen za češki in poljski jezik, obstaja tudi v slovenskem jezikovnem arealu. Stanje v rezijanščini je po mnenju RB bolj arhaično od stanja v terskem in na-diškem narečju. Najstarejše so po njenem mnenju oblike tipa rez. blejnut, kasnejše tipa rez. zablejnut in najmlajše tipa ter. zableat in nad. zablejati, kjer se je pomen semelfaktivnosti in kratke večkratne kratkotrajne izvedbe dejanja zlil v en pomen.3 Pripona -nu- za izražanje vidskih razmerij je namreč starejša od predpon (Wiemer, Seržant 2017, 260–263; 256–258). 1.4 V zaključku RB poudarja, da so rezultati njene analize povsem v skladu z ugo-tovitvami zadnjih desetletij glede 'zahodnoslovanske' in 'vzhodnoslovanske' skupine delovanja glagolskega vida, kjer se kot glavna semantična komponenta dovršnikov v vzhodni skupini izpostavlja časovna določnost (angl. temporal definitness) in v zahodni skupini celostnost (angl. totality) (Dickey 2000). Zato ima v ruščini pred-pona za- zelo pomembno in produktivno vlogo kot predpona, ki tvori začetnostno/ inkohativno vrsto glagolskega dejanja, kar pripomore k časovni določnosti npr. v nizu dovršnikov, medtem ko je taka funkcija v zahodni skupini manj pomembna, tu ima za- pogosto funkcijo označevanja celostnosti dejanja. RB tudi meni, da bodo ugotovitve o semelfaktivnem sufiksu -nu- v perifernih slovenskih narečjih pripomogle k osvetlitvi diahronega razvoja gramatikalizacije ka-tegorije vida in razvoja vrst glagolskega dejanja v slovanskih jezikih, in spodbuja k poglobitvi teh raziskav – tako na področje drugih, ne le multiplikativnih glagolov – kot tudi k obravnavi te problematike v knjižni slovenščini. 3 RB opozarja na nekatere reliktne oblike, npr. ter. zalanitii, v Pleteršniku pa je našla tudi obliki laniti in zalaniti. Kar na tem mestu naj dodam še zajekniti, zabrlizgniti v SSKJ 2, Merše navaja za 16. st. zažvenkniti, v Pleteršni- ku najdemo zavekniti; v Hipolitu in Vorencu zamukniti (vse dostopno na Franu). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 89 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 89 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 90 Čiv, čiv, še sem živ 2 Sama se bom v tem prispevku skušala le dotakniti nekaterih vprašanj, obravnavanih v članku RB v slovenščini, in sicer pomena predpone za- pri zvočnih glagolih, kot je bila opisana v novejšem slovenskem jezikoslovju. Glede izraza segmentativ bi pustila vprašanje odprto oz. mislim, da gre v predponi za- pri zvočnih glagolih v slovenščini, kot navajajo npr. Merše, Šekli in Krvina, za zlitje pomenov začetnosti, enkratnosti in kratkotrajnosti, na prevlado tega ali onega pomena pa vpliva sobesedilo. Vsekakor pa je poudarek na celostnosti, v smislu zahodnega tipa slovanskih jezikov. 2.1 Glede prve skupine glagolov, ki jih RB opisuje kot glagole telesnega gibanja, lahko rečemo le, da jih večina tvori dovršnike tako kot rezijanščina, s pripono -ni-: kapati – kapniti, brcati – brcniti, pihati – pihniti, pljuvati – pljuniti, rigati – rigniti, švrkati – švrkniti. V rezijanščini RB te tvorjenke opisuje kot semelfaktive, za sloven-ščino bi lahko trdili, da so to preprosto dovršniki (kot npr. piše za češčino Dickey 2001, 41). Zdi se, da sestavljenk s predpono s-/z- s pomenom segmentativa (skapat, spjüwat ...) v slovenščini ni. 2.2 Več zanimanja bomo posvetili zvočnim glagolom s predpono za-. Da pomen te predpone ni le začetnosten oz. inkohativen,4 pišejo med drugimi že Ada Vido-vič Muha (1993), Majda Merše (1995), Domen Krvina (2015, 2018) in Matej Šekli (2016). V tem smislu so citirani tudi nekateri starejši avtorji, npr. Breznik (Krvina 2018, 160) in Bajec (Merše 1995, 288). Navsezadnje o tem pričajo razlage v SSKJ 2, navajam samo zadnja dva pomena od osmih: za... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje f) začetka dejanja: zagospodariti, zajokati, zavladati g) same dovršnosti: zakikirikati, zakričati / začutiti, zaželeti / zapisati, zaščititi Zvočni glagoli so razvrščeni med dva pomena: za zajokati se trdi, da pome-ni začetek dejanja, za zakikirikati in zakričati pa, da pomenita samo dovršnost de-janja. To nas ne bi smelo vznemirjati – v nadaljevanju se bo pokazalo, da gre za nekakšen sinkretizem pomenov, saj za- pri akustičnih glagolih lahko pomeni tako začetnost kot časovno omejenost dejanja, lahko pa jih dojemamo tudi preprosto kot dovršnike k brezpredponskemu nedovršniku. Navedimo razlago iz SSKJ 2 (pri čemer 4 Glede izrazov inkohativen, inhoativen, ingresiven gl. Orešnik 1994, 160–161. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 90 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 90 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 Aleksandra Derganc: Glagolska predpona za- pri zvočnih glagolih v slovenščini 91 bomo opustili morfološke podatke in omenili samo tisto, kar je za našo obravnavo relevantno): zajókati – 1. izraziti veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno boleči- no s solzami in glasovi // začeti jokati zakričáti – 1. spregovoriti z močnim, rezkim glasom // izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem 2. dati neartikuliran, rezek glas zakikiríkati – oglasiti se z glasom kikiriki Vsi trije glagoli so opisani kot izvršitev dejanja/dovršnik; pri zajokati je znotraj razlage podpomen začetek dejanja. 2.3 Za naše razpravljanje je zelo relevanten prispevek D. Krvine. Krvina (2015, 100 in d.; 2018, 158 in d.) pri obravnavi glagolskih predpon piše, da za- velja v slo-venski jezikoslovni literaturi od Miklošiča dalje zlasti za predpono z začetnostnim pomenom, čeprav opozarja tudi na mnenja, da lahko pomeni za- enkratnost (npr. Breznik in Vidovič Muha; 2018, 160, op. 383). Pomembno je, da Krvina opozarja, da je pomen predpone za- odvisen od pomena brezpredponskega glagola. Pri glagolih netelične dejavnosti ali stanja je pomen predpone za- skoraj brez izjeme začetnosten (zacveteti, zagoreti). Ti predponski glagoli tudi predstavljajo inkohativno/začetno-stno vrsto glagolskega dejanja (sposob glagol'nogo dejstvija, Aktionsart). Pri glagolih oddajanja zvoka ali svetlobe (tudi drugih) pa predpona za- izraža ali enkratnost ali začetnost dejanja: kaj od tega, je pri besedilni uresničitvi pogojeno s sobesedilom, je pa enkratnost, kot poudarja Krvina, vsaj v slovenščini navadno po-gostejša od začetnosti. Enkratnost je namreč vsebovana že v netvorjenem NDV (po-tencialno neskončno mnogo istovrstnih ponovitev), zato Krvina meni, da lahko govo-rimo o vidskem razmerju. To je poimenovanje, ki ga Krvina uvaja za poimenovanje širše in gradualno pojmovanih vidskih parov (2018, 73). V vidsko razmerje vstopata dva glagola nasprotnega vida, če se vsaj en njun pomen razlikuje samo v vidu. So pa pari zvočnih glagolov tipa kričati – zakričati (pa tudi drugih) po mnenju Krvine za-radi zmožnosti izražanja začetnosti na meji med vrstami glagolskega dejanja in vid-skimi pari. Slovarska razlaga zvočnih glagolov v SSKJ 2 je ponavadi oglasiti/oglašati se z zvokom ali dati/dajati zvok. Krvina našteva vrsto takih glagolov (2018, 160 in d.), mi jih naštejmo samo nekaj: bevskati – zabevskati, bobnati – zabobnati, brenkati – zabrenkati, brlizgati – zabrlizgati, brneti – zabrneti, bučati – zabučati, cingljati – zacingljati, cviliti – zacviliti, dreti se – zadreti se, gagati – zagagati, gosti – zagosti, Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 91 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 91 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 92 Čiv, čiv, še sem živ (...) kašljati – zakašljati, kričati – zakričati, lajati – zalajati, meketati – zameketati, vpiti – zavpiti, bleščati se – zableščati se, iskriti se – zaiskriti se ... Kot že omenjeno, Krvina piše, da za- skoraj brez izjeme tvori inkohativno vrsto glagolskega dejanja z glagoli, ki pomenijo notranje nečlenjena stanja ali dejavnosti, npr. zacveteti zagospodariti, zajadrati, zakraljevati. Ko Dickey (2000, 227) piše o tem, da je našel v slovenščini le okoli 150 inkohativnih glagolov s predpono za-, Krvina dodaja, da gre tu najbrž prav za ta tip glagolov. Krvina je glagolov tipa kričati – zakričati v SSKJ 2 naštel okoli 800 in ti predstavljajo tudi številčno zelo pomemben del vidskorazmernih glagolov v slovenščini. V tem oziru se spet kaže, da glede delovanja glagolskega vida slovenščina sodi k zahodnemu tipu slovanskih jezikov, saj za vzhodni vidski tip slovanskih jezikov, npr. ruščino, velja, da je vloga predpone za- zlasti začetnostna. 2.4 M. Šekli v svojem prispevku Pomeni glagolskih predpon v slovenščini (2016, 283) piše, da ima predpona za- (seveda ob drugih pomenih) inkohativni/začetnostni pomen; med zgledi, ki nas zanimajo, našteva zapeti, zadihati, zajokati, zapihati. Da-lje piše, da ima za- pri glagolih s slovarskim pomenom zvočnega uresničevanja, npr. zavpiti, zaječati, zašumeti, zagrmeti, zakričati, zacviliti, zatrobiti, zašepetati, zalajati tudi delimitativni pomen (da Šekli te sestavljenke tradicionalno uvršča med vrste glagolskega dejanja, tu ni relevantno). Ob težnjah po pomenskih spremembah pri postopnem slabljenju krajevnega slovarskega pomen predpon Šekli (2016, 284) opo-zarja, da se inkohativni pomen pojavlja ob delimitativnem pomenu: 'majhna mera' in 'začeti': ... zapeti, zakričati. Šekli ob inkohativnem pomenu opozarja tudi na pomen: kratek čas, v majhni meri izvršiti neko dejanje, kar uvrsti v delimitativni pomen. 2.5 Oglejmo si zdaj nekatere ugotovitve M. Merše (1995), ki je raziskala vrstnost in vid glagola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Pri opredeljevanju vidskih parov se drži bolj tradicionalnega pogleda kot D. Krvina, vendar to za naše razpra-vljanje spet ni pomembno, zanima nas, kakšen pomen pripisuje posameznim pred-ponskim glagolom v besedilih 16. stoletja. Merše omenja, da gre pri glagolih vpiti – zavpiti in kričati – zakričati za odnos večkratnosti in enkratnosti. Dalje omenja, da predpona za- pri zacvičati in zalajati daje pomen majhne mere ali začetka. Pri zatrobentati meni, da za- označuje bodisi začetek dejanja bodisi njegovo kratkotrajnost (Merše 1995, 244–250). Če povzame-mo, meni, da lahko pri zvočnih glagolih za- daje pomen enkratnosti, majhne mere (kratkotrajnosti) ali začetka. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 92 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 92 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 Aleksandra Derganc: Glagolska predpona za- pri zvočnih glagolih v slovenščini 93 V poglavju, kjer opisuje začetnostno vrsto glagolskega dejanja, omenja, da je tu najpogostejša predpona za- (288 in d.): med pomenskimi skupinami, ki s to predpono tvorijo začetnostno vrsto glagolskega dejanja, pa omenja zvočne glagole (zacviliti, zagrmeti, zajokati, zalajati, zapeti, zatrobentati). Hkrati pa omenja, da sobesedilo pogosto ne omogoča ločevanja pomenov začetnosti od kratkotrajnosti in enkratne uresničitve, npr. nebo ʃmel en Pes na tebe salajati. V poglavju o časovno omejenem trajanju (delimitativnosti) je seveda na prvem mestu predpona po-. Vendar ponovno opozarja, da je pri zvočnih glagolih za ozna-čevanje kratkotrajnosti običajno rabljena predpona za-: zacviliti, zaskovinčati, za-žvenkniti. Zažvenkniti spominja po strukturi na zglede tipa zablejnut pri RB. Merše piše, da je pri tem glagolu izbor predpone pomensko usklajen s pripono -ni-, ki poleg enkratnosti dejanja pogosto uzavešča tudi njegovo kratkotrajnost ali celo trenutnost izvedbe, v posebnih primerih pa lahko vzporedno označuje celo pravo manjšalnost (Merše 1995, 193–194). Glede na tvorjenke iz članka RB je zanimivo omeniti tudi obliko zakriknoti, ki se omenja kot pokrajinska varianta (slovensko, bezjaško) k zavpiti (kranjsko) (Merše 1995, 309). Je pa glagol zakrikniti tudi v SSKJ 2 z oznako star. in razlago 'krikniti, zakričati'. 2.6 Povzemimo: pomen predpone za- pri akustičnih glagolih je pri navedenih avtorjih opisan kot začetnost in enkratnost – Krvina na podlagi konkretne analize glagolov v SSKJ 2 ugotavlja, da gre pogosteje za enkratnost – tudi kratkotrajnost in majhno mero dejanja. Tako Krvina kot Merše poudarjata, da je pomen odvisen od sobesedi-la, da pa včasih tudi sobesedilo ločevanja pomena začetnosti od kratkotrajnosti ali enkratne uresničitve ne omogoča. Šekli piše, da se inkohativni pomen pojavlja ob delimitativnem pomenu. Vsi trije avtorji torej opozarjajo, da gre pri obravnavanih zvočnih glagolih s predpono za- za pomen enkratnosti (Krvina, Merše) oz. majhne mere (Merše, Šekli) in začetnosti: razmerje je odvisno od sobesedila. Nobeden od teh avtorjev pri razlagi ne opusti povsem pomena začetnosti. Kot piše Krvina, razlage zvočnih glagolov v SSKJ 2 skoraj vedno vsebujejo oglasiti se, razlaga tega glagola v SSKJ 2 pa je: dati, začeti dajati zvok, glas. V razlagi je torej prisotna tudi komponenta začeti. Tako je najbrž mogoče govoriti o sinkretizmu/zlitosti pomenov, kjer prevlada zdaj ena zdaj druga komponenta. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 93 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 93 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 94 Čiv, čiv, še sem živ 3 Zdaj se ozrimo, kot je to naredila že RB, k nekaterim podatkom iz češčine in slova-ščine, ki vidsko sodita k zahodnemu tipu slovanskih jezikov. 3.1 Že A. Isačenko (1960, 228–229) v svoji slovnici ruskega jezika, kjer ruščino primerja s slovaščino in češčino, opozarja, da slovaško zaplakat' pomeni 'nedoločeno mero dejanja', torej med rus. zaplakat' in slovaškim zaplakat' ni semantičnega parale-lizma. Slovaški zaplakat' prej ustreza ruskemu vsplaknut' ali poplakat' (delimitativ). V nekaterih primerih ustreza slovaškim glagolom s predpono za- ruski semelfaktiv s pripono -nu-, npr. slovaško zakričat' – rus. kriknut'. Ruskima zahodit' in zagovorit' ustreza v teh dveh jezikih opisni prevod začeti hoditi in začeti govoriti. Gornje Isačenkove pripombe popolnoma ustrezajo stanju v slovenščini. Vsekakor tudi slovenščina nima sestavljenk zagovorit' in zahodit' z začetnostnim pomenom – edina izrazna možnost je tu 'začeti govoriti, začeti hoditi' (Sever, Derganc 2006, 128). Zanimiva je tudi Isačenkova pripomba (226–227), da imajo v ruščini mnogi za-četni glagoli s predpono za- tudi semelfaktive s pripono -nu-. Našteje precej takih glagolov, npr. (za)ahat' – ahnut', (za)kričat' – kriknut', (za)mjaukat' – mjauknut', (za) šeptat – šepnut'. V slovenščini imamo nekaj takih dvojic: zakričati – krikniti, za-mijavkati – mijavkniti, zašepetati – šepniti, pomenita pa oba člena dvojice isto, kar potrjujejo razlage v SSKJ 2: zamijávkati in mijavkniti pomenita 'oglasiti se z glasom mijav'. Morda bi lahko trdili, da so v vsakdanjem pogovornem jeziku bolj uporablja-ne oblike tipa zakričati, oblike krikniti pa so nekoliko bolj knjižne, čeprav to v SSKJ 2 ni navedeno. 3.2 E. Petruhina (2000, 203) piše o zvočnih in nekaterih drugih multiplikativnih gla-golih v češčini in slovaščini. Opozarja na zelo fine razlike med pomeni nekaterih derivatov z za- v češčini in slovaščini na eni in v ruščini na drugi strani. Medtem ko imajo v ruščini mnogi derivati glagolov oglašanja s prefiksom za- izrazito inkoha-tiven pomen, imajo v češčini in slovaščini ustrezni glagoli pomen, ki ga Petruhina poimenuje 'ograničitel'no-kvantovyj, kratkovremennoe projavlenie neskol'kih aktov dejstvija'. Slovaško Železné vráta zaškrípali Petruhina prevede v ruščino z Zaskripeli železnye vorota, vendar dodaja: dobesedno: skripnuli neskol'ko raz. V ruščini je na-mreč v ospredju začetek dejanja, v češčini pa celostno kratkotrajno dejanje. Seveda so tudi v češčini in slovaščini nekatere pomenske skupine glagolov, pri katerih daje prefiks za- inkohativni pomen (npr. češ. zaveslovat – zaveslati). Zdi se, da je bistvo njenih ugotovitev opozorilo, da prefiks za- v češčini in slovaščini ob vrsti zvočnih in Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 94 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 94 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 Aleksandra Derganc: Glagolska predpona za- pri zvočnih glagolih v slovenščini 95 multiplikativnih glagolov nima izrazito inkohativne vloge, temveč prej vlogo izraža-nja kratkotrajne oz. nekajkratne (če se da dejanje šteti) izvedbe dejanja. Vsekakor so navedena opažanja Petruhine glede češčine in slovaščine spet popolnoma primerljiva s stanjem v slovenščini. 3.3 O razliki pri pomenu in vlogi predpone za- v okviru svoje teorije o vzhodnem in zahodnem vidskem tipu slovanskih jezikov piše tudi S. Dickey (2000, 219–229; citi-rata ga tako RB kot tudi Krvina). Dickey ugotavlja, da je ena od razlik med vzhodno in zahodno vidsko skupino slovanskih glagolov tudi pomembna vloga začetnostne/ inkohativne vrste glagolskega dejanja s predpono za- v vzhodni skupini. Ta vrsta glagolskega dejanja je v vzhodni skupini izredno produktivna. Zlasti zvočni glagoli, glagoli nedeterminiranega premikanja in čustvenega doživljanja radi tvorijo začetno vrsto glagolskega dejanja s to predpono. V češčini, slovaščini in lužiški srbščini je za- kot začetna predpona mnogo manj produktivna. V teh jezikih ima za- lahko začetno-stni pomen, vendar tega pomena ponavadi ni mogoče ločiti od pomena celostnosti, delimitativnosti ali trenutnosti dejanja. V vzhodnih jezikih tvorjenja delimitativnosti ali trenutnosti z za- ni. Za slovenščino Dickey citira Merše, ki piše, da je začetnost pogosto težko ločiti od trenutnosti ali enkratnosti, če sobesedilo tega ne omogoča (gl. zgoraj). Dickey je naštel v SSKJ okoli 155 začetnih glagolov z za-, kar je bistveno manj od bolgarščine (720), ki sodi v vzhodno skupino. Krvina (2018, 166), kot smo že omenili, dodaja, da so ti glagoli gotovo glagoli notranje nerazčlenjenih stanj ali dejavnosti. Sam je namreč naštel okoli 800 sestavljenk z za- od glagolov tipa kri-čati – zakričati, ki nimajo izrazito začetnostnega pomena, pač pa pogosteje pomen enkratnosti. Ti glagoli predstavljajo v slovenščini tudi številčno zelo pomemben delež vidskorazmernih glagolov. Na drugem mestu (2001, 41) Dickey tudi piše, da so glagoli s sufiksom -nu- v ruščini razlagani kot vrsta glagolskega dejanja – semelfaktivi (npr. kriknut' proti kri-čat'), medtem ko so v češčini glagoli s to pripono razloženi preprosto kot perfektivi, křiknout je dovršnik od křičet'. Dodajmo, da je tako očitno tudi v slovenščini, npr. enak pomen krikniti – zakričati, pri čemer gre pri odnosu med kričati – zakričati, kot piše Krvina, za vidsko razmerje, torej za odnos na meji med vidskim parom in vrsto glagolskega dejanja. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 95 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 95 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 96 Čiv, čiv, še sem živ 4 Povzemimo: vsekakor drži že opažanje RB, da je stanje glede zvočnih predponskih glagolov z za- v slovenščini táko kot v terskem in nadiškem narečju, medtem ko je stanje v rezijanščini drugačno in po mnenju RB bolj arhaično. Drži tudi, da tudi v tem segmentu delovanja glagolskega vida slovenščina s svojimi narečji vred sodi v zahodno vidsko skupino slovanskih jezikov. Predpona za- v slovenščini namreč nima prevladujoče teže kot začetnostna predpona, začetnost pomeni zlasti pri ciljno neusmerjenih notranje nerazčlenjenih dejanjih (zagospodariti, zaveslati). Mnogo po-gosteje (Krvina 2018, 166) izraža (sicer lahko ob začetnosti) enkratnost, dovršnost, majhno mero dejanja (Krvina, Šekli, Merše), pri čemer je te pomene ponavadi težko ločiti med sabo in je potrebna podpora sobesedila. Tako je zlasti pri glagolih odda-janja zvoka in svetlobe, pa tudi drugih. Vprašanje, ali bi bilo te predponske glagole ustrezno poimenovati segmentative, po mojem mnenju za zdaj ostaja odprto.5 Navedena literatura Benacchio, Rosanna. 2018. Suffiksacija kak sredstvo obrazovanija vidovyh par v rez'janskom dialekte: slavjanskaja i inojazyčnaja leksika. V: Contributi italiani al XVI Congresso degli Slavisti. Uredniki Maria Chiara Ferro, Laura Salmon, Giorgio Ziffer, 153–162. Firenze: Firenze University Press. Benacchio, Rosanna. 2019. Rez'janskij dialekt i grammatikalizacija slavjanskogo glagol'nogo vida. V: Rajko Nahtigal in 100 let slavistike na Univerzi v Ljubljani. Urednice Petra Stankovska, Aleksandra Derganc, Alenka Šivic-Dular, 271–283. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Benacchio, Rosanna. 2020. Značenija i funkcija perfektivirujuščego suffiksa -nu- v rez'janskom dialekte (v sopostavlenii s russkim jazykom). V: Ot semantičeskih kvarkov do vselennoj v alfavitnom porjadke. K 90-letiju akademika Ju. D. Apresjana. Urednika Leonid L. Iomdin, Igor' M. Boguslavskij. Moskva. Trudy Instituta russkogo jazyka im. V. V. Vinogradova, 24 (2020/2): 18–31. Benacchio, Rosanna: 2020. Prefiks s- i suffiks -nu- s mul'tiplikativami v rez'janskom dialekte. V: Voprosy jazykoznanija. Megasbornik nanostatej. Sbornik statej k jubileju V. A. Plun- gjana. Urednik Andrej A. Kibrik idr., 403–408. Moskva: Buki-Vedi. Benacchio, Rosanna, in Steenwijk, Han. 2017. Grammatikalizacija glagol'nogo vida v rez'janskom dialekte: iskonno-slavjanskaja i romanskaja leksika. V: The Role of prefixes 5 Če že, se mi zdi to poimenovanje ustreznejše za predponske glagole tipa pomahati in potrkati, ki jih tu nismo obravnavali in so tvorjeni s sicer tipično delimitativno predpono po- iz členljivih multiplikativnih glagolov. Navedena glagola res pogosto pomenita: opraviti tipično količino imenovanih gibov. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 96 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 96 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 Aleksandra Derganc: Glagolska predpona za- pri zvočnih glagolih v slovenščini 97 in the formation of aspectuality. Issues of grammaticalization. Uredniki Rosanna Bena- cchio, Alessio Muro, Svetlana Slavkova, 23–39. Firenze: Firenze University Press. Benacchio, Rosanna. Segmentativnoe značenie s mul'tiplikativnymi glagolami v slovenskih dialektah Friuli: sravnitel'nyj analiz. V tisku. Derganc, Aleksandra. 2010. Dve zanimivi obravnavi razlik v kategoriji glagolskega vida v slovanskih jezikih. V: Izzivi sodobnega jezikoslovja (Zbirka Razprave FF). Urednika Vojko Gorjanc in Andreja Žele, 187–193. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Dickey, Stephen. 2000: Parameters in Slavic Aspect. Stanford, California: Center for the Study of Language and Information. Dickey, Stephen. 2001: Semelfactive -nǫ- and the Western Aspect Gestalt. Journal of Slavic Linguistics 9 (1): 25–48. Hilchey, Christian T. 2014: Prefixation of simplex pairs in Czech: an analysis of spatial se- mantics, distributive verbs, and procedural meanings. Dissertation. Chicago, Illinois: Department of Slavic languages and literatures. Isačenko, Aleksandr V. 1960: Grammatičeskij stroj russkogo jazyka v sopostavlenii s slo- vackim. Morfologija. Čast' vtoraja. Bratislava: Izdatel'stvo slovackoj Akademii nauk. Krvina, Domen. 2015. Vidsko razmerje in vidskorazmerni potencial predponskih obrazil v slovenščini. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 10: 113–126. Krvina, Domen. 2018. Glagolski vid v sodobni slovenščini 1. Besedotvorje in pomen. Ljublja- na: Založba ZRC SAZU. Łaziński, Marek. 2020. Between ingressivity and resultativity: The prefix za- in contemporary Polish from a cross-Slavic perspective. Zeitschrift fur Slawistik 65 (2): 249–271. Merše, Majda. 1995. Vid in vrstnost glagola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Lju- bljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Orešnik, Janez. 1994. Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Petruhina, Elena V. 2000. Aspektual'nye kategorii glagola v russkom jazyke v sopostavlenii s češskim, slovackim, pol'skim i bolgarskim jazykami. Moskva: Izdatel'stvo MGU. Sever, Jože, in Derganc, Aleksandra. 2006. Ruska slovnica po naše. Ljubljana: Cankarjeva založba. Šekli, Matej. 2016. Pomeni glagolskih predpon v slovenščini. Philological Studies 14/1. Vidovič-Muha, Ada. Glagolske sestavljenke – njihova skladenjska podstava in vezljivostne lastnosti. Slavistična revija 41 (1): 161–192. Wiemer, Bjӧrn, in Seržant, Ilja A. 2017. Diachrony and typology of Slavic aspect: what does morphology tell us?. V: Unity and diversity in grammaticalization scenarios. Urednika Walter Bosang, Andrej Malchukov, 239–307. Berlin: Language Science Press, Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 97 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 97 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 98 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 98 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 99 Slovenska teorija jezikovne naravnosti ter vprašanji sonaravnosti in merila pogostnosti ob preučevanju slovenskega gradiva Helena Dobrovoljc* Povzetek Prispevek predstavlja razvoj slovenske teorije naravnosti in njene metodološke spremembe v zadnjem desetletju (npr. spremembe pri zapisovanju lestvic naravnosti, spremembe pri upoštevanju meril teorije, postavitev govorca v fokus raziskave) ter odpira dve vprašanji ob gradivu za slovenščino, in sicer, kako v teoriji naravnosti obravnavati tiste slovenske (obli-ko)skladenjske dvojnice, ki so s stališča slovenske knjižne norme manj primerne oz. ne-pravilne, hkrati pa so žive prvine naravnega slovenskega jezika in so zato sonaravne; kako uveljavljati načela pogostnosti ob pomanjkanju gradivskih virov za nestandardni jezik. Pri-kazana sta dva pojava, v katerih prihaja do protislovja, ob trku nesonaravnega pojava in merila pogostnosti, ki je posledica regulacije standardnega jezika. Gre za (1) polvikanje (ujemanje v glagolski obliki) in vikanje ter za (2) priredno povezane predložne zveze tipa pred predavanji in po predavanjih, ki jih pogovorno krajšamo (pred in po predavanjih), četudi sta samostalnika v predložnih zvezah v različnih sklonih (pred uporabo – tožilnik, po uporabi – mestnik). Ključne besede: teorija naravnosti, oblikoskladnja, slovenščina, sonaravnost, jezikovna ko-difikacija, merilo pogostnosti. The Slovene theory of language naturalness and the questions of co-naturalness and frequency criteria in the study of Slovene corpora The article presents the development of the Slovene theory of linguistic naturalness and its methodological transformations over the past decade (for example, modifications in the representation of naturalness scales, changes in the application of the theory’s criteria, and the placing of the speaker at the center of the research focus). It highlights two central issues arising from the study of Slovenian language data: how the theory of naturalness should ad-dress (morpho)syntactic variants that are regarded as less appropriate or incorrect according to the standard norm, yet function as living, co-natural elements of the language; how to * ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, UNG, Fakulteta za humanistiko, helena.dobrovoljc@ zrc-sazu.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 99 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 99 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 100 Čiv, čiv, še sem živ apply the principles of frequency in contexts where sources of material for the non-standard language are lacking. The article highlights two phenomena in which contradictions arise from the clash between unnatural linguistic features and the frequency criteria, as shaped by the regulation of the standard language. These are: (1) polvikanje in vikanje (agreement in verb form within forms of address combining formal and informal elements); and (2) coordinated prepositional phrases of the type pred predavanji in po predavanjih (before the lectures and after the lectures), which are colloquially shortened to ((pred in po preda-vanjih – before and after the lectures), even though the nouns in the prepositional phrases appear in different cases (pred uporabo – accusative; po uporabi – locative). Keywords: naturalness, morphosyntax, Slovene, co-naturalness, language prescriptivism, frequency criteria *** 1 Naravnost in zaznamovanost v obratnem sorazmerju Slovenska teorija jezikoslovne naravnosti1 si z drugimi vejami naravnega jezikoslov-ja (Mayerthaler 1981, Dressler et al. 1987, Dressler 2000, Orešnik 2001) deli predpo-stavko, da v jeziku obstaja naravni red oz. sistem univerzalnih preferenc, v katerem so nekatere jezikovne zgradbe manj zaznamovane ali nezaznamovane ter za možgane lažje, zato tudi »naravnejše«. V izhodišču teorije naravnosti je torej koncept zaznamovanosti, porojen v Pra-škem lingvističnem krožku v tridesetih letih 20. stoletja, tedaj kot pomagalo pri raz-likovalnem ovrednotenju nasprotnostnih parov fonemov (Trubeckoj2 1931, 1939) in za ponazoritev bolj ali manj značilnih lastnosti v okviru oblikoslovnih kategorij, kot so sklon, število, oseba, čas in vid, npr. ednine glede na množino in sedanji-ka glede na preteklik (Jakobson 1932, za ponazoritev nezaznamovanosti moškega slovničnega spola glede na ženskega v ruščini) (Waugh in Lafford 2000: 272). V naslednjih razvojnih fazah teorije zaznamovanosti je bil ugotovljen tudi nebinaren koncept zaznamovanosti. Tako npr. v kategoriji »slovnično število« ne spremljamo zaznamovanih in nezaznamovanih slovničnih števil, temveč razvrščamo slovnična števila sorazmerno glede na manjšo ali večjo stopnjo zaznamovanosti, in sicer je 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0038, ki ga financira ARIS. Obema recenzentoma se zahvaljujem za pripombe in komentarje. 2 Npr. fonem /p/ je opisal glede na fonem /b/ kot nezveneč, fonem /b/ pa glede na fonem /m/ kot nenosnik – /p/ [–zveneč]; /b/ [+zveneč], [–nosnik]; /m/ [+nosnik]) ter določil zvenečnost in nosnost v okviru fonetičnih značil- nosti kot zaznamovani (Andersen 1989: 21–22). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 100 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 100 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 Helena Dobrovoljc: Slovenska teorija jezikovne naravnosti ... 101 množina zaznamovana glede na ednino, toda nezaznamovana glede na dvojino ipd., kar dopušča univerzalno hierarhijo slovničnih števil v zaporedju ednina < množina < dvojina < trial/pavkal (Greenberg 1966; Croft 1990). Manj zaznamovano ali nezaznamovano se v teoriji zaznamovanosti istoveti z normalnim, pričakovanim, (bolj) zaznamovano pa s tistim, kar se razlikuje od nev-tralnega (tj. nezaznamovanega) po specifičnih parametrih. Nezaznamovane prvine univerzalno izkazujejo, da so izražene s preprostejšim pomenom, pogostnejše, usvo-jene hitreje, redko cilj jezikovnih sprememb itd. (Bussmann 1996, 294–295). Zazna-movani pa so tisti pojavi, ki veljajo za manj splošne oz. bolj specializirane, navadno pa tudi manj razširjene. Zaznamovanost je povezana tudi z zapletenostjo (komple-ksnostjo): bolj zapleteni izrazi so zaznamovani (Živanović 2015, 205). V teoriji naravnosti (Mayerthaler, Dressler) je zaznamovanost enačena z ne-naravnostjo (Dressler 1989), pojma naraven in zaznamovan pa sta obratno soraz-merna Mayerthaler (1987, 27). V raziskovalnem fokusu teorije naravnosti pa ni zaznamovanost, temveč nezaznamovanost. V slovenski teoriji naravnosti so se (o tem Orešnik 2001, 237) zato odločili za rabo pojma naravnost,3 ki jo razumemo kot bolj intuitivno sprejemljivo, kognitivno preprostejše, lažje usvojljivo, prvotnejšo in zato bolj razširjeno (Dressler 2000, 288). Vendar pa prihaja med obema teorijama tudi do nevzporednosti, saj paru nezaznamovan (neoznačen) – zaznamovan (ozna-čen) ne moremo vedno prisoditi para naraven – nenaraven. Le redki so namreč tisti jezikovni pojavi, ki so nenaravni, pogosteje govorimo o bolj ali manj naravnih pojavih. V slovenski teoriji jezikovne naravnosti se je zaradi specifičnih okoliščin preučevanja jezikovnih praks začel uveljavljati tudi pojem sonaravnosti (angl. co--natural), o čemer več v nadaljevanju. 3 Besedne zveze naravna skladnja, naravno jezikoslovje in teorija jezikovne naravnosti so z vidika pojmovanja teorije naravne skladnje sopomenske generične oznake za način ukvarjanja z jezikovnimi zgradbami. Izraz naravnost je sicer prevzet po mednarodni teoriji o jezikovni naravnosti, in sicer kot prevod angleškega natural- ness oz. nemškega Natürlichkeit. Pri Orešniku se je uveljavil teorem naravna skladnja (Orešnik 2015), v drugih razpravah pa zaradi različnih jezikovnih ravni ukvarjanja uporabljajo tudi izraz slovenska teorija naravnosti. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 101 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 101 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 102 Čiv, čiv, še sem živ 2 Osnovni pojmi v razvoju slovenske teorije jezikovne naravnosti Zamisel za slovensko teorijo naravnosti se je Janezu Orešniku po lastnem pripove-dovanju (Orešnik 2019, 194) porodila leta 1979, med poletno šolo Ameriškega jezi-koslovnega združenja (LSA) v Salzburgu. Izhodišče slovenske teorije je bilo razliko-vanje med preprostimi in zapletenimi jezikovnimi pojavi in povezava tega razmerja s spoznanjem, da je tisto, kar je naravno za govorca, navadno manj naravno za ogo-vorjenega. Udeleženec sporazumevalnega procesa kot govorec uresničuje težnjo po gospodarnosti izražanja (težnji manjšega napora), kot ogovorjeni pa težnji po natanč-nosti izražanja (težnja po učinkovitem sporazumevanju). Ta razmerja je Mayerthaler opisoval z lestvicami naravnosti, in sicer sem-naravnost (sem – semantika) zadeva kognitivno zapletenost in je v interesu govorca, sym-naravnost (sym – simbol) pa zadeva kodiranje in je v interesu ogovorjenega. Slovenska teorija je prevzela Mayerthalerjeve lestvice naravnosti, gradivsko je-dro preučevanja pa je bilo preusmerjeno iz oblikoslovja v skladnjo (Orešnik 1999), kasneje pa zaradi raziskovalne podhranjenosti v (obliko)skladnjo (Orešnik 2001; Orešnik 2019, 194). Težišče slovenske teorije je postalo preučevanje (obliko)skladenjskih sopomen-skih izrazov – dvojnic, ki imata različno stopnjo naravnosti, ki ju povezuje ista krov-na kategorija (tj. tipska povezovalna lastnost) in ki se ločita v največ dveh razlikoval-nih parametrih (Orešnik 1999, 18). Npr. veznika in in ter sta dvojnici, ker ju povezuje krovna kategorija »priredni veznik«. V osemdesetih letih so bili narejeni prvi koraki v razvoju slovenske veje te-orije: Orešnik je s štirimi magistrandi4 germanistike vzpostavil diahrono teorijo o krepkih (oz. okrepljenih zgradbah) in šibkih dvojnicah (oz. ošibljenih zgradbah) (Orešnik 1999). Pri tem so krepke dvojnice veljale za tiste, ki so zgradbeno in po-mensko bolj zapletene, so bolj razvidne, bolj obvestilne, s stališča govorca manj gospodarne in s stališča ogovorjenega lažje razumljive (npr. besedna zveza naša oče in mama je nasproti zvezi naš oče in naša mama šibka dvojnica). Za šibke dvojnice velja, da se pogosteje uveljavljajo v manj zapletenem okolju oz. v manj zaznamovanih besedilih (Petrič 2001). V devetdesetih letih je Orešnik teorijo preusmeril v sinhrono preučevanje jezikovnih zgradb in jo preverjal na gradivu dobro opisanih jezikov. Leta 2005 sta izšli dve študiji: v Kavčič (2005) je teorija preverjena na sistemu glagolskega 4 Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: Frančiška Trobevšek Drobnak, Karmen Teržan Kopecky, Teodor Petrič in Andrej Snedec, v 1990. se je skupini pridružila Alja Lipavic Oštir. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 102 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 102 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 Helena Dobrovoljc: Slovenska teorija jezikovne naravnosti ... 103 dopolnjevanja v zgodnji bizantinski grščini; v Dobrovoljc (2005a) pa na sloven-skem (obliko)skladenjskem gradivu. V Dobrovoljc (2005a) so bile vse lestvice opisane z vidika vrednosti sem, saj je veljalo, da so pretvorljive v lestvice sym (> sem (A, B) = > sym (B, A)), s čimer je bilo preverjeno tudi delovanje načela kon-strukcijskega ikonizma5 (Dressler idr. 1987), po katerem je kodiranje ikonično, če je kognitivno manj naravna kategorija (torej manj sem-naravni element lestvice) kodirana kot bolj razvidna (Mayerthaler 1987, 48). Drugo načelo iz tega obdobja razvoja teorije se povezuje s prijemom obratne zaznamovanosti (angl. markedness reversal) in uveljavlja zamenjavo členov A in B v lestvici, ki deluje v nekem ožjem okolju (npr. > sem (B, A) / MR: čeprav je naravnejša 1. glagolska oseba, je v oko-lju »velevanje« bolj naravno uporabiti 2. glagolsko osebo). Manj naravno okolje je mogoče pojmovati tudi kot podsistem, v katerem veljajo drugačne zakonitosti kot v nadrejenem sistemu (Dobrovoljc 2005b). Lestvice naravnosti so bile v slovenski teoriji prvotno utemeljene z desetimi načeli – (1) načelo najmanjšega napora, (2) načelo filogenetske starosti, (3) na-čelo prototipičnosti, (4) načelo včlenjenosti v stavek, (5) načelo pogostnosti, (6) tipološko načelo, (7) načelo velikosti razreda, (8) načelo specializirane rabe, (9) načelo rabe kategorije in izvedbe poteka, (10) načelo sprejemljivosti. V nadaljnjem razvoju teorije je bilo umaknjeno filogenetsko načelo, saj je bilo protislovno z ne-katerimi drugimi procesi (npr. s procesom poenobesedenja). Največ lestvic je bilo utemeljeno z načelom najmanjšega napora, ki izhaja iz Haversove misli (Havers 1931: 171), da sta v jeziku dve nasprotujoči si naravni težnji – težnja po gospo-darnosti (kratkosti, udobnosti) in težnja po jasnosti (nedvoumnosti, določenosti) izraza. Tako utemeljene lestvice, aktualne ob slovenskem (obliko)skladenjskem gradivu, so bile npr. naslednje: primernik je bolj naraven od presežnika, hotativ od želelnika, sintetično stopnjevanje od analitičnega, trdilni naklon od nikalnega, slovnično ujemanje od pomenskega, neprehodna skladenjska zgradba od prehodne, svojilni pridevnik od rodilnika (pri izražanju svojine), ponovitev od izvirnika ... (Dobrovoljc 2005a, 40–41). 5 Konstrukcijski ikonizem torej temelji na načelu, da je neenakost med dvojnicama z različno vrednostjo sem pogojena z neenakostjo njunega kodiranja (Mayerthaler 1988, 10). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 103 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 103 10. 12. 2025 12:10:43 10. 12. 2025 12:10:43 104 Čiv, čiv, še sem živ Prikaz 1: Izpeljava leta 2003 (Dobrovoljc 2005a, 81–82) V naslednjem desetletju je Orešnik (2003) ukinil delitev na lestvice sem in sym in se odločil za lestvice > nat (A, B), kar je utemeljil z dejstvom, da je v središču sporazumevalnega procesa interes govorca. V metodološkem preobratu teorije sta Orešnik in Siebenreich (2015) iz nabora načel za utemeljevanje lestvic naravnosti izločila še eno načelo, in sicer načelo prototipičnosti, ki je razlikovalo med osre-dnjimi in obrobnimi predstavniki skupine (npr. med prototipične predstavnike pri-devniških besed je mogoče šteti pridevnike, med obrobne pa pridevniške zaimke). Slovenska teorija jezikovne naravnosti je tako leta 2015 imela še osem meril (načel) za utemeljevanje lestvic, in sicer se je prvotno krovno načelo (o najmanjšem naporu govorca in večjem ogovorjenega) razdelilo na dve merili: (1) govoreči deluje pri Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 104 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 104 10. 12. 2025 12:10:44 10. 12. 2025 12:10:44 Helena Dobrovoljc: Slovenska teorija jezikovne naravnosti ... 105 sporazumevanju drugače od ogovorjenega > nat (ugodno za govorečega, ugodno za ogovorjenega), (2) načelo najmanjšega napora > nat (manj, bolj) / naporno. Novo je bilo načelo (3) o sprejemljivi nasproti nesprejemljivi rabi, vsa druga načela pa so bila ohranjena: (4) načelo včlenjenosti v zgradbo, (5) načelo pogostnosti (kar je za govo-rečega kognitivno preprostejše, se namreč pogosteje uporablja), (6) načelo o majh-nem nasproti velikemu razredu (med sporočanjem govoreči lažje izbira iz majhnih razredov kot iz velikih), (7) načelo o potekih (primik, ujemanje), (8) tipološko načelo (kar je bolj razširjeno po jezikih sveta, je za govorečega bolj naravno). Namesto prijema obratne zaznamovanosti, ki je bil uveljavljen, ko so bile razme-re podsistemske, je bilo že v Siebenreich (2015) uvedeno križno povezovanje lestvic (Prikaz 2). Prikaz 2: Izpeljava leta 2015 (Siebenreich 2015, 81) »Križno povezovanje je nujno, kadar je izpeljava omejena na jezikovno gradivo zno-traj “nenaravnega okolja”« zapišeta Cvetko Orešnik in Orešnik (2021)6 v razpravi o angleških slogovnih razločkih, v kateri so opisi gradivsko povzeti po opisni slovnici Huddleston/Pullum, v tej pa so pogosto opisana razmerja med standardom in pogovor-nim slogom. Dejstvo, da sta avtorja za slogovno raziskavo izbrala angleško jezikovno gradivo, ni presenetljivo, saj bi bila tovrstna analiza v jeziku, kakršen je slovenščina, otežena zaradi pomanjkanja razlikovalnih opisov različnih slogovnih variant. 6 Ob tem se upravičeno zastavlja tudi vprašanje o tem, katero od jezikovnih okolij je v sistemu teorije naravnosti sploh nenaravno. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 105 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 105 10. 12. 2025 12:10:44 10. 12. 2025 12:10:44 106 Čiv, čiv, še sem živ 3 Sonaravnost in nesonaravnost kot odprto vprašanje teorije naravnosti Naravno jezikoslovje deli razmere v jeziku na sonaravne (angl. co-natural) in neso-naravne (angl. abnatural): sonaravni razvoj jezika sledi našim nevrobiološkim pro-cesom ne glede na družbeno funkcijo, nesonaravni razvoj pa je povzročen družbeno (Bailey 1996, 369). Ko preučujemo navade v standardnem jeziku (na Slovenskem imenovan knjižni), se je treba zavedati, da so nekatere zgradbe v tem jeziku posledica jezikovne regulacije, zato bi bilo treba dobro poznati tiste posege v jezik, ki so po-sledica jezikovnega usmerjanja zaradi purizma ali skrbi za jezikovno kulturo, in jih obravnavati kot nesonaravne in vsaj deloma umetne, družbeno pogojene.7 Po Baile-yju (1996) naj bi bil nesonaravni razvoj sicer pogosto nasproten s sonaravnim, vendar pa to ni nujno – obe vrsti jezikovnih sprememb sta lahko razmeroma pogostni in obe sta »normalni«. Razlikovanje med sonaravnostjo in nesonaravnostjo je pomembno, ker – izhajajoč iz Mayerthalerjeve omejitvene delovne hipoteze – slovenska teorija jezikovne naravnosti tako kot naravno jezikoslovje nasploh obravnava samo sonarav-ne primere in razmere. Ugotovimo lahko dvoje: (1) razločevanju med sonaravnimi in nesonaravnimi jezikovnimi pojavi v slovenski jezikoslovni tradiciji in tudi v ak-tualnih jezikovnih (slovničnih) opisih ni bilo namenjeno dovolj pozornosti, da bi jih lahko primerjali; (2) opisovanje sonaravnih pojavov v opoziciji do nesonaravnih je najbolj problematično ob uveljavljanju načela pogostnosti. 3.1 Razločevanje med sonaravnimi in nesonaravnimi pojavi Z vidika sinhronih raziskav pogosto ni razvidno, pod katerimi pogoji se je jezikovna prvina, kategorija ali pojavnost pojavila v jeziku, mogoče je namreč, da jo govorec občuti kot nezaznamovano ali naravno, četudi izvira iz drugega jezika ali se je poja-vila pod vplivom družbenih dejavnikov. Sonaravnost je očitno tesno povezana s poj-movanjem stopnje formalnosti ubesedovanja ali jezikovnimi zvrstmi: pri ubesedova-nju v nepredpisani, neformalni jezikovni zvrsti govorec ni zainteresiran uporabljati tistih jezikovnih prvin, ki jih čuti kot manj naravne, pri formalnem sporazumevanju pa je v skladu z veljavnimi normami prisiljen uporabljati tudi jezikovne zgradbe, na-stale morda z nesonaravnim razvojem. Vendar ločnice med njima ni. Skozi celotno drugo polovico 20. stoletja je bilo v slovenistiki več pozornosti namenjeno vzgoji 7 Na vprašanje, v kakšnem razmerju je nesonaravni razvoj z naravnim oz. sonaravnim razvojem, bi raziskovalno težko odgovorili, saj študij, ki bi spremljale jezikovne navade posameznikov z enakimi ali vsaj podobnimi jezi- kovnimi izhodišči in opazno različnimi načini usvajanja slovenščine, ne poznamo. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 106 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 106 10. 12. 2025 12:10:44 10. 12. 2025 12:10:44 Helena Dobrovoljc: Slovenska teorija jezikovne naravnosti ... 107 dobrega sloga8 kot pa opisovanju razmer, v katerih lahko uporabljamo izbrane je-zikovne zgradbe kot nevtralne. Tudi sodobnega jezikovnega uporabnika priročniki seznanjajo zgolj s slogovno zaželenimi jezikovnimi zgradbami, ne pa tudi s tem, v katerih okoliščinah uporabljamo tiste jezikovne zgradbe, ki jih s perspektive jezi-kovnega standarda negativno normativno vrednotijo, so pa – upoštevajoč védenje o pogovornih navadah – najverjetneje bolj sonaravne. Primer: Primerjava polvikanja in vikanja. V jezikih sveta se je vikanje uveljavilo kot odraz družbenega spoštovanja: raba množine osebnega zaimka za ogovor ene osebe je postala pričakovana, če želimo izraziti spoštovanje. Izpričana je po mnogih, izvorno nesorodnih jezikih, v Evropi pa je prvi tak primer zabeležen že v tretjem stoletju (prim. Kordić 2002, 37). Vikanje kot pojav je danes že mogoče pojmovati kot nekaj sonaravnega. Še bolj bi to moralo obveljati za polvikanje, ki se v jeziku ohranja, čeprav je v pisnem jeziku obveljalo za znamenje jezikovne neomikanosti in so ga normativno preganjali že več stoletij (Jelovšek 2011, 2015). Toporišič (1992, 122) navaja, da je polvikanje značilno »zlasti za pogovorni jezik na nekaterih podro-čjih Slovenije [in] [r]azodeva na pol intimen ali neprizadet poslovni odnos do nižjih«, Snoj pa, da je »sprejemljivo le v govorjenem jeziku. V pisanem učinkuje robato, kaže znake nižje jezikovne kulture in je zato za marsikoga celo žaljivo« (Snoj 2016). S prepovedovalnim poseganjem v jezikovne navade je jezikoslovje doseglo, da se dojema polvikanje kot slaba jezikovna izbira. Z vidika teorije naravnosti bi morali upoštevati predvsem dejstvo, da je polvika-nje natančnejše, saj »v oblikah deležnikov in pridevnikov izhaja iz naravnega spola ogovorjenega in tako omogoča njegovo spolsko razvidnost« (Černivec 2019, 142). Po Mayerthalerju (Mayerthaler idr. 1998, 182) je slovnično (oblikoskladenjsko) uje-manje naravnejše od ujemanja »ad sensum«, torej vikanje ali nevikanje je naravnejše od polvikanja, polvikanje pa bi v skladu z lestvico > nat (nepredpisani, predpisani) / slog moralo veljati za naravnejše. S stališča govorca je sicer res lažje ubesedova-ti gramatikalizirane skladenjske strukture, saj so mu deloma avtomatizirane in jih uresničuje s pomočjo svoje slovnice, medtem ko je ogovorjenemu bližje pomensko ujemanje, ker se trudi iz govorčevih besed razbrati pomen, ki more biti tudi spre-menljiv in metaforičen, a če je pojav nesonaraven, v teoriji naravnosti ne moremo napovedovati njegovega jezikovnega vedenja, razen če dokažemo nesporno »živost« v jezikovnih navadah govorcev tega jezika. 8 Npr. v Slovenskem pravopisu 1962: Če pa je beseda ali zveza nepotrebna ali nelepa ali v nasprotju z duhom slo- venskega jezika, ji je dodana puščica (→) [rezultirati: iz tega rezultira --> iz tega sledi, op. HD]; ta pomeni, da rajši uporabljajmo boljši ali bolj domač izraz, ki sledi v kurzivi. Še večje besedne in slogovne spake in najhujše nebodijihtreba so zaznamovane z ničlo (°). (SP 1962, Uvod, str. 6.) Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 107 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 107 10. 12. 2025 12:10:44 10. 12. 2025 12:10:44 108 Čiv, čiv, še sem živ Nesonaravnost je torej mogoče pojmovati kot eno od odprtih vprašanj sloven-ske teorije jezikovne naravnosti. Če je ena od dvojnic, ki jim s pomočjo t. i. izpeljav skušamo napovedati jezikovno vedênje, nastala po nesonaravni poti, je treba najprej sprejeti stališče o tem, ali je dvojnična zgradba ali sredstvo kljub temu živa prvina jezika, v katerem se pojavlja. 3.2 Ugotavljanje pogostnosti sonaravnih pojavov Jezikoslovci pogostnost povezujejo z nezaznamovanostjo (Greenberg 1966) in na-ravnostjo – Mayerthaler (1988) celo v obeh smereh: naravno je tisto, kar je pogostno, in pogostno tisto, kar je naravno. V slovenski teoriji jezikovne naravnosti je merilo pogostnosti upoštevano le v duhu trditve, da je vse, kar je v jeziku pogostno, tudi naravno.9 Ugotavljanje, ali je jezikovni pojav živ oz. pogost in v rabi, naj bi bilo oprto na jezikovno gradivo, kar za teorijo predstavlja tudi problem, če v jeziku ni dovolj zanesljivih možnosti za ugotavljanje pogostnosti pojavov. Za slovenščino je že tako. V obdobju pred digitalno dobo so o pogostnosti sklepali s pomočjo izpisov iz »za-nesljivega« gradiva (npr. SSKJ-jevska listkovna kartoteka z izpisi iz kanoniziranih in javno objavljenih lektoriranih del), v digitalni dobi pa so zbirke besedil, zbranih v elektronskih besedilnih korpusih, prav tako prinašale predvsem normativno re-gulirane jezikovne prakse. Z napredkom na področju jezikovnih tehnologij se je možnost preverjanja pogostnosti sonaravnih jezikovnih izbir povečala. Ustvarjajo se specializirani korpusi, pri katerih je pogostnost sonaravnih zgradb očitno večja, pri preverjanju rabe pa moramo upoštevati njihovo različnost in temu prilagoditi in-terpretacijo rezultatov. Med slovenskimi digitalnimi viri, ki omogočajo preverjanje pogostnosti, so: • Gigafida 2.0 je referenčni korpus večinoma lektoriranih besedil – publicistike, leposlovja in stvarnih besedil (leksikoni, učbeniki ...); • Janes je korpus manj formalnih in neformalnih spletnih besedil (blogi, družbena omrežja ...); • siParl je korpus govorjenih besedil iz slovenskega parlamenta; • slWac je korpus slovenskih besedil na spletu; • KAS in OSS sta korpusa znanstvenih del in akademskih zaključnih besedil. 9 Večji pomen načelu pogostnosti v naravnem jezikoslovju pripisuje Fenk-Oczlon (2001), ki trdi, da bi namesto izraza »nezaznamovan« lahko uporabljali kar izraz »pogosten«. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 108 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 108 10. 12. 2025 12:10:44 10. 12. 2025 12:10:44 Helena Dobrovoljc: Slovenska teorija jezikovne naravnosti ... 109 Primer: V pogovorni slovenščini je razširjena elipsa prve jedrne sestavine v pri-redno povezanih predložnih zvezah tipa pred uporabo in po uporabi, četudi sta samo-stalnika v predložnih zvezah v različnih sklonih (pred uporabo – tožilnik, po uporabi – mestnik). Priročniki knjižnega jezika večinoma opozarjajo, da je prva nepredložna sestavina v takih zvezah neizpustljiva, saj predloga zahtevata različna sklona, zato je v standardu raba zgradbe pred in po uporabi nezaželena (prepovedana), da bi se izognili kopičenju samostalnikov pa je dopustna zgradba z navezovalnim zaimkom namesto ponovljenega samostalnika, torej pred uporabo in po njej. Preverba pogostnosti po različnih besedilnih korpusih pokaže, da je večja po-gostnost zvez brez elipse (pred + SAMOSTALNIK in po + SAMOSTALNIK/ZA-IMEK) opazna le v korpusu, ki je referenčen za standardni jezik (Gigafida 2.0), vsi drugi korpusi pa izkazujejo večjo pogostnost zvez z elipso prvega jedra (Prikaz 3). Raziskavo smo preverili tudi s predložnim parom (med + SAMOSTALNIK in po + SAMOSTALNIK/ZAIMEK), ki ga v slovarskih priročnikih ni mogoče zaslediti med primeri prepovedanih ali odsvetovanih slogovnih zgradb, se pa uvršča v isto skupino. Rezultati tudi pri tem predložnem paru niso spremenjeni, odstopanje smo zasledili le v korpusu siParl, v katerem so besedila pogosto naknadno (uredniško, lektorsko) popravljena (ob prepisu iz govora v zapis). Prikaz 3: Pogostnost priporočene slogovne dvojnice v različnih slovenskih besedilnih korpusih Pogostnost sonaravnih pojavov je torej najbolje dokazljiva in ugotovljiva pri-merjalno, če imamo na voljo gradivske zbirke, ki izkazuje značilne jezikovne prakse na različnih področjih sporazumevanja. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 109 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 109 10. 12. 2025 12:10:44 10. 12. 2025 12:10:44 110 Čiv, čiv, še sem živ Sklep Razvojno dinamična slovenska teorija jezikovne naravnosti je v četrtem desetletju svo-jega obstoja med utemeljevalnimi načeli ohranila načelo pogostnosti, med raziskoval-nimi pogoji pa sonaravnost izbranih jezikovnih dvojnic. Na primeru slovenskega gra-diva je bilo pokazano, da obe zahtevata dobro poznavanje gradivskih virov in družbene regulacije jezikovnih pojavov, saj so tudi povsem sonaravni pojavi lahko označeni za slabe jezikovne izbire ali odraz nekultiviranosti govorečega. Kljub temu da slovenska teorija naravnosti omogoča razlikovanje med jezikovnimi zgradbami, ki jih umeščamo v t. i. predpisani sporazumevalni slog, in jih že a priori opredeljuje kot manj naravne oz. zaznamovane za govorca, je ugotavljanje njihove pogostnosti lahko zavajajoče, če se raziskovalno opiramo na t. i. referenčne korpuse, ki so v slovenščini primarno na-menjeni raziskavam jezikovnega standarda. Že Arhar Holdt (2006, 53) ugotavlja, da je »referenčni korpus [...] sam po sebi nezadosten«, če nas zanimajo jezikovne dvojnice in njihova razširjenost tako v skrbno reguliranem kot tudi govorjenem jeziku. S sodobnejšimi orodji in gradivskimi zbirkami pa je omogočeno, da se načelo pogostnosti preverja eksaktneje in bolj empirično. Na ta način bi bilo mogoče raz-rešiti eno od odprtih vprašanj slovenske teorije jezikovne naravnosti ob slovenskem gradivu, in sicer, ali so predpisane (v priročnikih favorizirane jezikovne prvine) ve-činoma sonaravne ali pa se predpisuje (oz. se je predpisovalo) tudi povsem neso-naravne jezikovne prvine. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je v teoriji naravnosti sonaravnost najvišje merilo za obravnavo dvojnic, torej jih preučujemo tudi, če so v neskladju s predpisanim knjižnojezikovnim slogom, a so v jeziku žive. Literatura Arhar Holdt, Špela. 2006. Gradnja specializiranega korpusa. Jezik in slovstvo 51: 53–67. Andersen, Henning. 1972. Diphthongization. Language 48: 11–50. Andersen, Henning. 1989. Markedness – The First 150 Years. V: Markedness in Synchrony and Diachrony, ur. Olga Mišeska Tomić, 21–22. Berlin: de Gruyter. Bailey, Charles-James. 1996. Essays on time-based linguistic analysis. Oxford: Clarendon. Bussmann, Hadumond. 1996. Routledge dictionary of language and linguistics. New York, London: Routledge. Crystal, David. 2001. Language and the Internet. Cambridge: Cambridge University Press. Croft, William. 1990. Typology and universals. Cambridge: Cambridge University Press. Cvetko Orešnik, Varja, Janez Orešnik. 2021. Prispevek naravne skladnje k določanju slogov- nih razločkov. Linguistica 61: 15–29. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 110 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 110 10. 12. 2025 12:10:44 10. 12. 2025 12:10:44 Helena Dobrovoljc: Slovenska teorija jezikovne naravnosti ... 111 Černivec, Manca. 2019. Normativna zadrega – izziv ali nerešljiva uganka?. Platforma 1 : zbornik študentk in študentov Podiplomske šole ZRC SAZU, 132–156. Dobrovoljc, Helena. 2005a. Slovenska teorija jezikovne naravnosti s slovenskim (obliko)skla- denjskim gradivom, Ljubljana: Založba ZRC. Dobrovoljc, Helena. 2005b. Pojav obratne zaznamovanosti (markedness reversal) pri obrav- navi slovenskih števnikov s stališča slovenske teorije jezikovne naravnosti. Slavistična revija, 53: 533–552. Dressler, Wolfgang U., Willi Mayerthaler, Oswald Panagl in Wolfgang U. Wurzel. 1987. Leitmotifs in natural morphology, Amsterdam: John Benjamins. Dressler, Wolfgang. 1989. Markedness and naturalness in phonology; the case of natural pho- nology. V: Markedness in Synchrony and Diachrony, ur. Olga Mišeska Tomić, 111–120. Berlin: de Gruyter. Dressler, Wolfgang. 2000. Naturalness. V: Morphologie – Morphology, Ur. G. Booij idr., Berlin, New York: Walter de Gruyter, 2000, 290–293. Fenk-Oczlon, Gertraud. 2001. Familiarity, information flow, and linguistic form. V: Frequen- cy and the emergence of linguistic structure, ur. John Bybee in Paul Hopper. 431–448. Amsterdam: John Benjamins. Greenberg, Joseph H. 1966. Language universals. Haag: Mouton. Havers, Wilhelm. 1931. Handbuch der erklaränden Syntax. Heidelberg: Carl Winters Universitätsbuchhandlung. Jakobson, Roman. 1932. Zur Struktur des russischen Verbums. V: Charisteria Gvilelmo Mathesio, Praga: Svmptibvs »Pražský linguistický kroužek«, 74–84. Jelovšek, Alenka. 2015. Polvikanje v slovenščini v luči starejših pisnih virov. Jezikoslovni zapiski 17. 73–88. Jelovšek, Alenka, 2021. Razlog za vikanje v moški obliki. Jezikovna svetovalnica. URL: Kavčič, Jerneja. 2005. The syntax of the infinitive and the participle in early Byzantine Greek : an interpretation in terms of naturalness theory. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inšti- tut Filozofske fakultete. Kordić, Snježana. 2002. Riječi na granici punoznačnosti, Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada. Mayerthaler, Willi. 1981. Morphologische Natürlichkeit, Wiesbaden: Athenaion. Mayerthaler, Willi. 1987. System-independent morphological naturalness. V: Dressler idr., 25–58. Orešnik, Janez. 1999. Krepke in šibke dvojnice v skladnji, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Orešnik, Janez. 2001. Slovenski glavni števnik v luči teorije naravnosti. Slavistična revija 49, 237–246. Orešnik, Janez. 2003. Naturalness in English: (A) the genitive, (b) the pronouns. Linguistica 43. 119–140. Orešnik, Janez. 2015. Naravna skladnja, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 111 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 111 10. 12. 2025 12:10:44 10. 12. 2025 12:10:44 112 Čiv, čiv, še sem živ Orešnik, Janez. 2019. Moj stik z jeziki in z jezikoslovjem v obdobju po letu 1975. Jezikoslov- ni zapiski 25. 193–202. Petrič, Teodor. 2001. Korrelathaltige und korrelatlose Satzgefüge im Rahmen des NT-Mo- dells starker und schwacher syntaktischer Varianten. Vestnik – Društva za tujejezike in književnosti. 269–281. Siebenreich, Nika. 2015. Obravnava samostalnikov druge moške sklanjatve s stališča naravne skladnje. Jezikoslovni zapiski 21: 75–89. Snoj, Marko. 2016. Polvikanje. Jezikovna svetovalnica. URL: si/topic/1261/polvikanje> Toporišič, Jože. 1992. Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba. Trubeckoj, Nikolaj S., 1939. Grundzüge der Phonologie. Travaux du Cercle Linguistique de Prague 7. Waugh, Linda, Barbara A. Lafford. 2000. Markedness. V: Morphologie – Morphology, ur. G. Booij idr., 272–281. Berlin, New York: Walter de Gruyter. Živanović, Sašo. 2015. Kvantifikacijski vidiki logične oblike v minimalistični teoriji jezika, Ljubljana: Založba ZRC. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 112 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 112 10. 12. 2025 12:10:44 10. 12. 2025 12:10:44 113 Jezik med sistemskostjo in nesistemskostjo Metka Furlan* Povzetek Čeprav je sistemskost bistvena značilnost, ki določa jezik, v njem ni vse dosledno sistemsko. Nesistemskost jezika je lahko posledica delovanja vzorcev, ki so v jezikoslovju prepoznani kot analogija, disimilacija, asimilacija, premet itd., lahko pa je posredni znak o starejših pre-kinjenih tendencah z različnih razvojnih stopenj jezika. Ključne besede: razvoj jezika, sistemski razvoj jezika, nesistemski razvoj jezika, fonem, fonetični razvoj, primerjalno jezikoslovje, tipologija Language between systemicity and non-systemicity Although systemicity is an essential characteristic that defines language, not everything in it is consistently systemic. The non-systematic nature of language can be the result of patterns in linguistics recognized as analogy, dissimilation, assimilation, metathesis, and so on, but it can also be an indirect sign of older interrupted tendencies from different developmental stages of language. Keywords: language development, systemic language development, non-systemic language development, phoneme, phonetic development, comparative linguistics, typology *** 1 Uvod Vsebino prispevka je spodbudil spomin na komentar prof. Janeza Orešnika, ko sem pred leti v Lingvističnem krožku predstavila nastanek nekaterega slovenskega nareč-nega besedja in me je, sicer dobro vedoč, da je slovenščina v razvojnem smislu pre-poznana kot izredno zapleten jezikovni sistem, začudeno vprašal, ali se vse to najde v slovenščini. Moj tedanji odgovor je bil pritrdilen, tu pa želim predvsem na podlagi * ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 1000 Ljubljana, metka.furlan@zrc-sazu.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 113 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 113 10. 12. 2025 12:10:44 10. 12. 2025 12:10:44 114 Čiv, čiv, še sem živ slovenskega jezikovnega gradiva izpostaviti, da je sinhrono jezikovno stanje vedno preplet sistemskih in nesistemskih razvojnih silnic. 1.1 Jezikovni razvoj Materni jezik ali kateri drugi kasneje naučeni se pri govorcih dojema kot sistem šte-vilnih pravil, ki jih je treba upoštevati, da sogovornik sporočilo razume. Sistemskost jezika ni le laični vtis govorcev, ampak je pomembno vodilo jezikoslovja, ko na raz-ličnih ravninah jezika sistemskost prepoznava, z ubesedovanjem to stanje uzavešča in prispeva k boljšemu razumevanju zapletene zgradbe jezika. Čeprav je sistemskost bistvena značilnost, ki določa jezik, saj omogoča in ohranja njegovo uporabnost za sporazumevanje, v jeziku nikakor ni vse sistemsko, ker premočrtnost jezikovnega razvoja stalno preoblikujejo številne sekundarne spremembe, ki pričakovano idealno sistemskost jezika uspešno rušijo. Mednje uvrščamo pojave, kot so analogija, di-similacija, asimilacija, premet, variante sandhi, napačne dekompozicije itd. Ti dia-metralno nasprotni silnici pomembno sooblikujeta jezikovni sistem, a vse kaže, da prva, sistemska, vedno nadvlada nad drugo, nesistemsko oziroma desistemizirajočo, saj v nasprotnem primeru ne bi imeli sredstva za sporazumevanje, ampak kaos. To dogajanje v jeziku je najopaznejše, očitno in tudi dokazljivo, če se na jezik pogleda z diahrone perspektive oziroma bolje s perspektive primerjalnega jezikoslovja, ki omogoča sledenje posameznih razvojnih stopenj jezikovnih enot v zgodovinskem in predzgodovinskem = nezapisanem obdobju jezika in zato vpogled, kako se je konkre-tna jezikovna enota glasila pred drugo, že spremenjeno. Na tako dogajanje v jeziku želim pokazati na fonetično-fonemskem stanju besed. 2 Sistemski fonetični razvoj Ko se zasleduje razvoj starejšega fonemskega sestava v mlajšega, se ve, da se fone-tični razvoj fonemov večinsko udejanja sistemsko, kar pomeni, da se bo konkretni fonem s starejše razvojne stopnje jezika na naslednjo mlajšo v vseh položajih razvil v enak mlajši fonem. Prav taka sistemskost primerjalnemu jezikoslovju omogoča nad-zorovano in zanesljivo prodirati v zgodovino in predzgodovino jezikovnega razvoja, hkrati pa sistemskost omogoča metodo predvidljivosti, ker bo vsaka leksikalna enota s tem konkretnim fonemom na mlajši razvojni stopnji imela enak mlajši fonem. Tako se je npr. pide. leksem *ko-s ‘volk’ s svojo fonemsko sestavo v psl. sistemsko pri-čakovano razvil v *lkъ ‘volk’, nadalje v psln. *k, kar je dalo tudi v slovenskem Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 114 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 114 10. 12. 2025 12:10:44 10. 12. 2025 12:10:44 Metka Furlan: Jezik med sistemskostjo in nesistemskostjo 115 knjižnem jeziku sprejeti odraz vlk [vk] (SSKJ),1 ki se je v nadaljnjem razvoju še vedno sistemsko razvil npr. v primorsko obsoško ù:k (Bovec – Ivančič Kutin 2007). Ta pide. leksem se je prek različnih razvojnih stopenj do slovenskih narečnih odra-zov stalno razvijal sistemsko in predvidljivo tudi v naglasnem in znotraj tega tudi v tonemskem oziru. Sistemski fonetični razvoj tega pide. zoonima ni bil moten niti v razvoju npr. do lit. vikas ‘volk’ ali sti. vkas ‘volk’, nasprotno pa je bil moten pri odrazih v drugih skupinah ide. jezikov, kot ob lat. lupus2 in gr. λύκος ponazarja tudi pgerm. *wulfaz ‘volk’ = got. wulfs, stvn. wolf, nvn. Wolf namesto pričakovanega sis-temskega razvoja v pgerm. **wulhwaz.3 2.1 Položajno spodbujeni sistemski fonetični razvoj Med sistemske fonetične razvoje spadajo tudi položajno spodbujeni, ko fonetično okolje povzroči, da se fonem fonetično ne razvija po ustaljeni nevtralni sistematiki, ampak posebno fonetično okolje povzroči sistemski razvoj v drugačen rezultat. V pide. se je zvalnik leksema za volka glasil *ke, prednji samoglasnik desno od ve-lara iz pide. labiovelara pa je ta praslovanski zapornik palataliziral v *č in odraz se je glasil *lče, kar je po nadaljnjem sistemskem razvoju dalo npr. stcsl. vlъče in hrv., srb. vȗče. 3 Nesistemsko spreminjanje fonemske strukture besed 3.1 Nesistemska sprememba enega fonema v besedi Palatalizacija velara v odrazu pide. zvalnika *ke je pričakovana tudi v stari indij-ščini. Toda namesto sti. **vca se zvalnik glasi vka, ki s -k- ne kaže na nobeno od sistematik pri fonetično-fonemskem razvoju do staroindijskega sistema, ampak je odraz nepričakovane, nepredvidljive in nesistemske spremembe, in sicer analogije. Pričakovani položajno sistemsko spodbujeni odraz v sti. **vca je bil zamenjan z obliko vka, ker so vse razen zvalniške oblike v deklinacijskem vzorcu tega samo-stalnika ohranjale velar nepalataliziran, npr. vkas Nsg m, vkam Asg, vkasya Gsg 1 Kasneje normirano kot vȏlk [vȏk] (SP 2001) z odpravljeno ozko izgovarjavo samoglasnika. 2 Če lat. lupus ni iz povsem drugega pide. izhodišča in prasorodno z av. urupi- ‘kuna’ < iiran. *lupi- (L. Repanšek, ustno) < pide. (H)p-i- in tudi z lat. volpēs f ‘lisica’, kar kot alternativno možnost predstavlja de Vaan 2008, 353, 688. 3 Odstopanje od razvojne sistematike se enako kot v pgerm. *fimfe ‘5’ ← pide. *pénke ‘5’ > sti. pánca ‘5’ razlaga z zamenjavo *k s *p za zvočnikom in labialnim vzglasjem (Kroonen 2013, 598). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 115 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 115 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 116 Čiv, čiv, še sem živ itd. Analogija, ki sicer upravičeno velja za rušilko razvojne sistemskosti v jeziku, tj. rušilko jezikovne kontinuitete, je v tem primeru povzročila vzpostavitev jezikovne diskontinuitete, a hkrati nove sistemskosti, saj po njenem delovanju ves deklinacijski vzorec vsebuje osnovo vk- in je zato enostavnejši, ekonomičnejši.4 Enak konver-gentni analoški vzorec je iz sistema izločil tudi sti. fonetično sistemsko pričakovani feminativ **vc- f ‘volkulja’ in ga nadomestil z vk-, ker je bil jezikovni občutek o povezanosti z besedotvorno podstavo vka- m ‘volk’ močno živ. Nasprotno pa se enaka analogija ni udejanila pri slovanskem feminativu *ьlčca f ‘volkulja’ (= hrv., srb. vùčica, r. volčíca, p. wilczyca itd.) k *lkъ, ki se od staroin-dijskega razlikuje le po podaljšanju s feminativno varianto velarne pripone *-ko- iz pide. *k-íH2 > sti. **vc- >> vk-. Z analogijo spodbujena sti. varianta vk- je tipološko primerljiva s sln. knjigica ob prvotnejši in še vedno obstoječi sistemsko pričakovani palatalizirani varianti knjižica iz besedotvorne podstave knjiga. Spremembe, kot so analogija, disimilacija, asimilacija, premet ipd., se udejanja-jo brez kakršne koli predvidljivosti in se zato uvrščajo med nesistemske spremembe jezika, ki v razvojnem smislu nesistemsko spreminjajo fonemsko strukturo besed. Če nesistemsko spreminjanje fonemske strukture besed povzroči le spremembo enega fonema namesto razvojno pričakovanega, kot se je udejanjilo v sti. zvalniku vka in feminativu vk-, sta jezikoslovni nadzor in razlaga nad porušenim pričakova-nim sistemskim razvojem bolj ali manj obvladljiva in razložljiva. 3.2 Nesistemska sprememba več kot enega fonema v besedi Možnost za dokazljivost nesistemske spremembe fonemskega sestava besede se premo sorazmerno manjša z večanjem števila nesistemsko spremenjenih fonemov v besedi, čeprav do takih sprememb v besedi prihaja postopno in ne sočasno. V živih jezikih z razvejenim narečnim sistemom, kot je npr. slovenščina, je možnost za doka-zljivost teh sprememb večja kot v jezikih z manjšim korpusom leksikalnega gradiva. V takih sistemih primerjalna metoda in metoda rekonstrukcije omogočata prepozna-vati relativno kronologijo sistemskih in nesistemskih sprememb fonemskega sestava besed, ta pa je pomembno vodilo pri ugotavljanju, kdaj in v katerem fonemu je do nesistemske spremembe prišlo. 4 De Saussure 1916, 258 je pri analogijah, ki sprožajo vzpostavitev nove sistemskosti, uporabil oznako régularité ‘regularnost, pravilnost’: l’analogie a de nouveau unifié les formes et rétabli la régulatité, v prevodu B. Turka je analogija /…/ znova poenotila oblike in spet vzpostavila pravilnost (de Saussure 1997: 181). Taka oznaka se s sodobnega zornega kota ne kaže primerna, saj implicira, da bi prvotnejše, predanaloško stanje ne bilo regularno oziroma pravilno. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 116 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 116 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 Metka Furlan: Jezik med sistemskostjo in nesistemskostjo 117 Praslovanska beseda *netopýr’ь m ‘vespertilio’ se je v posamezne slovanske jezike deloma razvijala sistemsko, kar se odraža tudi v sln. netopír m, g -rja. Toda slovensko narečno gradivo (in tudi drugi slovanski jeziki) kaže na vrsto odrazov z enakim pomenom, a spremenjeno fonemsko sestavo, ki je ni mogoče razložiti s sistemskimi fonetičnimi razvoji. Vzglasni m- namesto pričakovanega n- se potr-juje npr. v gor. metop:ʀ, g -ja (Kropa – Škofic 1996), metopír (Polica pri Kranju – SLA), dol. metopr (Mirna – SLA), štaj. srsav. metopȋr ob matapȋr (Vransko – SLA). Enako vzglasje v treh narečnih skupinah je znak, da je zamenjava n- z m- starejša od nastanka narečnih govorov, v katerih je potrjena. Enako stanje v hrv. čak. zvezi pl mȉša pl metopīrȁ ‘netopir’ (Dračevica na Braču – ČDL) pa nakazuje, da je zamenjava verjetno še starejša in se ni udejanila šele v slovenskem sistemu, spodbudila pa jo je verjetno disimilacija zaporedja n : t → m : t.5 Toda primor. obsoš. mtufìẹr m, g -ja (Bovec – Ivančič Kutin 2007), metufír (Log pod Mangartom – SLA), metofír ob netofír (Trenta – SLA) kažejo tudi na nesistemsko spremembo -p- v -f-, ki je praviloma posledica formalne ekspresivizacije besede, kot npr. v sln. škrofíti ‘spargere’ ob prvotnejšem škropíti. V obsoškem Kredu pa se oznaka za netopirja glasi mətχír (SLA) s sistemsko pričakovano redukcijo ne-naglašenega e, prim. səstrà ‘sestra’ (SLA), in s χ namesto f. Ker je v govoru Kreda fonem χ iz prvotnega f potrjen le v izglasju, prim. škχ ‘škof’, brítaχ ‘britof, poko-pališče’, žláχ ‘žlajf, zavora’, toda fəž ‘fižol’, fəc ‘robec’ (vsi primeri iz SLA), je zamenjava f s χ,6 ki se odraža v mətχír, nesistemska. V prikazanih sodobnih narečnih odrazih kaže beseda netopir na tri nesistemske razlike: najprej je bil zamenjan vzglasni n- z m-, nato -p- s -f-, namesto -f- pa se poja-vlja -χ-. Vse druge spremembe fonemskega sestava prvotnega *netopýr’ь prek jslov. dial. *metopír v sln. dial. *metofír in nadalje v sln. dial. *metohír so odraz sistemskih fonetičnih razvojev fonemov. Če je zamenjavo n z m možno označiti z disimilacijo po dentalnosti, zamenjavo p s f pa s formalno ekspresivizacijo, ostaja zamenjava f s h v okviru znanih vzorcev nesistemskih sprememb osamljena. 5 Tipološko enako spremembo odraža kor. rož. predlog màd ‘nad’ ← *nadъ, ki jo Ramovš (1924, 314, 98) sicer označuje kot diferenciacijo. Toda sekundarni M- v atpn Miklavž ← nvn. Nikolaus je posledica asimilacije po labialnosti m : ł ← n : ł (Ramovš 1924, 97). 6 Toda v terskem Breginju z matχír ‘netopir’ iz *metohír se χ namesto pričakovanega f pojavlja tudi v vzglasju, npr. χáru ‘farovž, župnišče’, χrȗəštək ‘fruštek, zajtrk’, χac ‘ruta; robec’ (vse po SLA), cgn Hurlan iz Furlan (M. Šekli, ustno), toda žlàf ‘zavora’ (SLA). Zamenjava f z narečnim χ oziroma h je v različnih pozicijah, tj. v vzglasju, medglasju (pred samoglasnikom ali soglasnikom) in izglasju, znana v številnih slovenskih narečnih govorih, a v nobenem ni bila prepoznana kot sistemska. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 117 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 117 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 118 Čiv, čiv, še sem živ 3.3. Jezikovna enota kot rezultat razvoja V vsakem živem ali mrtvem jeziku so njegove sinhrone jezikovne enote, najsi gre za foneme, morfeme, osnove, oblike ali skladenjske zveze, rezultat jezikovnega razvoja. Upoštevajoč to nesporno dejstvo, pomeni, da so vse sinhrone jezikovne enote primer-ne za primerjalnojezikoslovno obravnavo, ki naj jih pojasni v njihovem razvojnem oziru. Če je razvoj potekal sistemsko, je njihova postopna razvojna pot praviloma je-zikoslovno obvladljiva, dokazljiva in razložljiva, če je izpolnjen pogoj, da so vsaj ne-katere razvojne stopnje neposredno (dejansko izpričano gradivo) ali posredno (gene-tično sorodno in/ali rekonstruirano gradivo) potrjene. Če pa je razvoj jezikovne enote potekal tudi nesistemsko in nepredvidljivo, kot ponazarja razvoj iz psl. *netopýr’ь do sln. obsoš. mətχír, je možnost razlage njihovega nastanka in razvoja seveda manjša. Še posebej pa je pičla, če t. i. razmeroma ugodnih delovnih okoliščin za razlago, kot obstajajo v primeru razlage mətχír, ni. 3.3.1 Obsoški hapaks legomenon fe ˳de ˳γùore ˳ŋk ‘mestna lastovka’ in izvajanje iz hudournik V slovenščini je obsoški ornitonim fdγùorŋk m ‘mestna lastovka’ (Bovec – Ivan-čič Kutin 2007) hapaks legomenon = enkratnica. Njegovo fonemsko zaporedje kaže, da sta polglasnika  v prvih dveh zlogih posledica redukcije, redukciji pa je bilo pod-vrženo tudi izglasje -rŋk iz prvotnega *-rnik. Soglasniško zaporedje ornitonima se je zato prvotno glasilo f-d-g-rn-k. Ob fonemskem zaporedju f-d-g-rnik in pomenu se nakazuje možnost fonetičnega izvajanja iz ornitonima hudoȗrnik ‘lastovkam podob-na ptica selivka z dolgimi, ozkimi krili’ (SSKJ). Povezovanje teh dveh ornitonimov upravičuje skupni sém ‘lastovka’ in le po Scopoliju sporočeni pomen ‘Hirundo urbi-ca’ zapisa Huda urnik (Scopoli 1769, 166). Glede fonemskega sestava sta ornitonima prekrivna le v zaporedju -d-rnik, v preostalem pa ne. V obsoškem govoru Bovca se vzglasni f- iz h- ne potrjuje niti kot sistemska niti kot nesistemska fonetična sprememba, polglasnik  pa je lahko nastal po redukciji iz u, npr. stdè:nc ‘studenec’ (Ivančič Kutin 2007, 15), in tudi iz o, npr. pˈtok, g ptuóka ‘potok’, čeprav so redukcije nenaglašenega o v govoru večinsko potrjene z odra-zom u, npr. kulino ‘koleno’, pulino ‘poleno’ (Ivančič Kutin 2007, 15). V razmerju fdγùorŋk : hudoȗrnik to dopušča določitev prvotnega zaporedja *fudo??rnik. V zaporedju -γùor- odraža fonem -ùo- razvoj naglašenega o pred r, ki se v sloven-skih narečnih govorih sporadično in nesistemsko pojavlja namesto prvotnega u kot po-sledica znižanja artikulacije (Furlan 2005, 120). V bovškem govoru se pojav potrjuje le v primeru kùorba ‘vlačuga, kurba’ (Ivančič Kutin 2007), drugod pa npr. v črnovr. kȗərba Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 118 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 118 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 Metka Furlan: Jezik med sistemskostjo in nesistemskostjo 119 ‘kurba’, kȗərtnḁ ‘kuretina’, kȗərk ‘kurnik’ in tudi χȗdḁȗərk, a v pomenu ‘potok, ki priteče ob hudi uri’ (Tominec 1964), dol. kra ‘kura’ (Hotedršica – SLA), obsoš. meχur ‘mehur’ (Trenta – SLA). To dopušča določitev prvotnega zaporedja *fudo?ornik. Pri izvajanju fdγùorŋk iz hudoȗrnik povzroča težave γ, ki ga beseda hudoȗrnik nima. Ornitonim hudoȗrnik temelji na besedni zvezi huda ura ‘slabo vreme’, ker so ptiči z njim označeni kot znanilci slabega vremena, saj se v obdobju poletnih glo-bokih ciklonov v ogromnih jatah odpravijo iz ciklonskega območja (Geister 1995, 149). Prek skladenjske zveze *hudourni ptič je bil posamostaljen v hudoȗrnik < *hudoűrьnikъ, njegov homonim hudoȗrnik ‘potok …’ pa iz *hudourni potok. Ta se v koroškem obirskem χudawù:rənq ‘divji potok’ (Karničar 1990) kaže s protetičnim -w-, torej *hudovȗrnik. Obsoški -γ- je zato lahko prek fonetične stopnje *-g- nastal iz protetičnega --, kot je razvojno pot nastanka takih g iz prvotnega * sicer z drugi-mi primeri pokazal že Ramovš 1924, 159–160. Končni rezultat tega pojava je viden npr. v sln. narečnih odrazih za oso iz psl. *os, kot so npr. primor. nad. gosá poleg osá ‘vespa’ (Špehonja 2012b), rovt. črnovr. γsḁ (Tominec 1964), kor. rož. hsa (Žitara vas/Sittersdorf – SLA), vmesni pa npr. v primor. kraš. γsa ‘osa’ (Sovodnje – SLA), istr. γȏsa ‘isto’ (Plavje – SLA), notr. γȃsa (Kolonkovec (Trst)/Coloncovez (Trieste), Hrpelje, Sežana – SLA), gor. γsa (Dolsko – SLA). To dopušča določitev prvotnega zaporedja *fudoˈornik. V obsoškem govoru Bovca razvoj f v h ni sistemski, narečno gradivo, v katerem je bil sporočen ornitonim fdγùorŋk, ga ne potrjuje niti kot nesistemsko spremem-bo, čeprav je bil pojav kot sporadičen in nesistemski prepoznan v številnih primerih drugih narečij ali govorov, prim. kraš. kžəf poleg kžəχ ‘kožuh’, rez. kožùf ‘isto’, kraš. früška ‘hruška’, gor. fmŋka ‘harmonika’ (Bohinj), dol. nȗft ‘noht’ (Borovni-ca), pkm. rìftar ‘rihtar’ (Ramovš 1924, 239), jnotr. frȗška ‘hruška’, žȋẹfnk ‘žehtnik’ (Rigler 1963, 172), gor. kwíft ‘utež (kot izposojenka iz n. Gewicht), fct ‘ohcet’ (Čop 1983, 83). Pojav nesistemske zamenjave h s f je obraten nesistemski zamenjavi f s h, ki je bila omenjena pri zgornji razlagi nastanka *metohír iz *metofír, kot obojesmerni pojav7 ga za območje zgornjesavskih dolin izpostavlja Čop 1983 l. c., ki navaja tudi primer xantək ‘fantek’. To dopušča določitev prvotnega zaporedja *hudoˈornik. Poskus razlage nastanka obsoš. fdγùorŋk je pokazal, da je izvajanje iz hudoȗrnik možno le ob aplikaciji kar treh fonemskih sprememb, ki so v slovenskih narečnih sistemih sicer razmeroma pogosto potrjene, nobena pa nikjer ni sistemska in tudi ne dopušča uvrstitve med klasično prepoznane vzorce nesistemskih sprememb tipa analogija, disimilacija, asimilacija itd.: 7 Obojesmerni pojav se ugotavlja tudi pri b in v [] (Furlan 2012). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 119 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 119 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 120 Čiv, čiv, še sem živ a) u + r → o + r; b)  → *g → g (= obsoš. γ); c) h → f. Sistemski razvoj je v ornitonimu moč prepoznati v redukciji treh samoglasnikov u, o, i in ohranitvi soglasnikov d, r, n in k. Večinska ohranitev soglasniškega ogrodja in postopno spreminjanje ostalih soglasnikov sta verjetno vplivali, da se je temeljni sém ‘lastovka’ ohranil do sodobnosti.8 Po strogih pravilih primerjalnega jezikoslovja je razlaga obsoškega fdγùorŋk iz hudoȗrnik neprimerno slabše argumentirana kot npr. razlaga obsoškega ù:k ‘volk’ iz pide. *ko-s ‘isto’, pa tudi obsoškega mətχír iz psl *netopýr’ь, ker temelji le na tipologiji in aplikaciji treh jezikovnih pojavov, ki so bili v slovenskih narečjih sicer prepoznani, a ni-kjer kot sistemski. Ob njih in tudi drugih se ponuja razlaga, da lahko tudi kažejo na ostan-ke starejših razvojnih silnic oziroma tendenc, ki so bile v slovenščini prekinjene, in bi zato sistematično in arealno preučevane lahko pomembno prispevale k boljšemu razumevanju postopne diferenciacije slovenščine. Nedvomno prekinjeno tendenco odražajo slovenski narečni primeri z ohranjeno soglasniško skupino dl < psl. *dl namesto pričakovanega sis-temskega odraza v sln. l, ki se kot arhaizmi ohranjajo na skrajnem slovenskem zahodnem območju, s primeri jé:dla ‘jela/jelka’, sá:dlo ‘salo’, ší:dlo ‘šilo’ (Ivančič Kutin 2007) pa se potrjuje tudi v bovškem govoru z ornitonimom fdγùorŋk. Nesistemskost sinhronega jezikovnega stanja torej ni nujno le posledica nesis-temskih pojavov, kot so analogija, disimilacija itd., ampak lahko tudi posledica preki-njenih razvojnih tendenc na starejših razvojnih stopnjah jezika. Ohranjajo torej lahko sistemskost preteklih stanj v razvoju jezika. 8 Ob fdγùorŋk uganko predstavlja sinonim podgorída ‘mestna lastovka’, ki ga je v bovškem govoru slišal že Erjavec 1882/1883, 282, ponovno, a reduciranega kot pudγurí:da ‘mestna lastovka’ pa zbirateljica bovškega narečnega gradiva Barbara Ivančič Kutin (Ivančič Kutin 2007). Izglasje -ida je gotovo sekundarno in roman- skega izvora, prim. izglasje sln. robída ‘Rubus fruticosus’ (Štrekelj 1892, 5) ← rom. *roˈbẹːda ← lat. rubētum ‘robidovje’, čeprav je ornitonim prvotno avtohtono slovenski, je upravičeno ugotavljal Erjavec 1882/1883, 283. V terskem Breginju ornitonim parγχorída z drugačno predpono označuje majhno lastovico (SLA), na italijanski strani pa je Baudouin de Courtenay zabeležil v primerjavi z breginjskim primerom verjetno še nereducirano ter- sko varianto preγorda ‘rondone di montagna’ = ‘planinski hudournik, Apus melba’ z obrazložitvijo je skwážьj tej lstovica, má ma γńiézdo tú pot sklamĭ ‘je skoraj kot lastovka, a ima gnezdo pod skalami’ (Plestišča/ Platischis – Spinozzi Monai 2009, 259). S predrugačenim, disimiliranim soglasniškim sestavom r : l ← r : r in popolno redukcijo nenaglašenega o je bilo v Drežnici evidentirano obsoš. preγlídà ‘ptič, podoben lastovki’ (SLA). Na skrajnem zahodnem območju z močnim romanskim vplivom so le v govorih stičnega obsoškega in terskega narečja potrjeni ornitonimi s skupnim sémom ‘lastovka’ in samo delno fonemsko prekrivnostjo, a z izglasjem -ída kažejo na njegovo sekundarno preoblikovanje, zato ne gre popolnoma izključiti možnosti, da so bili iz razvojne predstopnje fdγùorŋk, ki je že vsebovala zaporedje -gornik, ljudskoetimološko preoblikovani, morda pod vplivom izposojenke gorna ‘(strešni) žleb’ iz furl. gorne ‘isto’, prim. nad. ghòrna/gòrna ‘grondaia’ (Rigoni, Salvino 1999) = ‘žleb’, ker lastovke gnezdijo pod žlebom/pri žlebu. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 120 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 120 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 Metka Furlan: Jezik med sistemskostjo in nesistemskostjo 121 4 Sklepna misel Čeprav jezikovni razvoj večinsko usmerjajo sistemske silnice, bi bilo za boljše pre-poznavanje zgodovine spreminjanja jezikovnih sistemov treba pristopiti k bolj siste-matičnemu prepoznavanju jezikovnih pojavov, ki odražajo njegovo nesistemskost, saj tudi ti enako kot sistemski jezik sooblikujejo na vseh njegovih ravninah. Krajšave Asg = akuzativ singularja, av. = avestiški, cgn = kognomen, priimek, čak. = čakavski, črnovr. = črnovrški, dial. = dialektičen, dol. = dolenjski, f = femininum, furl. = furlan-ski, g = genitiv, gor. = gorenjski, got. = gotski, gr. = grški, Gsg = genitiv singularja, hrv. = hrvaški, ide. = indoevropski, iiran. = indoiranski, istr. = istrski, it. = italijanski, jnotr. = južnonotranjski, jslov. = južnoslovanski, kor. = koroški, kraš. = kraški, lat. = latinski, lit. = litovski, m = maskulinum, n. = nemški, nad. = nadiški, notr. = notranj-ski, Nsg = nominativ singularja, nvn. = novovisokonemški, obsoš. = obsoški, p. = poljski, pgerm. = pragermanski, pide. = praindoevropski, pkm. = prekmurski, primor. = primorski, psl. = praslovanski, psln. = praslovenski, r. = ruski, rez. = rezijanski, rom. = romanski, rovt. = rovtarski, rož. = rožanski, sln. = slovenski, srb. = srbski, srsav. = srednjesavinjski, stcsl. = starocerkvenoslovanski, sti. = staroindijski, stvn. = starovisokonemški, štaj. = štajerski Viri in literatura ČDL = Čakavisch-deutsches Lexikon I–III. Von Mate Hraste und Petar Šimunović. Unter Mitarbeit und Redaktion von Reinhold Olesch. Köln, Wien 1979–1983: Böhlau Verlag. Čop, Dušan. 1983. Imenoslovje zgornjesavskih dolin. Disertacija. Ljubljana. De Saussure, Ferdinand. 1916. Cours de linguistique générale. Lausanne, Paris: Libraire Payot. De Saussure, Ferdinand. 1997. Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Prevod Boštjan Turk. Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplomski humanistični študij. De Vaan, Michiel. 2008. Etymological Dictionary of Latin and other Italic Languages. Lei- den, Boston: Brill. Erjavec, Fran. 1882/1883. Iz pótne torbe. V: Letopis Matice slovenske za leto 1882. in 1883., uredil Fran Levec, 195–351. Ljubljana: Matica slovenska. Furlan, Metka. 2005. Rezijansko túlac »tilnik« (Bila): Praslovanski anatomski termin *tűlъ v slovenščini. Jezikoslovni zapiski 11/1: 115–124. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 121 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 121 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 122 Čiv, čiv, še sem živ Furlan, Metka. 2012. Primorsko gradivo z v iz b v širšem slovenskem in slovanskem kontek- stu. Jezikoslovni zapiski 18/1: 47–69. Geister, Iztok. 1995. Ornitološki atlas Slovenije. Razširjenost gnezdilk. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Ivančič Kutin, Barbara. 2007. Slovar bovškega govora. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Karničar, Ludwig. 1990. Der Obir-Dialekt in Kärnten: Die Mundart von Ebriach/Obirsko. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. Kroonen, Guus. 2013. Etymological Dictionary of Proto-Germanic. Leiden, Boston: Brill. Ramovš, Fran. 1924. Historična gramatika slovenskega jezika II: Konzonantizem. Ljubljana: Založila Učiteljska tiskarna. Rigler, Jakob. 1963. Južnonotranjski govori: Akcent in glasoslovje govorov med Snežnikom in Slavnikom. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Rigoni, Simona, in Salvino, Stefania. 1999. Vocabolarietto italiano – natisoniano. San Leo- nardo: Editore Comitato Pro Clastra O.N.L.U.S. Scopoli, Ioannis Antonii. 1769. Annus historico-naturalis I. Descriptiones avium musei pro- prii earumque rariorum, quas vidit in vivario Augustiss, imperatoris., et in museo excell. comitis Francisci Annib. Turriani. Lipsiæ. SLA = Gradivo za Slovenski lingvistični atlas. Oddelek za dialektologijo Inštituta za sloven- ski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. SP 2001 = Slovenski pravopis. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znan- stvenoraziskovalni center SAZU. Spinozzi Monai, Liliana. 2009. Il Glossario del dialetto del Torre di Jan Baudouin de Cour- tenay. Udine: Consorzio Universitario del Friuli. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika I–V. Ljubljana 1970–1991. Državna založba Slovenije. Škofic, Jožica. 1996. Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Gorenjskem. Disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Ljubljana. Špehonja, Nino. 2012. Vocabolario Italiano-Nediško. Cormons: Poligrafiche San Marco. Štrekelj, Karel. 1892. Iz besednega zaklada narodovega. V: Letopis Matice slovenske za leto 1892, uredil Anton Bartel, 1–50. Ljubljana: Matica slovenska. Tominec, Ivan. 1964. Črnovrški dialekt. Kratka monografija in slovar. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 122 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 122 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 123 Razvoj moraičnosti kot osnovne prozodične lastnosti v japonščini Nina Golob* Povzetek Upoštevaje, da zlogovna struktura predstavlja temeljno enoto v človeški govorno-zaznavni komunikaciji, članek izpostavlja moraično enoto kot osrednjo prozodično značilnost standar-dne japonščine. Zaradi pomanjkanja fonetičnih dokazov, ki bi potrjevali samostojno nagla-sno ali ritmično funkcijo moraične enote, se avtor naslanja na analizo metričnih značilnosti haikuja, klasične japonske pesniške oblike, in na različne jezikovne igre, ki poudarjajo njeno psihološko zaznavnost. Glede na razmeroma preprosto glasovno strukturo stare japonščine – zaznamovano z izmenjavo soglasnikov in samoglasnikov, kar ustreza tako zlogu kot moraični enoti – članek sledi diahronemu razvoju prepletenega razmerja med pisavo, glasovnimi spre-membami in pripadajočimi prozodičnimi značilnostmi. Na ta način utemeljuje oblikovanje moraične enote kot fonološko relevantne enote v japonščini. Ključne besede: japonščina, moraična enota, prozodija, pisava, diahrone glasovne spremembe The development of moraicity as a basic prosodic feature in Japanese Given that syllabic structure constitutes the fundamental unit in human speech-perception communication, the article foregrounds the mora as a core prosodic feature of Standard Jap-anese. In light of the limited phonetic evidence supporting the mora’s independent accentual or rhythmic function, the author turns to an analysis of the metrical properties of haiku, the classical Japanese poetic form, as well as various language games that underscore the psy-chological salience of the moraic unit. Taking into account the relatively simple phonolog-ical structure of Old Japanese–characterized by alternating consonants and vowels, thereby aligning with both syllables and moras–the article traces the diachronic development of the interwoven relationship between orthography, phonological change, and associated prosodic features. In doing so, it offers a theoretical grounding for the emergence of the mora as a pho-nologically salient unit in Japanese. Keywords: Japanese, moraic unit, prosody, writing, diachronic sound changes * Oddelek za azijske študije FF UL, Nina.Golob@ff.uni-lj.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 123 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 123 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 124 Čiv, čiv, še sem živ (1)1 木啄も Kitsutsuki mo 庵はやぶらず io wa yaburazu 夏木立 natsu kodachi Matsuo Bashō2 Niti detel ne more poškodovati kolibe – poletni gozd. (avtorjev prevod, posvečeno akademiku Janezu Orešniku) 1 Uvod Del možganov, ki se prekriva z Brocajevim predelom, je ključen za tvorbo in procesi-ranje jezika, obenem pa nadzoruje tudi osnovne motorične funkcije, kot je žvečenje. Raziskave na področju jezikoslovja, psiholingvistike, nevroznanosti in evolucije ka-žejo na primerljivo hitrost gibanja čeljusti pri žvečenju in tvorbi zlogov. MacNeilage (2008) poudarja, da so vokalizacije primatov omejene v raznolikosti, medtem ko zlog omogoča večjo informacijsko diferenciacijo prek tvorbe ločenih enot – brez zlogov govorjeni jezik ne bi bil mogoč. Zlog tako ni le rezultat intuitivne težnje po kompleksni govorni komunikaciji, temveč tudi posledica aerodinamičnih učinkov na zračni tok v govoru (Catford 1977; Ladefoged 2006[1975]; Ohala 1994). Predstavlja osnovno enoto v govorno-zaznavni komunikaciji (Abercrombie 1967; Lieberman 1977), deluje kot empatični mehanizem interpretacije slišanega (Cagliari 2012) in ima ključno vlogo pri usvajanju jezika (Le-velt in Vijver 2004). Ideja zloga je osnova za oblikovanje rime v poeziji (Hayes 1995). Dinamika govorjenega jezika torej temelji na zlogovni strukturi, ki bistveno pri-speva k ritmični organizaciji govora. Jeziki pogosto težijo k ohranjanju izohronije – enakih časovnih razmikov – bodisi med zlogi bodisi med naglašenimi enotami, kar kaže na univerzalno ritmično usmerjenost govora. 1 Primeri so navedeni v izvornem zapisu, ki ga spremlja Hepburnov sistem latiničnega zapisa in slovenski prevod. 2 Matsuo (1990[1685]). Matsuo Bashō 松尾芭蕉 (1644–1694) je eden najbolj poznanih japonskih avtorjev ha- ikuja in velja za ustanovitelja klasične haiku tradicije. Haiku (1) je Matsuo napisal v čast velikemu pesniku Saigyōju (1118–1190), ko je obiskal njegov nekdanji dom. Simbolizira vztrajanje Saigyōjevega duha ter nje- gove veličine skozi čas in le-to primerja s Saigyōjevo skromno kolibo v gozdu, ki je ob Matsuojevem poletnem obisku petsto let kasneje še vedno stala. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 124 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 124 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 Nina Golob: Razvoj moraičnosti kot osnovne prozodične lastnosti v japonščini 125 V zgodnjem 20. stoletju se je oblikovala dihotomija (Pike 1945, Abercrombie 1967), ki jezike razvršča na tiste s poudarkovim ritmom (stress-timed) ter na tiste z zlogovnim ritmom (syllable-timed)—okvir, ki je temeljil na tradicionalnem grško-rim-skem pesništvu in je bil zajet v kvantitativno mero oziroma trajanje zlogov (Snoj 2021). Strukturna opredelitev zloga temelji na treh komplementarnih pristopih, kot jih podrobneje obravnava Goldsmith (2011). Prvi pristop razume govor kot organizacijo glasovnih enot v skupine, ki sledijo postopnemu naraščanju in upadanju sonornosti. Drugi pristop obravnava govor kot linearno verigo glasovnih segmentov, ki so med-sebojno povezani tako sintagmatsko kot paradigmatsko. Tretji pristop pa izpostavlja lokalne fonotaktične pogoje zaporedja segmentov in obravnava zlog kot enoto, ki po-vzame ponavljajoče se vzorce možnih segmentnih kombinacij znotraj besede ali izreke. Osrednji element zloga je praviloma samoglasniško jedro, ki mu lahko predhaja eden ali več soglasnikov, s katerim tvorita t. i. odprti ali lahki zlog. V nekaterih pri-merih samoglasniškemu jedru sledi še eden ali več soglasnikov, kar ustvari zaprti ozi-roma težki zlog. Kadar je jedro sestavljeno iz dvoglasnika ali dolgega samoglasnika, govorimo o težkem zlogu, medtem ko prisotnost zaključnega soglasniškega elementa poleg strukturiranega jedra tvori supratežki zlog. Zlog v veliki večini govorjenih jezikov igra ključno vlogo pri analizi fonoloških pravilnosti, ki so postavljene v središče tako segmentne kot tudi nadsegmentne fo-nološke teorije. Vendar v nekaterih jezikih obstajajo jezikovno specifični dejavniki, ki preprečujejo, da bi zlogi postali psihološko izpostavljene enote pri naravnih go-vorcih; njihovo vlogo prevzamejo moraične enote. Posledično je kategorija jezikov z zlogovnim ritmom dobila svojo različico z moraičnim ritmom (mora-timed, Ladefo-ged 2006[1975]), katere znanstvena utemeljitev je še vedno nezadostna. Pierrehum-bert in Beckman (1988) zagovarjata stališče, da so prozodične informacije prisotne in razpoznavne v fonetični strukturi, pri čemer se fonetična realizacija govora oblikuje z upoštevanjem prozodičnega okvira. Cohn (2003) s fonetično in fonološko analizo potrjuje, da pri doseganju opažene fizične realizacije sodelujeta tako bolj abstraktna fonološka kategorija, tj. moraična enota, kot tudi fonetična realizacija, tj. trajanje. Med jeziki z moraičnim ritmom je tudi japonščina. Članek v nadaljevanju obravnava jezikovno specifične dejavnike v okviru stan-dardne japonščine; s pomočjo tradicionalnih pesniških oblik, jezikovnih iger in napak naravnih govorcev je moraična enota prikazana kot psihološko izpostavljena enota v govorni zaznavi (glej 2. poglavje). V osrednjem delu se osredotoča na japonski pisni sistem ter kritično obravnava vpliv ortografije na fonološko segmentacijo, pri čemer analizira zgodovinski razvoj jezika, vključno z glasovnimi in tonskimi spremembami Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 125 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 125 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 126 Čiv, čiv, še sem živ (glej 3. poglavje). Zaključno poglavje povzema ugotovitve in opredeljuje moraično enoto kot strukturno in funkcijsko izoblikovano enoto, ki na tej točki razvoja jezika predstavlja osnovo prozodične organizacije standardnega japonskega jezika. 2 Moraičnost v japonščini Prozodična struktura jezika je organizirana hierarhično (Selkirk 1980, Nespor in Vo-gel 1986, Inkelas in Zec 1990, McCarthy in Prince 1993 idr.). Nad besedno ravnijo, ki jo določa fonološka beseda, se nahajajo fonološka fraza, intonacijska fraza in iz-reka, pod njo pa stopica, zlog in moraična enota. Vsaka od teh enot lahko v jeziku opravlja fonološko funkcijo. Vloga najmanjše prozodične enote, tj. moraične enote (kot tudi stopice in prozo-dične besede) v japonski fonologiji je jasna; moraične enote se pojavljajo v enako-mernih časovnih intervalih (Port, Dalby in O'Dell 1987). Enakočasovnosti akustične-ga trajanja moraičnih enot sicer ni bilo moč potrditi (Beckman 1982) in pomanjkanje akustičnih dokazov za izohronijo je raziskovalce pripeljalo k sprejetju strukturne razlage za zaznavanje moraičnega ritma v japonščini. Po tej razlagi je v japonščini izohronija zaznana zaradi odsotnosti sistematičnih razlik v trajanju, izgube samogla-sniške zvenečnosti, kompenzacijskega daljšanja samoglasnikov, alofonskih variacij med naglašenimi in nenaglašenimi zlogi, močne prevlade fonotaktičnega zaporedja tipa soglasnik-samoglasnik ter – z izjemo trajanja – zaradi odsotnosti zaznavnih zna-kov pri fonemski dolžinski opoziciji (Warner in Arai 2001). Moraična enota je edina prozodična enota, ki jo priznava tradicionalno japonsko jezikoslovje. V tem okviru se najpogosteje uporabljata izraza haku (拍) 'ritmični uda-rec' (npr. Kindaichi 1972; Kindaichi in Akinaga 2001) in mōra (モーラ) 'moraična enota' (npr. Hattori 1960). Med starejšimi jezikoslovci (Arisaka 1940) je bil v rabi tudi izraz onsetsu (音節), ki pa se danes večinoma nanaša na zlog (npr. Kubozono 1998, Kubozono in Honma 2002). Japonska moraična enota ima lahko naslednjo glasovno strukturo: a. CV (soglasnik + samoglasnik) kot v /ki/ 気 ki ‘duh, energija’; b. CjV (s palataliziranim soglasnikom) kot v /tja/ 茶 cha ‘čaj’; c. V (samo samoglasnik) kot v /e/ 絵 e ‘slika’; d. N (moraični nosnik) kot v /hoN/ 本 hon ‘knjiga’; e. Q (moraični nezvočnik) kot v /kiQpu/ 切符 kippu ‘vozovnica’ ali v /beQsa- tu/ 別冊 bessatsu ‘posebna izdaja’; f. R (moraični samoglasnik) kot v /oRsama/ 王様 ōsama ‘kralj’. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 126 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 126 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 Nina Golob: Razvoj moraičnosti kot osnovne prozodične lastnosti v japonščini 127 Zgornje glasovne strukture lahko razdelimo v dva tipa moraičnih enot. Prvi tip zajema glasovne strukture a. do c., ki so strukturno skladne s t. i. kratkim, lahkim oziroma odprtim zlogom in predstavljajo prozodične enote, primerljive z glasovno enoto v besedi 蚊 ka ‘komar’ (CV: ena moraična enota, en zlog). Drugi tip vključuje glasovne strukture d. do f., ki se v nasprotju s prvim tipom ne pojavljajo samostojno, temveč izključno v postpoziciji do prvih. Takšno razporeditev lahko razumemo kot glasovno strukturo, ki ustreza t. i. dolgemu, težkemu oziroma zaprtemu zlogu, kot denimo v besedah 塔 tō ‘stolp’ (CV-R: dve moraični enoti, en zlog), パン pan ‘kruh’ (CV-N: dve moraični enoti, en zlog) in 甥 oi ‘nečak’ (V-V: dve moraični enoti, en dvoglasniški zlog). Kot bo podrobneje prikazano v naslednjih dveh podpoglavjih, naravni govorci običajno prepoznavajo moraične enote (Akamatsu 1997, Vance 2008, Labrune 2012), koncept zloga je bil v japonsko jezikoslovje uveden relativno pozno, z vnosom za-hodne jezikoslovne teorije sredi prejšnjega stoletja.3 Beseda 学校 gakkō ‘šola’ (CV--Q-CV-R), na primer, ima tako za naravnega govorca japonščine enako fonološko dolžino kot beseda 雷 kaminari ‘grom’ (CV-CV-CV-CV), torej štiri moraične enote in zlog v standardni japonščini pravzaprav nima pomembne vloge (Haraguchi 1991, Akamatsu 1997, Kubozono 2008, Labrune 2012, Kubozono 2017 idr.).4 Vseeno je vloga zloga v japonski fonologiji predmet razprav; nekateri jezikoslovci namreč zago-varjajo stališče, da je zlog priročen pri razlagi naglasne višine, krajšanja izposojenk in omejitev v supratežkih zlogih5 (McCawley 1968, Kawahara 2016, Kubozono 2017). 2.1 Pesniški ritem Lehiste (1990) je fonetično analizirala metrično strukturo recitirane poezije štirih raz-ličnih jezikov in izpostavila, da ima japonščina izohroni vzorec na ravni moraične enote, kar posledično vpliva na ritem jezika. Njena študija je temeljila na predpostav-ki, da je prozodični sistem jezika oblikovan v metrični strukturi njegove tradicionalne poezije (Lehiste 1990: 123). 3 Osrednjo vlogo pri tem je imel James McCawley (1968: 134), ki je zapisal, da je »prozodična enota japonščine zlog in ne moraična enota« ter da je japonščino treba uvrstiti med »jezike, ki štejejo moraične enote, a temeljijo na zlogu«. 4 Nekatera japonska narečja, kot so narečje na področju prefektur Aomori in Akita (na severu otoka Honshū) ter narečje v prefekturi Kagoshima (jug otoka Kyūshū), so nedvomno zložna. Po drugi strani pa so številna druga narečja, na primer kjotsko-osaško narečje ali narečje polotoka Izu (južno od Tokia), očitno moraična (povzeto po Labrune 2012). 5 Supertežki zlogi so redki in značilni predvsem v novejše prevzetih besedah. Imajo tromoraično strukturo; zaprti zlogi z dvomoraičnim jedrom kot na primer v besedi スプーンsupūn 'žlica' (CV-V-R-N). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 127 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 127 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 128 Čiv, čiv, še sem živ Oblikovni vzorec japonske tradicionalne poezije,6 ki se splošno označuje kot waka ali 'japonska poezija', je v svojem temelju osnovan na moraični enoti.7 Strogo gledano izraz waka obsega oblike tanka, sedōka in chōka, med katerimi se je ohranila še vedno široko uveljavljena pesniška oblika tanka. V svojem oblikovnem vzorcu tanka sestoji iz 31 moraičnih enot z vzorcem 5-7-5-7-7, razdeljenih v pet stihov. Kasneje sta se razvila poezija haiku, ki je krajša od oblike tanka in se z njo deloma povezuje v svoji formalni strukturi: obsega 17 moraičnih enot, z vzorcem 5-7-5 v treh stihih. Haiku kljub svoji kratkosti vsebuje izrazit pesniški ritem, ki temelji na razpo-reditvi moraičnih enot, premišljenih premorih in naravnem govornem toku. Podrobneje si poglejmo uvodni primer (1) zgoraj ter spodnja dva.8 (2) (3) 一軒の Ikken no 禁煙の Kin'en no V-Q-CV-N CV (5) CV-N-V-N CV (5) 茶店の柳 chamise no yanagi 一本が嫌 ippon ga iya CjV-CV-CV CV CV-CV-CV (7) CV-Q-CV-N CV V-CV (7) 老いにけり oinikeri 竹の秋 take no aki V-V-CV-CV-CV (5) CV-CV CV V-CV (5) Yosa Buson9 Wakabayashi Ōyodo10 Čajnica Opustil sem kajenje, ter ob njej vrba — a ta ena cigareta me mika — ostarela je. bambusova jesen. (avtorjev prevod) (avtorjev prevod) Haiku (1) ima klasično metrično strukturo 5-7-5 moraičnih enot. Velika večina teh je sestavljena iz soglasnika in samoglasnika (CV), beseda 庵 io 'koliba' vsebuje 6 Z izjemo jiyūshi ali 'proste poezije'. 7 Enako velja za pete pesmi. Vsaka moraična enota, vključno z moraičnim nosnikom, moraičnim pripornikom ali zapornikom ter moraičnim samoglasnikom, na splošno ustreza ritmični enoti, ki se zapoje v enem glasbenem udarcu, čeprav so včasih mogoče tudi izjeme (Tanaka 2008). 8 Vsak primer je predstavljen v izvornem zapisu, desno ima pripisano latinizirano transkripcijo po Hepburnu s tipi moraičnih enot in v oklepaju njihovo število ter spodaj še slovenski prevod. 9 Yosa Buson 与謝蕪村 (1716–1784) je eden najbolj priznanih japonskih pesnikov, posebej znan po svojih ha- ikujih in slikarstvu ter po svoji sposobnosti združevanja živahnih, naravnih podob z globokimi filozofskimi in čustvenimi vpogledi. Haiku (2) ponuja razmislek o tem, kako leta hitro minevajo, a vendarle minevanje deluje brezšivno, poudarjajoč nespremenljivost življenja. 10 Wakabayashi Ōyodo 若林大淀 je amaterski pisec haikujev. To delo je bilo predvajano v tedenski oddaji »Ha- iku Corner« Radia Japan, tuja služba NHK, januarja 1994 (po Akamatsu 1997). Haiku (3) izraža notranji boj med voljo in željo, trenutek ranljivosti, ki ga kigo (sezonska beseda, tj. bambusova jesen) subtilno poglobi: govorec se sooča z zatonom življenjske energije. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 128 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 128 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 Nina Golob: Razvoj moraičnosti kot osnovne prozodične lastnosti v japonščini 129 dve samoglasniški moraični enoti v hiatskem razmerju (V-V). Metrična struktura 5-7-5 se ohrani, ko moraično enoto CV nadomesti moraični zapornik (Q) ali moraični nosnik (N), kot prikazujeta primera (2) in (3).11 Tradicionalna oblika japonskega haikuja dopušča tudi nekolikšna odstopanja v njegovi metrični zgradbi. Prelomljen oziroma popačen ritem ali hachō je značilnost haikuja, ki ima bodisi več (jiamari 'odvečni znaki') bodisi manj (jitarazu 'pomanj-kanje znakov') kot 17 moraičnih enot. Prvi, predstavljen s primerom (4), v katerem je v prvi vrstici 6 namesto 5 moraičnih enot, je pogostejši, medtem ko se zmanjšano število moraičnih enot kot v haikuju (5) pojavlja redkeje. Popačen ritem ni nujno na-paka, gre za namerno uporabljeno tehniko, ki ustvarja poseben učinek, vsebinski ali ritmični poudarek (Gilbert in Yoneoka 2000). (4) (5) 目には青葉 Me ni wa aoba 鷹の巣や Taka no su ya CV CV CV V-V-CV (6) CV-CV CV CV CV (5) 山ほととぎす yama hototogisu 太虚に澄める taikyo ni sumeru CV-CV CV-CV-CV-CV-CV (7) CV-V-CjV CV CV-CV-CV (7) 初鰹 hatsugatsuo 日一つ hi hitotsu CV-CV CV-CV-V (5) CV CV-CV-CV (4) Yamaguchi Sodō12 Hashimoto Keiji13 Oči uživajo v zelenju — Jastrebovo gnezdo glas gorske kukavice, v jasnini praznine – ulov prvega tuna. en dan. (avtorjev prevod) (avtorjev prevod) Pojavnost moraičnih enot N, Q in R, ki strukturno ustrezajo kodi (pojedrnemu delu) v težkem zlogu, ter prisotnost popačenega ritma, zlasti v primeru jiamari (»od-večnega znaka«), vzbujata pomisleke glede nujnosti tradicionalne interpretacije ja-ponske metrike z moraično enoto. Medtem ko Zhan (2023), ki je analiziral tradicio-nalno japonsko poezijo do sredine 20. stoletja, ugotavlja, da skoraj 80 % teh odvečnih znakov jiamari kaže glasovno strukturo soglasnik-samoglasnik, tega stališča ne deli Takayama (2018). Slednji namreč trdi, da lahko tako moraična enota kot zlog služita kot osnovni metrični enoti v sodobni različici japonske pesniške oblike tanka. 11 Enako velja za moraični pripornik (Q) ali moraični samoglasnik (R). 12 Yamaguchi Sodō 山口素堂 (1642–1716). Njegova poezija je pogosto zaznamovana z umirjenim opazovanjem narave, preprostostjo in subtilnim humorjem. Pogosto je upodabljal sezonske užitke, kot so hrana, vonji in barve. 13 Hashimoto (1948). Hashimoto Keiji 橋本鶏二 (1907–1990) je v svojih haikujih uresničeval načelo 'pisanja iz zaznave' (shasei), pri čemer je ustvaril globoke, a minimalistične slike. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 129 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 129 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 130 Čiv, čiv, še sem živ Zaenkrat ni na voljo empiričnih dokazov, ki bi potrdili Takayamovo trditev. Kljub temu je upravičeno to hipotezo z vidika metrike obravnavati kot izhodišče za nadaljnje spremljanje in analizo novonastalih haikujev, ki ju predstavljata spodnja dva primera. V prvih vrsticah obeh haikujev bi bilo namreč mogoče zaporedji CV-N oziroma CV-R interpretirati kot eno enoto, in sicer strukturno težek zlog, kar bi pomenilo petzložni prvi stih. Vendar primer (7) obenem razkriva nekonsistentnost v drugi vrstici, kjer je število metričnih enot navkljub prisotnosti CV-N utemeljeno z moraično analizo. (6) (7) 去年今年 Kyonen kotoshi 三月十日 Sangatsu tōka CyV-CV-N CV-CV-CV (6) CV-N-CV-CV CV-R-CV (7) 貫く棒の tsuranuku bō no デジタル画面 dejitaru gamen CV-CV-CV-CV CV-R CV (7) CV-CV-CV-CV CV-CV-N (7) 如きもの gotoki mono 冴返る saekaeru CV-CV-CV CV-CV (5) CV-V-CV-V-CV (5) Takahama Kyoshi14 Itoyama Kenji15 Lani, letos — Deseti marec — nekaj, podobno palici, digitalni zaslon ki ju prebada. močno zažari v hladnem sijaju. (avtorjev prevod) (avtorjev prevod) 2.2 Slogani, jezikovne igre in govorne napake Verzifikacija poezije waka je še vedno prisotna v vsakdanjem življenju Japoncev, pogosto v prenovljeni ali subtilni obliki. Najdemo jo v reklamah in sloganih, novo-letnih in sezonskih voščilnicah, uradnih nagovorih, leposlovju in drugje. Vpliva na način izražanja, estetiko jezika, sezonsko zavest in čustveno zadržanost. Čeprav niso vsi verzi dobesedno waka, nosijo njen duh – prefinjenost, krhkost trenutka (mono no aware) in estetski minimalizem. Slogani (jap. hyōgo, 標語) so razširjeni v japonskem izobraževalnem sistemu, kjer opravljajo različne tematske in komunikacijske funkcije, zlasti na področjih var-nosti, zdravja ter medosebnih odnosov (primer 8). Pogosto nastajajo v okviru javnih natečajev, rezultati pa so javno objavljeni, tudi na spletu (primera 9 in 10). 14 Takahama (1974). Takahama Kyoshi 高浜 虚子 (1874–1959) je bil pomemben japonski pesnik haikujev in literarni kritik, znan po svojem tradicionalnem pristopu k haiku poeziji ter spodbujanju uporabe kigo (sezonskih besed) v haikujih. Haiku 6 izraža občutek neprekinjenega časa. 15 Itoyama Kenji 糸山謙治 je sodobni pisec haikujev. Njegov omenjeni haiku je vključen v digitalno zbirko so- dobnih haikujev Združenja sodobnega haikuja (spletna stran: https://haiku-data.jp/index.php). Beseda 冴返る saekaeru je sezonski izraz (kigo), ki pomeni, da se po že nekoliko milejšem vremenu zopet vrne hladen, oster zimski zrak. V kontekstu z digitalnim zaslonom dobi moderen, rahlo metaforičen pridih; kot da tudi tehnologija odseva ta nenadni, čisti, hladni trenutek. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 130 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 130 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 Nina Golob: Razvoj moraičnosti kot osnovne prozodične lastnosti v japonščini 131 (8) 手を上げて横断歩道を渡りましょう Te o agete ōdan hodō o watarimashō. CV V V-CV-CV (5) V-R-CV-N CV-CV-R V (8) CV-CV-CV-CV-CV-R (6) Dvignimo roko in prečkajmo (cesto) na prehodu za pešce! (9) 止めましょう 16 スマホとハンドル 二刀流 Yamemashō sumaho to handoru – nitōryū. CV-CV-CV-CV-R (5) CV-CV-CV CV CV-N-CV-CV (8) CV-CV-R-CV-R (5) Opustimo telefon in volan – dvoročno mojstrstvo! (10) 歯みがきで 17 丈夫な体の 基礎づくり Hamigaki de jōbu na karada no kisozukuri. CV-CV-CV-CV CV (5) CV-R-CV CV CV-CV-CV CV (8) CV-CV-CV-CV-CV (5) Z umivanjem zob gradimo temelje za močno telo! V osnovnošolskem obdobju se japonski otroci seznanijo z antologijo Hyakunin isshu ('Sto pesmi, sto pesnikov'), ki vsebuje sto klasičnih pesmi waka. Ta zbirka ima pomembno mesto v literarnem izročilu in je hkrati osnova za tradicionalno igro s kartami karuta (カ ルタ 18 ), ki se pogosto igra ob novoletnih praznikih tako v domačem kot šolskem okolju. (11) 秋の田の Aki no ta no CV-CV-CV-CV-CV (5) かりほの庵の kariho no iho no CV-CV-CV-CV-CV-CV (7) 苫をあらみ toma wo arami CV-CV-CV-CV-CV-CV (6) わが衣手は waga koromode wa CV-CV-CV-CV-CV-CV (7) 露にぬれつつ tsuyu ni nuretsutsu CV-CV-CV-CV-CV-CV (7) cesar Tenji19 16 Japonsko združenje za varnostno signalizacijo (日本サイン教会 Nippon sain kyōkai): 3. mesto v letu 2024 (https://sign-jp.org/anzen-hyogo2024/). 17 Japonsko združenje šolskih zobozdravnikov (日本学校歯科医会 Nihongakkō shikaikai): 1. mesto v letu 2024 (https://www.nichigakushi.or.jp/contest/slogan/result.html). 18 Poznamo tudi različice te igre, na primer utagaruta (pesniška igra s kartami), irohagaruta (besedna igra s kar- tami na osnovi pisav hiragana in katakana; več o pisavah v poglavju 3) idr. 19 Fujiwara (1235[2017]). Prva pesem iz zbirke Hyakunin isshu. Avtor je cesar Tenji (天智天皇 Tenji Tennō), ki je vladal od leta 661 do 671 n. št., uradno pa je postal cesar leta 668. Pred tem je bil znan kot princ Naka no Ōe (中大兄皇子). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 131 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 131 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 132 Čiv, čiv, še sem živ Na jesenskih riževih poljanah ob začasni kolibi s streho, ki pušča, so moji rokavi premočeni od rose. (avtorjev prevod) Moraična enota je ključna prozodična enota v številnih jezikovnih igrah, ki se pogosto uporabljajo kot pedagoška orodja za spodbujanje razvoja besedišča, fono-loške zavesti in jezikovnih spretnosti pri otrocih. Ena od teh iger je »babibu jezik«, ki vključuje vstavitev zaporedja b + samoglasnik za vsako moraično enoto. Spodnja primera (12a) in (12b) ponazarjata besedi iz treh oziroma štirih ločenih enot, ki imajo enako fonološko težo (Haraguchi 1991). (12) a. 桜 sakura 'češnja' sakura → sabakuburaba CV-CV-CV → CV-ba-CV-bu-CV-ba b. 日本 nippon 'Japonska' nippon → nibitsubupobonbu CV-Q-CV-N → CV-bi-CV-bu-CV-bo-N-bu Moraična enota obenem predstavlja temelj priljubljene besedne igre shiritori (尻取り 'prevzeti konec'), v kateri igralci izmenično izgovarjajo besede tako, da se vsaka naslednja začne z zadnjo moraično enoto prejšnje besede. Ključno pravilo igre je, da se beseda ne sme končati z moraičnim nosnikom, saj v japonščini ni besed, ki bi se začele s tem glasom (Katada 1990). V primeru 13 se moraična sa-moglasnika, tj. drugi del samoglasniškega zaporedja v besedi riyū (CV-CV-R) in samoglasnik i v besedi meirei (CV-V-CV-V), obravnavata kot ločeni, avtonomni enoti. (13) onigiri おにぎり 'riževa kroglica, onigiri' → riyū 理由 'razlog' → ume 梅 'sliva') → meirei 命令 'ukaz' → iruka いるか 'delfin' → … Vlogo moraične strukture pri tvorbi besed poudarjata tudi besedni igri sakasa kotoba (逆さ言葉 'obrnjeni govor'; Kitaoka in MacKenzie 2021), kjer se izbrana beseda bere v obratni smeri (glej primera 14a in 14b), ter zūjago (ズージャ語 'zuja jezik'; Itō idr. 1996), kjer gre za žargonski način ustvarjanja džezovsko zvenečih Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 132 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 132 10. 12. 2025 12:10:45 10. 12. 2025 12:10:45 Nina Golob: Razvoj moraičnosti kot osnovne prozodične lastnosti v japonščini 133 besed z obratnim branjem in prilagajanjem besed, da zvenijo bolj tekoče in prijetno (primera 15a in 15b). (14) a. 腕白 wanpaku 'nagajiv' wanpaku → kupanwa CV1-N-CV2-CV3 → CV3-CV2-N-CV1 b. kaori 香り 'dišava' ka+o+ri → ri+o+ka CV1-V-CV2 → CV2-V-CV1 (15) a. ピアノ piano ‘klavir’ pi+a+no → ya+no+pi CV1-V-CV2 → CV-CV-CV b. 素人 shirōto ‘amater’ shiro+o+to → to+o+shiro CV1-CV2-R-CV3 → CV3-R-CV1-CV2 2.3 Govorne napake Spontane govorne napake naravnih govorcev Kubozono (2017: 38) povzema v tri tipe: metatezo ali glasovno preureditev, substitucijo ali glasovno zamenjavo in bese-dotvorno sklapljanje. (16) a. 鉄筋コンクリート tekkin konkuriito 'armirani beton' te-k.ki-n. ko-n.ku.ri-i.to → ko-k.ki-n te-n.ku.ri-i.to CV1-Q-CV2-N CV3-N-CV4-CV5-R-CV6 → CV3-Q-CV2-N CV1-N-CV4-CV5-R-CV6 b. 原爆ドーム genbaku dōmu Kupola atomske bombe20 ge-n.ba.ku do-o.mu → ge-n.do.ku do-o.mu CV1-N-CV2-CV3 CV4-R-CV5 → CV1-N-CV4-CV3 CV4-R-CV5 c. 止まれ tomare 'Ustavi se!' + ストップ sutoppu 'stop' to.ma.(re) / (su.to)-p.pu → to.ma-p.pu CV-CV-CV / CV-CV-Q-CV → CV-CV-Q-CV Ob napakah v govoru se besede razčlenijo na meji med moraičnimi enotami, pogosto celo znotraj zloga, pri čemer osnovna moraična struktura ostaja ohranjena. Pri metatezi v primeru 16a se začetno glasovno zaporedje CV₁-Q razdeli na te in mo-raični zapornik, glasovno zaporedje CV3-N pa na ko in moraični nosnik, pri čemer 20 Spomenik miru v Hiroshimi. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 133 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 133 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 134 Čiv, čiv, še sem živ se te in ko zamenjata; kljub preureditvi se posamezni moraični segmenti – moraični samoglasnik (R), moraični pripornik ali zapornik (Q) in moraični nosnik (N) – nikoli ne pripenjajo retrogradno k predhodnim moraičnim enotam, temveč ohranjajo svojo fonološko samostojnost (Vance 2008, Kubozono 2017). Enako načelo segmentacije je razvidno pri napakah z zamenjavo (primer 16b), kjer glasovno zaporedje do iz besede ドーム dōmu 'kupola' napačno nadomesti začetni del nove sestavljene bese-de, kar pomeni, da gre za govorno popačenje z nadomestitvijo, ne da bi pri tem bila kršena moraična struktura. V primeru sklapljanja (primer 16c) pa sta izvorni besedi fonološko razdeljeni, krnjeni in združeni v novotvorjenko, pri čemer se med drugo in tretjo moraično enoto ohranja jasna meja med moraičnimi enotami (Ito in Mester 1996; Labrune 2012). 3 Jezik in pisava: medsebojni vpliv in jezikovno védenje Današnji japonski sistem pisave, t. i. mešani slog zapisovanja (漢字仮名交じり文 kanji kana majiri bun)21 sestavljajo trije glavni nabori pisav: kitajske pismenke (漢字 kanji; morfemska pisava oziroma ideogrami) ter fonogramski hiragana (平仮名 lit. 'poenostavljena pisava') in katakana (片仮名 lit. 'strukturirana pisava'). Hiragana in katakana sta nastali v obdobju Heian (794–1185) kot poenostavitvi kitajskih pismenk z namenom fonetičnega zapisovanja japonščine. Hiragana izhaja iz kurzivnega sloga pismenk in je bila sprva znana kot »ženska pisava«, saj so jo pogosto uporabljale ženske v leposlovju. Katakano pa so razvili budistični menihi iz izsekov pismenk kot pomoč pri branju in razlagi kitajskih besedil. Do 10. stoletja sta se pisavi uveljavili kot standardni del pisnega sistema (Seeley 1991). Tako hiragana kot katakana sta sistematično strukturirani na osnovi moraičnih enot, kar pomeni, da vsak grafem ustreza eni moraični enoti. Njuna struktura in raba zato pomembno prispevata k utrjevanju moraične percepcije jezika. Po mnenju Van-cea (2017) imata ti pisavi ključno vlogo pri oblikovanju moraične enote kot psiholo-ško izpostavljene enote v japonščini. Empirične raziskave kažejo, da japonski otroci pred opismenjevanjem jezikov-no strukturo zaznavajo predvsem na zlogovni ravni, pri čemer moraične enote niso nujno psihološko dostopne. Z učenjem pisav hiragana in katakana pa se jezikovna percepcija postopoma preusmerja k moraični segmentaciji, kar nakazuje, da pisme-nost pomembno vpliva na fonološko ozaveščenost (Inagaki, Giyō in Ōtake 2000). 21 Več o japonskem sistemu pisave v Shigemori Bučar (2021). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 134 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 134 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 Nina Golob: Razvoj moraičnosti kot osnovne prozodične lastnosti v japonščini 135 To potrjuje tudi Kubozono (2017), ki ugotavlja, da odrasli govorci japonščine iz-kazujejo izrazito moraično intuicijo, katere razvoj je tesno povezan z zgodnjim opismenjevanjem. Čeprav govorjeni jezik evolucijsko in razvojno predhaja zapis, lahko učenje pi-save močno preoblikuje govorno zaznavanje jezikovnih enot. V psiholingvistiki ta pojav označujemo kot ortografski vpliv oziroma učinek pismenosti, kjer pisava delu-je kot kognitivni filter in preoblikuje načine, kako govorci segmentirajo in mentalno predstavljajo svoj jezik (Morais idr. 1979, Olson 1994, Perfetti in Dunlap 2008). Na tej osnovi se poraja vprašanje, ali je prav izpostavljenost pisavama hiragana in katakana glavni dejavnik, ki omogoča vpliv moraične strukture v govorni zavesti japonskih govorcev. Obenem se odpira še hipoteza, da bi v odsotnosti pismenosti v teh dveh sistemih naravni govorci japonščine morda primarno zaznavali jezikovno strukturo na zlogovni ravni. V nadaljevanju bomo na podlagi pregleda zgodovinskega razvoja japonskih pi-snih sistemov ter fonoloških sprememb v jeziku poskušali osvetliti ključne dejavnike, ki so prispevali k uveljavitvi moraične – in ne zlogovne – enote kot osnovnega ele-menta fonološke reprezentacije v japonščini. 4 Zgodovinski razvoj jezika: vzpon moraične enote kot osnovne prozodične enote Za lažjo predstavo najprej navedimo periodizacijo razvoja japonskega jezika (Frel-lesvig 2010), ki jo opredeljujemo glede na večja politično-zgodovinska obdobja na Japonskem. • *protojaponščina (PJ)22: pred 7. stoletjem • stara japonščina (SJ): 7.–8. stoletje – obdobje Nara (712–794); • zgodnja srednjeveška japonščina (ZSJ): 8.–12. stoletje — obdobje Heian (794–1185); • pozna srednjeveška japonščina (PSJ): 12.–16. stoletje – obdobje Kamakura (1185–1333), obdobje Muromachi (1333–1573); • sodobna japonščina (SJ): od 16. stoletja dalje – obdobje Edo (1603–1868), ob- dobje Meiji (1868–1912), obdobje Taishô (1912–1926), obdobje Shôwa (1926– 1989), obdobje Heisei (1989–2019), obdobje Reiwa (2019–). 22 Rekonstruirana predhodnica vseh oblik japonskega jezika (glej Frellesvig in Whitman 2008). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 135 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 135 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 136 Čiv, čiv, še sem živ Fonotaktika stare japonščine je temeljila na dosledni strukturi tipa soglasnik-sa-moglasnik (CV) ter samostojnih samoglasnikih (V), ki so se pojavljali le na začetku besed (Frellesvig 2010). Razprava o tem, ali je bila glasovna struktura zlogovna ali moraična, v tej fazi razvoja jezika niti ni potrebna; ustreza strukturi soglasnik-samo-glasnik, ki je absolutna univerzalija v jezikih sveta (Cairns in Feinstein 1982, Venne-mann 1988, Battistella 1990, Blevins 1995, Hulst in Ritter 1999 idr.). 4.1 Prvi zapisi v japonščini in razvoj pisav Najzgodnejše pričevanje o pisanju v japonščini sega v 5. stoletje, vendar se pisanje v ja-ponščini ni razširilo vse do sredine 7. stoletja (Miller 1967). Philippi (1968: 91, povzeto po Frellesvig 2010: 39) je na primeru prve pesmi23 v zbirki Kojiki (古事記 lit. 'Zapisi o davnih dogodkih'), najstarejšega ohranjenega japonskega zgodovinskega in mitološke-ga besedila iz leta 712, ponazoril, kako je predvidoma zvenela stara japonščina z raz-meroma podrobnim fonetičnim zapisom skrbne izreke kratkega besedila (primer 17). (17) 夜久毛 多都 伊豆毛 夜幣賀岐 都麻碁微 爾 /yakumwo tatsu idumwo yapyegaki tsumagomwi ni [jagwũmuo̯ tadwu indwũmuo̯ jabjẽŋgag i twũmᾶŋgõmui̯ ni j j 夜幣賀岐 都久流 曾能 夜幣賀岐 袁 yapyegaki tsukuru so no yapyegaki wo / jabjẽŋgagji twugwuru sõ no jabjẽŋgagji wo] Dvigajoče se meglice, med njimi močno ograjena palača Izumo. Za svojo ženo – zgradil sem jo, to močno ograjeno palačo! (avtorjev prevod) Zbirka Kojiki velja za najstarejše ohranjeno obsežno delo japonske književnosti in ima ključen pomen za preučevanje zgodnje japonske zgodovine, mitologije ter razvoja jezika in pisave. Besedilo je večinoma zapisano v klasični kitajščini (漢文 kanbun), vendar prilagojeno japonskemu branju z uporabo interpretativnega sistema kundoku.24 Glavno besedilo je zapisano v hibridnem slogu, ki sicer sledi logografske-mu modelu, a pogosto vključuje fonogramske zapise (Seeley 1991). 23 Avtor prve pesmi, zapisane v zbirki Kojiki, naj bi bil cesar Jōmei (舒明天皇, vladal 629–641), čeprav se njegovo ime v samem besedilu neposredno ne pojavi. Pesem velja za eno najzgodnejših ohranjenih pesniških besedil v japonščini in je zapisana v man’yōgani. V nekaterih poznejših antologijah, kot je Manyōshū, je podobna pesem pripisana cesarju Tenjiju (天智天皇), kar nakazuje na možno zamenjavo ali reinterpretacijo avtorstva skozi čas (Heldt 2014: 45). 24 訓読 ('interpretativno branje') je tradicionalna metoda interpretativnega branja kitajskih besedil, ki je bila v ja- ponski pisavi uporabljena za prilagoditev kitajskega besedila japonskemu slovničnemu in fonološkemu sistemu. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 136 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 136 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 Nina Golob: Razvoj moraičnosti kot osnovne prozodične lastnosti v japonščini 137 Posebno mesto v zbirki Kojiki zavzema vstavljen pesniški material, ki je zapisan iz-ključno s fonogramskim sistemom man’yōgana – s kitajskimi pismenkami, uporabljenimi glede na njihovo izgovarjavo, ne pomen. Ta slogovna in ortografska ločnica med prozo in poezijo ni naključna, temveč funkcionalno utemeljena: fonogramski zapis pesmi zrcali japonsko ustno izročilo (Seeley 1991: 46). Uporaba man’yōgane v zbirki predstavlja ene-ga najzgodnejših virov za rekonstruiranje tonskega sistema srednjeveške japonščine ter pomembno podlago za kasnejši razvoj hiragane in katakane25 (Heldt 2014). 4.2 Glasovne spremembe Sodobna japonščina v veliki meri ohranja glasovne značilnosti stare japonščine (Frel-lesvig 2010). Podrobnejša jezikoslovna analiza razkriva dva glavna sklopa notranjih sprememb, ki so pomembno prispevale k razvoju jezika. Prvi sklop obsega fonološke spremembe, ki časovno sovpadajo s prehodom v zgodnjo srednjeveško japonščino, drugi sklop pa zajema slovnične spremembe, značilne za pozno srednjeveško obdo-bje in kasneje. Oba sklopa sta bila spodbujena s kulturno-jezikovnimi stiki; najprej prek sprejemanja zgodnje pismenosti in s tem povezanega sinološkega vpliva, kasne-je pa z močnim vplivom zahodnih kultur in njihovih jezikovnih vzorcev. V zgodnji srednjeveški japonščini je fonotaktični vzorec izmenjujočih se sogla-snikov in samoglasnikov pod vplivom obsežnega prevzemanja besedja iz kitajščine doživel pomembne spremembe. Kitajske izposojenke, ki so se končale na soglasnike p, t, k, so bile opremljene z visokim samoglasnikom i ali u (t. i. samoglasniška epenteza kot na primer v *niet > ni-chi 日 'sonce') ali pa so se p, t, k s sledečim nezvenečim zapornikom razvili v moraični zapornik Q, kot se je pogosto dogajalo v številnih sestavljenkah iz pismenk (gakuki > gakki 楽器 'glasbilo') (Labrune 2012). Tudi ob končnih nosnih soglasnikih m in n se je pojavila samoglasniška epenteza, ki se je kasneje preoblikovala v moraični nosnik N (*sam > san 三 'tri').26 Kitajski dvoglasniki so bili prevzeti kot samoglasniška zaporedja (Frellesvig 2010), med katerimi so se nekatera ohranila, druga pa nadalje asimilirala.27 Tuj jezikovni vpliv je obenem sprožil še niz fonoloških prestrukturiranj v primarno japonskih besedah. Glasovne spremembe obravnavamo pod skupnim pojmom onbin (音便 'poenostavitev izgovora') in vključujejo dva ključna procesa (Labrune 2012): 25 Več o pisavah hiragana in katakana v poglavju 3. 26 Le redke kitajske izposojenke z vrinjenim samoglasnikom so se ohranile (de Boer 2010: 24); na primer sami v samisen (三味線 shamisen 'šamisen, japonsko tristrunsko glasbilo'). 27 Nadalje so se asimilirala samoglasniška zaporedja, ki se končajo na u: iu > yuu, ou > oo, au > oo in eu > yoo (kefu > keu > kyou 今日kyō 'danes'). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 137 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 137 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 138 Čiv, čiv, še sem živ i. soglasniški izpust,28 kar je vodilo do nastanka samoglasniških zaporedij ozi- roma pojava moraičnega samoglasnika (R) kot na primer v deležniških obli-kah glagolov kakite > kaite (glagol 書く kaku 'pisati'), kikite > kiite (glagol 聞く kiku 'poslušati') in pridevnikih kanashiki > kanashii (pridevnik 悲し い kanashii 'žalosten'), ter ii. samoglasniški izpust29 – najpogosteje visokih i ali u –, ki je povzročil obli- kovanje soglasniških zaporedij oziroma moraičnih soglasnikov Q in N v deležniških oblikah glagolov machite > matte (glagol 待つ matsu 'čakati') in yomite > yonde (glagol 読む yomu 'brati'). Onbin spremembe se začnejo pojavljati v pisnih virih okoli začetka 9. stoletja, domneva pa se, da so do konca obdobja zgodnje srednjeveške japonščine enaka za-poredja samoglasnikov, različni samoglasniški pari in moraični soglasniki postali del pogovornega jezika (de Boer 2010). Značilnost teh novooblikovanih glasovnih zapo-redij je bila njihova končna moraična struktura; zaključujejo se namreč z enim izmed dveh moraičnih soglasnikov. Ti segmenti igrajo pomembno vlogo v prozodični in moraični strukturi japonskega jezika, saj vplivajo na metriko, naglas in ritmičnost govora. 4.3 Tonemskost skozi čas Prvi japonski pisni viri izkazujejo vsaj štiri različne načine za označevanje tonskosti (povzeto po de Boer 2010). Najstarejši način tonskih oznak najdemo v zbirki zapisov Kojiki, kjer sta uporabljeni dve izmed štirih pismenk (上 *shang 'naraščajoč' in 去 *qu 'padajoč'), ki so bile v rabi za popis srednjeveške kitajščine. Druga vrsta tonskih oznak je bila prepoznana v izbiri različnih znakov man’yōgane, zgodnjega fonogram-skega sistema, ki so bili sicer glasovno enaki. Tretja vrsta tonskih oznak so pike (声点 shōten ali 'tonske pike'), ki predstavljajo tone iz obdobja pozne srednjeveške kitajščine in so bile dodane posameznim kitajskim pismenkam ali znakom kane. To je bil sistem, ki se je prvič pojavil v japonskih zapisih v 9. stoletju, kasneje pa postal najbolj razširjen in dosledno uporabljen način za označevanje tona. Četrta vrsta ton-skega označevanja je bila uporabljena v kanonskih budističnih besedilih, kjer so bila vpisana intonacijska pravila za ritualno recitiranje. 28 Gre za postopno oslabitev soglasniške zveze (lenicija) med oblikotvornim delom in končnico – najpogosteje zaradi težnje k lažji izgovarjavi. 29 Pri samoglasniškem izpustu gre najprej za oslabitev (lenicijo), ki ji lahko sledi asimilacija, še posebej kadar izpust vodi v pojav moraičnih soglasnikov. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 138 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 138 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 Nina Golob: Razvoj moraičnosti kot osnovne prozodične lastnosti v japonščini 139 Tonska sistema srednjeveške kitajščine in srednjeveške japonščine sta bila v svojih temeljih izrazito različna. Srednjeveška kitajščina je uporabljala konturirane tone, ki temeljijo na spreminjajoči se višini tona znotraj posameznega zloga (Shen 2020), medtem ko je srednjeveška japonščina kljub prisotnosti določenega – a ome-jenega – števila konturiranih tonov v osnovi uporabljala registrski tonski sistem, torej sistem z različnimi ravnmi višine tona ali tonemi (de Boer 2010). Tonemsko strukturo srednjeveške japonščine lahko opišemo kot zaporedje izme-njujočih se visokih (H) in nizkih (L) tonov (Kindaichi 1951, McCawley 1978, Martin 1987, Hayata 1999, de Boer 2010 idr.). Zaradi pomanjkanja neposrednih podatkov v zgodovinskih virih ni mogoče zanesljivo rekonstruirati naglasnega mesta, zato tega sistema ne moremo neposredno primerjati s sodobnim tonemskim naglasom tokijske-ga narečja ali drugimi sodobnimi narečji (de Boer 2010). V zgodovinski fonološki ureditvi japonščine sta imela tako visoki kot nizki ton enakovredno status nosilca tona, in sicer na ravni neodvisnih ritmičnih enot, ki so hkrati delovale kot časovne enote v prozodični strukturi jezika (Frellesvig 2010). Čeprav ta ureditev danes ne velja za vsa japonska narečja, saj obstajajo pomembne razlike v tem, katere enote lahko prevzemajo funkcijo tonskih in časovnih nosilcev, ima zgodovinski razvoj moraičnih enot ključno vlogo pri razumevanju sodobne na-rečne raznolikosti (Vovin 2005). Fonotaktično nesamostojne moraične enote R, Q, N, ki dandanes v standardni ja-ponščini prozodično šibijo (glej poglavje 2), so se diahrono razvile iz neodvisnih so-glasniško-samoglasniških struktur. V nekaterih narečjih so ohranile več svojih izvor-nih prozodičnih značilnosti, v drugih pa so se te lastnosti izgubile. To zgodovinsko razslojevanje ima neposreden vpliv na današnjo organizacijo tonemskosti in ritma. 5 Povzetek in zaključek Zlog tipa soglasnik-samoglasnik predstavlja temeljno in univerzalno strukturo člo-veškega govora, ki jo priznava večina teoretičnih in opisnih jezikoslovnih modelov. Kljub temu je sodobna glasovna struktura jezikov precej bolj kompleksna, njena spo-ročilnost pa ni nujno vezana na fiziološko optimalno oblikovan zlog. Stara japonščina je ustrezala omenjeni univerzalni strukturi. Vendar je preplet zgo-dovinskih dejavnikov, kot sta stik s srednjeveško kitajščino in razvoj pisave, sprožil fo-nološke ter prozodične spremembe, pri katerih so fonološko funkcijo začela prevzemati glasovna zaporedja, manjša od zloga. Kot rezultat zgodovinskega, strukturnega, prozo-dičnega, ortografskega in sociolingvističnega razvoja je moraična enota v standardni Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 139 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 139 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 140 Čiv, čiv, še sem živ japonščini postala osnovna prozodična enota in ključen temelj za razumevanje njene govorjene strukture. Pisava pri tem pogosto deluje kot konservativna sila, saj ohranja arhaične jezikovne elemente in vpliva na jezikovno rabo ter standardizacijo. V tem dinamičnem prepletu notranjih jezikovnih sprememb in zunanjih kultur-no-jezikovnih stikov – v sodobnem času pod vplivom zahodnih jezikov – se zdi, da se fonološki sistem japonščine morda ponovno usmerja k zlogotvornosti. Spremljanje velikih jezikovnih sprememb zato zahteva obravnavo širokega spektra jezikovnih in nejezikovnih dejavnikov tako v zgodovinski kot v geografski perspektivi. V tej razpravi smo osvetlili strukturne in funkcijske vidike moraičnosti v japon-ščini ter izpostavili ključne dejavnike, ki so vplivali na njeno zgodovinsko oblikova-nje in sodobni status. Literatura Abercrombie, David. 1967. Elements of General Phonetics. Chicago: Aldine and Atherton. Akamatsu, Tsutomu. 1997. Japanese Phonetics: Theory and Practice. LINCOM Studies in Asian Linguistics. Newcastle: LINCOM EUROPA. Arisaka, Hideyo. 1940. On'inron [Fonologija]. Tokyo: Sanseido. Battistella, Edwin L. 1990. Markedness: The evaluative superstructure of language. Albany: The State University of New York Press. Beckman, Mary. 1982. Segment duration and the ‘mora’ in Japanese. Phonetica 39 (2–3), str. 113–135. Blevins, Juliette. 1995. The syllable in phonological theory. V John Goldsmith (ur.). The handbook of phonological theory. Cambridge: Blackwell, str. 206–244. Cagliari, Carlos. 2012. Línguas de ritmo silábico [Jeziki z zlogovnim ritmom]. Revista de Estudos da Linguagem 20, Št. 2, str. 23–58. Cairns, Charles E., in Mark Feinstein. 1982. Markedness and the theory of syllable structure. Linguistic Inquiry 13, str. 193–225. Catford, John Cunnison. 1977. Fundamental Problems in Phonetics. Bloomington: Indiana University Press. Cohn, Abigail C. 2003. Phonological Structure and Phonetic Duration: The Role of the Mora. Working Papers of the Cornell Phonetics Laboratory 2003, zv. 15, str. 69–100. de Boer, Elizabeth M. 2010. The Historical Development of Japanese Tone. Wiesbaden: Harrassowitz. Frellesvig, Bjarke. 2010. A History of the Japanese Language. Cambridge: Cambridge Uni- versity Press. Frellesvig, Bjarke, in John Whitman. 2008. Proto-Japanese: Issues and prospects. New York: Benjamins. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 140 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 140 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 Nina Golob: Razvoj moraičnosti kot osnovne prozodične lastnosti v japonščini 141 Fujiwara no Teika. Pribl. 1235. Hyakunin Isshu [Klasična zbirka japonske poezije]. Reize- ike Shiguretei Bunko (ur.). 2017. Knjižnica narodne skupščine Japonske. Splet: https:// id.loc.gov/resources/20228413 Gilbert, Richard, in Judith Yoneoka. 2000. Haiku Metrics and Issues of Emulation: New Pa- radigms for Japanese and English Haiku Form. Language Issues: Journal of the Foreign Language Education Center, zv 5, št.1, str. 63–108. Goldsmith, John A. 2011. The syllable. V John Goldsmith (ur.). The Handbook of Phonolo- gical Theory. Oxford: Basil Blackwell, str. 164–196. Haraguchi, Shosuke. 1991. A Theory of Stress and Accent. Dordrecht: Foris Publications. Hashimoto, Keiji. 1948. Nenrin [Letnice]. Kyoto: Takeshobō. Hattori, Shirō. 1960. Gengogaku no hōhō [Metode v jezikoslovju]. Tokyo: Iwanami Shoten. Hayata, Teruhiro. 1999. Onchō no taiporojii [Typology of prosodic systems]. Tokyo: Taishukan. Hayes, Bruce. 1995. Metrical stress theory: Principles and case studies. Chicago, IL: Univer- sity of Chicago Press. Heldt, Gustav. 2014. The Kojiki: An account of ancient matters. New York: Columbia Uni- versity Press. Hulst, Harry van der, in Nancy A. Ritter. 1999. Theories of the syllable. V: Harry van der Hulst in Nancy A. Ritter (ur.). The syllable: Views and facts. Berlin: Mouton de Gruyter, str. 13–52. Inagaki, Kayoko, Hatano, Giyō, in Takashi Ōtake. 2000. The Effect of Kana Literacy Acqui- sition on the Speech Segmentation Unit Used by Japanese Young Children. Journal of experimental child psychology 75, str. 70–91. Inkelas, Sharon, in Draga Zec. 1990. The phonology-syntax connection. Chicago: University of Chicago Press. Ito, Junko, Kitagawa, Yoshihisa, in Armin Mester. 1996. Prosodic faithfulness and corre- spondence: Evidence from a Japanese argot. Journal of East Asian Linguistics, zv. 5, str. 217–294. Katada, Fusa. 1990. On the representation of moras: Evidence from a language game. Lingu- istic Inquiry 21, str. 641–646. Kawahara, Shigeto. 2016. Japanese Has Syllables: A Reply to Labrune. Phonology 33-1, str. 169–194. Kindaichi, Haruhiko. 1951. Nihon shisei kōgi [Predavanje o štirih tonih v japonščini]. V Te- rakawa, Kishio, Kindaichi, Haruhiko, in Masayuki Inagaki (ur.). Kokugo akusento ronsō [Razprava o naglaševanju v knjižni japonščini]. Tokyo: Hōsei Daigaku Shuppan Kyoku, str. 629–708. Kindaichi, Haruhiko. 1972. Nihongo on'in no kenkyū [Raziskava o japonski fonologiji], To- kyo: Tokyodo Shuppan. Kindaichi, Haruhiko, in Kazue Akinaga (ur.). 2001. Shinmeikai Nihongo Akusento Jiten [Shinmeikai naglasni slovar japonskega jezika], Tokyo: Shinmeikai. Kitaoka, Daiho, in Sara MacKenzie. 2021. Moraic reversal and realisation: Analysis of a Japanese language game. Phonology 38, str. 41–79. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 141 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 141 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 142 Čiv, čiv, še sem živ Kubozono, Haruo. 1998. Mōra to onsetsu no fuhensei [O univerzalnosti moraične enote in zloga]. Journal of the Phonetic Society of Japan 2:1, str. 5–15. Kubozono, Haruo. 2008. Japanese accent. V Shigeru Miyagawa in Mamoru Saitō (ur.). The Oxford handbook of Japanese linguistics. Oxford: Oxford University Press, str. 165–191. Kubozono, Haruo. 2017. Mora and syllable. V Natsuko Tsujimura (ur.). The handbook of Japanese linguistics. Malden: Blackwell Publishing, str. 31–61. Kubozono, Haruo, in Takeru Honma. 2002. Onsetsu to mōra [Zlog in moraična enota]. To- kyo: Kenkyūsha. Labrune, Laurence. 2012. The phonology of Japanese. Oxford: Oxford University Press. Ladefoged, Peter. 2006 [1975]. A Course in Phonetics. Boston: Thomson/Wadsworth. Lehiste, Ilse. 1990. Phonetic investigation of metrical structure of orally produced poetry. Journal of Phonetics 18, str. 123–133. Levelt, Clara C., in Ruben Van de Vijver. 2004. Syllable types in cross-linguistic and deve- lopmental grammars. V René Kager, Joe Pater in Zonneveld Wim (ur.). Constraints in Phonological Acquisition. Cambridge: Cambridge University Press, str. 204–218. Lieberman, Philip. 1977. Speech physiology and acoustic phonetics. New York: Macmillan. MacNeilage, Peter. 2008. The Origin of Speech. Oxford: Oxford University Press. Martin, Samuel E. 1987. The Japanese language through time. New Haven: Yale University Press. Matsuo, Bashō. 1990 [1685]. Nozarashi Kikō [Potopis razgaljenega telesa]. V Bashō zenshū [Zbirka del Matsua Bashōja]. Tokyo: Shōgakukan. McCarthy, John J., in Alan Prince. 1993. Generalized Alignment. V Geert Booij in Jan van Marle (ur.). Yearbook of morphology. Dordrecht: Kluwer, str. 79–153. McCawley, James D. 1968. The phonological component of a grammar of Japanese. The Hague: Mouton. McCawley, James D. 1978. What is a tone language? V Victoria A. Fromkin (ur.). Tone: A linguistic survey. New York: Academic Press, str. 113–131. Morais, José, Cary, Lucie, Alegria, José, in Paul Bertelson. 1979. Does awareness of speech as a sequence of phones arise spontaneously? Cognition 7(4), str. 323–331. Miller, Roy Andrew. 1967. The Japanese Language. Tokyo: Tuttle. Nespor, Marina, in Irene Vogel. 1986. Prosodic phonology. Dordrecht: Foris. Ohala, John J. 1994. Speech aerodynamics. V Ronald E. Asher in James M. Y. Simpson (ur.), The Encyclopedia of Language and Linguistics. Oxford: Pergamon, str. 4144–4148. Olson, David R. 1994. The World on Paper: The Conceptual and Cognitive Implications of Writing and Reading. Cambridge University Press. Perfetti, Charles A., in Susan Dunlap. 2008. Learning to read: General principles and writing system variations. V Keiko Koda in Arnold M. Zehler (ur.). Learning to Read Across Languages: Cross-Linguistic Relationships in First- and Second-Language Literacy De- velopment. Routledge, str. 13–38. Pierrehumbert, Jane, in Mary Beckman. 1988. Japanese Tone Structure. Cambridge: MIT Press. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 142 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 142 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 Nina Golob: Razvoj moraičnosti kot osnovne prozodične lastnosti v japonščini 143 Pike, Kenneth L. 1945. The Intonation of American English. Ann Arbor. University of Mi- chigan Press. Port, Robert, Dalby, Jonathan, in Michael O’Dell. 1987. Evidence for mora timing in Japane- se. Journal of the Acoustical Society of America 81, str. 1574–1585. Seeley, Christopher. 1991. A history of writing in Japan. Leiden: Brill. Selkirk, Elisabeth. 1980. Prosodic domains in phonology: Sanskrit revisited. V Mark Aronoff in Mary Louise Kean (ur.), Juncture. Saratoga: Anma Libri, str. 107–129. Shen, Zhongwei. 2020. An Introduction to Chinese Historical Phonology Part I - The Keys to Traditional Phonology. V Zhongwei Shen (ur.). A Phonological History of Chinese. Cambridge: Cambridge University Press, str. 3–56. Shigemori Bučar, Chikako. 2021. Učinkovitost komunikacije – zakaj ne z latinico? Primer japonščine. Jezik in slovstvo 66 (2–3), str. 243–258. Snoj, Vid. 2021. Ritem in metrum. Primerjalna književnost 44-1, str. 129–145. Tanaka, Shin'ichi. 2008. Rizumu-akusento no 'yure' to on'in keitai kōzō [Odstopanja v ritmič- nosti naglasa in struktura fonološko-morfoloških oblik]. Tokyo: Kurosio. Takahama, Kyoshi. 1974. Teihon Takahama Kyoshi zenshū [Zbirka del Kyoshija Takahame], zv. 1. Tokyo: Mainichi Shinbunsha. Takayama, Michiaki. 2018. Jiamari hōsoku: shōkō. [Kratek razmislek o pravilu presežnih zlogov]. Gobun kenkyū 126, str. 19–32. Takazawa, Ryōichi. 2012. Kidaibetsu Takazawa Ryōichi zen kushū [Zbirka nenavadnih ver- zov Ryōichija Takazawe]. Tokyo: Shichigatsudō. Splet: https://www.instagram.com/elhaikudeldia/p/CvxFGRROSA6/?img_index=1 Splet: https://fudemaka57.exblog.jp/29803465/ (dostop 14. 1. 2025) Uwano, Zendō. 2006. Nihongo akusento no saiken [Ponovna preučitev japonskega naglaše- vanja]. Gengo kenkyū No. 130, str. 1–42. Vance, Timothy. 2008. The Sounds of Japanese. Cambridge: Cambridge University Press. Vance, Timothy. 2017. The Japanese Syllable Debate: A Skeptical Look at Some Anti-Syl- lable Arguments. Proceedings of GLOW in Asia XI, zv. 1 (MIT Working Papers in Lin- guistics 84), str. 21–31. Vennemann, Theo. 1988. Preference laws for syllable structure and the explanation of sound change. New York: Mouton de Gruyter. Vovin, Aleksander. 2005. A descriptive and comparative grammar of Western Old Japanese. Leiden: Brill. Warner, Natasha, in Takayuki Arai. 2001. Japanese mora-timing: a review. Phonetica 58 (1–2), str. 1–25. Zhan, Bo. 2023. Problems with universal metrics: Evidence from Chinese recent-style ver- se (jinti shi) and Japanese haiku. International Journal of Chinese Linguistics 10–2, str. 220–283. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 143 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 143 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 144 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 144 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 145 Dvojina skozi prostor in čas: ob 100-letnici prve študije o slovenski dvojini (Tesnière 1925)* Tjaša Jakop** Povzetek Profesor Janez Orešnik je dvojino označil kot enega od »unikatov« v slovenščini, unikati pa so posebnosti v jeziku, za katere se misli, da so omejene le na ta jezik. Avtorica prispevka se z raziskovanjem slovenske dvojine ukvarja že dobrih 20 let. V tem času je na to temo izdala dve monografiji in številne članke. Profesorju Orešniku je hvaležna, da je na njegovo prigo-varjanje spoznanja o tej tipično slovenski kategoriji prenesla v angleščino in so značilnosti slovenske dvojine (tako v knjižnem jeziku kot v narečjih) postale dostopne tudi neslovenskim oz. neslovanskim jezikoslovcem. Ključne besede: dvojina, oblikoslovje, slovenski knjižni jezik, slovenski pogovorni jezik, slovenska narečja The dual in diatopic and diachronic perspective: a century after Tesnière’s 1925 study on the dual in Slovene Professor Janez Orešnik said the dual number is one of the “uniques” – or unique features – in Slovene. Uniques are peculiarities in a language that are assumed to be limited to that lan-guage only. The author of this article has been researching dual number in Slovene for over 20 years. During this time, she has published two monographs and numerous articles on this topic. She is grateful to Professor Orešnik that, at his insistence, she transferred the knowl-edge of this typically Slovenian category into English, so the knowledge of the Slovenian dual number (both in the literary language and in dialects) became accessible to non-Slovene and non-Slavic linguists as well. Keywords: dual number, morphology, Standard Slovene, Colloquial Slovene, Slovene dialects * Prispevek je nastal v okviru programa Dediščina na obrobjih: novi pogledi na dediščino in identiteto znotraj in onkraj nacionalnega (P5-0408). ** ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, jakop@zrc-sazu.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 145 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 145 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 146 Čiv, čiv, še sem živ 1 Slovnična kategorija dvojine Število je slovnična kategorija za izražanje količine vrednosti (v primeru slovenšči-ne ena, dve ali več), ki se spreminja glede na število udeležencev. Dvojina (< psl. *dъvojь) oz. dual (< lat. duālis) je slovnična kategorija števila (t. i. gramem). V pro-toindoevropskem jeziku je dvojina obstajala ob ednini in množini in so jo nekatere skupine indoevropskih jezikov prevzele oz. podedovale – tako tudi praslovanščina. 1.1 Slovnična kategorija dvojine v slovenščini V slovenskem jeziku je dvojina slovnično število, ki se nanaša na dva predmeta ali osebka in je slovnična lastnost samostalnikov in osebnih zaimkov, prek ujemanja pa tudi pridevniških besed in glagolov; je torej vsem pregibnim besedam lastna katego-rija, ki se rabi v vseh sklonih, spolih in osebah. Čeprav se v pogovornem jeziku in v narečjih nekatere dvojinske oblike izenačujejo z množinskimi, pa dvojina kot samo-stojna kategorija ne izginja (ugotovitve s terena, Jakop 2001>). Francoz Lucien Tesnière (1893–1954) je prvi sistematično proučeval kategori-jo dvojine v slovenščini. Lingvistični atlas dvojine (Atlas linguistique pour servir à l'étude du duel en slovène ‘Lingvistični atlas za študij dvojine v slovenščini’, 1925b) je prvo in hkrati najobsežnejše delo, posvečeno dvojini v slovenščini, in tudi prva zemljepisna predstavitev tega jezikovnega pojava in celo prvi slovanski lingvistični atlas. Predstavlja dopolnitev monografije Dvojinske oblike v slovenščini (Les formes du duel en slovène, 1925a) in sinhrono obravnava dvojino v slovenskih narečjih. Na-rečno gradivo je rezultat avtorjevih intenzivnih terenskih raziskav v letih 1921–1922 in analize zgodovinskih besedil (od srede 16. do začetka 20. stoletja, tj. od Trubarja pa vse do Župančiča); delo torej združuje metodo lingvistične geografije in študijo zgodovinskih virov. Jezikoslovec Roman Jakobson je na svojih predavanjih omenil anekdoto o usodi Tesnièrove monografije Les formes du duel en slovène, ki je izšla 1925 v Parizu. Po-stala je namreč uspešnica potencialnih bralcev, ki so domnevali, da knjiga govori o dvobojevanju v Sloveniji (v francoščini ima namreč beseda duel dva pomena: 1) ‘dual oz. dvojina’ in 2) ‘dvoboj’; po Jakop 2020). Francoz je bil torej prvi, ki je napisal knjigo o slovenski dvojini, in še danes se s to jezikovno posebnostjo (tj. kategorijo dvojine) ukvarjajo predvsem Neslovenci, npr. Tatyana G. Slobodchikoff z Univerze v Troyu v Alabami v monografiji The Evolution of the Slavic Dual: A Biolinguistic Perspective (Studies in Slavic, Baltic, and Eastern European Languages and Cultures) (2019) ali Greville G. Corbett z Univerze v Surreyju v Angliji v monografiji Number (2000). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 146 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 146 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 Tjaša Jakop: Dvojina skozi prostor in čas 147 1.1.2 Parni samostalniki Profesor Janez Orešnik, ki je avtorico spodbudil, da je svojo disertacijo o dvojini v slo-venskih narečjih objavila tudi v tujini (v angleščini; Jakop 2008b), je o dvojini povedal naslednje (Val 202, Jezikanje, 1. 9. 2017): »Čeprav imajo številni jeziki dvojino, pa jo za zdaj edini uporabljamo pretežno za opisovanje neparnega: »Roke so umazane, oči me bolijo, noge tudi.« Dvojino je označil kot enega od »unikatov« v slovenščini; uni-kati pa so »posebnosti v jeziku, za katere se misli, da so omejene le na določen jezik«. Parni samostalniki torej predstavljajo izjemo pri rabi dvojine. »V slovenščini se lahko [bolje: se praviloma] namesto dvojinske oblike samostalnika rabijo množinske, in sicer pri tipičnih parih, npr. za levi in desni istofunkcijski del telesa (roke, noge, obrvi, oči [...]), za dela oblačila ali naprave (rokavi, hlačnice, nogavice [...] uhani); enako je pri bioloških ali funkcijskih parih: starši, dvojčki, lastovke – voli, konji, krave [...]« (Toporišič 2000, 271). Pri parnih delih telesa se dvojina uporablja samo v primeru poudarjanja – ob kvantifikatorjih ‘dva/dve’ ali ‘oba/obe’ (npr. obe roki ima zlomljeni), sicer je pri parnih samostalnikih dvojino nadomestila množina: npr. imam močne roke (mn.) in ne imam močni roki (dv.). Parni samostalniki so v slovenščini prešli v množino že v 16. stoletju in so neke vrste kolektivni samostalniki – t. i. pluralia tantum (gl. Derganc 2003, 173). V Dal-matinovi Bibliji (1584) najdemo dvojinsko obliko za roke in noge le ob števniku dve: Tebi je bulʃhe, de hrom ali kruleu greʃh v'leben, kakòr de bi dvej roki ali dvej nogi imèl, inu bi vèrshen bil v'ta vezhni ogin. Sicer uporablja Dalmatin le množinske oblike, npr.: Njegove roke, ʃo kakòr slati pàrʃtani, polni Tirkiʃou. Iacob je pak ʃvoje noge vsdignil, inu je ʃhàl v'to Deshelo. Zanimivo je, da ima Pleteršnikov slovar (2006 [1894–1895]) namesto množinskega samostalnika hlače za iztočnico kar edninsko obliko hláča, ob njej pa primer: »Sveti Šent-Juri Potrka na duri, Ima eno hlačo ze-leno, Eno rumeno.« Nekoč so bile namreč hlače sestavljene iz dveh hlačnic, ki si ju moral zvezati skupaj; od tod tudi izraz par hlač. Tudi Aleksandar Belić v knjigi O dvojini u slovenskim jezicima piše (Belić 1932, 58), da je razen stare slovanščine in lužiške srbščine slovenski jezik ohranil največ ostankov stare dvojine – razen najbolj tipične praslovanske kategorije: dvojine pri naravnih parih. Dvojina je tako nujna le za naključne pare, medtem ko je stalni pari ne zahtevajo. Dvojinska oblika (dve) nogi je proti množinski noge zaznamovana, zato se stalni pari nagibajo k nezaznamovanosti, tj. k množini. Naključni par je bližje nedoločnosti kot stalni par. Toda tudi pet, šest, ... nog je zaznamovana oblika. To pomeni, da v primerjavi z množino ni zaznamovana samo dvojina, ampak celo sámo štetje: npr. tri, štiri lipe (I mn.), toda pet lip (R mn. = R dv.). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 147 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 147 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 148 Čiv, čiv, še sem živ 2 Narečne oz. pogovorne značilnosti dvojine 2.1 Dvojina pri samostalnikih in pridevnikih V narečjih je dvojina najbolje ohranjena pri samostalnikih moškega spola, manj pri samostalnikih srednjega spola, medtem ko so samostalniki ženskega spola najbolj na-gnjeni k pluralizaciji. Zaradi potrebnega ujemanja med samostalniki in pridevniki imajo pridevniške oblike enake pripone kot samostalniki in se končujejo na -a v moških dvo-jinskih oblikah v I/T (npr. (dva) rdeč-a balon-a) in na -i v ženskih dvojinskih oblikah (npr. (dve) nov-i knjig-i). Pluralizacija dvojinskih pridevnikov je bila izvedena v ena-kem obsegu in v istih narečjih, ki so doživela pluralizacijo dvojinskih samostalnikov. 2.1.1 Dvojina pri samostalnikih moškega spola V praslovanščini so se moške oblike v imenovalniku, tožilniku in zvalniku dvojine o-jevske in u-jevske sklanjatve razlikovale, npr. *bratr-a : *syn-y. Današnja raba dvojine v slovenskem knjižnem jeziku se je oblikovala predvsem na podlagi oživlja-nja oz. rekonstrukcije knjižnega jezika iz 16. stoletja. V besedilih iz 16. stoletja (npr. v Dalmatinovi Bibliji, 1584) kot tudi v slovenskem knjižnem jeziku in vseh sloven-skih narečjih moški samostalniki v I/T dosledno ohranjajo dvojino s končnico -a iz o-jevske sklanjatve, npr. dva brata (izjema so skrajne jugozahodne točke kraškega in istrskega narečja ter skrajni jugovzhod dolenjske narečne skupine). Manj je dvojina ohranjena v stranskih sklonih samostalnikov. Trda in mehka moška o-jevska sklanjatev sta se v praslovanski dvojini razlikovali tudi v dajalniku in orodniku: *brat-o-ma : *mǫž-e-ma; ti različni priponi sta še ve-dno ohranjeni v slovenskem knjižnem jeziku, v večini današnjih narečij pa je pripona -om(a) ali -am(a) posplošena tako za trdo kot za mehko osnovo; dvojinska pripona moških samostalnikov v D/O je ohranjena le v večjem delu koroške narečne skupine, v vzhodnem delu štajerske narečne skupine ter v celotni panonski narečni skupini (npr. dvema bratoma), v drugih zahodnih in osrednjih slovenskih narečjih se je dvojina v D/O pluralizirala: I/T dva brata, toda D/O dvem bratom (Jakop 2008a, 42–52). 2.1.2 Dvojina pri samostalnikih ženskega spola V praslovanščini sta se trda in mehka ženska sklanjatev (Logar 1969, 104) v dvojini raz-likovali le v imenovalniku, tožilniku in zvalniku (npr. psl. *rybě, *ženě : *duši); dajalnik in orodnik sta imela dvojinsko pripono -ama (npr. *ženama, *dušama). V knjižni sloven-ščini je v dvojini samostalnikov ženskega spola ohranjena pripona -i iz mehke sklanjatve; tudi v množini najdemo pripono -ę iz mehke sklanjatve (*rybę ← *dušę R ed.). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 148 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 148 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 Tjaša Jakop: Dvojina skozi prostor in čas 149 Dvojinske oblike samostalnikov ženskega spola so se že od 16. stoletja dalje mešale z množinskimi oblikami oz. se pluralizirale: dvej Hzher-i (Dalmatin 1584, 1 Mz 29,16) ali dvej Hzher-e (Dalmatin 1584, 1 Mz 19,8). Marko Pohlin je v slovnici (1768) pri sklanjatvenem vzorcu kraljica (Krayliza) zapisal, da se dvojina ne razli-kuje od množine. Jurij Japelj (1784) je popravljal množinske oblike ženskega spola v dvojinske v Dalmatinovi Bibliji (1584), Andrej Smole pa v Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790), npr. dve poroke > dve poroki (Jakop 2020). Tudi v sodobnih slovenskih narečjih so samostalniki ženskega spola pluralizi-rani že v imenovalniku/tožilniku, npr. dve sestre namesto dve sestri (dv.), in sicer v osrednjih govorih gorenjske, dolenjske in večjega dela štajerske narečne skupine. Dvojinsko obliko I/T kravi in D/O kravama so ohranila le obrobna slovenska narečja koroške, dolenjske in štajerske narečne skupine ter celotna panonska narečna skupi-na. V zahodnih in osrednjih slovenskih narečjih ter v večini narečij štajerske narečne skupine so se samostalniki ženskega spola pluralizirali, npr. dve krav-e, dvem krav--am (Jakop 2008a, 52–57). 2.1.3 Dvojina pri samostalnikih srednjega spola V praslovanščini sta imeli trda in mehka sklanjatev srednjega spola v dvojini že v I/T/Z različni končnici (npr. *lětě : *polji). V sodobnih slovenskih narečjih (Jakop 2008a, 57–64) lahko samostalniki srednjega spola že v ednini – pa tudi v dvojini ali množini – prehajajo v moški (t. i. maskulinizacija) ali v ženski spol (t. i. feminizaci-ja). Posledično samostalniki srednjega spola, ki so postali feminizirani, kažejo večjo težnjo k pluralizaciji kot samostalniki, ki so postali maskulinizirani, npr. dva piva (mask. s. sp., dv.) za knjižno slovensko dve pivi (s. sp., dv.) proti dve pive (fem. s. sp., mn.). Dvojinska končnica -i (npr. dve okn-i) kot v knjižni slovenščini je ohranje-na v nekaterih narečjih primorske narečne skupine in v narečjih panonske narečne skupine. V osrednjih narečjih (rovtarsko, gorenjsko, dolenjsko in del štajerskih) so se samostalniki srednjega spola maskulinizirali (npr. dva okn-a), v vzhodnem delu štajerske narečne skupine pa feminizirali (npr. dve drev-e ‘dve drevesi’). 2.2 Osebni zaimki in glagoli v dvojini V slovenskem jeziku sta se po začetni oslabitvi dvojine (okrog 16. stoletja) pojavila dva nova, oblikoslovno zelo stabilna osebna zaimka midva in vidva, ki sta nastala kot kombinacija etimološko množinskih zaimkov mi/me oz. vi/ve in števnika dva/dve. Zaimki za 1., 2. in 3. osebo midva, vidva, onadva se še vedno uporabljajo v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku in tudi v večini slovenskih narečij; množinske zaimke Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 149 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 149 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 150 Čiv, čiv, še sem živ mi (m. sp.) in me (ž. sp.), vi (m. sp.) in ve (ž. sp.) ter oni (m. sp.) in one (ž. sp.) name-sto dvojinskih zaimkov uporablja le peščica slovenskih narečij na skrajnem zahodu in skrajnem jugovzhodu slovenskega jezikovnega ozemlja. Pri stranskih sklonih je situacija drugačna: množinsko obliko nas namesto dvo-jinske naju ima večji del primorskih narečij, na jugovzhodu pa kostelsko narečje ter južno- in severnobelokranjsko narečje. Dvojinsko obliko nama je nadomestila množinska nam na skrajnem zahodu in jugovzhodu. Sicer je v zaimenski sklanjatvi dvojina po narečjih večinoma ohranjena. Tako kot pri samostalnikih je tudi pri zaim-kih trdnejša pri moškem kot pri ženskem spolu. Dvojinski zaimki se ujemajo z glagolskimi oblikami, ki se končujejo na -va in -ta: (1) Mi-dva dela-va v tovarni. Vi-dva dela-ta v pekarni. Dvojinsko pripono -va (za vse spole) je v nekaterih narečjih nadomestila pripona -ma (delama), ki je kombinacija dvojinske pripone -va in množinske -mo in/ali ednin-ske -m (Jakop 2012, 356–357) in je značilna zlasti za narečja štajerske narečne skupi-ne. Pluralizacija glagolskih oblik je zajela jugozahodni del slovenskega jezikovnega prostora (Jakop 2008a, 2008b). Knjižni jezik pri glagolih v 1. osebi dvojine ne predpisuje razlikovanja med mo-škim in ženskim spolom, slovenska knjižna oblika -va tako za moški kot za ženski spol se uporablja tudi v severozahodnih in osrednjih slovenskih narečjih. (Razlika med spoloma glagolskih oblik obstaja v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku samo v deležniku, npr. šel, šla, šli, šle.) Nasprotno pa nekatera narečja uporabljajo dvojinske končnice, ki izkazujejo spol udeleženca oz. dveh udeležencev: (2) midva dela-va (m. sp. dv.) midve dela-ve/-vi (ž. sp. dv.) Avtorica prispevka je na vprašanja o kategoriji števila in dvojinskih oblikah od-govarjala tudi v medijih in v Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki deluje od leta 2012 in upošteva načela jezikovnega svetova-nja prof. Orešnika, npr. da so težavna vprašanja uporabnikov »dragoceno opozorilo na občutljiva mesta naše materinščine« (Orešnik 1995, 91). Na vprašanje o ženski dvojini »midve sve šle« avtorica odgovarja (Jakop 2022): Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 150 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 150 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 Tjaša Jakop: Dvojina skozi prostor in čas 151 Že v 16. stoletju so obstajale ženske dvojinske glagolske oblike – kot v današnji lju- bljanščini in nekaterih slovenskih narečjih (npr. bove, greve oz. bovi, grevi). Sodobni slovenski knjižni jezik namreč ne pozna posebnih moških in ženskih končnic glagolskih oblik, čeprav se te v narečjih pojavljajo, bile pa so celo normirane v nekaterih slovenskih slovnicah od 16. stoletja dalje. Že Adam Bohorič je v prvi slovenski slovnici Zimske urice (1584) uporabil oblike Mi ʃva ʃve ‘midva/midve sva’; Vi ʃta ʃte ‘vidva/vidve sva’ in mi piʃheva piʃheve ‘midva/midve piševa’; vi piʃheta piʃhete -a ‘vidva/vidve piševa’, za njim tudi Valentin Vodnik v slovnici iz leta 1811 (ʃva : ʃvi ‘sva’, ʃta : ʃti ‘sta’), Fran Levstik v slovnici iz leta 1866 (jévi, jésti; délavi, délati), ženske oblike pa so navedene še v slovnici Antona Breznika iz 1916 (delava : delave, delata : delate). V 17. in 18. stoletju je moška oblika na -a popolnoma prevladala, v 19. in na začetku 20. stoletja pa so nekateri pisci spet začeli uporabljati posebne ženske dvojinske glagolske oblike: npr. Franc Miklošič (1876): gresti, vzdigneti, prideti. […] Celo v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju (1894/1895) pod geslom prijȃteljica najdemo prijateljici sve si, pod geslom sestrána ‘sestrična’ pa medve sve si sestrani. Razlikovanje med moškimi in ženskimi glagolskimi končnicami še vedno ohranja-jo nekatera osrednja narečja (govori notranjskega, horjulskega in dolenjskega narečja), ločeno od tega areala pa še narečja na vzhodu (govori prleškega in prekmurskega nare-čja panonske narečne skupine). V zadnjem času (po letu 2000) pa se je to razlikovanje pojavilo tudi v pogovorni ljubljanščini, npr. bove, greve, sve … (Jakop 2007): (3) Gre-ve (ž. sp. dv.) na kavo? 3 Zaključek Danes je v okviru indoevropeistike dvojina nekoliko arhaična slovnična kategorija, ohranjena le še v nekaterih slovanskih jezikih: poleg slovenščine še v gornji in dolnji lužiški srbščini ter kašubščini (Jakop 2008a, 16); v drugih indoevropskih jezikih je dvojino nadomestila množina. Dvojina je predpisana oz. obvezna slovnična kategori-ja v sodobnem knjižnem slovenskem jeziku, obvezna za vse pregibne besedne vrste, v narečjih pa v različni meri teži k pluralizaciji: ponekod se uporablja samo za moški spol, drugje le v imenovalniku in tožilniku, spet nekatera narečja dvojino rabijo pri samostalnikih, medtem ko je glagolska dvojina nadomeščena z množino. Pred približno stotimi leti je francoski profesor Antoine Meillet poslal svojega študenta Luciena Tesnièra v Slovenijo, da zbere dvojinske oblike, saj je sklepal, da dvojine tudi v slovenščini kmalu ne bo več. V delu Les formes du duel en slovène Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 151 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 151 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 152 Čiv, čiv, še sem živ ‘Dvojinske oblike v slovenščini’ (1925a) beremo, da dvojina izginja v naslednjem vrstnem redu: 1) po sklonih: najprej v mestniku, nato v rodilniku, dajalniku in orodniku ter nazadnje v imenovalniku/tožilniku; 2) po spolu: najprej v ženskem, nato v srednjem in nazadnje v moškem. Z neka- terimi izjemami te težnje potrjuje tudi novejše narečno gradivo (Jakop 2012 in 2019). Na splošno so moške dvojinske oblike samostalnikov bolje ohranjene od ženskih dvojinskih oblik in bolje od dvojinskih glagolskih oblik. Dvojinske oblike so nado-mestile množinske le na jugozahodu in skrajnem jugovzhodu slovenskega jezikovne-ga prostora. Vzrok za pluralizacijo je lahko: 1) stik s sosednjimi jeziki, ki dvojine ne poznajo (stik z italijanščino in hrvaščino: nadiško, briško, kraško in istrsko narečje na jugozahodu ter obe belokranjski narečji na jugovzhodu) ali 2) kolonizacija (npr. baški govor). Kljub nekoč slabim napovedim pa dvojina v slovenščini vztraja. Primerjava so-dobnega slovenskega narečnega gradiva s Tesnièrovimi podatki iz dvajsetih let prej-šnjega stoletja kaže, da je dvojina do danes v večini slovenskih narečij še produktivna in živa kategorija (in ne le zgodovinski ostanek), ki sčasoma doživlja spremembe in inovacije tako v oblikah kot v rabi (Jakop 2010, 85). Literatura Belić, Aleksandar. 1932. O dvojini u slovenskim jezicima. Beograd: Srpska kraljevska akademija. Bohorič, Adam. 21987. Arcticae horulae succisivae, ur. in prev. Jože Toporišič. Maribor: Obzorja. [1584, Wittenberg.] Breznik, Anton. 1916. Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec: Tiskarna družbe sv. Mohorja. Corbett, Greville G. 2000. Number. Cambridge: Cambridge University Press. Dalmatin, Jurij. 21994. Biblia, tu ie, vse Svetu pismu, Stariga inu Noviga testamenta = Bibel, das ist, die gantze heilige Schrifft. Ljubljana: DZS. [1584, Wittenberg.] Derganc, Aleksandra. 2003. The dual in Slovenian. V: Slovenian from a typological perspec- tive, (Sprachtypologie und Universalienforschung = Language typology and Universals, 56/3), urednika J. Orešnik in D. F. Reindl. Berlin: Akademie Verlag, 56/3, [165]–181. Jakop, Tjaša. 2007. Razlikovanje glagolskih oblik po spolu v sedanjiku dvojine greve. Slavi- stična revija 55/4, 601–613. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 152 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 152 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 Tjaša Jakop: Dvojina skozi prostor in čas 153 Jakop, Tjaša. 2008a. Dvojina v slovenskih narečjih. Linguistica et philologica 21. Založba ZRC, ZRC SAZU. Ljubljana. Jakop, Tjaša. 2008b. The dual in Slovene dialects. Diversitas linguarum, 18. Bochum: N. Brockmeyer. Jakop, Tjaša. 2010. Dvojinske in pluralizirane oblike v slovenskih narečjih. Slavia centralis 1, 74–87. Jakop, Tjaša. 2012. Use of dual in standard Slovene, colloquial Slovene and Slovene dialects. Linguistica, 52, 349–362. Jakop, Tjaša. 2019. Slovene nouns and adjectives: non-standard use of dual number from 1925 to 2015, ur: Brunn, Stanley D., Kehrein, Roland (eds.), Handbook of the changing world language map: living reference work. Continuously updated ed. Cham (Switzer- land): Springer Nature Switzerland AG. cop., 375–390. Jakop, Tjaša. 2020. Dvojina v jeziku – eksotična zanimivost ali vztrajna ostalina?. Alternator: misliti znanost. 29. okt. 2020, št. 49, [4] str., ilustr. Jakop, Tjaša. 2022. Ženska dvojina: »midve sva šle«. Jezikovna svetovalnica. Objavljeno aprila 2022. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/5812/%C5%BEenska -dvojina-midve-sva-%C5%A1le Košmrlj, Tadej, Zaletelj, Uršula, Orešnik, Janez. Jezikati – jezikovni unikati. Ljubljana: Ra- diotelevizija Slovenija javni zavod, 2017. 1 spletni vir (1 zvočna datoteka). Jezikanje. https://val202.rtvslo.si/podkast/jezikanje/173250741/174488770 Levstik, Fran, 1866. Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen. Laibach: J. Giontini. Logar, Tine. 1969. Praslovanska a-sklanjatev v slovenskih narečjih. JIS XIV, 104–109. Miklošič, Franc. 1876. Vergleichende Wortbildungslehre der slavischen Sprachen. Wien: W. Braumüller. Orešnik, Janez. 1995. Uradi za jezik v Skandinaviji. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Pohlin, Marko. 2003 [1768]. Kraynska Grammatika. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Pleteršnik, Maks. 22006. Slovensko-nemški slovar I–II. CR-ROM. Transliterirana izdaja. (Uredila Metka Furlan.) Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. [1894–1895, V Ljublja- ni: Knezoškofijstvo]. Slobodchikoff, Tatyana. 2019. The evolution of the Slavic dual: A biolinguistic perspective. Lanham. Tesnière, Lucien. 1925a. Les formes du duel en slovène. Paris: Libraire Ancienne Honoré Champion. Tesnière, Lucien. 1925b. Atlas linguistique pour servir à l’étude du duel en slovène. Paris: Libraire Ancienne Honoré Champion. Toporišič, Jože. 42000. Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. [1976]. Vodnik, Valentin. 1811. Pismenost ali gramatika sa perve shole. V’ Lublani: natisnil Leopold Eger. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 153 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 153 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 154 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 154 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 155 Fonološka neprozornost v slovenščini*1 Peter Jurgec** Povzetek Ena izmed ključnih ugotovitev klasične generativne fonologije je, da lahko veljajo posplošitve o glasovnih vzorcih v jezikih sveta ne le na površini, temveč tudi na več abstraktnih ravneh. Generativne analize, ki uporabljajo fonološka pravila, so razkrile, da med pravili obstajajo vsaj štirje odnosi, od katerih sta dva prozorna (torej resnična na površini), dva pa neprozorna. V prispevku se osredinjam na neprozornost, tj. ko neko pravilo bodisi velja v okoljih, kjer ga ne pričakujemo, bodisi ne velja, ko ga. Prispevek dokumentira osem primerov neprozornosti v slovenščini. Ključne besede: generativna fonologija, fonološka pravila, prozornost, slovenska narečja, fonološka terminologija Phonological opacity in Slovenian One of the key insights of classical generative phonology is that generalizations about sound patterns in the world’s languages are not always surface-based. Rule-based approaches dis-tinguish at least four types of rule interactions, two of which are transparent (and thus excep-tionless on the surface) while the other two are opaque. This paper focuses on the opaque interactions, where a particular rule seems to apply in unexpected environments or fails to apply in expected environments. I document eight cases of opacity in Slovenian. Keywords: generative phonology, rule interaction, transparency, Slovenian dialects, phono-logical terminology * Prispevek temelji na raziskavah, ki jih je podprl kanadski Social Sciences and Humanities Research Council. Za komentaje se zahvaljujem Gašperju Begušu, Luki Horjaku in Karmen Kenda Jež. Morebitne napake in po- manjkljivosti ostajajo moja odgovornost. ** University of Toronto, Department of Linguistics, 100 St George St, Toronto ON M5S 3G3, Canada Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 155 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 155 10. 12. 2025 12:10:46 10. 12. 2025 12:10:46 156 Čiv, čiv, še sem živ 1 Uvod Generativna fonologija lahko opiše in pojasni skrite glasovne vzorce (Chomsky in Halle 1968), saj generativni model vsebuje več fonoloških podob: poleg površinske oblike, ki je govorcem neposredno dosegljiva, obstaja tudi globinska podstava vsake-ga morfema. Med obema podobama obstajajo fonološke preslikave, ki so v klasični generativni fonologiji fonološka pravila. Pravila so zaporedna, tako da lahko pravilo zabriše učinek predhodnega pravila. Pravila so med seboj lahko v različnih odnosih. V slovenščini vstavljanje pol-glasnika med nezvočnika (npr. /niz-k/ → [nizək] ‘nizek’, prim. [niska] ‘ž.’) lahko onemogoči prilikovanje po zvenečnosti, saj nezvočnika nista več sosednja (*[nisək]). Odnos med praviloma (in glasovni vzorec) je prozoren, ker prilikovanje po zveneč-nosti ne vpliva na vstavljanje polglasnika in ker prilikovanje po zvenečnosti ne pre-skakuje samoglasnikov, četudi so vstavljeni s pravilom. Drugače bi bilo, če bi bilo zaporedje pravil ravno nasprotno in bi se nezvočnika najprej priličila po zvenečnosti, potem pa bi bil vstavljen polglasnik (hipotetično /niz-k/ → nisk → [nisək]). Vstav-ljeni polglasnik loči nezvočnika, s tem pa odstrani okolje za prilikovanje nezvočni-ka, ki pa se je vseeno razzvenečil, zato je tak odnos pravil neprozoren. Medtem ko neprozorne oblike /niz-k/ → [nisək] ni najti v slovenščini, pa imata podobne oblike singapurska angleščina in novodžulfska armenščina (Jurgec in Wang v tisku). V sled-nji najdemo obliko /k-bəzːam/ → ɡbəzːam → [ɡəbəzːam] ‘zvonil bom’ (Vaux 1998), kjer se prvi nezvočnik najprej ozveneči, potem pa je med sosednjima nezvočnikoma vstavljen polglasnik − in ne obratno: *[kəbəzːam]. Tu predstavljam štiri glavne odnose med fonološkimi pravili v generativni fono-logiji (Kiparsky 1971, 1973, 1976). Prvo pravilo napaja drugo, če s svojim delova-njem ustvarja dodatne vnose za drugo pravilo. Če je zaporedje omenjenih pravil obr-njeno, govorimo o protinapajanju. Prvo pravilo odvzema drugo, če s svojim delova-njem odstrani vnose za drugo pravilo. Če je zaporedje teh pravil obrnjeno, govorimo o protiodvzemanju. Odnos med prilikovanjem po zvenečnosti in vstavljanjem polgla-snika v slovenščini je odvzemanje, v novodžulfski armenščini pa protiodvzemanje. V nadaljevanju § 2 predstavi osnovne značilnosti generativne fonologije in opre-deli fonološka pravila; § 3 ponazori prozorne glasovne vzorce s slovenskim gradi-vom. Glavna tema članka je fonološka neprozornost v slovenščini: § 4 analizira pro-tinapajanje, § 5 pa protiodvzemanje. Končno § 6 umesti neprozornost v širši kontekst in ponazori dodatne primere neprozornosti. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 156 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 156 10. 12. 2025 12:10:47 10. 12. 2025 12:10:47 Peter Jurgec: Fonološka neprozornost v slovenščini 157 2 Ozadje Generativna fonologija razlikuje med govornimi podobami, na katere pa vpliva slov-nica (Chomsky in Halle 1968). Ključna ideja generativne fonologije je, da so glasov-ne zakonitosti pogosto skrite. Šele ko raziščemo globinsko strukturo jezika, postane jasno, da vsi človeški jeziki delujejo podobno. Cilj fonološke analize je pojasniti glasovne vzorce v jeziku, četudi imamo dostop samo do izgovarjav oz. sodb o njih. Glasovna podoba besed je odvisna tudi od drugih delov slovnice, posebej še skladnje in morfologije. Skladenjski del slovnice jezika ustvari globinsko podstavo (angl. Underlying Representation), ki vsebuje fonološko in morfološko zgradbo besed. Morfem ima ponavadi isto globinsko podstavo v vseh besedah. Koren ‘sosed’ ima npr. samo eno globinsko podstavo, čeprav je lahko iz-govorjen kot [ˈsɔ`set] (v obliki sosed), [soˈsét-] (sosedski), [soˈsèd-] (sosedu) [soˈséd-] (sosednji) ali [sosed-] (sosedovati). Razlike v izgovarjavi ustvari slovnica jezika, ki iz globinske podstave izpelje površinsko obliko (angl. Surface Form), torej slušno po-dobo določene besede, ki lahko vsebuje enega ali več morfemov. Globinsko podstavo zapisujemo med poševnimi oklepaji ‘/ /’, površinske oblike pa med oglatimi ‘[ ]’. Slovnica jezika sestoji iz zaporedja pravil, vsako pravilo (1) pa ima preslikavo (A → B) v določenem fonološkem okolju (za C in obenem pred Č). (1) Fonološko pravilo A → B / C — Č ‘A postane B med C in Č.’ Črke stojijo v (1) namesto fonoloških enot (npr. glasov, razlikovalnih lastnosti, mej), kar lahko ponazorim s primerom. V slovenščini se nezvočniki razlikujejo po zvenečnosti v položaju pred zvočnimi glasovi, na koncu besede (pred premorom) pa so nezvočniki vedno nezveneči (2). Korena v (a) se končata na zvočnika, tako da v morfološko sorodnih besedah ne vidimo nobenih premen. Drugače je v (b), kjer se oba korena končata na [t] v imenovalniku, v vseh drugih sklonih pa razlikujeta zve-nečnost. Enako velja za druge nezvočnike (c). (2) Zvenečnostna premena na koncu besede ‘imen. ed.’ ‘rod. ed.’ ‘mest. mn.’ ‘prid. dol.’ a. dʋom dʋoma dʋomix dʋomni ‘dvom’ ʧaɾ ʧaɾa ʧaɾix ʧaɾni ‘čar’ Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 157 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 157 10. 12. 2025 12:10:47 10. 12. 2025 12:10:47 158 Čiv, čiv, še sem živ b. akut akuta akutix akutni ‘akut’ ʋit ʋida ʋidix ʋidni ‘vid’ c. stɔlp stɔlpa stɔlpix stɔlpni ‘stolp’ zop zoba zobix zobni ‘zob’ Premeno bi načeloma lahko analizirali na dva načina: bodisi z globinsko pod-stavo, ki se konča na nezveneči nezvočnik, torej /ʋit/ in /akut/ (2b), in pravilom, ki nekatere nezvočnike preslika v zveneče. Vendar pa ni jasno, kakšno naj bi bilo tako pravilo, saj bi moralo veljati samo za /ʋit/, ne pa za /akut/; čeprav se korena razliku-jeta v nekončnih glasovih, to ni pomembno, saj obstajajo številni minimalni pari, ki se ne (npr. [sat ~ sata] ‘sat’ proti [sat ~ sada] ‘sad’). Zato je pravilna druga možnost: koreni imajo globinske podstave, kot jih vidimo v oblikah s sufiksi, čemur sledi pravilo, ki končne nezvočnike razzveneči. Pravilo v (3) se nanaša na razlikovalne lastnosti (angl. distinctive features): vsi nezvočniki so [−zvočni], razliko med zvenečimi in nezvenečimi glasovi pa zajame razlikovalna lastnost [zveneči]. Okolje pravila je konec besede, torej pred besedno mejo (‘#’). Končna nezvočnika v globinski podstavi korenov v (2b) se razlikujeta po zvenečnosti (/ʋid/ proti /akut/), in četudi pravilo deluje na obe podstavi enako, razzveneči samo zveneči nezvočnik: /akut/ → [akut] proti /ʋid/ → [ʋit]. Drugod pravilo nima učinka, saj nezvočnik ni na koncu besede: /ʋid-a/ → [ʋida] ‘vid-rod.’. (3) Končna nezvenečnost [−zvočni] → [−zveneči] / — # ‘Nezvočniki postanejo nezveneči na koncu besede.’ V tem članku bom imena pravil zapisoval z veliko začetnico (npr. Končna ne-zvenečnost), da jih lahko razlikujem od glasovnih pojavov (končna nezvenečnost). 3 Prozorni glasovni vzorci Glasovni vzorci lahko med seboj součinkujejo, kar lahko v fonološki analizi zajame-mo s pravili in njihovim zaporedjem. Končna nezvenečnost tako lahko součinkuje z izpadom. Drsnik [j] je visoko zvočen, kar pomeni, da mora biti ob samoglasniku (Zec 1994; Srebot Rejec 1992), drugod pa se vokalizira ali izpade. Slednja možnost je v rodilniku množine 1. ženske sklanjatve (4). Osnove, ki se končajo na samogla-snik (a), kažejo končnice: v imenovalniku ednine je to globinsko /-a/, dvojine /-i/, v Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 158 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 158 10. 12. 2025 12:10:47 10. 12. 2025 12:10:47 Peter Jurgec: Fonološka neprozornost v slovenščini 159 rodilniku množine pa /-j/. V opisni literaturi (Toporišič 2000) je rodilnik množine ničti, [j] pa vstavljen za samoglasniki na koncu besede (∅ → j / V — #), kar bi mo-ralo veljati posebej za ta sklon, saj se slovenske besede lahko brez težav končajo na samoglasnik. Preprostejša je nasprotna analiza: globinski /-j/ izpade na koncu besede, če se osnova konča na soglasnik (4bc). (4) Samostalniki 1. ženske sklanjatve ‘imen. ed.’ ‘imen. dv.’ ‘rod. mn.’ a. oboa oboi oboj ‘oboa’ papua papui papuj ‘Papua’ b. ʃola ʃoli ʃol ‘šola’ ʃoja ʃoji ʃoj ‘šoja’ c. ɾeka ɾeki ɾek ‘reka’ ɔsa ɔsi ɔs ‘osa’ č. oseba osebi osep ‘oseba’ ʋaza ʋazi ʋas ‘vaza’ Izpad j lahko zapišemo s pravilom v (5), ki pa je splošno in ne velja le v rodilniku množine. (5) Izpad j j → ∅ / C — # ‘j izpade za soglasnikom na koncu besede.’ Ko izpade j na koncu besede, postane predhodni soglasnik kar naenkrat končen, zato nanj lahko deluje Končna nezvenečnost (3). To lahko potrdimo v (4č), kjer se končni nezvočniki zares razzvenečijo. Odnos med praviloma ponazorim v (6), kjer primerjam štiri oblike. Rodilniška oblika ‘šol’ ima v globinski podstavi koren /ʃol/ in rodilniško končnico /-j/. Imeno-valniška oblika ‘zob’ (2c) je sestavljena samo iz korena /zob/. Besedo ‘oseb’ spet sestavljata koren /oseb/ in rodilniška končnica /-j/, saj ima ta končnica isto globin-sko podstavo pri vseh samostalnikih te sklanjatve. Enaka morfološka analiza velja za rodilniško množinsko obliko ‘oboj’, ki je vključena za primerjavo, saj nanjo ne deluje nobeno pravilo. Prvi dve obliki pokažeta delovanje po enega pravila. Izpad j vodi do oblike ʃol, zapisani v isti vrsti. Končna nezvenečnost te oblike ne spremeni, kar je označeno z dolgim pomišljajem. Površinska oblika je enaka rezultatu zadnje Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 159 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 159 10. 12. 2025 12:10:47 10. 12. 2025 12:10:47 160 Čiv, čiv, še sem živ spremembe, torej [ʃol]. Pri obliki ‘zob’ pa j ne more izpasti, saj ga ta beseda nima, ker gre za drugo sklanjatev, končna nezvenečnost pa povzroči, da končni nezvočnik po-stane nezveneč, kar je tudi površinska oblika [zop]. Ključna za razumevanje odnosa med praviloma je oblika ‘oseb’, ki ima tako končni j kot tudi nezvočnik pred njim: najprej izpade j, kar privede do vmesne oblike oseb, ki se konča na nezvočnik, ki ga Končna nezvenečnost razzveneči: [osep]. (6) Izpad j napaja Končno nezvenečnost ‘šol’ ‘zob’ ‘oseb’ ‘oboj’ Globinska podstava /ʃol-j/ /zob/ /oseb-j/ /obo-j/ Izpad j (5) ʃol — oseb — Končna nezvenečnost (3) — zop osep — Površinska oblika [ʃol] [zop] [osep] [oboj] Izpad j ustvari dodatni vnos /oseb-j/ za Končno nezvenečnost. Tako razmerje je v literaturi (Kiparsky 1971, 1973, 1976) znano kot napajanje (angl. feeding). V slovenščini torej Izpad j napaja Končno nezvenečnost. Zaporedje med praviloma je pomemben del analize, kar lahko preverimo z za-menjavo v (7). To sicer nič ne vpliva na prvi dve obliki, saj zanju velja po eno pravilo, medtem ko je površinska oblika tretje oblike napačna, ker Končna nezvenečnost ve-lja za obliko /oseb-j/, torej ko nezvočnik b še ni na koncu besede. Ko Izpad j ustvari obliko oseb, je za Končno nezvenečnost že prepozno, tako da je površinska oblika kar *[oseb], kar ni v skladu s podatki. (7) Izpad j protinapaja Končno nezvenečnost (hipotetično) ‘šol’ ‘zob’ ‘oseb’ Globinska podstava /ʃol-j/ /zob/ /oseb-j/ Končna nezvenečnost (3) — zop — Izpad j (5) ʃol — oseb Površinska oblika [ʃol] [zop] *[oseb] Obe pravili nista enakovredni v razmerju do drug drugega: Izpad j lahko vpliva na Končno nezvenečnost, tako da ustvari dodatne vnose zanjo, nasprotno pa ne velja: Končna nezvenečnost ne more ustvariti dodatnih vnosov za Izpad j ali kako drugače vplivati nanj. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 160 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 160 10. 12. 2025 12:10:47 10. 12. 2025 12:10:47 Peter Jurgec: Fonološka neprozornost v slovenščini 161 Napajanje je v slovenščini bržkone eno izmed najbolj dokumentiranih odnosov med pravili, četudi obstajajo še drugi. Pri odvzemanju (angl. bleeding) prvo pravilo (8) Samostalniki 1. odstrani vnose za drugo pravilo. Osnovam v (4), ki se končajo na največ en sogla-ž enske in srednje sklanjatve, katerih osnova se kon č a na Cj snik, lahko dodamo osnove v (8), ki se končajo na sklop Cj (dalje gl. Toporišič 2000, ‘ IMEN . ED .’ ‘ IMEN . DV .’ ‘ ROD . MN .’ 57−59). Soglasnik pred j se načeloma ohranja v večini sklonov, kar predstavljata obe imenovalniški obliki. V rodilniku množine pa pride do vokalizacije končnega j v [i], a. ladja ladji ladij ‘ladja’ in sicer ne glede na to, ali je predhodni soglasnik nezvočnik (a) ali zvočnik (b). uʧja uʧji uʧij ‘Učja’ (8) Samostalniki 1. ženske in srednje sklanjatve, katerih osnova se konča na Cj obdobje obdobji obdobij ‘obdobje’ a. ladja b. zaɾja zaɾji zaɾij ‘zarja’ ‘imen. ed.’ ‘imen. dv.’ ‘rod. mn.’ ladji ladij ‘ladja’ uʧja os ɾ amje osɾ uʧji amji os uʧij ɾ amij ‘osramje’ ‘Učja’ b. zaɾja obdobje obdobji obdobij ‘obdobje’ ni ʒ awje ni ʒ awji ni ʒ a ʋ ij ‘ni ž avje’ zaɾji zaɾij ‘zarja’ osɾamje osɾamji osɾamij ‘osramje’ Ti podatki imajo dodatno premeno, ki jo lahko zajamemo s pravilom v (9). Pravilo vsebuje niʒawje niʒawji niʒaʋij ‘nižavje’ zapleteno glasovno okolje, in sicer za soglasnikom in hkrati pred soglasnikom ali na koncu Ti podatki imajo dodatno premeno, ki jo lahko zajamemo s pravilom v (9). Pra- besede. Izraz vilo vsebuje zapleteno glasovno okolje, in sicer za soglasnikom in hkrati pred sogla-ali (disjunkcijo) zajamemo z zavitim oklepajem. Vokalizacija ima jasen vzrok: drsniki ne morejo biti zložni, kar je podobno kot pri Izpadu j (5). Vokalizacija ima jasen vzrok: drsniki ne morejo biti zložni, kar je podobno kot pri snikom ali na koncu besede. Izraz ali (disjunkcijo) zajamemo z zavitim oklepajem. Izpadu j (5). (9) Vokalizacija (preliminarna različica) (9) Vokalizacija (preliminarna različica) j C → i / C — # { } ‘j se vokalizira v i za soglasnikom in hkrati pred drugim soglasnikom ali na ‘ j se vokalizira v i za soglasnikom in hkrati pred drugim soglasnikom ali na koncu koncu besede.’ besede.’ Vokalizacija odvzema Izpad j (10). Vokalizacija na obliko ‘šoj’ nima vpliva, kar kaže, da je prvi soglasnik nujni del okolja; sicer bi dobili *[ʃoij]. Sledi Izpad j, Vokalizacija odvzema Izpad j (10). Vokalizacija na obliko ‘šoj’ nima vpliva, kar kaže, da je prvi ki pa velja samo za drugi j ( j 2 ). Ključna za ponazoritev odvzemanja je oblika ‘ladij’: soglasnik nujni del okolja; sicer bi dobili *[ Vokalizacija spremeni njen j v samoglasnik i, kar prepreči izpad j , saj se pojavlja 1 ʃ oij]. Sledi Izpad j, ki pa velja samo za drugi j (j 22). za samoglasnikom. Ključna za ponazoritev odvzemanja je oblika ‘ladij’: Vokalizacija spremeni njen j1 v samoglasnik i, kar prepreči izpad j2, saj se pojavlja za samoglasnikom. (10) Vokalizacija odvzema Izpad j Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 161 ‘šoj’ ‘ladij’ ‘oboj’ Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 161 10. 12. 2025 12:10:47 10. 12. 2025 12:10:47 Globinska podstava /ʃoj 1-j2/ /ladj1-j2/ /obo-j/ 162 Čiv, čiv, še sem živ (10) Vokalizacija odvzema Izpad j ‘šoj’ ‘ladij’ ‘oboj’ Globinska podstava /ʃoj1-j2/ /ladj1-j2/ /obo-j/ Vokalizacija (9) — ladi j — 1 2 Izpad j (5) ʃoj1 — — Površinska oblika [ʃoj] [ladij] [oboj] Če bi zaporedje pravil obrnili, bi iz /ladj-j / z Izpadom j najprej dobili ladj , 1 2 1 potem pa bi Vokalizacija ustvarila [ladi], kar ni v skladu z opisi (Petek in Šuštaršič 1997; Toporišič 2000). Doslej sem predstavil dva odnosa med pravili: napajanje in odvzemanje. Oba zajameta posplošitve, ki so resnične na površini: v slovenščini so končni nezvočniki v položaju pred premorom nezveneči in [j] ni zložen. Tovrstne posplošitve in odnose literatura imenuje prozorni (angl. transparent) ali površinsko resnični in očitni (angl. surface-true, surface-apparent). Vendar pa glasovni vzorci v jezikih sveta niso vedno prozorni, o čemer več v naslednjem razdelku. 4 Protinapajanje Neprozornost (angl. opacity) je ključna napoved generativne fonologije, ki jo je prvi definiral Kiparsky (1971, 1973, 1976). Na površini deluje, kot da bi imelo nepro-zorno (angl. opaque) pravilo izjeme (11). Izjeme so dveh vrst. Prva možnost je, da se pravilo ni izpeljalo v celoti, torej obstajajo tudi zaporedja CAČ, ki bi jih pravilo ℙ moralo preslikati v CBČ. Druga možnost je, da se je ℙ izpeljal v nepričakovanem okolju, torej zunaj okolja C — Č. (11) Neprozornost Pravilo ℙ: A → B / C — Č je neprozorno, če … a. obstajajo površinske oblike CAČ b. obstajajo B-ji, nastali zaradi ℙ v okolju, ki ni C — Č Naj ponazorim s Končno nezvenečnostjo (3). Prvo vrsto neprozornosti (11a) naj-demo v govoru Šmartnega v Brdih (Jurgec 2019), v katerem se končni nezvočniki raz-zvenečijo (/pomlad/ → [pomlat] ‘pomlad’), vendar ne, ko izpade končni samoglasnik (/pomlad-i/ → [pomlad], *[pomlat] ‘pomladi’). Oblika /pomlad-i/ je podlegla Končni Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 162 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 162 10. 12. 2025 12:10:47 10. 12. 2025 12:10:47 Peter Jurgec: Fonološka neprozornost v slovenščini 163 nezvenečnosti, ko je še imela končni samoglasnik, šele nato sledi Izpad (ki odstrani nenaglašene visoke samoglasnike). Zato se razzvenečijo samo globinsko končni nez-vočniki. Drugo vrsto neprozornosti (11b) bi našli, če bi se končna nezvenečnost poja-vljala tudi v nekončnih položajih, denimo pred samoglasnikom. Tak glasovni vzorec v slovenščini ni znan, ima pa ga alzaška francoščina (Montreuil 2010), v kateri se raz-zvenečijo nezvočniki v izglasni kodi, četudi sledi vstavljeni polglasnik. To pomeni, da Končna nezvenečnost [−zvočni] → [−zveneči] / — (C) # naprej razzveneči nezvočnik v izglasni kodi (npr. /tabl/ → tapl ‘miza’), nato pa sledi Vstavljanje (tapl → [tapəl]). Pri neprozornosti v (11a) gre za protinapajanje (angl. counterfeeding), ki je po-doben odnos kot pri napajanju: pravilo A ustvari dodatne vnose za pravilo B. Ključna razlika je v zaporedju pravil: pri protinapajanju pravilo B velja pred pravilom A. Protinapajanje bom zdaj ponazoril s primerom. Doslej sem analiziral standardno slovenščino, ki je najbolje opisana v referenč-nih delih slovenščine (Skubic 2015). Primeri neprozornosti v standardni slovenščini so pogosto precej zapleteni, zato se bom raje uporabil druge varietete. Osrednja splošno pogovorna slovenščina (Pogorelec 1965; Toporišič 2000, 16−21) deli s standardno premenjavanje nekaterih [l] v kodah z [w]. Ta premena velja samo za nekatere morfeme (Pirnat 1979), vključno z deležniško pripono -l, ki se realizira kot [l] v položaju pred samoglasniško končnico, kakor v ednini ženskega spola, vendar pa kot [w] v ednini moškega spola, ki nima glasovne končnice (12). (12) Deležniške paradigme ‘m. ed.’ ‘ž. ed.’ ‘m. mn.’ a. ˈbiw ˈbla ˈbli ‘biti’ ˈʃəw ˈʃla ˈʃli ‘iti’ b. ˈpiw ˈpila ˈpil ‘piti’ ˈdelaw ˈdelala ˈdelal ‘delati’ c. ˈjedəw ˈjedla ˈjedli ‘jesti’ ˈɡɾizəw ˈɡɾizla ˈɡɾizli ‘gristi’ V množini moškega spola pa na realizacijo končnice vplivata tudi naglas in fono-taktika. Nekateri glagoli imajo naglas na končnici [-i] (12a), saj nimajo drugega samo-glasnika. Osnove z naglasom na osnovi kažejo drugačen vzorec (b): množina moškega spola je realizirana brez samoglasniške končnice, torej [ˈpil], ne *[ˈpili] ‘pili’. Razliko med glagoli v (12a) in (b) bi morda lahko opisali na dva načina: kot vstavljanje i ali njegov izpad. Vendar pa primerjava [ˈbiw] ‘bil’ in [ˈbli] ‘bili’ kaže, da vstavljanje ni Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 163 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 163 10. 12. 2025 12:10:47 10. 12. 2025 12:10:47 164 Čiv, čiv, še sem živ možna analiza, saj bi v tem primeru pričakovali [i] v istem položaju, torej bodisi med obema soglasnikoma bodisi na koncu besede. V ednini je drugod vstavljen polglasnik, npr. [ˈʃəw] ‘šel’. Zato je verjetnejša analiza, da je množinska končnica globinsko zares /-i/, ki pa izpade, ko je nenaglašen. Primeri glagolskih osnov, ki se končajo na soglasnik v (12c), temu še pritrjujejo: [-i] je v teh primerih sicer nenaglašen, vendar pa je ohranjen zaradi fonotaktičnih razlogov: kode nezvočnik + [l] namreč niso mogoče. Nenaglašeni samoglasnik /i/ izpade tudi drugod v glagolskih paradigmah, ko je to fonotaktično mogoče. V (13) primerjam ‘potiti’, ki ima naglas na glagolski pripo-ni, z ‘motiti’, ki ga ima na korenu. Naglas je v slovenščini lahko določen globinsko (Marvin 2003; Jurgec 2007; Simonović 2020). Glagol ‘potiti’ pripono /-i-/ zaradi na-glašenosti vedno ohranja, pri ‘motiti’ pa se bodisi reducira v polglasnik bodisi izpade. Dokaz, da ima ‘motiti’ res pripono /-i-/ in ne morda ničte, so edninske oblike z vari-antnim izgovorom, kjer se [i] lahko ohrani (Toporišič 2000, 19), in deležnik moškega spola ednine, kjer je oblika s polglasnikom nenavadna, torej /ˈmot-i-l/ → ˈmotiw → [ˈmotu], ne ???[ˈmotəw]. Analiza redukcije v polglasnik, vpliv samoglasniške kvalitete na deležnik moškega spola ednine in status variantnosti presegajo ta članek. Končni-ški /-i/ v množinski deležniški obliki je ohranjen, ker koda [tl] ni mogoča: *[ˈmotl]. (13) Glagolski paradigmi glede na naglas Brez izpada Z izpadom /i/ poˈtit ˈmotət / ˈmotit ‘nedoločnik’ poˈtim ˈmotəm / ˈmotim ‘1. os. ed.’ poˈti ˈmot ‘3. os. ed.’ poˈtiw ˈmotu ‘deležnik m. ed.’ poˈtila ˈmotla ‘deležnik ž. ed.’ poˈtil ˈmotli ‘deležnik m. mn.’ ‘potiti’ ‘motiti’ Izpad i analiziram s pravilom v (14). Nenaglašeni i izpade v zelo omejenem okolju, natančna opredelitev katerega je zapletena. Del okolja je tudi nenaglašeni položaj sam, kar je v pravilu izraženo s položajem ‘—’, ki je sočasen z naglasom. (14) Izpad i (14) Izpad i i [+naglas] → ∅ / C — V # { } { } [­naglas] # ‘i izpade v nenaglašenem položaju za soglasnikom, pred katerim je naglašeni sa-‘ i izpade v nenagla š enem polo ž aju za soglasnikom, pred katerim je naglašeni moglasnik ali začetek besede, in hkrati pred samoglasnikom ali koncem besede.’ samoglasnik ali začetek besede, in hkrati pred samoglasnikom ali koncem besede.’ Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 164 Izpad i vpliva na premeno [l ~ w]. V deležniku moškega spola ednine se deležniška pripona [-l] Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 164 10. 12. 2025 12:10:47 10. 12. 2025 12:10:47 realizira kot [w], ker se pojavi v kodi (12). Drugače se množinska oblika [l] ohranja ne glede na Izpad i vpliva na premeno [l ~ w]. V deležniku moškega spola ednine se deležniška pripona [-l] realizira kot [w], ker se pojavi v kodi (12). Drugače se množinska oblika [l] ohranja ne glede na Peter Jurgec: Fonološka neprozornost v slovenščini 165 to, ali je v nastopu (12ac) ali v kodi (b). Pojavitev v kodi je izjemna: pričakovali bi [w] (torej *[ˈdelaw] ‘delali’). Izpad i vpliva na premeno [l ~ w]. V deležniku moškega spola ednine se delež- niška pripona [-l] realizira kot [w], ker se pojavi v kodi (12). Drugače se množinska Premeno [l ~ w] bi lahko morebiti analizirali bodisi kot l → w ali obratno w → l, vendar pa je oblika [l] ohranja ne glede na to, ali je v nastopu (12ac) ali v kodi (b). Pojavitev v kodi pravilna samo prva mo je izjemna: pričakovali bi [w] (torej *[ˈdelaw] ‘delali’). ž nost, saj je distribucija [l] širša od distribucije [w]: [l] se pojavlja v nastopu in nekaterih kodah, [w] pa samo v kodi. Poimenovanje pravila v (15) odra Premeno [l ~ w] bi lahko morebiti analizirali bodisi kot l → w ali obratno w → ža dejstvo, da l, vendar pa je pravilna samo prva možnost, saj je distribucija [l] širša od distribucije ima [w] razlikovalno lastnost [ ­ soglasni š ko]. [w]: [l] se pojavlja v nastopu in nekaterih kodah, [w] pa samo v kodi. Poimenovanje pravila v (15) odraža dejstvo, da ima [w] razlikovalno lastnost [−soglasniško]. (15) Vokalizacija l (15) Vokalizacija l l C → w / V — # { } ‘l postane w v kodi zloga.’ ‘ l postane w v kodi zloga.’ Pravilo Vokalizacija l je pred Izpadom i (16). Ključna razlika je oblika ‘pili’, kjer Pravilo Vokalizacija Vokalizacija l nima učinka, saj je l v nastopu. Zaradi Izpada i nato l pristane v kodi, l je pred Izpadom i (16). Klju č na razlika je oblika ‘pili’, kjer Vokalizacija takrat pa je za Vokalizacijo že prepozno. Druge oblike podpirajo delovanje posame-nima u č inka, saj je l v nastopu. Zaradi Izpada i nato l pristane v kodi, takrat pa je za Vokalizacijo znih pravil, zlasti natančno opredeljeno okolje Izpada i . V slovenščini je naglas lahko ž bodisi globinski ali določen s pravilom, ki sledi Izpadu j, kar tu izpuščam, ključno za e prepozno. Druge oblike podpirajo delovanje posameznih pravil, zlasti natančno opredeljeno okolje Izpada i. V slovenščini je naglas lahko bodisi globinski ali določen s pravilom, ki sledi (16) je protinapajanje. analizo pa je, da ima koren /ˈpi/ globinski naglas, /bi/ pa ne. Odnos med praviloma v Izpadu j, kar tu izpuščam, ključno za analizo pa je, da ima koren /ˈpi/ globinski naglas, /bi/ pa ne. (16) Izpad i protinapaja Vokalizacijo j Odnos med praviloma v (16) je protinapajanje. ‘pila’ ‘pil’ ‘pili’ ‘jedli’ ‘bil’ ‘bili’ Globinska podstava /ˈpi-l-a/ /ˈpi-l/ /ˈpi-l-i/ /ˈjed-l-i/ /bi-l/ /bi-l-i/ Vokalizacija l (15) — ˈpiw — — biw — Izpad i (14) — — ˈpil — — bli Površinska oblika [ˈpila] [ˈpiw] [ˈpil] [ˈjedli] [ˈbiw] [ˈbli] Če zaporedje pravil obrnemo, dobimo napajanje: zdaj se tudi tisti l, ki pristanejo v kodi zaradi Izpada j, vokalizirajo, kar ni v skladu s podatki. 12 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 165 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 165 10. 12. 2025 12:10:47 10. 12. 2025 12:10:47 166 Čiv, čiv, še sem živ (17) Izpad i napaja Vokalizacijo j (hipotetično) ‘pil’ ‘pili’ Globinska podstava /ˈpi-l/ /ˈpi-l-i/ Izpad i (14) — ˈpil Vokalizacija l (15) ˈpiw ˈpiw Površinska oblika [ˈpiw] *[ˈpiw] Protinapajanje je neprozorno razmerje med praviloma, ki je ravno nasprotno od napajanja. Pravilo, ki napaja drugo, velja prepozno, tako da na površini obstajajo izjeme. Če bi bilo razmerje med Izpadom i in Vokalizacijo l prozorno, bi pričakovali, da se vsi kodni [l] vedejo enako, kar pa ni res. Medtem ko v je v ednini moškega spola realiziran kot [w], pa v množini ostaja [l], saj samo v slednjem primeru izpade /-i/. Tovrstno neprozornost zato lahko poimenujemo tudi nepovršinsko resnična (angl. non-surface true) ali premalo uporabljena (angl. underapplication). V slovenščini je dokumentiranih še več drugih primerov protinapajanja. Govor Šmartnega v Brdih pozna tako Končno nezvenečnost kot Izpad i (Jurgec 2019). Konč-ni nezvočniki se razzvenečijo (npr. /jəd/ → [ˈjət] ‘jed’ proti /jəˈd-i/ → [jəˈdi] ‘rod.’). Globinski končni /i/ izpade, ko je nenaglašen (/sməˈt-i/ → [sməˈti] ‘smet-rod.’ proti /ˈsmərˈt-i/ → [ˈsməːrt] ‘smrt-rod.’ ali /ˈoxʦeˈt-i/ → [ˈoxʦet] ‘poroka-rod.’). Ko iz-pade končnica, se zvenečnost nanovo končnega nezvočnika ohrani (/poˈmlaˈd-i/ → [poˈmlaːd] ‘pomlad-rod.’ proti /poˈmlad/ → [poˈmlat] ‘imen.’). Izpad i tako protina-paja Končno nezvenečnost: /poˈmlaˈd-i/ → [poˈmlaːd], ne *[poˈmlat] ‘pomlad-rod.’. V govoru Valburge pri Smledniku (Benedik 1981; gl. tudi Rigler 1955) se pred-naglasni samoglasniki reducirajo v polglasnik (npr. /diˈʃ-i/ → [dəˈʃi] ‘diši’). Globin-sko naglašeni visoki samoglasniki, ki postanejo nenaglašeni, pa se ne reducirajo (/ˈziˈd-aɾ/ → [ziˈdaɾ], ne *[zəˈdaɾ] ‘zidar’). Izpad naglasa torej protinapaja Redukcijo (Jurgec in Wang v tisku). V rezijanščini (Steenwijk 1992) se prednaglasni samoglasniki po višini harmo-nizirajo z naglašenim glede po višini (/woɡɲ-uw/ → [wuɡˈɲuw] ‘ogenj-rod. mn.’), vstavljeni samoglasniki pa tega učinka nimajo (/woɡɲ/ → woɡiɲ → [woˈɡiɲ], ne *[wuˈɡiɲ] ‘imen. ed.’). V rezijanščini potemtakem Vstavljanje protinapaja Samogla-sniško harmonijo. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 166 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 166 10. 12. 2025 12:10:47 10. 12. 2025 12:10:47 Peter Jurgec: Fonološka neprozornost v slovenščini 167 5 Protiodvzemanje Druga glavna vrsta neprozornosti je protiodvzemanje (angl. counterbleeding), ki na-stane, če je odnos med dvema praviloma odvzemanje, vendar pa je njuno zaporedje obrnjeno. Opisno gre za premeno, ki se pojavlja v nepričakovanem okolju (11b). Primer najdemo v standardni slovenščini, kjer je distribucija polglasnika v celoti predvidljiva na podlagi fonoloških in morfoloških dejavnikov (Jurgec 2007; Jurgec in Bjorkman 2018). Polglasnika zato ni v globinski podstavi, temveč je vedno vsta-vljen s pravilom. Tu se omejujem na polglasnik v položaju pred /ɾ/, ki ima v slove-nistični literaturi posebno mesto, saj se je razvil iz izhodiščnega [ɾ̩], ki je še vedno ohranjen v nekaterih narečjih. V opisih slovenščine se zato uporablja izraz obstojna (18) Premene polglasnika pred [ ɾ ] zveza [əɾ] (Toporišič 2000: 60, 72; Horjak 2018), ki velja tudi širše za vse zveze [əɾ]. a. Na za Ko /ɾ/ ni ob samoglasniku, se pred njim pojavi polglasnik, kar najjasneje poka č etku besede - žejo premene na začetku (18a) in koncu besede (b). Polglasnik najdemo na začetku Polglasnik Brez polglasnika izolirane besede [əɾˈjaʋi] ‘rjavi’, ponavadi pa ga ni, če se predhodna beseda konča na əɾˈ ja ʋ i ‘rjavi’ ˌ t ʌ‿ɾˈ ja ʋ i ‘ta rjavi’ samoglasnik [ˌtʌ‿ɾˈjaʋi] ‘ta rjavi’. Lok ‘‿’ označuje istozložnost. sə.m‿əɾˈdɛʃ ‘sem rdeč’ ˌʒi.ʋo‿ɾˈdɛʃ ‘živordeč’ (18) Premene polglasnika pred [ɾ] a. Na začetku besede ˈta.k‿əɾˈman ‘tak rman’ ʃe‿ɾˈman ‘še rman’ Polglasnik Brez polglasnika b. Na koncu besede əɾˈjaʋi ‘rjavi’ ˌtʌ‿ɾˈjaʋi ‘ta rjavi’ sə.m‿əɾˈdɛʃ ˈmetəɾ ‘meter’ ˈmetɾa ‘metra’ ‘sem rdeč’ ˌʒi.ʋo‿ɾˈdɛʃ ‘živordeč’ ˈta.k‿əɾˈman ‘tak rman’ ʃe‿ɾˈman ‘še rman’ ˈ s ɛ st əɾ ‘sester’ ˈ s ɛ st ɾ a ‘sestra’ b. Na koncu besede ˈmetəɾ ˈʦiməɾ ‘cimer’ ˈʦimɾa ‘cimra’ ‘meter’ ˈmetɾa ‘metra’ ˈsɛstəɾ ‘sester’ ˈsɛstɾa ‘sestra’ ˈʦiməɾ ‘cimer’ ˈʦimɾa ‘cimra’ Polglasnik se pojavlja, ker [ɾ] ne more biti zložen, kar opisuje (19). Polglasnik se pojavlja, ker [ɾ] ne more biti zložen, kar opisuje (19). (19) Vstavljanje polglasnika (19) Vstavljanje polglasnika ∅ C C → ə / — ɾ # { } { } # ‘Vstavi ə pred ɾ, ko ta ni ob samoglasniku.’ ‘Vstavi ə pred ɾ , ko ta ni ob samoglasniku.’ Vstavljanje polglasnika potisne [ɾ] v kodo zloga, polglasnik pa pristane v zaprtem zlogu. Podobno kot za govor Novega mesta ugotavlja že Božič (2015, 68­75), obstaja tudi nekaj Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 167 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 167 10. 12. 2025 12:10:47 10. 12. 2025 12:10:47 primerov, kjer je polglasnik v odprtem zlogu, [ ɾ ] pa v nastopu naslednjega zloga (20). V naslednjem zlogu je bodisi še en polglasnik (a) ali [u] (b). Vse oblike imajo ponavadi še ve 168 Čiv, čiv, še sem živ Vstavljanje polglasnika potisne [ɾ] v kodo zloga, polglasnik pa pristane v zapr-tem zlogu. Podobno kot za govor Novega mesta ugotavlja že Božič (2015, 68−75), obstaja tudi nekaj primerov, kjer je polglasnik v odprtem zlogu, [ɾ] pa v nastopu na-slednjega zloga (20). V naslednjem zlogu je bodisi še en polglasnik (a) ali [u] (b). Vse oblike imajo ponavadi še več drugih izgovarjav (poleg [ˈʋə.ɾu] ‘vrv’ sta tako mogoči še [ˈʋəɾw] in [ˈʋə.ɾəw]), ki pa jih tu ne bom analiziral. Podobno variantnost poznajo tudi oblike v deležniku moškega spola v (12) in (13). (20) Polglasnik v odprtih zlogih pred [ɾ] Polglasnik je v odprtih zlogih presenetljiv, saj za njegovo vstavljanje velikokrat ni ve a. ˈɡə.ɾəl ‘grl (rod. mn.)’ b. o.ˈbə.ɾu ‘obrv’č pravega ˈstə.ɾəm ‘strm’ ˈʋə.ɾu ‘vrv/vrl’ razloga: oblike kot [ ˈ st ɾə m] ali [o ˈ b ɾ u] sicer niso obstoje č e slovenske besede, vendar pa so ˈi.kə.ɾən ‘ikrn’ u.ˈmə.ɾu ‘umrl’ fonotaktično sprejemljive. To zares kaže le, da je Vstavljanju polglasnika sledilo pravilo, ki je ustvarilo dodatni samoglasnik. Tu bom analiziral primere s končnim [u], ki je nastal iz ni več pravega razloga: oblike kot [ˈstɾəm] ali [oˈbɾu] sicer niso obstoječe slovenske Polglasnik je v odprtih zlogih presenetljiv, saj za njegovo vstavljanje velikokrat globinskega / besede, vendar pa so fonotaktično sprejemljive. To zares kaže le, da je Vstavljanju ʋ / (20b). Vokalizacijo sem uvedel ž e v (9) v zvezi z drsnikom /j/. V slovenščini pa zares velja samo eno pravilo, ki preslika oba drsnika v homorganski samoglasnik: polglasnika sledilo pravilo, ki je ustvarilo dodatni samoglasnik. Tu bom analiziral ʋ → u in j primere s končnim [u], ki je nastal iz globinskega /ʋ/ (20b). Vokalizacijo sem uvedel (21). že v (9) v zvezi z drsnikom /j/. V slovenščini pa zares velja samo eno pravilo, ki pre- slika oba drsnika v homorganski samoglasnik: ʋ → u in j → i (21). (21) Vokalizacija drsnikov (končna različica) (21) Vokalizacija drsnikov (končna različica) { } { } [ C C ­ soglasni š ki] → [+zlo ž ni] / — # # ‘Drsnik se vokalizira, ko ni ob samoglasniku.’ ‘Drsnik se vokalizira, ko ni ob samoglasniku.’ Vokalizacija drsnikov odstrani vnose za Vstavljanje polglasnika. To vidimo v Vokalizacija drsnikov odstrani vnose za Vstavljanje polglasnika. To vidimo v (22), kjer prvi dve (22), kjer prvi dve obliki ponazorita učinke po enega pravila, ključna pa je oblika ‘obrv’, ki pokaže, da je Vstavljanje polglasnika pred Vokalizacijo. obliki ponazorita u č inke po enega pravila, klju č na pa je oblika ‘obrv’, ki poka ž e, da je Vstavljanje polglasnika pred Vokalizacijo. (22) Vokalizacija drsnikov protiodvzema Vstavljanje polglasnika ‘obrt’ ‘odvzet’ ‘obrv’ Globinska podstava /obɾt/ /od-ʋzet/ /obɾʋ/ Vstavljanje polglasnika (19) obəɾt — obəɾʋ Vokalizacija drsnikov (21) — oduzet obəɾu Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 168 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 168 10. 12. 2025 12:10:47 10. 12. 2025 12:10:47 Povr š inska oblika [ob əɾ t] [oduzet] [ob əɾ u] Peter Jurgec: Fonološka neprozornost v slovenščini 169 (22) Vokalizacija drsnikov protiodvzema Vstavljanje polglasnika ‘obrt’ ‘odvzet’ ‘obrv’ Globinska podstava /obɾt/ /od-ʋzet/ /obɾʋ/ Vstavljanje polglasnika (19) obəɾt — obəɾʋ Vokalizacija drsnikov (21) — oduzet obəɾu Površinska oblika [obəɾt] [oduzet] [obəɾu] Če zaporedje pravil obrnemo, polglasnik ni vstavljen, kar privede do negrama-tične, a prozorne oblike *[obɾu]. (23) Vokalizacija drsnikov odvzema Vstavljanje polglasnika (hipotetično) ‘obrt’ ‘odvzet’ ‘obrv’ Globinska podstava /obɾt/ /od-ʋzet/ /obɾʋ/ Vokalizacija drsnikov (21) — oduzet obɾu Vstavljanje polglasnika (19) obəɾt — — Površinska oblika [obəɾt] [oduzet] *[obɾu] Resnični odnos med praviloma je protiodvzemanje, pri čemer drugo pravilo (tu Vokalizacija drsnikov) izbriše okolje, ki je nujno za prvo pravilo (Vstavljanje pol-glasnika). Tovrstno neprozornost imenujemo tudi neočitna (angl. non-surface-appar-ent) ali preveč uporabljena (angl. overapplication). Polglasnik je v neprozorni obliki [obəɾu] vstavljen v neočitnem okolju, saj [ɾ] sledi samoglasnik; z drugimi besedami, Vstavljanje polglasnika je uporabljeno preveč. Zgornji primer v slovenščini ni osamljen. Premični naglasni tip je v slovenšči-ni tipičen samo za samostalnike, ki imajo široke /ɛ, ɔ/ v prvem zlogu (npr. [ˈjɛzik ~ jeˈzika] ‘jezik ~ rod.’; [ˈsɔset ~ soˈseda] ‘sosed’), medtem ko imata ozka /e, o/ nepremični naglas ([ˈseʋeɾ ~ ˈseʋeɾa] ‘sever’). Slovenščina razlikuje široke in ozke samoglasnike samo v naglašenem položaju, v nenaglašenem pa so nevtralizirani in jih tu zapisujem kot [e, o]. Ključna je oblika /ˈjɛzik-a/, ki ima globinski naglas na pr-vem samoglasniku /ˈɛ/. Pravilo nato pomakne naglas in izvrže jɛˈzika, ki pa se potem reducira v [jeˈzika]. Ta oblika je neprozorna, ker s površine ni jasno, zakaj je prišlo do premika, ki ga zahteva naglašeni ˈɛ. Oblika [jeˈzika] ima tako enak naglasni vzorec kot samostalniki z naglasom na drugem zlogu osnove, npr. /zeˈnit-a/ → [zeˈnita] ‘ze-nita’. Podrobnejša analiza je v Becker in Jurgec (2020). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 169 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 169 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 170 Čiv, čiv, še sem živ 6 Razprava in sklep Neprozornost ostaja ključni empirični in teoretični problem v sodobni fonologiji. Optimalnostna teorija, ki je dominantni fonološki pristop zadnjih desetletij, nima vmesnih oblik med globinsko podstavo in površinsko obliko, kar pomeni, da nima celovite rešitve za neprozornost. V zvezi s tem nekateri raziskovalci trdijo, da ne-prozornost ni nikoli sinhroni fonološki pojav (Sanders 2003). Parker (2009) pokaže, da je neprozornost v jezikih sveta veliko redkejša kot prozornost. Drugi raziskovalci kot odziv na neprozornost predlagajo teoretične spremembe (npr. McCarthy 1999, 2007). Težave optimalnostne teorije z neprozornostjo so vodile tudi do razkritja do-datnih odnosov med pravili. Njihov najnovejši pregled najdemo v Baković in Blu-menfeld (2024), od koder prevzemam termine v nadaljevanju. Dva izmed prej slabo opisanih odnosov med pravili sta prelitje (angl. transfu-sion) in setev (angl. seeding). Za večino odnosov doslej je bilo ključno, ali prvo pra-vilo o(ne)mogoči drugo, pri prelitju pa prvo pravilo povzroči, da drugo pravilo deluje nepričakovano. Primer prihaja iz standardne slovenščine. Kot smo že videli, imajo slovenski morfemi lahko globinski naglas. Na površini imajo sklanjatve naglas nače-loma na korenu, lahko pa tudi končniškega. Končniški naglas je omejen na korene s polglasnikom (npr. [məɡˈla] ‘megla’, [stəˈbɾa] ‘stebra’, [dəʒˈja] ‘dežja’). To pomeni, da je pravilo, ki onaglasi besedo, pred pravilom, ki vstavi polglasnik, torej /stbɾ-a/ → ˈstbɾa → [stəˈbɾa]. Obe pravili sta delovali, vendar pa je naglasno pravilo spremenilo obliko na nepričakovan način, tako da je naglas na končnici, medtem ko je običajno mesto naglasa v slovenščini zadnji zlog korena. Vzorec je zato neprozoren. Setev je podobna napajanju, vendar pa je rezultat neprozoren. V pogovorni ljub-ljanščini velja, da /d/ v nekaterih medsamoglasniških položajih izpade (npr. /pɾid-e/ → [ˈpɾie] ‘pride’, /u-sed-e-ʃ/ → [uˈseəʃ] ‘usedeš’, /tɾi-dəset/ → [ˈtɾiəsət] ‘trideset’), polglasnik pa je vstavljen zaradi fonotaktičnih razlogov podobno kot drugod v slo-venščini. Vstavljanje ustvari dodatne vnose za Izpad d, tako /ʋid-ʃ/ → ʋidəʃ → [ˈʋiəʃ] ‘vidiš’, kar je navidez napajanje, torej prozorni odnos med pravili. Težava je v tem, da je oblika ‘vidiš’ neprozorna, saj s površine ni jasno, zakaj je bil vstavljen pol-glasnik, ker [ˈʋiəʃ] nima soglasniškega sklopa. Obrnjeno zaporedje izpelje *[ˈʋidəʃ], vendar pa bi bila tudi ta oblika neprozorna, saj ni jasno, zakaj [d] ni izpadel. Profesor Orešnik je s svojim delom o fonologiji islandščine igral pomembno vlogo v generativni fonologiji (Orešnik 1985). V tem prispevku sem predstavil ne-prozornost, ki je ena glavnih napovedi generativne fonologije. Upam, da bodo tukaj predstavljeni primeri neprozornosti pripomogli k prepoznavanju pomena generativ-nih pristopov pri opisu glasovnih vzorcev v slovenščini. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 170 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 170 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 Peter Jurgec: Fonološka neprozornost v slovenščini 171 Literatura Baković, Eric, in Lev Blumenfeld. 2024. A formal typology of process interactions. Phonolo- gical Data and Analysis VI: 1–43. Becker, Michael, in Peter Jurgec. 2020. Positional faithfulness drives laxness alternations in Slovenian. Phonology XXXVII: 335–366. Benedik, Francka. 1981. Valburga pri Smledniku (OLA 9). V: Fonološki opisi srpskohrvat- skih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvaćenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom, urednik Pavle Ivić, 87–92. Sarajevo: Akademija nauka i umjetno- sti Bosne i Hercegovine. Božič, Jurij. 2015. Spell-out of phonological domains: the case of Slovenian. Magistrska na- loga, University of British Columbia, Vancouver. Chomsky, Noam, in Morris Halle. 1968. The Sound Pattern of English. New York, Evanston in London: Harper & Row. Horjak, Luka. 2018. Slovenski polglasnik: Sinhrona in diahrona primerjava. Magistrska na- loga, Univerza v Ljubljani. Jurgec, Peter. 2007. Novejše besedje s stališča fonologije: primer slovenščine. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani. Jurgec, Peter. 2019. Opacity in Šmartno Slovenian. Phonology XXXVI: 265–301. Jurgec, Peter, in Bronwyn M. Bjorkman. 2018. Indexation to stems and words. Phonology XXXV: 577–615. Jurgec, Peter, in Yixin Wang. V tisku. Input Prevocalic Faithfulness and opacity. Linguistic Inquiry. Kiparsky, Paul. 1971. Historical linguistics. V: A Survey of Linguistic Science, urednik Willi- am Orr Dingwall, 576–649. College Park: University of Maryland. Kiparsky, Paul. 1973. Phonological representations. V: Three Dimensions of Linguistic The- ory, urednik Osamu Fujimura, 1–136. Tokio: TEC. Kiparsky, Paul. 1976. Abstractness, opacity, and global rules. V: The Application and Orde- ring of Phonological Rules, urednik Andreas Koutsoudas, 160–184. The Hague: Mouton. Marvin, Tatjana. 2003. Topics in the stress and syntax of words. Doktorska disertacija, Mas- sachusetts Institute of Technology. McCarthy, John J. 1999. Sympathy and phonological opacity. Phonology XVI: 331–399. McCarthy, John J. 2007. Hidden Generalizations: Phonological Opacity in Optimality Theo- ry. London: Equinox Publishing Company. Montreuil, Jean-Pierre. 2010. Multiple opacity in Eastern Regional French. V: Romance Lin- guistics 2019, uredniki Sonia Colina, Antxon Olarreas, Ana Maria Carvalho, 153–166. Amsterdam in Philadelphia, PA: John Benjamins Publishing Company. Orešnik, Janez. 1985. Studies in the Phonology and Morphology of Modern Icelandic. Ham- burg: Helmut Buske Verlag. Parker, Steve. 2009. The transparency and density of phonological rule interactions. Linguis- tic Typology XIII, 197–265. Petek, Bojan, in Rastislav Šuštaršič. 1997. A corpus-based approach to diphthong analysis of standard Slovenian. V: Eurospeech ’97 / 5th European Conference on Speech Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 171 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 171 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 172 Čiv, čiv, še sem živ Communication and Technology, uredniki G. Kokkinakis, N. Fakotakis, E. Dermatas, E., 767–770. Rodos. Pirnat, Marta. 1979. Izgovor črke l (u, w ali v) kot u̯. Slavistična revija XXVII: 215–229. Pogorelec, Breda. 1965. Vprašanja govorjenega jezika. V: Jezikovni pogovori, urednik France Vurnik, 132–165. Ljubljana: Cankarjeva založba. Rigler, Jakob. 1955. Vokalna disimilacija v slovenščini. Slavistična revija VIII: 225–231. Sanders, Nathan. 2003. Opacity and sound change in the Polish lexicon. Doktorska disertaci- ja, University of California, Santa Cruz. Simonović, Marko. 2020. Categories, root complexes and default stress: Slovenian nominali- zations revisited. Linguistica LX: 103–117. Skubic, Andrej E. 2005. Obrazi jezika. Ljubljana: Študentska založba. Srebot Rejec, Tatjana. 1992. Initial and final sonorant clusters in Slovene. Linguistica XXXII: 227–230. Steenwijk, Han. 1992. The Slovene Dialect of Resia: San Giorgio. Amsterdam: Rodopi. Toporišič, Jože. 2000. Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Vaux, Bert. 1998. The Phonology of Armenian. Oxford: Clarendon Press. Zec, Draga. 1994. Sonority Constraints on Prosodic Structure. New York: Garland. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 172 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 172 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 173 Vpliv dela Janeza Orešnika na razvoj jezikovnega svetovanja za slovenščino Tina Lengar Verovnik*, Urška Vranjek Ošlak** Povzetek V članku1 je predstavljen prispevek Janeza Orešnika k razvoju jezikovnega svetovanja v slo-venskem prostoru. Njegovo delo temelji na izkušnjah skandinavskih uradov za jezik, kar je podrobno predstavil v knjigi Uradi za jezik v Skandinaviji (1995). Predavanja o delovanju teh uradov so sredi 90. let navdihnila študente za ustanovitev prve slovenske spletne jezikovne svetovalnice ŠUSS. Orešnik je zagovarjal idejo demokratičnega jezikovnega svetovanja, ki ne ponuja enoznačnih odgovorov, temveč uporabniku predstavi razlago in argumente za različne jezikovne možnosti. Poudarjal je pomembnost znanstveno utemeljenih, a preprostih razlag, upoštevanje jezikovnih zvrsti ter vključevanje zgodovinskih in primerjalnih jeziko(slov) nih podatkov. Njegova načela se danes uresničujejo pri delu Jezikovne svetovalnice Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki nadaljuje tradicijo jezikovnega svetovanja in povezovanja z uporabniki. Ključne besede: uporabno jezikoslovje, jezikovna svetovalnica, jezikovna politika, slovenski jezik, demokratično jezikovno svetovanje The contribution of Janez Orešnik to the evolution of Slovene language consulting The article highlights the influence of Janez Orešnik on the development of language con-sulting in Slovenia. His work draws on the experiences of Scandinavian language agencies, which he thoroughly presented in his book Uradi za jezik v Skandinaviji (Language Agencies in Scandinavia, 1995). His lectures on the functioning of these agencies inspired the estab-lishment of the first Slovenian online language consulting platform, ŠUSS, in the mid-1990s. Orešnik advocated for the concept of democratic language consulting, which avoids provid-ing single, definitive answers. Instead, it offers users explanations and arguments for various language options, allowing them to make informed decisions. He emphasised the importance * Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, tina.verovnik@fdv.uni-lj.si ** ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, urska.vranjek@zrc-sazu.si 1 Članek je nastal v okviru programa P6 0038, ki ga financira ARIS. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 173 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 173 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 174 Čiv, čiv, še sem živ of scientifically grounded yet simple explanations, the consideration of language varieties, and the inclusion of historical and comparative linguistic data. His principles are reflected in the Language Consulting Service (Fran Ramovš Institute of the Slovenian Language), which continues the tradition of language consulting and engaging with language users. Keywords: applied linguistics, language consultancy, language policy, Slovenian language, democratic language consulting *** 1 Zamisel Janeza Orešnika o slovenskem uradu za jezik Vrhunskih jezikoslovnih prispevkov in dosežkov Janeza Orešnika s področij primer-jalnega germanskega jezikoslovja, skandinavistike, naravnega jezikoslovja (zlasti naravne skladnje) in splošnega jezikoslovja že povprečno obveščeni jezikoslovni jav-nosti ni treba posebej predstavljati. Manj znan in v nekaterih zapisih povsem prezrt pa je njegov prispevek na področju uporabnega jezikoslovja, ki je kulminiral v izidu knjige Uradi za jezik v Skandinaviji (SAZU, 1995). Zanimivo je, da ga niti z besedo ne omenja niti Orešnik sam v seriji spominskih zapisov »Moj stik z jeziki in jeziko-slovjem« (Jezikoslovni zapiski, 2017–2019). Morda se v svoji skromnosti ni zavedal, kako pomembno vlogo je opravil in kaj vse je sprožil – ne le z omenjeno knjigo, temveč tudi (ali morda še bolj) s predavanji o skandinavskih uradih in njihovih na-čelih demokratičnega jezikovnega svetovanja. Predavanja so sredi 90. let navdihnila skupino študentov splošnega jezikoslovja in drugih, zlasti jezikoslovnih smeri, da so organizirali prvo slovensko spletno jezikovno svetovalnico, poimenovano Študent-ska skrb za slovenščino oziroma ŠUSS (več v Marušič idr. 2001). Svetovalnica, ki je imela spletno stran z arhivom vprašanj in odgovorov, je sicer delovala prek e-pošte ter tako predstavljala most med periodičnimi jezikovnimi kotički in kasnejšimi spletnimi jezikovnosvetovalnimi forumi ter v končni fazi spletno Jezikovno svetovalnico Inšti-tuta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Obenem pa je ponujala možnost mentoriranega in kolegialnega nabiranja izkušenj, na katerih so nekateri sodelujoči kasneje gradili tudi znanstveno raziskovanje jezikovnega svetovanja (npr. Žaucer in Marušič 2009; Lengar Verovnik 2016) in svoje nadaljnje jezikovnosvetovalno delo. Orešnikova izčrpna obravnava nalog in vloge uradov za jezik v Skandinaviji ter poskus projekcije v naš prostor sta zagotovo vsaj posredno pripomogla tudi h ka-snejši ustanovitvi vladnega organa v sestavi ministrstva za kulturo in k vsem nadalj-njim jezikovnopolitičnim prizadevanjem (med drugim v resolucijah o nacionalnem Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 174 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 174 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 Tina Lengar Verovnik, Urška Vranjek Ošlak: Vpliv dela Janeza Orešnika na razvoj ... 175 programu za jezikovno politiko) za ustanovitev in vzdrževanje ene najpomembnejših dejavnosti, ki si jih je v okviru takega urada Orešnik zamislil: jezikovnega svetova-nja. Vsaj toliko kot njegova eksplicitna prizadevanja pa so dragoceni njegovi pre-misleki o tem, kakšno naj bi bilo po vsebini, odnosu do uporabnikov in kakovosti takó organizirano jezikovno svetovanje. Te je v knjigi sproti in kakor da mimogrede zapisoval ob predstavljanju konkretnih primerov iz publikacij skandinavskih uradov, v katerih so ti takrat objavljali svoje presoje sočasnih jezikovnih pojavov in odgovore na izbrana jezikovna vprašanja. V nadaljevanju bomo predstavili oboje: najprej Ore-šnikovo videnje vloge urada za jezik in jezikovnega svetovanja v njegovem okviru, kar bomo umestili tudi v širši zgodovinski kontekst; nato še načela dobrega jezikov-nega svetovanja, kakor jih je mogoče izluščiti iz njegovih zapisov. V drugem delu prispevka pa bomo na primerih iz vprašanj in odgovorov pokazali, kako se načela dobrega jezikovnega svetovanja uresničujejo v Jezikovni svetovalnici in katere vloge poleg svetovalne ta še prevzema. 2 Jezikovnosvetovalna vloga urada za jezik Že pred knjigo je Orešnik v prispevku na temo materinščine pri pouku zapisal: »V tej zvezi ponavljam za drugimi, da bi potrebovali nekak državni jezikovni urad (oboga-teno nadaljevanje nekdanjega jezikovnega razsodišča), ki bi javnost opozarjal na pre-koračenja normalnega v jezikovnem vedenju, predlagal ustrezne sistemske izboljšave, dajal jezikovna pojasnila zainteresiranim posameznikom in ustanovam, skrbel za do-mače strokovno izrazje, izdajal primerne priročnike in časopise itd.« (Orešnik 1993, 251). Ko pravi, da ponavlja za drugimi, ima najbrž v mislih (predvsem) predlog pred-sedstva SAZU o ustanovitvi sveta za kulturo slovenskega knjižnega jezika (objavljen v Delu 10. 7. 1993), ki ga v knjigi navaja tudi kot neposredni povod za predstavitev skandinavskih uradov za jezik.2 V sklepnem poglavju knjige je – izhajajoč iz večdeset-letnih izkušenj v skandinavskih državah in ob upoštevanju specifike slovenskega oko-lja – podrobneje predstavil svojo zamisel o slovenskem uradu za jezik. Na prvo mesto med nalogami, ki naj bi jih urad pri nas opravljal, je zapisal jezikovno svetovanje posameznikom in ustanovam: »V vsakdanjiku našega urada za jezik bi bilo najbrž na 2 Leta 1993 je J. Orešnik postal redni član SAZU, že prej je bil izredni član (od 1987) in od leta 1992 dalje tudi tajnik II. razreda SAZU. Po funkciji je torej bil član predsedstva in s tem soavtor SAZU-jevega predloga, kar je mogoče posredno razbrati vsaj iz izrecne omembe skandinavskih ustanov kot možnih vzorov v besedilu (»Po- dobne ustanove imajo že desetletja v nekaterih zahodnih državah, med drugim v vseh skandinavskih, in njihova koristnost se je izkazala za nesporno«). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 175 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 175 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 176 Čiv, čiv, še sem živ prvem mestu jezikovno svetovanje. Nasveti urada bi morali biti brezplačni in na voljo prav vsem, na primer tudi spraševalcem iz tujine« (Orešnik 1995, 91).3 Domneval je, da bi urad po vzoru skandinavskih izdajal tudi redno publikacijo, v kateri bi med drugim objavljal različna jezikovna vprašanja in odgovore nanje, članke o posameznih jezikovnih pojavih, prostor pa bi našla tudi »graja nelepega jezika« (n. d., 92). Pri tem zadnjem je najbrž imel v mislih že v zgornjem navedku omenjeno nada-ljevanje tradicije Jezikovnega razsodišča, edine trajnejše od vseh jezikovnopolitičnih in jezikovnokulturnih dejavnosti, ki so bile načrtovane v okviru Sveta za slovenščino v javnosti, leta 1980 ustanovljenega pri SZDL.4 Razsodišče je bilo znano po svojih pre-sojah in odzivih na sporne sočasne jezikovne prakse, ki so (za prvo obdobje delovanja skupine) objavljeni tudi v knjigi (Moder 1984). Med drugim naj bi »pomagalo ohranjati zdrave jezikovne tokove med časnikarji, odpravljati zablode, svariti pred izpraznjenjem jezika, pred nepotrebnim hlapčevanjem tujščini, vzgajati k večji razgledanosti, strokov-ni podkovanosti, izbirčnosti« (n. d., 281). Izjave razsodišča so objavljali slovenski ča-sniki (občasno tudi drugi mediji), najpogosteje pa je šlo za jezikovno kritiko, ki je spro-žala tudi burne odzive in debate, kot je mogoče brati ob posameznih izjavah v knjigi. Poleg Jezikovnega razsodišča bi lahko urad za jezik svojo svetovalno dejavnost oprl na še eno pomembno slovensko tradicijo, na jezikovne kotičke. Omenja jih tudi Orešnik, saj ugotavlja, da je »kot 'servis' za javnost pri nas zamišljena marsikatera de-javnost, ki pospešuje negovanje jezika. Sem sodi že kar vsak jezikovni kotiček, še tako skromen« (Orešnik 1995, 10). Ta »pri nas najbolj priljubljena vrsta poljudnega jezi-koslovnega objavljanja« (Korošec 1996, 7) je izčrpno opisana v Kalin Golob (1996). Avtorica ugotavlja, da jezikovni kotički večinoma izpostavljajo napake v jezikovni rabi in jih nato popravijo. To je značilno predvsem za splošne jezikovne kotičke, ki »obravnavajo vprašanja sočasne jezikovne prakse, opozarjajo na nepravilnosti in po-magajo uporabnikom pri različnih jezikovnih zadregah« (n. d., 148). Avtorica sicer nikjer ne piše, kako pisci določajo teme, ki jih obravnavajo, a vsaj delno jih povezuje s konkretnimi zadregami uporabnikov, tj. predvidoma z vprašanji, ki jih ti zastavljajo 3 Poleg tega bi urad tudi spremljal jezikovni položaj v državi, pretresal zakonodajne rešitve z vidika jezika, predlagal jezikovno zakonodajo in druge jezikovne predpise, ponujal jezikovne storitve državnim organom, opravljal raziskovalno delo in se vpenjal v mednarodno sodelovanje. Ne bi pa se ukvarjal z oblikovanjem pravopisnih pravil, izdelovanjem pravopisnega slovarja in s tvorbo strokovnega izrazja, »kajti vse to je pri nas že urejeno drugače, v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU« (Orešnik 1995, 90). 4 Širše družbene razprave o slovenščini v javnosti so vrhunec sicer dosegle s portoroškim posvetovanjem leta 1979 in izidom zbornika Slovenščina v javnosti štiri leta kasneje. Začele so se že sredi 60. let, ko so se poka- zale razsežnosti vpliva nekaterih povojnih družbeno-političnih okoliščin na status in razvoj pisne in govorjene slovenščine, izzvenele pa leta 1990 s prenehanjem delovanja Jezikovnega razsodišča. Za več o tem gl. Lengar Verovnik in Kalin Golob (2020). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 176 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 176 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 Tina Lengar Verovnik, Urška Vranjek Ošlak: Vpliv dela Janeza Orešnika na razvoj ... 177 piscem. Niso pa vsi kotički namenjeni obravnavi konkretnih jezikovnih pojavov in težav; ravno v desetletju pred nastankom Orešnikove knjige o uradih za jezik so deni-mo nastajale serije jezikovnih kotičkov, v katerih so avtorji5 popularizirali spoznanja jezikoslovne znanosti in hkrati obravnavali aktualna jezikovnopolitična vprašanja, s tem pa pomembno sooblikovali slovenščino v javni rabi in odnos do nje. 3 Načela dobrega jezikovnega svetovanja V kasnejših obravnavah načel jezikovnega svetovanja se kot najpomembnejša ideja Orešnikove knjige omenja t. i. demokratično svetovanje, ki je po Žaucer in Marušič (2009, 450) nasprotje »običajnemu enoznačnemu odgovarjanju«. Avtorja demokra-tično jezikovno svetovanje natančneje opredelita: Glavna značilnost tega je, da ne poda le osamljenega odgovora, temveč spraševalcu predvsem poda razlago za obstoj nekega jezikovnega elementa in argumente za in proti njegovi uporabi, oziroma da če sta na voljo dve možnosti, razloži, kateremu vzorcu sledi ena in kateremu druga, kakšne sociolingvistične postavke spremljajo rabo ene in kakšne rabo druge, kaj dosega npr. s kršenjem ali sledenjem uveljavljeni oziroma najbolj razšir- jeni normi itn. Odločitev za eno ali drugo dvojnico pa je vedno prepuščena spraševalcu, ki naj se na podlagi razlage in predstavljenih argumentov odloči, katero bo uporabil. (Žaucer in Marušič 2009: 450) Odmev koncepta demokratičnega svetovanja je mogoče razbrati tudi v zasnovi sicer nerealiziranega Slogovnega priročnika, ki naj bi skušal »jezik predstaviti kot de-mokratičen sistem, v katerem je vedno na voljo več izbir. O teh izbirah je treba razmi-šljati s stališča ustreznosti za dano komunikacijsko situacijo, ne pa jih videti zgolj v paru pravilno/napačno ali celo dovoljeno/prepovedano« (Bizjak Končar idr. 2011, 4). Vendar pa je Orešnik v knjigi posredno ali povsem eksplicitno nanizal še več usmeritev za dobro jezikovno svetovanje; najbolj strnjeno jih je povzel v sklepnem poglavju: »Nasveti bi morali biti znanstveno utemeljeni, kar se da izčrpni in razlagal-ni, drugače pa čim preprostejši« (Orešnik 1995, 91). V nadaljevanju bomo povzeli nekaj konkretnih napotkov, kot jih je mogoče razbrati iz kritičnih zapisov, ki jih je avtor občasno dodajal v knjigi predstavljenim obravnavam konkretnih jezikovnih problemov iz publikacij skandinavskih uradov za jezik. 5 T. Korošec na televiziji, J. Toporišič in V. Gjurin v tedniku 7D, J. Moder že od 70. let v Nedeljskem dnevniku ipd. (gl. Kalin Golob 1996). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 177 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 177 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 178 Čiv, čiv, še sem živ 3.1 Prvi tak napotek je zavedanje naslovnikovega znanja oz. pričakovanj. Orešnik ugotavlja, da pisci odgovorov na jeziko(slo)vna vprašanja pogosto podcenjujejo ra-dovednost svojih uporabnikov in ne upoštevajo, da spraševalce zanimajo tudi vzroki jezikovnih pojavov (n. d., 50). Še bolj nerazumljivo se mu to zdi, kadar tisti, ki daje napotek, naslovnikovo znanje pozna. To se mu je namreč zgodilo, ko se je kole-ga slovenist v pogovoru o tem, ali je za knjižni jezik primernejša dvojnica prek ali preko, izrekel za prvo. »Zakaj je tako izbral, mi pa ni povedal, čeprav sem tudi sam jezikoslovec in čeprav je torej smel domnevati, da bi jaz njegovo utemeljitev že zato utegnil razumeti« (n. d., 8). Prigodo omenja kot primer nedemokratične obravnave jezikoslovne zadeve. 3.2 Demokratično bi bilo odločitev podpreti z razlogi, pri čemer kot zgled navaja skandinavske urade za jezik. Vendar pa tudi pri njihovih argumentacijah kdaj po-greša več vključevanja splošno- in primerjalnojezikoslovnih dejstev. Slednja bi po njegovem mnenju – kot tudi nazorno pokaže z lastnimi dopolnitvami – lahko s pridom uporabili pri več odgovorih, v katerih so se pisci sklicevali le na dosto-pne jezikovne (predvsem slovarske) in gradivske (takrat še listkovne) vire. Orešnik s primerjavo z drugimi, zlasti sorodnimi jeziki nakaže pomembnost prevpraševanja, ali do nekega pojava pride pod tujejezičnimi vplivi ali pa gre nemara za spodbudo znotrajjezikovnih silnic (n. d., 19). Tudi zgodovinskorazvojni podatki so po Orešni-kovem mnenju pogosto po krivici zapostavljeni, saj lahko pomagajo razumeti so-časne razlike denimo v besedotvorni zgradbi sorodnih ali podobnih besed, ki so na prvi pogled nerazumljive (n. d., 57). Zapostavljanje splošnojezikoslovnih vidikov pa po avtorjevem mnenju naredi odgovore vsebinsko revnejše in manj mikavne, kar dokazuje ob odgovoru o spremembi prehodnosti švedskih glagolov, kjer v razlago pritegne koncept drugotne prehodnosti (n. d., 58), in pri novejšem pomenskem ra-zvoju enega od švedskih zaimkov, ki je nastal – kot dokazuje Orešnik – po naliki oz. analogiji (n. d., 56–57). 3.3 Naslednja past, na katero pri jezikovnem svetovanju opozarja avtor, je neupo-števanje raznolikosti govornih položajev in jezikovnih zvrsti. Že v zgodnejšem prispevku (Orešnik 1993) piše, da je zgrešeno misliti, da je prav samo to, kar dopušča knjižni jezik, ostalo pa kaže na propad. Kot primer daje med drugim zgražanje nad rabo veznika brez da v nižjepogovornem jeziku. »Prava jezikovna sposobnost je tista, ki zna uporabiti pravo besedo na pravem mestu; v vsaki novi jezikovni prvini, domači ali prevzeti, vidi obogatitev te ali one jezikovne zvrsti« (n. d., 251). Zato se mu zdi Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 178 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 178 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 Tina Lengar Verovnik, Urška Vranjek Ošlak: Vpliv dela Janeza Orešnika na razvoj ... 179 ful de best popolnoma naravno v govoru takratnih najstnikov; problematična pa se mu zdi raba deležniških oblik našel, našla namesto najdu, najdla v neprisiljenem pogovoru ob kosilu med Ljubljančani. To zavedanje bi moralo delovati tudi v obratni smeri: knjižni jezik ima prav tako številne zakonitosti, ki jih je treba pri rabi spošto-vati. V knjigi o skandinavskih uradih za jezik Orešnik na to problematiko opozori na dveh mestih. Najprej pri odgovoru, v katerem se je odgovarjalec pri odločanju med dvojnicama zadovoljil zgolj s sklicevanjem na slovarje. Po avtorjevem mnenju bi se moral opreti na teorijo knjižnega jezika in odgovor dopolniti s podatkom o tem, ka-tera od dvojnic je bolj razširjena v govorih, ki so podlaga knjižnega jezika, s tem pa utemeljevati odločitev, »da urad ne želi brez posebnega razloga spreminjati tistega, kar je vedno enako predpisano že več kakor sto let« (Orešnik 1995, 20). Drugi primer pa po avtorjevem mnenju kaže na nepotrebno poseganje v neknjižni govorjeni jezik, saj odgovarjalec priporoča odpravo glasovnega razvoja, tipičnega za govor območja prestolnice (ne pa tudi drugih območij), čeprav v govorjenem (in pisanem) knjižnem jeziku te spremembe ni zaznati (n. d., 59). 3.4 V sklepnem poglavju Orešnik piše še o enem pomembnem načelu, ki ga sicer ne povezuje neposredno s svetovanjem, a ker ga pripisuje delovanju urada za jezik kot ustanove, ki (tudi) jezikovno svetuje, ga navajamo na tem mestu. Po njegovem pre-pričanju bi moral urad za jezik bdeti nad jezikovnimi razmerami, s čimer meri na sle-denje razvoju jezika (nove besede in besedne zveze), kritično opazovanje vsega na-tisnjenega (v strokah, za šolo, prevedenega ipd.), pa tudi na spremljanje jezikovnih razmer s sociolingvističnega vidika (tuji vplivi, ogroženost jezika, vloga medijev, mesto slovenščine v šolskem sistemu). Skladno z duhom časa, v katerem je knjiga nastajala – v obdobju pridruževanja Slovenije Evropski uniji in vedno opaznejšega vstopanja tujih podjetij na slovenski trg – se je posebej posvetil vplivu angleščine: »Urad bi moral tekoče spremljati ta vpliv zlasti v gospodarstvu, v industriji zabave in v sredstvih javnega obveščanja. Dalje bi moral ozavestiti slovensko javnost in jo prepričati, da je zaradi prihodnje usode vsega slovenskega tuje prvine v naši materin-ščini nujno omejiti« (n. d., 91–92). Zapisano je na prvi pogled v nasprotju z njegovim prepričanjem, da slovenščina ni ogrožena (n. d., 75), ki ga tudi prepričljivo podkrepi s podatki in argumenti (Orešnik 1993, 250; Orešnik 1995, 87). Vendar pa je tudi tukaj treba razlikovati med jezikom kot celovito in mnogotero pojavnostjo ter (zgolj) knji-žnim jezikom. Za polno razvit knjižni jezik materinščine avtor pravi, da je »velika blagodat«, kar je »sam občutil v zadnjih letih, ko [je] po dveh desetletjih sestavljanja znanstvenih besedil pretežno v tujih jezikih zaradi 'spremenjenih potreb službe' začel Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 179 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 179 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 180 Čiv, čiv, še sem živ pisati pretežno slovensko« (Orešnik 1993, 251). Skrb za omejevanje vpliva anglešči-ne je torej treba razumeti kot del skrbi za negovanje in razvijanje izraznih možnosti v lastnem jeziku, ki pa se ne sme ustaviti pri posameznostih, kakršne so denimo tuje besede v imenih podjetij, oglasih ipd., temveč mora poskrbeti za dobre zglede na-sproti »splošni razpuščenosti« (n. d., 250–251). 4 Uresničevanje načel dobrega jezikovnega svetovanja v Jezikovni svetovalnici Jezikovna svetovalnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki deluje od leta 2012, je osrednje jezikovnosvetovalno telo za slovenski (zlasti knji-žni) jezik.6 V skladu z bogato jezikovnosvetovalno tradicijo na Slovenskem nadaljuje delo svojih predhodnikov – jezikovnih kotičkov in zgodnejših svetovalnic (ŠUSS, forumske svetovalnice). Svetuje tako splošnim kot tudi strokovnim uporabnikom je-zika in ustanovam. Deluje na spletu,7 njena vsebina (zbirka vprašanj s pripadajočimi odgovori) pa je prosto dostopna. Uporabniki se nanjo obračajo z jezikovnimi vpraša-nji z različnih področij jezika.8 Jezikoslovci uporabljajo Jezikovno svetovalnico tudi v raziskovalne namene. Zlasti je zanje koristno dejstvo, da vprašanja v svetovalnici v realnem času opozarjajo na težave jezikovnih uporabnikov, v ozadju pa se gradi baza jezikovnih zadreg. Jezikovna svetovalnica je od leta 2013 osnova za problemsko naravnani pristop k prenovi pravopisnega priročnika, ki jo izvaja Pravopisna komisija SAZU in ZRC SAZU (prim. Lengar Verovnik in Dobrovoljc 2022) – kot je zapisal Orešnik (1995, 91), so težavna vprašanja uporabnikov »dragoceno opozorilo na občutljiva mesta naše materinščine«. Svetovalnica uporabnike v odgovorih informira o napredku pre-nove pravopisa in napoveduje prihajajoče spremembe v kodifikaciji (prim. Vranjek Ošlak 2024), poleg tega pa je tudi most med jezikovnimi priročniki in uporabniki jezika – uporabnikom pomaga interpretirati vsebino jezikovnih priročnikov, v svojih odgovorih pa tudi zapolnjuje vrzeli v jezikovnem opisu (prim. Vranjek Ošlak 2023). 6 Razen za vprašanja terminologije, s katerimi se ukvarja Terminološka svetovalnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 7 https://svetovalnica.zrc-sazu.si/ 8 Največ vprašanj zastavljajo zelo izobraženi uporabniki, ki so stari od 30 do 49 let, mnogi od njih se tudi profe- sionalno ukvarjajo z jezikom. Najpogostejši razlog za zastavitev jezikovnega vprašanja je nezmožnost najti od- govor s pomočjo jezikovnih priročnikov. Svetovalnica uživa zaradi izčrpnosti svojih odgovorov, pa tudi zaradi raziskovalcev, ki v njej sodelujejo, določen ugled, saj jo uporabniki prepoznavajo kot zanesljiv vir informacij o jeziku (Dobrovoljc idr. 2020). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 180 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 180 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 Tina Lengar Verovnik, Urška Vranjek Ošlak: Vpliv dela Janeza Orešnika na razvoj ... 181 V nadaljevanju bomo s pomočjo primerov iz svetovalnice nakazali, kako se v njenih odgovorih kažejo načela dobrega jezikovnega svetovanja, kot jih je opisal Orešnik (1995). S tem se svetovalni vlogi Jezikovne svetovalnice, ki je prevladujoča, pridružuje še ena: izobraževalna. 4.1 Demokratičnost Jezikovna svetovalnica od začetka svojega obstoja stremi k demokratičnemu pristopu k jezikovnemu svetovanju (Dobrovoljc idr. 2020, 14). Demokratičnost se kaže z iz-črpnimi odgovori na vprašanja, navajanjem zgodovinskega ali kakega drugega ozad-ja posameznega jezikovnega pojava in nizanjem argumentov za predlagane rešitve. Odgovori temeljijo tako na jezikovnih priročnikih kot tudi na sodobnem korpusnem gradivu. V primerih, ko je mogočih več rešitev, so navedene in argumentirane vse možnosti, spraševalcu pa je (največkrat glede na njegovo specifično jezikovno situa-cijo, tj. okoliščine in besedilno zvrst) prepuščena izbira jezikovnega sredstva, ki mu bo pomagalo do najučinkovitejšega sporočanja. Pri covidu-19 se v knjižnem jeziku torej pojavljata obe izgovarjavi: [kôvid-] in [kóvid-]. Zaradi zgoraj opisanih sprememb in sedanjih priporočil v normativnih slovar- jih smo na prvo mesto zapisali tisto s širokim o; glede na dolgoletno drugačno prakso v enakih položajih (o pred v) pa opozorimo še, da izgovor z ozkim o ni odsvetovan ali nepravilen; oba načina nam omogočata nedvoumno sporazumevanje (Weiss idr. 2020). Navedeni primer je odlomek iz odgovora na vprašanje o tem, kako izgovarjati poimenovanje bolezni covid-19. Odgovor najprej razloži ozadje jezikovne zadrege (kakovost o v prevzetih besedah) in razloge za obstoj dveh izgovornih možnosti, v zadnjem odstavku pa je poudarjena legitimnost obeh. Iz odgovora je razvidno, da je odločitev za eno od njiju prepuščena jezikovnemu uporabniku.9 4.2 Zavedanje naslovnikovega znanja oz. pričakovanj Jezikovni svetovalci se trudijo, da so odgovori v Jezikovni svetovalnici oblikovani tako, da jih lahko razumejo tudi tisti, ki jim jezikoslovje ni povsem domače. Odgovo-ri so pogosto dvodelni: z zahtevnejšo razlago in preprostejšim povzetkom, ki vsebuje manj terminologije ali pa vsaj več razlag strokovnega izrazja. Tak je npr. naslednji 9 Odgovori v svetovalnici so demokratični vedno, ko je enakovrednih jezikovnih možnosti več. Če je ena od izbir (stilno, zvrstno, časovno ali kako drugače) zaznamovana, je uporabnik na to opozorjen, kar pa ne pomeni, da se ne more sam odločiti in zaznamovano jezikovno sredstvo kljub vsemu uporabiti. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 181 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 181 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 182 Čiv, čiv, še sem živ primer, ki je iz odgovora na vprašanje o tem, ali je glas dz sičnik. Po preprostejšem uvodu, v katerem je izrecno zapisano, da je /dz/ res sičnik, sledi zahtevnejša razlaga, v kateri je uporabljeno jezikoslovno strokovno izrazje (tako slovensko kot prevzeto – vloga svetovalnice je res tudi izobraževalna), ki mu sledijo razlage posameznih terminov. Po mestu izgovora so /s/ in /z/ ter ustrezna zlitnika /c/ in [dz] dlesničniki (alveolari), kar pomeni, da jih tvorimo s pomočjo dlesni; /š/ in /ž/ ter zlitniška ustreznika /č/ in /dž/ (bolje: njuni priporniški sestavini) so zadlesničniki (postalveolari), kar pomeni, da jih tvorimo nekoliko bolj proč od dlesni v smeri proti zadnjemu delu ustne votline (Ježovnik 2022). Neredko imajo spraševalci že določeno jezikoslovno znanje ali so že raziskali ozadje svoje jezikovne zadrege, vendar jim rešitve ni uspelo najti (predvsem gre v takih primerih za t. i. strokovne uporabnike jezika, tj. lektorje, prevajalce, učitelje slovenščine ipd.). Takim spraševalcem so namenjene daljše razlage, medtem ko so manj poučenim ali tistim, ki želijo le kratek odgovor, namenjeni (krajši) povzetki oz. (lahko enoznačni) odgovori na kratko, kot je ta iz sklepnega dela odgovora na vpra-šanje o (ne)ustreznosti rabe členka zgolj. Na kratko: S členkom zgolj ni prav nič narobe (Vranjek Ošlak in Dobrovoljc 2021). 4.3 Vključevanje splošno- in primerjalnojezikoslovnih dejstev Eden od bistvenih znakov demokratičnosti je izčrpnost odgovorov in navajanje zgo-dovinskega, narečnega, medjezikovnega ali kakega drugega ozadja določenega jezi-kovnega pojava. Spraševalci so, kot je ugotovil tudi Orešnik (1995, 50), radovedni ljudje, ki pogosto z veseljem sprejmejo dodatne informacije o ozadju svoje jezikovne zadrege. To v praksi pomeni, da je lahko odgovor na preprosto in enoznačno jezikov-no vprašanje zelo informativen. Dober zgled takega preprostega vprašanja je vpra-šanje o zapisu izrazov pri taroku. Odgovor nanj prinaša poleg izrecne informacije o tem, kako zapisovati izraze plateljc, radeljc in mondfang, tudi izčrpen opis (v tem primeru prevzemalnega oz. medjezikovnega) ozadja, pa tudi nabor drugih izrazov s tega področja. Večina izrazov pri taroku je bila v slovenščino sprejeta iz nemščine, saj je tudi igra prišla na Slovensko iz avstrijskih dežel, kjer naj bi se razvila v začetku 19. stoletja. /…/ Izrazi pagat, mond, škis in trula so namreč nemške popačenke različnih besed iz romanskih jezikov (it. bagatto, fr. monde, fr. l'excuse, fr. tous les trois). Nasprotno sta plateljc in radeljc prevzeta iz nemških besed Blattlein ‛listič, igralna karta' (v nemščini se sicer za te Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 182 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 182 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 Tina Lengar Verovnik, Urška Vranjek Ošlak: Vpliv dela Janeza Orešnika na razvoj ... 183 karte uporablja podobno zveneči izraz Glatzen, na katerega se je lahko navezal v sloven- ščini že uveljavljeni izraz plateljc 'karta manjše vrednosti', ki je v pomenu 'list v knjigi' izpričan že pri Janezu Svetokriškem) in Radel, verjetno izpeljanke iz nem. Rad 'kolo'. Izraz mondfang pa je samostalniško-samostalniška zloženka iz Mond in glagolnika Fang 'ujetje'. /…/ (Jelovšek 2022). Namen takih odgovorov je, da potešijo uporabnikovo radovednost in prinašajo informacije, ki izboljšujejo razumevanje delovanja jezika v najširšem smislu. 4.4 Upoštevanje raznolikosti govornih položajev in jezikovnih zvrsti Odgovori v Jezikovni svetovalnici so oblikovani tako, da predvidevajo drugačne na-čine sporazumevanja v različnih jezikovnih situacijah in besedilnih zvrsteh. Upošte-vanje različnih govornih položajev je izpostavljeno zlasti takrat, kadar neko jezikov-no sredstvo ni povsem nevtralno oziroma je vezano na posamezno besedilno zvrst. V odgovoru je spraševalec na to opozorjen, saj obstoj različnih govornih in pisnih situacij pogosto ni dovolj uzaveščen. Naslednji primer je iz odgovora na vprašanje o tem, ali sta izrazni možnosti oziroma in oz. enakovredni (vprašanje je bilo zastavljeno na primeru povedi). V večini besedil je mogoče okrajšave, kot je oz. za veznik oziroma, izpisati v celoti ali jih uporabljati v okrajšani obliki, svetujemo pa, da se v istem besedilu držite enega od načinov. Izpisani veznik oziroma je prijaznejši in primernejši za osnovno šolo, okrajšava oz. pa za zahtevnejše bralce. Izpis celotne besede je na mestu zlasti takrat, ko pišemo besedila za nekatere posebne bralce, npr. za otroke. Beseda oziroma lahko pomeni 'ali', zato jo je mogoče zamenjati s poševnico (Vranjek Ošlak in Weiss, 2025). Iz primera so razvidne različne izrazne možnosti, uporabniki pa se (glede na konkretni jezikovni položaj) sami odločajo za eno izmed njih. 4.5 Spremljanje s sociolingvističnega vidika Čeprav je osrednja vloga Jezikovne svetovalnice svetovalna, pa ta s svojim delom gotovo na neki način tudi bdi nad jezikovnimi razmerami oz. jih spremlja s socioling-vističnega vidika, na problematična mesta pa jo opozarjajo kar uporabniki sami (urad za jezik bi tako spremljanje jezikovnih razmer moral opravljati po svoji službeni dol-žnosti). S pomočjo njihovih vprašanj je mogoče v svetovalnici slediti aktualnim tren-dom v razvoju jezika, zlasti prihajanju novih besed in besednih zvez, pa tudi drugim odstopanjem od ustaljene rabe in/ali jezikovnega predpisa. Tak je primer vprašanja, Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 183 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 183 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 184 Čiv, čiv, še sem živ v katerem spraševalec navaja, da je v medijih zaznal odstopanje v naglasnem mestu pri besedi gorniški. Že dostikrat sem na radiu slišal, da vabijo na festival gorniškega filma, s tem da so pridevnik gorniški naglasili na i-ju in ne na o-ju, kot bi pričakoval, saj je taka raba tudi slovenskemu ušesu veliko bolj prijazna. Zanima me, katera raba je pravilna in zakaj, saj je pridevnik izpeljan iz samostalnika gornik, ki se naglasi na o-ju, in vsi meni poznani ljudje ne bi nikoli te besede naglasili na i-ju (Ježovnik in Dobrovoljc 2019).10 V odgovoru na vprašanje so pojasnjeni razlogi za opaženi pojav, napovedano je tudi, da se bo kodifikacija v prihodnje prilagodila aktualni rabi. Beseda gornik se je prvotno naglaševala na i-ju, kar je tudi etimološko pričakovano. Iz tako naglašene besede je tvorjen pridevnik gorníški (tako v Pleteršniku, v SSKJ in SP 2001). Naglas na o-ju (tako kot pri samostalniku górnik kot pri pridevniku górniški) je mlajši, zato morda še ni bil zabeležen v naših normativnih slovarjih, je pa v rabi razšir- jen, zato morda vaše ocena o »ušesu prijazni rabi«. Pri kodifikaciji bo treba v nadaljnje upoštevati tudi splošno razširjeno govorno prakso (Ježovnik in Dobrovoljc 2019). 4.6 Prevzemanje drugih nalog urada za jezik Vendar pa Jezikovna svetovalnica ne opravlja le svetovalne vloge – v letih, odkar deluje na spletu, je prevzela tudi nekatere druge naloge, ki bi jih sicer opravljal slo-venski urad za jezik (prim. Orešnik 1995, 89–93). Z odgovori, ki si prizadevajo biti demokratični in izčrpni, svetovalnica opravlja nalogo širjenja znanja o primerni jezikovni rabi, jezikovni svetovalci pa se trudijo, da spraševalcem ne bi zgolj odgovarjali na vprašanja, temveč bi jih tudi izobraževali. V odgovorih so pogosto (poleg odgovora na posamezno vprašanje) navedena dodatna dejstva o jeziku, katerih osrednji namen je ponuditi spraševalcem in tistim, ki v sve-tovalnici iščejo odgovore na svoje jezikovne dileme (ali so zgolj radovedni), nekaj dodatnega védenja o jeziku. Kot zanimivost naj dodam, da ednina, dvojina in množina niso edina slovnična števila, ki jih poznamo. Nekateri jeziki poznajo tudi trial (trojino) in pavkal, ki se uporablja za izražanje manjših števil (tipično od dve do šest) entitet, ki ne tvorijo homogene celote. Izraz pavkal bi lahko prevedli kot maloštevilnik, v slovenščini pa bi ga najbolje izrazili s pogovornim »enih par« (Klemenčič 2017). 10 V vprašanju so bile za namen tega članka popravljene pravopisne napake. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 184 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 184 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 Tina Lengar Verovnik, Urška Vranjek Ošlak: Vpliv dela Janeza Orešnika na razvoj ... 185 Jezikovna svetovalnica je zaradi svojega spletnega delovanja lahko dostopna za vse, ki jih zanima jezik. Zato neizogibno opravlja vlogo povezovanja vseh, »ki si pri-zadevajo za lepši jezik« (Orešnik 1995, 89). Med uporabniki svetovalnice so številni ljubitelji jezika, ki se z njim ne ukvarjajo profesionalno, ga pa izredno dobro poznajo. Odgovori v Jezikovni svetovalnici jim dajejo zagotovilo, da »strokovnjaki zdaj na primeren način bedijo nad materinščino« (n. d., 89). Čeprav je osrednja naloga Jezikovne svetovalnice izvajati svetovanje uporabni-kom o jezikovnih zadevah, pa jezikovni svetovalci pri pripravi vprašanj nemalokrat opravijo tudi veliko raziskovalnega dela. V svetovalnico namreč prihaja zelo malo preprostih vprašanj (z njimi se uporabniki morda raje obrnejo na lektorje ali odgovor sami poiščejo v priročnikih), zapletenejša pa zahtevajo več pozornosti, poglobljenega razmisleka in raziskav jezikovnega gradiva. Vprašanja, ki prihajajo v svetovalnico, so tudi neprecenljiv vir subjektivnih ocen uporabnikov o tem, kako gre našemu jeziku: kako govorci slovenščine dojemajo vpliv tujih jezikov na slovenščino, njeno rabo v izobraževanju in v medijih ipd. Jezi-koslovci lahko sledijo njenemu razvoju in spreminjanju ter obenem pridobivajo delni vpogled v to, kako slovenščino vidijo njeni uporabniki. Jezikovna svetovalnica se mednarodno povezuje s podobnimi ustanovami v drugih evropskih državah, npr. na Češkem, v Estoniji, Latviji in na Madžarskem. Sodelavci svetovalnice se udeležujejo mednarodnih srečanj jezikovnih svetoval-cev, jezikovno svetovanje pa je vključeno tudi v številne slovenske in evropske projekte.11 Sodelavci Jezikovne svetovalnice izdajajo publikacije, v katerih poročajo o delu svetovalnice, leta 2020 so npr. izdali strokovno monografijo Kje pa vas jezik žuli? (Dobrovoljc idr. 2020), v kateri so po tematskih sklopih pregledno predstavljena naj-bolj pereča jezikovna vprašanja. Poseben način poročanja o delu je tudi spletna obli-ka Jezikovne svetovalnice, kjer so javno dostopni vsi objavljeni odgovori. Po njih je mogoče iskati s pomočjo področnih oznak in ključnih besed, baza Jezikovne sveto-valnice pa je povezana tudi z iskalnikom portala Fran, prek katerega je omogočeno razširjeno iskanje. Uporabniki lahko tako na enem mestu iščejo po vseh jezikovnih virih Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kar je koristno zlasti v primerih, ko je neka jezikovna tematika (npr. novejše besedje, ki ga slovarji še ne zajemajo) obravnavana samo v svetovalnici. 11 Npr. v evropski projekt GRACE (Obzorje 2020), ki je potekal od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 185 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 185 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 186 Čiv, čiv, še sem živ 5 Sklep Pomen dela Janeza Orešnika za uveljavljanje kakovostnega jezikovnosvetovalnega dela v slovenskem prostoru je bil prepoznan že v drugih delih (npr. Marušič idr. 2001; Žaucer in Marušič 2009). Pregled načel dobrega svetovanja, kot jih je bilo mo-goče izluščiti iz knjige Uradi za jezik v Skandinaviji, kaže, da je ob opiranju na svoje široko jezikoslovno znanje poleg krovnega načela demokratičnosti pri proučevanih uradih cenil (in kdaj pogrešal) tudi druge vrline. Te je na svoje študentke in študente, sodelavke in sodelavce, kolegice in kolege nevsiljivo prenašal vsa svoja leta delova-nja na Filozofski fakulteti, SAZU in kasneje tudi v Pravopisni komisiji pri SAZU in ZRC SAZU. Ves čas pa je tudi spremljal Jezikovno svetovalnico, občasno opozoril na kakšno ne dovolj domišljeno stvar ali pomagal s svojim znanjem (denimo v odgo-voru o govorjenju »na fanta«, Dobrovoljc 2015). Čeprav po izidu knjige na to temo ni več znanstveno objavljal, je torej s svetovanjem ostajal profesionalno povezan. Literatura Bizjak Končar, Aleksandra, Helena Dobrovoljc, Kaja Dobrovoljc, Nataša Logar Berginc, Polonca Kocjančič, Simon Krek in Tadeja Rozman. 2011. Kazalnik 17 – Standard za korpusno analizo težav pri tvorbi besedil. http://projekt.slovenscina.eu/Media/Kazalni- ki/Kazalnik17/Kazalnik_17_Slogovni_prirocnik_SSJ.pdf Dobrovoljc, Helena, Tina Lengar Verovnik, Urška Vranjek Ošlak, Mija Michelizza, Peter Weiss in Nataša Gliha Komac. 2020. Kje pa vas jezik žuli?. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Dobrovoljc, Helena. 2015. Govorjenje na fanta v gorenjščini. Jezikovna svetoval- nica. Objavljeno septembra 2015. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1006/ govorjenje-na-fanta-v-gorenj%C5%A1%C4%8Dini Jelovšek, Alenka. 2022. Izrazi pri taroku v slovenščini. Jezikovna svetovalnica. Objav- ljeno aprila 2022. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/5836/izrazi-pri-taroku-v- sloven%C5%A1%C4%8Dini Ježovnik, Janoš, in Helena Dobrovoljc. 2019. Naglas pri besedi »gorniški«. Jezikov- na svetovalnica. Objavljeno marca 2019. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/3625/ naglas-pri-besedi-gorni%C5%A1ki Ježovnik, Janoš. 2022. Ali je glas dz sičnik? Jezikovna svetovalnica. Objavljeno aprila 2022. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/5830/ali-je-glas-dz-si%C4%8Dnik Kalin Golob, Monika. 1996. Jezikovna kultura in jezikovni kotički. Ljubljana: Jutro. Klemenčič, Simona. 2017. Dvojina pri Lužiških Srbih. Jezikovna svetovalnica. Ob- javljeno februarja 2017. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1845/dvojina-pri- lu%C5%BEi%C5%A1kih-srbih Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 186 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 186 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 Tina Lengar Verovnik, Urška Vranjek Ošlak: Vpliv dela Janeza Orešnika na razvoj ... 187 Korošec, Tomo. 1996. Strnjen prikaz jezikovnokulturne dejavnosti na Slovenskem. V: Jezi- kovna kultura in jezikovni kotički, urednica Monika Kalin Golob, 5–7. Ljubljana: Jutro. Lengar Verovnik, Tina, in Helena Dobrovoljc. 2022. Revision of Slovenian Normative Gu- ide: Scientific Basis and Inclusion of the Public. Slovenski jezik / Slovene Linguistic Studies 14: 183–205. Lengar Verovnik, Tina, in Monika Kalin Golob. 2020. Vpliv družbeno-političnih sprememb na medijske jezikovne prakse: štiri desetletja po akciji Slovenščina v javnosti. Teorija in praksa 57 (posebna št.): 40–54. Lengar Verovnik, Tina. 2016. Jezikovni kotički za sodobno rabo – in sodobnega uporabnika. Slovenščina danes. Dialogi 57 (7/8), 177–192. Maribor: Aristej. Marušič, Franc, idr. 2001. ŠUSS: študentska skrb za slovenščino. Ljubljana: Študentska založba. Moder, Janko, ur. 1984. Jezikovno razsodišče: 1980–1982. Trst: Založništvo tržaškega tiska; Celovec: Drava. Orešnik, Janez. 1993. Dosledno: Materinščina pri pouku. Sodobnost 41 (3/4): 250–253. Orešnik, Janez. 1995. Uradi za jezik v Skandinaviji. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Vranjek Ošlak, Urška, in Helena Dobrovoljc. 2021. Členek »zgolj«. Jezikovna svetovalnica. Objavljeno marca 2021. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/4971/%C4%8Dlenek-zgolj Vranjek Ošlak, Urška, in Peter Weiss. 2025. Uporaba okrajšave »oz.« in poševnice v strokovnih besedilih. Jezikovna svetovalnica. Objavljeno januarja 2025. https:// svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/7239/uporaba-okraj%C5%A1ave-oz-in-po%C5% A1evnice-v-strokovnih-besedilih Vranjek Ošlak, Urška. 2023. Language Counselling: Bridging the Gap between Codification and Language Use. Eesti ja Soome-Ugri Keeleteaduse Ajakiri / Journal of Estonian and Finno-Ugric Linguistics XIV (1): 149–173. Vranjek Ošlak, Urška. 2024. Jezikovno svetovanje v obdobju prenove pravopisnega priroč- nika. V: Predpis in norma v jeziku, Obdobja 43, urednica Saška Štumberger, 399–405. Ljubljana: Založba Univerze, 2024. Weiss, Peter, Tina Lengar Verovnik in Helena Dobrovoljc. 2020. Izgovarjava kratice »co- vid-19«. Jezikovna svetovalnica. Objavljeno marca 2020. https://svetovalnica.zrc-sazu. si/topic/4273/izgovarjava-kratice-covid-19 Žaucer, Rok, in Franc Marušič. 2009. Jezikovno svetovanje, praksa in ideali. V: Infrastruktu- ra slovenščine in slovenistike (Obdobja 28), urednik Marko Stabej, 449–456. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 187 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 187 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 188 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 188 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 189 Syntax and semantics of subordination: the case of če-clauses Frančiška Lipovšek*, Gašper Ilc**, Andrej Stopar*** Abstract This study examines the Slovenian subordinator če (‘if’) using a qualitative corpus analysis of a sample extracted from the Slovenian Web (slWaC 2.1) corpus. It identifies the types of subordination introduced by če and their meanings. The findings reveal that če predominantly introduces adverbial clauses with a primary conditional meaning, while also triggering sec-ondary meanings such as time, concession, cause/reason, manner, and comparison. Če also introduces nominal clauses functioning as subjects, objects, complements and appositions. A minor group of če-clauses can be interpreted as both adverbial and nominal. Keywords: if, subordination, adverbial clause, nominal clause, conditionality, implicature Skladnja in pomen podredij: primer odvisnikov s če Študija z uporabo kvalitativne korpusne analize preučuje slovenski podredni veznik če. S pomočjo vzorca, pridobljenega iz slovenskega spletnega korpusa (slWaC 2.1), identificira vrste podredij, ki jih uvaja če, in njihove pomene. Ugotovitve kažejo, da če pretežno uvaja prislovne odvisnike s primarnim pogojnim pomenom, hkrati pa sproža drugotne pomene, kot so časovni, dopustni, vzročni, načinovni in primerjalni. Če uvaja tudi nominalne odvisnike, ki delujejo kot osebki, predmeti, povedkova določila in apozicije. Manjšo skupino odvisnikov s če je možno uvrstiti tako med prislovne kot tudi med nominalne odvisnike. Ključne besede: če, podredje, prislovni odvisnik, nominalni odvisnik, pogojnost, implikatura * University of Ljubljana, Slovenia, franciska.lipovsek@ff.uni-lj.si ** University of Ljubljana, Slovenia, gasper.ilc@ff.uni-lj.si *** University of Ljubljana, Slovenia, andrej.stopar@ff.uni-lj.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 189 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 189 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 190 Čiv, čiv, še sem živ 1 Introduction In general terms, subordinate clauses are traditionally classified into three major ca-tegories based on their potential functions: (i) nominal, (ii) attributive and (iii) adver-bial clauses (cf.: Quirk et al. 1999, 1047ff.; Toporišič 2004, 637ff.; Huddleston and Pullum 2002, 1014ff.).1 Nominal clauses perform functions typically associated with nominal phrases, be it at the sentence level (i.e., as independent sentence elements such as subjects and objects) or the phrase level (e.g., as modifiers like appositives). Attributive clauses function solely at the phrase level, modifying nominal heads. As such, they syntactically resemble adjectives in the adnominal function. Adverbial clauses fill the syntactic position of adjuncts or disjuncts. As adjuncts they are fully integrated into the clausal structure, providing circumstantial information, for exam-ple, time, place, and manner. As disjuncts, their syntactic role is more peripheral, providing comment on the propositional content or on the circumstances of the spe-ech act. By far the commonest means of introducing subordinate clauses is subordina-tors (Quirk et al. 1999, 997ff.; Biber et al. 1999, 85ff; Huddleston and Pullum 2002, 949ff.; Toporišič 2004, 636ff.; Pogorelec 2021 [1964], 25ff.). The usage of some su-bordinators is highly predictable, as they introduce only one type of subordinate cla-use and establish only one semantic relation. For instance, the English subordinator unless (1a) is monofunctional as it exclusively introduces subordinate adverbial cla-uses of condition, meaning except if, or more precisely, in all circumstances except if (Huddleston and Pullum 2002, 755; Orešnik 2007, 229). On the other hand, the subordinator if is polyfunctional as it can introduce both nominal (1b) and adverbial clauses indicating different circumstantial meanings, predominantly condition (1c), but also, among others, time, concession, and cause/reason (see Kortmann 1997; De-clerck and Reed 2001). Furthermore, the subordinator if together with as forms the complex subordinator as if, marking adverbial subordinate clauses of similarity/com-parison (1d). Of special interest are those polyfunctional subordinators which can either serve as pure subordinators, i.e., introducing subordinate clauses without being 1 In his classification of Slovenian subordinate clauses, Toporišič (2004, 637) by and large follows this tripartite division, but uses different terminology: content (Slo. vsebinski), relative (Slo. oziralni) and adverbial (Slo. prislovni) subordinate clauses for the three categories listed above, respectively. This fundamental division of subordinate clauses serves as the basis for the contemporary and more detailed classification of Slovenian subordinated clauses as developed by Žele (2016) and Gabrovšek and Žele (2019). It should also be noted that our classification follows the tradition of English linguistics, which names subordinate clauses according to the part of speech they represent within a sentence structure. In contrast, the Slovenian tradition focuses mainly on their syntactic function (for details, see Gregorčič and Gabrovšek 2024; Smolej 2018). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 190 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 190 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 Frančiška Lipovšek, Gašper Ilc, Andrej Stopar: Syntax and semantics of subordination 191 syntactically part of the subordinate clause, or combine their subordinating function with a syntactic role within the subordinate clause. For example, that serves solely as a subordinator when introducing nominal object clauses (1e), whereas when introdu-cing subordinate relative clauses (1f), it simultaneously functions as a subordinator and as the direct object in the subordinate clause. (1)2 a) All output signals remain unchanged unless a change is specifically indicated. b) I wondered if it did him more harm than good. c) If she had blinked, she would have missed the road. d) He frowned as if she had done it on purpose. e) They said that people’s civil rights would be decimated. f) He is grown into the finest young man that I know. Similar to English if, the Slovenian subordinator če, which is the focus of the present investigation, exhibits a polyfunctional nature. Pogorelec (2021 [1964], 68– 79) identifies four types of subordinate clauses introduced by če: (i) adverbial condi-tional clauses (2a), (ii) adverbial concessive clauses (2b), (iii) nominal subject/object clauses (2c-d), and (iv) attributive clauses (2e). In addition to these functions, The Dictionary of the Slovenian Standard Language (Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSKJ) identifies three additional types of adverbial če-subordinate clauses: (i) ad-verbial temporal clauses (2f), (ii) adverbial causative clauses (2g) and (iii) adverbial comparative clauses (2h). To this array of functions, Ilc and Stopar (2023) also add the adverbial exceptive clauses, in which če combined with razen forms the complex subordinator razen če (2i).3 2 Unless marked otherwise, all examples in the paper are taken from two referential corpora: Slovenian Web (slWaC 2.1) for Slovenian, and English Web 2021 (enTenTen21) for English as provided by Sketch Engine. 3 Complex subordinators (e.g., razen če (‘except’), kot če (‘as if’)) should be kept apart from free combinations such as da če (‘that if’), kajti če (‘for if’), etc., as the latter do not function as single units but represent sequen- ces of items with separate functions. In (i) below, da (‘that’) introduces a nominal constituent within which a multiclausal structure is embedded, and če (‘if’) introduces the initial clause in that structure – an adverbial clause expressing condition. In (ii), kajti (‘for’) links the conjoins of a coordinate structure, and če (‘if’) intro- duces the initial clause in the second, multiclausal conjoin. It follows that the interpretation of the če-clause is independent of the preceding subordinator/coordinator, so instances of the kind do not represent a separate category in our analysis. (i) Prepričan je, [da [[če bi bilo več vlakov], bi jih ljudje uporabljali]]. ‘He believes that if there were more trains, people would use them.’ (ii) [Svetloba je nevidna], kajti [[če bi jo videli], bi sama zaslepila oči ...]. ‘Light is invisible, for if we could see it, it itself would dazzle us ...’ Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 191 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 191 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 192 Čiv, čiv, še sem živ (2)4 a) Dežnik ne pomaga nič, če zanaša burja od strani. ‘An umbrella is of no help if the wind is blowing from the side.’ b) Veste, baje vsi umetniki umrjejo prezgodaj, tudi če so stari že sto let. ‘You know, I hear that all artists die prematurely, even if they are a hundred years old.’ c) Še dobro, če te orožniki ne dobijo v roke. ‘It’s a good thing if the police don’t get their hands on you.’ d) Ne vem, če bosta prišla v eni uri. ‘I don’t know if they’ll arrive in an hour.’ e) Mučila ga je misel, če je ravnal prav. ‘He was tortured by the thought of whether he had done the right thing.’ f) ... sam veš[,] kakšne rezultate znajo mladci doseči[,] če imajo ob sebi oporo veteranov ... ‘... you know yourself what results young men can achieve if they have the support of veterans ...’ g) Razumel sem, da moram delati drugače, če hočem rešiti zakon. ‘I understood that I had to do things differently if I wanted to save my marriage.’ h) Kmet če je bolj jezen, bolj pije. ‘If a farmer is angrier, he drinks more.’ i) Ne verjamem v diete, razen če gre za zdravje. ‘I don’t believe in diets unless it’s for health.’ A more detailed analysis of the examples in (2) shows that the exact meanings of the adverbial subordinate če-clauses oftentimes seem to depend on context, allowing multiple circumstantial interpretations. For instance, (2f) combines both the conditi-onal (i.e, under which condition?) and the temporal reading (i.e., when?). Similarly, (2g) combines the meaning of condition (i.e., under which condition?) and cause/ reason (i.e., why?). Furthermore, the examples in (3) illustrate that even more than two adverbial meanings can be observed in the same subordinate če-clause, i.e., the conditional, temporal and causative circumstances. 4 Examples (2a-d) are taken from Pogorelec (2021[1964], 68–79). As the author does not provide an example for the final category of attributive če-clauses, we found a relevant example (2e) in Toporišič (2004, 645); see also Žele (2016, 90). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 192 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 192 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 Frančiška Lipovšek, Gašper Ilc, Andrej Stopar: Syntax and semantics of subordination 193 (3) a) Ste kdaj čutili, da se vaše ustnice poškodujejo, če preživljate čas na snegu? ‘Have you ever felt that your lips get damaged when you spend time in the snow?’ b) Nihče mu ne more ničesar očitati, če se kot državna institucija zavzema za slovenske pisatelje, pesnike in umetnike … ‘No one can accuse him of anything if he as [a representative of] a state institution stands up for Slovenian writers, poets and artists ...’ c) … dejte mi mir[,] če vam dam mir. ‘… leave me be, if/since/when I leave you be.’ Some studies of Slovenian subordination (Toporišič 2004; Žele 2016; Gabrov-šek and Žele 2019) primarily focus on the classification of subordinate clauses, while paying less attention to subordinators, their usage and semantic implications. Since the illustrative examples in some of these sources (Pogorelec 2021 [1964]; Toporišič 2004; also SSKJ) often seem old-fashioned, the present analysis relies on the data from the corpus Slovenian Web (slWaC 2.1), which encompasses more contemporary sources, reflecting the spontaneous use of language that has not been proofread or edited. Thus, in what follows, we present a corpus analysis of a sample of če-subordinate clauses. Firstly, we aim to determine which types of subordination are typically intro-duced by the polyfunctional subordinator če, and, secondly, in the case of adverbial clauses, which primary and secondary semantic interpretations such clauses trigger and whether it is possible to treat secondary meanings as implicatures (cf. Kortmann 1997, 90, also Žele 2016, 92). We expect that despite the different levels of indeter-minacy, če-clauses are primarily adverbial with the conditional meaning. In addition, we try to draw some parallels between Slovenian če-subordinate clauses and English if-clauses, which seem prima facie near syntactic and semantic equivalents. 2 Methodology The research method employed in this study is qualitative corpus analysis. The cor-pus used is Slovenian Web (slWaC 2.1), which comprises almost 896 million tokens from Slovenian texts collected from the Internet. The choice of this method enables targeted retrieval and analysis of naturally occurring linguistic phenomena – for in-stance, we anticipate that a web-based corpus is more likely to contain instances whe-re the subordinator če substitutes for ali (‘whether’). Moreover, slWaC 2.1 adheres to Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 193 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 193 10. 12. 2025 12:10:48 10. 12. 2025 12:10:48 194 Čiv, čiv, še sem živ standards applied to similar corpora across various languages (Kilgarriff et al. 2010), ensuring greater comparability of extracted data. The Slovenian Web corpus is tagged for parts of speech and lemmatised. It was accessed using the online Sketch Engine tool: the relevant patterns were retrieved with the CQL string [tag=”V.*”] [] {0,3} [word=”če”] – this query targets structures that include a verb form followed by zero to three words before the word če (‘if’). Such a pattern was assumed to be conducive to finding both adverbial as well as no-minal subordinate če-clauses of the type presented in (2a) and (2c-d), respectively. However, the limitation of this query is that the sample comprises only subordinate če-clauses in non-initial position.5 The query yielded 902,987 hits (1,007.91 per million; 0.008% of whole cor-pus), from which a representative random sample of 500 hits (0.56 per million; 0.00005581% of whole corpus) was extracted; the sample is generated by Sketch Engine and is reproducible. The 500 corpus hits were then analysed manually. The size of the sample and the expert linguistic knowledge required for manual analysis made it impractical to obta-in judgements from a larger group of speakers. To address this limitation, the analysis was conducted in two phases. In the first phase, each of the three authors, all three native speakers of Slovenian, independently analysed the sample, and in the second phase, a moderation session was held to compare, discuss and align the judgements. Based on the classifications of če-clauses presented in the sections above, each in-stance in the corpus sample was assigned a class and a sub-class, as shown in Table 1. Table 1. Classification of corpus hits. Class Sub-classes Adverbial condition; time; exceptive; manner; comparison; reason; concession; disjunct Nominal subject; subject complement; object; apposition;6 adjective complementation7 5 Despite this limitation, the minimal-limitation analysis of a random sample of 500 če-clauses in the initial position (CQL string [word=”če”]) confirms that the conclusions presented herein remain robust, as the majority of these clauses also belong to the adverbial type. 6 We treat appositive clauses as nominal clauses. Apposition is primarily a relation between nominal phrases that are identical in reference (Quirk et al. 1999, 1300ff.). An appositive nominal phrase may be substituted by a nominal clause. In general linguistics, the label ‘attributive’ usually designates non-appositive modifiers of nominal heads; therefore, če-clauses in this framework cannot be analysed as attributive to a nominal head. For details, see Section 3.2. 7 Clauses complementing adjectival heads are also treated as nominal clauses (Quirk et al. 1999, 1048ff.). Altho- ugh modifiers syntactically, they do not represent attributive clauses since the head is not nominal (see fn. 6). Moreover, the types of clauses appearing in this function can also function as appositive modifiers. Compare, for Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 194 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 194 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 Frančiška Lipovšek, Gašper Ilc, Andrej Stopar: Syntax and semantics of subordination 195 3 Results and discussion 3.1 Adverbial če-clauses The sample of 500 corpus hits comprises 373 (75%) adverbial clauses introduced by the subordinator če. These clauses predominantly function as adjuncts, with a small percentage represented by disjuncts. An analysis of semantic relations intro-duced by če confirms the polyfunctional nature of the subordinator – the identified meanings indicate that če (alone or as part of a complex subordinator) introduces clauses of condition, time, concession, exception, cause/reason, comparison, and manner. 3.1.1 Adjuncts Most adverbial clauses in the sample (308 out of 373, or 83%) introduced by the subordinator če express conditional meaning. However, alternative interpretations are often possible alongside the conditional one. The sample analysed yielded 133 adverbial clauses in which condition was identified as the sole meaning expressed, see for example (4). (4) … bi bila srečnejša, če bi imela tudi ona izpit in avto. ‘… [she] would be happier, if she also had a driver’s license and a car.’ In 175 instances within the sample, the adverbial meaning of condition is one of two (or even three) possible interpretations. The most frequently occurring combi-nation (145 instances) allows for both conditional and temporal interpretations (5a). This typically occurs with predicators in the indicative mood and in contexts that permit an iterative/habitual reading. Such an interpretation is expected because the temporal meaning can be understood as an implicature arising from the dominant conditional meaning, i.e. in cases in which a habitual interpretation of the condition is possible, ‘if implies when’ (Huddleston and Pullum 2002, 743; see also Quirk et al. 1999, 1092, footnote [b], Declerck and Reed 2001, 31-35, for Slovenian Žele 2016, 92). However, the meaning of condition may also co-occur with those of rea-son, concession, and comparison (5b-d, respectively). Additionally, in our corpus 19 example: (i) zaskrbljen, da mi morda ne bo uspelo (‘worried that I might not make it’) and strah, da mi morda ne bo uspelo (‘fear that I might not make it’); (ii) radoveden, če/ali mi bo uspelo (‘curious as to whether I will make it ’) and vprašanje, če/ali mi bo uspelo (‘the question as to whether I will make it’). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 195 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 195 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 196 Čiv, čiv, še sem živ adverbial če-clauses have been identified that can be interpreted as expressing three meanings: condition, cause/reason, and time (5e). (5) a) … če stanja ne zdravimo hitro, napreduje… ‘… if/when the condition is not treated quickly, it progresses …’ b) … tokrat tudi ne bo uspelo, če zadnjih 8 mesecev ni … ‘… it won’t work this time either, if/since it hasn’t for the last 8 months …’ c) … prijave […] oddate tudi, če ne boste tekmovali … ‘… you should hand in your application even if you are not competing …’ d) Delo v programu pri gostovanju ostane enako, kot če bi stranka program kupila… ‘Using the software in the hosting mode remains the same as if the customer had bought the software ...’ e) … dejte mi mir[,] če vam dam mir … ‘… leave me be, if/since/when I leave you be …’ Thus, similarly to English (Huddleston and Pullum 2002, 743), Slovenian adver-bial če-clauses are primarily associated with condition as an inalienable part of their meaning, while other secondary meanings can be seen as implicatures. However, some rare instances of če-clauses have also been identified in which the prototypical-ly conditional subordinator expresses adverbial meanings other than condition. In the examples below, the subordinator če introduces adverbial clauses with the meanings of comparison, cause/reason and manner/comparison, see (6a-c), respectively. It is noteworthy that in these cases the subordinator če co-occurs with other subordinators. (6) a) Boš več naredila [na tak način], kot če mu najedaš za malenkosti. ‘You’ll do more [in this way] than if you nag him about little things.” b) Kako naj sploh pridobim izkušnje, če vendar vsi zaposlujejo le izkušene? ‘How am I supposed to gain experience if everyone only hires experienced people?’ c) Tili je odletel približno, kot če skočite v morje. ‘Tili flew away almost as if you were jumping into the sea.’ Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 196 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 196 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 Frančiška Lipovšek, Gašper Ilc, Andrej Stopar: Syntax and semantics of subordination 197 3.1.2 Disjuncts Adverbial če-clauses as disjuncts provide commentary on the propositional content or on the circumstances of the speech act.8 Within our corpus sample, 24 senten-ces can be identified as containing clear-cut examples of this metalinguistic use, for example (7). (7) … ta parlament tudi na nek način vršil pritisk, če hočete, moralni pritisk na vodstvo … ‘… this parliament would also in some way exert pressure, if you will, moral pressure on the management …’ Despite the semantic and syntactic differences between adjuncts and disjuncts, there are three instances in the sample that we classify as borderline cases, (8a-c). (8) a) … če zanje ne veste, se boste bali, pa če hočete ali ne. ‘… if you don’t know about them, you’ll be afraid, whether you want to be or not.’ b) Pa tudi ena zadeva je kočljiva, če gledam z drugega vidika. ‘But one thing is also tricky, if viewed from a different perspective.’ c) … specifične verzije […] se ne razlikujejo dosti, če pogledamo osnovne sestavine. ‘… the specific versions do not differ much if looking at the basic ingredients.’ If the example in (8a) is not analysed as a comment on the situation, but rather as an adjunct, it expresses the adverbial meaning of concession (‘although you don’t want to be afraid’). Similarly, example (8b) can be interpreted as having a conditional meaning (‘if you view it from a different perspective, then …’), while example (8c) may be interpreted as expressing conditional and temporal meanings (‘if/whenever you look at the basic ingredients’). 3.2 Nominal če-clauses The sample of 500 corpus hits comprises 121 (24%) nominal clauses introduced by the subordinator če. These clauses predominantly function as sentence subjects and 8 For a detailed analysis of Slovenian clauses as disjuncts see Gregorčič and Gabrovšek 2024; Smolej 2018 a.o. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 197 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 197 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 198 Čiv, čiv, še sem živ objects (together 109 out of 121, or 90%). Other syntactic functions are rare: a small number of če-clauses in the sample have been identified as subject complements, appositions, or complements to adjectival heads. 3.2.1 Subject function Subject če-clauses represent 41% of the sample (i.e., 50 out of 121). One third of them are indirect questions (i.e., interrogative), with the subordinator če correspon-ding to ali (‘whether’). In most instances, the indirect question is the subject of the verb zanimati (koga) ‘wonder/want to know’, as in (9). (9) Zanima me[,] če imajo tudi ostali podobne težave ... ‘I wonder if similar problems are encountered by other people as well …’ The majority of subject clauses in the sample (i.e., two thirds of them) are not interrogative. They cannot be introduced by ali; moreover, in several of them, če can be replaced with da (cf. English that), pointing to their statement-like status. (10) … bolje bo, če jih sami preverite ... ‘… it will be better if you check them out for yourself …’ What is interesting about these clauses is that despite clearly being syntactically nominal, they frequently also carry adverbial meaning, with če triggering a conditional interpretation. To illustrate, example (10) reads as ‘if you check them out for yourself, that will be better’. This phenomenon is discussed in more detail in section 3.2.4. 3.2.2 Object function Če-clauses in the object function represent 49% of the sample (i.e., 59 out of 121). They are mainly indirect questions, with the subordinator če corresponding to ali. They appear with 20 different verbs, among which the most frequent one is vprašati ‘ask’ (ten instances; with an additional six if povprašati and spraševati (se) are inclu-ded), followed by ne vedeti ‘not know’ (eight instances) and preveriti ‘check’ (five instances). For example: (11) a) … in sem ga vprašala, če rabi pomoč ... ‘… and I asked him if he needed help …’ Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 198 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 198 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 Frančiška Lipovšek, Gašper Ilc, Andrej Stopar: Syntax and semantics of subordination 199 b) ... ne vem, če je še kaj, ker pač nisem strokovnjak na tem področju ... ‘… I don’t know if there’s anything else – I’m not an expert in the field …’ c) Še enkrat preverite, če imate napisane vse osnovne informacije ... ‘Check one more time if you have all basic information written down …’ A small number of object clauses in the sample are not interrogative. For example: (12) a) ... zato še toliko težje razumemo, če mu ravnatelj, Ministrstvo za šolstvo in njegova komisija mame ne podprejo. ‘… so it is even more difficult for us to understand if the principal, the Mi-nistry of Education and the committee don’t back his mother up.’ b) Bom lažje prenesel, če se bo odzvala hladno ali burno? ‘Will I be able to bear it better if her reaction is cold or strong?’ 3.2.3 Other functions The other syntactic functions identified in the sample are that of subject complement (13a), apposition (13b), and complement to an adjectival head (13c). They are repre-sented in the sample to a very small extent. (13) a) Vprašanje je, če bodo dovolj pametne, da bodo priložnost tudi izkoristile. ‘The question is if they’ll be smart enough to take advantage of the opportunity.’ b) Po SMS lahko vsak dobi informacijo, če je njegovo zdravstveno zavarovanje urejeno! ‘Anyone can get information by text message as to whether their health in-surance is active.’ c) Nisem bil povsem prepričan, če bom zmogel ... ‘I wasn’t quite sure if I would make it …’ The če-clauses above are indirect questions, with če corresponding to ali. In (13b) and (13c), a da-clause is, in principle, also possible (cf. information that ..., be sure that ...); nevertheless, replacing the question with a statement would affect the semantic implications of the sentence. Conversely, the če-clauses in (14) cannot be interrogative: Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 199 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 199 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 200 Čiv, čiv, še sem živ (14) a) Enako kot me zmoti to, če nekdo napiše takšno traparijo ... ‘Just like it annoys me if someone writes such nonsense …’ b) Kdo je pa kriv, če je Zupan edini aktivni občinski svetnik. ‘It’s not our fault if Zupan is the only active municipal councillor.’ 3.2.4 Nominal clauses with adverbial meaning Nominal če-clauses are often associated with an adverbial circumstance (condition in particular, but also time, cause and concession). The phenomenon is most prominent in če-clauses in the subject function (see section 3.2.1). To illustrate: (15) ... je izredno praktično, če sveže začimbe gojimo kot lončnice. ‘… it is extremely practical if one grows fresh herbs in pots.’ The če-clause appears as the syntactic subject of a sentence whose predicate contains the copula be and a subject complement in the form of an adjectival phrase. The quality expressed by the adjective is predicated of the propositional content of the subject clause. The subordinator če triggers a conditional-temporal interpretation: ‘if/when one grows fresh herbs in pots, that (i.e., their growing fresh herbs in pots) is extremely practical’. This pattern is mostly used with adjectives which semantically present the action or state in the če-clause as suitable and desirable (good, fair, right, appropriate, nice, useful, beneficial, practical, convenient, fun, favourite), or the opposite (bad, harm-ful), (16a). Word classes other than adjectives are rare (16b-d): (16) a) Bo pa pošteno, če bodo vsaj takrat pesimisti rekli BRAVO! ‘It will only be fair if at least then the pessimists say Bravo!’ b) Zakaj bi bil greh, če [mestne parcele] postanejo javne? ‘Why would it be a sin if urban plots were made public?’ c) Bo prezgodaj, če jih sejem že jutri? ‘Will it be too early if I sow them tomorrow?’ d) ... kako mora biti, če spiš na londonskih ulicah noč za nočjo … ‘… what it must be like if you sleep on the streets of London night after night …’ Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 200 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 200 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 Frančiška Lipovšek, Gašper Ilc, Andrej Stopar: Syntax and semantics of subordination 201 In several instances the conditional mood is used. The če-clauses in these cases resemble conditional clauses expressing a hypothetical (17a-b) or rejected condition (17c). Such sentences tend to express recommendations or wishes. (17) a) Koristno bi bilo tudi, če bi dodatno omejili plačevanje z gotovino ... ‘It would also be useful if additional cash payment restrictions were introdu-ced …’ b) ... bi bilo prav, če bi vsaj povrnili stroške potovanja ... ‘… it would be appropriate if at least the travel expenses were reimbursed …’ c) ... popolnoma drugače bi bilo, če bi ga [policisti] ustavili na cesti ... ‘… it would have been totally different if the police had stopped him while driving …’ A few instances exhibit a non-copular pattern with a full lexical verb in the pre-dicator. The two instances from the sample in (18) involve a concessive relationship. (18) a) ... nič vam ne pomaga, če niste privrženec pitja alkohola, saj tega preprosto ne bodo razumeli ... ‘it’s hardly of any help if you’re against alcohol, as they simply won’t under-stand it’ (Implicature: Although you’re against alcohol, that’s hardly of any help: they simply won’t understand it and will expect you to drink and get drunk like everybody else.) b) ... jih ni vznemirjalo, če smo si zaradi […] gneče kar preko njih utirali pot naprej … ‘… it didn’t seem to disturb them if we were pushing our way through the crowd right over them …’ (Implicature: Although we were pushing our way through the crowd right over them, that didn’t seem to disturb them.) Adverbial meaning is also expressed by če-clauses that function as objects and appositives. The object clause in (19a) expresses concession, the appositive clause in (19b) condition. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 201 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 201 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 202 Čiv, čiv, še sem živ (19) a) Ne zameri torej, če se bom oglasil šele takrat, ko mi bo “čas ostajal” ... ‘So I hope you’ll understand if I post a comment only when I have “time to spare”…’ b) Enako kot me zmoti to, če nekdo napiše takšno traparijo ... ‘Just like it annoys me if someone writes such nonsense …’ The fact that these če-clauses carry adverbial meaning makes them difficult to distinguish from adverbial adjuncts. Nevertheless, they are still nominal constituents. If they appear as answers to questions, they correspond to kaj (English what) rather than to v katerem primeru/kdaj, etc. (English in which case/when, etc.), compare (20 a-b) and (20c-d): (20) a) Kaj je praktično? – Če sveže začimbe gojimo kot lončnice. ‘What is practical? – If one grows fresh herbs in pots.’ b) Kaj vam nič ne pomaga? – Če niste privrženec alkohola. ‘What isn’t of any help? – If you’re against alcohol.’ c) *V katerem primeru/kdaj je praktično? – Če sveže začimbe gojimo kot lončnice. ‘In which case/when is it practical? – If one grows fresh herbs in pots.’ d) *V katerem primeru/kdaj vam nič ne pomaga? – Če niste privrženec alkohola. ‘In which case/when isn’t it of any help? – If you’re against alcohol.’ 3.2.5 Nominal or adverbial? The analysis has also shown that there are a few instances in the sample that can be analysed either as nominal or as adverbial clauses, as can be observed in examples like (21a-b). This double nature becomes evident if we use such clauses as answers to questions, in the object versus the adjunct position, respectively, (21c-f). As such, these examples differ markedly from cases reported and discussed in section 3.2.4 (see examples (20)). (21) a) … so naveličani, če jim drugi govorijo[,] kaj naj naredijo. ‘…become annoyed if others tell them what to do.’ Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 202 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 202 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 Frančiška Lipovšek, Gašper Ilc, Andrej Stopar: Syntax and semantics of subordination 203 b) Sem vesela, če pride kateri na vrt na obisk. ‘I’m happy if any of them come to visit in the garden.’ c) Česa so naveličani? – Če/Da jim drugi govorijo, kaj naj naredijo. ‘What annoys them? – If/that others tell them what to do.’ d) V katerem primeru/kdaj so naveličani? – Če/ko jim drugi govorijo, kaj naj naredijo. ‘In which case/when are they annoyed? – If/when others tell them what to do.’ e) Česa sem vesela? – Če/Da pride kateri na vrt na obisk. ‘What makes me happy? – If/That any/some of them come to visit in the garden.’ f) V katerem primeru/kdaj sem vesela? – Če/Ko pride kateri na vrt na obisk. ‘In which case/when am I happy? - If/When any/some of them come to visit in the garden.’ Our corpus also yielded an example that seems to allow three interpretations: sta-tement-like (da ‘that’), indirect question (ali ‘whether’), and adverbial (če ‘if’), (22). (22) Slušalke so tako pametne, da zaznajo tudi, če si jih delite s prijateljem … ‘These earbuds are so smart that they also detect that/whether/if you share them with a friend …’ In contrast to (21), however, the če-clause in (22) cannot appear as the answer to in which case/when (23c), so it cannot be analysed syntactically as an adverbial adjunct. It remains a nominal constituent (23a-b), its adverbial meaning emerging as an implicature (23d). (23) a) Kaj zaznajo? – Če/Da si jih delite s prijateljem. ‘What do they detect? – If/That you share them with a friend …’ b) Kaj zaznajo? – Če/Ali si jih delite s prijateljem ali ne. ‘What do they detect? – If/Whether you share them with a friend or not …’ *c) V katerem primeru/Kdaj zaznajo? – Če/Ko si jih delite s prijateljem. ‘In which case do they detect? – If/When you share them with a friend …’ d) Če si jih delite s prijateljem, slušalke to zaznajo. ‘If you share them with a friend, the earbuds detect that (i.e., that you share them with a friend).’ Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 203 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 203 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 204 Čiv, čiv, še sem živ Nevertheless, the example is noteworthy as it brings together interrogative and adverbial interpretations. As pointed out by Huddleston and Pullum (2002, 975), the formal overlap between conditional and interrogative markers (in our case če ‘if’) reflects an obvious semantic connection between conditions and questions. As shown in (24) below, the fulfilment of a condition in fact relies on the affirmative answer to a polar question (2002, 970). (24) Ali si slušalke delite s prijateljem? Če da, potem slušalke to zaznajo. ‘Do you share the earbuds with a friend? If so, the earbuds detect that.’ 4 Conclusion The present study investigates the usage and semantic implications of the Slovenian subordinator če (‘if’). To examine a sample of contemporary uses, relevant instances were extracted from the corpus Slovenian Web (slWaC 2.1). A manual analysis of the instances in the sample reveals that the subordina-tor če exhibits both structural and semantic polyfunctionality. It is predominantly employed to introduce adverbial clauses with the primary meaning of condition. However, several other meanings have been identified among the corpus exam-ples, including time, concession, cause/reason, exception, manner, and compari-son. These additional meanings are considered to be implicatures of the primary, conditional one. The most prevalent implicature is the temporal one, wherein the verb in the conditional clause typically expresses an iterative action in the indicati-ve mood. Furthermore, the corpus also contains instances of če-clauses that convey only one of the secondary meanings, a phenomenon observed when če is combined with other subordinators. Nominal če-clauses, on the other hand, occur in the sample as indirect questions and statements. They primarily function as subjects and objects, to a lesser extent also as complements and appositions. A distinct subset in the sample is represented by če--clauses that are clearly nominal but at the same time highly reminiscent of adverbial clauses by virtue of their meaning. Another minor group consists of če-clauses that can be interpreted both as adverbial and as nominal clauses. The sample contains only a few attributive clauses, all of which postmodify ad-jectival heads. We show that these clauses are structurally attributive but nominal in nature (i.e., they are indirect questions). It should be noted that our analysis of such ca-ses diverges from the traditional Slovenian analysis of subordinate attributive clauses Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 204 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 204 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 Frančiška Lipovšek, Gašper Ilc, Andrej Stopar: Syntax and semantics of subordination 205 (Toporišič 2004, Žele 2016, Gabrovšek and Žele 2019, Pogorelec 2021 [1964]), whi-ch treats cases like apposition as attributive clauses. The research has identified cases of subordinate če-clauses that clearly demon-strate that the traditional syntactic and semantic classifications of subordinate clauses should be viewed as a cline rather than a set of independent, unconnected categories. Semantically, there are evident overlaps between circumstantial meanings such as condition, time, and concession. Syntactically, some subordinate clauses are inde-terminate regarding their status, allowing both adverbial and nominal analysis. What is more, there is a clear overlap between semantics and syntax, as some subordinate če-clauses with an uncontested nominal status give rise to adverbial interpretation. Due to space limitations, the paper has only briefly addressed the parallel usa-ge of English if. Nevertheless, by comparing the descriptions from general (Quirk et al. 1999, Huddleston and Pullum 2002) and specialised sources (Declerck and Reed 2001) with those from our own research, we can conclude that the two subor-dinators are indeed highly comparable in both syntax and semantics. Both introduce adverbial clauses with a predominantly conditional meaning; however, they can also convey some secondary adverbial meanings such as time, concession, exception, ca-use/reason, comparison, and manner as a result of implicature. Additionally, če and if introduce nominal clauses functioning as subjects, objects, subject complements and appositive clauses. While in English these nominal clauses are typically indirect questions, our analysis has shown that Slovenian če-nominal clauses – though by and large indirect questions – can also occur as indirect statements in contemporary and spontaneous language use, i.e., being semantically and syntactically equivalent to subordinate da-clauses rather than subordinate ali-clauses. References Biber, Douglas, Stig Johansson, Geoffrey Leech, Susan Conrad, and Edward Finegan. 1999. Longman Grammar of Spoken and Written English. Edinburgh: Pearson Education. Declerck Reenat, and Susan Reed. 2001. Conditionals: A Comprehensive Empirical Analysis. Berlin: Mouton de Gruyter. English Web 2021 (enTenTen21). 2021–2022. https://www.sketchengine.eu/ententen-english- corpus/. Gabrovšek, Dejan, and Andreja Žele. 2019. Tipologija stavčnočlenskih odvisnikov v sloven- ščini. Slavistična revija 67 (3): 487–507. Gregorčič, Kristina, and Dejan Gabrovšek. 2024. Skladenjsko-pomenska analiza stavkov z uvajalnimi oziralnopoljubnostnimi vezniki. Slavia Centralis 17 (2): 198–218. https://doi. org/10.18690/scn.17.2.198-218.2024. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 205 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 205 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 206 Čiv, čiv, še sem živ Huddleston, Rodney, and Geoffrey K. Pullum. 2002. The Cambridge Grammar of the English Language. Cambridge: Cambridge University Press. Ilc, Gašper, and Andrej Stopar. 2023. Izvzemalnost kot semantična kategorija v odvisnih stav- kih. In Prispevki k preučevanju slovenske skladnje, edited by Mojca Smolej and Mojca Schlamberger Brezar, 115–31. Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani. Kilgarriff, Adam, Siva Reddy, Jan Pomikálek, and Avinesh PVS. 2010. A Corpus Factory for Many Languages. In Proceedings of the Seventh International Conference on Language Resources and Evaluation (LREC’10), edited by Nicoletta Calzolari, Khalid Choukri, Bente Maegaard, Joseph Mariani, Jan Odijk, Stelios Piperidis, Mike Rosner, Daniel Ta- pias, 904–10. http://www.lrec-conf.org/proceedings/lrec2010/pdf/79_ Paper.pdf. Kortmann, Bernd. 1997. Adverbial Subordination. A Typology and History of Adverbial Su- bordinators Based on European Languages. Berlin: Mouton de Gruyter. Orešnik, Janez, 2007. Natural syntax: English dependent clauses. Studia Anglica Posnanien- sia 43: 219–36. Pogorelec, Breda. 2021 (1964). Veznik v slovenščini. Edited by Alexander Rath, Kozma Aha- čič and Mojca Smolej. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Quirk, Randolph, Sidney Greenbaum, Geoffrey Leech, and Jan Svartvik. 1999. A Comprehen- sive Grammar of the English Language. London: Longman. Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2nd ed. 2014. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. https://www.fran.si. Slovenian Web Corpus (slWaC 2.1). 2017. https://www.sketchengine.eu/slwac-slovenian- corpus-from-the-web/. Smolej, Mojca. 2018. Skladenjske konstrukcije med podredjem in priredjem. Slovenščina 2.0 6 (2): 186–205. https://doi.org/10.4312/slo2.0.2018.2.186-205. Toporišič, Jože. 2004. Slovenska slovnica. 4th ed. Maribor: Obzorja. Žele, Andreja. 2016. Odvisniki v slovenščini: vsebinski odvisniki in nepravi prislovnodolo- čilni odvisniki. Slavistična revija 64 (2): 81–94. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 206 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 206 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 207 Language disorder or language variation? Christina Manouilidou* Abstract This paper explores the challenges of diagnosing and treating language disorders in the context of languages with strong dialectal diversity. After defining language disorder and language variety, I use the case of Slovenian to show how the linguistic features of dialect speakers can often resemble those of individuals with language impairments, across all domains from phonology to semantics. These similarities can complicate diagnosis, as dialectal features may be misidentified as pathological speech. Intervention, therefore, must be sensitive to the speaker’s linguistic background and respect the speaker’s variety. The solution lies in in-creasing awareness among speech therapists and ensuring they receive appropriate training to distinguish between dialectal variation and disorder. The paper uses as a model the approach US speech therapy has developed for speakers of African American English, illustrating how culturally and linguistically responsive practices can lead to more accurate diagnoses and more effective, respectful interventions. Key words: language disorders, dialect, Slovenian, Alzheimer’s disease, speech therapy Jezikovna motnja ali narečna raznolikost? Članek obravnava izzive diagnosticiranja in odpravljanja jezikovnih motenj pri govorcih je-zikov z močno narečno razslojenostjo. Po opredelitvi jezikovne motnje in jezikovne različice je na slovenskih primerih pokazano, kako so jezikovne značilnosti govorcev narečij lahko z vidika standarda videti podobno značilnostim pri posameznikih z jezikovnimi motnjami, in sicer na vseh področjih, od fonologije do semantike. Te podobnosti lahko otežijo diagnosti-ciranje, saj so narečne značilnosti lahko napačno prepoznane kot govorna motnja. Pri inter-venciji je treba upoštevati govorčevo jezikovno ozadje in se izogibati odpravljanju narečja. Namesto tega mora terapija upoštevati in spoštovati govorčevo različico. Rešitev je v čim večji ozaveščenosti logopedov in zagotavljanju ustreznega usposabljanja za razlikovanje med narečjem in motnjo. Članek se opira na severnoameriško izkušnjo pri obravnavi motenj pri govorcih afroameriške angleščine kot na uspešen model, kako lahko kulturno in jezikovno odzivne prakse vodijo k natančnejšim diagnozam in k učinkovitejši in spoštljivejši obravnavi. Ključne besede: jezikovne motnje, narečje, slovenščina, Alzheimerjeva bolezen, logopedija * Univerza v Ljubljani, Christina.Manouilidou@ff.uni-lj.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 207 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 207 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 208 Čiv, čiv, še sem živ 1 Introduction Wednesday afternoons were of particular interest in our Department of Comparative and General Linguistics, as Prof. Janez Orešnik held his office hours. Every time I had a chance, and he was not busy with someone else, I would knock on the door and say ‘hi’, often stepping in for some chatting. I always learned something new from these discussions but one day, I was the one who taught him some things he did not know…and it was about the Slovenian language. A recurrent topic of our discussions was how difficult it was for me to hold a normal conversation in Slovenian and him acknowledging that yes, Slovenian is a difficult language, but I should not give up. It was during these discussions that I mentioned that living in Nova Gorica and working in Ljubljana does not help either, as there are many dialectal differences. I said that the good news was that people in Gorica do not use dual, so I could forget about it, but then differences in vocabulary could be significant, so for each concept, I need to learn two or three words. And I burst out with ‘local’ words, the majority of which come from Italian due to language contact, such as lampo ‘zipper’, parkedžo ‘parking’, però ‘but’, kalcete ‘socks’, nona ‘grandmother’, panin ‘sandwich’ and so on. Prof. Orešnik was, of course, aware of this phenomenon. He was nonetheless excited about each word I said. He took a pen-cil and started taking notes about their use in Gorica. From time to time, there were things he did not know, and I was the one to tell him about them. A unique moment. After this, the dialectal varieties of Slovenian started entering our discussions more frequently, and it was during these that I started connecting this with my own re-search areas and realized how ignorant I had been of the problem of linguistic diver-sity in the diagnosis of pathological speech and its treatment. Therefore, in this paper, I will address this phenomenon, present the specifics of the diagnosis and treatment of dialect-speaking populations, and propose possible solutions. 2 What is considered a language disorder The term language disorder refers to a significant deviation of language abilities from the standard variety, considering the age and stage of development of the in-dividual. It typically results from brain damage, such as stroke-related aphasia or neurodegenerative diseases like Alzheimer’s. Depending on the cause, it can affect all language areas. For instance, Broca’s aphasia mainly impacts morphosyntax, Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 208 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 208 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 Christina Manouilidou: Language disorder or language variation? 209 causing telegraphic speech with missing or substituted function words and inflections (Goodglass 1993) as in (1). (1) a. Son...university...good-good b. Boy...girl...play ball Similarly, language impairment in Alzheimer’s disease (AD) appears early and affects all linguistic domains from phonetics/phonology to morphology, syntax, vo-cabulary, semantics, and discourse (Manouilidou 2025a). In what follows, I provide examples from Slovenian illustrating the above. Morphosyntax is an affected domain in people with Alzheimer’s disease (pwAD), with manifestations already in spontaneous speech and picture descriptions (Varlokosta et al. 2024). In the Cookie Theft picture, Slovenian-speaking pwAD pro-duced errors such as in (2), in which they used wrong agreement, and in (3), which exhibits incorrect use of preposition (use of preposition before an object standardly used bare). (2) tale kosilnico instead of SS tole kosilnico thisNOM lawnmowerACC thisACC lawnmowerACC ‘this lawnmower’ (3) *da odpre lahko v tole instead of SS da odpre lahko tole that opens can in this that opens can this ‘that he may open this’ (Onič 2025) Morphosyntax and specifically verb-related grammatical information was also affected in the study of Roumpea et al. (2019), which tested Slovenian-speaking pwAD in a sentence completion task, designed to test regular and irregular forms in terms of present tense and aspect (perfective vs. imperfective). The most frequent mistake produced by pwAD in the category of tense was the substitution of the target form of an irregular verb with a form of a regular verb that was semantically close to the target one, as in (4a). Regarding aspect, in regular verbs, pwAD tended to produce the imperfective form instead of the perfective target, as in (4b). In irregular verbs, participants tended to produce the opposite aspect (4c). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 209 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 209 10. 12. 2025 12:10:49 10. 12. 2025 12:10:49 210 Čiv, čiv, še sem živ (4) a. hodimregular ‘I am walking’ instead of gremirregular ‘I am going’ b. pisala instead of napisala ‘she wrote’ imperfective perfective c. vzeliperfective instead of jemaliimperfective ‘they took’ Of particular interest is the area of morphology and word formation, a domain that is significantly affected in a variety of language disorders (Manouilidou 2025b). Manouilidou and colleagues conducted a series of studies on derivational morphol-ogy in Slovenian-speaking individuals with Mild Cognitive Impairment (pwMCI) and pwAD. They found that in chronometrized tasks and under time pressure, pwAD often accept as grammatical, formations which violate the combinatorial rules of stem+suffix in Slovenian, either in terms of category of the base, such as in (5) or in terms of argument structure properties of the base verb, such as in (6) or in terms of aspectual specifications, such as in (8). These formations were accepted as gram-matical by the pwMCI tested in Manouilidou et al. (2016). The same performance was also observed by Roumpea et al. (2024) and Roumpea (2025) with pwAD in non-chronometrized tasks. (5) *črkilec ‘letter-er’ < črka ‘letter’ N N *čokoladec ‘chocolat N-er’ < čokoladaN ‘chocolate’ (6) *trpelec ‘sufferer’ < trpeti ‘I suffer’ (SubExp verb) *umiralec ‘dier’ < umirati ‘I die’ (SubExp verb) (7) *prebralec ‘reader-through’ >tož, ne pa v besednem redu tož>>daj, kjer je možna le udeleženska vloga dobitnik. Ključne besede: prejemnik, udeleženske vloge, slovenščina, koristnik, dobitnik The umbrella semantic role recipient and its two variants The article discusses certain characteristics of sentences with dative and accusative objects, which concern the semantic role assigned to the dative object. This role can be understood either as the intended recipient of the accusative object (recipient) or as the recipient of the ac-tion expressed by the verb together with the accusative object (beneficiary). Furthermore, the article examines two properties of sentences with recipients or beneficiaries. The first relates to the inherent meaning of the verb and describes the fact that some ditransitive verbs allow only the recipient meaning and not the beneficiary meaning of the dative object. The second concerns word order: the ambiguity between recipient and beneficiary of the dative object arises under neutral intonation only in the word order dative>>accusative, but not in the word order accusative>>dative, where only the recipient participant role appears. Keywords: dative object, recipient, beneficiary, semantic roles, Slovenian * V zahvalo prof. Janezu Orešniku in v spomin na njegove petkove seminarje, ko nam je študentom in študentkam predstavljal svoje raziskovalno delo in s tem ključno vplival na našo jezikoslovno pot. ** Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje, tatjana.marvin@ ff.uni-si. Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0218. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 269 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 269 10. 12. 2025 12:10:52 10. 12. 2025 12:10:52 270 Čiv, čiv, še sem živ 1 Uvod Prispevek obravnava povedi s predmetoma v dajalniku in tožilniku z vidika udele-ženske vloge predmeta v dajalniku. V povedi (1) je predmet v dajalniku lahko ra-zumljen kot nameravani prejemnik predmeta v tožilniku, (1a), ali pa kot prejemnik koristi, ki izhaja iz dejanja, izraženega z glagolom in predmetom v tožilniku, (1b). (1) Janezu sem poslal pismo. a. Janez je nameravani prejemnik pisma. b. Janez je prejemnik mojega dejanja pošiljanja pisma v njegovo korist, ne pa nameravani prejemnik pisma. (interpretacija: Namesto/Za Janeza pošljem pismo.) V uvodu članka so predstavljeni izhodiščni podatki, čemur sledi kratek povzetek teorije udeleženskih vlog s poudarkom na monografiji Udeleženske vloge v sloven-ščini, Orešnik (1992) (razdelek 2.1). V tem razdelku je tudi kratek povzetek teorije udeleženskih vlog v pristopu tvorbene slovnice (2.2). Nadalje so v razdelkih 3 in 4 podrobneje opisane nekatere značilnosti, značilne za povedi tipa (1), ki kažejo, da za razlago jezikovnih dejstev poleg krovne udeleženske vloge prejemnik potrebujemo podpomenske različice (razdelek 3) in da pri omenjenih različicah igrata pomembno vlogo inherentni pomen posameznega glagola (razdelek 4.1) ter besedni red (4.2). 2 Udeleženske vloge 2.1 Udeleženske vloge: Orešnik (1992) V tem razdelku je na kratko predstavljena teorija udeleženskih vlog, pri čemer nam za osnovo služi Orešnik (1992).1 Udeleženske vloge so različne vloge, ki jih samostalni-ške zveze v povedi prevzamejo glede na dogajanje, dejanje ali stanje, izraženo s predi-katom. Orešnik (1992) ugotavlja, s kolikimi udeleženskimi vlogami se veže posamezen glagol, pri čemer se osredinja na samostalniške zveze, ki so del samega stavčnega vzor-ca, tj. osebek, predmeti (tudi predložni) in nekatera prislovna določila (npr. prislovno 1 Orešnik (1992) podaja tudi kratek razvoj pojma udeleženske vloge. Pojma vršilec (agens) in prizadeto (patiens) se v jezikoslovju uporabljata že od vedno. Skladenjsko vezljivost uvede Tesnière (1959). V teoretičnem jezi- koslovju tvorbene smeri veljata za utemeljitelja koncepta udeleženskih vlog Jeffrey Gruber (1965) in Charles Fillmore (1968). V članku se osredotočamo na utemeljitelje tega koncepta med slovenskimi raziskovalci. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 270 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 270 10. 12. 2025 12:10:52 10. 12. 2025 12:10:52 Tatjana Marvin Derganc: Krovna udeleženska vloga prejemnik in dve njeni različici 271 določilo vršilca v primeru Micka je bila opazovana od Janeza). Njegov sistem obse-ga tri osrednje delovalnike, ki jih poimenuje vršilec, prejemnik in prizadeto. Vršilec je definiran kot samostalniška zveza, ki je izhodišče povedkovega dogodka in njegov pobudnik z lastno voljo (2a). Med prejemnike spadajo: a) samostalniška zveza, ki je sicer izhodišče povedkovega dogodka, vendar ne njegov pobudnik iz lastne volje (2b); b) samostalniške zveze, ki naznanjajo, na katerem območju ali v čigavem interesu se dogaja povedkov dogodek (2c); c) samostalniške zveze, ki jim vlogo podelijo predlogi ustreznega pomena (2d). Udeleženska vloga prizadeto je prisojena samostalniški zvezi v ostalih primerih, tj. ko ji ni prisojena udeleženska vloga vršilec ali prejemnik (2e).2 (2) a. Micka poje lepo pesem. b. Micka se jezi. c. Janez pošlje Micki pismo. d. V Sloveniji je veliko naravnih bogastev. e. Voda teče. Orešnik (1992) Orešnik (1992) ugotavlja, da krovne udeleženske vloge obsegajo različne pod-pomene, dodatne različice vlog, kot npr. koristnik (različica prejemnika), doživljavec (različica vršilca), nosilec lastnosti (različica vršilca). 2.2 Udeleženske vloge v tvorbeni slovnici Tradicionalno je glagolska vezljivost lastnost glagola, da predvideva določeno šte-vilo udeležencev s pripadajočimi udeleženskimi vlogami.3 Toporišič (2000) tako za slovenščino prepozna nevezljive glagole (Dežuje), prisojevalne-neprehodne (Tone teče), prisojevalne-prehodne: (Janez brcne žogo) in večvezavne (Janez pošlje Micki 2 Različne teorije predlagajo različno število udeleženskih vlog (Fillmore 1968 jih npr. pozna šest, Polenz (1988) pa kar devetnajst). V slovenski tvorbeni teoriji Golden (2000) predvideva naslednje udeleženske vloge: vršilec – ude- leženec, ki namerno sproži dejanje, kot ga izraža povedje; doživljavec – udeleženec, ki doživlja psihološko stanje, kot ga izraža predikat; prejemnik – udeleženec, ki prejme kaj; prizadeto – udeleženec, ki je v stanju, kot ga opisuje predikat, ali čigar stanje oz. položaj se spreminja; cilj – udeleženec, h kateremu je usmerjeno dejanje; izvor – udeleženec, od katerega je kaj premeščeno kot posledica dejanja. Glede vrste udeležencev v dogodku prepoznava Toporišič (2000) prvi delovalnik (vršilec dejanja ali nosilec poteka/stanja: Tone teče), drugi delovalnik (prizadeto: Janez brcne žogo) ter tretji delovalnik (prejemnik: Petra pošlje Janezu pismo). Zanimivo je, da Orešnik (1992: 30) meni, da bi bilo še najbolj pravilno uporabljati Toporišičeve izraze, ki so nepristranski, čeprav sam uporablja poimenovanja udeleženskih vlog po najbolj prototipičnem predstavniku (tj. vršilec, prejemnik, prizadeto). 3 V tem prispevku se ukvarjamo samo z glagolsko vezljivostjo. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 271 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 271 10. 12. 2025 12:10:52 10. 12. 2025 12:10:52 272 Čiv, čiv, še sem živ pismo).4 Tvorbena slovnica gradi na tradicionalnem konceptu glagolske vezljivosti in še dodatno formalizira intuicijo, da predikati (običajno glagoli) označujejo dejanje, dogajanje ali stanje, samostalniške zveze, ki dopolnjujejo propozicijo, pa udeležen-ce tega dejanja, dogajanja ali stanja, pri čemer postavi načelo, da morajo biti vse udeleženske vloge nekega predikata podeljene, tj. morajo imeti ustrezne prejemnike v skladnji, t. i. argumente. Če glagol po svojem inherentnem pomenu zahteva dva udeleženca, enega z udeležensko vlogo vršilec, drugega pa z vlogo prizadeto, potem se morata v povedi pojaviti oba argumenta, da jima lahko ti dve vlogi pripiše, (3). (3) sestaviti a. Janez (vršilec) je sestavil računalnik (prizadeto). b. *Janez je sestavil. V udeleženski teoriji tvorbene slovnice je poudarek na tem, v kakšnih skladenj-skih razmerjih so udeleženske vloge pripisane skladenjskim položajem. Pripis lahko poteka tako, da jedro besedne zveze odda udeležensko vlogo svojemu dopolnilu, npr. glagol odda udeležensko vlogo prememu predmetu. Zgodnejše tvorbene teorije pred-postavljajo, da osebek, ki v glagolski zvezi zaseda mesto določila, prejme glagolsko udeležensko vlogo, a mu je ta pripisana posredno; tj. ni mu pripisana neposredno od glagola v jedru, temveč od glagolske zveze, ki obsega tako glagol kot njegovo predmetno dopolnilo. V novejših teorijah osebek v tvorniku dobi udeležensko vlogo vršilec v določilu zveze VoiceP, (4).5 (4) Skladenjski položaji in pripis udeleženskih vlog. Slovnica načel in parametrov6 Novejša verzija tvorbene slovnice (a) VP (b) VoiceP 3 3 Janez V' Janez Voice' 3 3 reže klobaso Voice VP 6 reže klobaso 4 Podrobneje se z glagolsko vezljivostjo v slovenščini ukvarja Žele (2001). 5 Jedro Voice (v nekaterih pristopih tudi maloglagolsko jedro v) je odgovorno za podeljevanje udeleženske vloge vršil- ca določilu in sklona tožilnik glagolskemu dopolnilu. V primeru odsotnosti VoiceP je poved trpna ali netožilniška. 6 Slovnica načel in parametrov je slovnica, ki je bila izdelana v teoriji jezika Noama Chomskega, Chomsky (1993), Chomsky in Lasnik (1993). V slovenski tvorbeni literaturi je izčrpno predstavljena v Golden (2000). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 272 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 272 10. 12. 2025 12:10:52 10. 12. 2025 12:10:52 Tatjana Marvin Derganc: Krovna udeleženska vloga prejemnik in dve njeni različici 273 Poseben izziv predstavljajo večvezavni glagoli. Ob privzeti binarni naravi skladenjskih dreves je namreč v strukturi možno le eno glagolsko dopolnilo, večve-zavni glagoli pa imajo dva predmeta. Tu je v tvorbeni slovnici prevladala analiza v duhu Larson (1988), ki predvideva, da večvezavni glagoli predvidevajo dve gla-golski zvezi, pri čemer se glagol premakne iz spodnjega v višji položaj in tako odda udeležensko vlogo na vsakem mestu, kjer se pojavi, (5a). V novejši verziji pa je struktura kot v (5b). (5) Pripis udeleženskih vlog pri večvezavnih glagolih Larson (1988) Novejša verzija tvorbene slovnice (a) VP (b) VoiceP 3 3 Janez V' Janez Voice' 3 3 daje VP daje VP i i 3 3 psu V' psu V' 3 3 t klobaso t klobaso i i 3 Prejemnik, dobitnik, koristnik7 V tem delu podrobneje obravnavamo dvoumnost, ki se pojavi v (1). V (6) je navede-nih še nekaj dodatnih zgledov; v vseh primerih lahko predmet v dajalniku razumemo kot prejemnika predmeta v tožilniku ali pa kot prejemnika koristi, izražene z glago-lom in predmetom v tožilniku.8 7 V slovenski jezikoslovni tradiciji se s t. i. nepredložnim dajalnikom z različnih vidikov ukvarjajo Pogorelec (1968), Korošec (1977), Dular (1982), Orešnik (1992), Toporišič (2000). 8 Podoben zgled najdemo v Lipovšek (2007), kjer dajalnik v povedi (i) lahko izraža eksogeno svojilnost (njegovi knjigi) ali koristnika (zanj je prevedla). (i) Prevedla mu je obe knjigi. Lipovšek (2007) Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 273 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 273 10. 12. 2025 12:10:52 10. 12. 2025 12:10:52 274 Čiv, čiv, še sem živ (6) a. Vrgel ti bom žogo na streho.9 b. Telefonirala sem mu na Kitajsko.10 c. Vrnila sem ji knjigo. d. Spekel mi je torto. Da gre res za dva različna podpomena udeleženske vloge, ki je pripisana pred-metu v dajalniku, dokazujejo poleg dvoumnosti zgledov v (1) in (6) tudi spodnji primeri, kjer oba možna prejemnika lahko izrazimo v isti povedi. (7) a. Poslal ji bo pismo Janezu. (Namesto nje/V njeno korist bo poslal pismo Janezu) b. Vrgla ti bom žogo Janezu. (Namesto tebe/V tvojo korist bom vrgla žogo Janezu)11 Ti podatki kažejo na dvoje. Prvo je dejstvo, ki ga ugotavlja že Orešnik (1992), in sicer, da se pod krovno udeležensko vlogo skriva več različnih podpomenov. Za pod-pomen prejemnika predmeta v tožilniku v nadaljevanju uporabljamo izraz dobitnik, za prejemnika koristi dejanja pa koristnik; slednji termin predlaga Orešnik (1992). Drugi sklep se tiče skladenjske analize in pripisa udeleženskih vlog. Podatkov v (6) namreč ne moremo zajeti samo s predlogom v Larson (1988), saj so si predmeti v dajalniku med seboj različni po pomenu (dobitnik in koristnik), pri čemer lahko v isti povedi nastopata celo oba, kar kaže tudi na dva različna skladenjska položaja. Potrebujemo torej podrobnejšo analizo, ki je podana v Marvin (2012) in jo v tem članku povzemam le v obrisih. Dvoumnost dvopredmetnih povedi kot (6) izvira iz njihove strukture, kjer je pomen dobitnik udejanjenje t. i. nizke prejemniške struktu-re, pomen koristnik pa udejanjenje visoke prejemniške strukture, kjer sledim analizi 9 V omenjenih primerih se osredotočamo na obstoj interpretacij, v katerih lahko predmet v dajalniku razumemo kot prejemnika predmeta v tožilniku ali pa kot prejemnika koristi. V primeru (6a) obstaja še dodatna interpreta- cija, ki je na tem mestu ne obravnavamo, in sicer interpretacija z eksogeno svojilnostjo in t. i. »prostim dajalni- kom«, s čimer posedovalec postane »psihološko prizadet udeleženec« v negativnem ali pozitivnem smislu, kar je odvisno od konteksta. (Prim. nevtralno: Tvojo žogo bom vrgel na streho.) 10 Glagol telefonirati je sicer brez izraženega predmeta v tožilniku, a ga razumemo kot »opraviti telefonski klic«. 11 Rojeni govorci slovenščine, pri katerih sem preverjala sprejemljivost teh primerov, navajajo, da so primeri sprejemljivi, če se koristnik izrazi z naslonko, manj sprejemljivi pa, če se izrazi s samostalniško zvezo, ki ni naslonka, (i). (i) ? Micki bo poslal pismo Janezu. (V Mickino korist bo poslal pismo Janezu.) Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 274 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 274 10. 12. 2025 12:10:52 10. 12. 2025 12:10:52 Tatjana Marvin Derganc: Krovna udeleženska vloga prejemnik in dve njeni različici 275 v Pylkkännen (2008).12 Nizka prejemniška zveza (LApplP) je v zgradbi nižje od gla-gola in pomensko označuje razmerje med dvema samostalniškima zvezama (Micka dobi pismo). Visoka prejemniška zveza HApplP je v skladenjskem drevesu dodana nad glagolom in označuje razmerje med dejanjem in posameznikom (Micka dobi korist dejanja pošiljanja pisma). (8) Nizka prejemniška zveza LApplP in visoka prejemniška zveza HApplP. Janez pošlje Micki pismo. (Micka = Janez pošlje Micki pismo. (v pomenu dobitnik) Micka = koristnik) (a) VoiceP (b) VoiceP 3 3 Janez 3 Janez 3 Voice VP Voice HApplP 3 3 pošlje LApplP Micki 3 3 HAppl VP Micki 3 3 LAppl pismo pošlje pismo 4 Dve značilnosti povedi z dobitnikom in koristnikom 4.1 Odvisnost od pomena glagola Zanimivo je, da se dvoumnost kot v (1) ne pojavlja z vsemi večvezavnimi glagoli; nekaj glagolov namreč dopušča samo pomen dobitnika in ne dovoljuje pomena kori-stnika. To ponazarja primer (9a), ki ne more izražati pomena, da sem namesto Janeza dala denar nekomu drugemu. Povedi ne moremo narediti slovnične, tudi če ji dodamo izraženega potencialnega dobitnika (glej 9b, c), kar kaže na to, da je glagol dati inhe-rentno nezdružljiv z udeležensko vlogo koristnik.13 12 Pylkkännen (2008) predvideva, da se jeziki razvrščajo v dve skupini – tako z jedrom LAppl (npr. angleščina) in tako z jedrom Happl (npr. albanščina). V Marvin (2012) je pokazano, da slovenščina dopušča obe jedri in s tem dopolnjuje tipologijo tovrstnih povedi z večvezavnimi glagoli. 13 Podobne povedi so možne z etičnim dajalnikom (i). Za slednjega podobno kot Orešnik (1992) privzamem, da ne dobi udeleženske vloge od glagola, temveč je posebno povedje. (i) On pa ti da ves denar v društvo za zaščito soške postrvi! Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 275 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 275 10. 12. 2025 12:10:52 10. 12. 2025 12:10:52 276 Čiv, čiv, še sem živ (9) a. Janezu sem dala denar. (pomen: Janez je nameravani prejemnik denarja, tj. dobitnik) b. *Janezu sem dala denar Micki. (pomen koristnik: Namesto Janeza sem dala denar Micki) c. *Dala sem mu denar Micki. (pomen koristnik: Namesto njega sem dala de- nar Micki) Podobno kot glagol dati se obnašajo naslednje skupine glagolov: (10) a. krovni pomen DATI: dati, dovoliti, podariti, posvetiti, ponuditi, pomoliti, vzeti, posoditi, podati, obljubiti, nameniti, zapustiti, vrniti; b. krovni pomen POKAZATI: pokazati, razkazati, prikazati, kazati; c. krovni pomen POVEDATI: povedati, sporočiti, govoriti, praviti, reči, pri- povedovati, prepovedati, zapovedati; d. drugo: videti (nekomu popek), zavidati (nekomu uspeh), zameriti (nekomu obrekovanje), verjeti (nekomu karkoli), privoščiti (nekomu uspeh), dolgova-ti (nekomu denar), primerjati (nekaj nečemu). V analizi v Marvin (2012) je prikazana lastnost navezana na glavne razrede t. i. dajalniških glagolov, ki jih predlagata Rappaport Hovav in Levin (2008) za anglešči-no in so povzeti v (11). (11) Glavni razredi dajalniških glagolov, Rappaport Hovav in Levin (2008): 1. Dajalniški glagoli, ki imajo samo pomen povzročenega posedovanja (glago- li tipa dati): a) glagoli, ki inherentno označujejo dejanja dajanja: give dati, hand poda- ti, lend posoditi, loan posoditi, pass podati, rent najeti ali oddati, sell prodati … b) glagoli prihodnjega posedovanja: allocate dodeliti, bequeath zapustiti, grant dopustiti, offer ponuditi, owe dolgovati, promise obljubiti … c) glagoli sporočanja: tell povedati, show pokazati, ask vprašati, teach učiti, read brati, write pisati, quote navesti, cite navesti … Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 276 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 276 10. 12. 2025 12:10:52 10. 12. 2025 12:10:52 Tatjana Marvin Derganc: Krovna udeleženska vloga prejemnik in dve njeni različici 277 2. Dajalniški glagoli, ki imajo pomen povzročenega gibanja in posedovanja: a) glagoli pošiljanja (glagoli tipa poslati): forward preposlati, mail posla- ti, send poslati, ship poslati … b) glagoli nenadnega povzročenega premika: (glagoli tipa vreči): fling zalučati, flip metati, kick brcniti, lob visoko vreči žogo, slap zagnati, shoot izstreliti, throw vreči, toss zagnati … c) glagoli, ki izražajo povzročeno gibanje v specifično smer: bring prine- sti, take vzeti, nesti … d) glagoli z izraženim orodjem komuniciranja: e-mail poslati po elektron- ski pošti, fax faksirati, radio sporočiti po radiu, wire brzojaviti, tele-graph brzojaviti, telephone telefonirati … Glagoli v slovenščini, ki so dvoumni med strukturo z visokim in nizkim preje-mniškim pomenom, spadajo v skupino dajalniški glagoli, ki imajo po Rappaport Ho-vav in Levin (2008) pomen povzročenega gibanja in posedovanja. Glagoli v sloven-ščini, ki dovolijo samo strukture z nizkim prejemniškim pomenom, imajo po Rappa-port Hovav in Levin (2008) le pomen povzročenega posedovanja. Če za slovenščino prevzamemo in priredimo analizo pomenov dobitnika in koristnika na način kot v Pylkkänen (2008), moramo nezdružljivost visokega prejemniškega jedra in pomena glagolov tipa dati pripisati lastnosti visokega prejemniškega jedra, da si lahko izbere glagol v dopolnilu. 4.2 Vpliv besednega reda Kot zadnjo opišemo značilnost, da se obravnavana dvoumnost med dobitnikom in koristnikom ob nevtralni intonaciji pojavlja le pri specifičnem besednem redu, in sicer, ko se predmet v dajalniku nahaja pred predmetom v tožilniku (daj>>tož). Pri besednem redu, kjer predmet v dajalniku sledi predmetu v tožilniku (tož>>daj), pa je možna samo udeleženska vloga dobitnik (12). (12) a. Janez pošlje Micki pismo. (Micka je dobitnik ali koristnik) b. Janez pošlje pismo Micki. (Micka je dobitnik) To značilnost obravnavata članka Marvin in Stegovec (2012, 2013). V svoji ana-lizi se opreta na idejo iz Gračanin-Yuksek (2007), ki za hrvaščino predlaga, da imata Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 277 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 277 10. 12. 2025 12:10:52 10. 12. 2025 12:10:52 278 Čiv, čiv, še sem živ različna besedna reda tudi različni skladenjski strukturi. V podobnem duhu predlaga-ta Marvin in Stegovec (2013), da sta v slovenščini v besednem redu daj>>tož možni dve skladenjski strukturi, ena z visokim, druga z nizkim prejemniškim jedrom (kot v razdelku 3, s pomenskimi omejitvami kot v razdelku 4.1). V besednem redu tož>>daj pa imamo opraviti s strukturo, v kateri nastopa predložni dajalnik z neizraženim pre-dlogom in pomenom, ki je po pomenu podoben strukturam z nizkim prejemniškim jedrom in kot tak nezdružljiv z visokim prejemniškim jedrom, ki uvaja pomen kori-stnika.14 Predlagana struktura za (12b) je kot v tabeli (13). (13) Skladenjska zgradba za besedni red tož>>daj Janez pošlje pismo Micki. (Micka = predložni dajalnik) VoiceP 3 Janez 3 Voice VP 3 pošlje 3 pismo PP 3 P=⌀ Micki 5 Zaključek V prispevku so bile obravnavane nekatere značilnosti povedi s predmetoma v dajal-niku in tožilniku s poudarkom na dvoumnosti, ki se tiče udeleženske vloge predmeta v dajalniku. Ta je namreč lahko nameravani prejemnik predmeta v tožilniku ali pre-jemnik dejanja, ki ga izraža glagol skupaj s predmetom v tožilniku. Podatki kažejo, da za razlago jezikovnih dejstev poleg krovne udeleženske vloge prejemnik potrebu-jemo podpomenske različice (v tem prispevku konkretno dobitnik in koristnik) ter da pri slednjih igrata pomembno vlogo inherentni pomen posameznega glagola in besedni red. 14 Krovna udeleženska vloga je prejemnik, podpomensko različico bi lahko opisali kot prejemnik-cilj. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 278 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 278 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 Tatjana Marvin Derganc: Krovna udeleženska vloga prejemnik in dve njeni različici 279 Literatura Chomsky, Noam. 1993. Lectures on Government and Binding: The Pisa Lectures, Berlin, New York: De Gruyter Mouton. Chomsky, Noam, in Howard Lasnik. 1993. The Theory of Principles and Parameters. V 1. Hal- bband: An International Handbook of Contemporary Research, uredniki J. Jacobs, A. von Stechow, W. Sternefeld in T. Vennemann, 506–569. Berlin, New York: de Gruyter Mouton. Dular, Janez. 1982. Priglagolska vezava v slovenskem knjižnem jeziku (20. stoletja). Doktor- ska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fillmore, Charles J. 1968. The Case for Case. V Universals in Linguistic Theory uredniki E. Bach in R. T. Harms, 1–88. New York: Holt, Rinehart, and Winston. Golden, Marija. 2000. Teorija opisnega jezikoslovja: 1. Skladnja. Ljubljana: FF, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje. Gračanin-Yuksek, Martina. 2007. Double object construction in Croatian, Arguments against Appl0. V Formal approaches to Slavic linguistics 13, The Toronto Meeting 2005, ure- dniki R. Compton, M. Goledzinowska in U. Savchenko, 94–112. Ann Arbor: Michigan Slavic Publications. Gruber, Jeffrey S. 1965. Studies in lexical relation. Dokotrska disertacija. Cambridge, MA: MIT. Korošec, Tomo. 1977. Slovenski dajalnik in dajalniške pretvorbe. V 13. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, urednik F. Jakopin, 59–67. Ljubljana: Pedagoško-znanstve- na enota za slovanske jezike in književnosti FF v Ljubljani. Larson, Richard. 1988. On the double object construction. Linguistic Inquiry 19: 335–391. Lipovšek, Frančiška, 2007. O zgradbah eksogene svojilnosti. Jezik in slovstvo 52/1: 17–27. Marvin, Tatjana, 2012. A note on applicatives. V The end of argument structure? Syntax and semantics 38, uredniki M. C. Cuervo in Y. Roberge, 185–208. Bingley: Emerald Group Pub. Marvin, Tatjana, in Adrian Stegovec. 2013. A note on Slovenian ditransitives. V Formal de- scription of Slavic languages: the ninth conference: proceedings of FDSL 9. Urednik U. Junghanns, 149–169. Frankfurt am Main: Peter Lang Edition. Orešnik, Janez. 1992. Udeleženske vloge v slovenščini. Ljubljana: Slovenska akademija zna- nosti in umetnosti. Pogorelec, Breda. 1968. Razvoj prostega stavka v slovenskem knjižnem jeziku: Vloga dativa v stavku. Jezik in slovstvo 13/5: 145–150. Polentz, Peter von. 1988. Deutsche Satzsemantik. 2. izdaja. Berlin: De Gruyter. Pylkkänen, Liina. 2008. Introducing arguments. Cambridge, MA: MIT Press. Rappaport Hovav, Malka, in Beth Levin. 2008. The English Dative Alternation: The Case for Verb Sensitivity. Journal of Linguistics 44: 129–167. Tesnière, Lucien. 1959. Éleménts de syntaxe structurale. Paris: Klincksieck. Toporišič, Jože. 2000. Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Žele, Andreja. 2001. Vezljivost v slovenskem jeziku. S poudarkom na glagolu. Ljubljana: ZRC SAZU. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 279 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 279 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 280 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 280 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 281 Past and contemporary issues of Slovenian language policy*1 Albina Nećak Lük** Abstract The article briefly presents the key periods and levels of the Slovene language planning, along with related language policy measures. It looks back at the beginnings of codification of the Slovene language and outlines planning of the Slovene language status in various state formations. More detailed information is provided on the current language policy concepts in the independent Slovene state. New language relationships are pointed out, especially the Slovenian-English language contact, which figures as one of the evermore prominent issues in the national language policy programmes of the country. Keywords: language policy, language planning, language contact, Slovenia Slovenska jezikovna politika v preteklosti in v sočasju Prispevek strnjeno predstavi ključna obdobja ter ravni načrtovanja slovenskega jezika skupaj z odnosnimi jezikovno političnimi ukrepi. Ozre se na začetke načrtovanja jezika in oriše status slovenščine v različnih državnih sotvarjih. Podrobneje razčleni oblikovanje aktualnih jezikovno političnih konceptov v samostojni Sloveniji. V zaključku opozori na nova jezi-kovna razmerja, predvsem na slovensko angleški jezikovni stik, kar postaja ena čedalje bolj izpostavljenih vsebin v nacionalnih programih za jezikovno politiko Slovenije. Ključne besede: jezikovna politika, jezikovno načrtovanje, jezikovni stik, Slovenija * This upgraded study (Nećak Lük 2004, Nećak Lük 2017) on Slovenian language policy is dedicated to my dear colleague, Academician Prof. Dr Janez Orešnik, as promoting the Slovene language was an inseparable part of his scientific and pedagogical agenda. The adjective "slovenski" has two English equivalents, Slovene and Slovenian. In this text, I use the variant Slovene to denote identification and identity aspects, i.e., ethnicity, language, etc., and Slovenian to denote concepts related to Slovenia as a state, i.e. Slovenian language policy, etc. ** Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje FF UL, Aškerčeva 2, SLO 1000 Ljubljana, albina.necak@guest. arnes.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 281 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 281 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 282 Čiv, čiv, še sem živ 1 Language policy and language planning in Slovenia are closely related to the percep-tion of the Slovene people's evolution into a modern nation, language and culture be-ing considered the foundations of the Slovene ethnic identity and a permanent feature in the struggle for Slovene statehood through history. This sensitivity concerning eth-nic identity markers – with language in the first place – is due to the historical status relationships among languages in this region under the Austro-Hungarian Monarchy, as well as to the language policy and interethnic relationships in the post WWI and WWII Yugoslav states (Table 1). Namely, throughout the history of the Slovene people, in the course of its development into a modern nation, endeavours to achieve Slovene language autonomy have been present. In absence of other power resourc-es – namely administrative state mechanisms – language and culture functioned as a frame of reference for national unification. Table 1: Language policy and language planning in the Slovene ethnic territory until 1940: successive corpus + status planning Until the 19th century 19th–20th century 1919–1940 SELECTION + CODIFICATION + IMPLEMENTATION + CODIFICATION IMPLEMENTATION + ELABORATION ELABORATION Folk (local culture) Regional (Land) language Regional (State) language language - Religious texts - Prekmurje literary - Slovene language in - First linguistic text in language school 16th century (Trubar - Pan-Slavic, Ilirian - Slovene language in folk (cultural) language to cultural institutions, - 1848: Slovene texts in literary norm 1550) - Transition from movements regional administration, - Slovene language in - Slovene + Serbo-- 1848: Slovene school Croatian in state profesional newspaper - institutions AH Official Gazette enterprises and media development of disciplinary tereminology - 1919: University of - Slovene in regional Ljubljana (Land) administration and - 1938: Slovene Academy army of Science and Arts Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 282 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 282 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 Albina Nećak Lük: Past and contemporary issues of Slovenian language policy 283 2 Between the two world wars, the centralistic Yugoslav policy was built upon a theory that the Slovenes, Croatians, and Serbs were not autonomous nations but only three tribes of one emerging nation. Their languages were considered to be three dialects of one (emerging) language. Although the most brutal centralistic pressure lasted but a short time, being strongly opposed to by Slovenian and Croatian elites and political agents, the stigma obviously left deep roots in the collective memory of the Slovene people. Interethnic relations in post-WWII Yugoslavia were marked by continuous vigilance on the part of the most prominent Slovene language (and cultural) policy-makers towards any sign of centralization. Table 2: Slovene language planning in the post-WWII Yugoslav federation – status planning Administrative levels Federal Republic Regional/Local Official use of Serbo- Slovene was the official Slovene + Italian = Croatian, Slovene, language in the territory official languages in Istria Macedonian in: of the Republic of (coastal communes) - federal organs and Slovenia: Slovene + Hungarian = republics and autonomous media included), regions (Kosovo and except for when giving Voivodina) commands the army- federal affairs: - legislation- communication among enters all channels of mixed area of Prekmurje communication (modern institutions gradually Slovene official languages in the - the economy - foreign policy - army Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 283 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 283 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 284 Čiv, čiv, še sem živ Table 3: Slovene language planning in the post-WWII Yugoslav federation – corpus planning Levels Federal Republic Regional/Local Impulses from Terminological Specific socio-cultural management system Italian and Hungarian Stylistic development are also reflected in the the common self- modernization features incorporated into languages (language Slovene language: Modern grammar manuals, textbooks, Lexical + discourse style newspapers) innovation introducing self-management terminology and discourse convention In Slovene public opinion it is widely accepted that Slovene language status planning and – along with it, its corpus planning – together with the gradual spread-ing of its functions into the channels of public communication, remained a non-con-cluded process until the creation of an independent Slovene state in 1991.1 In spite of the fact that at the end of the 1980s the Slovene language was one of the three equal state languages at the federal level (Tables 2 and 3), it was still deprived of some functions, which, in the eyes of Slovenes, were considered a sign of a full (com-plete) nationhood. Two facts excited the opposition in Slovenia in this regard: On the political and constitutional level, it was the issue was the role of the language of commanding in the army, while in context of communication praxis it was the issue of the language of wider communication, i.e. Serbo-Croatian. Commanding in the army units was reserved for the Serbocroatian language only, also in Slovenia; the demand to assign this function to Slovene has its roots in the fact that Slovene was the language of commands in the territory of Slovenia during the WWII, and even in the Austro-Hungarian Monarchy. Over time, however, the status of Slovene in the army units located in Slovenia rose, and by the 1980s the written text of the solemn oath was in the language of the soldier – i.e., in Slovene for Slovenians – although the oral oath remained in Serbo-Croatian. Moreover, the army’s educational activities and inscriptions on the army property in Slovenia were also in Slovene, as was communication with civilians. 1 The appeal for the new Slovene Constitution, the Slovene Writers' Association and the Slovene Sociological Association, can all be considered as attempts to foster other dimensions of Slovene statehood, i.e. the political and cultural, as well as military dimensions (D. Rupel, J. Menart 1988). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 284 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 284 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 Albina Nećak Lük: Past and contemporary issues of Slovenian language policy 285 Attempts to assign to Serbo-Croatian the role of the language of wider commu-nication, so that it would function as a kind of a lingua franca in public discourse all over Yugoslavia, were met with strong opposition in Slovenia. Such discrepancies along with the abovementioned historical load have largely contributed to the instru-mentalization of language issues for the unification of the Slovene public opinion regarding the necessity of Slovenian independence. Regardless of the abovementioned conflict issues, many prominent Slovene lin-guists admit that after the WWII, in spite of some limitations, the Slovene language sta-tus has steadily increased and its functions have spread significantly (Pogorelec 1996). 3 After the declaration of an independent Slovenia in 1991, the continuity of language planning and the promotion of cultural pluralism were also expressed by new Constitu-tion. The status of the Slovene language changed significantly; today it is the only offi-cial language on the level of the Republic of Slovenia, i.e. the national/state language. The official function of Slovene as the national language encompasses all spheres of life, in both internal and external channels of communication. It goes without saying that, immediately, Slovene acquired all functions in the activities of the army. All professional institutions, associations and individuals engaged in language planning continued their work without interruption. However, on the language poli-cymaking level continuity was broken with the country’s independence. Namely, in the 1970s, following an initiative by the Slavic Association of Slovenia, a body of ex-perts, named Slovene Language in Public (Use) (Slovenščina v javnosti), was organ-ized in the framework of the then Socialist Alliance of Working People of Slovenia (Socialistična zveza delovnega ljudstva). Later it was transformed into the Language Council (Svet za jezik), which had several sections and working groups pursuing two basic aims: to stimulate public attention and sensitivity for language topics, and to dwell upon the respect of the legal norms regarding the Slovene language in the Yu-goslav federation, on the federal and national level. For realization of the first task a working group, named the Language Tribunal (Jezikovno razsodišče) was formed. Although its main goal was to promote the language culture among Slo-vene language speakers by discussing and assessing the use of Slovene in the mass media and other public institutions that could have an influence on the language of public and private communication, its existence excited a lot of controversy in other Yugoslav republics. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 285 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 285 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 286 Čiv, čiv, še sem živ 4 The changed socio-political situation after 1991 soon revealed some problematic is-sues. With independence of Slovenia, a more relaxed attitude towards the Slovene language seems to have developed. On the one hand, this is manifested by a rather shallow respect for language norm in public, written and oral discourse. Along with this, the influence of American culture and modes of expression increased. Before this, the endeavour for the autonomy of the Slovene language was expressed, among other things, in purist efforts that were mostly oriented against the influence of Ser-bo-Croatian. Such vigilance seemed to become obsolete after the common destiny of the two languages parted. The growing impact of political and economic inte-gration, i.e. of globalization, was reflected in Slovenia both culturally and economi-cally, with impacts on the language. The growth of communication technology also brought many English language patterns which was especially reflected in the speech of young generations. One could argue that a paradoxical thing has happened over the last three dec-ades: while by becoming a full national/ state language the status of Slovene was promoted, there has been no obvious increase in its prestige. On the contrary, there are several indications that in certain layers of the population its prestige has been di-minishing. Many warnings have been launched against a kind of Slovene English di-glossia which seemingly is about to spread in Slovenia. Alarm has been triggered on account of the fact that public signs, the language of expert and scientific meetings, scientific publications, university lectures and seminars, diplomas and post-graduate works are increasingly in English. It is even the case that in many foreign enterprises operating in Slovenia the Slovene language is no longer used, not even in the person-al documentation of the employees. A burning question which has only recently been thoroughly elaborated as a part of the Slovene language strategy is the situation of Slovene in the European language policy. With the political decision of Slovenia to join the EU, Slovene exhibits the typical features of a small language. It appears to be even smaller in this European association of nations, ethnic communities and languages than it was in Yugoslav times.2 This regards language acquisition planning, not only from the point of view of the foreign language acquisition planning in Slovenia, but also with regard to Slovene as a foreign (and L2) language. 2 Toporišič (1991:143) defines as small language a language of a relatively small community (in terms of power) within the framework of a larger one. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 286 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 286 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 Albina Nećak Lük: Past and contemporary issues of Slovenian language policy 287 5 With an aim to limit and eliminate the above described detrimental phenomena, i.e. the invasion of English and other foreign language influences in public discourse in Slovenia, in 1992 the Slovene Language in Public (Use) (Slovenščina v javnos-ti) group was restored within the framework of the Slavic Association of Slove-nia (Slavistično društvo Slovenije). In 1993 there was a call to establish a group of linguists and other experts within Parliament who would handle fundamental language planning, including consideration of any legislation in this field. Conse-quently, in March 1994 a group of experts was nominated as a permanent working body of the Parliamentary Committee for Culture, Education and Sport,3 with the task of producing suggestions regarding language policy and language planning to both Parliament and the wider public. At the same time, several individuals concerned about the Slovene language, mostly linguists, writers and scientists, suggested that issues regarding the sta-tus of the Slovene language should be regulated by a special law. A member of the Slovene Academy of Sciences and Arts (Slovenska akademija znanosti in umetnosti – SAZU) offered a study on language committees in Scandinavia as a possible model to follow in Slovenia (Orešnik 1995). However, the first concrete proposal did not come from the parliamentary working group, as the draft text of the law on the use of Slovene as the official language was prepared at the begin-ning of 1997 (January 14), by the then Minister of Culture.4 In the draft two sep-arate topics are covered. The first is the domains of official language use, which should be regulated by law, and the second is the setting up of a State Language Committee. The proposal was not unanimously or enthusiastically supported by the working group, and on November 5 1999, after almost three years of debate, its views were published: two members were against the law, and while the others supported the idea they suggested certain modifications and supplements. 3 In the working group, headed by full prof. Dr Breda Pogorelec, there were six language specialist, two lawyers, and two psychologists. 4 Associate prof. Dr Janez Dular. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 287 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 287 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 288 Čiv, čiv, še sem živ 6 Two opposing views of language policy that emerged from two different language ideologies are obvious in the debate on the law, and these can be described based on the differing theoretical, disciplinary and generational perspectives. On the one side, there was a rather traditionalistic, defensive approach to or view of the Slovene language as an ideal of national unity. In this view the language is presented as the sacred symbol of the Slovene nation, the preeminent marker of the Slovene identity, and thus an external token of the nation’s vitality is the public use of impeccable Slovene. According to this approach, at the moment – or better to say, through history – the language has been endangered because of foreign dominance, by insufficiently developed language competence and disrespect of its norms by its speakers. Beyond this, one could say an “introverted” approach to the Slovene lan-guage, the concept of a “nation state” based on the sovereignty of only one ethnic community, i.e. the Slovene nation, can be discerned. The modern tendency to see the state as a community of citizens of different ethnic, cultural and linguistic back-grounds can hardly be traced in this approach, and terms like open society, ethnic and language pluralism are excluded from this discourse. In opposition to this – one could call it a kind of “renovated” language activism – stands a more moderate, modern approach oriented towards the wider context of language acquisition and language use. In view of this, liberal argumentation on the status of the Slovene language has been efficiently regulated by the Constitution and the laws regulating individual spheres of activity. In the independent Slovene state, the Slovene language has gained the status of the national/state language, and its prestige depends on the development and promotion of the whole of Slovene socie-ty. The quality of written and oral public discourse thus depends on factors that are closely related to the general social climate and welfare, and the role of education and mass media has been underlined in this connection. The necessity for an unhindered, continuous process of preparation of fundamental works on the prescribed language norm in central scientific institutions (the Slovene Academy of Science and Arts, the Universities of Ljubljana and Maribor) has been confirmed, with the production of linguistic materials such as orthographies, dictionaries, grammars, lexicographical works and so on being essential for future development. Electronic corpus selection, the development of organized translation services as well as ample linguistic research should also be fostered to support this work. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 288 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 288 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 Albina Nećak Lük: Past and contemporary issues of Slovenian language policy 289 The features of two legislative approaches towards language are integrated in the Slovene Language Law.5 As mentioned above, the Scandinavian language model is followed here, and thus the language office should play a decisive advisory and stimula-tory role in language matters. On the other hand, there are elements of the French model integrated in the law, as it also has a repressive function, with penalties being foreseen for disrespect of the “proper” language use by institutions and responsible individuals. The draft of the bill was brought to the legislative procedure, by the insistence of a civil initiative. On June 5, 2000 a public debate was organized and the bill was sent to the Parliamentary Committee for Social Activities. It was expected that after the debate in this body Parliament would start the procedure to pass the bill. Meanwhile, however, a governmental decree was issued establishing an Office for Slovene Lan-guage of the Government of Slovenia.6 On the other hand, the working group of the Parliamentary Committee for Culture, Education and Sport7 resumed its role as the advisory body to Parliament in the language policy and language planning matters. 7 The law triggered a series of activities – in fact, demands were put forward in the Act itself for the formulating of documents on a national programme for language policy and on ensuring the conditions for its implementation. In 2007, the National Programme for Language Policy (NPLP) for the period 2008- 2011 was adopted as the main instrument envisaged by the Act on Public Usage of Slovene Language. The NPLP for the period 2012-2016 brought about a substantial change of focus. From protection the emphasis shifted to language mat-ters in education and to language equipment demands (resources, technology, digi-talization, standardization, language description, terminology and multilingualism, etc.). Compared to previous periods, greater attention was also dedicated to speakers with special needs. The Resolution on the National Programme for Language Policy 5 In this aspect a certain similarity can be traced with the recently adopted Polish Law, the main difference being that professional linguistic matters remain in the competence of professional (nongovernmental) institutions, i.e. the Academy of Science and Arts and universities. 6 Decree on establishing, structure and working sphere of the Office for the Slovene Language of the Government of Republic of Slovenia, Official Gazette of Republic of Slovenia, no. 97, October 20, 2000, p. 10585; associate prof. Dr Janez Dular was appointed the first director of the Office. 7 On February 2, 2001, the working group was enlarged; it had 13 members, most of them being the Slovene language specialists. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 289 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 289 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 290 Čiv, čiv, še sem živ 2014-2018 identified a series of goals and measures to be implemented at the in-ter-ministerial level. Support for the excellence of artistic and cultural production in Slovene, systematic care for the development of the communicative competence of all groups of speakers, including their reading skills, as well as the promotion of public use of the language were at the forefront of the planned activities. The preamble to the current resolution (2021-2025) indicates a growing aware-ness that in Slovenia English is no longer just a foreign language, although this obser-vation is implicitly expressed in a rather vague wording.8 Although it is not expressly named, English is still referred to in the document, since, in Slovenia as elsewhere, this language is gradually taking on the role of an additional language alongside Slovene – not only in university lectures, but also in some other public, formal do-mains. The term additional language is used for sociolinguistic situations when two languages simultaneously perform the same functions or occupy the same domains in the same social space. Such concurrent use of two languages sooner or later leads to the abandonment of one of them in the relevant domain, usually the weaker language. 8 Towards a conclusion. In its development, Slovene has reached the status of a fully functional language. However, official recognition is but one in a series of powerful mechanisms that influence language status and language corpus planning. In this respect, the expe-rience of the development of Slovene seems to be quite instructive. Namely, it is estimated that in the history of the language there have been two critical moments when Slovene, regardless of its small number of speakers, joined the ranks of privi-leged languages: “In the 16th century, it (i.e. the Slovene language , op ANL) was the 12th language that the Bible was translated into, and today it is one of the smallest languages that the ‘Bible of the modern age’ has been translated into: the Windows operating system and programs written for it” (Hladnik). The latter achievement, together with other language policy measures, also raises hopes for the vitality of Slovene and its increasing prestige in the future. 8 “…the Slovenian language policy must, through a variety of measures, ensure that Slovenian remains the domi- nant voluntary (and obvious) choice for native speakers in the widest possible range of private and public use, […] with realistically and reasonably designed language requirements in individual areas of work.” Resolution on June 1 2021 on the National Programme for Language Policy 2021–2025 (ReNPJP21–25, p.10. https://jezikovna-politika.si/wp-content/uploads/2021/09/ReNPJP2021-2025-ENG.pdf Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 290 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 290 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 Albina Nećak Lük: Past and contemporary issues of Slovenian language policy 291 References Hladnik, Miran. Praktični spisovnik, www.ijs.si/lit/sp_ssp.html. Nećak Lük, Albina. 2004. Slovenia - Language policy and language planning issues. In Bugarski, R. and Hawkesworth, C. (eds.), Language in the Former Yugoslav Lands. Slavica Publishers, Indiana University, Bloomington. Nećak Lük, Albina. 2017. Slovene language status planning. Revista de llengua i dret, nùm. 67, str. 55-69. Orešnik, Janez. 1995. Uradi za jezik v Skandinaviji. Language Committees in Scandinavia. Ljubljana: Academia Scientiarum et Artium Slovenica. Pogorelec, Breda. 1996. Jezikovno načrtovanje in jezikovna politika pri Slovencih med 1945 in 1995 (Language planning and language policy with Slovenes between 1945 and 1995). In Ada Vidovič Muha (ed.), Jezik in čas (Language and Time). Razprave Filozof- ske Fakultete, Ljubljana, 41-61. Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 (ReNPJP21–25) Uradni list RS, št. 94/21, Sprejeto: 1. 6. 2021. Objavljeno: 11. 6. 2021 https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=RESO123, Adopted, August 25, 2025 Resolution on the National Programme for Language Policy 2021–2025 (ReNPJP21–25, p.10. https://jezikovna-politika.si/wp-content/uploads/2021/09/ReNPJP2021-2025-ENG.pdf. Adopted, August 25, 2025 Rupel, Dimitrij, Menart, Janez. 1988. Gradivo za slovensko ustavo (Materials for the Slovene Constitution). Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana, p.6. Toporišič, Jože. 1991. Družbenost slovenskega jezika - Sociolingvistična razpravljanja (Soci- ality of the Slovene language – Sociolinguistic deliberations). Ljubljana: Državna založ- ba Slovenije. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 291 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 291 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 292 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 292 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 293 Ekonomski pomen jezika: poudarek na obmejnih regijah*1 Sonja Novak Lukanović** Povzetek V pričujočem prispevku izpostavljamo pomen jezika in njegovo povezavo ekonomskimi ak-tivnostmi v obmejnih področjih, kajti ta predstavljajo posebne vrste »naraven laboratorij», kjer je večkulturnost oz. večjezičnost objektivna realnost, ki jo je potrebno razumeti in spre-jemati kot rezultat številnih različnih zgodovinskih in političnih dogodkov. Jezik v obmejnih območjih ima komunikacijsko in simbolično dimenzijo, jezik je poka-zatelj raznolikosti, prav tako pa jezik ni vedno najpomembnejši simbol, ki zaznamuje mejo med skupinami, toda je pomemben pokazatelj statusa posamezne skupine in odnosov med skupinami. Empirični rezultati raziskovanj so pokazali, da vprašani, ki so sodelovali v različ-nih raziskava v zadnjih 20 letih ne pripisujejo velikega pomena znanju jezika sosednje države (ki je v nekaterih mejnih področjih tudi manjšinski jezika) za družbeni ugled posameznika ali pa za komunikacijo v EU ali pa za usposabljanje in študij. Znanje jezika sosednje države je pomembno za zaposlitev v sosednji državi, istočasno pa se posameznik prav zaradi znanja jezika lažje prilagaja drugemu okolju in je zato tudi bolj uspešen. Rezultati omenjenih razi-skovanj so potrdili, da ekonomske spremenljivke vplivajo tako na izbiro kot na rabo jezika v specifičnih, z ekonomsko kategorijo zaznamovanih situacijah. Ključne besede: mejna območja, ekonomski vidik jezika, večjezičnost, empirični podatki The economic importance of language: focus on border regions In the paper, we highlight the importance of language and its link to economic activities in border areas, because they represent a special kind of “natural laboratory”, where multicultu-ralism or multilingualism is an objective reality that needs to be understood and accepted as a result of many different historical and political events. Language in border areas has a communicative and symbolic dimension, language is an indicator of diversity, and language is not always the most important symbol marking the bo-undary between groups, but it is an important indicator of the status of a group and of relations * Ta tekst posvečam akademiku, prof. dr. Janezu Orešniku, ki je razumel širino in interdisciplinarnost uporabnega jezikoslovja ter njegov pomen za znanost in za družbo. ** Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Inštitut za narodno- stna vprašanja Ljubljana, sonja.novak@guest.arnes.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 293 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 293 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 294 Čiv, čiv, še sem živ between groups. The empirical results of the surveys have shown that respondents who have participated in various surveys over the last 20 years do not attach much importance to kno-wledge of the language of a neighbouring country (which is also a minority language in some border areas) for one’s social standing, or for communication within the EU, or for training and study. Knowledge of the language of the neighbouring country is important for emplo-yment in the neighbouring country, but at the same time it is also language skills that make it easier for an individual to adapt to a different environment and therefore be more successful. The results of the above-mentioned studies have confirmed that economic variables influence both the choice and the use of language in specific situations marked by economic categories. Keywords: border regions, economic aspect of language, multilingualism, empirical results *** Uvod Vloga jezika oz. jezikov se v današnjem globalnem svetu spreminja. Obravnavanje jezika je kompleksna interdisciplinarna naloga, kajti jezik ni samo sistem znakov in ni namenjen samo sporazumevanju. Znanje jezika ni samo akademska vrednost, temveč jezik v najširšem pomenu integrira/združuje tudi druge pomene in vrednosti. Jeziki so si z jezikoslovnega stališča enakovredni, toda ko obravnavanje jezika postavimo v širši, družbeni kontekst, se pokaže, da imajo jeziki različne pomene in vrednosti ter da raba nekaterih jezikov presega njihove državne in politične meje, pri tem pa se veča njihov pomen in tudi moč (Skubic 2004: 316). Družbenoekonomski dejavniki vplivajo na spremembe v pomenu in vrednosti znanja enega, dveh ali več jezikov. V prispevku izpostavljamo pomen jezika in njegovo povezavo z ekonomskimi aktivnostmi na obmejnih območjih, kajti ta predstavljajo posebne vrste »naraven la-boratorij«, kjer je večkulturnost oz. večjezičnost objektivna realnost, ki jo je treba razumeti in sprejemati kot rezultat številnih različnih zgodovinskih in političnih do-godkov. »Razlika« ni nikoli absolutna in univerzalna, je rezultat zgodovine, kulture, moči in ideologije. Raziskovanje v takem laboratoriju pa pomeni opazovanje, za-znavanje, analiziranje pojavov in odnosov med jeziki, med kulturami in posledično tudi med različnimi etničnimi skupinami. Zgodovina nas uči, da meje niso statične in da se spreminjajo. Mejo oz. obmejno regijo zaznamujejo državna, politična, soci-alno-ekonomska in kulturno-jezikovna komponenta, ki dajejo obmejnemu območju posebno dimenzijo, s katero se razlikuje od drugih območij. Koncept meje je vedno dvojen: mejo in obmejno področje istočasno opredeljujeta faktor delitve in faktor stika dveh sistemov, dveh kultur. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 294 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 294 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 Sonja Novak Lukanović: Ekonomski pomen jezika: poudarek na obmejnih regijah 295 Jezik na obmejnih območjih ima komunikacijsko in simbolično dimenzijo, jezik je pokazatelj raznolikosti. Čeprav ni vedno najpomembnejši simbol, ki zaznamuje mejo med skupinami, pa je pomemben pokazatelj statusa posamezne skupine in od-nosov med skupinami (Barth 1969). Pri tem je treba izhajati iz podmene, da imajo posamezni jeziki v takih okoljih različne (največkrat neenake) komunikacijske do-mete, ki jih zaznamuje tudi ekonomski vidik, in da posamezni govorci poleg lastnega jezika usvajajo najprej tiste jezike, ki jim omogočajo vključevanje v širši komunika-cijski prostor. Na vsakem opazovanem obmejnem območju je mogoče vzpostaviti hierarhijo jezikov oz. hierarhično piramido (Calvet 1999), ki ima zaradi različnih družbenoekonomskih dejavnikov različno funkcionalno konfiguracijo. Jezik v povezavi z ekonomijo Obravnavanje jezika v kontekstu ekonomskih oz. gospodarskih aktivnosti zahteva interdisciplinarni pristop z vključevanjem jezikoslovcev, ekonomistov, sociologov in politologov. Na žalost pa literatura potrjuje, da je danes le malo ekonomistov, vsaj po naši oceni, ki bi se sistematično ukvarjali s povezavo jezika in ekonomije oz. povezavo in vlogo jezika v gospodarski uspešnosti podjetja ali družbe. In če smo samokritični, tudi malo jezikoslovcev je, ki bi se posvečali temu vidiku. Pri obravnavanju povezave jezika in ekonomije se pojavi vprašanje, kaj obsega ekonomija in s katerimi vidiki ekonomije povezujemo jezik. Postavlja se vprašanje, ali jezik obravnavamo v povezavi z ekonomijo v pomenu gospodarstva ali v povezavi z ekonomijo v najširšem pogledu ter v čem je bistvena razlika med njima. V definiranju ekonomije - v pomenu gospodarstvo ta obsega niz človekovih dejav-nosti, ki ustvarjajo produkcijo, distribucijo in porabo, izmenjavo izdelkov in storitev, ki imajo vrednost na trgu in ustvarjajo GDP (BDP), ter predstavljajo uspeh/rezultat neke države ali pokrajine ali nekega obdobja. Na drugi strani pa je ekonomija kot družbena veda, ki jo zaznamuje niz različnih faktorjev in različnih pristopov. Kot disciplina je bila opredeljena v 30. letih prejšnjega stoletja, ko so se avtorji začeli ukvarjati z njeno povezavo z družbo in s posameznikom predvsem z vidika primerjave koristi (Robbins 1935). Raziskovalci so si edini, da je ekonomija mnogo širša kot gospodarstvo, kajti obravnava različne vidike človekovega izkustva. Razliko med ekonomijo in gospodar-stvom se lahko primerja z razliko med »družbo in sociologijo« (Grin 2003). Pri obravnavanju in razumevanju vloge jezika, predvsem manjšinskega jezika v obmejnih regijah in njegovo povezavo z ekonomijo oz. gospodarstvom, moramo izhajati iz teorije Bourdieuja (1991). Jezik je zanj proizvod, enači ga z denarjem, Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 295 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 295 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 296 Čiv, čiv, še sem živ ker oba predstavljata sredstvo izmenjave in ustvarjata kapital. Njegovo izhodišče o vrednosti jezika vključuje ekonomski vidik, pri čemer je jezik vedno del širšega druž-benega konteksta, v katerem ekonomske razmere močno zaznamujejo rabo in izbiro uporabljanega jezika. Spremenljivka vrednost je večplastna (simbolična, prepoznav-na vrednost, vrednost rabe, vrednost izmenjave),1 in jo močno zaznamuje preplete-nost družbenoekonomskih faktorjev. Z menjavo jezika oz. z uporabo drugega jezika se prav prek simbolične moči jezika kaže tudi moč in avtoriteta govorca v ekonom-skem in kulturnem pogledu, zlasti je to mogoče zaznati na obmejnih večkulturnih območjih. Ekonomska vrednost jezika je tako podkategorija družbene vrednosti in se pod določenimi pogoji in v specifičnih okoliščinah lahko tudi spreminja. Bourdieu izpostavlja znanje jezika oz. jezikovno kompetenco, ki posamezniku predstavlja jezikovni kapital, ta pa je vedno v povezavi s trgom. Na ta način se ustvarja jezikovni trg, na katerem znanje jezika oz. jezikovna kompetenca nastopa kot kapital, kar pomeni, da poznavanje enega ali več jezikov (dvo- ali večjezičnost) posamezniku omogoča, da »trguje« na jezikovnem trgu. Če pa se znanje nekega jezika »ne prodaja« dobro na trgu, kar je v mnogih primerih značilno za obmejna večkulturna območja, pa se lahko pričakuje, da bo jezik tam izgubil vrednost, to pa predstavlja osnovo in začetek procesa jezikovnega preklopa. Procesi jezikovnega preklopa se lahko nana-šajo tudi na preklop iz dialekta v standardni jezik, preklop iz jezika manjšine v jezik večine, in to predvsem v okoljih, kjer je jezik manjšine v odnosu diglosije z jezikom večine. Dolgoročno gledano pa obstaja tudi možnost preklopa iz nacionalnega v neki mednarodni jezik. Vse to pa se odraža v različnih gospodarskih aktivnostih. Ob vsem tem lahko trdimo, da predvsem na obmejnih, večkulturnih območjih ne gre samo za jezikovni kapital, ampak za mnogo več, distribucija jezikovnega kapitala je namreč povezana z distribucijo drugih oblik kapitala, ki skupaj definirajo položaj posameznika v družbeni hierarhiji. Jezik kot kapital v globalnem gospodarstvu V današnjem času se močno poudarja vpliv globalizacije na povečano ekonomsko oz. gospodarsko aktivnost, ki posredno zaznamuje tudi izbiro in rabo jezika, kaj-ti globalno gospodarstvo se ne ustavi znotraj meje ene skupnosti/države in tako 1 Prepoznavna vrednost jezika je znak prestiža ali družbenega statusa. Vrednost rabe pomeni, da se jezik uporablja v nekem okolju in ta uporaba jezika posamezniku prinaša vrednost, kot je delovno mesto, šolanje. Nanaša se tudi na produkcijo (v kvantitativnem pomenu) knjig, medijev v nekem jeziku. Vrednost izmenjave lahko opišemo glede na razlike statusa jezika v družbi (uradni – neuradni, večinski – manjšinski (Novak Lukanovič 2011: 330). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 296 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 296 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 Sonja Novak Lukanović: Ekonomski pomen jezika: poudarek na obmejnih regijah 297 ustvarja novo usmeritev – ustvarja se generacija študij, ki povezujejo jezik in eko-nomijo. V procesih globalne organiziranosti gospodarstva in kapitala se pojavljajo ljudje in organizacije, ki morajo med seboj komunicirati zelo hitro in dobro, da dosežejo uspeh in cilj, ki ga postavlja kapital. V tej komunikaciji pa niso pomembne samo nove informacijske tehnologije, pomemben je tudi jezik, ki se razlikuje od blaga, storitev in sredstev, kajti upravljanje blaga in storitev brez jezika ne obstaja. Upravljanje jezika pomeni upravljanje uporabnikov (Cameron 2005). V tej perspek-tivi postajata vloga in odnos do jezika specifična. Jezik postaja pomembno komu-nikacijsko sredstvo, ki posamezniku pomaga v tekmovalnem okolju. Tako je jezik brez dvoma lahko eden izmed indikatorjev ekonomske globalizacije, s katerim je mogoče meriti tudi intenzivnost različnih družbenih/gospodarskih procesov in tren-dov ter tako prispevati k razvijanju netipičnih statističnih kazalnikov, ki pomembno osvetljujejo razumevanje globalizacije. Na začetku tisočletja je Monica Heller (2003) v članku »Globalization, the new economy, and the commodification of language and identity« raziskovala, kako so globalizacija in premiki v svetovnem gospodarstvu pripeljali do poblagovljenja (»commodification«) jezika in tudi do sprememb v pojmovanju identitete. Jezik, ki je nekoč veljal za označevalca kulturne identitete, je postal blago na svetovnem trgu, z ekonomsko vrednostjo, povezano z jezikovnimi spretnostmi in jezikovno raznoli-kostjo. To vodi v možnost obravnavanja različnih načinov poblagovljenja jezika in identitete, vključno z jezikovnim izobraževanjem, jezikovnimi tehnologijami in glo-balno medijsko industrijo. Tako poblagovljenje pa vpliva na ohranjanje, spreminja-nje in izgubljanje jezikovne raznolikosti območja ne glede na geografsko področje, pa tudi identiteto posameznika in skupnosti ter na družbeno neenakost. Različni pristopi pri obravnavanju jezika v povezavi z ekonomijo Ko obravnavamo vlogo jezika v obmejnih regijah in njegovo povezavo z ekonomijo, moramo najprej pogledati, kakšne pristope so raziskovalci izbirali in kako so ume-ščali jezik (ne glede na to, ali gre za večinski ali manjšinski ali tuji jezik) v ekonomijo oz. v gospodarsko dejavnost. Literatura ne navaja enotnega teoretičnega koncepta, ki bi utemeljeval povezavo jezika in ekonomije kompleksno in sistematično. Marschak2 2 Pri tem omenjenega avtorja citiramo iz Grina (1996), ki piše, da je Marshak v članku Economics of language, objavljenem leta 1965 v reviji Behavioral Science (10, 135–140), postavil izhodišča za obravnavo jezika in ekonomije.. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 297 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 297 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 298 Čiv, čiv, še sem živ je bil eden izmed prvih, ki je v svojih delih v središče postavil vprašanja, zakaj se raba jezikov spreminja, zakaj se nekateri jeziki bolj ohranjajo kot drugi in kaj pomeni učinkovitost jezika. Jezik je bil zanj objekt izbire, ki je usmerjen v dosego določenega cilja. Izbiro jezika v komunikaciji ali pa izbiro za učenje nekega jezika je apliciral na standarde mikroekonomije in jih povezal na isti način, kot so povezane vse ekonom-ske odločitve posameznika, od nakupa izdelka do investicije, ki vedno predstavljajo za posameznika rezultat – najboljšo izbiro v danem trenutku. Raziskave, ki so obravnavale vloge posameznih jezikov v različnih družbah oz. okoljih, so potrdile moč ekonomskih dejavnikov pri izbiri in rabi posameznega jezika (Edwards 1985). Lazear (1999a, 1999b) je v svojem raziskovanju izpostavil vprašanje jezika predvsem z organizacijske perspektive in ugotavljal, da globalna podjetja najemajo delavce, ki obvladajo dva jezika. Pri tem podjetja izhajajo iz premise, da je dvojezični delavec veliko privlačnejši na trgu delovne sile. Tudi druge raziskave potrjujejo, da znanje jezikov oz. dvo- ali večjezičnost daje posamezniku prednost na trgu delovne sile (Erreygers 2005) in mu prinaša boljši finančni zaslužek (Carliner 1981). Empirično je potrjeno, da jezikovna spretnost oz. višja stopnja sporazumevalne zmožnosti vpliva na trg delovne sile. Zlasti je to mo-goče zaznati med migrantsko populacijo (Dustmann 1994), medtem ko na večkultur-nih območjih – v etnično mešanih okoljih – stopnja jezikovne zmožnosti, pri čemer imamo v mislih stopnjo znanja manjšinskega jezika, ni statistično pomembna kate-gorija pri ustvarjanju zaslužka, npr. v Walesu (Henley in Jones 2001), in tudi ne pri zaposlovanju na različna delovna mesta. O tem poročajo tudi rezultati empiričnega raziskovanja v Sloveniji (Novak Lukanovič 2002). Pri oblikovanju jezikovno-izobraževalne politike države je potrebno, da načr-tovalci upoštevajo ekonomski vidik jezika, ki prav z jezikovnim in izobraževalnim načrtovanjem vpliva na vlogo, položaj in status manjšinskega jezika ter s tem tudi na strukturo jezikovnega trga (Wodak in Menz 1990; Grin 2003; Gazzola 2014). Strukturo jezikovnega trga in odgovor na vprašanje, zakaj nekatere jezike v posa-meznih okoljih poučujejo bolj in druge manj, pa dajejo poleg družbenoekonomskih dejavnikov in jezikovno-izobraževalne politike tudi različne oblike neformalnega iz-obraževanja. Zlasti o vplivih različnih oblik neformalnega jezikovnega izobraževanja pa raziskave ne poročajo. Mnogi raziskovalci (Grenier in Vaillancourt 1983; Grin 1996) tudi potrjujejo, da ekonomske spremenljivke prispevajo k zaščiti in promociji manjšinskih jezikov ter vplivajo na strukturne spremenljivke etnolingvistične vitalnosti skupnosti, kot jih je Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 298 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 298 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 Sonja Novak Lukanović: Ekonomski pomen jezika: poudarek na obmejnih regijah 299 opredelil Giles s sodelavci (1977: 309). Grin (1996), eden redkih ekonomistov, ki se ukvarja z raziskovanjem povezave jezika in ekonomije, je izpostavil, da je vrednost je-zika dominantne skupine, manjšinske skupine ali tujega jezika ter položaj jezika na je-zikovnem trgu na večkulturnih območjih, predvsem obmejnih,mogoče obravnavati kot: • vrednost jezikovne različnosti, • vrednost medskupinske komunikacije, • vrednost jezikovne vitalnosti, ki vključuje tudi učinkovitost jezika na trgovinske tokove. Čeprav so pristopi pri obravnavanju vloge manjšinskih jezikov glede na posame-zno okolje različni, je obravnavanje vloge manjšinskih jezikov, predvsem v preteklo-sti, največkrat osredotočeno predvsem na dimenzijo ohranjanja kulturne dediščine, na obravnavanje jezika kot pomembnega simbola identitete posameznika in skupine ter prenašalca kulture, torej na obravnavanje jezika manjšine v netržnem pomenu. V kontekstu ekonomskega vidika se jezik največkrat obravnava le v povezavi s kultur-no/jezikovno produkcijo, ki je predstavljena v kvantitativnem pogledu in obravna-vana kot strošek. Investicija v jezik oz. jezikovno produkcijo, obravnavana v ozkem ekonomskem pomenu, je lahko že v izhodišču obsojena na izgubo in je nespremenlji-va. To pomeni, da je npr. število izdanih knjig v jeziku manjšine, število bralcev revij oz. časopisov, ki izhajajo v jeziku manjšine, v numeričnem obsegu vedno majhno in prav zato v ekonomskem pogledu največkrat ne pokrije niti stroškov produkcije, kaj šele, da bi ustvarilo dobiček. Vloga slovenskih avtorjev pri obravnavi povezave jezika in ekonomije v preteklosti Čeprav analiza znanstvene in strokovne literature, ki smo jo delno prikazali v predho-dnem poglavju, kaže, da so se znanstveniki v svetu začeli intenzivno ukvarjati s po-vezavo jezika in ekonomije zlasti v 80. in 90. letih 20. stoletja, pa nas literatura prav tako opozarja, da smo na slovenskih tleh že zelo zgodaj zasledili zanimanje med slo-venskimi intelektualci za povezavo jezika z gospodarstvom, predvsem za ekonomsko vrednost jezika. To je posledica družbenopolitičnega položaja in vloge slovenskega jezika, zgodovinskih dogodkov ter razmer na začetku 20. stoletja (Novak Lukanovič 2016). Za osvetlitev te naše trditve je treba izpostaviti, da je že leta 1921 slovenski politik in gospodarstvenik Andrej Gosar (1985) ugotovil, da sta jezik in ekonomija povezana, in zapisal, da »jezikovno vprašanje sega globoko na gospodarsko polje … Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 299 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 299 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 300 Čiv, čiv, še sem živ Vprašanje, ali se moramo mi učiti tujega jezika ali se morajo narobe drugi učiti naše-ga, ni samo idealne, temveč tudi velike praktične vrednosti ter je pristno gospodarsko vprašanje […] Družbenopolitični položaj in položaj slovenskega jezika ter razmere po koncu prve svetovne vojne so v novonastali državi vplivali na to, da so bila razmišljanja o ekonomski vrednosti jezika v povezavi s simbolično vrednostjo prisotna ne le med je-zikoslovci, temveč predvsem med gospodarstveniki. V tistem času je Gosar v svojem delu o narodnostnem vprašanju s poglavjem Jezik v gospodarskem življenju dal osno-vo današnjemu obravnavanju povezave jezika in ekonomije. Žal pa je tudi njegovo pisanje prav zaradi jezika (slovenskega) ostalo znano samo ozkemu krogu bralcev. V zaključku omenjenega poglavja je Gosar (prav tam, 117) zapisal: »Notranja zveza med jezikovnim oziroma narodnim in gospodarskim vprašanjem je jasna, in nobene-ga dvoma ni, da vodi jezikovna neenakopravnost k splošni narodni neenakopravno-sti, iz katere izvira popolna gospodarska odvisnost in socialna zapostavljenost […]« Vsi navedki Gosarja imajo tudi velik simbolični pomen. Drugi, prav tako pomembni avtor, ki v svojih delih kar nekaj let kasneje in tudi iz drugačnega družbenoekonomskega izhodišča povezuje pomen jezika z ekonomskim razvojem, je Toussant Hočevar, slovensko-ameriški ekonomist in zgodovinar, ki ga še danes citirajo številni sodobni avtorji (npr. Grin). V svojih razpravah obravnava razmerje med etničnostjo in gospodarskim razvojem, pri čemer posebej izpostavlja jezik kot element etničnosti, in pravi, naj bodo institucije, ki vplivajo na gospodar-ski razvoj, jezikovno usklajene s prebivalstvom nekega ozemlja, če naj bo družbeni produkt kar največji. Prav tako izpostavlja jezik in navaja, da ravno jezik ustvarja in omogoča mobilnost, ter se vprašuje, ali družbena ločnica vedno sovpada z jezikovno. Primeri iz vsakdanjega življenja v preteklosti in danes to zavračajo. Hočevar (Hoče-var 1976) trdi, da jezikovni monopol omogoča privilegiran položaj, kar lahko tudi danes potrdimo. Prav tako izhaja iz trditve, da znanje nekega jezika pomeni kapitalno investicijo, ki je ireverzibilna – zaprta je v človekovih možganih in je ni moč odtujiti kot kako fizično dobrino, čeprav jo lahko prenašamo drugim. Kot druge kapitalne dobrine pa je tudi znanje nekega jezika podvrženo depreciaciji.3 Pri razglabljanju o ekonomski obravnavi jezika Hočevar navaja, da so stroški, ki so povezani z učenjem jezika, investicijski stroški v fizične in človeške vire. Ti stro-ški so potrebni za prenos in kopičenje informacij ter ustvarjajo npr. dokumentacijo. Hočevar prav tako razglablja o dinamiki jezikovnih sistemov in navaja, da funkcijska 3 Ekonomska kategorija, ki jo prenaša na jezik – depreciacija valute je zmanjšanje njene vrednosti glede na drugo valuto. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 300 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 300 10. 12. 2025 12:10:53 10. 12. 2025 12:10:53 Sonja Novak Lukanović: Ekonomski pomen jezika: poudarek na obmejnih regijah 301 meja med posameznimi jezikovnimi sistemi ni stanovitna in teži k premikanju. Kot primer navaja območje, ki je v našem primeru lahko tudi obmejna regija, kjer nasto-pata dominantni jezik A in nedominantni jezik B. Na takem območjem je nujno, da posameznik pridobi znanje jezika A, ker gre za investicijo, ki mora vsebovati eks-plicitne in implicitne stroške učenja, torej tudi čas. Stroški skupine B pa pomenijo pregrado/mejo, ki jo morajo premagati tisti, ki težijo k poklicem oz. delu, ki poteka v jeziku A, torej gre za različne stroške. Zakaj danes raziskujemo vlogo jezika pri različnih ekonomskih aktivnostih? Danes se Inštitut za narodnostna vprašanja (INV) raziskovalno z ekonomskim oz. gospodarskim vidikom etnične problematike direktno ne ukvarja, čeprav je pred mnogimi leti (skoraj 30 let nazaj) v svojem raziskovalnem programu imel zapisano tudi to tematiko. Kaj je razlog, da se raziskovanje v tej disciplini ni nadaljevalo vse do danes, bi težko odgovorili. Brez dvoma je odgovor večplasten in odvisen tudi od družbenopolitičnih usmeritev, ki so izpostavljale drugačne prioritete. Ugotavljamo, da je malo ekonomistov, vsaj po naši oceni, ki bi se sistematično ukvarjali z gospo-darskim vidikom manjšinske problematike, še manj pa je raziskav, ki bi se usmerjale v iskanje povezave med identiteto in gospodarstvom ter učinkovitostjo vloge jezika pri gospodarskem razvoju. Zavedamo se, da je raziskovanje take tematike multi- in interdisciplinarno in da je za nas raziskovalce velik raziskovalni izziv, predvsem z vidika metodologije. Empirični podatki raziskovanj na INV o medetničnih odnosih na narodno me-šanih območjih v Sloveniji in raziskovanja o percepciji kulturne in jezikovne ra-znolikosti v obmejnih mestih ob slovensko-italijanski, slovensko-avstrijski in slo-vensko-madžarski meji ter raziskovanja povezave jezika in ekonomije v podjetjih (tudi podjetjih, ki so v obmejnih regijah) so nakazali posredno in tudi neposredno predvsem soodvisnost povezave jezika kot najpomembnejšega elementa identitete ter izpostavili ekonomsko motivacijo za učenje in rabo manjšinskega jezika (Nećak Lük 1998, Novak Lukanovič 2016). Empirični rezultati raziskovanj so pokazali, da vprašani, ki so sodelovali v raz-ličnih raziskavah v zadnjih 20 letih, ne pripisujejo velikega pomena znanju jezika sosednje države (ki je v nekaterih mejnih področjih tudi manjšinski jezik) za družbeni ugled posameznika, za komunikacijo v EU ali pa za usposabljanje in študij. Znanje jezika sosednje države je pomembno za zaposlitev v sosednji državi, istočasno pa se posameznik prav zaradi znanja jezika lažje prilagaja drugemu okolju in je zato Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 301 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 301 10. 12. 2025 12:10:54 10. 12. 2025 12:10:54 302 Čiv, čiv, še sem živ tudi uspešnejši. Rezultati omenjenih raziskovanj so potrdili so, da ekonomske spre-menljivke vplivajo tako na izbiro kot tudi na rabo jezika v specifičnih, z ekonomsko kategorijo zaznamovanih situacijah (delovno mesto, zaposlitev, napredovanje). Tako je izbira in raba jezika povezana z različnimi ekonomskimi dejavnostmi ter z eko-nomskim uspehom posameznika ali organizacije, kar pomeni, da so anketiranci v svojih ocenah zelo pragmatični in vidijo pomen znanja jezika le v direktni koristi: finančni in statusni. Rezultati so nam pokazali, da je mogoče jezik na obmejnih območjih obravna-vati z različnih vidikov: • znanje jezika je za posameznika prednost, ki mu omogoča zaposlitev, ustre- zno delovno mesto in boljši zaslužek; • izbira jezika vpliva na podjetje, ko to vstopa na nov trg, in izbira ustreznega jezika prispeva k poslovnemu uspehu; • jezikovna vitalnost se odraža tudi v učinkovitosti jezika na trgovinske tokove. Zanimiv je pogled estonskega raziskovalca, ki ugotavlja, da lahko v okoljih, kjer sta prisotna dva jezika – večinski in manjšinski –, ekonomski argument promovira manjšinski jezik, toda samo v primeru, ko ima ta tudi neko »instrumentalno« vre-dnost. V primerih, ko manjšinski jezik nima te vrednosti, pa tudi ekonomski argu-ment ostaja osamljen in brez vrednosti. Istočasno povečana instrumentalna vrednost nekega jezika in njegov ekskluzivizem pa lahko preuredi/prerangira družbo prav na jezikovni osnovi in jo poveže z ekonomsko in družbeno blaginjo govorcev. V tem primeru jezik igra regulatorja neenakega dostopa do moči (Rannut 1999: 100). Rezultati naših raziskovanj potrjujejo, da posamezniki znanje nematernega jezi-ka sprejemajo kot človeški kapital, ki jim omogoča, da si pridobivajo finančna sred-stva in s tem zagotavljajo življenjski standard. Kot investicija posamezniku znanje jezika predstavlja direktni dobiček, istočasno pa mu prinaša tudi dolgoročni dobiček – lažji dostop do drugega trga, spoznavanje drugega trga, samozavestnejši nastop in celo hitrejši uspeh pri sklepanju pogodb (Novak Lukanović 2020). Naši podatki so potrdili, da motivacijo za usvajanje manjšinskega oz. sosedskega jezika močno zaznamuje ekonomski faktor, o čemer pišejo tudi drugi avtorji (Vaillancourt, 1996). V teoriji je ekonomski vidik jezika največkrat omenjen samo kot ena izmed spremen-ljivk, ki nastopa v povezavi z motivacijami, in sicer v primerih, ko je posameznik ekonomsko motiviran, da se uči jezik in da ga tudi uporablja v specifičnih situacijah. V številnih primerih ekonomska spremenljivka tudi vpliva na oblikovanje odnosa posameznika do specifičnega jezika. Če povzamemo, to pomeni, da je ekonomski Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 302 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 302 10. 12. 2025 12:10:54 10. 12. 2025 12:10:54 Sonja Novak Lukanović: Ekonomski pomen jezika: poudarek na obmejnih regijah 303 faktor na najrazličnejše načine (posredno in neposredno) povezan z vsemi vidiki, ki vplivajo na jezikovne procese v okolju. Na drugi strani pa lahko ekonomski parametri vplivajo tudi na jezikovno dis-kriminacijo v medskupinskih odnosih. V različnih družbenih/jezikovnih procesih v večkulturnem okolju, kot je obmejno območje, pa ima pomembno vlogo državni jezik. Vsak drug jezik, tudi če je uradni, je v okolju povezan z državnim. Državni jezik pa je tisti, ki predstavlja neke vrste izhodiščno normo, ki omogoča, da se lahko vse druge jezikovne prakse, ki se v okolju uporabljajo, tudi objektivno me-rijo. Na ta način so posebej v obmejnih področjih izpolnjeni pogoji, da se ustvarja jezikovni trg, ki vsakemu jeziku določa ponudbo in povpraševanje ter ustvarja kon-kurenčne razmere, usmerja distribucijo, določa vrednost ter tudi ustvarja posreden ali neposreden dobiček. Zaključek Sprejemanje in prepletanje različnih kultur in različnih jezikovnih skupin v obmej-nih regijah se odraža tudi v okviru različnih ekonomskih aktivnosti. Ekonomija v najširšem pomenu posredno in neposredno vpliva na različne jezikovne procese: od ohranjanja do opuščanja jezika ter do različnih strategij jezikovnega prilagajanja. Jezik je povezan s posameznikom in z družbo, ekonomija pa je del družbe. Jezik in kultura pa sta dve pomembni sestavini, ki vplivata na ekonomsko rast posameznika in družbe ter predstavljata pomemben kazalec zadovoljstva posameznika in vplivata na kvaliteto življenja posameznika. Tako v večkulturni družbi jezikovno planiranje in jezikovna politika služita kot orodje, ki družbo usmerja v družbenem in ekonomskem pomenu. Izkušnja »živeti skupaj« v večkulturnem/večjezičnem svetu je prinesla nov, drugačen scenarij. Ne pomeni samo pravice posameznika, da govori svoj jezik, ampak tudi dolžnost druž-be (tudi dolžnost podjetja), da v svoj program (tudi poslovni načrt) vnese možnost komunikacije v drugem jeziku, na obmejnih območjih pa tudi možnost znanja jezika manjšinskega oz. jezika sosednje države. Na koncu naj navedemo še misel prof. dr. Ericha Prunča, ki jo je izrekel na manj-šinskem kongresu leta 1999 v Železni Kapli: »Jezik je namreč kameleon. Od okolja, v katero ga umestimo, je odvisna njegova oblika, od perspektive, iz katere ga gledamo je odvisna njegova konkretna vrednost. Jezik lah- ko oblikuje duha in vendar ga duh tudi oblikuje, jezik lahko udari svoj pečat jezikovni Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 303 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 303 10. 12. 2025 12:10:54 10. 12. 2025 12:10:54 304 Čiv, čiv, še sem živ skupnosti in vendar ga skupnost tudi kuje, lahko oblikuje, evocira, da, celo ustvarja re- sničnost, in vendar ga v enaki meri resničnost tudi določa /…/ Jezik je za človeka nič in vendar vse. Je pozitivna dediščina in breme preteklosti, medij komunikacije in ovira obenem. /…/ Njegovo ekonomsko vrednost je navznoter mogoče meriti po tem, koliko je ta skupnost pripravljena vanj investirati v obliki jezikovnega izobraževanja, usmerjanja in načrtovanja. Navzven pa lahko njegovo vrednost merimo po tem, kakšno funkcijo in kakšen delež ima v ustvarjanju ekonomske vrednosti.« Reference Barth, F. 1969. Ethnic Groups and Boundaries. Boston: Little Brown.. Bourdieu, P. 1991. Language and Symbolic Power. Cambridge: Polity Press. Bourdieu, P. 2018. The forms of Capital. V: The sociology of economic life. London: Rou- tledge, 78–92. Calvet, L. J.1999. Pour une écologie des langues du monde. Paris: Plon. Cameron, D. 2005. Communication and commodification. Global economic change in soci- olinguistic perspective. V: Erreygers, G., Jacobs, G. (ur.), Language, Communication and the Economy. Amsterdam, John Benjamins Publishing Company, 9–23. Grin, F. 1996. The economics of language. Survey, assessment and prospects. International Journal of the Sociology of Language, 121: 17–45. Carliner, G. 1981. Wage Differences by Language Group and the Market for Language Skills in Canada. Journal of Human Resources, 16 (3): 384–399. Dustmann, C. 1994. Speaking flency, writing fluency and earnings of migrants. Journal of Polulation Economics, 7: 133–156. Edwards, J. 1985. Language, Society, Identity. Oxford: Basil Blackwell. Erreygers, Jacobs (ur.) 2005. Language, Communication and the Economy. Amsterdam: John Benjamins Publishing Company. Heller, M. 2003. Globalization, the new economy, and the commodification of language and identity. Journal of Sociolinguistics, 7/4. Gazzola, M. 2014. The Evaluation of Language Regimes. Theory and application to multilin- gual and patent organizations. Amsterdam: John Benjamins publishing Company. Giles, H. R., Bourish, R, Taylor D. 1977. Towards a Theory of Language in Ethnic Group Relations. V: Giles, H. ur. Language, Ethnicity and Intergroup relations. London: Aca- demic Press. Grenier, G., Vaillancourt, F. 1983. An economic perspective on learning a second language. Clevedon. Journal of Multilingual and Multicultural Development, 6, 471–483. Grin, F. 1996. The economics of language: survey, assessment and prospects. International Journal of the Sociology of Language, 121, 17–45. Grin, F. 2003. Language planning and Economics. Current Issues in Language Planning, 1, 1–67. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 304 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 304 10. 12. 2025 12:10:54 10. 12. 2025 12:10:54 Sonja Novak Lukanović: Ekonomski pomen jezika: poudarek na obmejnih regijah 305 Gosar, A. 1985. Narodnostno vprašanje. Narodno-gospodarski eseji, 1921. V: Pogačnik, J. (ur.), Slovenska misel. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1985, 110–134. Henley, A., Jones, R. E. 2001. Gyflog a gallu iethyddol mewn economi ddwyiethog/Earnings and linguistic ability in bilingual economy. Research Paper No. 2001-2018. Abersyst- wyth: University of Wales, School of management and business. Hočevar, T. 1976. Slovenski družbeni razvoj, izbrane razprave. New Orleans: Založba Pro- metej, 28. Lazear, E. 1999a. Culture and language. Journal of Political Economy, 107, S95–S126. Lazear, E. 1999b. Globalization and the market for team-mates. Economic Journal, 109, C15–C40. Nećak Lük, A. 1998. Jezik kot kazalec stanja medetničnih odnosov. V: Nećak Lük, A., Jesih, B. (ur.), Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru. Ljubljana: INV, 333–347. Novak Lukanović, S. 2002. Ekonomski vidik jezika v večkulturnem okolju/Economic aspect of language in multicultural setting. Razprave in gradivo, 40, 98–115. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Novak Lukanović, S. 2011. Jezik in ekonomija na narodno mešanih območjih v Sloveniji = La lingua e l’economia nelle zone nazionalmente miste della Slovenia. Annales, Series Historia et Sociologia 21(2), 327–336. Novak Lukanović, S. 2016. Jezik in ekonomska vrednost v večkulturnih okoljih. V: Grafena- uer, D. (ur.), Munda Hirnök, Katalin (ur.), Raznolikost v raziskovanju etničnosti: izbrani pogledi. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 220–242. Novak Lukanović, S. 2020. Vrednost znanja jezika v gospodarstvu: izbrani raziskovalni re- zultati. Teorija in praksa : revija za družbena vprašanja. jan.–feb. 2020, let. 57, posebna št., str. 55–70, 171. ISSN 0040-3598. Splet: https://www.fdv.uni-lj.si/docs/default-sour- ce/tip/tip_pos_2020_novak_lukanovic.pdf?sfvrsn=0. Rannut, M. 1999. The common language problem. V: M. Kontra, R. Phillipson, & T. Sku- tnabb-Kangas (ur.), Language: A right and a resource (str. 99-110). Budapest: Central University Press. Robbins, L. 1935. An Essay on the Nature and Significance of Economic Science, London: Macmillan. Skubic, A. E. 2005. Obrazi jezika. Ljubljana: Študentska založba. Vaillancourt, F. 1996. Language and socioeconomic status in Quebec: measurment, findings, determinants, and policy costs. International Journal of the Sociology of Language 121, 69–92. Wodak, R., Menz, F. (ur.) 1990. Sprache in der Politik, Politik in der Sprache: Analysen zum öffentlicen Sprachegebrauch. Celovec: Drava. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 305 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 305 10. 12. 2025 12:10:54 10. 12. 2025 12:10:54 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 306 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 306 10. 12. 2025 12:10:54 10. 12. 2025 12:10:54 307 Vprašanja v slovenskem znakovnem jeziku: kombinacija dvigovanja in spuščanja glave in obrvi Matic Pavlič*4 Povzetek V prispevku opišem tipološke razlike med odločevalnimi in dopolnjevalnimi vprašanji v go-vornih in znakovnih jezikih, nato pa na osnovi učnih primerov, dostopnih na spletni strani slovarja szj.si, izpeljem analizo vprašalnih stavkov v slovenskem znakovnem jeziku (SZJ). Odločevalna vprašanja so v tem jeziku prozodično označena z dvema mimičnima oznakama, dvigom obrvi in spustom glave, medtem ko so dopolnjevalna vprašanja označena s spustom obrvi in dvigom glave. Na besedni red v vprašanjih lahko vpliva informacijska struktura, zdi pa se, da je nezaznamovano mesto vprašalnice na začetku stavka, čeprav bo v prihodnjih raz-iskavah treba izključiti možni vpliv slovenščine. Ključne besede: odločevalna vprašanja, dopolnjevalna vprašanja, mimika, besedni red, slovenski znakovni jezik Interrogatives in Slovenian sign language: the interaction of head and eyebrow movements I describe the typological differences between polar and content questions in spoken and signed languages. I present a linguistic analysis of interrogative sentences in Slovenian Sign Language using examples available on szj.si. Polar questions in this language are prosodically marked by two non-manual markers: a raising of the eyebrows and a lowering of the head, while content questions are marked by a lowering of the eyebrows and a raising of the head. Word order in questions can be influenced by the information structure, but the unmarked po-sition of the wh-word appears to be at the beginning of the sentence, although future research will need to rule out a possible influence from Slovenian. Keywords: polar questions, content questions, non-manual markers, word order, Slovenian sign language * UL Pedagoška fakulteta, Matic.Pavlic@pef.uni-lj.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 307 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 307 10. 12. 2025 12:10:54 10. 12. 2025 12:10:54 308 Čiv, čiv, še sem živ 1 Uvod Z vprašalnimi stavki sporočevalec običajno želi od naslovnika pridobiti informacijo, na primer o njegovem poznavanju določene jezikoslovne teorije, kot je prikazano v (1a–b). Prepoznavne značilnosti vprašanj (besedni red, prozodija, vezani in prosti vprašalni morfemi, njihova distribucija in skladenjsko mesto) se razlikujejo od jezi-ka do jezika, vendar so tudi znotraj jezika odvisne od vrste vprašanja. Odločevalna vprašanja (1a) vsebujejo dve povezani propoziciji, trdilno in nikalno, ter z njima preverjajo, ali neko stanje velja ali ne. Nanje je predviden odgovor ja oziroma ne. Z dopolnjevalnimi vprašanji (1b) pa sporočevalec naslovnika spodbudi k dopolnitvi informacij(e); v številnih jezikih vsebujejo vprašalnico iz omejenega nabora vpra-šalnic, ki imajo pogosto skupno morfološko značilnost (v slovenščini se začnejo s k: kaj, kdo itd.). (1) a. Ali poznaš naravno skladnjo (ali ne)? b. Kaj je naravna skladnja? V znakovnih jezikih (ZJ) je raziskovanje vprašalnih stavkov zanimivo zaradi različnih naborov ročnih (izraženih z rokami, ki jim lahko določimo mesto kretanja, gibanje, usmerjenost in obliko dlani) in mimičnih (izraženih z drugimi telesnimi deli: usti, lici, očmi, obrvmi, glavo in trupom) vprašalnih morfemov ter njihove distribu-cije, dosega in besednega reda (Zeshan 2004). Kljub temu vprašanja v slovenskem znakovnem jeziku (SZJ), ki je prvi jezik približno 1000 gluhih oseb ter nekaterih naglušnih in slišečih na območju Slovenije, še niso doživela celostne jezikoslovne obravnave, bila pa so neformalno opisana. 2 Predhodni opisi 2.1 Slovenski znakovni jezik Podboršek in Krajnc (2006, 66) v učbeniku Naučimo se slovenskega znakovnega jezika poudarjata vlogo mimike, pri čemer dvignjene obrvi povezujeta z vprašalnico ALI in z vprašanji »brez vprašalnice« (kot so: IMAŠ? DELA? in PRIDE?). »Namr-ščen izraz« (tj. spuščene obrvi) pa povezujeta z vsemi drugimi vprašalnicami, med Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 308 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 308 10. 12. 2025 12:10:54 10. 12. 2025 12:10:54 Matic Pavlič: Vprašanja v slovenskem znakovnem jeziku 309 katerimi naštejeta KAJ, KJE in KDO.1 Dvig ali spust glave ni omenjen. Nazadnje naj bi vsaka vprašalnica »imela svojo kretnjo«, »uporabimo pa lahko tudi univerzalno kretnjo za vsa vprašanja, ki jo izvajamo tako, da poleg zgoraj opisane mimike dvigne-mo obe navzgor obrnjeni dlani pred seboj in skomignemo z rameni«. V Podboršek in Krajnc (2013, 10–11) so pri mimiki, ki spremljajo to vrsto vprašanj, dodatno naštete priprte oči, opredeljen pa je tudi besedni red vprašalnic: stale naj bi na koncu stavka, v primeru podvojitve pa na začetku in na koncu stavka. Priročna slovnica (Pavlič 2019, 2023) opažanja predstavi bolj sistematično in usklajeno z jezikoslovno terminologijo. Informanti so poleg naloge opisovanja slike, ki so ga razvili Volterra idr. (1984) posebej za ZJ, opravili tudi nalogo ponavljanja, pri kateri so ponavljali slovnične in neslovnične izraze/stavke, ter podali jezikovne sodbe, s katerimi so presojali njihovo sprejemljivost.2 Na tej osnovi je bilo za izda-jo poljudne slovnice SZJ pripravljenih in posnetih 25 primerov vprašanj, ki so bila vključena v 4 poglavja/posnetke3 in v njih razložena tako v slovenščini kot v SZJ. Iz njih izhajajo trditve, povzete po Pavlič (2019): a) poleg dvignjenih obrvi je kot značilnost odločevalnih vprašanj opredeljen spust glave; b) poleg spuščenih obrvi je kot značilnost dopolnjevalnih vprašanj opredeljen dvig glave; c) opisana je univerzalna dopolnjevalna vprašalnica; d) opisano je podvajanje dopolnjevalnih vprašalnic; e) kot možen besedni red je navedena vprašalnica na začetku stavka ali in situ; f) mimika priprtih oči in nagiba glave naprej nista omenjeni. V predhodnih virih se torej opisa vprašalnih stavkov v nekaterih podrobnostih razlikujeta. Neskladnost in metodološka pomanjkljivost predstavljata glavno moti-vacijo za izvedbo nove raziskave, ki je upoštevala tipološki pregled vprašanj v zna-kovnih jezikih. 1 Avtorici torej ločujeta dopolnjevalna in odločevalna vprašanja, vendar jih ne definirata. 2 Kot vodja zbiranja podatkov dodajam, da je bil za vprašanja uporabljen tudi postopek igre vlog, kot je opisan v Cecchetto, Geraci & Zucchi (2009): en kretalec v paru ima vlogo policista, ki izpolnjuje vnaprej pripravljen slikovni zapisnik o prometni nesreči, drugi pa je očividec, ki ga policist izprašuje o vpletenih vozilih in osebah, kraju in času nesreče, škodi in ponesrečencih. Očividec na ta vprašanja odgovarja na podlagi ilustracije nesreče. 3 8.0 (https://youtu.be/kVAO68VnX9U0; 3:90 s), 8.1 (https://youtu.be/d0Mn3XjjyYY0; 6:17 s) , 8.2 https:// youtu.be/L7x4cL-8xbU; 5:56 s), 8.3 (https://youtu.be/jdpzMF0MYcs; 07:37 s) in 8.4 (https://youtu.be/nLOO- Qm5woWw 8:58 s). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 309 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 309 10. 12. 2025 12:10:54 10. 12. 2025 12:10:54 310 Čiv, čiv, še sem živ 2.2 Tipološki pregled Raziskave vprašalnih stavkov v znakovnih jezikih so bile izvedene na različnih je-zikih, pri čemer so za zbiranje podatkov raziskovalci uporabili različne metode in njihove kombinacije: med drugimi opisovanje slik (npr. Zeshan 2004, Pfau & Quer 2002 in Wilbur 1994), prevajanje stavkov iz govornega v znakovni jezik (npr. Ce-cchetto idr. 2009, Pfau & Quer 2002, Kimmelman 2014), slovnične sodbe (npr. Ce-cchetto idr. 2009), ponavljanje stavkov (npr. Wilbur 1994) in korpusno analizo na-ravne ali polstrukturirane interakcije (npr. Costello idr. 2012). Raziskovalci poročajo, da ZJ uporabljajo različne mimične oznake za različne vrste vprašalnih stavkov, pri čemer je za eno vrsto običajno značilnih več različnih mimičnih oznak. Po Zeshan (2004)4 odločevalna vprašanja v ZJ običajno spremlja kombinacija naslednjih oznak: dvig obrvi, razširjene oči, očesni stik z naslovnikom, nagib glave in/ali telesa naprej. Medjezikovno gledano je najpogostejši mimični označevalec teh vprašanj dvig obrvi, vendar pa v številnih ZJ dvig obrvi lahko spre-mlja tudi druge skladenjske strukture. MacFarlane (1998) za ameriški ZJ npr. trdi, da dvig obrvi označuje sestavnike, premaknjene v levo periferijo stavka:5 teme in žarišča, oziralne in pogojne odvisnike. Iz tipoloških pregledov vemo, da obstajajo tri glavne skupine jezikov glede na število oziroma specializiranost dopolnjevalnih vprašalnic. V prvi skupini so jeziki z eno samo vprašalnico. Indopakistanski ZJ ima na primer vprašalnico s splošnim pomenom kaj. Kretalci tega jezika po času vprašajo tako, da to splošno vprašalnico združijo z leksikalno kretnjo za čas (Aboh & Pfau 2011). V drugi skupini ZJ obsta-ja nekaj specializiranih vprašalnic, medtem ko preostale vprašalne pomene pokriva splošna vprašalnica. Tak primer je brazilski ZJ, ki ima kretnjo za kako, zakaj in ko-liko, medtem ko za vpraševanje po času zopet združi splošno vprašalnico z leksikal-nimi kretnjami za dan, uro ali dolžino (Quadros 1999). Nazadnje pa v tretji skupini obstajajo tudi ZJ, kot so ameriški (Neidle idr. 1997) in italijanski (Cecchetto, Geraci & Zucchi 2009), ki poznajo širok nabor vprašalnih kretenj. Pri raziskovanju vprašanj v ZJ pa moramo imeti pred očmi, da se njihova sestava pogosto razlikuje tudi glede na besedni red in prozodične značilnosti zaradi vpliva informacijske strukture (tj. členitve po aktualnosti) ter interakcije z govornimi jeziki (GJ) v okolju. 4 Pregled vprašalnih stavkov iz 13 ZJ: adamorobskega, avstralskega, indopakistanskega, jordanskega, nemškega, turškega, ugandskega, nepalskega, alžirskega, jemenskega, tunizijskega, libanonskega in ZJ kata kolok. 5 Sestavniki levo od osebka, običajno povezani z informacijsko strukturo stavka (Rizzi 1997). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 310 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 310 10. 12. 2025 12:10:54 10. 12. 2025 12:10:54 Matic Pavlič: Vprašanja v slovenskem znakovnem jeziku 311 3 Zasnova raziskave 3.1 Namen in cilj V analizi vprašanj v SZJ bom posebej pozoren na mimiko, ki jo bom opisal ločeno za odločevalna (3.1) in dopolnjevalna (3.2) vprašanja. Druga pomembna značilnost vprašalnih stavkov je njihov besedni red (3.3), ki obsega več različnih vidikov: ne-zaznamovan skladenjski položaj ročne vprašalnice, podvajanje ročne vprašalnice in potencialno širjenje vprašalnih mimičnih oznak iz ročne vprašalnice na sledeče kre-tnje – kar označuje doseg vprašalnega operatorja. 3.2 Informanti Uporabil sem zbirko 129 učnih primerov vprašanj, ki jih je Skupina za razvoj SZJ neodvisno od moje raziskave pripravila za učbenike Naučimo se slovenskega znakov-nega jezika (Podboršek & Krajnc 2006, 2010, 2013) in so dostopni na spletni strani slovarja SZJ (szj.si), ki ga izdaja Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije.6 3.3 Metoda Skupina za razvoj SZJ je za učne primere uporabila metodo prevajanja, ki je tudi si-cer pogosta metoda za pridobivanje jezikovnih podatkov: raziskovalci prosijo infor-mante, da prevedejo jezikovne izraze iz izhodiščnega jezika v ciljni jezik. Ta metoda je pogosta v jezikoslovnem terenskem delu, še posebej pri sistematičnem ciljnem dokumentiranju malo raziskanih jezikov in redkih jezikovnih pojavov (Chelliah & de Reuse 2011). Ker prevod vodi v neposredno primerjavo s strukturo dobro doku-mentiranega jezika, je metoda še posebej uporabna pri tipoloških raziskavah in v primerjalnih analizah (Haspelmath & Dryer 2005). Poleg tega omogoča hitro prido-bivanje velike količine podatkov, saj ni treba čakati na spontani pojav ciljne strukture v prostem izražanju. Pri dvojezičnih govorcih lahko prevod pomaga pri razumevanju medjezikovnih vplivov in stikov (Grosjean 2008). Omejitev metode je prevajalska pristranskost, ki je lahko posledica skladenjskega priminga:7 ker je določena skladenjska struktura že aktivirana v izhodiščnem jeziku, to povzroči večjo verjetnost, da bo ista struktura uporabljena tudi za prevod v ciljni jezik 6 Skupino sestavlja okoli 10 gluhih ter nekaj slišečih (tolmačev), vendar praviloma nimajo jezikoslovne izo- brazbe. Sestava skupine se iz leta v leto menjuje, v zadnjih letih jo vodi gluha novinarka Valerija Škof. Ko so pripravljali učne primere, sem se nekajkrat udeležil sestanka, zato lahko poročam o njihovem delu. 7 Angl. syntactic priming. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 311 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 311 10. 12. 2025 12:10:54 10. 12. 2025 12:10:54 312 Čiv, čiv, še sem živ (Pickering & Ferreira 2008). Posledično prevodi ne odražajo nujno naravne rabe ciljnega jezika ali pa so v ciljnem jeziku celo neslovnični (Mithun 2001). Dodatna težava je, da metoda predpostavlja visoko stopnjo metajezikovnega zavedanja in jezikovne zmožno-sti informantov v obeh jezikih, kar v našem primeru ni samo po sebi umevno glede na to, da večina kretalcev SZJ ne usvaja od rojstva (saj njihovi starši ne kretajo oziroma SZJ ni njihov prvi jezik), njihov stik s slovenščino pa je omejen zaradi gluhote. Če informant ne razume popolnoma pomena v izhodiščnem jeziku, lahko poda neustrezne ali nepo-polne prevode, kar lahko vodi do napačnih analiz ciljnega jezika (Mithun 2001). Učinek nekritičnega prenašanja struktur iz izhodiščnega v ciljni jezik je lahko še toliko večji, če gre za raziskovanje manjšinskega jezika, ki ima praviloma nižji prestiž v primerjavi z izhodiščnim večinskim jezikom – zaradi česar lahko informanti smatrajo izhodiščne strukture kot model, kakšen bi moral biti tudi ciljni jezik. Zaradi teh pomanjkljivosti je pri metodi prevajanja dobro preveriti podatke z uporabo drugih metod (Chelliah & de Reuse 2011). Podatki v pričujoči raziskavi so bili deloma dopolnjeni z dvema metoda-ma, saj so se člani skupine za razvoj SZJ pred snemanjem delovne različice posvetovali in opredelili do prevoda, pri čemer je šlo za približek metode jezikovnih sodb, šele nato pa je bila posneta končna verzija, pri čemer je šlo za približek metode ponavljanja. 4 Rezultati in interpretacija Izmed učnih primerov, ki so dostopni na szj.si (N = 570), sem izbral vse, ki so bili v slovenščino prevedeni z vprašalnim stavkom (N = 129), od teh jih je bilo približno ¾ dopolnjevalnih in ¼ odločevalnih. Primere, ki so predstavljeni v analizi, sem opremil z zamrznjenimi posnetki in podnaslovil. Pri podnaslavljanju sem uporabil uveljavljen pristop v raziskovanju ZJ, pri katerem so glose v izbranem GJ izpisane z velikimi tiskanimi črkami, mimika pa je nadpisana tako, da je njen doseg označen s črto. Pri simultano izvedenih kretnjah sta glosi za glavno in pomožno roko izpisani ena nad drugo. Statistike v prispevku ne predstavljam, saj izhodiščni primeri v slovenščini niso bili na noben način uravnoteženi glede na vrsto vprašanja, vprašalnice oziroma informacijske strukture. 4.1 Odločevalna vprašanja V primeru (2) je predstavljeno odločevalno vprašanje v SZJ. Glede na nevtralni po-ložaj obraza v referenčnem zamrznjenem posnetku, je zelo očitna mimika dvig obrvi in spust glave, dodatno pa so razprte tudi oči. Mimika se širi čez celotno vprašanje, Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 312 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 312 10. 12. 2025 12:10:54 10. 12. 2025 12:10:54 Matic Pavlič: Vprašanja v slovenskem znakovnem jeziku 313 medtem ko besedni red ostaja enak, kot bi bil v trdilnem stavku: osebek, glagol, predmet (Pavlič 2016). ________________________dvig-obrvi+spust-glave+razprte-oči (2) TI PRIJAVITI IZPIT »Si se prijavil/-a na izpit?« 4.2 Dopolnjevalna vprašanja Primer dopolnjevalnega vprašanja je predstavljen v (3). Dopolnjevalna vprašalnica KJE je odkretana na začetku stavka, spremlja pa jo značilna mimika: dvig glave in spust obrvi. Odprtost oči (priprte/razprte/nevtralne) je zaradi dviga glave nejasna. Mimika se razširi do konca stavka.8 _______________________________ spust-obrvi+dvig-glave (3) KJE TI ŽIVETI »Kje živiš?« Med učnimi primeri najdemo vprašanje po starosti (4a) in imenu (4b), ki sta zastavljeni brez ročne vprašalnice: leksikalna kretnja STAROST oziroma IME se združi zgolj z dopolnjevalno mimiko. 8 Odprtosti oči zato ne bom obravnaval do primera (9a–b), kjer je v dopolnjevalno vprašanje vključen sestavnik, ki zahteva priprte oči. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 313 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 313 10. 12. 2025 12:10:55 10. 12. 2025 12:10:55 314 Čiv, čiv, še sem živ _______spust-obrvi+dvig-glave ________spust-obrvi+dvig-glave (4) a. TI STAROST b. IME TI »(Kakšna je) tvoja starost?« »(Kakšno je) tvoje ime?« Na prvi pogled SZJ sodi med jezike z bogato paradigmo dopolnjevalnih vpra-šalnic, in sicer: KJE, KAM, KAKO, KATERI, KOLIKO, KAKŠEN, KAJ, KDAJ, KDO. Vendar pa smo v (4a) in (4b) videli, da nekatere med njimi kretalci raje na-domeščajo z leksikalnimi kretnjami, ki jih spremlja dopolnjevalna mimika, lahko pa jih nadomestijo tudi s tistimi dopolnjevalnimi vprašalnicami, ki imajo v tem jeziku splošnejši pomen, kot je razvidno iz primerjave vprašalnih stavkov (5a) in (5b), ki sta v učnih primerih navedena kot dvojnici. V (5a) je uporabljena vprašal-nica KAKŠEN, v (5b) pa KAJ, ki ima v SZJ očitno širši pomen in distribucijo kot v slovenščini. (5) a. ___________________ spust-obrvi+dvig-glave b. ____________________ spust-obrvi+dvig-glave KAKŠEN AVTO IMETI KAJ AVTO IMETI »Kakšen avto imaš?« »Kakšen avto imaš?« Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 314 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 314 10. 12. 2025 12:10:58 10. 12. 2025 12:10:58 Matic Pavlič: Vprašanja v slovenskem znakovnem jeziku 315 Nazadnje pa obravnavajmo še kretnjo, ki jo Podboršek in Krajnc (2006: 66) opredeljujeta kot splošno ročno vprašalnico in je odkretana z obratom dlani nav-zgor.9 V primeru (6) je obrat dlani odkretan enoročno (z glavno roko), v (7) pa dvoročno (z glavno in pomožno roko), vendar gre za isto kretnjo, saj so simetrične kretnje v SZJ lahko odkretane na oba načina. Iz drugih ZJ vemo, da se splošna dopolnjevalna vprašalnica pogosto uporablja v paru s specializirano dopolnjevalno vprašalnico. Na tak način bi lahko analizirali tudi primer (6), če se ne bi ista kre-tnja v primeru (7) ponovila na začetku in na koncu stavka ter dodatno kot pomožni ostanek10 med kretanjem enoročne dopolnjevalne vprašalnice ZAKAJ in enoročne kretnje SLOVENŠČINA.11 Zdi se torej, da gre za ročno oznako, ki je po skla-dnji podobna mimičnim oznakam dopolnjevalnih stavkov, za prihodnje raziskave pa ostaja, da ugotovijo, ali vprašanju dodaja tudi pragmatično obogatitev pomena (očitek), ki je nakazana s prevodom »Kako to, da smrdi?« namesto »Kaj smrdi?« oziroma »Kako to, da nimaš učbenika za slovenščino?« namesto »Zakaj ni(maš) učbenika za slovenščino?«. __________________________spust-obrvi+dvig-glave (6) KAJ SMRDETI UNI-D1 »Kaj smrdi?« / »Kako to, da smrdi?« 9 Pavlič (2019) obrata dlani ne obravnava, obenem pa splošno ročno dopolnjevalno vprašalnico verjetno napačno enači s krajevno dopolnjevalno vprašalnico (KJE). 10 Pomožna roka je roka, ki ne sodeluje pri izvajanju enoročne kretnje oziroma ki se med izvajanjem nesimetrične dvoročne kretnje ne premika in lahko tudi po koncu kretnje ostane v nespremenjeni obliki in položaju, če sledi enoročna kretnja – kar imenujemo pomožni ostanek. 11 Pomožni ostanek pri kretanju dvoročnih kretenj, kot sta IMETI-NE in KNJIGA, ne more biti odkretan. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 315 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 315 10. 12. 2025 12:10:58 10. 12. 2025 12:10:58 316 Čiv, čiv, še sem živ _________________________________________________________________________spust-obrvi+dvig-glave (7) UNI-D2 ZAKAJ SLO. IMETI-NE KNJIGA UNI-D2 UNI-D1 UNI-D1 »Zakaj ni(maš) učbenika za slovenščino?« / »Kako to, da ni(maš) učbenika za slovenščino?« Ob podvojitvi kretnje UNI-D2 v primeru (7) moramo izpostaviti, da je podvaja-nje dopolnjevalne vprašalnice v istem vprašalnem stavku opisano v številnih ZJ (kot so ameriški, brazilski, italijanski, hrvaški, avstrijski, nizozemski in turški), pri čemer je ena kopija in situ, druga pa v levi periferiji (Nunes & Quadros 2008). Čeprav tako Podboršek in Kranjc (2006, 2013) kot Pavlič (2019) omenjajo primere podvajanja v SZJ, beležimo podvojitev v učnih primerih le v (7). 4.3 Besedni red V večini GJ se vprašalnice izražajo bodisi v levi periferiji stavka bodisi ostanejo in situ (npr. Baker 1970). Primera GJ, v katerem bi se vprašalnice pojavljale (tudi) v desni periferiji stavka, ne da bi bila to posledica spremenjene informacijske strukture stavka, morda sploh ni. V nasprotju z GJ pa so v številnih od opisanih ZJ vprašalni-ce in situ realizirane veliko redkeje in zanje v tem primeru pogosto veljajo posebne omejitve. Še več: v ameriškem (Fischer 1974), italijanskem (Cecchetto, Geraci & Zucchi 2009), brazilskem (Quadros 1999), nizozemskem (Aboh & Pfau 2011) in indopakistanskem ZJ (Zeshan 2004) se dopolnjevalne vprašalnice lahko izrazijo v desni periferiji, in sicer ne da bi preostali deli stavka vsebovali prozodični premor ali bili kako drugače prozodično označeni zaradi spremembe informacijske strukture. Kako in zakaj vprašalnice pridejo v ta položaj, zaenkrat še ni razčiščeno. Čeprav v predhodnih opažanjih Podboršek in Krajnc (2006: 66, 2013: 10–11) za dopolnjevalne vprašalnice trdita, da naj bi stale na koncu stavka, je v vseh učnih primerih, kjer vprašalnica ni izražena na začetku stavka, jasno razvidno, da gre za zaznamovan be-sedni red: v stavku je na začetek umeščen bodisi sestavnik, označen z dvigom obrvi (8), Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 316 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 316 10. 12. 2025 12:10:59 10. 12. 2025 12:10:59 Matic Pavlič: Vprašanja v slovenskem znakovnem jeziku 317 bodisi sestavnik, označen s priprtimi očmi (9a–b).12 V vseh teh primerih se zaradi premika sestavnika pred vprašalnico le-ta znajde na neprvem mestu, lahko celo na koncu stavka. Ob tem še enkrat opozarjam na metodo prevajanja, s katero so bili učni primeri pridoblje-ni in zaradi katere bi lahko informanti položaj vprašalnice prilagajali slovenščini. ______dvig-obrvi ____________________________ __________spust-obrvi+dvig-glave (8) TV KAJ TI RAD GLEDATI »Na televiziji, kaj rad gledaš?« (9) a. _____ ____priprte-oči spust-obrvi+ b. _________priprte-oči spust-obrvi+ dvig-glave dvig-glave STEKLENICA ŠAMPANJEC KJE MAMA DEŽNIK KJE »Steklenica šampanjca, kje je?« »Mamin dežnik, kje je?« 5 Zaključek Predstavil sem seznam dopolnjevalnih vprašalnic v SZJ in sklepal, da je obseg njihove rabe deloma odvisen od vpliva slovenščine. Primerov pravega podvajanja nisem našel, splošno vprašalnico (obrat dlani) pa sem predstavil zgolj kot sprožilec pragmatične 12 Priprte oči torej niso tipična mimika dopolnjevalnih vprašanj, ampak sestavnikov, ki predstavljajo informacijo, poznano tako sporočevalcu kot naslovniku. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 317 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 317 10. 12. 2025 12:11:00 10. 12. 2025 12:11:00 318 Čiv, čiv, še sem živ obogatitve. Dopolnjevalna vprašanja sta spremljala spust obrvi in dvig glave, medtem ko so priprte oči verjetno zgolj občasna posledica prvih dveh. Odločevalna vprašanja so spremljali razprte oči, dvig obrvi in spust glave. Mimika se je širila čez celotni vprašalni stavek po vprašalnici, in s tem na prozodični ravni označevala skladenjski doseg vpra-šalnega operatorja (lepo razviden iz primerov, v katerih je del vprašanja umeščen v levo periferijo pred vprašalnico in se vprašalna mimika nanj ne razširi). V učnih primerih se je vprašalnica vedno pojavila po koncu leve periferije. V nadaljnjih raziskavah bo ana-lizo treba preveriti in dopolniti s korpusnimi podatki spontanega in polstrukturiranega kretanja predvsem glede skladenjskega mesta vprašalnic v stavku. Literatura Aboh, Enoch, & Roland Pfau. 2011. What’s a wh-word got to do with it? A typological survey of wh-questions in signed languages. Lingua 121(11): 1779–1798. https://doi. org/10.1016/j.lingua.2011.05.001 Baker, C. L. 1970. Notes on the description of English questions: The role of an abstract que- stion morpheme. Foundations of Language 6: 197–219. Cecchetto, Carlo, Carlo Geraci & Sandro Zucchi. 2009. Another way to mark syntactic de- pendencies: The case for right-peripheral specifiers in sign languages. Language 85(2): 278–320. https://doi.org/10.1353/lan.0.0105 Chelliah, Shobhana, & Willem J. de Reuse. 2011. Handbook of Descriptive Linguistic Field- work. Dordrecht: Springer. https://doi.org/10.1007/978-90-481-9026-6 Costello, B., E. Van der Kooij & H. Bos. 2012. The impact of modality on the grammar of sign languages: A comparative study of wh-question structures. Lingua, 122(10): 1210– 1243. https://doi.org/10.1016/j.lingua.2012.04.002 Fischer, Susan. 1974. Questions in American Sign Language. Foundations of Language 12(2): 95–120. Grosjean, François. 2008. Studying Bilinguals. Oxford: Oxford University Press. Haspelmath, Martin, & Matthew S. Dryer. 2005. The World Atlas of Language Structures. MacFarlane, Jean. 1998. Non-manual markers in American Sign Language: Functions and distribution. Doktorska disertacija, Univerza Boston. Mithun, Marianne. 2001. The role of language contact in linguistic change. V: The Handbo- ok of Language Variation and Change, uredniki Jack Chambers idr., 305–327. Oxford: Blackwell. Neidle, Carol, J. Kegl, B. Bahan, D. Aarons & D. MacLaughlin. 1997. Rightward Wh-move- ment in American sign language. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Nunes, José, & Ronice Müller de Quadros. 2008. Phases and extraction in sign languages. V: Phases, urednika Luis Eguren in Olga Fernández-Soriano, 221–246. Berlin: Mouton de Gruyter. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 318 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 318 10. 12. 2025 12:11:00 10. 12. 2025 12:11:00 Matic Pavlič: Vprašanja v slovenskem znakovnem jeziku 319 Pavlič, Matic. 2016. The word order in transitive, ditransitive and locative constructions. Doktorska disertacija, Univerza Ca' Foscari, Benetke. Pavlič, Matic. 2019. Priročna video slovnica slovenskega znakovnega jezika. Ljubljana: Zve- za društev gluhih in naglušnih Slovenije. Pavlič, Matic. 2023. Including the Sign Language Community in Language Research, Lear- ning and Teaching: Video Reference Grammar of Slovenian Sign Language (SZJ). Jo- urnal of Language and Education 9(4), 61–72. Pfau, R., & Quer, J. 2002. V-to-I movement and wh-copying in German Sign Language. V: Theoretical Issues in Sign Language Research, urednik G. G. Doucet, 141–163. Signum. Pickering, M. J., & V. S Ferreira. 2008. Structural priming: a critical review. Psychological bulletin, 134(3), 427. Podboršek, Ljubica, & Katja Krajnc. 2006, 2010, 2013. Naučimo se slovenskega znakovnega jezika (zvezki 1–3). Ljubljana: Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. Quadros, Ronice Müller de. 1999. Phrase structure of Brazilian Sign Language. Doktorska disertacija, Pontifícia Universidade Católica. Rizzi, Luigi. 1997. The fine structure of the left periphery. V: Elements of grammar: Handbo- ok in generative syntax, urednica L. Haegeman, 281–337. Springer, Dordrecht. https:// doi.org/10.1007/978-94-011-5420-8_7 281–337. Volterra, Virginia. 1984. Language development in Italian deaf children. Applied Psycholin- guistics 5(1): 31–55. Wilbur, R. B. 1994. Eyebrows are raised, but do they ask questions? American Sign Langua- ge. Sign Language Studies, 84, 195–222. Zeshan, Ulrike. 2004. Interrogative constructions in signed languages: Crosslinguistic per- spectives. Language 80(1): 7–39. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 319 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 319 10. 12. 2025 12:11:00 10. 12. 2025 12:11:00 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 320 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 320 10. 12. 2025 12:11:00 10. 12. 2025 12:11:00 321 Function and Support verb constructions in Slovenian naturalness theory Teodor Petrič*13 Abstract This study investigates Nominalization verb constructions (NVCs) in German, focusing on Functional verb constructions (FVCs) and Light/Support verb constructions (LVCs/SVCs). We evaluate their syntactic flexibility, semantic specificity, and processing complexity com-pared to base verbs (BVs) and free phrases (FPs) using Slovenian naturalness theory. Corpus analyses confirm that NVCs predominantly occur in less natural text types and grammatical environments. Experimental studies with Slovenian L2 German learners tested NVC process-ing. The results show that familiar FVCs facilitate processing, whereas LVCs cause process-ing delays due to deverbal noun complexity. These findings contradict the Underspecification Approach observed in German native speakers, and suggest that L2 learners primarily re-sponded to the presence or absence of a resource-intensive nominalization rather than deeply processing these constructions in the same structured and dynamic way as native speakers. Our results contribute to understanding NVC representation in the mental lexicon and the cognitive mechanisms underlying L2 processing. Keywords: Light verb construction, complexity, processing cost, naturalness, underspecifi-cation approach Funkcijske in podporne glagolske zveze v slovenski teoriji naravnosti V raziskavi se ukvarjamo s samostalniško-glagolskimi zgradbami (NVC) v nemščini, ki jih delimo na funkcijske glagolske zgradbe (FVC) in lahke/podporne glagolske zgradbe (LVC/ SVC). Na osnovi slovenske teorije naravnosti ocenjujemo njihovo procesno zahtevnost v pri-merjavi z osnovnimi glagoli (BV) in prostimi besednimi zvezami (FP). Korpusne analize potrjujejo, da se NVC pogosteje pojavljajo v manj naravnih slovničnih okoljih in besedilnih vrstah kot BV. Eksperimenti s slovenskimi študenti nemščine kot drugega jezika (L2) kažejo, da dobro znana FVC pospešuje kognitivno obdelavo, kar podpira domnevo o reprezentaciji zgradbe v mentalnem slovarju, medtem ko LVC niso bile dosledno počasneje procesirane kot FP. Ti izsledki nasprotujejo hipotezi nedoločenosti, ki je bila podprta v eksperimentu z narav-nimi govorci nemščine, in nakazujejo, da so se študenti nemščine kot drugega jezika primarno * Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, teodor.petric@guest.um.si, teodor.petric@gmail.com Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 321 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 321 10. 12. 2025 12:11:00 10. 12. 2025 12:11:00 322 Čiv, čiv, še sem živ odzivali na prisotnost procesno zahtevne izglagolske izpeljanke. Naši rezultati prispevajo k razumevanju reprezentacije NVC v mentalnem slovarju in kognitivnih mehanizmov, ki so podlaga za procesiranje v drugem jeziku. Ključne besede: Podporna/lahka glagolska zgradba, zapletenost, stroški kognitivne obdela-ve, naravnost, pristop nedoločenosti *** 1 Introduction Nominalization verb constructions (NVCs) exist in many languages and typically consist of a semantically bleached verb (NV), a noun (NN) derived from a verb or ad-jective, and sometimes a preposition (e.g., German in Erwägung ziehen, Bericht ge-ben; Slovenian stopiti v veljavo, dati poljub; English do the cleaning, make a claim). Compared to free phrases (FPs) (e.g., einen Bericht lesen / read a report), NVCs exhibit reduced referentiality, lower morphosyntactic flexibility, and more restricted combinatorial possibilities. From a diachronic perspective, NVs evolved from full verbs through semantic bleaching, where they lost much of their original meaning and now primarily serve a grammatical function – providing verbal inflection for subject-verb agreement, tense, etc. – while the NN carries the core meaning and inherits the argument structure of its base verb. German NVCs can be divided into Function verb constructions (FVCs) and Support/Light verb constructions (SVCs/LVCs) (Polenz 1988, 113–115). Certain NVs, such as kommen (come), bringen (bring), stehen (stand), and finden (find), have become highly grammaticalized, forming aspectually specific FVCs (e.g., in Bewegung kommen / come into motion vs. sich bewegen / move). Storrer’s (2007) corpus study further highlighted how construction type and noun referenti-ality affect flexibility and modification – with FVCs showing reduced referentiality and stricter morphosyntactic constraints than SVCs, which take a direct object NN. Idiomatic NVCs are the most restricted. While NVCs are often semantically more specific than their base verbs, their use is governed by systematic factors rather than arbitrary choice. Since NV and NN together form the predicate, this study compares NVCs to their base verbs (BVs) and examines their structural and functional similarities with free phrases (FPs). Accordingly, the article has the following objectives: Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 322 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 322 10. 12. 2025 12:11:00 10. 12. 2025 12:11:00 Teodor Petrič: Function and Support verb constructions in Slovenian naturalness theory 323 • To examine whether German NVCs are less natural than both their base verbs (BVs) and structurally equivalent free phrases (FPs) using Slovenian naturalness theory and to develop hypotheses for experimental and corpus-based studies. • To analyse corpus data in German (L1) and experimental findings in German (L1 and L2), contextualizing them within our theoretical framework. 2 Theoretical background and hypotheses Naturalness theory (see Dressler et al. 1987), utilized here in its Slovenian variant for hypothesis formulation, is a preference theory. The naturalness of a linguistic category is evaluated based on several universal, typological, and language-specific principles, such as uniformity, transparency, iconicity, structural constancy, and par-adigmatic strength. Slovenian Naturalness Theory (SNT) evaluates the naturalness of (typically two) comparable syntactic variants based on principles like speaker/ hearer parameters, cognitive effort, structural integration, frequency parameters, par-adigmatic strength, processing effort, appropriateness, and typological distribution. The SNT predicts the contextual distribution of these variants (see Orešnik et al. 1990, Orešnik 2008, Cvetko Orešnik and Orešnik 2021). Naturalness evaluations are represented using naturalness scales. The basic form of a naturalness scale is: >nat (A, B) / domain or principle, where the linguistic ele-ment or category A is considered more natural than B based on the specified principle or under the given circumstances (domain). Naturalness scales are essential for deri-vations in which SNT expresses its context-related predictions. Compared to BVs, NVCs are strong syntactic variants, as they are syntactically more elaborate, less speaker-efficient, semantically more specific, and more listen-er-friendly than the corresponding BVs (Petrič 1993, 128–136, Petrič 1994, 190– 194). The following naturalness scales support this evaluation: (a) A less complex syntactic structure (e.g., BVs) is easier for the speaker to com- pose and produce and is therefore, in line with the principle of linguistic econ- omy (the “drive for ease”), more natural than a syntactically richer structure with a comparable function (e.g., NVCs). On the other hand, a more elaborate syntactic structure (e.g., NVCs) is semantically more transparent, making it advantageous for the listener, as it allows for clearer decoding of the speaker’s Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 323 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 323 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 324 Čiv, čiv, še sem živ intended meaning (the “drive for clarity”). This is reflected in the following naturalness scale: >nat(BV, NVC)/principle of least effort, where NVCs are esti- mated to be less natural than BVCs. (b) According to the frequency principle, more frequently occurring linguistic cat- egories (e.g., BVs) are more natural than less frequently occurring categories (e.g., NVCs), as more frequent categories can be retrieved from memory and produced more quickly by the speaker: >nat(+, -)/token frequency. The naturalness scales (a) and (b) can be aligned in parallel: if a syntactic con-struction V1 (e.g., an NVC) is cognitively more demanding than a functionally com-parable construction V2 (e.g., a BV), we can expect that construction V1 (the NVC) will occur less frequently than V2 (the BV). (c) Strong syntactic variants are more likely to appear in less natural grammatical environments . Thus, NVCs are expected to occur more frequently in less natu- ral contexts than in more natural ones (Petrič 1993, Petrič 1994) – for example, passive voice sentences are less natural than active voice sentences (>nat(active, passive)/voice). As such, NVCs are expected to occur more frequently than the BVs in passive voice sentences. (d) Strong syntactic variants are more likely to occur in less natural text types. Accordingly, NVCs – like other patterns characteristic of non-everyday commu- nication – are expected to be more frequent in genres associated with distance communication conditions than in those associated with proximity communi- cation conditions (Petrič 1998, 205–207, 219–221; cf. Koch and Oesterreicher 1990 for the proximity-distance model). For example, monologues are less nat- ural than dialogues: >nat(dialogue, monologue/situative parameters of commu- nication). Thus, NVCs are expected to occur more frequently than V2 (the BVs) in monologic text types. (e) Strong syntactic variants require greater cognitive effort during retrieval, sen- tence encoding, and decoding. Since cognitive processing is less automatic, additional semantic processing during sentence assembly leads to increased pro- cessing costs, slowing down encoding and decoding (>nat(automatic, non-au- tomatic)/cognitive processing). Thus, NVCs as strong variants are expected to slow down processing compared to BVs. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 324 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 324 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 Teodor Petrič: Function and Support verb constructions in Slovenian naturalness theory 325 In contrast to formally equivalent free phrases (FPs), the components of NVCs (FVCs, LVCs/SVCs) together form the predicate. This implies that NVCs are not fully compositional, as their meaning cannot be entirely inferred from the meanings of their components. (f) The semantically most defining component of NVCs is the NN, which largely inherits its argument structure from the base verb (BV). In contrast, prototypical nouns do not carry an argument structure. This distinction can be summarized by a naturalness scale, where a noun complement is more natural when it lacks an argument structure : >nat(−,+)/argument structure of noun complement. From this perspective, NVCs are considered less natural than FPs that contain nouns without argument structures inherited from verbs. (g) The verbs in NVCs are considered a variant of full verbs. NVs are typically morphologically simple, frequently occurring verbs with broad meanings. One of their semantic shades is the NV meaning, which results from semantic bleach- ing – typically less specific than in FP variants, making it open to interpretation and carrying only core semantic features (e.g., aspectual properties like termi- nativeness): e.g., to give a summary vs. to give a gift; to come to the conclusion vs. to come to the conference. From the speaker’s perspective, it is convenient to use a single verb in different shades of meaning – functioning as both a full verb and a light verb depending on the noun complement. This evaluation can be summarized by the following naturalness scale: >nat(light, full)/verb. Since the complex NN and its argument structure define the entire NVC, we generally expect NVCs to increase processing costs, leading to delayed encoding and decoding compared to FPs. In psycholinguistics, two contrasting approaches explain LVC processing costs: the Separate Entry Approach and the Underspecification Approach. The Separate Entry Approach posits that LVCs are stored as distinct lexical units, allowing for faster processing due to direct retrieval and frequency effects. In contrast, the Under-specification Approach suggests that light verbs are stored without a fixed meaning, which is determined during sentence formation based on the noun complement. If the noun lacks an argument structure (e.g., take an orange), the verb remains non-light; if the noun has an argument structure (take a walk), the verb adopts a light meaning, integrating with the noun. Initially, the underspecified verb is retrieved without cost, but semantic integration in a second phase slows LVC processing. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 325 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 325 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 326 Čiv, čiv, še sem živ (h) Idiomatic and highly familiar constructions are assumed to be stored in the mental lexicon. According to the principle of least effort, constructions that can be readily retrieved from the mental lexicon involve more automatic processing, reducing cognitive load and making them more natural than those requiring ad- ditional resources during sentence assembly. Thus, idiomatic and familiar NVCs (especially FVCs) are expected to speed up processing compared to correspond- ing free phrases due to their greater automaticity. 3 Evidence from corpus studies The assumptions formulated above were tested in two corpus studies, Petrič (1993) and Petrič (1998). Below some of the statistically significant results of Petrič (1993, 136–144) are summarized that support the above hypothesis that NVCs (FVCs and SVCs) behave like strong syntactic variants, i.e. as syntactic constructions with less natural properties occurring in less natural grammatical environments: • NN-base verbs (e.g., entscheid-) and NNs (e.g., Entscheidung) were more mor- phologically complex, less frequent, semantically more specific than other verbs and nouns, respectively, in both FVCs and SVCs. • Both FVCs and SVCs frequently appeared in dependent clauses, FVCs were particularly common in past tense clauses. • In both FVCs and SVCs, NNs served more often as part of the informational focus (rheme) than other noun phrases. Petrič (1998, 206–207) supports the assumption that NVCs typically occur in less natural text types, particularly in distance communication, which relies on formal linguistic strategies. The study showed that FVCs and SVCs are rare in proximity communication (i.e., spoken dialogues) but more frequent in distance communication (i.e., written monologic texts), aligning with this hypothesis. Corpus data from So (1991) further supports this claim. In 12 spoken dialogues from the Freiburg corpus (Institut für Deutsche Sprache 1974), FVCs and SVCs appeared in 1.7% and 6.3% of predicate expressions, respectively. In contrast, in five written monologues from So (1991, 160–199), these proportions increased to 2.7% and 7.4%. The difference between spoken and written contexts was statistically significant at p < 0.05 (Index of difference DI = 4.8 and DI = 3.3, respectively; cf. Pavlić 1971 for calculation of the non-parametric test). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 326 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 326 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 Teodor Petrič: Function and Support verb constructions in Slovenian naturalness theory 327 4 Evidence from experimental studies Two experiments were conducted to study the complexity of NVCs in German when learned as a foreign language (L2). Since the first experiment has already been pub-lished, only the second experiment will be described in more detail. The first experiment by Basarić and Petrič (2015) demonstrated that familiar FVCs are retrieved holistically and may be represented as superlemmas (Sprenger et al. 2006) in the mental lexicon. Since FVCs occur more frequently than free phrases, they can be accessed more readily, resulting in lower processing costs during com-prehension. Consequently, familiar FVCs were predicted to be processed faster than structurally similar free phrases, aligning with the least effort principle (see argumen-tation in (a) and (h)). This prediction was tested with 52 advanced Slovenian learn-ers of L2 German using an adapted experimental design from Sprenger et al. (2006, 165–168). The participants were tasked to evaluate the meaning of sentences contain-ing familiar FVCs, similarly familiar free phrases, and fillers. By using identical and unrelated primes, the experiment assessed whether the response times for FVCs were shorter when preceded by identical primes rather than corresponding free phrases. The findings supported our hypothesis: selected FVCs were activated more quickly after identical primes than structurally comparable free phrases. Consistent with Sprenger et al. (2006), we conclude that FVCs can be represented as superlemmas in the mental lexicon of German learners, provided they occur frequently enough in texts. The second experiment by Basarić and Petrič aimed to demonstrate that the semantic complexity of LVCs slows down recipients’ response times, in line with the principle of least effort (see argumentation in (e), (f) and (g)). Our experiment involved 46 Slovenian L1 speakers studying German as a foreign language at the Faculty of Arts in Maribor, all of whom also participated in the study by Basarić and Petrič (2015). We adapted the design and language materials of Wittenberg and Piñango (2011), using a cross-modal lexical decision task. Participants’ CEFR pro-ficiency ranged from B1 to B2, with a few at C1. Participants were divided into two lists: List A (21 participants) and List B (25 participants). In List A, reaction times were measured at verb offset (LC17), while in List B, they were measured 300 ms later (LC317). At both licensing points, a word probe appeared for ~400 ms, after which the participants decided whether it was a German word while listening to test sentences via headphones. Response time – the measure of processing load – was recorded based on their decision speed. Some example sentences from Wittenberg and Piñango (2011, 6) are shown below: Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 327 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 327 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 328 Čiv, čiv, še sem živ (1) Light Verb Construction: Weil der Student seiner Kommilitonin vor dem Sem- inar eine Zusammenfassung gab, spendierte sie ihm letzte Woche einen Kaffee. (“give a summary”) (2) Same Noun Construction: Weil der Student seiner Kommilitonin vor dem Semi- nar eine Zusammenfassung kopierte, spendierte sie ihm letzte Woche einen Kaf- fee. (“copy a summary”) (3) Same Verb Construction: Weil der Student seiner Kommilitonin vor dem Sem- inar einen Kugelschreiber gab, spendierte sie ihm letzte Woche einen Kaffee. (“give a pen”) We conducted a linear mixed-effects regression (Crawley 2013, 681–714) to ex-amine the effect of construction type (LVC, Same Noun, Same Verb) on log-trans-formed response times (RTs), while controlling for probe word frequency and length. The model included random intercepts for Subject. At verb offset (LC17), linear mixed-effects models revealed a significant difference in RTs between LVCs and Same Verb constructions (b=0.0863, SE = 0.0192, t=4.498, p<.0001), indicat-ing longer processing times for LVCs. A significant difference was also found be-tween Same Noun and Same Verb constructions (b=0.0733, SE = 0.0195, t=3.755, p=0.0005). However, no significant difference was observed between LVCs and Same Picture 1: Response Time at verb offset Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 328 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 328 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 Teodor Petrič: Function and Support verb constructions in Slovenian naturalness theory 329 Noun constructions. The results indicate that LVCs took approximately 9% longer to process than Same Verb constructions, while Same Noun constructions were pro-cessed ~7.6% more slowly than Same Verb constructions. At licensing point 300 ms after verb offset (LC317), linear mixed-effects models revealed a significant differ-ence in RTs between LVCs and Same Verb constructions (b=0.0547, SE=0.0178, t=3.076, p=0.0064), indicating ~5.6% longer processing times for LVCs. However, no significant difference was observed between LVCs and Same Noun constructions and between Same Noun and Same Verb constructions. 5 Conclusion This article examined Noun-Verb Constructions (NVCs), which can be subdivided into Function Verb Constructions (FVCs) and Light or Support Verb Constructions (LVCs, SVCs). Our goal was to provide evidence for categorizing NVCs as strong syntactic variants with less natural properties than their base verbs (BVs), and to demonstrate that NVCs are less natural than corresponding free phrases (FPs). Two corpus studies (Petrič 1993, Petrič 1998) showed that NVCs (both FVCs and LVCs) frequently occur in less natural grammatical environments and text types. The ex-perimental study by Basarić and Petrič (2015) found that a subgroup of NVCs – familiar FVCs – were processed faster than free phrases by L2 German learners, supporting the view that FVCs could be stored in the mental lexicon as superlemmas, as demonstrated by Sprenger et al. (2006) for idioms. Additionally, Barking, Mos, and Backus (2025) demonstrated that not all light verbs freely combine with noun phrases (e.g., *make a walk, *do a decision), indicating that LVCs must be mentally stored as lexically specific units to ensure conventional combinations. The second experiment presented in this article provided evidence that constructions containing a nominalization with an inherited verbal argument structure slow down processing compared to free phrases that lack such a noun. We hypothesized that LVCs would show longer response times than constructions in the Same Noun and Same Verb conditions, aligning with our naturalness evaluation, which considers LVCs less nat-ural than FPs. However, our results did not support either our hypothesis or either of the two contrasting psycholinguistic approaches – the Separate Entry Approach or the Underspecification Approach. At both verb offset and 300 ms later, LVCs were significantly slower than Same Verb constructions but not different from Same Noun constructions. This suggests that processing difficulty stems from the deverbal noun rather than the light verb, aligning with lexical semantics research on abstract nouns Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 329 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 329 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 330 Čiv, čiv, še sem živ and supporting our hypothesis that nominalizations are less natural than their base verbs. If LVCs were stored as whole units, they should have been processed faster, and if difficulty arose from late integration, RT differences should have appeared only 300 ms after verb offset – but neither pattern was observed. Instead, LVC difficulty emerges early, indicating that deverbal nouns drive the increased cognitive load. Our findings, based on Slovenian learners of German, contrast with those of Wittenberg and Piñango (2011), who found evidence for Underspecification in native German speakers. Their results showed no significant difference at verb onset, but 300 ms later, LVC response times increased significantly compared to non-LVCs, suggesting that LVCs require more cognitive resources, supporting the Underspecification Ap-proach. The contrast between Wittenberg and Piñango’s (2011) results and our find-ings suggests that our L2 learners primarily responded to the presence or absence of a resource-intensive nominalization rather than systematically distinguishing between the two similar construction types, LVCs and FPs, as the German native speakers did. References Barking, Marie, Maria Mos, and Ad Backus. 2025. Investigating Language Transfer from a Usage-Based Perspective. International Journal of Bilingualism 29 (2). 415–438. https:// doi.org/10.1177/13670069231175629. Basarić, Mirjana, and Teodor Petrič. 2015. Funktionsverbgefüge als Einheiten im mentalen Lexikon. Jezikoslovlje 16 (2-3): 169–186. Crawley, Michael J. 2013. The R Book. Wiley & Sons: Chichester. Cvetko Orešnik, Varja, and Orešnik, Janez. 2021. Prispevek naravne skladnje k določan- ju slogovnih razločkov. Linguistica 61(2): 15–29. https://doi.org/10.4312/ linguistica.61.2.15-29. Dressler, Wolfgang U, Wolfgang Ullrich Wurzel, Oswald Panagl, and Willi Mayerthaler. 1987. Leitmotifs in Natural Morphology. Benjamins: Amsterdam, New York. Institut für Deutsche Sprache, Forschungsstelle Freiburg. 1974. Heutiges Deutsch: Texte Gesprochener Deutscher Standardsprache II. München/Düsseldorf: Hueber Verlag. Koch, Peter, and Wulf Oesterreicher. 1990. Gesprochene Sprache in der Romania: Franzö- sisch, Italienisch, Spanisch. Tübingen: Niemeyer. Orešnik, Janez. 2008. Natural Syntax: English Relative Clauses1. Poznań Studies in Contem- porary Linguistics 44 (1): 61–101. Orešnik, Janez, Andrej Snedec, Karmen Teržan, and Frančiška Trobevšek-Drobnak. 1990. Introduction to the Subsequent Three Papers in the Present Volume. Linguistica 30 (1): 5–12. Pavlić, Ivo. 1971. Statistička teorija i primjena. Tehnička knjiga: Zagreb. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 330 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 330 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 Teodor Petrič: Function and Support verb constructions in Slovenian naturalness theory 331 Petrič, Teodor. 1993. Funktionsverbgefüge und Nominalisierungsverbgefüge im Deutschen als verstärkte syntaktische Konstruktionen im Vergleich zu stammgleichen Verben und Adjektiven. Papiere Zur Linguistik 49 (2): 125–150. – – – . 1994. Zu einigen strukturellen Eigenschaften von Nominalisierungen im Deutschen. Linguistica 34 (1): 181–197. – – – . 1998. Korrelationen zwischen merkmalhaften oder merkmallosen syntaktischen Varianten und verschiedenen Graden der Textsortenkomplexität. Linguistica 38 (1): 201–224. https://doi.org/10.4312/linguistica.38.1.201-224. Polenz, Peter von. 1988. Deutsche Satzsemantik: Grundbegriffe des Zwischen-den-Zeilen- Lesens. Berlin, New York: De Gruyter. So, Man-Seob. 1991. Die deutschen Funktionsverbgefüge in ihrer Entwicklung vom 17. Jahrhundert bis zur Gegenwart. Trier: Wissenschaftlicher Verlag. Sprenger, Simone A, Willem JM Levelt, and Gerard Kempen. 2006. Lexical Access During the Production of Idiomatic Phrases. Journal of Memory and Language 54 (2): 161–184. Storrer, Angelika. 2007. Corpus-Based Investigations on German Support Verb Construc- tions. Idioms and Collocations: Corpus-Based Linguistic and Lexicographic Studies, 164–187. Wittenberg, Eva, and Maria Mercedes Piñango. 2011. Processing Light Verb Constructions. The Mental Lexicon 6 (3): 393–413. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 331 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 331 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 332 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 332 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 333 Komunikacijski šum v slovensko-kitajskem pogojnem diskurzu Mateja Petrovčič*14 Povzetek Prispevek prouči načine izražanja pogojnosti v slovenščini in kitajščini. Čeprav imata oba jezika dobro izdelan sistem formulacije pogojno-posledičnih vezi, prihaja v medjezikovni komunikaciji pogosto do razhajanj v razumevanju. V slovenščini uporabljamo kombinacije pogojnih odvisnikov z veznikom če v povednem in pogojnem naklonu, vrsto pogoja pa na-tančneje določimo tudi s pomočjo členkov. Zanimivo je, da kitajščina razume kot »pogojne stavke« le tiste, kjer si v slovenščini pomagamo s členki, slovenski pogojni odvisniki s čistim če v povednem ali pogojnem naklonu pa v kitajščini sodijo med »domnevalne stavke«. Izsled-ki te kratke primerjalne študije kažejo, da se medsebojno nerazumevanje pojavi predvsem pri presojah, ali sogovorec predpostavlja realne možnosti ali pa govori o sedanjih in bodočih hi-potetično možnih situacijah. V teh primerih moramo najprej zagotoviti obsežnejši kontekst, ki postavi skupna izhodišča diskurza, pa še to ni zagotovilo za odpravo komunikacijskega šuma. Ključne besede: pogojni stavki, komunikacijski šum, slovenščina, kitajščina Communication noise in Slovenian-Chinese conditional discourse This paper examines how to express conditionality in Slovene and Chinese. Although there is a well-formed system for formulating conditional-causal relationships in both languages, cross-lin-guistic communication often results in divergences in understanding. In Slovene, combinations of conditional subordinate clauses with the conjunction če (if) are used in the indicative and conditi-onal mood, whereby the type of condition is further specified by particles. Interestingly, Chinese grammar considers as “conditional” only those sentences where Slovene employs particles, while Slovene conditional clauses with a simple če in the indicative or conditional mood are classified in Chinese as “suppositional sentences”. The findings of this brief comparative study indicate that mutual misunderstanding primarily arises when the listener evaluates whether the speaker assumes real possibilities or speaks about present or future hypothetically possible situations. In such cases, a broader context that establishes shared starting points for discourse is needed, though it is still not sufficient for a flawless information flow and elimination of communication noise. Keywords: conditional sentences, communication noise, Slovenian, Chinese * UL FF, Mateja.Petrovcic@ff.uni-lj.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 333 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 333 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 334 Čiv, čiv, še sem živ 1 Uvod Pogojni diskurz je način razprave, kjer govorci svoja razmišljanja podajajo kot pre-plet dejstev, pogojev, predpostavk ali možnih in hipotetičnih situacij, ki vodijo do različnih izidov. Pri tem preigravamo scenarije kaj bi bilo, če bi bilo; kaj se zgodi v tem in onem primeru; kako bo, če nekaj naredimo tako in ne drugače ipd. Tak diskurz običajno vključuje rabo pogojnih stavkov, pogojnega naklona, uporabo različnih ča-sov ter drugih sredstev, ki jih ima neki jezik na razpolago. V slovensko-kitajski ko-munikaciji večkrat prihaja do šuma, ki privede do neenotnih interpretacij, nejasnosti ali zmotnega razumevanja sporočila. Oglejmo si naslednji primer, ki je sicer potekal v kitajščini: (1) Slovensko: »Upam, da bo povračilo stroškov potekalo gladko. Če bi zavaroval- nica zavrnila vlogo za povračilo stroškov za zdravniško pomoč, češ da se je to zgodilo zaradi adrenalinskega športa in ne padca na avtobusu, si prepišite števil- ko mesečne vozovnice, s katero ste plačali vožnjo, ko se je nesreča zgodila. Če bi bilo potrebno, bi ti podatki lahko služili kot dokaz, da ste bili v tistem trenutku na avtobusu in ne kje drugje.« Kitajsko: »Jaz se ne ukvarjam z adrenalinskimi športi. Zakaj zavarovalnica tako misli?« Slovensko: »Zavarovalnica tega ne misli. Vendar pa, če bi zavarovalnica slu- čajno iskala potencialne razloge, na podlagi katerih ji ne bi bilo treba povrniti stroškov, si pripravite podatke o številki vozovnice in točnem času nesreče.« Kitajsko: »Prosim, da takoj rešite ta problem. Jaz se ne ukvarjam z adrenalinski- mi športi. Nezaslišano je, da zavarovalnica ne bo povrnila stroškov.«1 Podoben pojav je opazil že Bloom (1981, 13), ko je kitajsko govorečim anketi-rancem zastavil vprašanje: »Če bi hongkonška vlada sprejela zakon, ki bi zahteval, da vsi državljani, rojeni zunaj Hongkonga, tedensko poročajo o svojih dejavnostih policiji, kako bi se odzvali?«, na kratko: »Če bi hongkonška vlada sprejela tak zakon, kako bi se odzvali?« Anketiranci naj bi nekoliko nepričakovano, a dosledno odgo-varjali z: »Ampak vlada tega ni storila«; »Ne more« ali »Ne bo.« Tudi dodatni opisi 1 Ta jezikovni primer temelji na seriji dejanskih situacij, vendar je zaradi občutljive narave specifičnih informacij nekoliko spremenjen, pri čemer ohranja bistvo komunikacijskega šuma. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 334 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 334 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 Mateja Petrovčič: Komunikacijski šum v slovensko-kitajskem pogojnem diskurzu 335 okoliščin, npr. »Vem, da vlada tega ni storila in ne bo, ampak si zamislimo, da bi to storila ...«, niso bistveno pripomogli k drugačnim odgovorom. Dodatni odzivi so bili še: »Mi tako ne govorimo«; »To je nenaravno«; »To je nekitajsko.« Bloom je v na-daljevanju dodal, da ameriški in francoski anketiranci, ki so odgovarjali na podobna vprašanja v svojem jeziku, niso izrazili ničesar nenaravnega v zvezi z vprašanji in so se z lahkoto vživeli v razmišljanje o umišljenih situacijah, ki so ga vprašanja želela spodbuditi. Bloomovi zaključki o razlikah med kulturami glede zmožnosti hipotetič-nega razmišljanja so bili deležni številnih kritik (Chen idr. 2006), vendar pa je njegov primer vsekakor zanimiv in presenetljivo podoben našemu. Članek torej prouči razloge, zakaj pride pri izražanju pogojno-posledičnih vezi do takega razkoraka med slovenskimi in kitajskimi govorci. V iskanju odgovorov si bomo najprej ogledali oris pogojnih stavkov v slovenščini, rabo veznikov in po-gojnega naklona. Pri tem se bomo večkrat navezali na prispevek Lipovšek, Ilc in Stopar (2025) v tej monografiji, saj sta prispevka tematsko tesno povezana in se lepo dopolnjujeta. A ker sta slovenščina in kitajščina zelo različna jezika, ki nimata dosti skupnih sintaktičnih značilnosti, bomo na razmerja med odvisnimi in glavnimi stav-ki pogledali predvsem z vidika možnosti realizacije pogoja in posledično rezultata. Nato bomo predstavili dojemanje pogojnih stavkov v kitajščini, stavčne povezovalce in nekatere druge značilnosti v povezavi s predpostavljanjem, pogojevanjem ter skle-panjem. Boljše razumevanje obeh jezikov naj bi nekoliko pripomoglo k zmanjševa-nju novih komunikacijskih šumov. 2 Pogojnost v slovenščini Pogojne vezi izražajo odvisnost enega dogodka od drugega. Gre za logično in po-mensko razmerje med dvema deloma povedi, kjer realizacija pogojnega dejanja vpli-va na realizacijo posledičnega dejanja. Če se torej odvisni stavek uresniči, potem sle-di tisto, kar je napovedano v glavnem/nadrejenem stavku. Tipični vezniki v pogojnih odvisnikih so če, ko, ako, da, pri čemer sta slednja že starinska in redko rabljena (To-porišič 2000, 644-645), kar potrjujejo tudi zadetki v Gigafidi (Schlamberger Brezar 2023, 235). V nadaljevanju si tako oglejmo le oris veznikov če in ko. Lipovšek, Ilc in Stopar (2025) v svojem prispevku o skladnji in pomenu odvisni-kov s če sistematično orišejo klasifikacijo podrednih stavkov, ki se v splošnem delijo na nominalne, prilastkove in prislovne, pri čemer veznik če pretežno uvaja prislovne odvisnike s primarnim pogojnim pomenom, hkrati pa sproža še drugotne pomene. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 335 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 335 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 336 Čiv, čiv, še sem živ Te ugotovitve potrjujejo definicijo v Franu,2 kjer je če opisan kot podredni veznik, ki se uporablja v pogojnih, osebkovih, časovnih, dopustnih, oziralnih ali sorazmer-nostnih odvisnikih.3 V kombinaciji s povednim naklonom izraža uresničljivo dejanje nadrednega stavka, v kombinaciji s pogojnim naklonom pa bodisi uresničljivo bodisi neuresničljivo dejanje nadrednega stavka. V časovnih odvisnikih s povednim naklo-nom izraža, da se dejanje realizira, kadarkoli se izpolni pogoj. Druge rabe za zdaj niso relevantne za trenutno razpravo, zato jih ne bomo posebej izpostavljali. (2a) pogojni odvisnik, povedni naklon, uresničljivo dejanje: če je hotel živeti, je moral delati; če si lačen, ti dam kruha; nič se ti ne bo zgodilo, če boš pameten (2b) pogojni odvisnik, pogojni naklon, uresničljivo dejanje: če bi to korenino presekali, bi se drevo posušilo; če bi globoko kopali, bi prišli do vode (2c) pogojni odvisnik, pogojni naklon, neuresničljivo dejanje: nikoli se ne bi bila omožila, če bi ji bili starši branili; če bi ne imela gub, bi bila videti mlada (2d) časovni odvisnik, povedni naklon, zagotovljena realizacija dejanja: dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil; jezna sem, če kdo joka Ko je v Franu opisan kot podredni veznik, ki se uporablja v časovnih, oziralnih, pogojnih, primerjalnih in sorazmernostnih odvisnikih. V časovnih odvisnikih izraža sočasnost izvajanja dejanja v odvisnem in nadrednem stavku, lahko tudi sosledje dejanj. V pogojnih odvisnikih v kombinaciji s pogojnim naklonom izraža pogoj za uresničitev dejanja nadrednega stavka. Toporišič še omenja, da so pogojni odvisniki 2 Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 1. 2025. 3 Ti izrazi sodijo v verjetno najbolj znano, vendar vsekakor ne edino klasifikacijo odvisnikov v slovenskem jezi- ku. Za pregled različnih pristopov gl. Žele (2016). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 336 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 336 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 Mateja Petrovčič: Komunikacijski šum v slovensko-kitajskem pogojnem diskurzu 337 včasih zelo blizu časovnim, prim. njegov zgled (3d) spodaj (Toporišič 2000, 645). Ostale rabe trenutno niso relevantne. (3a) časovni odvisnik, sočasnost: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo (3b) časovni odvisnik, dejanje odvisnega stavka pred dejanjem nadrednega stavka: ko prideš domov, napiši pismo; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu (3c) pogojni odvisnik, pogojni naklon, protidejstvenost ali hipotetičnost: ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal; prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko4 (3d) časovni/pogojni odvisnik, povedni naklon: ko/če mačke ni doma, miši plešejo Pogojni odvisniki v slovenščini lahko izražajo uresničljive ali neuresničljive situacije; v prvem primeru so izraženi s sedanjikom ali prihodnjikom, v drugem s pogojnikom. Najobičajnejše kombinacije časov so sedanjiške s sedanjiškimi ali pri-hodnjiškimi za možne, potencialne stavke, in pogojniške za pogojno uresničljive (Schlamberger Brezar 2023, 235). Naklon namreč izraža razmerje govorečega do glagolskega dejanja. Povedni naklon pove, da govorec razume dejanje kot realno, pogojni naklon pa podaja umišljeno dejanje glede na možnost in pogoje njegove uresničitve (Toporišič 2000, 359). Vidimo, da se tako če kot tudi ko uporabljata v različnih odvisnikih, ponekod s povednim naklonom, drugod s pogojnim naklonom. Večpomenskost in prekrivnost rabe obeh veznikov nakazuje že naslednja kratka šala. 4 Z vidika uporabljenih časov pogojniška oblika bi bil zaplesal, bi se bil učil sodi k pretekliku, pogojniška oblika bi plesal, bi posodil pa sodi k sedanjiku (Skaza 2010, 89). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 337 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 337 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 338 Čiv, čiv, še sem živ (4) Anica: »Ko pijem kavo, ne morem spati.« (pogojne vezi, sekundarna raba ko; gl. (3d)) Bojana: »Pri meni je ravno obratno. Ko spim, ne morem piti kave.« (časovne vezi, primarna raba ko; gl. (3a)) Šala bi delovala tudi z veznikom če, vendar nekoliko slabše. (4') Anica: »Če pijem kavo, ne morem spati.« (pogojne vezi, primarna raba če; gl. (2a)) Bojana: »Pri meni je ravno obratno. Če spim, ne morem piti kave.« (časovne vezi, sekundarna raba če; gl. (2d)) Kitajščina nima jezikovnih sredstev, s katerimi bi ustvarili tak dovtip, vendar je večpomenskost še kako prisotna v drugih kontekstih. To uvodoma tudi napeljuje na komunikacijski šum pri izražanju pogojnih vezi, ki je tema tega prispevka. 3 Uresničljivost v okviru pogojnosti Preden se navežemo na kitajščino, si oglejmo koncept uresničljivosti v okviru pogoj-nosti. Pogojni stavki se nanašajo na situacije, ki jih govorec predstavi kot možne ali hipotetične in vodijo do različnih možnih ali hipotetičnih izidov. Glede na različne stopnje uresničljivosti Webb (2022)5 predlaga naslednjo kategorizacijo pogojno-po-sledičnih stavkov, ki jo ponazorimo s slovenskimi primeri. Dejstveni pogojniki:6 govorec predstavi pogoj kot dejstvo. Situacija v pogoj-nem stavku vedno vodi do realizacije dogodka v glavnem stavku. Sem sodijo »splo-šne resnice« in »navade«. Veznik če je izmenljiv s ko, pogojne vezi pa se prevesijo v časovne vezi oz. jih razumemo na oba načina. 5 Webb ne sodi med referenčne avtorje za angleško slovnico, vendar je po opisu na portalu UsingEnglish.com poučeval angleščino v različnih državah, med drugim tudi na Kitajskem. Verjetno je zaradi svoje profesionalne usmerjenosti njegov pristop pedagoško obarvan, prirejen govorcem različnih jezikov in se razlikuje od klasičnih referenčnih del, npr. Quirk idr. (1985). Ta pristop je kitajsko govorečim učencem angleščine blizu, o čemer pričajo tudi sklici kitajskih spletnih strani na portal UsingEnglish.com (npr. https://www.zhoublog.cn/gowai/ usingenglish.html ali https://yingyu.xdf.cn/201909/10981446.html). S tega vidika predstavlja njegov pristop tudi most med kitajščino in slovenščino. 6 Ang. Factual Conditionals. Največkrat jih ubesedimo s pogojnimi stavki tipa Zero Conditionals, vendar to ni edini skladenjski vzorec iz te kategorije. Enako velja za ostale tri kategorije. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 338 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 338 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 Mateja Petrovčič: Komunikacijski šum v slovensko-kitajskem pogojnem diskurzu 339 (5) Če/ko led segrejemo, se stali. (splošna resnica) Če/ko me boli grlo, spijem čaj z limono. (navada) Stopnja uresničljivosti: vedno ko se zgodi A, se zgodi tudi B. Napovedni pogojniki:7 govorec predstavi pogoj kot uresničljivo napoved. Si-tuacija v pogojnem stavku se lahko uresniči ali pa tudi ne. Če se uresniči, potem se realizira tudi dogodek glavnega stavka, drugače ne. (6) Če bo jutri deževalo, bo izlet odpovedan. Stopnja uresničljivosti: A se morda zgodi, morda ne. Od tega je odvisen B. Hipotetični pogojniki:8 govorec predstavi pogoj kot nekaj, kar je sicer možno realizirati, a je zelo malo verjetno. Posledično je tudi uresničitev pogoja sicer možna, a ni prav verjetna. (7) Če bi (v tokratnem kolu) zadel na loteriji, bi pustil službo. Stopnja uresničljivosti: A bi se sicer lahko zgodil, a se najbrž ne bo, zato se tudi B najverjetneje ne bo. Protidejstveni pogojniki:9 govorec predstavi pogoj kot nekaj povsem neuresni-čljivega, tako da tudi uresničitev glavnega dogodka ni možna. Načeloma se nanašajo na pretekle, že zaključene situacije, kjer preigravamo alternativne možne izide. Sem sodijo še umišljene situacije, o katerih lahko vseeno premišljujemo, čeprav vemo, da niso možne. Vse protidejstvene situacije so torej imaginarne, vse imaginarne situa-cije pa niso nujno tudi protidejstvene. Skupen jim je ničelni izid glavnega dogodka. (8) Če bi takrat dobil službo, bi se (takrat) preselil v Ameriko. Stopnja uresničljivosti: A se (takrat) ni realiziral, zato se tudi B ni. 7 Ang. Predictive Conditionals. Tipični predstavnik te kategorije so First Conditionals, ki so – tako kot v prejšnji kategoriji – zgolj ena od skladenjskih možnosti. 8 Ang. Hypothetical Conditionals. Prevladujoči odvisniki v tej kategoriji so Second Conditionals. 9 Ang. Counterfactual Conditionals. Prepoznamo jih po pogojnikih tipa Third Conditionals. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 339 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 339 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 340 Čiv, čiv, še sem živ Če bi ujel zlato ribico, bi jo prosil za eno samo stvar. Stopnja uresničljivosti: A se ne more realizirati, zato se tudi B ne more. V imaginarnih scenarijih se lahko dogodki nanašajo na različne čase: (9) Če bi takrat to vedel, bi ravnal drugače. (preteklost – preteklost) Če bi takrat to storil, bi bilo danes vse drugače. (preteklost – sedanjost) Če bi takrat to storil, bi o meni pisali še stoletja. (preteklost – prihodnost) Če bi imel denar, bi si kupil vilo na obali. (sedanjost – sedanjost) Če bi imel denar, bi šel naslednje leto na potovanje okoli sveta. (sedanjost – prihodnost) Za kasnejšo diskusijo o pogojno-posledičnih vezeh v kitajščini je vredno ome-niti še Webbovo opažanje, da lahko situacijo v pogojnem stavku izrazimo kot znano informacijo, lahko pa jo podamo kot novo informacijo: (10a) Če je ura že deset, zamujam. neznana situacija – neznana situacija; napovedni pogojnik (10b) A: Ura je že deset. B: Če je ura že deset, zamujam. (beri: glede na to, da je ura že deset, zamujam.) (znan izid pogoja, uresničen pogoj – zagotovljena realizacija glavnega stavka) 4 Pogojnost v kitajščini Tudi v kitajščini obstaja mnogo različnih pristopov do večstavčnih povedi. Najbolj znani je dvodelni sistem priredij in podredij (npr. Liu, Pan in Gu 2004), ki je poime-novan kar »tradicionalni pristop« (Zhang 2015), med novejše sodi Xing Fuyijeva trodelna delitev, ki temelji na logičnih odnosih med stavki (Xing 2021), poznamo funkcionalni pristop (Li in Thompson 1981), primarno semantični pristop z 11 glav-nimi kategorijami (Yip in Rimmington 2003) itd. Glavna razlika med klasifikacijo podrednih stavkov, na katero smo se navezali že v razdelku o pogojnosti v slovenščini Lipovšek, Ilc in Stopar (2025), in kitajskimi Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 340 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 340 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 Mateja Petrovčič: Komunikacijski šum v slovensko-kitajskem pogojnem diskurzu 341 podrednimi stavki je v tem, da kitajščina ne pozna prvih dveh kategorij. Obstajajo namreč le prislovni odvisniki, ne pa tudi nominalni in prilastkovi. To je eden od razlogov, zakaj znana referenčna dela za angleško ali slovensko slovnico niso najpri-mernejše izhodišče za razlago kitajščine. Po drugi strani pa lahko s kontrastivnega vidika zelo hitro definiramo, kdaj ne moremo uporabiti podrednega veznika ruguo, ki je najbližja ustreznica slovenskemu če. Primeren je le za t. i. pogojne (Lipovšek, Ilc in Stopar 2025, zgled (2a)), časovne (Lipovšek, Ilc in Stopar 2025, zgled (2f)) in vzročne (Lipovšek, Ilc in Stopar 2025, zgled (2g)) prislovne odvisnike. Čeprav poznamo slovenski izraz »pogojni (prislovni) odvisnik«, ki mu načeloma pripada kitajski izraz tiaojian fuju, ne gre za enako klasifikacijo. Da zajamemo koncept pogojnih stavkov, moramo dodati še kitajske jiashe fuju, ki so povsem ločena kategori-ja in bi jih lahko poimenovali »domnevalni stavki«. Poglejmo si podobnosti in razlike. 4.1 Pogojni stavki Pogojni stavki (tiaojian fuju) izražajo pogojno-posledične vezi in se običajno delijo na pogojne stavke s specifičnimi pogoji (teding tiaojianju) ter pogojne stavke brez pogoja (wu tiaojianju) (Liu, Pan in Gu 2004, 873–874). V pogojnih stavkih s specifičnimi pogoji glavni stavek izraža osrednje dejanje, odvisni stavek pa predvideni pogoj za realizacijo tega dejanja. Prepoznamo jih po naslednjih povezovalcih, pri čemer vsak od njih izraža poseben tip pogoja. Povezovalca zhiyao … jiu … (že če …) izražata zadostni pogoj za realizacijo glav-nega dogodka. Če je pogoj izpolnjen, se glavni dogodek realizira (Loar 2011, 220). (11) 只要你给他写一封信,他就会帮助你。 Zhiyao ni gei ta xie yi feng xin, ta jiu hui bangzhu ni. Že če mu napišeš pismo, (potem) ti bo pomagal. Le pismo mu moraš napisati, pa ti bo pomagal.10 Ta izjava obenem implicira dodatni pomen: Če mu pisma ne napišeš, ti ne bo pomagal Povezovalca zhiyou … cai (le če …) izražata nujni, obvezni pogoj za dosego rezultata. Če pogoj ni izpolnjen, se glavni dogodek zagotovo ne zgodi. 10 V kitajščini stoji pogoj pred posledico (pisanje pisma → pomoč). Pri zadostnih pogojih sicer lahko obrnemo zaporedje informacij (pomoč; pisanje pisma →), vendar se fokus prestavil z vezi pogoj-posledica zgolj na pogoj. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 341 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 341 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 342 Čiv, čiv, še sem živ (12) 只有你开车来接我,我才跟你去。 Zhiyou ni kaiche lai jie wo, wo cai gen ni qu. Samo če me prideš iskat z avtom, (šele v tem primeru) grem s tabo.11 Povezovalca chufei … cai … (razen če …) ali pogovorno ruguo.bu/yaoshi.bu … cai … (če ne …) izražata, da se dogodek zgodi, če pogoj ni izpolnjen. (13) 除非他是个聋子,才会听不见这么大的声音。 Chufei ta shi ge longzi, cai hui ting bu jian zheme da de shengyin. Samo če je gluh, (šele v tem primeru) ne bi slišal tako glasnega zvoka. Moral bi biti gluh, da ne bi slišal tako glasnega zvoka. (Pogoj za to, da nekdo ne sliši glasnega zvoka, je, da je gluh. Če ni gluh (in s tem pogoj ni izpolnjen), potem bo zvok zagotovo slišal.) (14) 除非你也去,不然我(才/就)不去呢!12 Chufei ni ye qu, buran wo cai bu qu ne! Razen če greš tudi ti, drugače (pa) jaz ne grem! Ne grem, razen če greš tudi ti. Specifični pogoji so torej zadostni pogoj, nujni pogoj in omejevalni/izključevalni pogoj. Tu lahko vidimo vzporednice s če in tipom »izključevalni prislovni odvisnik« adverbial exceptive clauses (Ilc and Stopar 2023 v Lipovšek, Ilc in Stopar 2025), ki ne spada med pogojne stavke. Pogojni stavki brez pogoja ali ničelni pogojni stavki izražajo, da se dogodek v glavnem stavku zgodi v vseh okoliščinah, neodvisno od pogoja. Prepoznamo jih po povezovalnih veznikih buguan/bulun/wulun (ne glede na), v glavnih stavkih pa lo-gične vezi nadalje okrepijo prislovi dou (vse), ye (tudi), zong (vedno) in hai (še). Npr. 11 V kitajščini stoji pogoj pred posledico (pisanje pisma → pomoč). Pri zadostnih pogojih sicer lahko obrnemo za- poredje informacij (pomoč; pisanje pisma →), vendar se fokus prestavil z vezi pogoj-posledica zgolj na pogoj. 12 Pri nujnih pogojih kitajskega vrstnega reda ne moremo obrniti (*s tabo grem, a le, če prideš pome z avtom) (Loar 2011, 217). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 342 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 342 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 Mateja Petrovčič: Komunikacijski šum v slovensko-kitajskem pogojnem diskurzu 343 (15) 不管有多大困难,我也要干下去。 Buguan you duo da kunnan, wo ye yao gan xiaqu. Ne glede na to, kako velike težave bodo, bom (vseeno) nadaljeval. (16) 我们不论有什么事,都愿意找他谈。 Women bulun you shenme shi, dou yuanyi zhao ta tan. Ne glede na to, za kaj gre, smo (vedno) pripravljeni na pogovor z njim. (17) 无论谁参加我们组,我都欢迎。 Wulun shei canjia women zu, wo dou huanying. Ne glede na to, kdo se pridruži naši skupini, (vsak) je dobrodošel. Okoliščine so sicer podane kot pogoj, vendar zares ne vplivajo na realizacijo glavnega stavka. To je torej drugi tip kitajskih »pogojnih odvisnikov«, ki pa v okviru našega razumevanja ne sodi med pogojne odvisnike. Obenem vidimo, da »običajnih« pogojnih odvisnikov še nismo omenili. Ti namreč ne sodijo med kitajske »pogojne odvisnike«, temveč »domnevalne odvisnike«. 4.2 Domnevalni stavki Običajni pogojni stavki, ki jih uvaja veznik če, sodijo v kategorijo predpostavljalnih oz. domnevalnih stavkov (jiashe fuju), ki povedo, kaj se v neki situaciji zgodi, če je pogoj izpolnjen. V pogovornem jeziku pogosto uporabljamo veznike yaoshi, jiaru, ruguo, tangruo (vsi pomenijo če) ali yidan (čim), v glavnem stavku pa lahko logična razmerja dodatno nakazujejo jiu/bian/name (potem/torej). (18) 如果我父母还活着,他们一定不会拒绝一个儿子的钱。 Ruguo wo fumu hai huozhe, tamen yiding bu hui jujue yi ge erzi de qian. Če bi moji starši še živeli, zagotovo ne bi zavrnili denarja svojega sina. (19) 你要不关心群众的痛痒,群众一辈子也不会亲近你。 Ni yao bu guanxin qunzhong de tongyang, qunzhong yi beizi ye bu hui qinjin ni. Če ti ni mar za težave množic, te množice nikoli ne bodo imele za svojega. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 343 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 343 10. 12. 2025 12:11:01 10. 12. 2025 12:11:01 344 Čiv, čiv, še sem živ (20) 如果一个整数能被2整除,就是偶数。 Ruguo yige zhengshu neng bei 2 zhengchu, jiushi oushu. Če število lahko delimo z 2, je sodo. V glavnem stavku se pogosto nahaja še modalni glagol hui (zna se zgoditi, da) ali neng (moči), lahko tudi v povezavi z drugimi izrazi za epistemično modalnost, tj. govorčevo oceno o resničnosti celotne izjave (morda, verjetno, najbrž). Domnevalni pogoji se lahko nanašajo na že realizirane dogodke, lahko pa pred-postavljajo bodoče situacije, pri čemer v jezikovni rabi prevladuje slednje. (21) 如果你早来两天,就看见老李了。 Ruguo ni zao lai liang tian, jiu kanjian Lao Li le. Če bi prišel dva dni prej, bi srečal starega Lija. (22) 你要是早点来,还能看见老李。 Ni yaoshi zaodian lai, hai neng kanjian Lao Li. Če prideš malo prej, boš še lahko videl starega Lija. Nekateri avtorji, ki ne sledijo tradicionalni slovnici, tudi take odvisnike štejejo med pogojne, kar je z našega zornega kota bolj pričakovano. Loar to skupino poi-menuje neposredni pogojni odvisniki (2011, 217–218). Uporabljajo se za izražanje neposrednega pogoja, torej nakazujejo, da je situacija, opisana v glavnem stavku, neposredno odvisna od situacije v pogojnem odvisniku. Obenem implicirajo, kaj se zgodi, če pogoj ni izpolnjen. (23) 要是你邀请他来,他会来的。 Yaoshi ni yaoqing ta, ta hui lai de. Če ga povabiš, bo prišel. (Če ga ne povabiš, ne bo prišel.) Pogojni stavki z ruguo in yaoshi lahko izražajo uresničljive ali neuresničljive pogoje. V čas jih postavimo šele s časovnimi prislovi. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 344 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 344 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 Mateja Petrovčič: Komunikacijski šum v slovensko-kitajskem pogojnem diskurzu 345 (24) 如果明天天气好,我们就去海边。 Ruguo mingtian tianqi hao, women jiu qu haibian. Če bo jutri vreme lepo, gremo na morje. (25) 要是/倘若/假使我(a.去年/b.现在/c.明年)有钱,我就会把那栋房子 买下来。 Yaoshi/tangruo/jiashi wo (a.qunian/b.xianzai/c.mingnian) you qian, wo jiu hui ba na dong fangzi mai xialai. Če bi (a.lani/a.zdaj/c.naslednje leto) imel denar, bi si kupil hišo. Loar vse tri različice primera (25) razlaga kot »protidejstvene«. Pretekli pogoj je v nasprotju z dejstvom, sedanji v nasprotju s predpostavko, bodoči pa v nasprotju s pričakovanji (Loar 2011, 217–218). V slovenščini razumemo (25.a) kot protidej-stevno, (25.b) in (25.c) pa hipotetično, kar v končni fazi ni tako pomembno, saj je razlika le v tem, ali je glavni dogodek »neizvedljiv« ali »potencialno sicer izvedljiv, a najverjetneje ni«. Kitajščina torej jasno razlikuje pet tipov pogojnih vezi in s tem povezanih izidov, pri čemer nekateri pogojni stavki implicirajo dodatne pomene. Tudi v kitajščini lahko govorimo o uresničljivih in neuresničljivih pogojih ter dejstvenih ali protidejstvenih situacijah, zato je še toliko bolj čudno, da prihaja pri preigravanju hipotetičnih situa-cij do takega komunikacijskega šuma. 5 Primerjava Če kot govorci slovenščine pristopimo k primerjavi med slovenščino in kitajščino v okviru klasifikacije, predstavljene v Lipovšek, Ilc in Stopar (2025), potem lahko za začetek rečemo, da se slovenski če izraža s kitajskim ruguo 如果 (»če«) samo v tistih primerih, ki jih v slovenščini razumemo kot pogojne in časovne odvisnike. Nominalni, atributivni in vsi ostali prislovni odvisniki s če se v kitajščini ubesedijo drugače. Dodati moramo še razlikovanje med povedmi s če v povednem in pogojnem naklonu ter dodati splošno vedenje o uresničljivosti situacije, izražene v pogojnem odvisniku.13 13 Seveda lahko pogojno-posledična razmerja izražamo tudi drugače (še enkrat zamudiš in dobiš neopravičeno), vendar obrobne situacije za namen osnovne primerjave zanemarimo. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 345 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 345 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 346 Čiv, čiv, še sem živ Z vidika kitajščine pogojnih odvisnikov (tiaojianju 条件句) ne razumemo enako kot v slovenščini, saj kitajski pogojni odvisniki izražajo le zadostni pogoj, nujni pogoj in omejevalni/izključevalni pogoj. Da ta razmerja ubesedimo v slovenščini, moramo če kombinirati s členki, npr. že če, samo če, le če, razen če. Med kitajske pogojne odvi-snike štejemo tudi situacije z ničelnim pogojem, kar v slovenščini izražamo z zvezo ne glede na to, ali …, čemur sledi zagotovljena uresničitev glavnega dogodka. Običajni »pogojni odvisniki« v slovenskem pomenu besede so v okviru večine kitajskih klasifikacij poimenovani kot »domnevalni odvisniki« in so ločena katego-rija. Vezniki, ki se za to uporabljajo, so ruguo 如果, yaoshi/yao 要是/要, jiaru 假如, tangguo 倘若 ipd., kar prevajamo kar s če. Izražajo domneve, kaj »bi se«, »se«, ali »se bo« lahko zgodilo, če »bi bil«, »je«, ali »bo« izpolnjen pogoj, pri čemer so lahko pogoji bodisi uresničljivi bodisi neuresničljivi.14 Jezika se razlikujeta tudi glede zaporedja glavnega in odvisnega stavka. V slo-venščini lahko stoji pogojni odvisnik pred glavnim stavkom (s\S) ali za njim (S/s), v kitajščini pa stojijo pogojni in domnevalni odvisniki praviloma pred glavnimi stavki (s\S), saj je – linearno in časovno gledano – od uresničitve pogoja odvisna uresničitev dejanja glavnega stavka.15 Tako razumemo tudi brezvezja, pri čemer so pogojne vezi izražene zgolj implicitno (kit. ti greš, jaz grem razumemo kot če greš ti, grem tudi jaz). Poleg tega kitajščina ne pozna slovničnih časov in pogojnega naklona, kar še otežuje primerjavo v okviru ustaljenih slovničnih pristopov. Zato bomo na razmerja med odvisnimi in glavnimi stavki pogledali predvsem z vidika uresničljivosti pogoja in posledično rezultata, kjer Webbov (2022) pristop ponudi dodatni pogled na razlike znotraj pogojnosti. Naslednji primeri najprej podajo tip pogojnih vezi, za boljšo razumljivost po-novno sledijo nekateri že predstavljeni primeri s prevodi v kitajščino, jezikovna sred-stva v slovenščini (S) in kitajščini (K), čemur sledijo sklici na dodatne zglede.16 (26) Splošne resnice, navade, izreki: Ko se zgodi A, se zgodi tudi B. Če/ko led segrejemo, se stali. (splošna resnica) Če/ko me boli grlo, spijem čaj z limono. (navada) [ponovitev prim. (5)] 14 Kadar ima glavni stavek nikalno obliko, lahko za okrepitev logičnih vezi med odvisnim in glavnim stavkom uporabimo cai (šele potem) ali jiu (že potem). 15 Poleg tega izraža kitajščina pogojno-posledična razmerja z različnimi povezovalniki. To so lahko enodelni ve- zniki v pogojnih stavkih, dvodelni vezniki v pogojnih in glavnih stavkih, navezovalni prislovi v glavnih stavkih ali pa kombinacije veznikov in navezovalnih prislovov. 16 V slovenščini velja to le za nujne pogoje. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 346 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 346 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 Mateja Petrovčič: Komunikacijski šum v slovensko-kitajskem pogojnem diskurzu 347 如果加热冰,它会融化。 Ruguo jiare bing, ta hui ronghua. 如果我嗓子疼,我就会喝柠檬茶。Ruguo wo sangzi teng, wo jiu hui he ningmeng cha. S: če/ko K: dang … (shi), …; meidang … ; … de shihou, …; ruguo … jiu … gl. tudi (4, Anica), (19), (20) (27) A je zadostni pogoj, da se B uresniči. Že če mu napišeš pismo, ti bo pomagal. Le pismo mu moraš napisati, pa ti bo pomagal. 只要你给他写一封信,他就会帮助你。Zhiyao ni gei ta xie yi feng xin, ta jiu hui bangzhu ni. [ponovitev prim. (11)] S: že če; le … pa … K: zhiyao … jiu … (28) A je nujni pogoj, da se B lahko uresniči. Samo če me prideš iskat z avtom, (šele v tem primeru) grem s tabo. 只有你开车来接我,我才跟你去。Zhiyou ni kaiche lai jie wo, wo cai gen ni qu. ponovitev prim. (12)] S: le če, samo če K: zhiyou … cai … (29) A ne sme držati, da se B lahko zgodi, oz. B se zgodi le v primeru, da A ne drži. Ne grem, razen če greš tudi ti. 除非你也去,不然我(才/就)不去呢!Chufei ni ye qu, buran wo (cai/jiu) bu qu ne! [ponovitev prim. (14)] S: razen če K: chufei … cai/(jiu) …; chufei … fouze … gl. tudi (13) (30) Neodvisno od pogoja A se dogodek B vedno zgodi. Ne glede na to , kako velike težave bodo, bom (vseeno) nadaljeval. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 347 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 347 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 348 Čiv, čiv, še sem živ 不管有多大困难,我也要干下去。 Buguan you duo da kunnan, wo ye yao gan xiaqu. [ponovitev prim. (15)] S: ne glede K: buguan/bulun/wulun … dou/ye/hai … gl. tudi (16), (17) (31) Pogoj A se lahko zgodi ali pa tudi ne. Če se zgodi, potem se zgodi tudi B. Če bo jutri deževalo, bo izlet odpovedan. [ponovitev prim. (6)] 如果明天下雨,旅行就会被取消。 Ruguo mingtian xiayu, luxing jiu hui bei quxiao. S: če … potem … K: ruguo/yaoshi/jiashe/jiashi/jiaru/jiaruo/tangruo/ruoshi/… … name/jiu … gl. tudi (2a, drugi in tretji zgled), (10a), (23), (24) (32) Hipotetična možnost: možno je, da se A uresniči, a ni prav verjetno, zato se tudi B verjetno ne bo zgodil. Če bi to korenino presekali, bi se drevo posušilo. [ponovitev prim. (2b)] 如果把这条根砍断,树就会枯死。Ruguo ba zhe tiao gen kanduan, shu jiu hui kusi S: če bi … bi … K: ruguo (keneng) … name (keneng) … gl. tudi (7), (22) (33) Imaginarna situacija: A v realnem svetu ni možen, zato tudi B ni možen. Kljub temu lahko razmišljamo o tej situaciji v imaginarnem svetu: Če bi ujel zlato ribico, bi jo prosil za eno samo stvar. [ponovitev prim. (8)] 如果我抓到金鱼,我只会请求它实现一个愿望。Ruguo wo zhuadao jinyu, wo zhi hui qingqiu ta shixian yi ge yuanwang。 S: če bi … bi K: ruguo … name … gl. tudi (9) Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 348 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 348 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 Mateja Petrovčič: Komunikacijski šum v slovensko-kitajskem pogojnem diskurzu 349 (34) Protidejstvena situacija: Govorimo o preteklih situacijah, tako da ni več možno, da bi se A uresničil, torej se tudi B ne more uresničiti. Če bi moji starši še živeli, zagotovo ne bi zavrnili denarja svojega sina. 如果我父母还活着,他们一定不会拒绝一个儿子的钱。Ruguo wo fumu hai huozhe, tamen yiding bu hui jujue yi ge erzi de qian. [ponovitev prim. (18)] S: če bi … bi … K: ruguo … name/jiu … gl. tudi (2c), (3c), (8, prvi primer), (21), (25 lani) (35) Privzamemo, da je A resničen, torej je posledično tudi B resničen. (semantično dejstveni pogojnik) Ura je že deset. – Če je ura že deset, zamujam. [ponovitev prim. (10b)] 已经十点了。——既然已经十点了,我就迟到了。Jiran yijing shidian le, wo jiu chidao le. S: če; glede na to, da … K: 如果说……那么…… gl. tudi (2a) Dosedanja dognanja lahko strnemo v naslednji prikaz. Kjer sta sivo označena samo veznika če in ruguo, nimamo težav z razumevanjem. Kjer so sivo označene cele vrstice, prihaja do komunikacijskega šuma. Pri vrsticah brez posebnih oznak imata slovenščina in kitajščina različna jezikovna sredstva za izražanje pogojnih vezi. slovenščina slovn. čas/ logične vezi kitajščina naklon (26) 每当保持积极的心态, KO razmišljaš 问题就会自己解决。 sedanjik/ pozitivno, povedni časovne vezi Meidang baochi jiji de se težave rešijo same. xintai, wenti jiu hui ziji jiejue. (26) P → Q 如果保持积极的心态, (splošne ČE razmišljaš 问题就会自己解决。 sedanjik/ resnice, pozitivno, Ruguo baochi jiji de povedni navade) se težave rešijo same. xintai, = dejstveni wenti jiu hui ziji jiejue. pogojnik Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 349 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 349 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 350 Čiv, čiv, še sem živ slovenščina slovn. čas/ logične vezi kitajščina naklon (30) 无论你是否保持积极的 ali razmišljaš pozitivno sedanjik/ 问题都会自己解决。 Q ali ne, NE GLEDE NA TO, 心态, povedni Wulun ni shifou baochi se težave rešijo same. jiji de xintai, wenti dou hui ziji jiejue. (29) 除非你持负面想法, Težave se rešijo same, 否则问题会自己解决。 sedanjik/ RAZEN ČE razmišljaš ¬P → Q Chufei ni chi fumian povedni negativno. xiangfa, fouze wenti hui ziji jiejue. (27) 只要你保持积极的心 razmišljaš pozitivno, sedanjik/ P → Q 问题就会自己解决。 min povedni ŽE ČE/ČE LE 态, se težave rešijo same. zadostni pogoj Zhiyao ni baochi jiji de xintai, wenti jiu hui ziji jiejue. (28) 只有你保持积极的心 razmišljaš pozitivno, sedanjik/ P →Q 问题才会自己解决。 obv povedni SAMO ČE/LE ČE 态, se težave rešijo same. nujni pogoj Zhiyou ni baochi jiji de xintai, wenti cai hui ziji jiejue. (31) 如果你保持积极的心 ČE BOŠ razmišljal P → Q 态, pozitivno, prihodnjik/ (prihodnost) 问题就会自己解决。 se bodo težave rešile povedni = napovedni Ruguo ni baochi jiji de same. pogojnik xintai, wenti jiu hui ziji jiejue. (32) 如果你 (现在) 保持积 pozitivno, hipotetično 问题就会自己解决。 pogojni BI ČE BI razmišljal P ☐ → Q 极的心态, se težave rešile = hipotetični Ruguo ni (xianzai) baochi same. (sedanjost) pogojnik jiji de xintai, wenti jiu hui ziji jiejue. (34) 如果你(去年)保持了积 pozitivno, protidejstveno 问题可以自己解决。 pogojni BI ČE BI (bil) razmišljal Ppret ☐ → Q 极的心态, pret se težave rešile = protidejstveni Ruguo ni (qunian) baochi same. (preteklost) pogojnik le jiji de xintai, wenti keyi ziji jiejue. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 350 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 350 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 Mateja Petrovčič: Komunikacijski šum v slovensko-kitajskem pogojnem diskurzu 351 slovenščina slovn. čas/ logične vezi kitajščina naklon (33) 如果白雪公主保持了积 razmišljala pozitivno, imaginarno 问题可以自己解决。 pogojni BI ČE BI Sneguljčica P′ ☐ → Q′ 极的心态, se težave rešile = protidejstveni Ruguo Baixue gongzhu same. (imaginarno) pogojnik baochi le jiji de xintai, wenti keyi ziji jiejue. Iz zgornjega prikaza vidimo, da številni tipi pogojnih vezi v slovensko-kitajskem diskurzu ne povzročajo težav, saj jih izražamo z različnimi jezikovnimi sredstvi. Obenem zaradi splošnega znanja in védenja o svetu uspešno presojamo, kaj so splo-šne resnice in navade oz. dejstveni pogojniki. Prav tako prepoznamo protidejstvene pogojnike in imaginarne scenarije. Težave nastanejo zgolj pri napovednih in hipotetičnih pogojnikih, saj kitajščina tega na leksikalni ravni ne razločuje. V obeh primerih uporablja strukturo ruguo … jiu hui … (dob. »če« … »potem se zna zgoditi da« …), kar za situacije v prihodnosti lahko pomeni napovedni pogojnik če bo … bo … ali hipotetični pogojnik z nizko stopnjo uresničitve če bi … bi … Spomnimo se primera (1), kjer prihaja do komunikacijskega šuma. V okviru razmišljanja o prihodnosti je imel slovenski govorec v mislih hipotetični pogojnik z nizko stopnjo realizacije (če bi zavarovalnica zavrnila vlogo, bi potrebovali dokaze o nasprotnem), kitajski sogovorec pa je izjave z ruguo … jiu hui … razumel ne le kot napovedni pogojnik z višjo stopnjo realizacije (če bo zavarovalnica zavrnila vlogo, boste potrebovali dokaze o nasprotnem), temveč celo kot dejstveni pogojnik, kjer je realizacija zagotovljena (zavarovalnica bo zavrnila vlogo, posledično boste potrebo-vali dokaze o nasprotnem). Še enkrat si oglejmo samo vrstice z veznikom ruguo … jiu hui … slovenščina slovn. čas/ logične vezi kitajščina naklon (26) P → Q 如果保持积极的心态, (splošne ČE razmišljaš 问题就会自己解决。 sedanjik/ resnice, pozitivno, Ruguo baochi jiji de povedni navade) se težave rešijo same. xintai, = dejstveni wenti jiu hui ziji jiejue. pogojnik Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 351 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 351 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 352 Čiv, čiv, še sem živ slovenščina slovn. čas/ logične vezi kitajščina naklon (31) 如果你保持积极的心 ČE BOŠ razmišljal P → Q 态, pozitivno, prihodnjik/ (prihodnost) 问题就会自己解决。 se bodo težave rešile povedni = napovedni Ruguo ni baochi jiji de same. pogojnik xintai, wenti jiu hui ziji jiejue. (32) 如果你 (现在) 保持积 pozitivno, hipotetično 问题就会自己解决。 pogojni BI ČE BI razmišljal P ☐ → Q 极的心态, se težave rešile = hipotetični Ruguo ni (xianzai) baochi same. (sedanjost) pogojnik jiji de xintai, wenti jiu hui ziji jiejue. Kljub temu ostaja odprto vprašanje, zakaj v tovrstnih kontekstih sogovorci in-terpretirajo pogojne vezi kot dejstveni pogojnik in ne zgolj napovedni pogojnik, saj situacija v primeru (1) ne spada med splošne resnice. Morda se odgovor skriva v po-gojno-posledičnih vezeh, ki so predstavljene v zgledu (35) ali okvirno (2a) če je hotel živeti, je moral delati. Gre predvsem za sklepalne vezi, kjer prvi stavek izraža pogoj, okoliščine ali dejstvo, drugi pa posledico ali sklep, ki od tod logično sledi. Namreč, realizacija pogoja ali je hotel živeti, ni vprašljiva. Razume se, da JE hotel živeti in je posledično moral delati. Podoben primer je izjava če je 100 deljivo s 4, potem je tudi z 2. Pogojni stavek izraža zgolj izhodišče za logično sklepanje. Tudi pri teh razmerjih se v kitajščini uporablja veznik ruguo, kot prikazuje zgled (36) iz referenčne kitajske slovnice Liu idr. (2004), kjer sta oba pogoja, iz katerega sledi naslednji dogodek, nedvomno uresničena. Zaradi dolžine primera bomo kitaj-skemu primeru dodali samo slovenski prevod brez izgovora ter oznake za pogoje in posledični/logični sklep: (36) 正如周恩来同志所说,[pogoj 1: 如果说党的第七次代表大会同它以前一个 时期全党的思想、政治上的整风,奠定了我们党统一思想的基础],[po- goj 2: XX 在这个基础上取得了反对帝国主义、封建主义和官僚资本主义 这种民主革命的胜利], [posledica/sklep: 那么,这一次会议就会使我们取 得社会主义的胜利]。 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 352 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 352 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 Mateja Petrovčič: Komunikacijski šum v slovensko-kitajskem pogojnem diskurzu 353 Tako kot je rekel tovariš Zhou Enlai: »[pogoj 1: Če je 7. kongres stranke na podlagi preteklih obdobij oblikovanja enotne ideološke in politične usmeritve stranke dosegel osnovo za enotnost misli], [pogoj 2: in če smo na tej osnovi dosegli zmago v revolucionarnem boju proti imperializmu, fevdalizmu in birokratskemu kapitaliz-mu], [posledica/sklep: potem je ta kongres omogočil našo zmago v socialističnem boju.]« (Liu, Pan, in Gu 2004, 875) Vredno bi bilo raziskati, kaj v kitajščini aktivira sklepalna razmerja med stav-ki, in se še bolj poglobiti v to problematiko, vendar to presega obseg trenutnega prispevka. 6 Sklepne misli Slovenski če in kitajski ruguo sta osnovna veznika, ki izražata pogojno-posledične vezi. V kombinaciji z drugimi sredstvi lahko popolnoma jasno razločujemo odten-ke pogojnosti. V slovenščini uporabljamo členke, pogojni naklon in slovnični čas, v kitajščini pa različne povezovalnike, epistemične modalne glagole in prislove. Z razumevanjem izjav načeloma nimamo težav, komunikacijski šum pa nastane pri specifičnih situacijah, ki se nanašajo na prihodnost in izražajo različne stopnje ure-sničitve izjave. Težava se torej pojavi pri presoji, ali predpostavljamo realne možnosti (napo-vedni pogojnik) ali govorimo o hipotetičnih situacijah. V slovenščini te pomenske odtenke ločimo s povednim in pogojnim naklonom, v kitajščini pa struktura ruguo … jiu hui … dopušča več možnih interpretacij. To bi bil lahko razlog, zakaj prihaja do komunikacijskih šumov v situacijah, kot je bila opisana na začetku prispevka v zgledu (1). Poleg tega lahko slovenski če uvaja tudi časovna razmerja, pri čemer je v nekate-rih situacijah izmenljiv s ko, kar smo videli v šali o kavi v zgledu (4). Kitajščina nima veznika ali drugih jezikovnih sredstev, kjer bi se pogojne in časovne vezi prepletale na enak način, zato je ta šala v kitajščino neprevedljiva. Komunikacijski šum torej ne nastaja zaradi (ne)zmožnosti hipotetičnega razmi-šljanja, kot je pred desetletji menil Bloom, temveč zaradi razlik med kitajščino na eni strani in angleščino ali slovenščino na drugi strani. Kako uskladiti razumevanje sogovorcev, o kateri stopnji uresničljivosti govorimo v nekem pogojno-posledičnem diskurzu, še ni jasno, a smo z razumevanjem problematike korak bliže rešitvi. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 353 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 353 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 354 Čiv, čiv, še sem živ Zahvala Pokojni akad. prof. Janez Orešnik je bil izjemen jezikoslovec in pedagog, ki je znal pokazati, da se lahko na vsakem koraku okrog nas skrivajo številne jezikovne zani-mivosti, če smo le pozorni nanje. To je bila krasna popotnica za vseživljenjsko razi-skovanje, za kar sem prof. Orešniku izjemno hvaležna. Seznam citiranih virov in literature Bloom, Alfred H. 1981. The Linguistic Shaping of Thought: A Study in the Impact of Langu- age on Thinking in China and the West. Hillsdale, NJ: Lawrence Erlbaum. Chen, Jing, Chi-Yue Chiu, Neal J. Roese, Kim-Pong Tam in Ivy Yee-Man Lau. 2006. Culture and Counterfactuals: On the Importance of Life Domains. Journal of Cross-Cultural Psychology 37 (1): 75–84. https://doi.org/10.1177/0022022105282296. Li, Charles N., in Sandra A. Thompson. 1981. Mandarin Chinese: A Functional Reference Grammar. Berkeley: University of California Press. Lipovšek, Frančiška, Gašper Ilc in Andrej Stopar. 2025. Syntax and semantics of subordina- tion: the case of če-clauses. V Čiv, čiv, še sem živ. Jezikoslovne študije v spomin pro- fesorju Janezu Orešniku, ur. Tatjana Marvin Derganc, Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani, 189–206. Liu, Yuehua 刘月华, Pan Wenyu 潘文娱 in Gu Wei 故韡. 2004. Shiyong xiandai Hanyu yufa 实用现代汉语语法. Peking 北京: Shangwu yinshuguan 商务印书馆. Loar, Jian Kang. 2011. Chinese Syntactic Grammar: Functional and Conceptual Princi- ples. Berkeley Models of Grammars. New York: Peter Lang. http://site.ebrary.com/ id/10517092. Quirk, Randolph, Sidney Greenbaum, Geoffrey Leech in Jan Svartvik. 1985. A Comprehensi- ve Grammar of the English Language. London: Longman. Schlamberger Brezar, Mojca. 2023. Okoliščinski odvisniki in dimenzija perspektive v sloven- ščini. V Prispevki k preučevanju slovenske skladnje, 227–243. Skaza, Jože. 2010. Slovenska slovnica. 1. izd., 1. natis. Zbirka Jezikovni priročniki. Ljubljana: Cankarjeva založba. Toporišič, Jože. 2000. Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Webb, Jed. 2022. Conditional Sentences in English: Introduction. UsingEnglish.com, 26. junij 2022. https://www.usingenglish.com/articles/conditional-sentences-in-english-1.html. Xing, Fuyi 郉福义. 2021. Hanyu fuju yanjiu 汉语复句研究. Di 1 ban. Zhonghua dang dai xue shu zhu zuo ji yao. Peking: Shangwu yinshuguan 商务印书馆. Xu, Xiu Fen 徐秀芬. 2007. Xiandai Hanyu yinguo fuju yanjiu 現代漢語因果複句研究: A Study of the Causal Complex Sentence in Modern Chinese Language. Doktorska diser- tacija, University of Hong Kong. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 354 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 354 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 Mateja Petrovčič: Komunikacijski šum v slovensko-kitajskem pogojnem diskurzu 355 Yip, Po-Ching in Don Rimmington. 2003. Chinese: A Comprehensive Grammar. London in New York: Routledge. Zhang, Wenqing 张文青. 2015. Cong renzhi dao yuyong: Guanyu fuju duiwai Hanyu jiaoxue de shentan yu yanjiu 从认知到语用: 关于复句对外汉语教学的探讨与研究. Limin- gguan yuyan wenhua yanjiu 立命館言語文化研究 26 (3): 297. Žele, Andreja. 2016. Tipologija odvisnikov v slovenščini: merila. V Toporišičeva obdo- bja, ur. Erika Kržišnik in Miran Hladnik, 299–306. https://plus.cobiss.net/cobiss/si/en/ bib/62580834. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 355 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 355 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 356 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 356 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 357 The colour sequence and naturalness: a case study of Slovenian toponyms Donald F. Reindl*17 Abstract Slovenian toponyms contain various semantic elements, among which are colour terms. Ber-lin and Kay’s sequence of colour terms is used to explore the presence of these in Slovenian toponyms in combination with the concept of linguistic naturalness. Drawing on data from Veliki atlas Slovenije (The Great Atlas of Slovenia), it is found that standard colour terms imperfectly match the sequence. However, when additional colour terms and the metaphori-cal term krvav ‘blood(y)’ for ‘red’ are taken into consideration, the data closely approximate Berlin and Kay’s sequence. Following some comments on linguistic motivations for colour terms, the study offers suggestions for further research. Keywords: colour terms, Slovenian, toponyms, naturalness, etymology Zaporedje izrazov za barve in jezikovna naravnost: študija primera slovenskih toponimov Slovenski toponimi vsebujejo različne semantične prvine, med katerimi so tudi izrazi za bar-ve. Avtor v članku na podlagi zaporedja barvnega izrazja, ki sta ga uvedla Berlin in Kay (1969), in pojma jezikovne naravnosti proučuje prisotnost teh izrazov v slovenskih toponi-mih. Na podlagi podatkov iz Velikega atlasa Slovenije ugotavlja, da se pogostost osnovnih izrazov za barve v slovenskih toponimih z zaporedjem Berlina in Kaya ne ujema v celoti. Ob upoštevanju dodatnih poimenovanj barv in metaforičnih izrazov, kot je krvav, pa se podatki temu zaporedju precej približajo. Avtor obravnava tudi jezikovno motivacijo tovrstnega iz-razja in na koncu predstavi možnosti za nadaljnje raziskave. Ključne besede: izrazi za barve, slovenščina, toponimi, jezikovna naravnost, etimologija * Department of Translation Studies, Faculty of Arts, University of Ljubljana, donald.reindl@guest.arnes.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 357 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 357 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 358 Čiv, čiv, še sem živ 1 Introduction Toponyms offer a fascinating insight into the culture and history of Slovenia, and into the perspective of those that named various settlements and natural features. The distinctive namescape of Slovenian includes references to age (Novo mesto, lit-erally ‘New Town’), aesthetics (Grda jama ‘Ugly Cave’), animals (Volčji vrh ‘Wolf Peak’), ethnicity (Nemški Rovt, literally ‘German Meadow’), plants (Hrastov grič ‘Oak Hill’), position (Srednja vas, literally ‘Middle Village’), saints (Šentviška pla-nota ‘Saint Vitus Plateau’), shape (Debeli hrib ‘Fat Hill’), size Mali potok ‘Little Creek’), and temperature (Mrzli studenec ‘Cold Spring’). Any of these would offer a rich arena for analysis. Beyond etymology, understanding of the semantic bases of toponyms can also be of help when glossing or translating them for purposes from ethnology to tourism (Diaci 2023). Many Slovenian toponyms also contain colour terms (Črna vas, literally ‘Black Village’). Previous studies have examined colour terms in various languages, such as Aus-tralian English (Tent & Blair 2011), Bashkir (Khisamitdinova et al. 2019), Estonian (Rätsep 2012), Kyrgyz (Koichubaev 1965), Mongolian (Purev et al. 2023), Old Eng-lish (Hough 2006), and Turkic (Pangereyev et al. 2023). Nonetheless, onomastics has neglected a broader perspective on colour terms in toponymy, as such studies tend to focus on etymology and typological patterns, and many are limited to one colour, leaving open the question of similarity in colour terms in toponyms across languages (Purev et al. 2023, 141–42). This article examines colour terms in Slovenian toponyms. It proceeds from Ber-lin and Kay’s (1969) sequence of colour terms coupled with Janez Orešnik’s theory of Natural Syntax, hypothesizing that more basic colour terms are more frequent in toponyms. 2 Berlin and Kay’s basic colour terms In 1969, Berlin and Kay published Basic Colour Terms: Their Universality and Evo-lution, proposing that languages have various stages of complexity in their invento-ry of colour terms, from a rudimentary black/white (dark/light) distinction to more complex stages with eight or more terms. The theory suggested a sequence of basic colour terms, essentially: black/white > red > green/yellow > blue > brown > purple/ pink/orange/grey. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 358 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 358 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 Donald F. Reindl: The colour sequence and naturalness: a case study of Slovenian toponyms 359 Although Berlin and Kay’s work had precursors (Kay 2015), their study was a cat-alyst for further colour research. This body of literature not only investigates colour in-ventories in a range of languages, but also supports, rebuts, and revises the conclusions of the initial study (Kay 2015). Although some languages deviate from this sequence through megacategories that combine colour terms, or by subdividing some of these, the sequence is widely enshrined in linguistics (Hardin 2023). Among the linguistic domains that the sequence has been applied to is toponomy, the focus of this study. 3 Naturalness This study assumes that Berlin and Kay’s sequence of basic colour terms is a natural sequence in the sense of naturalness as defined by Wolfgang Dressler: “a synonym of intuitively plausible or of cross-linguistically frequent” (2000, 288). Thus, one ex-pects words such as white and black to be more frequent in a large corpus regardless of context, and words such as pink, purple, and orange less frequent. In fact, a Google Books Ngram for colours (Figure 1) mirrors Berlin and Kay’s sequence well. Figure 1. Google Books Ngram results (truncated) for “black, white, red, green + yellow, blue, brown, purple, pink, orange, gray + grey” (corpus: English). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 359 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 359 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 360 Čiv, čiv, še sem živ Applying this natural sequence to Slovenian toponyms, it is hypothesized that toponyms containing more fundamental colour terms (e.g., ‘white’ and ‘black’) are more common than those containing colour terms in more advanced stages of the inventory. In Slovenian linguistics, naturalness was explored by the late Janez Orešnik (1935–2024) in his theory of Natural Syntax based on the work of Dressler and Mayr-hofer. Orešnik couched his observations in naturalness scales and rules of alignment that always contrasted two variants (Cvetko Orešnik & Orešnik 2011, 19). Orešnik might have formulated the premise of this study – that more basic colour terms are better represented in toponyms than less basic colour terms – as follows: 1. The assumptions of Natural Syntax: 1.1. >nat (more basic, less basic) / colour terms in toponyms I.e., within toponyms, more basic colour terms are more natural than less basic colour terms, according to the frequency criterion … 2. The rules of parallel alignment: 2.1. value A tends to associate with value C, 2.2. value B tends to associate with value D. 4 Data The data for this study are drawn from Veliki atlas Slovenije (The Great Atlas of Slovenia; Bogataj et al. 2012). Excluding names of streets and squares, this includes over 41,000 toponyms covering Slovenia and parts of adjacent countries. The sample considered here is mostly limited to the names of settlements (and parts thereof), hydronyms, and oronyms (about 26,000 names). The 1:50,000 atlas is far from an ex-haustive inventory of Slovenian toponyms. Nonetheless, the sample is large enough to be representative. In the sample, 1.4% of names contain standard and additional colour terms. This is roughly equivalent to the percentage of Russian toponyms with colour terms, reported as 1.0% (Molchanova 1989, 27). Dialect names for colours can differ from those in standard Slovenian. For example, Resian Slovenian has čarnjé̤l ‘red’, blṳ́ ‘blue’, rṳ́s ‘yellow’, and grí̤žast ‘grey’ (Steenwijk 1992) rather than (cognates with) the standard Slovenian rdeč, moder, rumen, and siv. See also comments below on the Slovenian dialect rjav as ‘red’ and riďavi ‘brown’. Cross-border Slovenian toponyms included in the atlas are considered because they are part of the Slovenian onomastic world. In addition to those examined here, Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 360 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 360 10. 12. 2025 12:11:02 10. 12. 2025 12:11:02 Donald F. Reindl: The colour sequence and naturalness: a case study of Slovenian toponyms 361 works with additional information include Merkù’s Slovenska krajevna imena v Itali-ji (1999) and the 1:25,000 map series Carta topografica per escursionisti (e.g., Canìn 2019) for Italy, and Kattnig and Zerzer’s Dvojezična Koroška (1982) for Austria. 5 Standard colour terms The relevant colour terms in standard Slovenian are črn ‘black’, bel ‘white’, rdeč ‘red’, zelen ‘green’, rumen ‘yellow’, moder ‘blue’, rjav ‘brown’, vijoličen ‘purple’, roza ‘pink’, oranžen ‘orange’, and siv ‘grey’. Among these, three of the last four betray more recent origins: vijoličen ‘purple’ derives from the noun vijolica ‘violet’, attested in the seventeenth century; oranžen ‘orange’ is a twentieth-century deriva-tion from French orange; and roza, a twentieth-century borrowing from German or Italian, is indeclinable and lacks adjectival morphology (ESSJ 2, 214; Snoj 2003, 476, 631, 820). The remaining adjectives have much older Slavic pedigrees. Among the toponyms containing colour terms, 42% have črn ‘black’ or a deriva-tion from it, and 41% have bel ‘white’ or a derivation from it. Toponyms based on bel ‘white’ also include the spelling variant bev (e.g., Bevke; Snoj 2009, 58). Examples include settlements such as Črnica (Cernizza, Italy) and Belica, oronyms such as Črni vrh ‘Black Peak’ and Beli vrh ‘White Peak’, and hydronyms such as Črni potok ‘Black Creek’ and Beli potok ‘White Creek’. In contrast to ‘black’ and ‘white’, only a few toponyms contain rdeč ‘red’. Among these are the village of Rdeči Breg (literally, ‘Red Bank’), Rdeči rob ‘Red Rim’, and Rdeči potok ‘Red Creek’. The only toponym that initially suggests a possible connection with rumen ‘yel-low’ is the village of Rumanja Vas (Slovenian Rumanja vas, earlier Romanja vas; Krajevni 1937, 540). However, the oldest attestation, from 1424, records this name as Ruͦdmansdarff (Historična 2021, 1241), largely preserved in the twentieth-cen-tury German name Rumannsdorf (Leksikon 1906, 160). The name is therefore not connected with yellow (nor related to the Romans, as sometimes suggested; cf. Kos 1939, 228). The settlement of Modrej is believed to ultimately derive from moder ‘blue’, probably through an anthroponym (perhaps as a nickname for an individual with cy-anosis), as are two settlements named Modrič as well as Modruša, a hamlet of Zalog pri Škocjanu (Snoj 2009, 266). Beyond Slovenia’s borders, Modrinja vas (Mödern-dorf, Austria) is also based on ‘blue’. To these can be added the village of Modrejce (a derivative from Modrej) and probably the village of Modraže. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 361 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 361 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 362 Čiv, čiv, še sem živ No oronyms are based on moder ‘blue’. The root modras- (also found in the common noun modras ‘horned viper’, Vipers ammodytes) is seen in the toponyms Veliki Modrasovec ‘Big Mount Modrasovec’ and Mali Modrasovec ‘Little Mount Modrasovec’, among others, but it is not derived from moder ‘blue’, as once posited (cf. Miklosich 1862–1865, 378), but instead from Istro-Romanian madraso ‘grass snake’ (Natrix natrix; ESSJ 2, 191). The hydronym Modriški potok ‘Modrič Creek’ is ultimately based on blue because it is derived from the village of Modrič, cited above. Slovenian has several names based on rjav ‘brown’. These include the village of Rjavec (Reauz, Austria), Rjavi hrib ‘Brown Hill’ and Rjavi vrh ‘Brown Peak’, and Rjavo jezero ‘Brown Lake’ (or Rjava mlaka ‘Brown Pond’, one of the Triglav Lakes). Toponyms based on rjav ‘brown’ also include the spelling variant erjav (e.g., Erjavec Creek). Slovenian has no toponyms with ‘purple’, ‘pink’, or ‘orange’, but there are sev-eral that use siv ‘grey’. These include Pri Sivcih (a hamlet of Krn), Mount Sivka and two nearby elevations (Loncmanova Sivka ‘Loncman Sivka Hill’ and Trepalova Siv-ka ‘Trepal Sivka Hill’, both named after farms), Sivo rebro ‘Grey Ridge’ in Moste, and Sivo brdo ‘Grey Hill’, a slope in Magozd. Figure 2 shows the initial results. Toponyms containing standard colour terms show a rough correspondence to Berlin and Kay’s sequence, with red underrepresent-ed and brown overrepresented. Figure 2. Slovenian toponyms containing standard colour terms. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 362 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 362 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 Donald F. Reindl: The colour sequence and naturalness: a case study of Slovenian toponyms 363 6 Additional colour terms In addition to the standard colour terms in Slovenian, there are various other regional, dialect, dated, and archaic words for colours. The basic light–dark (white–black) con-trast can also be represented by the corresponding adjectives svetel ‘light’ and temen ‘dark’. Examples include the villages of Svetli Dol (cf. German Lichtenthal; Francis-can 1825) and Svetli Potok (cf. German Lichtenbach), and Svetje (a neighbourhood of Medvode), as well as the village of Temnica, Temni vrh ‘Dark Peak’ (in Kamnik pod Krimom), Temno brdo ‘Dark Hill’ (in Sela nad Podmelcem), Temni žleb ‘Dark Creek’ (in Plužna), and Temnek (in Sela nad Podmelcem; cf. ESSJ 4, 165) – but not Temenica (a village and various streams), derived from teme ‘top of the head; sum-mit, apex’ (ESSJ 4, 166). The adjective šar ‘coloured, colourful’, representing black, is attested in anthro-ponyms, but not obviously in any of the toponyms considered (ESSJ 4, 9). The root mavr- ‘dark, black’ is found in Mavrevov vrh ‘Mavrev Peak’, named after the nearby Mavrev farm. The related adjective mur ‘black’ (Pleteršnik 1894–1895) is found in the Mura River and possibly Murica Creek (see Snoj 2009, 274–275), as well as var-ious toponyms derived from the river name: the Austrian town of Mureck (Slovenian Cmurek) and Murski Črnci (both elements of which refer to black). However, some similar toponyms are also based on the common noun murava ‘soft grass’ and are unrelated to colour. Complicating matters, Snoj (2009, 101) points out that črn is sometimes derived from Proto-Slavic *čьrmьnъ ‘red’. For example, the oronym Črna prst (presumably ‘black soil’, referring to shale, and tallied as such) may originally mean ‘red soil’ (see also Černova/Črnava Creek below). The Slovenian adjective črmljen (also črljen, črmnel, črnel, črnjel, as well as Re-sian čarnjé̤l; see Steenwijk 1992, 246) ‘red’ derives from Proto-Slavic *čьrvenъ ‘red’ (ESSJ 1, 88). Related toponyms include the villages of Malo Črnelo and Veliko Čr-nelo (cf. medieval German Rottenpach; Snoj 2009, 98), Črnelo Castle (cf. medieval German Rottenpvhel; Snoj 2009, 98), the village of Černelavci (via an anthroponym; Snoj 2009, 98), the village of Črmljenšak, Črmlja Creek, Črmla Creek, and Černova Creek, and of course Črnelo Creek (Slovenian Črnelski potok). Names of creeks connected with ‘red’ are probably motivated by reddish loam in their banks or waters (Snoj 2009, 101). Černova Creek is also known as Črnava, underlining the overlap between črn- as etymologically ‘black’ or ‘red’. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 363 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 363 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 364 Čiv, čiv, še sem živ Slovenian also has the dated term žolt (also želt, and dialect žut) for ‘yellow’. However, with the possible exception of the Žutač farm in Mali Okič, no toponyms seem connected with this term. In addition to moder ‘blue’, Slovenian also has plav, from Bavarian German plau ‘blue’ (ESSJ 3, 50–51), and sinji ‘(light) blue’ or sometimes ‘grey’ (cf. Pleteršnik 1894–1895). The settlement name Plave and the hydronyms Plava and Plavja derive from plavati ‘swim’ and are unrelated to blue. The name Plavž (a neighbourhood of Jesenice) derives from Bavarian Middle High German plahus ‘blast furnace’ (ESSJ 3, 51), as are probably similar names, such as the hill Plav(š)čak and the stream Plavžni-ca. Several toponyms contain sinji: the villages of Sinja Gorica and Sinji Vrh, as well as Breg pri Sinjem Vrhu and Draga pri Sinjem Vrhu (with differential epithets added in the 1950s; Zakon 1955, 504). However, none of these in fact originally contain sinji, and they are likely modifications of names with svinji ‘pig’, referring to grazing pigs (Snoj 2009, 376). The names were probably modified to avoid associations with animals considered unclean. Similarly, the neighbourhood of Sinja Gorica (literally, ‘Blue Hill’) in Cerknica appears in the Franciscan Cadaster as Svinia Goritza (i.e., ‘Pig Hill’; Franciscan 1823). Similarly, Sinji vrh – ostensibly ‘Blue Peak’ – in Kovk appears as Svinji vrh (i.e., ‘Pig Peak’) in older sources (Deschmann 1866, 41). The term prun ‘blue’ is borrowed from Old High German prun ‘purplish’ and is attested in the Gail Valley and Carinthia (ESSJ 3, 132). It does not seem to appear in any toponyms. Figure 3. Slovenian toponyms containing standard and additional colour terms. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 364 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 364 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 Donald F. Reindl: The colour sequence and naturalness: a case study of Slovenian toponyms 365 There is thus no convincing evidence that any Slovenian toponyms authentically contain plav ‘blue’, sinji ‘(light) blue’, or prun ‘blue’. Nor were any additional topo-nyms identified with terms for ‘brown’, ‘purple’, ‘pink’,1 ‘orange’, or ‘grey’. With the additional colour terms, the distribution in Slovenian toponyms con-forms better to Berlin and Kay’s sequence (Figure 3). Red is still relatively weakly represented, and brown remains overrepresented. 7 Metaphorical colour terms and further considerations In addition to basic colour terms (whether standard or additional), some Slovenian topo-nyms contain elements that may metaphorically serve as colour terms. Examples include: • sajav ‘sooty’ for black, such as the village of Sajevec, literally ‘Sooty (Creek)’ (cf. Middle High German Růzpach; Bizjak et al. 2021, 1246); • krvav ‘blood(y)’ for red, such as the village of Krvava Peč, literally ‘Bloody Cliff’; • zlat ‘gold’ for yellow, such as the village of Zlato Polje, literally ‘Golden Field’; • višnjev ‘sour cherry’ for (violet-)blue (cf. Pleteršnik 1894–1895), such as the town of Višnja Gora, literally ‘Sour Cherry Mountain’; • sliv ‘plum’ for blue (cf. Pleteršnik 1894–1895), such as the village of Slivno, literally ‘Plum (Village)’; • srebrn ‘silver’ for grey, such as Srebrni grič ‘Silver Hill’, in Gorenje. Despite their colour associations, these are not among the toponyms tallied above because they primarily name objects, not colours. As Berlin and Kay point out, “Colour terms that are also the name of an object characteristically having that colour are suspect, for example, gold, silver, and ash” (1969, 6). Nonetheless, red demands several considerations. First, blood is so synonymous with red that it has provided this colour term in several languages (cf. Hungarian vörös ‘red’ < vér ‘blood’ and related Finno-Ugric words; Uusküla 2011). In the Se-mitic languages too, red and blood are related; compare Hebrew םֹדאָ (‘adóm) ‘red’ and םָדּ (dam) ‘blood’ (Murtonen 1989, 83). Kouwer (1949, 15) cites the Sanskrit noun रुधिर (rudhira) ‘blood’ – secondary to the adjective रुधिर (rudhira) ‘red; bloody’ (Mayrhofer 1996, 453–454) – to underline the close association between ‘red’ and 1 An alternative Slovenian adjective for pink, rožnat, does not appear in any toponyms. However, note Rožnati Britof ‘Pink Britof’, as the village of Britof was informally dubbed when the Britof resident and cyclist Jan Polanc wore the leader’s pink jersey in the 2019 Giro d’Italia (Jan 2019). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 365 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 365 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 366 Čiv, čiv, še sem živ ‘blood’. All Slovenian toponyms with krvav ‘blood(y)’ probably refer to red stone, red soil, and so on (cf. Čop 2007, 123; Snoj 2009, 219). The number of names with krvav ‘blood(y)’ (12) even exceeds those with rdeč (8) or črmljen (11). Second, Metka Furlan points out (2022, 290) that in dialect rjav often means ‘red’ rather than ‘brown’. The number of names with ‘brown’ is thus overrepresented because some probably actually denote ‘red’. In addition, many names containing ‘brown’ are of a secondary nature, derived from anthroponyms and referring to fea-tures named after a person (nick)named Rjavec (or similar; cf. Snoj 2009, 423) and not characterized as ‘brown’ themselves. Third, ‘red’ is also etymologically slippery. Pleteršnik (1894–1895) glosses sev-eral adjectives as overlapping between red and other colours: rud ‘red, brown’, rumen ‘yellow; red’, and rus ‘red; yellow’. All of these derive (like the Sanskrit above) from Proto-Indo-European *h₁rewdʰ- ‘red’: via Proto-Slavic *rъděti ‘redden’ > Slo-venian rdeč ‘red’, Proto-Slavic *rъďa ‘rust’ > Slovenian rjav ‘brown’, Proto-Slavic *rudъ ‘red(dish)’ > Slovenian rud ‘(brownish) red’, Proto-Slavic *ruměnъ ‘ruddy’ > Slovenian rumen ‘yellow’, and Proto-Slavic *rusъ ‘yellow, red’ > Slovenian rus ‘(brownish) red’ (Snoj 2003, 608, 625, 632–634). It is thus unsurprising that they have overlapped both synchronically across dialects and diachronically. Based on this, Figure 3 could be adjusted by moving some examples of ‘brown’ to ‘red’ because some may in fact mean ‘red’. This results in a much closer match with Berlin and Kay’s sequence (Figure 4). Figure 4. Slovenian toponyms containing standard and additional colour terms, adjusted for red and brown. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 366 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 366 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 Donald F. Reindl: The colour sequence and naturalness: a case study of Slovenian toponyms 367 Finally, Purev et al. (2023, 148) draw attention to a more recent revised sequence of basic colour terms by McCarthy et al. (2019): white > black > red > green > yellow > blue > grey > gold > brown > pink. This matches the Slovenian data both better and worse. In the Slovenian data black dominates over white, and yellow is in the last group, with no examples. However, green clearly outranks yellow in the Slovenian data, and grey is as frequent as blue (and should not be grouped with purple, pink, and orange; see also Figure 1, in which grey ranks more prominently). Moreover, gold is attested in Slovenian toponyms (unlike purple, pink, and orange). 8 Motivation This analysis primarily focuses on frequency and does not address the motivation behind colour associations. Beyond simple motivations (e.g., a feature is called black because it looks black), some toponyms contain colour terms because of association with compass points (black designating ‘north’, white ‘west’, red ‘south’, and yellow/ green/blue ‘east’; see Hill 2014). This is often characterized as an Iranian system, but it has parallels farther east (Kouwer 1949, 51). A black/white contrast is also asso-ciated with that between dark needleleaf forests and light broadleaf forests (Štěpán 2004, 37ff., cited in Snoj 2009, 55). Both explanations (among others) have been invoked for the Slovenian choronym Bela krajina ‘White Carniola’. Snoj (2009, 55) mentions yet another contrastive colour designation for hydronyms: if two streams are designated ‘black creek’ and ‘white creek’ for no obvious reason, the former is a tributary of the latter. Colour terms in toponyms may also have political associations. For example, the Ukrainian city of Kryndachivka (Ukr. Криндачівка) was renamed Krasnyi Luch (Ukr. Красний Луч, literally ‘Red Ray of Light’) during the Soviet period after the Shterivska power station (Ponomarenko 1968, 392); it was later named Khrustal-nyi (Ukr. Хрустальний) in 2016 (Postanova 2016). Similarly, the Mongolian city of Urga (officially Niĭslel Khüree after 1911) was renamed Ulaanbaatar (literally, ‘Red Hero’) in 1924 when the Mongolian People’s Republic was founded (Gilberg & Svantesson 1996, 21). Although Slovenia also experienced politically motivated renaming during the communist era (e.g., Mount Kotlič becoming Partizanski vrh ‘Partisan Peak’), no changes involved colour symbolism.2 2 Note, however, the informal expression rdeča Primorska ‘red Littoral’, referring to the purportedly greater enthusiasm for communism in far western Slovenia (Jenštrle 1994). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 367 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 367 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 368 Čiv, čiv, še sem živ 9 Limitations and further research The most significant limitation of this survey is that it only considers toponyms in Veliki atlas Slovenije. Although the sample is large enough to be representative, ad-ditional microtoponyms are also informative and could increase the robustness of the data. For example, Snoj (2009, 423) mentions the Rjavcen farm (in Počakovo) as a derivation from the surname (E)rjavec (literally, ‘Brown’). Additional information could also be gleaned from Slovenian toponyms in cross-border areas outside the atlas. For example, the Austrian village of Schwarzen-dorf has the Slovenian equivalent Črnčiče (Kattnig & Janko Zerzer 1982, 15), both based on ‘black’. Similarly, the aforementioned Italian map series (Canìn 2019) con-tains not only additional settlement names of interest (Bila, literally ‘White’, for Italian San Giorgio), but also oronyms (Cyrna Pënć ‘Black Cliff’, Bila Pënć ‘White Cliff’) and hydronyms (Cerni Patok ‘Black Creek’ for Italian Rio Nero ‘Black River’). This especially applies to the microtoponym level. Some microtoponyms in the ethnically Slovenian area of western Hungary are motivated by colour (Geršič et al. 2023), such as Béjli máust (literally, ‘White Bridge’), Čr̀na bǜkonja (literally, ‘Black Beech’), and Ridjàjca (literally, ‘Clay’, from the dialect adjective riďavi ‘brown’). In addition to those using basic colour terms, there are metaphorical references to colour in some of these names, such as Srebr̀ni bréjg (literally, ‘Silver Hill’; Geršič et al. 2023). Further data could also be obtained from historical material (paleonyms and re-named features, and former villages absorbed by larger settlements). Generally, most colour information in paleonyms is still well preserved today – for example, the Kar-awanks pasture attested as Gruen albenn ‘green mountain pasture’ in 1498 is known as Zelenica today (cf. Slovenian zelen ‘green’; Bizjak et al. 2021, 1756) – although they may also preserve some lost colour designations. The former settlement of Štr-lek (now part of Šmarješke Toplice) was attested in the late thirteenth and early four-teenth century with names possibly associated with brown (Prunsdorf, Praunsdorf, Pravnstorf, Prauwensdorf; Bizjak et al. 2021, 1543). However, a superficial glance at paleonyms in isolation can also be misleading: Roͤwtenberch (a 1361 attestation for today’s Čretež in Srednje Laknice) is derived from Middle High German riute ‘clearing’ and is unconnected with German rot ‘red’ (Bizjak et al. 2021, 179; Snoj 2009, 100); Gelbenstayn (a 1300 attestation for Gallenstein Castle in Podpeč pod Skalo; Bizjak et al. 2021, 309) is derived from the Gall family and unconnected with German gelb ‘yellow’; and Grauen akker (a 1423 attestation for Knežja Njiva; Biz-jak et al. 2021, 562) is derived from Middle High German grave ‘count’ (cf. modern German Graf) and unconnected with German grau ‘grey’. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 368 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 368 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 Donald F. Reindl: The colour sequence and naturalness: a case study of Slovenian toponyms 369 Postwar changes in Slovenian settlement names primarily affected ones with re-ligious content, or with German and Italian associations (Premk 2004; Urbanc & Ga-brovec 2005), and they did not impact toponyms containing colour terms. Likewise, only a few villages with colour terms were absorbed into neighbouring settlements in the second half of the twentieth century, such as Črna (‘black’, annexed by Dole; Odredba 1964), Črnc (‘black’, annexed by Brežice; Odlok 1981), or Črmljenšak (‘red’, annexed by Bišečki Vrh; Odredba 1974). However, Veliki atlas Slovenije still indexes all of these, and they are therefore included in this survey. An additional limitation is that this survey does not distinguish between colour terms used as simple attributives (Črna vas, literally ‘Black Village’) and those in which derivational morphology is applied to the term (Črnec, literally ‘Black One’, a village). Nor does it take into account that colour terms are fully transparent in some toponyms but in other cases are completely opaque to native speakers (e.g., only an etymologist would associate Cmurek, discussed above, with ‘black’) or only conjec-tures, such as Klemše’s suggestion that Arupacupa Hill in Italy is derived from Rusa kopa ‘Red Dome’ (2007, 221). However, given the limited number of names contain-ing colours (except for ‘black’ and ‘white’), fragmenting the data further would make meaningful comparison impossible. Several questions for further research also arise. The first is whether the same sequence is generally reflected in colour-based names in other languages. Purev et al. (2023, 147–148) suggest that the order varies, reporting the order red–black–white in Mongolian, but white–black–red in Scotland (citing Drummond 2007) and black– red–white in Estonian (citing Rätsep 2012). As a genetically unrelated language but one that is part of the European mi-lieu, examining Estonian (expanding on research by Rätsep, who focuses on ‘black’) would be fruitful. Drawing from Kallasmaa’s dictionary (2016), colour-based Es-tonian toponyms include the villages of Mustumetsa (literally ‘Black Woods’, from must ‘black’), Valgu (from valge ‘white’), Läädinka (possibly from dialect leet ‘pale or brownish red’; cf. Oja 2003), Punakülä (ostensibly ‘Brown Village’, from Võro punanõ ‘brown’), and Kullamaa (from *Kultanmäki ‘Golden Hill’), the settlement of Rohelisetänava (literally ‘Green Street’, from roheline ‘green’; Rus. Зелёная Улица), and the hydronym Sinejärv (literally ‘Blue Lake’, from sinine ‘blue’). Like Slovenian, Estonian also has toponyms derived from multiple words for ‘red’ – both native and borrowed – such as Punikvere (literally ‘Red Cow Place’, from punik ‘red cow’ < punane ‘red’), Verevi (from verve ‘red’), and Ruutsi (possibly from Slavic *rudъ ‘red’). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 369 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 369 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 370 Čiv, čiv, še sem živ Moreover, Uusküla (2011, 153) discusses a possible areal phenomenon of lan-guages with two terms for ‘red’ (she focuses on Hungarian piros versus vörös, and Czech červený versus rudý, concluding that the first terms in each case are the ba-sic colour terms). Uusküla suggests that this broader area should include Slovenian, which raises the intriguing possibility that, like Hungarian and Czech, Slovenian also had competing terms for ‘red’ that have now been blurred by language standardiza-tion but may still exist in remnant contrasts in dialect material. The statistics presented above indicate that toponyms associated with ‘black’ outnumber those connected with ‘white’. Rätsep (2012) also found that ‘black’ was the most common colour in Estonian toponyms. Is this generally consistent across geographical categories and across languages? And how broadly do other languages share the same semantic motivations for naming geographical features after colours? Moreover, are certain types of geographical features or terrain more likely to be des-ignated with colours than others (cf. Purev et al. 2023, 142, 145, 150)? Finally, moving beyond toponyms, what kinds of collocations and metaphors have been lost with diachronic shifts in the denotations of colour terms? Based on a Google Books Ngram query, before the eighteenth century blood was character-ized as purple equally often as red in English, as students of Shakespeare know: for example, “purple blood” (Henry VI, Part III) “purple fountain(s)” (Romeo and Juliet; Rape of Lucrece), “purple sap” (Richard III), “purple tears” (Henry VI, Part III; Venus and Adonis), “purple (flower)” (Midsummer Night’s Dream; Venus and Adonis), and “purple testament of bleeding war” (Richard III). In Slovenian, too, blood was characterized differently in the past – as rumena (‘yellow’ in the modern language, but also glossed in older dictionaries as ‘fallow’, ‘rose-coloured’, and ‘red’ – cf. Bulgarian румен, Czech ruměný, Ukrainian рум’яний, etc., all of which have retained the meaning ‘red’ or ‘ruddy’), so much so that rumena kri ‘“yellow” blood’ was a collocation in dictionaries (Murko 1833; Pleteršnik 1894–1895) and in a list of colour phrases found in folk songs (Kočevar 1868). Like the shifting denotations for what are now ‘red’ and ‘brown’, this emphasizes that colour terms cannot always be interpreted at face value from the perspective of today’s language. 10 Conclusion This study has examined a variety of colour terms – standard, additional, and met-aphorical – in Slovenian toponyms, comparing their frequency to the sequence of colour terms in Berlin and Kay’s 1969 study. In doing so, it has also addressed dialect Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 370 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 370 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 Donald F. Reindl: The colour sequence and naturalness: a case study of Slovenian toponyms 371 terms, diachronic semantic differences, and etymological details, as well as suggest-ing avenues for further research. It has also confirmed the hypothesis that more basic colour terms are in fact more frequent in Slovenian toponyms. Or, as Janez Orešnik might have concluded: 3. The consequences: If the language distinguishes between more basic colour terms and less basic colour terms in toponyms such that one set of terms is more frequent and the other set of terms is less frequent, then it is more basic colour terms that tend to be more frequent and it is less basic colour terms that tend to be less frequent. Q.E.D. (The reverse situation is not expected.) Acknowledgements This article was created within the framework of the research program no. P6-0446 funded by ARIS. References Berlin, Brent, and Paul Kay. 1969. Basic Color Terms: Their Universality and Evolution. Berkeley, CA: University of California Press. Bizjak, Matjaž, Miha Kosi, Miha Seručnik, and Jurij Šilc. 2021. Historična topografija Kran- jske (do 1500). Second revised edition. Ljubljana: SAZU. Bogataj, Janez, et al. 2012. Veliki atlas Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga. Canìn, Val Resia, Parco Naturale Prealpi Giulie (= Carta topografica per escursionisti sheet 027). 2019. Map, 1:25,000. Tavagnacco: Tabacco. Čop, Dušan. 2007. Imenoslovje in etimologija imen. Jezikoslovni zapiski 13, nos. 1–2: 117–25. Cvetko Orešnik, Varja, and Janez Orešnik. 2011. Natural Syntax of Slovenian: The Complex Sentence. Journal of Slavic Linguistics 19, no. 1: 19–46. Deschmann, Carl. 1866. Zusammenstellung der bisher gemachten Höhenmessungen in Krain. Ljubljana: Ign. v. Kleinmayer & F. Bamberg. Diaci, Ajda. 2023. Slovenska geografska imena v angleških prevodih slovenskih turističnih besedil. Master’s thesis. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Dressler, Wolfgang U. 2000. Naturalness. In Morphologie: ein internationales Handbuch zur Flexion und Wortbildung I, edited by G. Booij, C. Lehmann, and J. Mugdan, 288–96. Berlin: de Gruyter. Drummond, Peter. 2007. Scottish Hill Names. The Origin and Meaning of the Names of Scot- land’s Hills and Mountains. Glasgow: Scottish Mountaineering Trust. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 371 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 371 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 372 Čiv, čiv, še sem živ ESSJ = Bezlaj, France. 1977–2005. Etimološki slovar slovenskega jezika, 4 vols.: 1. A–J (1977), 2: K–O (1982), 3: P–S (1995), 4: Š–Ž (2005). Ljubljana: SAZU. Franciscan Cadaster. 1818–1828. https://maps.arcanum.com/de/map/cadastral/ Furlan, Metka. 2022. Vpliv pisne knjižne norme na govorjeno slovenščino. In Pravopis na zrnu graha: razprave o pravopisnih vprašanjih, edited by U. Vranjek Ošlak and T. Len- gar Verovnik, 287–96. Ljubljana: Založba ZRC. Geršič, Matjaž, Mojca Kumin Horvat, Erik Logar, Drago Perko, and Primož Pipan. 2023. Zemljepisna imena Slovenskega Porabja (= Georitem 33). Ljubljana: Založba ZRC. Gilberg, Rolf, and Jan-Olof Svantesson. 1996. The Mongols, Their Land and History. In Mongolia in Transition: Old Patterns, New Challenges, edited by O. Bruun and O. Od- gaard, 5– 22. Abingdon, UK: Routledge. Hardin, Clyde L. 2023. Berlin and Kay Theory. In Encyclopedia of Color Science and Tech- nology, edited by R. Shamey, 77–80. New York: Springer. Hill, Peter M. 2014. Ausgewählte lexikalisch-semantische Gruppen / Selected Lexical-Se- mantic Groups (Colour Terms, Kinship Terms). In Die slavischen Sprachen: Ein in- ternationales Handbuch zu ihrer Struktur, ihrer Geschichte und ihrer Erforschung / The Slavic Languages. An International Handbook of Their History, Their Structure and Their Investigation (= Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft / Handbooks of Linguistics and Communication Science 32/2), edited by Karl Gutschmidt et al., 1740–65. Berlin: De Gruyter Mouton. Hough, Carole. 2006. Colours of the Landscape: Old English Colour Terms in Place-Names. In Progress in Colour Studies, edited by C. P. Biggam and C. Kay, 181–98. Amsterdam: John Benjamins. Jan Polanc iz Rožnatega Britofa. 2019. Delo (May 26th). https://www.delo.si/polet/ jan-polanc-iz-roznatega-britofa. Jenštrle, Marko. 1994. Slovenske zunanje politike. Gorenjski glas 47, no. 64 (August 16th): 24. Kallasmaa, Marja. 2016. Eesti kohanimeraamat. Tallinn: Eesti Keele Sihtasutus. Kattnig, Franz, and Janko Zerzer. 1982. Dvojezična Koroška / Zweisprachiges Kärnten. Kla- genfurt: Mohorjeva založba / Hermagoras-Verlag. Kay, Paul. 2015. Linguistics of Color Terms. In International Encyclopedia of the Social & Behavioral Sciences, edited by J. D. Wright, 231–34. Amsterdam: Elsevier. Khisamitdinova, Firdaus Gil′mitdinovna, Muratova Rimma Talgatovna, Yagafarova Gul′naz Nurfaezovna, and Valiyeva Madina Railevna. 2019. Цветообозначения в башкирской топонимии. Вопросы ономастики 16, no. 1: 140–59. Klemše, Vlado. 2007. Vodna imena na doberdobskem Krasu. Jezikoslovni zapiski 13, nos. 1–2: 217–25. Kočevar, Ferdo. 1868. Naše narodne pesmi. Slovenski gospodar 2, no. 33 (August 13th): 131. Koichubaev, E. 1965. Нецветовая сущность топонимических компонентов ‘ак’, ‘кара’, ‘кок’, ‘сары’. In: Всесоюзная конференция по топонимике СССР, edited by S. L. Berg, 185–87. Leningrad: Geograficheskoye obshchestvo Soyuza SSR. Kos, Milko. 1939. Vlahi in vlaška imena med Slovenci. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20, nos. 1–4: 226–35. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 372 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 372 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 Donald F. Reindl: The colour sequence and naturalness: a case study of Slovenian toponyms 373 Kouwer, Benjamin Jan. 1949. Colors and Their Character: A Psychological Study. The Hague: M. Nijhoff. Krajevni leksikon Dravske Banovine. 1937. Ljubljana: Zveza za tujski promet za Slovenijo. Leksikon občin kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru, vol. 6: Kranjsko. 1906. Vi- enna: C. Kr. Dvorna in Državna Tiskarna. Mayrhofer Manfred. 1996. Etymologisches Wörterbuch des Altindoarischen, vol 2. Heidel- berg: Winter. McCarthy, Arya D., Winston Wu, Aaron Mueller, Bill Watson, and David Yarowsky. 2019. Modeling Color Terminology across Thousands of Languages. Proceedings of the 2019 Conference on Empirical Methods in Natural Language Processing and the 9th Inter- national Joint Conference on Natural Language Processing (EMNLP–IJCNLP), edited by K. Inui, J. Jiang, V. Ng, and X. Wan, 2241–50. Hong Kong: Association for Compu- tational Linguistics. Merkù, Pavle. 1999. Slovenska krajevna imena v Italiji / Toponimi sloveni in Italia. Trieste: Mladika. Miklosich, Franz. 1862–1865. Lexicon Palaeslovenico-Græco-Latinum emendatum auctum. Vienna: Guilelmus Braunmueller. Molchanova, Ol′ga Tikhonovna. 1989. Семантическое поле «красный цвет» в алтайском ономастиконе. In: Функционирование и историческое развитие диалектной и топонимической лексики, 25–33. Barnaul: Altayskiy gosudarstvennyy universitet. Murko, Anton. 1833. Slovénſko-Némſhki in Némſhko-Slovénſki rózhni beſédnik. Graz: Verlag der Franz Ferstl’schen Buchhandlung. Murtonen, Aimo Edvard. 1989. Hebrew in Its West Semitic Setting: A Comparative Survey of Non-Masoretic Hebrew Dialects and Traditions. Leiden: Brill. Odlok o priključitvi nekaterih naselij k naselju Brežice in o poimenovanju, spremembi ob- močij ter združitvi nekaterih ulic v naselju Brežice. 1981. Uradni list Socialistične re- publike Slovenije 38, no. 38 (December 25th): 2334–35. Odredba o združitvi, razdružitvi in preimenovanju nekaterih naselij. 1964. Uradni list Ljudske republike Slovenije 21, no. 24 (July 27th): 110. Odredba o združitvi, o razdružitvi in o preimenovanju nekaterih naselij v občinah Ajdovščina, Ljubljana Bežigrad in Ptuj. 1974. Uradni list Socialistične republike Slovenije 31, no. 2 (January 30th): 41–42. Oja, Vilja. 2003. Hobu oli võik, lehm oli leet. Keel ja Kirjandus 46, no 2: 101–07. Pangereyev, Abat Sh., et al. 2023. Ethnocultural Originality of Color Toponyms in Turkic Folklore. Eurasian Journal of Applied Linguistics 9, no. 3: 216–25. Pleteršnik, Maks 1894–1895. Slovensko-nemški slovar. Ljubljana: Knezoškofijstvo. Ponomarenko, Yu. F. 1968. Луганська область (= Історія міст і сіл Української РСР, vol. 13). Kyiv: Holovna redaktsiya URE AN URSR. Postanova Verkhovnoyi Rady Ukrayiny. 2016. Про перейменування окремих населених пунктів та районів на тимчасово окупованих територіях Донецької та Луганської областей. No. 1466-VIII dated July 14th, 2016, VVR, 2016, No. 32, Article 561. Kyiv: Verkhovna Rada. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 373 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 373 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 374 Čiv, čiv, še sem živ Premk, Francka. 2004. Slovenska versko-krščanska terminologija v zemljepisnih imenih in spremembe za čas 1921–1967/68. In Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika: sloven- ska zemljepisna imena, 113–32. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. Purev, Enkhjargal, Oyunsuren Tsend, Purevsuren Bazarjav, and Temuulen Khishigsuren. 2023. Color Terms in Mongolian Place Names: A Typological Perspective. Вопросы ономастики 20, no. 1: 140–55. Rätsep, Kaidi. 2012. Colour Term ‘Black’ in Estonian Place Names. Eesti ja Soome-Ugri Keeleteaduse Ajakiri 3, no. 1: 129–54. Snoj, Marko. 2003. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan. Snoj, Marko. 2009. Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan. Steenwijk, Han. 1992. The Slovene Dialect of Resia: San Giorgio. Amsterdam: Rodopi. Štěpán, Pavel. 2004. Označení barev a jejich užití v toponymii Čech. Prague: Univerzita Kar- lova. Filozofická fakulta. Tent, Jan, and David Blair. 2011. Motivations for Naming: The Development of a Toponymic Typology for Australian Placenames. Names: A Journal of Onomastics 59, no. 2: 67–89. Urbanc, Mimi, and Matej Gabrovec. 2005. Krajevna imena: poligon za dokazovanje moči in odraz lokalne identitete. Geografski vestnik 77, no. 2: 25–43 Uusküla, Mari. 2011. Terms for Red in Central Europe: An Areal Phenomenon in Hungarian and Czech. In New Directions in Colour Studies, edited by C. P. Biggam, C. A. Hough, C. J. Kay, and D. R. Simmons, 147–56. Amsterdam: John Benjamins. Zakon o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji. 1955. Uradni list Ljudske republike Slovenije 12, no. 24 (June 30th): 477–513. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 374 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 374 10. 12. 2025 12:11:03 10. 12. 2025 12:11:03 375 Miscellaneous notes on Gothic historical morphology Luka Repanšek*3 Abstract The contribution addresses three problem areas of the comparative grammar of Germanic lan-guages: a) the historical phonology behind the accusative and the vocative singular of Gothic non-neuter u-stems (-au ~ -u), b) the historical development of the 1st person singular active optative preterit ending in Gothic (-jau), and c) the evolutionary history of the two Gothic accusative plural nasal stem endings -ans and -nuns. The explanation of the Gothic accusa-tive ending -au is matched to the problem of the 1st sg. optative in -jau, for which an original diphthong as the result of contraction of Proto-Germanic *-i̯ēų (and subsequent shortening in the prehistory of Gothic) is considered. In the same vein, the accusative singular ending -au is traced back to *-ē/ōų. The explanation offered for the problematic Gothic accusative singular nasal-stem ending -ans leans on the possibility of regular apocope in the inherited sequence *-anunz < PIE *-on-m ̥s in trisyllables. As far as Proto-Germanic is concerned, the variant ending -nuns (attested in aúhsnuns to aúhsa ‘ox’) < PIE *-n-m ̥s is argued to be archaic: al-though -ans appears to represent the regular reflex of amphidynamic inflection inherited from Proto-Indo-European, its vowel is most probably secondary. Keywords: comparative grammar of Germanic languages, Gothic, morphology, u-stems, nasal stems, optative preterit Iz zgodovinskega oblikoslovja gotščine Prispevek obravnava tri probleme primerjalne slovnice germanskih jezikov, in sicer rekonstruk-cijo izhodiščne oblike a) tožilnika in zvalnika ednine ujevskih osnov, b) 1. osebe aktivnega opta-tiva preterita in c) tožilnika množine nosniških osnov z vidika prežitkov teh kategorij v gotščini (tj. -au ~ -u oz. -jau oz. -ans ~ -nuns). Pri historičnofonetični utemeljitvi gotskega sklonila -au za tožilnik ednine se pri tem prepoznava ista problematika kot v primeru preteritalnega optativnega osebila -jau in zagovarja izhodiščni diftong (po internogotski skrajšavi dvo- ali trimornih voka-lov v (pokritem) izglasju) kot rezultat kontrakcije v pragermanskih sekvencah *-i̯ēų oz. *-ē/ōų, medtem ko se gotsko sklonilo -ans utemeljuje s sinkopo v pričakovanem izhodiščnem *-anunz * Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, luka.repansek@ff.uni-lj.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 375 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 375 10. 12. 2025 12:11:04 10. 12. 2025 12:11:04 376 Čiv, čiv, še sem živ < pide. *-on-m ̥s v trizložnicah. Enkrat izpričano variantno sklonilo -nuns (aúhsnuns k aúhsa ‘vol’) < pide. *-n-m ̥s je ocenjeno kot arhaično, toda -ans, ki teoretično sicer lahko predstavlja pričakovano, iz indoevropskega prajezika podedovano obliko sklonila holokinetičnih nosniških osnov, je v pragermanščini verjetno šele sekundaren. Ključne besede : primerjalna slovnica germanskih jezikov, gotščina, morfologija, u-osnove, nosniške osnove, optativ preterita *** 1 As is well known, Gothic non-neuter u-stem nouns display a great deal of variation, with each of the case endings in the singular attested in two competing forms (see, e.g., Loewe 1921, Ebbinghaus 1971[2003], 6, Boutkan 1995, 253–57, Braune/Hei-dermanns 2004, 100–102, Miller 2019, 61): N -us ~ -aus A -u ~ -au V -au ~ -u G -aus (-auz°) ~ -us D -au ~ -u This level of oscillation has no parallel in Gothic synchronic grammar, but although the endings seem at least superficially synchronically interchangeable, they do not actu-ally occur with the same frequency. The nominative in -aus, the accusative in -au, the dative in -u, and the genitive singular in -us are limited to a) St Luke’s Gospel (13 forms in ch. 1–10, only one in ch. 14–20); b) Codex Ambrosianus A, incl. the Gothic Calendar (18 forms), Codex Ambrosianus B (14 forms); c) St Mark’s Gospel (only 2 forms); and d) Codex Bononiensis (1 form), where they are attested significantly more rarely than the alternative forms. Only the vocative forms display a ratio of eight (-au) to ten (-u) and also occur in St John’s (2x -u) and St Matthew’s (2x -au) Gospels, but seven out of the ten forms in -u turn out to be Greek names, none of which is ever attested with a vocative in -au, so the surprisingly balanced proportion in the vocative might (at least partly) be owed to the imitation of the Greek vocative singular of masculine u-stems. The idea that the double set of endings goes back to two different Proto-Ger-manic and, by extension, Proto-Indo-European inflectional classes is not novel, and Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 376 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 376 10. 12. 2025 12:11:04 10. 12. 2025 12:11:04 Luka Repanšek: Miscellaneous notes on Gothic historical morphology 377 has been suggested by Ebbinghaus 1971[2003], Schaffner 2001, 493, and Neri 2003, 117–42, op. cit. 177–78.1 Under this view of things the Nsg. -us, Asg. -u, Voc. sg. -au, Gsg. -aus, and the Dsg. -au would represent regular outcomes (with minor re-modelling of the dative under the influence of the genitival form) of the Proto-In-do-European proterodynamic inflection: N -us < PGmc. *-uz < PIE *-u-s A -u < PGmc. *-ų < PIE *-u-m V -au < PGmc. *-au̯ < EPGmc. *-ou̯2 < PIE *-éu̯ G -aus < PGmc. *-au̯z < EPGmc. *-ou̯z < PIE *-éu̯-s D -au < Pre-Gothic *-au̯i ← PGmc. *-iu̯i3 < *-eu̯i < PIE *-éu̯-i To this set one could potentially add the variant dative singular ending -u, if it is correct to assume that it represents a later attraction of the old instrumental singu-lar in *-ū < PIE *-uH1 into the dative function. As far as the old endingless locative singular is concerned, PIE *-ēu̯ would regularly yield Gothic -au and coalesce with the dative (which represents the PIE i-locative form). In a maximal sense one could therefore assume: PGmc. Goth. N *-uz < PIE *-u-s > N -us A *-ų < PIE *-u-m > A -u V *-au̯ < PIE *-eu̯ > V -au G *-au̯z < PIE *-eu̯-s > G -aus D *-iu̯i < PIE Loc. *-eu̯-i + *-ēu̯ < PIE Loc. *-ēu̯ > D -au (< *-au̯i ← *-iu̯i + < *-ēu̯) I *-ū < PIE *-uH1 > ~ -u (< *-ū) Since, however, there is no other nominal category in Gothic in which the old Proto-Germanic instrumental can be shown to have survived long enough to coalesce with the dative, it is unlikely that the variant ending -u is old. Likewise unlikely is the survival of PIE *-eu̯-i beside *-ēu̯ in East (and by extension Proto-)Germanic, 1 But see Ringe 2014, 57 ft. 7, id. 2017, 303 ft. 25 for an opposing view. 2 By regular Proto-Germanic rounding of unaccented short *e to *o before a tautosyllabic *w (*e > *o / __w$,#), which is to be dated after the stress shift to the initial syllable and before the merger of *o and *a into PGmc. *a. For the failure of the rounding effect on PGmc. *e in heterosyllabic position cf. the u-stem Npl. *-éu̯-es > PGmc. *-iu̯iz (> Goth. Npl. -jus). 3 Via regular Proto-Germanic i-umlaut of short e-vowels (*e > *i / __$i,j). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 377 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 377 10. 12. 2025 12:11:04 10. 12. 2025 12:11:04 378 Čiv, čiv, še sem živ given that apart from Gothic (where *-au is ultimately ambiguous as to its pre-form) there are no traces of the endingless locative *-ēu̯, the North and West Germanic forms unambiguously going back to the i-locative (> PGmc. *-iu̯i) of the Sanskrit sūnávi type. As far as the endings -u and -us (< *-uz) are concerned, these must have originally displayed apocopated by-forms ending in zero in heavy-stem disyllables and polysyllables (regular apocope of *u in the context of [V(μ), –accent]C__(z)# and [V́μ]C__(z)# is proved by nasal stems such as guman ‘man’ < *gumanu < PGmc. *guman-ų and root nouns such as baúrg ‘city’ < *bɔrgu < PGmc. *burg-ų), but these were systematically restored on the basis of light-stem disyllables where *-u(z) was regularly exempt from apocope. The only problematic point in the above analysis is the assumed phonetic development of the vocative, namely PIE *-eu̯ > EPGmc. *-ou̯ > PGmc. *-au̯ > Goth. -au, since this would require postulating a difference in the behaviour of the Late Proto-Germanic auslauting diphthongs *-au̯ and *-ai̯, the latter of which was clearly inherited into Gothic from LPGmc. as a monophthong *ɛ̄ > Goth. -a. Since in the prehistory of Gothic long (+/– nasalized) vowels in the absolute auslaut of polysyllables were shortened and merged with the short vowels (*/æ/ ~ */ɛ/, i.e. the product of auslaut-induced shortening of *ē1 and *ɛ̄ < *ai̯ merged with *a rather than *e,4 as did */o/ < *ō), one would in fact expect Late PGmc. *-au̯ > *-ɔ̄ to yield *a as well. If, on the other hand, -au is assumed to be the reg-ular reflex of PGmc. *-au̯, Gothic uniquely displays the reflex of a non-monoph-thongized Late PGmc. *-au̯. Since there is no morphological category in which the phonetically regular outcome of *-au̯ can be checked, the Voc. sg. of u-stems being the only potential form to have inherited an ending in *-au̯, it is impossi-ble to refute the possibility that -au < PGmc. *-au̯ < EPGmc. *-ou̯ < PIE *-eu̯. The lack of parallelism in the behaviour of *-au̯ vs. *-ai̯, however, makes the above assumption unlikely to be correct. An attempt to salvage the situation by assuming that Late PGmc. *-ɔ̄ (< *-au̯) yielded */ɔ/, graphically represented by , is impossible, because the development of *ɛ̄ (< *ai̯) clearly shows that the shortening and merger processes predated the creation of mid-low vowels /ɔ/ ~ /ɔ̄/ and /ɛ/ ~ /ɛ̄/ in Gothic (if the opposite were true, *ɛ̄ (< *ai̯) would have surely yielded */ɛ/ rather than coalesce with *a). Alternatively, then, Proto-Ger-manic replaced the inherited vocative in *-eu̯ with *-u (as it did in i-stems, where 4 Goth. -ai in the 3rd person (for expected **-a < *-ai̯ < *-ai̯t < *-oi̯d < PIE *-o-ïH-t) present optative is analogical 1 to 2 sg., as is the nom. pl. ending of masculine strong (i.e. indefinite) adjectives, where -ai for expected **-a copies the form of the demonstrative *þai̯ < PIE *tói̯. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 378 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 378 10. 12. 2025 12:11:04 10. 12. 2025 12:11:04 Luka Repanšek: Miscellaneous notes on Gothic historical morphology 379 the Gothic zero ending makes it clear that PGmc. form was *-i rather than *-ī < *-ei̯). If this is correct, it is in fact Goth. -u which is old, while -au must represent an innovation. As far as the rest of the alternative forms are concerned, the gen. sg. ending -us can be unproblematically derived from PGmc. *-u̯iz (> Goth. -us by general apocope of *i) under the assumption that it preserves the PIE amphidynamic and/or hystero-dynamic *-u̯-és (cf. Neri 2003, 134–37). The nominative singular by-form -aus can continue the amphidynamic nom. sg. sequence *-au̯z < *-ou̯z < PIE *-ou̯s, the hyster-odynamic nom. sg. *-au̯z < *-ou̯z < PIE *-eu̯s, or, alternatively, *-ōu̯s via shortening by Osthoff’s Law. The ending would coalesce phonetically with the reflex of the proterodynamic genitive (PIE *-eu̯-s > EPGmc. *-ou̯z > PGmc. *-au̯z > Goth. -aus). If shortening by Osthoff’s Law is older than the rounding of PGmc. *e to *o before tautosyllabic *u̯ (which is very likely given the fact that both the latter change and Osthoff’s Law must be ordered before PGmc. *o > *a), PIE hysterodynamic nom. sg. *-ḗu̯s would yield the same result: *-ḗu̯s > PGmc. *-eu̯s > *-ou̯z > *-au̯z > Goth. -aus. Since PIE u-stems nominatives did not originally possess nominative length-ening, the putative PGmc. nominatives *-ōu̯s for *-ou̯s in the amphidynamic type and PGmc. *-ēu̯s for *-eu̯s in the hysterodynamic variant would have to be seen as copying the length of the respective original accusative singulars *-ōm / *-ēm (where the length resulted from the operation of Stang’s Law) – a phenomenon that is not without parallels in other ancient Indo-European languages (cf. Vedic -auṣ, Avestan and Old Persian -auš). The remaining problem is thus the alternative accusative form -au. Since it is clear that the ending does not go back to the expected PIE acc. sg. sequences *-ōm and *-ēm (> PGmc. *-ǭ > Goth. **-a), the easiest solution is to assume a remodelling to *-ōu̯-m̥ / *-ēu̯-m̥ (cf. Old Persian -āvam, Young Avestan -aom < *-āu̯-am). These would yield PGmc. *-ōu̯ų / *-ēu̯ų and by regular u-absorption (cf. PIE *néu̯n̥ ‘9’ → *neu̯und > *neu̯un > *ne·un) the hiatus sequences *-ōų / *-ēų, which would resolve via contraction into Late Proto-Germanic *-ōu̯ and *-ēu̯. By shortening of long vow-els before resonants in absolute auslaut in the prehistory of Gothic, both sequences would unproblematically result in -au. One could of course also argue the case that more simply remorphologized end-ings *-ōu̯m and *-ēu̯m (cf. Old/Young Avestan -āum, Old Persian -āum, Hittite -āun) might provide an equally viable staring point, since they would probably result in nasalized long diphthongs *-˜ ōu̯ *-˜ ēu̯, the Gothic reflex of which would have regular-ly been -au by shortening of long +/– nasalized vowels before resonants in absolute Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 379 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 379 10. 12. 2025 12:11:04 10. 12. 2025 12:11:04 380 Čiv, čiv, še sem živ auslaut, i.e. PGmc. *-˜ ōu̯ ~ *-˜ ēu̯ > Goth. -au just as plainly as PGmc. *-ēr ~ *-ōr yield Gothic -ar. But while the latter proposal is impossible to corroborate, the former does receive a convincing parallel in the Gothic 1st person singular optative preterit ending -jau. 1.1 Starting from PIE *-i̯eH1-m > *-i̯ēm (again by Stang’s Law), a Proto-Germanic out-come *-i̯ę̄ would have yielded Gothic *-ja (under an alternative account, the expected Gothic ending *-ja would actually result from *-i̯ǭ < *-i̯ę̄, if one assumes with Ringe (2017, 173) on the basis of the synchronic 1st sg. weak preterite ending *-ǭ that aus-lauting long nasalized *ę̄ was rounded to *ǭ). The actually attested ending -jau most likely represents the result of a pre-Gothic structural remodelling of *-i̯ę̄ (possibly *-i̯ǭ) to *-i̯ēų due to the pressure of the 1st person sg. non-preterital ending *-ai̯-ų (> Goth. -au) ←5 *-aii̯ų < *-ai̯i̯un < *-oi̯iHm̥ < PIE *-o-ïH-m̥ )6: 1 1 sg. *-i̯ēm > *-i̯ę̄ > *-i̯ǭ → *-i̯ē-ų > *-i̯ēu̯ > Goth. -jau 2 sg. *-i̯ēs > *-i̯ēz → *-īz > Goth. -īs 3 sg. *-i̯ēd > *-i̯ēt → *-īt > *-ī > Goth. -ī As such, Goth. -jau < *-i̯ēu̯ < *-i̯ēų offers a firm parallel for the development of the proposed acc. sg. ending *-ō·ų / *-ē·ų (< *-ōu̯ų / *-ēu̯ų) to *-ōu̯ / *-ēu̯ > Goth. -au.7 In a situation where alternative endings were inherited – at least in the case of the nominative and the accusative singular, possibly also the genitive – synchronic neutralization between endings containing au and those containing u would eventu-ally prompt every case form in the singular to develop an alternative by-form, though the reflexes of amphidynamic and hysterodynamic endings as well as those that were created secondarily on the model of the case forms with inherited pairs would logi-cally remain peripheral: 5 Analogically remodelled under the pressure of pre-consonantal forms, which all exhibited *-ai̯C < *-oi̯HC. The same development is to be posited for the 3rd person plural -aina ← *-ain < *-ai̯n ← *-aii̯in < *-ai̯i̯int < *-oi̯iHend < PIE *-o-ïH-ent. Loss of *i̯ between vowels is regular. 1 6 Note that Stangʼs Law only operated on sequences of non-high vowels followed by a laryngeal and *m, while *-iHm and *-uHm were regularly resolved phonetically as *-iHm̥ and *-uHm̥ . 7 Note that the peripherally attested West Germanic 1st sg. opt. ending *-i̯u < *-ii̯u (Northumbrian -o, Old High German -u, Old Saxon -io ~ -iu ~ -eo, all from WGmc. *-ju), limited to the athematic verb *u̯ili̯an ‘want’ (> WGmc. *u̯illjan), instead reflects PGmc. *-i̯u < *-i·ų < *-ii̯ų < *-iH-m̥ . The internally Gothic replacement of the 1 latter with -jau for the expected *-ju is modelled on the preterital optative. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 380 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 380 10. 12. 2025 12:11:04 10. 12. 2025 12:11:04 Luka Repanšek: Miscellaneous notes on Gothic historical morphology 381 N -us ~ -aus > N -us ~ -aus A -u ~ -au A -u ~ -au V -u V -u → -au G -aus ~ ?-us G -aus ~ -us D -au D -au → -u 2 As is well established, the plural paradigm of Gothic masculine nasal stems displays seemingly archaic forms in the accusative, genitive, and dative, which beside the syn-chronically regular -ans, -anē, -am are also attested as -nuns (aúhsnuns ʻoxʼ < *H ug-2 s-n-m̥ s), -nē (abnē ʻmanʼ < *H 3ép-n-oHom, mannē ʻmanʼ8 < *mon-n-oHom, aúhsnē < *H ug-s-n-oHom) and -nam (abnam < *H ép-n̥-mos, mannam < *mon-n̥-mos),9 re-2 3 spectively (see Braune/Heidermanns 2004, 103–105).10 Of these the peripheral geni-tive in -nē clearly represents the oldest available form, given that it unproblematically continues the expected ablaut grade of the underlying amphidynamic / hysterody-namic inflection: PIE *-n-oHom > PGmc. *-n-ǫ̑ → Goth. -n-ē, while the ubiquitous variant -anē is based on the full-grade suffix *-an-. As far as the dative is concerned, the twice attested -nam is transparently older, going back to PIE *-n̥-mos > PGmc. *-un-maz, which via morphologically motivated metathesis based on the accusative *-n-unz (synchronically reanalysed as being effectively *-nu-ns on analogy with the vocalic stems) yielded *-nu-maz.11 The expected Gothic reflex **-num < *-numm12 < *-numz was then levelled to -nam on analogy with the more standard dat. pl. -am, 8 Synchronically, manna partly behaves as a root noun. Diachronically speaking, however, none of the attested forms require this to be true, since the genitive singular mans is plainly derivable from *manns < *mannz < *man-n-iz < *mon-n-es. The nom. pl. form mans (as if from PGmc. *man-iz) beside mannans < *man-an-iz is most probably modelled on the gen. sg. mans, which was reinterpretable as a root-noun genitive singular form, whence also the introduction of mans into the acc. pl. (levelling between the inherited nom. pl. and acc. pl. forms at the cost of the old accusative is a Common Germanic phenomenon). 9 In the latter two cases with analogical replacement of inherited *-num < *-numm < *-numz < *-nu-maz (via metathesis triggered by the shape of the acc. pl. ending -uns < *-unz < *-m̥ s) ← *-unmaz < *-n̥-mos with -n-am on the model of the thematic dat. pl. -am < *-amm < *-amz < *-a-maz < *-o-mos. 10 The same phenomenon is attested with the neuters namō ʻnameʼ and watō ʻwaterʼ (see Braune/Heidermanns 2003, 105). 11 Cf. the parallel situation in r-stems: acc. pl. *-r-unz = *-ru-nz, dat. pl. *-ur-maz → *-ru-maz. 12 On the evidence of Goth. mimz ʻmeatʼ < *mém-s, it needs to be assumed that the Gothic sound change *mz > *mm (i.e. a reverse of Proto-Germanic *zm > *mm, cf. the masc./ntr. singular oblique stem of the demonstrative pronoun *tósm- > *þazm- > *þamm-) only operated in unaccented syllables. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 381 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 381 10. 12. 2025 12:11:04 10. 12. 2025 12:11:04 382 Čiv, čiv, še sem živ with additional pressure from the side of the dative plural of other nominal stem classes, which collectively end in -(C)am. Like the synchronically normal genitive pl. in -anē, the variant dative ending -am likewise continues a remodelled form, based on the full-grade suffix *-an-, i.e. *-an-maz > *-ammaz > *-amz > *-amm > -am. More difficult to assess, however, is the situation in the accusative. As far as the Proto-Indo-European form is concerned, one expects *-on-m̥ s rather than *-n-m̥ s, al-though the latter variant must reach back as far as early Proto-Germanic as is proven by the metathesis of *-un-maz to *-nu-maz in the dative form. A weak rather than strong stem form is also attested in the structurally comparable paradigm of parallel r-stems (*-r-unz < *-r-m̥ s), which makes it likely that it is in fact -nuns < PGmc. *-nunz < *-n-m̥ s that represents the oldest Proto-Germanic accusative plural form, while *-an-unz is the result of levelling with the nom. pl. *-an-iz. The alternative of course is that both *-r-unz and *-n-unz are retrograde forms based on the zero-grade genitive *-r-ǫ̑ ~ *-n-ǫ̑, just as the younger versions of the genitive and dative plural were, in turn, based on the inherited accusative *-an-unz < *-on-m̥ s.13 Be that as it may, given the distribution of the peripheral forms -nuns, -nē, -nam, it seems likely that Proto-Germanic levelled out the inherited amphidynamic nasal stem class by eventually introducing the strong stem allomorph into all plural forms: nom. pl. *-aniz (> Goth. -ans), acc. pl. ?(*-n-unz → *-anunz), gen. pl. *-n-ǫ̑ → *-an-ǫ̑ (≥ Goth. -anē), dat. pl. *-unmaz → *-anmaz > *-ammaz (> Goth. -am). Hysterody-namic stems as well as neuters *naman- and *watan- that did not possess nominative / accusative plural forms in *-an-, however, appear to have preserved the older forms of the gen. / dat. pl. and developed a weak accusative terminating in *-n-unz > Goth. -nuns (in case it is not old). The remaining problem is the form of the strong-stemmed accusative in Gothic, which is normally claimed to go back to *-anz and understood as a haplologized (probably under the pressure of the nominative plural -ans < *-aniz) form of PGmc. *-anunz (see, e.g., Fulk 2018, 170). What is worth considering, though, is the logical possibility that Goth. -ans continues the Proto-Germanic sequence via regular sound change. If we assume that apocope of *u, which would be expected in final unac-cented syllables of trisyllabic words, as well as after heavy-stemmed disyllables (see above), also affected *u / __nz in trisyllables ending in *-Vnunz, a PGmc. sequence 13 Note here that Goth. acc. pl. mannans (to manna ʻmanʼ), which otherwise uniquely preserves reflexes of the Proto-Indo-European amphidynamic inflection (gen. sg. *man-n-iz < *-n-és, dat. sg. *man-n-i < *-n-í rather than the usual *-in-iz < *-én-es, based on the Germanic outcome of the erstwhile endingless locative *-in-i < *-én), continues *man-an-unz (with an analogically extended geminate) < *-on-m̥ s, while there is no trace of a zero-grade suffix form *mannuns < *mon-n-m̥ s. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 382 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 382 10. 12. 2025 12:11:04 10. 12. 2025 12:11:04 Luka Repanšek: Miscellaneous notes on Gothic historical morphology 383 *-anunz would expectedly yield *-annz > *-anz > -ans. This is neatly supported by acc. pl. -ōns / -īns of feminine nasal stems, if they go back to, as they would indeed seem to do, *-ōn-unz and *-īn-unz, respectively. Bibliography Boutkan, Dirk. 1995. The Germanic »Auslautgesetze«. A new Interpretation. Amsterdam, Atlanta, GA: Rodopi. Braune/Heidermanns 2004 = Braune, Wilhelm. 2004. Gotische Grammatik. 20. Auflage. Neu bearbeitet von Frank Heidermanns. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. Ebbinghaus, Ernst A. 1971[2003]. Gotica II. Reprinted in Gotica. Kleine Schriften zur go- tischen Philologie, edited by P.-G. Scardigli and W. Meid. Innsbruck: Institut für Sprachen und Literaturen der Universität Innsbruck. Fulk, Robert D. 2018. A Comparative Grammar of the Early Germanic Languages. Amster- dam, Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. Loewe, Richard. 1921. Der Wechsel von u und au in der gotischen u-Deklination. Beiträge zur Geschichte der deutschen Sprache und Literatur 46: 51–84. Miller, D. Gary. 2019. The Oxford Gothic Grammar. Oxford: Oxford University Press. Neri, Sergio. 2003. I sostantivi in -u del gotico. Morfologia e preistoria. Innsbruck: Institut für Sprachen und Literaturen der Universität Innsbruck. Ringe, Donald. 2017. From Proto-Indo-European to Proto-Germanic. 2nd ed. Oxford: Oxford University Press. Schaffner, Stefan. 2001. Das Vernerʼsche Gesetz und der innerparadigmatische grammatische Wechsel des Urgermanischen im Nominalbereich. Innsbruck: Institut für Sprachen und Literaturen der Universität Innsbruck. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 383 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 383 10. 12. 2025 12:11:04 10. 12. 2025 12:11:04 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 384 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 384 10. 12. 2025 12:11:04 10. 12. 2025 12:11:04 385 The role of duration as a cue for voicing of sibilants in Slovenian Sašo Živanović*, Amanda Saksida**14 Abstract We investigate the relative contributions of periodicity and duration as acoustic cues for voic-ing on sibilants in Slovenian. We find that (i) Slovenian exhibits the cross-linguistic tendency for voiced fricatives to be shorter than voiceless ones, and that (ii) periodicity and duration serve as complementary acoustic cues for identifying a sibilant as voiced or voiceless, with the relative contribution of the two cues varying across speakers. Keywords: phonetics, fricatives, voicing, periodicity, duration Vloga trajanja kot akustičnega namiga za zvenečnost sičnikov in šumnikov v slovenščini V prispevku proučujeva relativni doprinos periodičnosti in trajanja kot akustičnih namigov za zvenečnost sičnikov in šumnikov v slovenščini. Ugotavljava, da (i) slovenščina sledi med-jezikovni težnji, da so zveneči priporniki krajši od nezvenečih, ter da (ii) sta periodičnost in trajanje komplementarna akustična namiga za zvenečnost, katerih relativni doprinos razlikuje od govorca do govorca. Ključne besede: fonetika, priporniki, zvenečnost, periodičnost, trajanje * UL, Faculty of Arts, Ljubljana, Slovenia, saso.zivanovic@guest.arnes.si ** Educational research Institute, Ljubljana, Slovenia; Institute for Maternal and Child Health – IRCCS “Burlo Garofolo” – Trieste, Italy, amanda.saksida@gmail.com Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 385 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 385 10. 12. 2025 12:11:04 10. 12. 2025 12:11:04 386 Čiv, čiv, še sem živ 1 Introduction Voicing is a phonological feature which distinguishes classes of obstruents in many languages. On fricatives, it is acoustically realized primarily as a low frequency pe-riodic component of the otherwise aperiodic high frequency signal. However, voiced and voiceless fricatives are also reported to differ in duration, with voiced segments tending to be shorter (see e.g. Cole and Cooper 1975; Baum and Blumstein 1987; Stevens et al. 1992; Nirgianaki et al. 2011; Jongman 2024). In Slovenian, the durational difference between voiced and voiceless fricatives was only investigated by Jurgec (2019) and Kočevar (2024), who found that Slo-venian follows the general tendency of voiced fricatives being shorter. However, investigating this difference was the primary goal of neither of these papers, leading to a less than optimal scope of the studies: Jurgec restricted his attention to stem-fi-nal segments, and furthermore investigated a specific, peripheral dialect of Šmartno, which exhibits several phonological properties absent in other dialects; Kočevar’s subject were pre-school children, and she focused on the [s]/[z] pair and performed only a rudimentary statistical analysis. Furthermore, Jurgec’s analysis did not include periodicity as an independent variable, while Kočevar’s analysis calculated it using the arguably inferior centre of gravity method (see section 3.2). The first aim of the study is to investigate whether the tendency of the voiced fricatives being shorter than voiceless ones is exhibited in Slovenian as well, using adult informants from non-peripheral dialects, inspecting the full set of phonological environments exhibiting the contrast between voiced and voiceless obstruents, and performing a thorough statistical analysis. We focus exclusively on sibilants as only these form lexical voiceless–voiced pairs ([s]–[z] and [ʃ]–[ʒ]) in Standard Slovenian (whereas [f] and [x] lack a lexical voiced counterpart), and also as they are easier to study due to a stronger overall amplitude. While we expected that Slovenian would follow the general tendency described above, our preliminary observations also indicated that speakers differ with respect to which property of the signal, periodicity or duration, serves as the primary acoustic cue for voicing in their speech. The second, central goal of the study was therefore to see whether there is any inter-speaker variation with respect to the use of periodicity and duration as cues for phonological voicing, and whether this variation, if it exists, is cat-egorical (in the sense that each speaker clearly favours either periodicity or duration) or gradual (in the sense that both cues contribute towards identifying a segment as voiced or voiceless, but that the relative contribution of the cues varies across speakers). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 386 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 386 10. 12. 2025 12:11:04 10. 12. 2025 12:11:04 Sašo Živanović, Amanda Saksida: The role of duration as a cue for voicing of sibilants ... 387 2 Methods We are using the materials prepared, recorded and annotated by Teran (2020), who also performed a rudimentary statistical analysis of the data, under the mentorship of the first author. His materials are publicly available at osf.io/fz95h under the li-cence CC0 1.0 Universal. Our refined dataset is available (complete with processing scripts) at osf.io/s6zfd under the licence CC-By Attribution 4.0 International. Participants: The study included eight adult participants (four male, four fe-male) aged 20 to 65 from three dialect groups (one Lower Carniolan, two Upper Carniolan and five Styrian).1 The participants were aware of the general scope of the study and gave their informed consent to participate. They were subsequently informed about the specific question of the study. Materials: The participants read a short story specifically prepared to contain many occurrences of both voiced and voiceless sibilants in various phonological en-vironments. In an attempt to make the informants’ speech natural despite reading, they were encouraged to not use the standard language. Recording equipment: The informants were recorded with a mobile phone, producing digital audio files in .wav format (mono, 44100 Hz). The low-end equip-ment is due to the fact that the stories were recorded for a BA thesis (Teran 2020) without a funding source. We are aware that it is customary in acoustic research to use professional-grade recording equipment in sound-proof booths. However, given the robustness of the speech signal (witness the human ability to understand speech under non-ideal conditions such as noisy environment, low bandwidth communica-tion channel and overlapping sources), it is unlikely that this invalidates the analysis (cf. Benesty et al. 2008a; Droppo and Acero 2008). Segmenting and annotation: The recordings were segmented and annotated using Praat (Boersma and Weenink 2025), see Figure 1 for an example. The begin-ning and end of each sibilant was marked on an interval tier. The sibilant boundaries were determined by the presence of the high-frequency noise characteristic for frica-tives. Other portions of the recording were not further segmented, but they were fully transcribed on the same tier, marking segmental content, stress and morphosyntactic boundaries, thereby providing the information necessary to establish the phonolog-ical environment of each sibilant. We have also marked problematic spots such as 1 We include information on gender, age and the dialect for completeness. However, as expected, these variables turned out to not be statistically significant, so we will not discuss them in the analysis. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 387 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 387 10. 12. 2025 12:11:04 10. 12. 2025 12:11:04 388 Čiv, čiv, še sem živ performance errors or intervals where external noise made the periodicity analysis impossible. Erroneous and error-adjacent sounds were ignored in the analysis. The sibilant boundaries were determined by the presence of the high-frequency noise characteristic for fricatives. However, these boundaries are not exact. Segmen-tation depends on the gradual nature of the acoustic signal, phonological environ-ment, speaker and random effects of the occurrence of the sound. Where clear de-lineation was impossible, the guideline was to segment counter to the expectation of voiceless sibilants being longer than voiced sibilants, i.e. to mark voiceless sibilants as shorter and voiced sibilants as longer, in order to prevent the influence of possible human bias in segmentation. Figure 1: Annotation view showing (from top to bottom) the waveform, spectrogram and tran- scription. The spectrogram was drawn using Praat’s default settings except that the frequency view range and dynamic range were set to 0–8000 Hz and 55 dB, respectively, for better visibility. The transcription shows that sibilants, but not other sounds, were segmented out. It includes a phrasal boundary (#) and stress marks (’) immediately preceding vowels. Preprocessing: We preprocessed the data using a Python script depend-ing on packages Parselmouth (Jadoul 2024) and TextGridTools (Buschmeier and Włodarczak 2023), which offer a Python interface to Praat. The script converted the annotated recordings (i.e. the .wav and .TextGrid files) into a table (a .csv file) with columns informant ID, segment (s [s], š [ʃ], z [z], ž [ʒ]), phonological environment, segment duration, periodicity, start time and end time. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 388 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 388 10. 12. 2025 12:11:05 10. 12. 2025 12:11:05 Sašo Živanović, Amanda Saksida: The role of duration as a cue for voicing of sibilants ... 389 3 Measures We deploy two gradual measures which we expect to correlate with the binary pho-nological category of voicing, one temporal and one spectral. The temporal measure is simply the duration of the segment. Voiceless sibilants (and fricatives in general) are expected to be generally longer than voiced sibilants. Periodicity is based on the spectral features of the acoustic signal. Voiced sibilants (and fricatives in general) are expected to have higher periodicity than voiceless sibilants. 3.1 Duration The duration of each sibilant segment was computed as end time − start time, where start time and end time are the manually marked segment boundaries. The computed durations are absolute, in (milli)seconds. We have tried several normalization methods, but as the results were comparable to those obtained with ab-solute duration, we ultimately decided against using normalization, both to keep the results easily interpretable and because the models using absolute values are better suited for a potential integration in sequential processing. The attempted normaliza-tion methods were the following: • Speech-rate normalization, which is frequently deployed in analyses of connect- ed speech (cf. e.g. Bjorndahl 2022; Jongman et al. 2000). The real duration of each recording was computed as the duration of the recording minus the manu- ally marked pauses (an interval was interpreted as a pause if it contained only a boundary symbol and no real segment). Speech rate was then expressed as the mean syllable duration, computed as the real duration divided by the number of syllables (i.e. the number of vowels and syllabic consonants). Finally, the relative duration of a sibilant was computed as the ratio between the absolute duration and the mean syllable duration. • Per-speaker normalization was supposed to account for individual differences in articulation of sibilants which go over and beyond differences in speech rate. The median duration of word-initial prevocalic occurrences of [s] in a stressed syllable was computed, per informant. The relative duration of a sibilant was then computed as the ratio between the absolute duration and this median. • Normalization per phonological environment. For each environment (preceding a stressed vowel, unstressed vowel, sonorant or obstruent), we computed the median duration of all sibilants in the environment. The relative duration of a sibilant in an environment was then computed as the absolute duration divided by the median of Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 389 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 389 10. 12. 2025 12:11:05 10. 12. 2025 12:11:05 390 Čiv, čiv, še sem živ that environment. Note that using duration normalized in this way did not yield no- tably better models even though the duration variance between the environments was statistically significant. 3.2 Periodicity There are several measures based on the spectral features of the acoustic signal which can be reasonably expected to correlate with the phonological category of voicing, both in general and specifically for fricatives. For example, the measure called har-monicity or Harmonics-to-Noise Ratio (HNR) directly exploits a basic articulatory fact that voiced fricatives have two sound sources: a turbulent noise source due to the rapid flow of air through a constriction of the airway, characteristic of fricatives, and a periodic glottal source due to vocal fold vibration, characteristic of voiced sounds (Stevens 2000). Acoustically, these two sound sources are reflected as the aperiodic high-frequency and the periodic low-frequency part of the spectrum, and HNR com-pares the amount of energy contained in these parts. Specifically, it is defined as the logarithm of the ratio between the periodic and the aperiodic part of the signal (for details, see e.g. Boersma 1993). Other measures include centre of gravity (see e.g. Maniwa et al. 2009), a weight-ed average of all frequencies in the spectrum (voiced segments, containing the low-frequency energy produced by vocal fold vibration, are expected to have a lower centre of gravity than voiceless sounds, where this energy is absent), intensity-based measures (used by e.g. Chang 2008) such as the ratio of the intensities of the conso-nant and the adjacent vowels (again, this measure is expected to be higher for voiced consonants due to the energy produced by the vocal fold vibration, cf. e.g. Ladefoged 2003), and pitch-based measures. The latter class of measures is widely used in phonetic research. In particular, this holds for Praat’s Voice Report, and this was used to investigate voicing in fric-atives by Smith (2013), Davidson (2016), and Bjorndahl (2022), among others. The wide-spread deployment of the Voice Report and other pitch-based methods is not accidental: Gradoville (2011) compares the validity of ten measures (including meas-ure variants) for fricative voicing based on pitch/pulse, harmonicity, intensity and centre of gravity, concluding that “Praat’s internal pulse-based voice report and the low-frequency-to-total intensities ratio provide the best match for what can be ob-served in the spectrogram and auditorily” (Gradoville 2011, p. 71). Pitch-based measures are defined on the fundamental frequency (F0) of the signal at each frame. Computing F0 is not trivial, and several F0 determination algorithms Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 390 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 390 10. 12. 2025 12:11:05 10. 12. 2025 12:11:05 Sašo Živanović, Amanda Saksida: The role of duration as a cue for voicing of sibilants ... 391 exist. Jesus and Jackson (2008, p. 15) compared eight of these implemented by open source software, and found that Praat’s algorithms (Boersma 1993) provided the most accurate fundamental frequency, while being a close second best for voicing decisions. Given the widespread usage, ready availability and positive reviews, we also de-cided to deploy Praat’s pitch detection algorithm. Specifically, we used the autocor-relation variation, recommended for cases involving vocal fold vibration in the Praat manual. We have, however, decided against using the often deployed Voice Report. For one, Voice Report is based on the pitch contour found by Praat’s path finder algorithm, which works non-locally, by attempting to find the best path through the pitch candidates. Two, Voice Report outputs the fraction of unvoiced frames, and is therefore binary at the level of an individual frame, interpreting it as either voiced or unvoiced. We believe this is why Voice Report exhibited both the floor and the ceiling effect with our data. The periodicity measure we developed uses the raw re-sults provided by Praat’s pitch detection algorithm (i.e. it does not rely on the pitch contour), and avoids across-the-board attenuation effects by being gradual at the level of each frame, computing the periodicity of a segment as a mean of the periodicity of the frames rather than the percentage of voiced frames. In more detail, the periodicity of a segment was computed to be a unitless quan-tity between 0 and 1, where 0 indicates a fully voiceless segment, and 1 indicates a fully voiced segment. It was estimated using an algorithm based on Praat’s pitch analysis. Each recording was first processed using Praat’s raw autocorrelation meth-od to produce a pitch object (.Pitch). We have used the default arguments for raw autocorrelation, except the following: • The pitch floor was lowered to 50 Hz (default: 75 Hz) to make sure that the pitch could be computed with the same settings for all informants. • The voicing threshold was lowered to 0.25 (default: 0.45). This setting was found to better suit the analysis of fricatives (the default is geared towards measuring intonation and vocal fold vibration in the production of vowels). The periodicity of a segment was defined as the mean periodicity of all frames of the segment (the frame duration of the pitch object was the default 10ms). Each pitch frame consists of an ordered list of candidates, each determined by frequency and strength (a number between 0 and 1, indicating the ratio between the value of the autocorrelation at the time lag corresponding to the frequency, and the global maxi-mum of autocorrelation at time lag 0). A pitch frame may also contain a candidate of frequency 0 Hz and strength 0, which is interpreted as a “voiceless candidate”, i.e. it represents the possibility that the frame is voiceless. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 391 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 391 10. 12. 2025 12:11:05 10. 12. 2025 12:11:05 392 Čiv, čiv, še sem živ The periodicity of a frame was defined as the strength of the first voiced candi-date with a frequency below a certain threshold; if there was no such frame, the pe-riodicity was set to 0. We have limited the candidate frequency because the periodic part of the spectrum corresponding to the vocal fold vibration is of low frequency, comparable to that of the pitch. The threshold was set to 1.5 times the median pitch of the entire recording. The median pitch was calculated using Praat’s “Get quantile” function with the quantile parameter set to 0.5 to yield the median. (We computed the median rather than mean because Praat easily marks some stretches as having a pitch much higher than the actual fundamental frequency. Using the median is a quick method of disregarding these wrongly assigned pitches.) Table 1: The Likert scale used to grade the perception of periodicity of segments in isolation (columns 1 and 2), cross-tabulated with their normal perception in the context of other segments (columns 3 and 4). Perceived in isolation as Perceived normally as value interpretation voiceless voiced total 1 clearly voiceless 194 1 195 2 most likely voiceless, but not a perfect example 411 20 431 3 unclear 169 87 256 4 most likely voiced, but not a perfect example 11 155 166 5 clearly voiced 1 188 189 total 786 451 1,237 Figure 2: Correlation between the auditory perception of voicing in isolation (see Table 1) and the estimated periodicity, per informant. The plot titles include Spearman’s rank correlation coef- ficient (S); the coefficient for the entire dataset is 0.75. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 392 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 392 10. 12. 2025 12:11:05 10. 12. 2025 12:11:05 Sašo Živanović, Amanda Saksida: The role of duration as a cue for voicing of sibilants ... 393 Several variations of the algorithm were tried out to find the parameter values, including the candidate frequency threshold factor of 1.5, and candidate selection method (only the first candidate counts) under which the estimates were found to largely agree with the authors’ auditory perception of the amount of voicing of the segment played in isolation (to minimize the effect of phonological environment). To check the strength of this correlation, we annotated each target segment ([s], [ʃ], [z], [ʒ]) in the recordings with our auditory perception of the amount of voicing of the segment played in isolation.2 The annotation results are shown in Table 1, and the resulting correlations with the computed periodicity are plotted in Figure 2 for each informant. The plot titles include Spearman’s rank correlation coefficient of the cor-relation for each participant. We see that the correlation is (positive) strong for both for the entire dataset and for all informants, except informants I1 and I6, where it is weak and moderate, respectively. 4 Results Preprocessing yielded 1,237 target segments (578 [s], 208 [ʃ], 301 [z], 150 [ʒ]), dis-tributed across phonological environments as follows: preceding a stressed vowel 324, an unstressed vowel 429, a sonorant 157, an obstruent 327 (we disregarded phrase-final segments, as they are all voiceless due to final devoicing). The number of target segments produced per informant: 158, 150, 158, 156, 152, 155, 155, 153. The box plots in Figure 3 show the values of segment duration and periodicity for the entire dataset. The voiced segments tend to be shorter (t(1208.79) = −21.55, p < 0.001) and more periodic (t(617.12) = 29.76, p < 0.001) than the voiceless segments, and the differences in duration and periodicity between places of articulation ([s]:[ʃ] and [z]:[ʒ]) are not statistically significant. Inspecting the scatter plot in Figure 4a (ignore the lines for now), one can see that duration and periodicity are moderately negatively correlated, the Pearson correlation coefficient is -0.45. 2 The annotations were performed individually by both authors. The inter-annotator agreement was almost per- fect, with Cohen’s kappa coefficient κ = 0.86 ± 0.01, mean absolute score difference of 0.55 (σ = 0.59) and maximum absolute score difference of 2. Table 1 and Figure 2 show merged scores. Instead of averaging the scores, we took the score that was closer to the unclear score (3), e.g. we merged 1 and 2 into 2, and 3 and 4 into 3; in the rare cases where we scored on the opposite sides of unclear, we merged into the unclear score, i.e. we merged 2 and 4 into 3. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 393 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 393 10. 12. 2025 12:11:05 10. 12. 2025 12:11:05 394 Čiv, čiv, še sem živ Figure 3: Box plots of duration (left) and periodicity (right) per segment. The data was explored in detail by fitting Generalized Linear (Mixed Effects) Models (GLM(ER)),3 which we evaluated using the following metrics: sensitivity (the rate of detecting voiced segments), specificity (the rate of detecting voiceless segments), F1 score, and area under curve (AUC). The latter metric is based on the receiver operating characteristic curve (ROC). The proportion of training data was 50%, and each test was iterated 1,000 times. Table 2: Test scores for GLM models formula sensitivity specificity F1 AUC v ∼ p 0.74 ± 0.08 0.92 ± 0.05 0.79 ± 0.05 0.87 ± 0.04 v ∼ d 0.59 ± 0.14 0.82 ± 0.07 0.62 ± 0.07 0.80 ± 0.04 v ∼ p + d 0.75 ± 0.07 0.91 ± 0.04 0.79 ± 0.05 0.91 ± 0.03 v ∼ p ∗ d 0.76 ± 0.08 0.90 ± 0.06 0.79 ± 0.05 0.92 ± 0.03 v ∼ p + e 0.74 ± 0.08 0.93 ± 0.04 0.80 ± 0.05 0.89 ± 0.04 v ∼ d + e 0.74 ± 0.08 0.90 ± 0.05 0.77 ± 0.06 0.89 ± 0.03 v ∼ p + d + e 0.80 ± 0.08 0.93 ± 0.04 0.83 ± 0.04 0.94 ± 0.02 v ∼ p ∗ d + e 0.82 ± 0.07 0.93 ± 0.04 0.84 ± 0.05 0.95 ± 0.02 Table 2 shows the model scores for models whose classifications are depicted in the scatter plots in Figure 4. Periodicity alone (v ∼ p) is already quite predictive of voicing, while duration (v ∼ d) is less so. Combining the measures, either with (v ∼ p 3 We also performed the basic analysis using Support Vector Machines (SVM) and K-Nearest Neighbours (KNN) models. The differences were negligible. We only present the results obtained with the GML(ER) models, as they are the easiest to interpret and visualize. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 394 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 394 10. 12. 2025 12:11:05 10. 12. 2025 12:11:05 Sašo Živanović, Amanda Saksida: The role of duration as a cue for voicing of sibilants ... 395 ∗ d) or without (v ∼ p + d) the interaction term, yields somewhat better performance, but as shown in the bottom part of the table, duration only truly develops its predic-tive power in tandem with phonological environment (e). (The environment term is also only effective in the presence of duration, cf. model v ∼ p + e.) (a) Horizontal line: v ∼ p. Verti- (b) Vertical lines: v ∼ d + e. Sloped cal line: v ∼ d. Sloped line: v ∼ lines: v ∼ p + d + e. Curves: v ∼ p ∗ d p + d. Curve: v ∼ p ∗ d. + e. Each line and curve of a parallel group belongs to the same model and corresponds to a phonological envi- ronment; from left to right: preceding an obstruent, an unstressed vowel, a sonorant, and a stressed vowel. Figure 4: Scatter plot of duration vs. periodicity (the two plots are the same), with predictions of the GLM models. Voiced and voiceless segments are printed in black and grey, respectively. The divi- ding curves and lines show the classifications predicted by the GLM models at the cutoff probabili-ty of 50%. Voiced and voiceless segments are predicted to lie above and below the lines, respectively. Figure 5: Scatter plot of duration and periodicity, with the predictions of the GLMER models v ∼ p + (1 | ID) (black line) and v ∼ p + d + e + (1 | ID) (grey lines). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 395 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 395 10. 12. 2025 12:11:06 10. 12. 2025 12:11:06 396 Čiv, čiv, še sem živ Table 3: Test scores for GLMER models formula sensitivity specificity F1 AUC success v ∼ p + (1 | ID) 0.78 ± 0.09 0.94 ± 0.04 0.83 ± 0.05 0.95 ± 0.02 1000/1000 v ∼ p + d + e + (1 | ID) 0.88 ± 0.07 0.95 ± 0.04 0.89 ± 0.04 0.97 ± 0.02 1000/1000 v ∼ p + e + (d | ID) 0.88 ± 0.07 0.94 ± 0.04 0.89 ± 0.04 0.97 ± 0.01 775/1000 Figure 6: Scatter plot of duration and periodicity, with the predictions of the GLMER model v ∼ p + e + (d | ID). The above test results agree with those of the Type II ANOVA test performed on the full GLM model v ∼ p ∗ d + e + g: χ2 (1) = 306.66 (p < 0.001), χ2 (1) = 206.11 p d (p < 0.001), χ2 (3) = 195.18 (p < 0.001), χ2 (1) = 3.68 (p = 0.06), χ2 (1) = 17.38 (p e g p : d < 0.001). Note that although the interaction term p : d is significant, its p-value (3.07 × 10−5) is much larger than the p-values of other significant terms (≤ 4.65 × 10−42), which correlates with the fact that models with the interaction term (p ∗ d) in Table 2 perform no better than the models without it (p + d). We therefore take the simpler and computationally less intensive p + d variant as the basis for further models. Our central research question is whether speakers exhibit individual differences in realization of voicing via duration, and whether such differences, if they exist, are categorical or gradual. Intra-speaker differences can be investigated using mixed-ef-fect models with random effects for the informant.4 Most often, we find researchers 4 In fact, not using mixed-effect models with random effects for the informant for our data would amount to vio- lating the independence assumption. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 396 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 396 10. 12. 2025 12:11:06 10. 12. 2025 12:11:06 Sašo Živanović, Amanda Saksida: The role of duration as a cue for voicing of sibilants ... 397 use only random intercepts. In our case, this leads to model v ∼ p + d + e + (1 | ID) (χ2 (1) = 176.93 (p < 0.001), χ2 (1) = 100.53 (p < 0.001), χ2 (3) = 97.06 (p < 0.001)) p d e depicted in Figure 5 and evaluated in the upper half of Table 3. And while this is our best performing model – and incidentally, note that even the mixed-effects model v ∼ p + (1 | ID) featuring only the periodicity term performs excellently – it cannot an-swer our question, as it includes duration as a fixed term, which by definition cannot vary between individuals. The model allowing the investigation of the intra-speaker differences in deploy-ing duration must thus include duration as a random effect term. The random slope model v ∼ p + e + (d | ID) (χ2 (1) = 175.81 (p < 0.001), χ2 (3) = 91.8 (p < 0.001)) is p e shown in Figure 6 and evaluated in the lower part of Table 3.5 The model arguably performs just as well as our best model v ∼ p + d + e + (1 | ID), even if the training does not always converge (see column “success”), presumably due to insufficient da-ta.6 The slopes of the classifier lines differ across informants, indicating intra-speaker differences in the use of duration for realization of voicing. If all classifier lines were (nearly) horizontal and vertical, corresponding to a small and large duration coeffi-cient, respectively, the intra-speaker variation would be categorical. However, the observed minor variability of the slopes indicates gradual differences. 5 Discussion The statistical analysis answered the questions posed in the introduction: Slo-venian voiced sibilants are statistically significantly shorter than their voiceless counterparts, and speakers exhibit gradual differences in realization of voicing on sibilants. However, the most challenging part of the analysis was not the statistics, but implementing the measure of periodicity. The evaluation of the developed pe-riodicity measure (see Figure 2) indicates that the measure is good but not perfect, with informant I1 standing out as the most critical. The question is whether one can define periodicity in a way which correlates even better with the perception data, and whether a better measure would improve the models even further (perhaps so that they could be used as a component of an automatic speech recognition system). 5 A lme4 GLMER model in R automatically includes the random intercept, i.e. d | ID is equivalent to 1 + d | ID. 6 Failure to converge is not necessarily indicative of a useless model, see https://www.rdocumentation.org/ packages/lme4/versions/1.1-37/topics/convergence. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 397 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 397 10. 12. 2025 12:11:06 10. 12. 2025 12:11:06 398 Čiv, čiv, še sem živ Figure 7 (ignore the model predictions for now) and Table 1 in section 2 offer a glimpse into how much a periodicity measure can possibly improve, and also hint at the general form the improvement should take. First, the cross-tabulation in the table makes it clear that there are limits to identifying segments in isolation: out of a 1,237 target segments, 1 + 20 + 11 + 1 = 33 segments (3%) were misheard and 169 + 87 = 256 (21%) segments remained unidentified. Second, mishearings were systematic: for a given speaker, the mishearings were either nearly all voiceless or nearly all voiced. Third, our periodicity measure is the least successful with the informants who were most often misheard (I1 and I6). The special status of these informants, and I1 in particular, is clearly visible when one compares the scatter plots in Figures 6 and 7. We interpret the situation as a signal that our periodicity measure works well for the majority of speakers, but that some speakers require a different approach – presum-ably because the spectral properties of voicing in their speech are different in some way. Summing up, we started the research with the hypothesis that there might be a categorical difference between speakers in terms of use of duration in the realization of voicing. The data showed that the intra-speaker difference is gradual rather than categorical. However, the above discussion makes one wonder whether the categor-ical difference exists after all, and if it is related to periodicity rather than duration. To see whether an improved measure of periodicity would improve model pre-dictions, we defined a fake measure of periodicity (p′) partially based on the percep-tion data (h). The idea is that this human-assisted measure should be near perfect in the sense of using all the available segment-internal spectral information, so that models fitted to the data using this measure could serve as the upper limit to what can be achieved by statistical analysis of the spectral and temporal information present in the acoustic signal of the segment. (Presumably, other linguistic modules and lexicon could fill in the remaining gaps in recognition.) We did not use the perception data as the fake measure directly. This (categori-cal) data is valued on a Likert scale from 1 to 5, and while we could linearly translate the Likert values to the interval [0, 1] by p′ = (h − 1) / 4, this would produce a discrete measure. We therefore decided to define a measure based on both the perception data h and our computed periodicity p. One option would be to simply multiply them (p′ = ph′, where h′ = (h − 1) / 4), but this would give too much weight to p; for example, a segment judged clearly voiced (h′ = 1) but computed to be completely aperiodic (p = 0) would have p′ = 0. We defined the measure in a step-wise fashion, as p′ = (h + 1 + p) / 5: term (h + 1) / 5 zooms into one of the five equal-length intervals partitioning [0, 1], and term p / 5 adds some variability inside this smaller interval. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 398 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 398 10. 12. 2025 12:11:06 10. 12. 2025 12:11:06 Sašo Živanović, Amanda Saksida: The role of duration as a cue for voicing of sibilants ... 399 The fake periodicity measure was used to produce the models depicted in Fig-ure 7 and evaluated in Table 4. Comparing Tables 3 and 4, we observe the slightly improved performance of all models (the simplest model v ∼ p + (1 | ID) improves the most, and sensitivity is the score with the highest increase). It is not surprising that the improvements are modest, as the models also fitted the real data extremely well, and the scores of model v ∼ p + d + e + (1 | ID) do indeed seem to be the rea-sonable upper limit we were trying to estimate. Figure 7: Scatter plot of duration and fake periodicity, with the predictions of the GLMER models v ∼ p + (1 | ID) (horizontal grey line), v ∼ p + d + e + (1 | ID) (black lines, parallel across informants), and v ∼ p + e + (d | ID) (diagonal grey lines). Table 4: Test scores for GLMER models with the fake periodicity measure formula sensitivity specificity F1 AUC success v ∼ p + (1 | ID) 0.88 ± 0.08 0.95 ± 0.04 0.90 ± 0.04 0.98 ± 0.01 995/1000 v ∼ p + d + e + (1 | ID) 0.92 ± 0.06 0.96 ± 0.03 0.93 ± 0.03 0.99 ± 0.01 986/1000 v ∼ p + e + (d | ID) 0.92 ± 0.06 0.97 ± 0.03 0.93 ± 0.03 0.98 ± 0.01 725/1000 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 399 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 399 10. 12. 2025 12:11:06 10. 12. 2025 12:11:06 400 Čiv, čiv, še sem živ 6 Conclusion Slovenian voiced sibilants are statistically significantly shorter than their voiceless counterparts. The duration of sibilants is moderately negatively correlated to their pe-riodicity, a spectral measure of voicing. Periodicity is an excellent predictor of voic-ing, especially in mixed-effect models with a random speaker intercept. However, the periodicity–duration correlation is weak enough that duration can act as a redundancy measure. Adding a duration term improves model performance, especially when ac-companied by the phonological environment term, which has no effect in the absence of duration. Inspecting and evaluating the models we found that periodicity and du-ration serve as complementary acoustic cues for identifying a sibilant as voiced or voiceless, with the relative contribution of the two cues varying across speakers. References Baum, Shari R. and Sheila E. Blumstein. 1987. Preliminary observations on the use of dura- tion as a cue to syllable-initial fricative consonant voicing in English. In: The Journal of the Acoustical Society of America 82, pp. 1073–1077. Benesty, Jacob, M. Mohan Sondhi, and Yiteng Huang. 2008a. Introduction to Speech Pro- cessing. In: Springer Handbook of Speech Processing. Ed. by Jacob Benesty, M. Mohan Sondhi, and Yiteng Huang. Benesty, Jacob, M. Mohan Sondhi, and Yiteng Huang, eds. 2008b. Springer Handbook of Speech Processing. Bjorndahl, Christina. 2022. Voicing and frication at the phonetics-phonology interface. An acoustic study of Greek, Serbian, Russian, and English. In: Journal of Phonetics 92, 101136. Boersma, Paul. 1993. Accurate short-term analysis of the fundamental frequency and the harmonics-to-noise ratio of a sampled sound. In: Proceedings of the institute of phonetic sciences. Vol. 17. 1193. Institute of Phonetic Sciences (IFA). Amsterdam, pp. 97–110. Boersma, Paul and David Weenink. 2025. Praat. Version 6.4.26. url: http://praat.org. Buschmeier, Hendrik and Marcin Włodarczak. 2023. TextGridTools (tgt). Version 1.5. url: https://pypi.org/project/tgt. Chang, Charles B. 2008. Variation in palatal production in Buenos Aires Spanish. In: UC Berkeley PhonLab Annual Report 4.4. Cole, Ronald A. and William E. Cooper. 1975. Perception of voicing in English affricates and fricatives. In: The journal of the acoustical society of America 58.6, pp. 1280–1287. Davidson, Lisa. 2016. Variability in the implementation of voicing in American English ob- struents. In: Journal of Phonetics 54, pp. 35–50. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 400 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 400 10. 12. 2025 12:11:06 10. 12. 2025 12:11:06 Sašo Živanović, Amanda Saksida: The role of duration as a cue for voicing of sibilants ... 401 Droppo, Jasha and Alex Acero. 2008. Environmental Robustness. In: Springer Handbook of Speech Processing. Ed. by Jacob Benesty, M. Mohan Sondhi, and Yiteng Huang. Gradoville, Michael Stephen. 2011. Validity in measurements of fricative voicing. Evidence from Argentine Spanish. In: Selected proceedings of the 5th Conference on Laboratory Approaches to Romance Phonology. Ed. by Scott M. Alvord. Cascadilla Proceedings Project. Somerville, MA, pp. 59–74. Jadoul, Yannick. 2024. Parselmouth. Version 0.4.5. url: https://pypi.org/project/praat- parselmouth. Jesus, Luis M. T. and Philip J. B. Jackson. 2008. Frication and Voicing Classification. In: Computational Processing of the Portuguese Language. PROPOR 2008. Ed. by António Teixeira et al., pp. 11–20. Jongman, Allard. 2024. Phonetics of Fricatives. doi: 10.1093/acrefore/9780199384655. 013.1086. Jongman, Allard, Ratree Wayland, and Serena Wong. 2000. Acoustic characteristics of Eng- lish fricatives. In: The Journal of the Acoustical Society of America 108.3, pp. 1252–1263. Jurgec, Peter. 2019. Opacity in Šmartno Slovenian. In: Phonology 36, pp. 265–301. Kočevar, Eva. 2024. Analiza glasov /s/ in /z/ pri petletnikih. MA thesis. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Ladefoged, Peter. 2003. Phonetic data analysis. An introduction to fieldwork and instrumen- tal techniques. Oxford: Blackwell. Maniwa, Kazumi, Allard Jongman, and Travis Wade. 2009. Acoustic characteristics of clear- ly spoken English fricatives. In: The Journal of the Acoustical Society of America 125.6, pp. 3962–3973. Nirgianaki, Elina, Anthi Chaida, and Marios Fourakis. 2011. Temporal characteristics of Greek fricatives. In: Proceedings of the 9th International Conference on Greek Lin- guistics. 29–31 October 2009, University of Chicago, Chicago, Illinois. Ed. by Kat- erina Chatzopoulou, Alexandra Ioannidou, and Suwon Yoon. Ohio State University, pp. 25–33. Smith, Bridget. 2013. An acoustic analysis of voicing in American English dental fricatives. In: Ohio State University Working Papers in Linguistics 60, pp. 117–128. Stevens, Kenneth N. 2000. Acoustic phonetics. MIT press. Stevens, Kenneth N. et al. 1992. Acoustic and perceptual characteristics of voicing in frica- tives and fricative clusters. In: The Journal of the Acoustical Society of America 91.5, pp. 2979–3000. Teran, Bine. 2020. Akustični izraz zvenečnosti na pripornikih v slovenščini. BA thesis. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 401 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 401 10. 12. 2025 12:11:06 10. 12. 2025 12:11:06 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 402 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 402 10. 12. 2025 12:11:06 10. 12. 2025 12:11:06 403 Grammaticalization and lexicalization: the verb suru in Japanese Chikako Shigemori Bučar*7 Abstract This paper discusses the meaning and function of one of the most general, and widely em-ployed verbs in Japanese, suru. After a short overview of definitions of grammaticalization and lexicalization in general linguistics, some Japanese grammarians and their treatment of the verb suru, particularly in the first half of the twentieth century, are described. The main part of the paper introduces the usages of the verb suru in the first years of learning Japanese as a second language. This verb suru, of which the first and the most representative meaning is “to do”, appears in various ways, grammaticalized or lexicalized. Finally, the uses of the verb are compared with similar verbs in some European languages and their related expressions. Keywords: Japanese verb, suru, beginners’ Japanese Gramatikalizacija in leksikalizacija: glagol suru v japonščini Članek obravnava pomen in funkcijo enega najsplošnejših in najpogosteje uporabljanih gla-golov v japonščini, suru. Po kratkem pregledu definicij gramatikalizacije in leksikalizacije v splošnem jezikoslovju so opisani nekateri japonski slovničarji in njihova obravnava glagola suru, zlasti v prvi polovici 20. stoletja. V osrednjem delu prispevka so predstavljene rabe glagola suru v prvih letih učenja japonščine kot L2: glagol suru, katerega prvi in najbolj re-prezentativni pomen je „delati“, se pojavlja na različne načine, gramatikalizirano ali leksika-lizirano. Na koncu primerjamo rabo japonskega glagola suru z nekaterimi evropskimi jeziki in njihovimi izrazi. Ključne besede: japonski glagol, suru, japonščina na začetniški ravni * UL Filozofska fakulteta, Chikako.ShigemoriBucar@ff.uni-lj.si Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 403 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 403 10. 12. 2025 12:11:06 10. 12. 2025 12:11:06 404 Čiv, čiv, še sem živ 1 Introduction It is usually accepted that words in a language may be divided into “content words” (or “lexical words”) and “function words” (or “grammatical words”). In English, for example, the former are nouns, verbs, and adjectives, the latter are prepositions, connectives, pronouns, particles, and demonstratives (Hopper & Traugott 1993, 4). Linguistic change not only affects the lexicon and the phonology of words, but also operates on the grammar of a language. Grammaticalization is concerned with the development of lexical items into markers of grammatical categories. A well-known example is the English verb go in its function of a future marker, as in She is going to visit her friend (Bisang, 2017). Lexicalization, on the other hand, is a process of language change in a varie-ty of ways, broadly defined as the adoption of words into the lexicon (Brinton & Traugott, 2005, ix). At the basis of lexicalization are word-formation processes such as affixation, compounding, or borrowing. It also involves multi-word expres-sions and set phrases, and a range of processes that follow the coinage of a new element (Hilpert, 2019). This paper discusses the meaning and function of one of the most general, and widely employed verbs in Japanese, suru. The discussion is in the context of the first years of learning Japanese as a second language: the verb suru – of which the first and the most representative meaning is “to do” – appears in various ways in the most ba-sic and important expressions in today’s Japanese. While the meanings and functions of the verb suru are examined below, the following points should be noted: • various cases of lexicalization are observed in which the verb suru is combined with native Japanese words and originally Chinese words (and even neologisms formed using Chinese morphemes), with the latter being especially numerous (see 3.1); • the grammaticalization of the verb suru is related to transitivity and aspect; • the verb suru is widely grammaticalized and also expresses non-verb parts of speech. In the conclusion, the characteristics of the Japanese verb suru are discussed in comparison with similar verbs in some European languages. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 404 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 404 10. 12. 2025 12:11:06 10. 12. 2025 12:11:06 Chikako Shigemori Bučar: Grammaticalization and lexicalization: the verb suru in Japanese 405 2 Suru in the history of Japanese linguistics – formal predicate, auxiliary, and functional verb In the history of Japanese linguistics, the verb suru has been identified as keishiki yō-gen1 (formal predicate), sometimes hojo yōgen (auxiliary predicate), and further kinō dōshi (functional verb). All these terms were proposed based on observations and anal-yses by Japanese linguists from the end of the nineteenth century onward, when they eagerly studied grammars of European languages and started to describe the contem-porary Japanese language, placing it side by side with the Indo-European languages. The term keishiki yōgen (formal predicate) was coined by Yamada Yoshio2 (1873–1958), who recognized that some predicates3 “have little substantive meaning and are used solely to express the force of the statement”, and thus are a phenomena of grammaticalization. In the case of the verb suru (still in the classical form su in the first decades of the twentieth century), he recognized its ability to coin new words and to transform nouns into verbs (Ōtsuka 2012, 5), and thus engage in lexicalization. For example: (1) kokoro suru heart do ‘to keep in mind; to pay attention’ (2) oto ga suru sound NOM do ‘there is some sound; some noise is heard’ Examples (1) and (2) were mentioned by Yamada side by side in terms of the same structure in the 1920s in Classical Japanese (kokoro su; oto su). In today’s Jap-anese, the first example (1) is lexicalized and found as an entry in dictionaries, but the second example (2) did not go under full lexicalization, so the expression requires the nominative particle ga, and shows a syntactically transparent construction. The verb suru here indicates that the sound (oto) “exists / is present”. 1 All Japanese words are transcribed using the Hepburn system. 2 All Japanese personal names are mentioned in the order of “surname – personal name”. 3 Besides the verb suru, Yamada mentions ari (the classical form for aru, verb of existence) and gotoshi (“as if”). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 405 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 405 10. 12. 2025 12:11:06 10. 12. 2025 12:11:06 406 Čiv, čiv, še sem živ Another Japanese linguist, Hashimoto Shinkichi (1882–1945), was the major grammarian who laid the basis for the school grammar of modern Japanese. In his discussion about parts of speech, he came up with a new concept, hojo yōgen (auxil-iary predicate). Among five kinds of auxiliaries,4 Hashimoto mentions the verb suru which is used after an adverbial particle such as sae (even) and nado (and the like) (Ōtsuka 2012, 3). (3) Iki sae sureba, sorede ii. go even do-COND that INST good ‘It is fine if we/just go.’ (4) Dare ga nemuri nado suru mono ka. who NOM sleep and-the-like do thing Q ‘Who would ever go to sleep?’ In both of the above cases, there is the main lexical verb to express the action (to go, to sleep), and the verb suru is used only grammatically, in the former case to note that the action is conditional, and in the latter case to connect the phrase to the noun mono in the set phrase “who would do such a thing (like sleeping)?” Further, the concept of a “functional verb” is used in the context of Japanese linguistics much later. Muraki Shinjirō writes that the first Japanese linguist who used the term kinō dōshi (functional verb) was Iwasaki Eijirō (1922-2017), a schol-ar of the German language, who in explaining the functional verbs that support the nominal writing style in German also mentions the functional character of the Japanese verb suru (Muraki 1980: 71). In 1974 Iwasaki discussed Funktionsverben (functional verbs) in German, among them the verb machen in comparison with the Japanese verb suru. According to Muraki, a functional verb (kinō dōshi) leaves its substantive meaning to the noun and exclusively performs its grammatical function (Muraki 1991: 203). 4 Besides the verb suru, Hashimoto mentions verbs of (non-)existence and identification, several verbs used in honorific expressions, verb forms to express state, giving and receiving verbs and other verbs with auxiliary functions (Ōtsuka 2012, 2–3). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 406 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 406 10. 12. 2025 12:11:06 10. 12. 2025 12:11:06 Chikako Shigemori Bučar: Grammaticalization and lexicalization: the verb suru in Japanese 407 (5) Nani ka nioi ga suru. what Q smell NOM do ‘Something smells.’ (6) Nani ka niou. what Q smell ‘Something smells.’ The term “functional word” is used in contrast with the concept of “content word”. In example sentence (5), the function verb suru accompanies the noun “smell” and merely gives the grammatical function of non-past, while in example (6), the content word, the verb niou, gives the same meaning as the expression in example (5), ‘to smell’. We see that the sentence structure of example (5) is the same as example (3) (oto ga suru = there is some sound), a syntactically transparent structure, yet the verb suru has partially lost its most basic meaning “to do”. This sentence structure is pri-marily used for sensory expressions. 3 The Japanese verb suru in the learning process of Japanese as a second language Already at the beginners’ level of Japanese language learning, the verb suru (to do) appears not only in its main full meaning, but also in a wide variety of syntactic and auxiliary roles in expressions of simple, but communicatively meaningful expres-sions for basic learners. The various usages of the verb suru in today’s Japanese are presented below from the viewpoint of learning Japanese as a second language. They are presented in the order of their appearance in widely used Japanese language textbooks.5 5 Among them are textbooks used at the Faculty of Arts, University of Ljubljana (see references). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 407 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 407 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 408 Čiv, čiv, še sem živ 3.1 Expressions of basic activities When the verb suru is used as a transitive verb, its most basic sentence structure is (7) N wo suru in which the noun phrase with the accusative case marker wo precedes the verb: (8) shukudai wo suru homework ACC do ‘to do homework’ (9) sentaku wo suru laundry ACC do ‘to do laundry’ Besides this apparently transitive use of the verb, there is the very frequent sentence structure (10) N suru In this structure, no accusative particle is used and the verb suru is directly attached to the (verbal) noun, most frequently of Chinese origin, but also to native Japanese nouns, as well as borrowings from European languages. (11) sentaku suru laundry do ‘to wash (clothes) / to do laundry’ (12) = (1) kokoro suru heart do ‘to keep in mind; to pay attention’ Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 408 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 408 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 Chikako Shigemori Bučar: Grammaticalization and lexicalization: the verb suru in Japanese 409 (13) supīchi suru speech do ‘to have a speech’ Example (11) has the same meaning as example (9), but the verb suru is grammatical-ized and functions as a part of the verb “to do laundry / to wash”. Example (12) was mentioned earlier, (1): the noun’s original meaning is “heart” or “mind”, but in this lexicalized collocation for the meaning “to keep in mind”, it is ungrammatical to use the accusative case particle wo (*kokoro wo suru). Example (13) is a case in which a borrowed word from English “speech” is used as a noun together with the verb suru. The Chinese language influenced the Japanese language throughout the long his-tory of exchanges between these neighbouring nations in East Asia. The introduction of Chinese words in the history of the Japanese language has compensated for the lack of Japanese vocabulary in terms of both quality and quantity (Morita 1994, 253). There was an explosive increase in the number of Chinese words used in Japan in the modern era, especially during the Meiji period (1868–1912), after the country ended its long isolation of the Edo period (1603–1867). In response to the introduction of new things and concepts related to industrialization, the (re-)introduction of Chinese words and newly coined words composed of Chinese morphemes contributed greatly to the development of the Japanese language in terms of vocabulary (ibid.). The rela-tively free method of coining words based on the meanings of Chinese characters led to a rapid increase in the number of new “Chinese” words.6 Among the newly coined words using Chinese characters (kango) in the Meiji period are shakai “society”, kojin “individual person”, kindai “modern era”, ren’ai “love (romantic, and usually between man and woman)”, and others (Yanabu 1982, ii). Already in the beginners’ lessons, learners encounter, even before learning the abstract nouns mentioned above, many verbal nouns7 which originate in the Chi-nese language, such as benkyō 勉強 “study”, sentaku 洗濯 “laundry”, ryōri 料理 “cooking”, kenkyū 研究 “research”, dokusho 読書 “reading”, etc. As illustrated here, these nouns are typically composed of two Chinese characters and their phonetic 6 In modern Japanese, there are three classes of words according to their etymology and orthography: native Japanese words wago, words borrowed from Chinese kango (typically written with Chinese characters and most of them in two or more Chinese characters), and borrowed words of western origin gairaigo. 7 The term “verbal noun” is used for dōmeishi, nouns that designate actions. The term is broader than “gerund” in English. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 409 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 409 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 410 Čiv, čiv, še sem živ representation (pronunciation) is the on’yomi, the Sino-Japanese reading.8 In Modern Japanese, these verbal nouns are used with the addition of the verb suru, which is a process of lexicalization, and thus they can be used as individual verbs. Below, the same verbal noun is used as a noun in (14), and as a verb in (15) and (16). (14) Shumi wa ryōri da. hobby TOPIC cooking copula ‘(My) hobby is cooking.’ (15) Mainichi uchi de ryōri suru. every day home LOC cooking do ‘I cook every day at home.’ (16) Kinō wa uchi de ryōri shita. yesterday TOPIC home LOC cooking do-PAST ‘Yesterday, I cooked at home.’ The first encounter of second-language learners with the verb suru in such vocabu-lary is already a case of grammaticalization: the verb suru is used as an auxiliary, in the sense that it does not carry the full meaning, but helps in its conjugated form to show the grammatical part of the predicate, e.g. ryōri suru in the non-past tense, ryōri shita in the past tense, and so on. It is interesting to observe when the verb suru demands an accusative object, and when it becomes functional, i.e. a part of the whole verb. (17) [sentence structures (7) → (10)] N wo suru → N suru (18) Nihongo no kenkyū wo suru. → Nihongo wo kenkyū suru. Japanese GEN research ACC do Japanese ACC research do ‘to do research on the Japanese language’ 8 In Japanese, many Chinese characters have more than one phonetic representation. They are either Sino-Japa- nese readings (on’yomi), or native Japanese readings (kun’yomi). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 410 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 410 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 Chikako Shigemori Bučar: Grammaticalization and lexicalization: the verb suru in Japanese 411 (19) Shitagi no sentaku wo suru. → Shitagi wo sentaku suru. underwear GEN washing ACC do underwear ACC washing do ‘to wash some underwear’ When the verbal noun is a kind of sports activity, e.g. tennis, skiing, or skating, and they are all typical borrowings from English, it is more natural to use the sentence structure with the accusative particle: (20) Fuyu wa sukī wo suru. winter TOP ski ACC do ‘I/We ski in winter.’ Particularly in the written form or also in formal speech, the accusative particle is generally kept, but in colloquial speech the particle may be dropped before the verb suru. There are also recent colloquial expressions such as: (21) ocha suru tea do ‘to have tea together’ This expression has been included as an entry in monolingual dictionaries as a verb since 1990s (an example of lexicalization) and used in informal casual situations (Digital Daijisen, Contemporary Words). We can also find a variant (22) for the same meaning (Weblio): (22) ocha wo suru tea ACC do ‘to have tea together’ Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 411 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 411 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 412 Čiv, čiv, še sem živ 3.2 Basic question sentences As soon as the first activity verbs are introduced (e.g. to eat, to drink, to read), learn-ers also want to ask questions. The full lexical meaning of the verb suru, “to do”, is manifested in a variety of basic question sentences for beginners (Shigemori 2002, 84-85). (23) Nani wo shimasu ka? what ACC do-FORMAL Q ‘What do you do?/What will you do?’ (24) Dō shimashita ka? how do-PAST-FORMAL Q ‘What happened?/Is anything wrong?’ (25) Ame no toki, dō shimasu ka? rain GEN time how do-FORMAL Q ‘What do you do when it rains?’ (26) Densha ga konai toki dō shitara iidesu ka? train NOM come-NEG time how do-COND good-FORMAL Q ‘What should we do when the train doesn’t come? (27) Dō shita no desu ka? how do-PAST nom. copula-FORMAL Q ‘What is wrong? / What happened?’ If we observe closely, when asking for the content of some activity the verb suru may be used in both possible tenses, non-past and past form, but if the state is to be asked for, the verb form is the past, or more precisely the perfect, shita. The questions (24) and (27) are actually asking for a state – the result state of an event – and there-fore some of the answers may be as adjectives that describe the state. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 412 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 412 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 Chikako Shigemori Bučar: Grammaticalization and lexicalization: the verb suru in Japanese 413 Answers to the above questions would be formulated with various individual verbs of full lexical meaning, and in case of question (27), also with a verb in the passive form or an adjective, cf. examples (32) and (33): Q (23): What do you do?/What will you do? (28) Machi e dekakemasu. town ALL go out-FORMAL ‘I go out into town.’ Q (24): What happened?/Is anything wrong? (29) Jiko ni aimashita. accident DAT encounter-FORMAL-PAST ‘I was involved in an accident.’ Q (25): What do you do when it rains? (30) Kasa wo sashimasu. umbrella ACC open-FORMAL ‘I use the umbrella.’ Q (26): What should we do when the train doesn’t come? (31) Ekiin ni kikeba ii desu. station worker DAT ask-COND good copula-FORMAL ‘It is advised to ask the station worker.’ Q (27): What is wrong? / What happened? (Dō shita no desu ka?) Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 413 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 413 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 414 Čiv, čiv, še sem živ (32) Ame ni furareta no desu. rain DAT fall-PASS-PAST nom. copula-FORMAL ‘I was caught in rain.’ Q (27): What is wrong? / What happened? (Dō shita no desu ka?) (33) Guai ga warui no desu. condition NOM bad nom. copula-FORMAL ‘I don’t feel well.’ 3.3 Transitivity A major characteristic of Japanese verbs is the opposition of transitive and intran-sitive variants. The verb suru is in pair with another verb naru, of which the basic lexical meaning is “to become”. While the verb suru is the transitive, i.e. the active counterpart, the other verb naru is the intransitive. Therefore: (34) Heya wo hiroku suru. room ACC widely do ‘(We) make the room broad.’ (35) Heya ga hiroku naru. room NOM widely become ‘The room becomes broad.’ The usage of the verb suru in the above case (34) is still quite close to the full lexical meaning, the transitive active exertion of influence upon something. This dichotomy of transitive and intransitive expressions in combination with the adverbial form of ad-jectives is also introduced at the beginners’ level. Together with the typically transitive syntax presented in 3.1 (N wo suru), it may emphasize the transitivity of the verb suru. However, there is also the intransitive use of the verb suru with the structure N ga suru, e.g. example (2) and (5) for perceptual expressions (cf. pp. 405, 407). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 414 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 414 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 Chikako Shigemori Bučar: Grammaticalization and lexicalization: the verb suru in Japanese 415 3.4 Honorific humble expressions With further roles of the Japanese verb suru the grammaticalization phenomena are even more obvious. It plays a very formal grammaticalized role in honorific humble expres-sions, and is added to the verb base of the actual action (in the case of (36), ”to hold”). (36) O-kaban wo o-mochi shimasu. pref. bag ACC pref. hold do-FORMAL ‘I will hold the bag (for you).’ 3.5 Adverbial descriptions There are various adverbial expressions that also require the verb suru in the sen-tence structure N (wo) suru, which we have seen in section 3.1. As can be seen in the English translations below, though they are morphologically verb constructions and can be put in past as well as non-past forms, they do not express actions, but instead a state or change of state. Here, the verb suru does not have any transitive actional meaning. The subject’s will to be in that state is felt in some cases (as in examples 38 and 39). (37) muri (wo) suru unreasonableness (ACC) do ‘to overwork, strain oneself’ (38) doryoku (wo) suru effort (ACC) do ‘to make effort’ (39) yukkuri suru slowly/leisurely do ‘to be leisurely, without haste’ Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 415 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 415 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 416 Čiv, čiv, še sem živ (40) hotto suru (drawing) a breath do ‘to feel relieved’ (41) bikkuri suru surprise/wonder do ‘to be surprised/startled’ 3.6 Collocation The verb suru also appears in certain collocations, and here we can speak about the lexicalization of multi-word expressions. (42) Nihon e iku koto ni suru. Japan ALL go matter ILL do ‘(We) decide to go to Japan.’ (43) Nani ni shimasu ka? what ILL do-FORMAL Q ‘For what do you decide? / What would you like?’ (44) Kōhī ni shimasu. coffee ILL do-FORMAL ‘I would take coffee.’ The sentence structure N ni suru expresses the decision made by the subject. It does not express any transitive action, but an active decision willingly made by the subject. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 416 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 416 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 Chikako Shigemori Bučar: Grammaticalization and lexicalization: the verb suru in Japanese 417 3.7 Description of outer appearance The description of outer appearance is one of the typical expressions learners must acquire at the beginners’ level. The following examples show some short, simple sentences describing a person’s appearance, and also the taste of some food in the same sentence pattern with the verb suru in the continuous aspect with the auxiliary iru, -te iru:9 (45) Tanaka-san ga masuku wo shite iru. Tanaka Mx NOM mask ACC do-CONT Mx Tanaka is wearing a mask. (46) Josei ga hossori shite iru. lady NOM slender do-CONT The lady is slender. (47) Aji ga sappari shite iru. taste NOM plain/simple do-CONT The taste is plain. Example (45) is the resultant state of Tanaka’s action, masuku wo suru (to wear a mask), in the syntactically transparent sentence construction N wo suru, as we have seen in 3.1. On the other hand, no case particle is present in examples (46) and (47), and the verb suru in its -te iru form is combined with an adverb. Various adverbial words may be used together with the verb suru in this form to describe the outer ap-pearance, as well as other observations of sensations such as taste (47). 9 The verb iru when it is used lexically means “to be, to exist”, but it functions as an auxiliary when attached to the continuative form (-te) of the main lexical verb. In this sentence pattern, it conveys a variety of aspectual meanings. In our context, it is the resultative (resultant state) and simple state (Kiryu 2018, 589-591). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 417 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 417 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 418 Čiv, čiv, še sem živ 4 Comparison with some European languages We have seen that the Japanese verb suru with the basic lexical meaning of “to do” (3.1) functions further in various question sentences (3.2), and adverbial and adjec-tival descriptions of (temporal) states (3.5 and 3.7). The verb also appears in certain collocations (one example in 3.6). The most grammaticalized use of the verb is in the honorific dimension of the Japanese language, in the humble sentence structure (3.4). According to contrastive research with regard to the German verb machen by Sakata (2006, 152), the Japanese and German verbs overlap well in the function of “to do” with an accompanying accusative noun (e.g. einen Spaziergang machen and sanpo (wo) suru ‘to take a walk’). However, while the German machen is often used in the meaning of “to create”, there is another basic verb in Japanese tsukuru which is used for the meaning of creation. On the other hand, the Japanese suru is used to describe the change of state (e.g. to put on a mask) and sometimes even a permanent state (3.7 (46) and (47)). As we have already seen in the English translations of the example sentences, the Japanese verb suru may be compared with to do, to be, to have and to make according to each case. Since Slavic languages have the opposition of perfective/imperfective, the verb suru may seem comparable with the Slovene delati and narediti, but both of these verbs have a strong connotation of creation, particularly the perfective narediti. The entry for delati in the SSKJ2 dictionary lists seven semantic categories of the verb, and they are all related to actions of the subject (to work, to work with some goal or for some achievement, to produce, to create, etc.). A comparable meaning in a similar structure with our case is found under the fourth meaning, with the explanation that the verb is used with a weakened meaning (an approximate English meaning and a corresponding Japanese expression are added to each example): delati kompromise (to compromise) 妥協する dakyō suru delati napake (to make mistakes) 間違いをする machigai wo suru delati kupčije (to make deals) 取引をする torihiki wo suru In Slovene, the verbal noun is in the accusative case, and therefore the syntax is transparent, but the verb delati has a weaker connotation of “to work” or “to pro-duce”. The parallel examples in Japanese are in the structure N (wo) suru, and the noun is in the accusative. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 418 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 418 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 Chikako Shigemori Bučar: Grammaticalization and lexicalization: the verb suru in Japanese 419 In case of the grammaticalized use of suru with numerous Chinese verbal nouns, the Slovene verb ending -irati is similar and comparable, since this is used with many borrowed words and is aspectually neutral (Žele 2011, 227). For example: telefonirati (to phone, to call) 電話する denwa suru nominirati (to nominate) 指名する shimei suru skicirati (to sketch) スケッチする suketchi suru kontrolirati (to control) コントロールする kontorōru suru The corresponding Japanese expressions for the latter two examples are with a noun borrowed from English (see also example (13) in 3.1). Both means of lexicalization in Slovene and Japanese are highly productive. We looked at how the various meanings and usages of a single verb suru appear at the elementary level of Japanese language education. When it is used as a transitive verb in opposition to an intransitive one, it has the meaning of action or change, but on the other hand, it is also used to express qualities or states that are normally left to adjectives. Further, in expressions using adverbs, we saw that the verb suru is a mere functional word. For latter cases, it is difficult to find parallels in European languages. References Bisang, Walter. 2017. Grammaticalization. Oxford Research Encyclopedia of Linguistics. Retrieved 22. 6. 2025 Brinton, Laurel J. & Traugott, Elizabeth C. 2005. Lexicalization and Language Change. Cam- bridge University Press. Hilpert, Martin. 2019. Lexicalization in Morphology. Oxford Research Encyclopedia of Linguistics. Oxford University Press. Retrieved 22. 6. 2025 Hopper, Paul J. & Traugott, Elisabeth C. 1993. Grammaticalization. Cambridge University Press. Iwasaki, Eijirō. 1974. Doitsu go to nihongo no kinōdōshi. In: Reports of the Keio Institute of Cultural and Linguistic Studies, 6. Kiryu, Kazuyuki. 2018, 589-610 In: Pardeshi, Prashant & Kageyama, Taro (eds.). 2018. Handbook of Japanese Contrastive Linguistics. Boston ; Berlin : De Gruyter Mouton. Morita, Yoshiyuki. 1994. Dōshi no Imironteki Bunpō Kenkyū. Meiji Shoin, Tokyo. Muraki, Shinjirō. 1980. Nihongo no kinō dōshi hyōgen wo megutte. (Funktionsverben im heutigen Japanischen): In: Occasional Papers 2 17-75, 1980-03. NINJAL, Tokyo. Muraki, Shinjirō. 1991. Nihongo Dōshi no Shosō. Hituji, Tokyo. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 419 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 419 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 420 Čiv, čiv, še sem živ Ōtsuka, Nozomu. 2012. Dōshi no keishikisei ni tsuite (On the Formality of Verbs): Hashimo- to, Yamada, Matsushita, Tokieda. In: Nihongo Nihon bungaku (22) 118. Sōka Daigaku Nihongo- Nihonbungaku-kai. Sakata, Ritsuko. 2006. Kinōdōshi kōzō ni okeru doitsugo no machen to nihongo no suru no taishō kenkyū. In: Tokyo University of Foreign Studies descriptive linguistic papers, Shigen, Vol. 1, 145-152. Shigemori Bučar, Chikako. 2002. ‘Suru’ wa dōshi ka? Imi to kinō no dōnyū junjo. Nihongo Kyōiku Renraku Kaigi Ronbunshū. Vol 15, 84-87. ISSN 1347-8036. [COBISS.SI-ID 23341922] Yanabu, Akira. 1982. Hon’yakugo Seiritsu Jijō. Iwanami Shoten, Tokyo. Žele, Andreja. 2011. Glagoli na -irati v današnji slovenščini. In: Slavistična revija Yr. 57, No. 2, 213-227. Slavistično društvo Slovenije. Dictionaries Digital Daijisen Japanese Dictionary. Shogakukan. https://japanknowledge-com.nukweb. nuk.uni-lj.si/lib/en/display/?lid=2001027086500. Accessed 4. 7. 2025 Contemporary Words (Encyclopedia of Contemporary Words). Jiyukokuminsha. https:// japanknowledge-com.nukweb.nuk.uni-lj.si/lib/en/display/?lid=5002019_130903550. Accessed 4. 7. 2025. Shogakukan Unabridged Dictionary. Keishiki yōgen. https://japanknowledge-com.nukweb. nuk.uni-lj.si/lib/en/display/?lid=20020153bc76offv15TQ Accessed 4. 1. 2025. SSKJ2. délati. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=delati Accessed 4. 7. 2025. Weblio. お茶する https://www.weblio.jp/content/%E3%81%8A%E8%8C%B6%E3%81%9 9%E3%82%8B Accessed 4. 7. 2025 Textbooks Hmeljak Sangawa, Kristina et al. 2018. Japonščina za začetnike 1 ZZFF Ljubljana. Hmeljak Sangawa, Kristina et al. 2016. Japonščina za začetnike 2 ZZFF Ljubljana. 3A Corporation. 2013. Minna no Nihongo, Shokyū 2. Tokyo. 3A Corporation. 2015. Minna no Nihongo, Chūkyū 1. Tokyo. Abbreviations ACC accusative N noun ALL allative NEG negative COND conditional NOM nominative CONT continuative nom. nominalization DAT dative pref. prefix GEN genitive TOP topic ILL illative Q question particle INST instrumental Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 420 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 420 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 421 Slovenski besedni red kot naravna posledica členitve po aktualnosti Andreja Žele*10 Povzetek Profesorja Janeza Orešnika je seveda še kako zanimala tudi slovenščina kot njegov materni je-zik, v svoje jezikoslovne raziskave pa jo je bolj suvereno vključil šele v zrelejših letih. Verjetno tudi zaradi nekega spoštljivega odnosa do tedanjih slovenistov in slavistov, svojih sodobnikov, za katere je menil, da so za nekatere analize in presoje o slovenščini bolj poklicani kot on. Vse do zadnjega nas je opozarjal predvsem na raziskovalno podhranjeno slovensko skladnjo, kamor sodi tudi obravnava besednega reda. Prispevek obravnava ubeseditve aktualnostnočlenitvene-ga besednega reda v slovenščini v povezavi z glagolsko vezljivostjo in naslonskim nizom kot skladenjsko-prozodijsko enoto. Izbrana sporočanjska perspektiva odloča o besednem redu in v povezavi z vsakokratno funkcijsko perspektivo je treba opredeliti sporočanjske prvine in v upovedovalnem procesu določiti njihove možne položaje v povedi. Pri tem ima glagol upove-dovalno stabilno in zato ključno vlogo. Zlasti medpropozicijskost in z njo tudi kontekstnost pa vzpostavlja in vzdržuje naslonski niz. Z ohranjanjem tipične stavčne sestave osebek – povedek – predmet je naslonski niz neke vrste mikrokontekstna poved v aktualni povedi. Ključne besede: slovenščina, skladnja, besedni red, členitev po aktualnosti, glagolska vezljivost Word order in Slovene as a natural reflection of thematic structure Professor Janez Orešnik was, of course, very interested in Slovene as his mother tongue, but he more confidently incorporated it into his linguistic research only in his later years. This was probably also due to a certain respectful attitude towards the Slovene and Slavic scholars of the time, his contemporaries, whom he considered to be more qualified than he to make certain anal-yses and judgements about the language. Until the end, however, he drew our attention above all to the research deficit in Slovenian syntax, which included the treatment of word order. This paper deals with the formulation of the topical-articulatory word order in Slovene in relation to verb conjugation and the verbal string as a syntactic-prose unit. The chosen communicative perspective determines the word order and in connection with each functional perspective it is * FF UL, Oddelek za slovenistiko; ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, andreja.zele@ff.uni-lj. si, https://orcid.org/0000-0002-6477-2590 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 421 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 421 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 422 Čiv, čiv, še sem živ necessary to identify the communicative elements and determine their possible positions in the sentence in the narrative process. In this, the verb has a narratively stable and therefore crucial role. In particular, interpropositionality and, with it, contextuality are established and main-tained by the clitic cluster. By maintaining the typical sentence structure of subject-verb-object, the clitic cluster serves as a kind of micro-contextual sentence within the actual sentence. Keywords: Slovene, syntax, word order, functional sentence perspective, verb valency *** 0 Uvod Slovenski besedni red temelji na členitvi po aktualnosti,1 ki je njegov »globinski be-sedni red«, medtem ko je »površinski besedni red« vezan tudi na oblikoskladenjske posebnosti v slovenski stavčni povedi.2 In če je členitev po aktualnosti nadsistemska in zato splošnojezikovna, so njene osnovne sporočanjske prvine izražene z besednim redom, ki ga omogočajo in dopuščajo specifične sistemske zmožnosti posameznega jezika, v našem primeru sistemske ubesedovalne zmožnosti slovenske oblikoskla-dnje.3 V tem prispevku se bomo zamejili na aktualnostnočlenitveni besedni red v razmerju do glagolske vezljivosti in pri tem opozorili še na pojav naslonskega niza kot skladenjsko-prozodijske enote, ki je kontekstno aktualizirana in zato bistveno oz. odločilno vpliva na sporočanjsko perspektivo ubesedenega. 1 Členitev po aktualnosti kot funkcijska perspektiva upovedenega Členitev po aktualnosti se hierarhično uresničuje na več hierarhičnih stopnjah (od nadpovednega besedila do zloženega stavčnega člena), ki so izražene s skladenjsko-pomensko hierarhijo: osnovno in vodilno vlogo ima sporočanjsko polje matičnega stavka oz. stavčne povedi. Od misli do povedi je potek ubesedenja približno takšen: aktualnostna členitev → funkcionalna perspektiva (s)poročanja → upovedovalna di-namika → ubeseditev in razporeditev z rastočo upovedovalno dinamiko od leve proti desni → aktualnostnočlenitveni besedni red. 1 Členitev po aktualnosti lahko razlagamo kot aktualnostnočlenitveno razvrstitev stavčnih členov, kar vključuje funkcijsko perspektivo povedi (»funkční perspektiva větná« ali »functional sentence perspektive«, prvi je ta termin uporabljal Vilem Mathesius (1947) in za njim ga je povzel Jan Firbas (1982)). 2 Termina sta vzeta iz češkega jezikoslovja (Sgall idr.,1980, 62−63). 3 Ubeseditev sporočanjskih prvin po aktualnostni členitvi ni vezana na posamezne besede, ampak na dele stavka oz. na stavčne člene (Toporišič 1967, 255; 1982, 165). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 422 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 422 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 Andreja Žele: Slovenski besedni red kot naravna posledica členitve po aktualnosti 423 Stavčne povedi so z vidika aktualnostne členitve lahko večpomenske in vse je odvisno od kontekstnega izhodišča (Sgall idr. 1980, 14–15). Večplastnost aktualnostne členitve se predstavlja kot 1) osnovna plast t. i. upovedovalne dinamičnosti, ki vključuje pomenskost sestavin in njihovo linearno razvrstitev od teme proti remi (linearna modifikacija vsebine/pomena, ki nastaja s stopnjevanjem informativnosti v časovnem poteku), 2) kontekstna plast vključuje kontekst in situacijskost, 3) poudarna plast položajsko izpostavlja intonacijsko po-udarjeno sestavino, ki se na novo aktualizira in zato kontrastivno izstopa iz danega konteksta. Znotraj stavčne povedi je stopnja upovedovalne dinamičnosti navadno premo sorazmerna s stopnjo sporočanjske pomembnosti: to navadno velja za poved brez upoštevanja kontekstnih vplivov in je zato tudi besednoredno izhodiščna, npr. Janez ponuja fantu knjigo , nasproti povedim s slovnično spre-M:NOM:SG M:DAT:SG F:ACC:SG menjenim besednim redom, npr. JanezM:NOM:SG ponuja knjigoF:ACC:SG fantuM:DAT:SG, kjer se knjiga predpostavlja za kontekstno že vključeno sestavino, ali npr. KnjigoF:ACC:SG ponuja fantuM:DAT:SG JanezM:NOM:SG, kjer je knjiga s pomikom v izhodišče tematizirana, vendar ohranja visoko sporočanjsko vrednost, osebek Janez kot kontekstna sestavina pa je s končnim intonacijskim poudarkom na novo aktualiziran in s tem rematiziran.4 Torej skladnost rasti upovedovalne dinamičnosti s sporočanjsko pomembnostjo od leve proti desni znotraj povedi lahko poruši drugotna tematizacija ali rematizacija stavčnih členov. In ravno nevezanost poteka upovedovalne dinamičnosti na ustalje-ni stavčnočlenski besedni red kaže na nujnost upoštevanja aktualnostne členitve pri usmerjanju ustrezne sporočanjske perspektive posamezne povedi oz. sporočila. V ospredje torej stopi položaj v stavku, in ne več stavčnočlenski besedni red. 1.1 Aktualnostna členitev in besedni red Stavčna poved je pomensko-skladenjsko in izrazno zaključena jezikovnosistemska enota kot rezultat upovedovanja iz propozicije oz. propozicij z upoštevanjem ak-tualnostne členitve in glagolske vezljivosti (kot logično-pomenske, skladenjske in izrazne kategorije); možne besednoredne tipe torej postavlja vezljivost kot osnov-na glagolska kategorija. Slovenščina pri ubeseditvi lahko uporablja več splošnoje-zikovnosistemskih besednorednih tipov: osnovni in zato navaden za slovenščino 4 V nadaljevanju so pri oštevilčenih zgledih uporabljane glose: ACC = accusative, ADV = adverbial, AUX = auxiliary, DAT = dative, F = feminine, GEN = genitive, IMP = imperativ, IND = indicativ, INF = infinitiv, INS = instrumental, LOC = locative, M = masculine, N = neuter, NEG = negation, NOM = nominative, PART = par- ticle, PL = plural, PRON = pronomen, PRS = present, PTCP = participle, QUAN = quantity, REFL = reflexive, SG = singular. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 423 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 423 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 424 Čiv, čiv, še sem živ je stavčnočlenski SVO (subjekt – verb – objekt), sicer pa slovenščina dopušča tudi besednoredne tipske različice kot SOV, VSO, VOS, OVS in OSV (slednja je zelo redka). Znotraj objektivne členitve po aktualnosti se lahko vzpostavita a) pričakovani navadni (SVO) in b) priložnostni posebni besedni red (SOV, VSO, VOS, OVS in OSV), ki se v besedilu stilno nezaznamovano dopolnjujeta: Sklenili so, da ravnatelju napišejo pismo (SVO). Pismo je pisal Janez (OVS), S težavo se je prebil do uvodnih besed. ali Ne razburjajte se zaradi pozne odzivnosti (SVO). Janez pismo piše (SOV). Še danes ga bo odposlal (OSV). Priložnostni besedni red je možen tudi brez sobese-dila, ko je npr. dinamična perspektiva povedi usmerjena v jedro povedi kot pomensko središče, npr. Nas že nekaj časa upravljajo tujci. V tem primeru je priložnostni bese-dni red napovedovalec pomensko aktualizirane perspektive povedi brez ubesedenega konteksta, in tudi s tem se potrjuje skladenjska nadvlada členitve po aktualnosti, ki je navadno vodena in usmerjana z aktualnim kontekstom. Povezanost stavčnočlenske in aktualnostnočlenitvene sestave se izraža tako, da spremenjena stavčnočlenska sestava v izhodišču in središču spremeni tudi pomen in sporočilno perspektivo povedi, in to brez stilne zaznamovanosti in poudarjanja: Janez (Izhodišče) je odšel (Središče) → Odšel je (Izhodišče) Janez (Središče), kar je pri objek-tivni členitvi po aktualnosti lahko dokazati tudi z naborom možnih vprašanj, kjer je rem-ska vprašalnica vedno na začetku, npr. Kaj je storil Janez? in Kdo je odšel?.5 Znotraj objektivne aktualnostne členitve se ohranja naravna položajna poudarjenost na koncu stavka. Gramatikalizirani besedni red je izjema, npr. Maribor je premagal Koper. Nasprotno pa subjektivna členitev oz. subjektivni zaznamovani besedni red z za-menjavo izhodišča in središča sporočila poudarjeno (stilno) aktualizira trenutno po-mensko pomembnost določene ubesedene enote (stavčnega člena) v središču povedi s tem, da jo s konca postavi na začetek sporočila: to ni naravna položajna poudarje-nost, temveč posebna poudarjenost, npr. Tisti čas sem za te in podobne neumnosti (I) porabil ogromno denarja (S) = objektivna členitev nasproti Ogromno denarja (S) sem tisti čas porabil za te in podobne neumnosti (I) = subjektivna členitev. 1.2 Sporočanjske prvine in njihovi položaji znotraj povedi Sporočanjske prvine znotraj povedi morajo združevati kontekstne, pomenske, bese-dnoredne in prozodijske lastnosti. Te prvine so lastna tema (izhodišče), lastna tran-zicija (prehod), lastna rema (središče). Lastna tema je izhodišče z najmanjšo stopnjo 5 Osnovno načelo pri uporabi vprašanj za določanje, kateri stavčni členi sodijo v temo in kateri v remo, je, da so v vprašanja vključeni stavčni členi, ki sodijo v temo, nikoli pa ne stavčni členi, ki sodijo v remo. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 424 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 424 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 Andreja Žele: Slovenski besedni red kot naravna posledica členitve po aktualnosti 425 sporočanjske dinamičnosti, med tematskimi prvinami ima najvišjo stopnjo sporo-čanjske dinamičnosti diatema/medtema, ki je neke vrste 'vmesna, prehodna tema'. Lastna tranzicija izraža zlasti časovno-naklonski prehod. Lastna rema ali jedrno sre-dišče pa je prvina z najvišjo stopnjo sporočanjske dinamičnosti. Za zadostitev osnovnih sporočanjskih potreb povedi sta nujni prvini lastna rema in lastna tranzicija, medtem ko tematske prvine kot lastna tema in diatema niso ob-vezne. So pa tematske sestavine bistvene zgradbene prvine, obvezno vezane na be-sedilo in kontekst celotnega sporočila. Tako lastna tema kot že kontekstno znana in obravnavana »zgolj« povezuje aktualno poved s kontekstom (najbolj aktualizirana tematska sestavina je tematski center), medtem ko diatema s prenosom najaktual-nejše zadnje informacije (ali zgolj sestavine te informacije) v predhodnem besedilu v izhodišče naslednje potencialne povedi prevzame vlogo najdinamičnejše tematske prvine v izhodišču.6 1.2.1 Upovedovanje sporočanjskih prvin z leve proti desni tvori dinamično vsebinsko/ pomensko gradnjo povedi v smislu: lastna tema – tema (s težnjo v lastno temo ali v diatemo) – diatema – lastna tranzicija – tranzicija – rema – lastna rema; v tem za-poredju raste in se stopnjuje tudi dinamičnost upovedovanja. Posledica dinamičnega upovedovanja je statična vsebinska/pomenska zgradba stavčne povedi: (izhodišče (vezano na temo) – središče (vezano na remo)). Stavčna poved daje možnost, da propozicija kot izhodiščna miselno-pomenska enota (z glagolskim intenčnim poljem) s propozicijskosti vodi oz. kar prehaja tudi v medpropozicijskost, npr. Mati dovoli sinu vse ← Mati dovoli, da sin dela vse, kar hoče ← Mati dovoli, da sin dela, kar hoče. V povedi in zloženi povedi se členitev po aktualnosti hierarhično uresničuje na več hierarhičnih stopnjah (vse do zloženega stavčnega člena),7 ki so izražene s skla- 6 Postavlja se vprašanje opredelitve nove (in s tem tudi stare) informacije. Za staro znano informacijo velja, da tematizira besedilo in s tem omogoča nastajanje besedila, zato sodi v lastno temo. Nova informacija pa je v trenutku, ko postane znana, še vedno nova; s trajanjem sicer postaja znana, vendar je kot informacija še vedno najnovejša, zato sodi v diatemo. Diatema kot dinamični vrh v tematskem izhodišču hkrati vzpostavi tudi večjo dinamično upovedovalno povezavo in intenzivnost z rematskim središčem. Primer ločevanja med (kontekstno) znanim in novim je: Ta pisatelj je znan kot mojster detektivk; ne piše pa samo detektivke (znano), ampak tudi zgodovinske romane (novo). 7 Na ravni besedne zveze, npr. samostalniške zveze z levim pridevnikom, je ničta aktualizacija in s tem nevtrali- zirana stopnja upovedovalne dinamike pri stalnih zvezah kot informacijski center, kulturni center, azilni center, trgovski center, nasproti manj ustaljenim in zato aktualnejšim zvezama kot podeželski center, poletni center ipd. (prim. Grepl idr. 1987, 578). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 425 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 425 10. 12. 2025 12:11:07 10. 12. 2025 12:11:07 426 Čiv, čiv, še sem živ denjskopomensko hierarhijo. Krovno in vodilno sporočanjsko vlogo ima in obdrži sporočanjsko polje matičnega stavka oz. stavčne povedi (prim. Grepl idr. 1987, 577). Z vidika upovedovanja in povedi ločujemo štiri stalne in besednoredno povezane položaje: začetni p (zP)., pozačetni p. (pozP), vmesni p. (vP) in končni p. (kP): (1) začetni položaj (zP): ResnicoF:ACC:SG Resnico Resnico Resnico pozačetni položaj (pozP): vam vam PRON:DAT:PL vmesni položaj (vP): povem IND:PRS:1SG povem končni položaj (kP): kmalu kmalu. povem. povem. ADV Možen je še predzačetni položaj (przP), poimenovan tudi scena ali kulisa,8 npr. s členkom: (2) Tudi resnico vam povem kmalu . PART F:ACC:SG PRON:DAT:PL IND:PRS:1SG ADV V kontekstu zgornjih povedi so še povedi kot Povem vam jo / Vam jo povem in Obljubim. Oba glagola kot polnopomenski sporočanjski prvini lahko hkrati zasedata začetni in končni položaj povedi, torej lahko zasedeta poudarjeni začetno-končni po-ložaj, ki omogoča sporočilno samozadostnost. S pomenskega vidika in vidika stavč-ne intonacije sta poudarjena in zato tudi obvezno zasedena začetni in končni položaj. Slovenščina, tako kot skladenjskopomensko primerljiva češčina, lahko na tip-skih povedih9 izrazi upovedovalno uresničitev najrelevantnejših sporočanjskih pr-vin glede na obvezne in neobvezne položaje v slovenskem besednem redu:10 (3) Zajtrkovala je (lastna rema = središče = pojmovni obseg 'zaj-LPTCP:F:SG AUX:IND:PRS:3SG trkovati', lastna tema = izražena s končnico za tretjo osebo ednine, lastna tranzi- cija = izražena s preteklim časom, načinom in naklonom). (4) 8 Tako npr. v češki akademijski slovnici (Grepl idr. 1987). 9 Sestava tipskih povedi seveda sloni na povedkovi oz. glagolski vezljivosti in potem na stavčnih vzorcih. Oba našteta pojava sta skladenjska oz. slovnična in tako rekoč izhodiščno nujna pri nadaljnjem presojanju besedno- rednih zmožnosti v posameznem jeziku. 10 Vsi vključeni zgledi so vzeti iz splošnosporazumevalne rabe in uporabno preverjeni v besedilnem korpusu Gigafida 2.0 https://viri.cjvt.si/gigafida/ (dostop 10. 12. 2024) in tudi v dostopnih spletnih besedilih. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 426 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 426 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 Andreja Žele: Slovenski besedni red kot naravna posledica členitve po aktualnosti 427 ZajtrkovalaLPTCP:F:SG jeAUX:IND:PRS:3SG slovenski medM:ACC:SG (lastna tema = izražena s končnico za tretjo osebo ednine, lastna tranzicija = izražena s preteklim časom, načinom in naklonom, tranzicija = pojmovni obseg 'zajtrkovati', lastna rema = slovenski med). (5) ZajtrkovalaLPTCP:F:SG jeAUX:IND:PRS:3SG slovenski medM:ACC:SG zaradiPREP vseslovenske akcije (lastna tema = izražena s končnico za tretjo osebo ednine, lastna F:GEN:SG tranzicija = izražena s preteklim časom, načinom in naklonom, tranzicija = poj- movni obseg 'zajtrkovati', rema = slovenski med, lastna rema = zaradi vsesloven- ske akcije). (6) Zajtrkovala je zaradi vseslovenske akcije (lastna LPTCP:F:SG AUX:IND:PRS:3SG PREP F:GEN:SG tema = glagolska končnica -a za tretjo osebo ednine, tema (ki teži v lastno temo) = 'zajtrkovati zaradi akcije'). (7) EvaNOM jeAUX:IND:PRS:3SG zajtrkovalaLPTCP:F:SG slovenski medM:ACC:SG (diatema = Eva, lastna tranzicija + tranzicija = zajtrkovala, lastna rema = slovenski med). (8) Danes ADV semAUX:IND:PRS:1SG muPRON:M:3SG toN:ACC:3SG tamADV predstavilLPTCP:M:SG v nekaj minutah (diatema = danes, lastna tema = sem mu to tam, ADV:QUAN F:LOC:PL lastna tranzicija = izražena s preteklim časom, načinom in naklonom, rema = 'predstaviti', lastna rema = v nekaj minutah). Zgornje povedi se uporabljajo v zapisanem jeziku. Nezapisani govorjeni jezik pa omogoča, da se temeljne in zato bistvene sporočanjske prvine lahko uporabijo tudi v položajih, ki so osnovni sporočilni enoti oz. povedi zgolj pridruženi; v teh nepove-zanih položajih še zlasti izstopata, in s tem zbujata pozornost, nujni prvini kot lastna rema in lastna tranzicija: Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 427 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 427 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 428 Čiv, čiv, še sem živ (9) Zajtrkovala je slovenski med , zaradi vseslovenske LPTCP:F:SG AUX:IND:PRS:3SG M:ACC:SG PREP akcije F:GEN:SG.(pridružena lastna rema) (10) Zajtrkovala , ja ? (pridružena lastna tranzicija) LPTCP:F:SG PART (11) EvaNOM, taPRON:F:NOM:SG jeAUX:IND:PRS:3SG zajtrkovalaLPTCP:F:SG slovenski medM:ACC:SG! (pridružena diatema) 2 Upovedovalno stabilna in zato ključna vloga glagola: vloga glagolskih kategorij Pri glagolski vezljivosti velja izhodiščni besedni red delovalnikov: vršilec/agens pred naslovnikom/adresatom in ta pred prizadetim z dejanjem/paciensom; iz tega izhaja, da če je paciens (v spodnjem zgledu predlog) vstavljen med glagol in adresata, je to izraz njegove kontekstne vloge (12): (12) Nov poslanec razlaga svoj predlog drugim . M:NOM:SG IND:PRS:3SG M:ACC:SG M:DAT:PL Znotraj povedkove vezljivosti, in zlasti znotraj njenega temeljnega prisojevalne-ga razmerja, imajo odločilen vpliv na aktualnostno členitev tudi druge skladenjske glagolske kategorije kot čas, način, naklon. Vid pa naj bi bil posredno vključen (tudi) v t. i. vidski pomen stavka,11 ki naj bi se ga dalo docela razbrati šele iz stavčnega položaja in stavčne organizacije glagola in njegovih udeležencev. Dve različni sporočilni perspektivi lahko izraža objektivna členitev po aktual-nosti v primerih s preteklikom in neubesedenim izhodiščem, ki vključuje neizrečeno kontekstno temo, npr. tu ali zunaj (13): 11 Gl. J. Orešnik (1994, 19, 67–77, 79) govori o »vidskem pomenu stavka«, in poleg navadnega glagolskega vida posameznih glagolov po C. S. Smithovi opredeli tipe univerzalnih vzorčnih stavčnih položajev s časovno-vid- skimi značilnostmi stanje+/-, telično+/-, trajno+/-: a) stanje, b ) netelično/b ) telično dogajanje, c ) netelični/c ) 1 2 1 2 telični dogodek (a) Kmetija stoji na hribu, Zna grško, Je priden, b ) Sprehaja se po parku, Smeji se, b ) Zidal 1 2 je most, c ) Potrkal/Zakašljal je, c ) Razbil se je, Zadel je tarčo). Našteti vzorčni položaji glagolov v stavkih 1 2 poudarjajo vsakokratno možno specifičnost organiziranja določenih udeležencev v določenih udeleženskih vlo- gah, kar spreminja sporočilnost. Šele povezava lastne vidske vrednosti glagola in časovnega ustroja določenega stavčnega položaja dá vidski pomen stavka. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 428 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 428 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 Andreja Žele: Slovenski besedni red kot naravna posledica členitve po aktualnosti 429 (13) Bilo je mrzlo /mraz Bil AUX:LPTCP:N:SG AUX:IND:PRS:3SG ADV M:NOM:SG / AUX:LPTCP:M:SG jeAUX:IND:PRS:3SG mrazM:NOM:SG (zaključeno sporočilo), nasproti tematizaciji (14), ki odpira nadaljevanje v smislu Mrzlo je bilo, vendar to jih ni ustavilo pri delu, Mraz je bil, vendar tudi dobra družba in smuka): (14) Mrzlo je bilo […], Mraz je ADV AUX:IND:PRS:3SG AUX:LPTCP:N:SG M:NOM:SGAUX:IND:PRS:3SG bil AUX:LPTCP:M:SG […] (nezaključeno sporočilo). Naravne in navadne stave v sedanjiku so zaradi aktualne sedanjosti sporočilno samozadostne in zaključene, prim. npr. (15): (15) Mraz je . / Mrzlo je . M:NOM:SG AUX:IND:PRS:3SG LPTCP:N:SG AUX:IND:PRS:3SG Tvornik in trpnik ostajata znotraj objektivne členitve (16), in s tem ko trpnik tematizira predmet (vse zgradbe), ne niža njegove sporočilne vrednosti. (16) Z veliko truda so naredili vse PREP ADV:QUAN M:GEN:SG AUX:IND:PRS:3PL LPTCP:M:PLPRON:QUAN zgradbe F:ACC:PL. (tvornik/aktiv) Vse zgradbe so bile narejene z PRON:QUAN F:ACC:PL AUX:IND:PRS:3PL AUX:LPTCP:F:PL NPTCP:F:PL PREP veliko ADV:QUAN trudaM:GEN:SG. (trpnik/pasiv) (17) Za vse zgradbe je (bilo ) potrebnega PREP F:ACC:PL AUX:IND:PRS:3SG AUX:LPTCP:N:SGNPTCP:M: GEN:SG ADV:QUAN M:GEN:SG veliko truda. (stanje) Če iz trpnika izpeljemo opis stanja (17), ta ubesedena možnost dopušča še pou-darjalno subjektivno aktualnostno členitev (18): (18) VelikoADV:QUAN trudaM:GEN:SG jeAUX:IND:PRS:3SG biloAUX:LPTCP:N:SG potrebnegaNPTCP:M:GEN:SG, da so bile narejene vse zgradbe . PART AUX:IND:PRS:3PL AUX:LPTCP:F:PL NPTCP:F:PL PRON:QUAN F:ACC:PL Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 429 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 429 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 430 Čiv, čiv, še sem živ Različne možnosti zapolnitve aktualnostnočlenitvenih položajev so povezane tudi z izbiro skladenjskega naklona: pripovednega, želelnega, velelnega in vprašal-nega (prim. Svoboda 1984). Takoj si moram za sredo sposoditi kolo / Takoj si ga moram izposoditi za sredo / Za sredo si moram kolo takoj izposoditi / Za sredo si moram takoj izposoditi kolo, in še s preusmerjeno naklonskostjo Takoj naj si ga 'kolo' izposodi za sredo. 2.1 Glagolska vezljivost in kontekst Ne glede na kontekst glagol v povedkovi vlogi navadno stoji na drugem mestu, tj. za prvo zapolnjeno udeležensko vlogo oz. za prvim stavčnim členom (Sgall idr. 1980, 69). Sicer pa z vidika konteksta lahko govorimo o nekontekstnem in kontekstnem glagolu. Kontekstnost pri glagolih je a) povezana z ingresivnim pomenom (INGR), za katerega je značilno začetno in obdobijsko zamejeno trajanje, ki navadno sledi tudi neki dogajalni zaporednosti, npr. počakati, pogovoriti se, pomikati se, pomiriti (se), postati, približati, sestati se z/s, zadržati (se), zastati, zaustaviti12 ipd. v zgledih kot Družba je bila torej dobra, zdaj je treba počakati na tisto, kar je ustvarila, Po INGR nekaterih ocenah naj bi takšnih bila slaba tretjina vseh vpisanih v register. Po objavi registra so se strasti sicer pomirile , Iz zgradbe nismo pustili nikogar. Evo, zato INGR smo se tam zadržaliINGR dlje, kot bi se morali, Petkrat se dvignite do prsnega koša, pri šesti ponovitvi pa se za tri sekunde zaustavite na treh različnih mestih. Tovrstna INGR dogajanja so lahko hkrati spremstvena dogajanja, npr. razveseliti (se) v Možu včasih še ponudim kakšno majhno pozornost, a s tem bolj razveselim sebe kot njega ipd. INGR Medpropozicijski vidik sproža tudi pomensko družljivost glagolov oz. t. i. po-vedkovo sopojavnost/kookurenčnost. Pomenski združljivosti določenih vrst glagolov se posledično pridružuje še pogoj koreferenčnosti/nekoreferenčnosti udeležencev; tako npr. ni ravno smiselno trditi *Janez se je odločil, da bo zbolel ali *Janez je opro-stil ženi, da je inteligentna, povsem navadno pa je Janez se je sprijaznil z boleznijo ali Janez je oprostil ženi, da ga ni poslušala. Poleg glagolskega pomena je lahko pokazatelj kontekstnosti glagola še b) polo-žajskost, ko glagol v povedku zavzema izhodiščno vlogo, npr. Videl sem jo, kako sedi v svoji zbledeli obleki v dnevni sobi, Počakala bo INGR, da bom pojedel, PomiriliINGR smo se šele, ko smo videli, da je skala pristala brez hujših posledic; in c) naklon-skost z uporabo zanikane oblike glagola in drugih naklonskih glagolskih oblik kot 12 Za češčino, ki je skladenjskopomensko podobna slovenščini, velja, da kontekstni ingresivni glagoli pogosto izražajo premestitev, npr. oditi, odhiteti, pohiteti, zaviti ipd. (Křížková 1977) Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 430 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 430 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 Andreja Žele: Slovenski besedni red kot naravna posledica členitve po aktualnosti 431 pogojnika in velelnika, npr. Hoditi ne zahajati INF je treba MOD vsaj v dvoje in NEG INF s poti,13 Ozrem se po avtobusu. Od tridesetih potnikov te skoraj nihče ne posluša , NEG IND PočakajIMP, pa boš vse izvedela. 3 Naslonski niz kot kontekstna in aktualnostnočlenitvena prvina Nizanje naslonk ustvarja razmerja in ravno ta razmerja oz. njihovi razmerijski pome-ni opozorijo na bistveno vlogo, ki jo imajo pri (so)oblikovanju sporočilnega pomena; naslonski niz namreč uvaja in vzdržuje konkretna pomensko-skladenjska razmerja, s tem pa uvaja tudi medpropozicijskost in vzpostavlja kontekstnost. Tudi ni naklju-čje, da so ravno prve temeljitejše študije naklonskega niza hkrati poudarile pomen govorjene slovenščine in pri tem še posebej opozarjale na stavčno intonacijo in ritem (Murko 1891, 1892). Na splošno velja, da naslonskega niza ni brez glagola biti in zaimkov; to je niz semantičnih primitivov, ki zapolni in s tem izoblikuje razmerje ob polnopomenski oz. predmetnopomenski besedi. Na videz marginalne ravno naslonke oz. besedne oblike v vlogi naslonk kljub izgubljanju naglasa ohranjajo svojo (vsaj osnovno) samostalni-ško, glagolsko ali prislovno vrednost, vključno z naklonskostjo. Dejansko se vrstni red sestavin naslonskega niza ravna po stilno nevtralnem stavčnem besednem redu osebek – povedek – predmet (Orešnik 1985, 214), s tem, da je osebek morfemsko izražen, in to lahko potrdimo s stavkom (19): (19) BilAUX:LPTCP:M:SG semAUX:IND:PRS:1SG jimPRON:DAT:PL zaPREP hlapcaM:ACC:SG. V bistvu je naslonski niz mikrokontekstna poved v aktualni povedi, ki ga ravno zaradi vzpostavljanja medpropozicijskega ali širše kontekstnega razmerja najpogo-steje uvaja veznik oz. vezniška beseda (20).14 13 V primeru kontekstnega povedka naj bi po Sgallu in soavtorjih (1980, 53) bil zanikan samo določen stavčni člen oz. stavčnočlenski odvisnik v središču, npr. v Janez ni prišel, da bi se učil je zanikan samo cilj, to je učenje, ki je hkrati središče povedi. Nasprotno pa zanikani nekontekstni povedek zajame celotno stavčno poved, npr. Janez ni prišel na predavanje. Podobno še: Janez ni prišel, ker je zbolel vs. Janez ni prišel zaradi zabave, druga poved ima kontekstni povedek, ker naslovnik predpostavlja, da je Janez sicer prišel, vendar ni bila vzrok zabava. 14 Koristno bi bilo raziskati, katera razmerja, ki jih navadno izražajo vezniki, odpirajo možnost naslonskega niza, npr. da, pa, vendar, če v navezovalnem, protivnem ali vzročniškem razmerju, ali pa zapirajo možnosti vzposta- vitve naslonskih nizov, npr. z in, ter z razmerjem dodajanja. V obravnavi besednega reda v hrvaščini je na to že opozorjeno (Barić idr. 2003, 595). Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 431 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 431 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 432 Čiv, čiv, še sem živ (20) Niso se me bali , saj sem NEG:AUX:IND:PRS:3PL REFL PRON:ACC:1SG LPTCP:M:PL CONJ AUX:IND:PRS:1SG jimPRON:DAT:PL bilLPTCP:M:SG zaPREP hlapcaM:ACC:SG. Veznik povsem samostojno ubeseduje določeno razmerje, zato ni del oz. sesta-vina naslonskega niza (Orešnik 1985, 213).15 Naslonski niz v slovenščini se je dorekal od M. Murka, S. Škrabca prek Breznika do J. Toporišiča. Predstavljen in opisan v Slovenski slovnici (Toporišič 2000, 671) je izhodišče za ugotavljanje vseh različic možne rabe naslonk oz. naslonskega niza v slovenščini, vključno z dopolnitvami, preureditvami in izpusti, ki jih prinaša zlasti združevanje naslonskih nizov v večstavčni povedi, pobudnik nadaljnjih obravnav je bil J. Orešnik (1985, 1986). V Slovenski slovnici (Toporišič 2000, 671) je naslonski niz predstavljen kot zaporedje naslonk, ki ga sestavljajo vezniška beseda (V), naklonski členek (N), gla-golska oblika pomožnika na s- in bi (G1), povratne oblike si/se (P1/P2), zaimenske oblike dajalniške (Z1) → tožilniške (Z2) → rodilniške (Z3), glagolske oblike je in bom, boš (G2) itd., Č = nikalni členek in je ubeseden v da naj bi se mu ne smejali ipd. Veznik kot prvenstveno beseda s samostojnim razmerijskim pomenom ostaja izven niza, vendar kot se iz zgledov 19 in 20 dá razbrati, na razpored naslonk in vrsto izbranih naslonk v naslonskem nizu vpliva izbor vezniške besede in na drugi strani izbor polnopomenskega glagola; obe besedni vrsti sta namreč odločilni za vrsto nastale propozicije in tudi za vrsto medpropozicijskih razmerij, ki nastanejo kot posledica izbora veznikov in glagolov; tu se ponuja vprašanje, ali je sestava naslonskega niza v zloženi povedi odvisna tudi od različnega soobstoja/kookurence glagolskih povedkov. 3.1 Nikalnica v naslonskem nizu Nikalnico opredeljujemo kot nikalni členek, ki v naslonskem nizu nastopa zgolj kot zanikana različica glagola biti.16 Nikalnica je torej oblikotvorni del glagolske sesta-vine naslonskega niza, zato je nesamostojni neobvezni/variabilni del niza: členek ne 15 Že M. Murku (1892, 74−84) se zapiše, da v zloženi povedi stojijo klitike takoj za vezniškimi besedami. V zvezi s tem in v maniri govorice svojega časa je tudi opozoril, da je vprašalna poved Al si jo sama izmislila? lahko tudi pripovedna poved z istim besednim redom, s tem da prvotno vprašalni ali s poudarkom dobi vlogo protivnega veznika. 16 Da sta tako nikalnica kot pritrditev (naklonskopomenski) del glagola biti v zloženem povedku, eksplicitno opozarja npr. A. Breznik (1943, 196), npr. Je navada vs. Ni navada, Je potreba vs. Ni potreba, Je konec vs. Ni konec (pravde), tudi npr. Težav resda še ni konec, Tu na žalost ni navada, da bi k nekomu kar planil v hišo ipd. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 432 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 432 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 Andreja Žele: Slovenski besedni red kot naravna posledica členitve po aktualnosti 433 se druži z glagolsko sestavino in z njo tvori oblike kot nisem,17 pri zanikanju pa tudi spreminja oblike (21).18 (21) BiAUX:COND:SG seREFL je/joPRON:F:GEN/ACC:SG znebilLPTCP:M:SG? → NeNEG biAUX:COND:SG se- REFL je znebil . PRON:F:GEN:SG LPTCP:M:SG Da pa nikalni členek sodi h glagolu, vsaj posredno potrjuje dejstvo, da znotraj zanikane osebne glagolske oblike ne moremo vrivati zaimenskih naslonk, kar je raz-vidno tudi iz naslednjih primerov v povednem in velelnem naklonu: Ne opravičuje se mi več / *Ne se mi več opravičuje; Ne opravičuj se mi več! / *Ne se mi več opravičuj! Nikalnica je torej sestavina glagola (pomožnika ali polnopomenskega) ne glede na obseg svojega vpliva, kar izražajo rabe kot Zdaj še ni taka sila nasproti Zdaj še ni take sile (Breznik 1943, 197). Naklonska vloga nikalnice pa je eksplicitno izražena npr. v odločevalnih vprašalnih stavkih: Si kaj lačen = Nisi nič lačen? (prim. Toporišič 1982, 235−242). Nikalnica je torej prvenstveno morfem glagola in s tem lahko še neobvezni ne-samostojni del naslonskega niza, kar potrjujejo primeri kot (22): (22) PrišelLPTCP:M:SG jeAUX:IND:PRS:3SG, daCONJ seREFL neNEG biAUX:COND:SG začeloLPTCP:M:SG brez njega . PREP PRON:M:GEN:SG Ko je nikalnica pred veznikom in je s tem del vezniške zveze ne da, in ne del na-slonskega niza, npr. Prišel je, ne da bi se opravičil 'Prišel je in se ni opravičil', lahko govorimo o stavčnem zanikanju, ki zanika cel stavek. Da ne pred veznikom res zanika vsebino stavka, izražajo podobni zgledi (23): (23) Prišli so , ne da bi nastopili 'Prišli LPTCP:M:PL AUX:IND:PRS:3PL NEG CONJ AUX:COND:SG LPTCP:M:PL so in niso nastopili' nasproti 17 Govorimo lahko o zanikanih glagolskih oblikah. 18 V Enciklopediji slovenskega jezika (Toporišič 1992, 146) je nikalni členek predstavljen kot oblikotvorni mor- fem, predvsem oblikotvorni morfem glagola, ki združen ali razdružen sootvori glagolsko obliko, tj. nikalno obliko glagola. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 433 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 433 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 434 Čiv, čiv, še sem živ PrišliLPTCP:M:PL soAUX:IND:PRS:3PL, da ne CONJNEG biAUX:COND:SG nastopiliLPTCP:M:PL 'Prišli so preprečit (komu/sebi) nastop' nasproti Prišli so , da bi nastopili 'Prišli so na-LPTCP:M:PL AUX:IND:PRS:3PL CONJ AUX:COND:SG LPTCP:M:PL stopit' ipd. Dialoška ubeseditev zgornje rabe bi bila: Je prišel? – Ne da bi vedel.– Ne (da) bi vedel. Lahko sklenemo, da nikalnica pred veznikom in členkom ni sestavina naklon-skega niza, ampak sestavina vezniške in členkovne zveze. Člensko zanikanje pa je zamejeno na zveze ne samo, ne le, ki so v vlogi sosporočil, lahko pa so zanikani členki tudi v drugotni vezniški vlogi kot ne samo – ampak tudi. Sicer pa tako veznik kot členek uvajata tako medpropozicijska kot kontekstna razmerja, s tem pa tudi aktualizacijsko členitev besedila. 4 Sklep Aktualnostna členitev je primer, kako se sistemi naravnih jezikov prilagajajo sporo-čanjskim funkcijam, ki so bistvo človeške komunikacije. T. i. naravni besedni red temelji na stilsko nevtralni/nezaznamovani rabi, ki ga upovedovalno usmerja členitev po aktualnosti. Ta objektivnost besednega reda se navezuje na vsakokratni konkretni kontekst. Večplastnost aktualnostne členitve se dá ubesediti v povedi, in sicer z upošte-vanjem stavčnočlenskega besednega reda in možne stavčnočlenske položajskosti, glagolske vezljivosti in tudi skladenjsko-prozodijskega naslonskega niza. Vse troje sestavlja upovedovalno dinamiko konkretnega sporočila in hkrati vključuje posame-zna vrednotenjska merila, s katerimi lahko presojamo ubesedeno ustreznost vsako-kratnega sporočila. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 434 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 434 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 Andreja Žele: Slovenski besedni red kot naravna posledica členitve po aktualnosti 435 Viri in literatura Barić, Eugenija, Lončarić, Mijo, Malić, Dragica, Pavešić, Slavko, Peti, Mirko, Zečević, Ve- sna, Znika, Marija. 2003. Hrvatska gramatika. 3. izdanje. Zagreb: Školska knjiga. Breznik, Anton. 1943. Stavčna negacija v slovenščini. Razprave SAZU I/3: 160−200. Firbas, Jan. 1982. Aktuální členění větné či funkční perspektiva větná. Slovo a slovesnost 43: 282–293. Grepl, Miroslav, idr. 1987. Mluvnice češtiny (3 – Skladba). Praha: ACADEMIA. Korpus pisne standardne slovenščine Gigafida 2.0: https://viri.cjvt.si/gigafida/. (Dostop 10. 12. 2024.) Křižková, Helena. 1977. K ingresívnosti v češtině (In margine Ivančevovy práce o videch v češtině). Slovo a slovesnost 38/4: 294–298. Mathesius, Vilém. 1947. Čeština a obecný jazykozpyt. Praha: Melantrich. Murko, Matija. 1891, 1892. Enklitike v slovenščini. I. del Oblikoslovje in skladnja. II. del Skladnja. Ljubljana: Matica slovenska, 1–65, 51–86. Orešnik, Janez. 1985. O desnem izpustu proklitično-enklitičnih naslonk. Jezik in slovstvo 30/5: 145–147. Orešnik, Janez. 1986. O naslonskem nizu v knjižni slovenščini. Jezik in slovstvo 31/6: 213–215. Orešnik, Janez. 1994. Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica. Ljubljana: SAZU. Sgall, Petr. 1973. Kontextové zapojení a otázková metoda. Slovo a slovesnost 34/3: 202–211. Sgall, Petr, Hajičová, Eva, Buráňová, Eva. 1980. Aktuální členění věty v češtině. Praha: ACADEMIA. Svoboda, Aleš. 1984. České slovosledné pozice z pohledu aktualního členění. Slovo a slove- snost 45/1: 22–34. Toporišič, Jože. 1967. Besedni red v slovenskem knjižnem jeziku. Slavistična revija 15/1–2: 251–274. Toporišič, Jože. 1982. Nova slovenska skladnja (NSS). Ljubljana: DZS. Toporišič, Jože. 1992. Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Toporišič, Jože. 2000. Slovenska slovnica (SS). Četrta prenovljena in razširjena izdaja. Mari- bor: Obzorja. Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 435 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 435 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 436 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 436 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 437 Imensko kazalo A Becker, Michael 169 Abels, Klaus 224, 229, 236–237, 262–265 Beckman, Mary 125–126 Abercrombie, David 124–125 Beguš, Gašper 155 Aboh, Enoch 310, 316 Belić, Aleksandar 147 Acero, Alex 387 Benacchio, Rosanna 85–86 Adline, Egle 224 Benedik, Francka 166 Agricola, Erhard 34 Benesty, Jacob 387 Ahačič, Kozma 18 Berlin, Brent 357–359, 362, 365–366, Akamatsu, Tsutomu 127–128 370 Akinaga, Kazue 126 Bhattacharya, Tanmoy 236 Andersen, Henning 100 Biber, Douglas 190 Arai, Takayuki 126 Bisang, Walter 404 Arhar Holdt, Špela 110 Bizjak Končar, Aleksandra 20, 22, 177 Arisaka, Hideyo 126 Bizjak, Matjaž 365, 368 Arsenijević, Boban 224, 260 Bjorkman, Bronwyn M. 167 Bjorndahl, Christina 389–390 B Blair, David 358 Backus, Ad 329 Bland-Stewart, Linda 216 Bailey, Charles-James 106 Blevins, Juliette 136 Bajec, Anton 90 Bloom, Alfred H. 334–335, 353 Baker, Carl L. 223, 227, 259, 316 Blumenfeld, Lev 170 Bakhtin, Mikhail M. 16 Blumstein, Sheila E. 386 Baković, Eric 170 Boeckx, Cedric 226, 249 Ballinger, John 73, 77 Boersma, Paul 387, 390–391 Barić, Eugenija 431 Bogataj, Janez 360 Barking, Marie 329 Boggel, Sandra 18 Barros, Matthew 224, 229, 265 Bohorič, Adam 151 Barth, Fredrik 295 Börjars, Kersti 46, 74 Basarić, Mirjana 327, 329 Bošković, Željko 222, 244, 247, 250, 256 Battistella, Edwin L. 136 Bourdieu, Pierre 295–296 Baudouin de Courtenay, Jan 120 Boutkan, Dirk 376 Baugh, John 215 Bowen, Geraint 77 Baum, Shari R. 386 Božič, Jurij 168 Beaugrande, Robert Alain de 35 Bračič, Stojan 32–33, 35–37, 39 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 437 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 437 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 438 Čiv, čiv, še sem živ Brame, Michael K. 223, 227, 259 Č Braune, Wilhelm 376, 381 Černivec, Manca 107 Breban, Tine 46, 74 Čop, Dušan 119, 366 Breznik, Anton 90–91, 151, 432–433 Čuden, Darko 32–33, 35–37, 39 Brice, Alejandro 216 Brinton, Laurel J. 404 D Bromwich, Rachel 48 Dafouz-Milne, Emma 16–17 Bunyan, John 57–58, 64, 72, 78 Dalby, Jonathan 126 Buschmeier, Hendrik 388 Davidson, Lisa 390 Buson, Yosa 128 Davies, Richard 77 Bussmann, Hadumond 101 Davies, Rondl 56, 58–59, 72, 79 Dayal, Veneeta 224, 236–237, 262, C 265 Cable, Seth 249 de Boer, Elizabeth M. 137–139 Cagliari, Carlos 124 De Groot, Elizabeth 17 Cairns, Charles E. 136 De Saussure, Ferdinand 116 Calvet, Louis-Jean 295 De Smet, Hendrik 44–45 Cameron, Deborah Jane 297 De Vaan, Michiel 115 Carliner, Geoffrey 298 Declerck, Reenat 190, 195, 205 Catford, John Cunnison 124 Den Dikken, Marcel 247, 250 Cecchetto, Carlo 309–310, 316 Dent, Arthur 77 Chaemsaithong, Krisda 17 Derganc, Aleksandra 35, 88, 94, 147 Chamoreau, Claudine 45 Derwen, Nicholas 77 Chang, Charles B. 390 Deschmann, Carl 364 Chelliah, Shobhana 311–312 Diaci, Ajda 358 Chen, Jing 335 Dickey, Stephen 88–90, 92 Chomsky, Noam 9, 156–157, 225, 272 Dobrovoljc, Helena 103–104, 180–182, Chung, Sandra 222, 227 184–186 Cloran, Carmel 15, 19–22, 24 Dočekal, Mojmir 224 Cohn, Abigail C. 125 Dressler, Wolfgang Ulrich 35, 100–101, Cole, Ronald A. 386 103, 323, 359–360 Cooper, William E. 386 Drinka, Bridget 45, 49 Corbett, Greville G. 146 Droppo, Jasha 387 Cortés Rodríguez, Álvaro 236, 262–263 Drummond, Peter 369 Costello, Brendan 310 Dryer, Matthew S. 311 Craig, Holly 214–215 Dular, Janez 273, 287, 289 Crawley, Michael J. 328 Dunlap, Susan 135 Croft, William 47, 101 Dustmann, Christian 298 Crystal, David 212 Currie, Oliver 49–51, 53, 56, 60–61, 63, 66, E 68–69, 73, Ebbinghaus, Ernst A. 376–377 Cvetko Orešnik, Varja 9, 105, 323, 360 Edwards, Charles 48, 56, 59, 72–73, 77 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 438 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 438 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 Imensko kazalo 439 Edwards, John 298 Giles, Howard 299 Einnion, John, 57–58, 72, 78 Gjurin, Velimir 177 Elliott, Patrick 224 Globevnik, Josip 5 Erjavec, Fran 120 Golden, Marija 224, 271–272 Ernst, Peter 32 Goldsmith, John A. 125 Erreygers, Guido 298 Goldstein, Brain 214–215 Eska, Joseph F. 51 Goodglass, Harold 209 Evans, Simon D. 48, 59–60, 73 Gosar, Andrej 299–300 Gračanin-Yuksek, Martina 224, 278 F Gradoville, Michael Stephen 390 Fandrych, Christian 40–41 Grebenyova, Lydia 245 Fanego, Teresa 49, 73 Green, Lisa 215–216 Feinstein, Mark 136 Greenberg, Joseph H. 101, 108 Fenk-Oczlon, Gertrau 108 Gregorčič, Kristina 190, 197 Ferreira, Victor S. 312 Grenier, Gilles 298 Fillmore, Charles J. 47, 270–271 Grepl, Miroslav 425–426 Firbas, Jan 422 Griffith, John 59, 72, 78 Fischer, Olga 45, 49 Griffith, William 78 Fischer, Susan 316 Griffiths, James 236, 263 Fontana, Josep M. 53 Grin, François 295, 297–300 Fox, Danny 222, 226, 237 Grosjean, François 311 Franks, Steven 247 Gruber, Jeffrey S. 270 Frellesvig, Bjarke 135–137, 139 Gu, Wei 340, 353 Fuertes-Olivera, Pedro Antonio 17 Gwyn, Robert 77 Fulk, Robert D. 382 Fulton, Helen 53 H Furlan, Metka 118–119, 366 Halle, Morris 156–157 Halliday, Michael A. K. 16, 20 G Haraguchi, Shosuke 127, 132 Gabrovec, Matej 369 Hardin, Clyde L. 359 Gabrovšek, Dejan 190, 193, 197, 205 Harrison, John 77 Gaeta, Liviu 44–45, 47, 49 Hashimoto, Keiji 129 Garzonio, Jacopo 224 Hashimoto, Shinkichi 406 Gazzola, Michele 298 Haspelmath, Martin 311 Geis, Michael Lorenz 233 Hatano, Giyō 135 Geister, Iztok 119 Hattori, Shirō 126 Georgieva, Ekaterina 228, 236 Havers, Wilhelm 103 Geraci, Carlo 309–310, 316 Hayata, Teruhiro 139 Geršič, Matjaž 368 Hayata, Teruhiro 139 Ghesquière, Lobke 44–45 Hayes, Bruce 124 Gilberg, Rolf 367 Heidermanns, Frank 376, 381 Gilbert, Richard 129 Heldt, Gustav 136–137 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 439 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 439 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 440 Čiv, čiv, še sem živ Heller, Monica 297 Jones, Rhian Eleri 298 Henley, Andrew 298 Jones, Thomas 79 Hilchey, Christian T. 88 Jongman, Allard 386, 389 Hill, Peter M. 367 Joseph, Brian D. 45–46 Hilpert, Martin 404 Jurgec, Peter 156, 162, 164, 166–167, 169, Hladnik, Miran 290 386 Hočevar, Toussant 300 Honma, Takeru 126 K Hopper, Paul J. 404 Kalin Golob, Monika 176–177 Horjak, Luka 156, 167 Kallasmaa, Marja 369 Horton-Ikard, Ramonda 214–215 Karničar, Ludwig 119 Hough, Carole 358 Katada, Fusa 132 Huddleston 105, 190, 195–196, 204–205 Kattnig, Franz 361, 368 Hulst, Harry van der 136 Kaufman, Terrence 45 Hyland, Ken 15–19 Kavčič, Jerneja 102 Kawahara, Shigeto 127 I Kay, Paul 47, 357–359, 362, 365–366, 370 Ilc, Gašper 191, 335, 340–342, 345 Kehler, Andrew 237 Ilie, Cornelia 17 Kenda Jež, Karmen 156 Inagaki, Kayoko 135 Khisamitdinova, Firdaus Gil′mitdinovna Inkelas, Sharon 126 358 Isačenko, Aleksandr V. 94 Kilgarriff, Adam 194 Itō, Junko 132, 134 Kindaichi, Haruhiko 126, 139 Itoyama, Kenji 130 Kiparsky, Paul 156, 160, 162 Ivančič Kutin, Barbara 115, 117–118, 120 Kiryu, Kazuyuki 417 Iwasaki, Eijirō 406 Kitaoka, Daiho 132 Klemenčič, Simona 184 J Klemše, Vlado 369 Jackson, Philip J. B. 390 Kmecl, Matjaž 18 Jadoul, Yannick 388 Koch, Peter 324 Jakobson, Roman 100, 146 Kočevar, Eva 386 Jakop, Tjaša 146–152, 212 Kočevar, Ferdo 370 Jakopin, Primož 20 Kohnen, Thomas 17 Japelj, Jurij 149 Koichubaev, Erkebay 358 Jelovšek, Alenka 107, 183 Kordić, Snježana 107 Jenkins, Barry 38 Korošec, Tomo 176–177, 273 Jenkins, Dafydd 47 Kortmann, Bernd 190, 193 Jenštrle, Marko 367 Kos, Milko 361 Jesus, Luis M. T. 390 Kouwer, Benjamin Jan 365, 367 Ježovnik, Janoš 182, 184, 213 Krajnc, Katja 308–309, 311, 315–316 Jōmei, cesar 136 Křižková, Helena 430 Jones, R. E 298 Krvina, Domen 85, 90–93, 95–96 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 440 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 440 10. 12. 2025 12:11:08 10. 12. 2025 12:11:08 Imensko kazalo 441 Kubozono, Haruo 126–127, 133–135 Marschak, Jacob 297 Kyffin, Maurice 77 Martin, Samuel E. 139 Marušič, Franc 174, 177, 186, 213, 228, L 263, 265 Labrune, Laurence 127, 134, 137 Marvin, Tatjana 164, 218, 263, 274, 275–278 Ladefoged, Peter 124–125, 390 Mathesius, Vilém 422 Ladusaw, William 222 Matras, Yaron 45 Lafford, Barbara A. 100 Matsuo, Bashō 124 Larson, Richard 273–274 Matthiessen, Christian M. I. M. 16, 20 Lasnik, Howard 222, 225–228, 236–237, Mayerthaler, Willi 100–103, 106–108 273 Mayrhofer, Manfred 360, 365 Lazear, Edward P. 298 McCarthy, Arya D. 367 Łaziński, Marek 88–89 McCarthy, John J. 126, 170 Léglise, Isabelle 45 McCawley, James D. 127, 139 Lehiste, Ilse 127 McCloskey, James 222 Lengar Verovnik, Tina 17, 174, 176, 180 McGregor, Karla 216 Levelt, Clara C. 124 Meelen, Marieke 50–51 Levin, Beth 276–277 Meillet, Antoine 151 Levstik, Fran 151 Menart, Janez 284 Lewis, Aneirin 77 Menz, Florian 298 Lewis, Henry 77 Merchant, Jason 222–223, 226–227, 230, Li, Charles N. 340 236–237, 244, 247, 259, 262–263 Lieberman, Philip 124 Merkù, Pavle 361 Lipovšek, Frančiška 273, 335, 340–342, Merše, Majda 89–90, 92–93, 95–96 345 Mester, Armin 134 Liu, Yuehua 340–341, 352–353 Miklič, Tjaša 35 Lloyd, Henry 78 Miklošič, Franc 91, 151, 362 Lloyd, Robert 77 Miller, D. Gary 376 Llwyd, Morgan 78 Miller, Jon F. 215 Loar, Jian Kang 341–342, 344–345 Miller, Roy Andrew 136 Loewe, Richard 376 Mišmaš, Petra 224, 228, 230, 244, 254, 266 Logar, Tine 148 Mithun, Marianne 312 Moder, Janko 176–177 M Molchanova, Ol′ga Tikhonovna 360 MacFarlane, Jean 310 Montreuil, Jean-Pierre 163 MacKenzie, Sara 132 Morais, José 135 MacNeilage, Peter 124 Moretti, Lorenzo 46, 74 Mäkinen, Martti 17 Morgan, Glyn 77–78 Malkiel, Yakov 45 Morgan, William 53, 58, 63, 67–68, 72–73, Malmström, Hans 18–19 77–78 Maniwa, Kazumi 390 Morita, Yoshiyuki 409 Manouilidou, Christina 209–211 Mos, Maria 329 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 441 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 441 10. 12. 2025 12:11:09 10. 12. 2025 12:11:09 442 Čiv, čiv, še sem živ Motsch, Wolfgang 34 Pangereyev, Abat Sh. 358 Muraki, Shinjirō 406 Parker, Steve 170 Murko, Anton 370 Parry-Williams, Thomas 77, 79 Murko, Matija 431–432 Parry, Thomas 77–78 Murtonen, Aimo Edvard 365 Pavlič, Matic 309, 313, 315–316 Pavlić, Ivo 326 N Perfetti, Charles A. 135 Nećak Lük, Albina 281, 301 Petek, Bojan 162 Neidle, Carol 310 Petrič, Teodor 102, 323–324, 326–327, 329 Neri, Sergio 377, 379 Petruhina, Elena V. 88, 94–95 Nespor, Marina 126 Pfau, Roland 310, 316 Nevins, Andrew 247 Philippi, Domald L. 136 Nirgianaki, Elina 386 Pickering, Martin J. 312 Nishigauchi, Taisuke 236 Pierrehumbert, Jane 125 Novak Lukanović, Sonja 296, 298–299, Piers, John 62–63, 78 301–302 Pike, Kenneth L. 125 Nunes, José 316 Piñango, Maria Mercedes 327, 330 Pirnat, Marta 163 O Pisanski Peterlin, Agnes 17 O’Connor, Catherine 47 Plesničar, Vesna 265 O’Dell, Michael 126 Pleteršnik, Maks 147, 151, 363–366, 370 O’Hanlon, Laureen 216 Podboršek, Ljubica 308–309, 311, 315–316 Oesterreicher, Wulf 324 Pogačnik, Jože 18 Ohala, John J. 124 Pogorelec, Breda 18, 163, 190–193, 205, Oja, Vilja 369 273, 285, 287 Olson, David R. 135 Pohlin, Marko 149 Onič, Jaš 209, 211, 218 Polanc, Jan 365 Orešnik, Janez 5–10, 22, 24, 32, 41, 44 86, Polenz, Peter von 35, 271, 322 90, 100–102, 104–105, 113, 124, 145, Ponder, Robert 78 147, 150, 170, 173–182, 184–186, 190, Ponomarenko, Yu. F. 367 208, 222, 269–271, 273–275, 281, 287, Poppe, Erich 50, 60 293, 323, 354, 358, 360, 371, 421, 428, Port, Robert 126 431–432 Potsdam, Eric 247 Oštir, Alja Lipavic 102 Premk, Francka 369 Ōtake, Takashi 135 Prince, Alan 126 Ōtsuka, Nozomu 405–406 Progovac, Ljiljana 247 Owen, James 56, 59, 72, 77–78 Prunč, Erich 303 Owen, Morfydd E. 47 Puleston, Roland 77 Pullum, Geoffrey K. 105, 190, 195–196, P 204–205 Padel, Oliver J. 51 Purev, Enkhjargal 358, 367, 369–370 Pan, Wenyu 340, 353 Pylkkännen, Liina 275 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 442 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 442 10. 12. 2025 12:11:09 10. 12. 2025 12:11:09 Imensko kazalo 443 Q Sanders, Nathan 170 Quadros, Ronice Müller de 310, 316 Sato, Yosuke 247 Quer, Josep 310 Schaffner, Stefan 377 Quirk, Randolph 190, 194–195, 205, 338 Schlamberger Brezar, Mojca 335, 337 Schoorlemmer, Erik 263 R Schütze, Carson T. 265 Rajhman, Jože 18 Scopoli, Ioannis Antonii 118 Ramovš, Fran 117, 119 Seeley, Christopher 134, 136–137 Rannut, Mart 302 Seitz, Elisabeth 18 Rappaport Hovav, Malka 276–277 Selkirk, Elisabeth 126 Rätsep, Kaidi 358, 369–370 Semenza, Carlo 210 Razboršek, Tina 265 Seržant, Ilja A. 89 Reed, Susan 190, 195, 205 Seters, Arthur van 22 Reis, Marga 34 Sever, Jože 94 Reuse, Willem J. de 311–312 Seymour, Harry 216 Rhydderch, John 78 Sgall, Petr 422–423, 430–431 Richards, Melville 78 Shen, Zhongwei 139 Richards, Norvin 240 Sherlock, William 79 Rigler, Jakob 119, 166 Shigemori Bučar, Chikako 134, 412 Rigoni, Simona 120 Siebenreich, Nika 104–105 Riionheimo, Helka 45, 49 Simonović, Marko 164 Rimmington, Don 340 Simpson, Andrew 236 Ringe, Donald 377, 380 Skaza, Jože 337 Ritter, Nancy A. 136 Skubic, Andrej E. 163, 294 Rizzi, Luigi 310 Slobodchikoff, Tatyana G. 146 Robbins, Lionel 295 Smith, Bridget 390, 428 Roberts, Eigra Lewis 48 Smole, Andrej 149 Rodrigues, Cilene 247–248 Smyth, Rhosier 77 Roseberry-McKibbin, Celeste 214, 216 Snedec, Andrej 102 Rosengren, Inger 34 Snoj, Marko 12, 107, 361, 363–364, Ross, John Robert 222, 226, 231–233, 237 366–368 Roumpea, Georgia 209–211 Snoj, Vid 125 Rupel, Dimitrij 284 So, Man-Seob 326 Sprenger, Simone A. 327, 329 S Srebot Rejec, Tatjana 158 Saigyō 124 Steenwijk, Han 86, 166, 360, 363 Sailor, Craig 265 Stegovec, Adrian 277–278 Sajovic, Tomaž 18 Stevens, Kenneth N. 386, 390 Sakata, Ritsuko 418 Stjepanović, Sandra 247–248 Salesbury, William 53, 58, 68–69, 72–73, Stockman, Ida 215 78 Stopar, Andrej 191, 335, 340–342, 345 Salvino, Stefania 120 Storrer, Angelika 322 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 443 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 443 10. 12. 2025 12:11:09 10. 12. 2025 12:11:09 444 Čiv, čiv, še sem živ Suggett, Richard 52 Trobevšek Drobnak, Frančiška 102 Svantesson, Jan-Olof 367 Trousdale, Graeme 45, 49 Svoboda, Aleš 430 Trubar, Primož 15–16, 18–27, 146, 282 Szabolcsi, Anna 247 Trubeckoj, Nikolaj S. 100 Szczegielniak, Adam 224, 229 Truswell, Robert 249, 257–258 Tse, Polly 16–17, 19 Š Turk, Boštjan 116 Šekli, Matej 90, 92–93, 96, 117 Škof, Valerija 311 U Škofic, Jožica 117, 213 Urbanc, Mimi 369 Škrabec, Stanislav 432 Uusküla, Mari 365 Špehonja, Nino 119 Štěpán, Pavel 367 V Štrekelj, Karel 120 Vaillancourt, François 298, 302 Šuligoj, Tina 265 Valh Lopert, Alenka 213 Šuštaršič, Rastislav 162 Van de Velde, Freek 44–45 Vance, Timothy 127, 134 T Vande Kopple, William J. 16 Takahama, Kyoshi 130 Varlokosta Spyridoula 209 Takahashi, Daiko 236 Vaux, Bert 156 Takayama, Michiaki 129–130 Vennemann, Theo 136 Tanaka, Shin'ichi 128 Verdonik, Darinka 17 Taylor, Orlando 216 Vicente, Luis 247 Tenji, cesar 131, 136 Vidovič-Muha, Ada 90–91 Tent, Jan 358 Vijver, Ruben Van de 124 Teran, Bine 387 Vodnik, Valentin 151 Teržan Kopecky, Karmen 102 Vogel, Irene 126 Tesnière, Lucien 145–146, 151, 270 Volterra, Virginia 309 Thomas, Isaac 63 Vovin, Aleksander 139 Thomas, Oliver 68, 73, 77 Vranjek Ošlak, Urška 180, 181, 183 Thomas, Rhys 57–58, 64, 72, 78 Thomas, Simon 78 W Thomason, Sarah Grey 45 Wakabayashi, Ōyodo 128 Thompson, Sandra A. 340 Wang, Yixin 156, 166 Thoms, Gary 224 Warner, Natasha 126 Thomson, Robert L. 50–51 Washington, Julie 214–215 Thurmair, Maria 40–41 Waugh, Linda 100 Tominec, Ivan 119 Webb, Jed 338, 340, 346 Toporišič, Jože 7, 33, 35, 107, 147, 159, Weenink, David 387 161–164, 167, 177, 190, 192–193, 205, Weiss, Peter 181, 183 271, 273, 286, 335–337, 422, 432–433 Whitman, John 135 Traugott, Elisabeth C. 404 Wiemer, Bjӧrn 89 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 444 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 444 10. 12. 2025 12:11:09 10. 12. 2025 12:11:09 445 Wilbur, Ronnie 310 Williams, G. J. 48, 77 Williams, Glanmor 77 Williams, Ifor 51 Williams, Stephen J. 52 Williams, William Prichard 77 Willis, David W. E. 50–53, 60, 64, 73 Wittenberg, Eva 327, 330 Włodarczak, Marcin 388 Wodak, Ruth 298 Wreichionen, Mihangel 77 Wynne, Ellis 77 X Xing, Fuyi 340 Y Yamada, Yoshio 405 Yamaguchi, Sodō 129 Yanabu, Akira 409 Yip, Po-Ching 340 Yoneoka, Judith 129 Zec, Draga 126, 159 AZ Zerzer, Janko 361, 368 Zeshan, Ulrike 308, 310, 316 Zhan, Bo 129 Zhang, Niina Ning 237 Zhang, Wenqing 340 Zhou Enlai 353 Zorko, Zinka 213 Zucchi, Sandro 309–310, 316 Zuljan Kumar, Danila 213 Ž Žaucer, Rok 174, 177, 186, 213, 218, 228, 263 Žele, Andreja 190, 192–193, 195, 205, 273, 336, 419 Živanović, Sašo 101 Župančič, Oton 146 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 445 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 445 10. 12. 2025 12:11:09 10. 12. 2025 12:11:09 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 446 Čiv, čiv, še sem živ_FINAL.indd 446 10. 12. 2025 12:11:09 10. 12. 2025 12:11:09