w zs OMLADINA Glasilo narodno'radikalnega dijaštva. Leto III. Ljubljana, meseca svečana 1907. Štev. II. (9 :d o c: VSEBINA: F.: Formalna in čuvstvena olika. Vojeslav Molč: Kratek pregled poljskega slovstva. Narodno-radikalno dijaštvo. Piše Korotanski. sb »P Izredni občni zbor Prosvete*. Listek. <©_ Ponatis dovoljen le z navedbo vira. 3 0 0 c Omladina izhaja enkrat na mesec ter stane za celo leto K 4-—; za dijake K 2-—; posamezna številka 40 vin. — Dopisi naj se blagovole pošiljati uredništvu najkasneje do 20. vsakega meseca v Ljubljano na Breg št. 12. — Le frankovana pisma se sprejemajo. — Upravništvo je v tiskarni J. Blasnika naslednikov v Ljubljani, Breg št. 12. o o o Reklamacije so poštnine proste, če imajo na naslovni strani pristavek »reklamacija11 in če so odprte. Zaradi rednega pošiljanja „Omladine“ je natanko naznaniti naslov in bivališče ter vselej vsako izpremembo bivališča. Oblastem odgovoren Mihael Rožanec. — Izdaja eksekutiva narodno-radikalnega dijaštva. — Tisk J. Blasnika naslednikov. „Sloveniji“ sta darovala povodom svojih promocij njeni starejšim dr. Mihajlo Rostohar 20 K in dr. Gregor Žerjav 50 K. Živela! Hrvatski Djak, glasilo hrvaskog naprednog djaštva je pričel izhajati v Zagrebu. List je mesečnik in stane za celo leto 5 kron. Naroča se pri g. Martinu Duiču v Zagrebu, Kukovičeva ulica 8/a. Daljšo oceno tega izvrstnega lista, ki ga s tem najtopleje priporočamo slovenskemu dijaštvu, si radi pomanjkanja prostora prihranjujemo za prihodnjič. Uspeh slovenskega dijaka na šahovskem polju. Tehnik Milan Vidmar, ki se je odlikoval že parkrat na mednarodnih šahovskih turnirjih, si je pretekli mesec priboril na mojstrskem turnirju dunajskega šahovskega kluba prvo darilo, te dni pa je v avstrijskem turnirju na Dunaju z dvema drugima mojstroma delil tretje, četrto in peto darilo. Čestitamo! Ljubljanska ljudska knjižnica in čitalnica je s končnim sklepom občinskega sveta z dne 31. grudna 1906 zagotovljena. Mestna občina je dovolila za 1. 1907 enkratni ustanovni prispevek 2000 K in 3000 K redne letne podpore. Župan Hribar je podaril v ta namen 2000 K. Za 1. 1907 bo tedaj na razpolago 7000 K, ki se porabijo za nakup oprave in 4000 knjig ter vzdrževanje knjižnice in čitalnice od začetka maja, ko se zavod otvori, do konca leta. Vodstvo in lastnina novega prosvetnega zavoda pripada »Akademiji«, »Sokolu« in »Prosveti«. V upravni odbor imenuje vsako društvo po 2 člana, občinski svet pa enega. Razmerje med društvi in upravna navodila se urede po posebnem poslovniku. O kritiki. »Omladina« se drži načela, da se je polemike v konkretnih šolskih zadevah kar možno ogibati, da je vselej uvaževati, da moramo kot struja s pozitiv, stremljenjem avtoriteto vzgojiteljev varovati, da tudi upoštevamo, da je sorazmerno sodba učitelja vedno objektivnejša kot prizadetega dijaka. Vendar se nahajajo slučaji,^ ko smo kot glasilo dijaških interesov primorani objaviti kričeče slučaje. Če n. pr. Remec na 11. drž. gimnaziji v Ljubljani — ki je očividno na tem, da podeduje slabosti kranjske gimnazije — dijakom ne da miru zaradi »Omladine«, če se spozabi tako daleč, da pri trkava dijakovo glavo ob tablo, ne moremo molčati. Molčati pa tudi ne moremo radi Pečjaka, ki ima na tem zavodu več upliva nego ravnatelj. V zvezi z jezuiti in s sistematično gojenim vohunstvom zanaša ta človek v dijaštvo tiste lastnosti, ki so pravi strup značaju — hinavstvo, nezaupnost, zahrbtnost, fanatično in nerazsodno strankarstvo. Manipuliranje s podporami je tudi eno teh nelojalnih bojnih sredstev. Vse to kvari ugled zavodu, ki se ga začenjajo stariši že zdaj opravičeno izogibati zaradi klerikalnih profesorjev. Razume se ob sebi, da ne zahtevamo kakega disciplinarnega nastopa, saj to tudi ne izda ni najmanj; zahtevamo pa, da se z vsporednim in preventivnim delom — seveda ne po klerikalnim vzgledu ali z njih sredstvi — kvarne uplive paralizuje, saj bo dijaštvo, ki je v jedru zdravo, razumno in značajno, kmalu potem samo izpoznalo ničvrednost in puhlost klerikalnih agitatorjev. Če pa se to ne zgodi, če bo mogel katehet neprestano pri verouku razlagati pokvarjeno naravoslovje in tendenčno modroslovje, če bo dijake moril s šolskimi nalogami iz takozvanega verouka«, bomo prisiljeni sami začeti javno polemizirati z njega šolskimi nauki, ki se ne tikajo vere. Tako bo zavod brž še bolj »zaslovel«. Nezaslišana surovost »vzgojitelja«. Neki »profesor« Gerstner se vede pri pouku na ljubljanskem c. kr. učiteljišču na tak način, da moramo varovati interes našega učiteljskega naraščaja z apelom na javnost. Ne le da obklada pripravnike s psovkami »Lausbuben, Rotzbuben, Fratzen« in sličnimi izrazi, ki jih je prinesel menda iz nemškega filharmonskega društva, nesramno tudi zabavlja nad našo narodnostjo: »Ein gottverlassenes, ein verschlagenes, ein talentloses Volk', take in enake žaljivke nam meče v obraz ta famozni FORMALNA IN ČUVSTVENA OLIKA. (Konec.) Vsa formalna pravila tičejo se le zunanjosti. Spremljati jih mora prava srčna in čuvstvena olika, po kateri se plemenit olikanec še le razlikuje od navadnega gizdalina. V čem obstoji in kako se pridobi srčna olika, je težko razpravljati. Opozoriti hočem le na nekatere posameznosti. Najbolj vplivata na čuvstva narava in umetnost. Vsakdo bi torej moral gojiti umetnost in iskati razvedrila v naravi. Ena vrsta umetnosti je pri našem prostem ljudstvu zelo priljubljena, a se žalibog še vedno premalo goji pri inteligenci: to je petje. Dijaku je dana prilika, da se brezplačno izvežba v petju. Potrebno bi bilo, da se ob začetku šolskega leta na srednjih šolah razvije živahna agitacija za petje, posebno pri prvošolcih. Ni ga prijetnejšega družabnika, nego je dober pevec; v vsaki družbi ga sprejmejo z odprtimi rokami. Še manj nego petje, se goji pri nas godba. Na Češkem se v boljših rodbinah vsak otrok uči kakega glasbila. V rodbinskem krogu se izvajajo mnogokrat lepi koncerti. Celo priprosti kmetski stariši naprosijo učitelja, da uči njihovega sinčka gosti na gosli. Ljubljanski dijaki imajo krasno priliko pri •Glasbeni Matici«; a tudi drugod bi se dalo doseči in omogočiti dijakom učenje godbe. V višjih razredih naj bi dijaki negovali književnost in poezijo. Lepi prosti dnevi ali popoldnevi pa naj bi se porabljali za sprehode v naravo. Pešizleti so za dijakovo zdravje nujno potrebni, duh se otrese šolskih in drugih skrbi, um se razvedri, da potem lažje sprejema nove snovi, krasota narave pa blaži srce. Kdor ljubi naravo, ne more biti zloben. Nadalje bodi mladina vesela in pogumna! Pogum in odločnost se pridobita in gojita najbolj pri telovadbi. Naj se udeležuje vsak, komur je mogoče, telovadbe, bodisi pri »Sokolu« ali kot prostega predmeta na zavodu! Telesna izurjenost in gibčnost vpliva blagodejno na značaj in vzbuja ono življensko veselje, brez katerega si mladine ne moremo misliti. Od potuhnjencev in klečeplazcev narod nima pričakovati nič dobrega, ampak le od odkritih veselih značajev. Seveda veselje ne sme preiti v razposajenost in ne sme biti nikomur v sramoto ali škodo. Če se mladina pri igri med seboj v šali draži, se tega ne sme soditi preostro. Seveda tudi take šale ne smejo prekoračiti dopustne meje. Norčevati se iz drugega zaradi prirojenih telesnih ali drugih napak, zaradi narečja itd., pa nikakor ne kaže srčne olike. Splošno se ravnajmo tako, da nam bo mogoče skupaj živeti. Vadimo se že v mladosti upoštevati upravičene želje svojih vrstnikov, da bomo v poznejšem življenju zmožni razumevati nazore drugih ljudi in iz teh nazorov izhajajoča naprotstva odpuščati po reku: tout comprendre 11 c’est tout pardonner (vse opraviči, kdor vse razume). Zlasti s svojimi najbližjimi vrstniki in rojaki moramo izhajati, če so tudi drugih nazorov, ter se ravnati po geslu: in necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas! V svojem poklicu in življenju bodi vsak vesten, marljiv in pošten ter uljuden in miroljuben! Zavedaj se vedno svojih pravic, a tudi svojih dolžnosti dobro vedoč, da sta ta dva odgovarjajoča si pojma v tesni zvezi. Kdor zahteva pravice, mora izpolnjevati tudi dolžnosti. Ne zanemarjaj nikdar svojih dolžnosti, a ne daj si tudi nikdar po nikomur kratili svojih pravic! Zlasti se v svojem poklicu varuj prevelike ponižnosti in klečeplastva proti višjim in, kar je s tem navadno združeno, ošabnega tiranstva proti nižjim! To je suženjsko. V resnici značajen mož je prijazen in popustljiv navzdol, trden in neoinahljiv pa navzgor. Na vsezadnje še nekaj opazk za one, ki se želijo posvetiti politiki. Vsi ti naj imajo pred očmi, da je tudi v politiki potrebna poštenost in da je naš političen položaj sedaj tako žalosten najbolj zaradi tega, ker se je nekaterim zdelo, da je v političnem boju vsako sredstvo dovoljeno. Tudi politika bodi onim, ki se z njo bavijo, poklic in kot tak vsebuje pravice in dolžnosti. Pred vsem treba spoznavati domače šege in navade, tudi napake, študirati temeljito duševno in gmotno stanje ljudstva, vglobiti se v ljudsko dušo : in še le na podlagi vsega tega je mogoče vspešno dalje zidati. Nikakor pa ne vsiljuj in ne vcepljaj ljudstvu priučenih tujih svetovnih nazorov, ki niso v soglasju s kulturnim stanjem ljudstva in katerih ljudstvo še ne razume dovolj. Svetovni razvoj se ne da prenagliti, nobena njegova stopnja preskočiti.*) Če sploh komu, potem je gotovo političnemu voditelju v dobi splošne volilne pravice potrebno, da je prijazen in uljuden z vsakim, tudi z najnižjim. Prijaznost in postrežljvost pa je sploh vsakomur v čast. Slišal sem neko damo, ki je potovala v počitnicah po Gorenjskem in se tam srečala z družbo slovenskih srednješolskih dijakov. Ni jih mogla prehvaliti, kako so bili ljubeznjivi, kako so jo na vse opozarjali, ji nosili njeno majhno prtljagico in se sploh obnašali kot olikani mladi gospodje. Končujem to zbirkico tujih in svojih misli o oliki ter povdarjam, da ni olikan ta, ki je dosegel a kad e mično dostojanstvo (akade-mična izobrazba se pri nas kaj rada povdarja); ampak vsakdo, ki si je pridobil celotno za svoje življenske razmere potrebno izobrazbo in z njo stremljenje po napredku potom samostojnega dela, vsak tak je dosegel sebi primerno oliko. To relativno merilo je seveda za akademičnega izobraženca najvišje in zato tudi najtežje doseči 1 *> S tu izraženim nazorom gospoda člankarja se ne moremo popolnoma strinjati. Zgodovina vseli dob nam priča, da so socijalne skupine največ napredovale tedaj, kadar so sledile impulzu svojih voditeljev, posameznih talentiranih mož, ki so nadkriljevali duh svojega časa. Masa sama na sebi je skrajno konservativna. Op. ur. Leto HI. OMLADINA Stran 163. VOJESLAV MOLE. KRATEK PREGLED POLJSKEGA SLOVSTVA. (Dalje.) Adam Mickiewicz (rojen 1. 1798. v vasici Zaosie pri Nowogrodku na Litvi) je pokazal poljskemu slovstvu nove cilje in pota in se sam postavil na čelo vsemu stremljenju nove struje. Pod vplivom Burgerjeve Lenore, angleških balad in pesmi Žukovskega je nastalo njegovo prvo delo »Balade in romance«. Pesnik je šel med narod, se navzel duha ljudske poezije, ki je sedaj vel kot odmev iz njegovih lastnih del. Po narodni pesmi je posneta n. pr. njegova balada »Lilije«: »Greh nečuven je storila: . moža svojega ubila. Ubila, zagrebla v gaju na potoka kraju. Grob z liljami zaseva, zaseva, tako peva: ,Rasti, cvetje, visoko, kot mož leži globoko; kot mož leži globoko, tak ti rasti visoko' . . .« V isti dobi je nastala tudi slovita »Oda na mladost«, ki je postala pozneje marzeljeza poljske mladine, njegovi »Toasti«, pesem »Hej, uživajmo življenje!« Nesrečo svoje prve ljubavi je izlil v »Dziade« (Dede, II. in IV. del), v nekako Werterijado, še vse groznejšo in obupnejšo, kot je Goethejeva. Ko je bil pa 1. 1823. v Vilni zaprt in odgnan na Rusko, se je ves spremenil. Vse, kar je pisal, je bilo posvečeno domovini, opeval je njeno krasoto, njeno zgodovino in njeno trpljenje. Kot nekak intermezzo pa so bili njegovi »Krimski soneti«, v katerih popisuje krasoto krimskih pokrajin, in ki so najprej raznesli njegovo slavo tudi po zapadni Evropi. Tu samo en primer: Morska tišina. Že veter v paviljonu božajoč šepeče, igra se tihogrude vode lesketanje: kot se nevesta, sanjajoča sanje sreče, zbudi, da vzdihne, in jo spet objame spanje. In jadra kot zastave, kadar boj končan je, na jamborih spe nagih: ladjin krov lahno se nagiblje, kakor da z verigo prikovan je; mornar počiva, potni vesele glasnb se. O morje! sred veselih jasnih tvojih bitij polip spi v dnu, ko se temni v oblakih zarja; objema z dolgimi rokami ti tišino. O misel! v tebi je pošast — spomini skriti — ki spi sred zle usode, burnega viharja — a ko srce miruje, grize mu globino .. . V Moskvi je napisal Mickievvicz epsko pesnitev »Gražino« in »Konrada Wallenroda«. V obeh opeva boje nemških križarjev z Litvinci, a v resnici misli le na boje, ki jih bijejo preganjani Poljaki z Rusi. Da kdo reši svojo domovino, se sme poslužiti vsakega sredstva, tudi nepoštenega, vse sme prodati, tudi svojo čast. Wallenrod pusti vse - svojo ljubljeno ženo, vso svojo srečo, vstopi nespoznan v nemški vitežki red, se povspne tam s svojo marljivostjo do velikega mojstra, a potem uniči na vojnem pohodu nad Litvo vso redovo vojsko, da se maščuje kot Litvinec nad krivicami, ki so jih storili Nemci Litvi. Ko je Mickievvicz zapustil Rusijo in se podal skozi Nemčijo v Italijo in odtod v Francijo, je nadaljeval svoje »Dede«, a drugače kakor jih je začel. Iz prejšnjega obupanega Gustava je postal drznoponosni Konrad, kakor da je vstal prerok in prerokoval domovini vse bolesti, vse trpljenje, ki jo še čaka. A prerokoval ji je tudi vstajenje — Poljska je oni narod v Evropi, ki mora nedolžen trpeti za grehe drugih, a zato ga čaka tudi večna slava. Najlepše, kar je ustvaril Mickievvicz, je pa njegov ep »Pan Tadeusz (Gospod Tadej)«. V tujini je zakoprnel pesnik po domovini in je izlil iz svoje duše najlepše verze v njeno slavo. „Litva, domovje moje, ti si kakor zdravje", je začel svojo pesem. Kdor ima zdravje, ga ne zna ceniti, njegovo vrednost spozna le oni, ki ga je zgubil. In tako je tudi z domovino; kdor je nima več, ve, kaj mu je bila. In poet je zasanjal o belem gradiču, ki se skriva za zelenimi topoli, o šumenju litvinskih loz, o brnenju lovskega roga, da se širijo zvoki od debla do debla, močnejše, močnejše, pa zopet pojemajo in zamrejo nekje daleč ob nebeškem svodu; o čistih srcih, ki ljubijo iskreno svoje domovje; o podležih, ki podležejo v boju za pravico; o onem boju, ki je motil to tiho, prisrčno idilo ... In konec se zlije v nemoteno harmonijo. »Ljubimo se!« se glasi geslo in mir pride v duše in vsako srce je veselo. Poleg Mickievviczevega se blestita v istem času še dve imeni: Krasinski in Stovvacki. Julij Stovvacki (rojen leta 1809. v Kremieniecu) je bil pravi tip romantika. Kakor je vse, kar je napisal, fantastično, tako je fantastično tudi njegovo življenje, nestalno, nerealno. Siovvacki je nekak predhodnik poljske moderne, zlikal je poljski jezik, kakor ga ni nihče pred njim, igral se je z njegovim blagoglasjem in njegovimi barvami, kakor godbenik ali slikar. Obup in žalost prevladujeta v njegovih delih, vse preveva mehka melanholija. Stovvacki se sme s polnim pravom imenovati poljski Byron. V prvem času ga javnost ni pripoznavala, imel je prevelikega tekmeca Mickievvicza, s katerim je bil vrhutega še sprt, sedaj je šele prišel do veljave. Njegovi prvi poemi »Hugo«, »Arabec«, »Menih«, »Jan Bielecki«, »Zmija«, »Lambro«, so izšli skoraj neopaženi. Proslavil se je šele s svojo dramo »Kordijan« (1835). Njegova sanjavost in melanholija se zrcali pa najbolj v drami »Balladini«. Kar je v njej realnega in zemskega, ni pristno in je tuje, kjer nas pa vodi pesnik v fantastične pokrajine, v deželo sanj, tam nas očara njegova tvoriteljska sila. Napisal je še druga dramatična dela, »Marijo Stuart«, »Lilo Venedo«, »Mazepo«, -Beatriko Cenci«. Znamenito je njegovo poetično »Potovanje v sveto deželo« in njegov roman v verzih »Beniowski«. A največje, najgloblje zamišljeno njegovo delo je »Kralj Duh«. Izmed njegovih manjših del sta pa najboljša dva poema »Oče okuženih in »V Švici'. Zlasti zadnji je tako sanjavo krasen in mojstrsko izveden, da nima vrstnika v svetovni literaturi. Pesnik opeva v njem vso sladkost idealne ljubezni, njeno sanjavost, bolest in radost. Odkar izginila kot zlati sen je, umiram žala, polni me hrepenenje. Ne vem, zakaj s pepela moja duša odtod za njo med angelje ne skuša?« ... Poezija Krasinskega je vzvišena nad vso realno ničnost življenja, kakor roža z vrtov tujih svetov je, čista in sveta, a tudi iz nje veje samo trpljenje. Pesnik bi rad pomagal svojemu zatiranemu narodu, a ve, da se ne doseže ničesar s samim maščevanjem. Stremiti je treba po višji kulturi in duševnem razvoju in zmaga se v borbi s svojim tekmecem. To je ideja Krasinskega Iridijona«. Njegovo najznamenitejše delo je »Nieboska komedija (Brezbožna komedija)«, filozofično-fantastična drama, ki jo je spisal 1. 1833. kot 21 leten mladenič. Apoteoza križa je. Križ je ono, ki se dvigne iz ginečega sveta in zavlada nad narodi in prinese rešitev in življenje. Krasinski je bil svojemu narodu dolgo popolnoma neznan, ker se ni nikoli podpisal na svoja dela s pravim imenom. Živel je svoji nadzemski poeziji in se topil in gubil v alegorijah in politično-religijozni liriki. Zlasti so še znameniti njegovi »Trije psalmi«. Nekaj skupnega veže vse tri bleščeče zvezde poljske romantike — mesijanizem. Potrla jih je bila žalostna usoda domovine, a vendar verujejo v njeno vstajenje. Tovvianski je zanesel med Poljake ono mistiko, ki se je lotila tako mrzlično vseh slojev — v padcu Poljske so videli previdnost božjo, Poljska trpi le, da reši s tem druge narode. In šli so in oznanjevali v svojih delih te nauke, postali so fantasti brez vsake realnosti in vsi trije so potem naenkrat umolknili. Govorili so le o svojih mističnih vizijah in jih razlagali in prerokovali bodočnost svoje domovine. A bili so vendar pesniki po milosti božji in njihovo delo je ogromno. Združili so duševno narod, ki je družabno ločen, ga dvignili visoko in mu dali slovstvo, ki ne zaostaja za najznamenitejšimi drugih narodov. (Konec prihodnjič.) <2!&«2$»«^«^<5£><2^«2C&<2S><2č§><2S>«2S><2!2><22£>«2£><2:£><£2><2!š><2S> NARODNO-RADIKALNO DIJAŠTVO. (Iz'srednješol. krogov — piše KOROTANSKI.) Razorane in žalostne politične razmere v naši domovini, brezbrižnost in malomarnost naše inteligence so dovedle naš narod malodane na rob propada. Dejstvo, da je bilo skoraj vse naše javno življenje prepojeno z mednarodnim, vsakemu zdravemu, zlasti pa narodnemu napredku nasprotujočim klerikalizmom, in da naše razumništvo ne le ni znalo paralizovati klerikalnega vpliva, temveč ga je s svojo nesrečno taktiko pravzaprav še podpiralo, neznosni pritisk vnanjih sovražnikov slovenskega naroda, vse to je s tugo napolnjevalo srca slovenskih rodoljubov, ob jednem jih pa privedlo do spoznanja, da nam je nujno treba radikalnega saniranja vsega narodnega organizma, ako nočemo zapasti žalostni usodi marsikaterega naroda, da namreč za vselej izginemo z zemeljskega površja. Prišlo pa je to spoznanje v prvi vrsti med slovensko dijaštvo in iz tega spoznanja se je porodila narodno-radikalna struja. S ponosom lahko zremo nazaj na delovanje in prodiranje narodno-radikalne struje; navzlic vsemu pa vladajo še vedno, zlasti med srednješolskim dijaštvom, razni neutemeljeni in prazni predsodki in motni pojmi zlasti glede nekaterih točk. Te predsodke razpršiti in pojme o naši struji razbistriti, je skromni namen mojega članka. Spuščati se hočem v naš program v toliko, kolikor ga je pač potrebno za srednješolskega dijaka. Narodni radikalizem! Da stojimo na odločno narodnem stališču, tega nam menda ni treba posebej povdarjati. Da smo pa narodni radikalci in sicer po bistvu optimisti, ima svoj izvor v neomajni, trdni veri v bodočnost našega naroda, kakor v trdni, nepremagljivi volji, da se temu narodu žrtvujemo, da zanj delamo in posvetimo vse svoje moči njega vsestranskemu napredku. Kot radikalci smo napovedali brezobziren boj vsemu, kar je narodu škodljivo, kar bi ga utegnilo ovirati v njegovem razvoju; napovedali smo torej boj v prvi vrsti našim narodnim nasprotnikom, napovedali pa smo takisto oster boj notranjim nasprotnikom. Borimo se proti brezbrižnosti in malomarnosti večine našega razumništva, ki je z ravnodušnostjo opazovalo tragedijo, kako je padala postojanka za postojanko v sovražno žrelo. Spoznali smo žalostno resnico, da je naša takozvana »inteligenca« za vodstvo naroda vsled pomanjkanja globlje, vsestranske izobrazbe izvečine nezmožna. In v svesti si tega, da nam je treba krepkejše inteligence, je spoznalo dijaštvo nujno potrebo, da se v prvi vrsti reformira na svojem lastnem telesu. — Tradicijonalna in oficijelna krokarija slovenskega dijaštva se mora umakniti resnemu, vstrajneinu delu; da se je to v pretežni večini že zgodilo — je zasluga narodno-radikalne struje. Radikalizem nam veleva, da smo brezobzirni tudi na-pram sebi. Brezobzirno si hočemo medsebojno grajati napake, ker smo prepričani, da je zlasti za dijaštvo zdrava in dobrohotna medsebojna kritika predpogoj vsakemu resnemu uspehu. Z vsemi sredstvi delamo na to, da se slovensko dijaštvo duševno in nravno dvigne; najhujši so vraž- ni ki smo kasto vstvu, zlasti frak ariji, ki so bile pred nedavnhu časom še tipične za slovensko dijaštvo. Naš smoter je tesnejša združitev dijaštva med sabo, vzajemnost, ki se naj kaže tudi dejansko, ne samo v praznih frazah. Za eno najvažnejših vprašanj slovenskega dijaštva smatramo njega gmotni položaj: v tem oziru stojimo na stališču, da ni samo v interesu naroda, ampak naravnost njegova moralna dolžnost, da podpira svojo mladino; saj s tem posredno pomaga sebi, kajti ideal slovenske mladine je sreča narodova. Glede na dijaštvo samo se da torej na kratko združiti naš program v sledeče točke: dijaku bodi prva naloga, da si pridobi vsestranske, splošne naobrazbe. Daleko premalo je, ako se peča dijak samo s šolskimi predmeti, zanimati se mora tudi za javna vprašanja, ako noče biti v poznejšem življenju mrtev ud na narodnem životu. Da ji stati pri tem dijaku izven vsake politične stranke, je naravna potreba svobodnega razvoja. Le v slučaju, da ne veže dijaka nobena strankarska diciplina, le v slučaju, da je dijak popolnoma prost apriorizma, mu je omogočeno svobodno presojevanje, le tedaj mu je mogoče, da si ustvari samostojno prepričanje. — Politika nam je veda, ki jo proučavamo brez ozkosrčnih predsodkov.— Dijak se skrbno varuj vseh škodljivih razvad, poleg vsega pa se mu je intenzivno zanimati za gmotni položaj slovenskega dijaštva sploh: tovariš bodi vzajemen in požrtvovalen napram sotovarišu. Zatorej nimajo pravice, nazivljati se radikalcem oni, ki smatrajo za edino merilo svoje modrosti in izobraženosti šolske klasifikacije, niso radikalci oni, ki se vdajajo vživanju in razvadam ter pozabijo pri tem na svoje dolžnosti napram narodu, in končno so najmanj narodni radikalci oni, ki stojijo na žalostnem stališču narodnostni ideji ravno nasprotnega osebnega egoizma. S tem, mislim, sem dosti jasno označil stališče narodno-radikalne struje glede dijaštva kot takega. Naj zdaj v kratkih potezah označim naše stališče napram narodnemu vprašanju. - Narodnost nam je najvišje načelo, narodova vsestranska kulturna, gospodarska in politična osamosvojitev nam je težko zaželjeni cilj. Že češki rodoljub Havliček je smatral za predpogoj in edino podlago politični svobodi — narodno svobodo. Na istem stališču stojimo i mi. Ob jednem pa nam kaže razum, da je tudi narodnostna svoboda mogoča le na podlagi gospodarske svobode; saj nam podajajo najlepših vzgledov o tem ravno naši narodnostni boji v obmejnih krajih. Zakaj propadamo v narodnemu oziru skoraj na vsej črti V Kje tiči vzrok uspehov naših nasprotnikov? V tem, da nas gospodarsko daleko nadkriljujejo. S1 o ven s ke ga n ar o d a ne pod-ja milj a jo tuje ideje, temveč pod jarmi ja ga tuji kapital. — Res je, upravičeno zaničujemo odpadništvo kot tako, v resnici grd je tudi oni odpadnik, ki je zatajil svoj narod iz sebičnih in osebnih nagibov ter mu postal morda celo smrtni sovražnik. Toda vprašam : ali smo s človeškega stališča opravičeni obsoditi one člane našega naroda, ki so prišli v nasprotni tabor samo vsled tega, ker jih je v ta korak prisilila gospodarska, oziroma sploh materijalna odvisnost; vprašam: je li neumljivo, ako recimo revnega delavca po hudih materijelnih bojih dovede instinkt, da reši sebe in morda še revno izstradano rodbino morebitnega gladu, končno do tega, da se nasprotniku ukloni? Iz te žalostne resnice pa izvira naše gori označeno prepričanje: rešitev naše narodnosti je možna le potom gospodarske osamosvojitve. In v tem prepričanju je utemeljen naš socijalizem. Zelja po narodovi svobodi in ljubezen do naroda nas navajata k temu, da ta narod v prvi vrsti gospodarsko povzdignemo. Vidimo torej, da si nacijonalizetn in socijalizem nikakor ne nasprotujeta, temveč da sta si v gotovem smislu z ozirom na njih smotre celo jednaka; samo da nacijonalizem omejuje socijaiizem na gotovo skupino. Spoznanje, da nam je mogoče govoriti o napredku naroda le tedaj, če napredujejo vsi in tudi naj nižji sloji naroda, da je narod v resnici izobražen še-le tedaj, če so izobraženi vsi sloji tega naroda, to spoznanje pa je temelj našemu demokratizmu. (Konec prihodnjič.) ‘KS*<305><5S><5^>'‘KS*‘KS*vi; Zašlo je solnce, mrak se je zgrnil in v smrti je cvet strepetal. Odšla si, mladenka, v teh urah težkih jaz sam sem, sam ostal — Kot mraz leden, kot črna noč je v srcu mi jad zakljuval. .. . M. P. IZGNANCI. n. (Dalje). Ta večer so pili pri Sevrovih čaj in Alma se je trudila, da bi majhno razživita družbo. Pa se ji ni posrečilo popolnoma; Hrast je bil zopet prav nerazumljivo razpoložen in to je vplivalo tudi na Steinerjevo. »Pride res Vaš brat domov?« je prašala slednjo gospa Sevrova. »Menda... Prihodnji teden...« je odgovorila Steinerjeva in pogovor se je zasukal na brata Steinerjeve, ki je bolehal za sušico in ni mogel nikjer prav izvrševati svojega poklica. Bil je zelo nadarjen inženir. »To je nekaj strašnega. Pomislite, gospod Hrast: tako mlad, nadarjen človek je posvečen smrti .. .« je blebetala Sevrova brez ozira na Marico, ki je obledela in jo prestrašeno gledala . .. Hrast tudi ni posebno pazil na pogovor in prišla sta z Marico v pogovoru zopet do sušice. »Ali imate v rodbini sušico, gospodična?« »Da. Oče je bolehal deset let za njo. Sestra mi je umrla na njej. In sedaj brat... Ali mislite, gospod Hrast, da pride tudi na me vrsta?« Izrekla je svoje vprašanje tiho, boječe in Hrast se je ustrašil groznega strahu, ki je donel iz njega ... Bilo ga je tudi groza te družinske tragedije ... In seveda, tolažil jo je tudi tako, kakor se navadno tolaži: »Ah, tega se ne bojte ... To ni ravno navada ... Poznam rodbine, ki so jetične, pa nekateri vendar dolgo žive ... Sicer pa, kaj je to nocoj, gospodična? O sami bolezni in smrti govorimo . . . prav kakor bi stala smrt med nami... Dajmo kaj zapeti 1« Zapeli so, a prava dobra volja ni prišla. Vsem se je zdelo, da jiIt stiska oefea nevidna, strašna pošast... Vedeli so njeno ime, a izrekel ga ni nikdo več. Sevrova rodbina je bila namreč tudi jetična... Hrast rS$ je vrnil nevoljen v svojo sobico in klel cel večer. Hotel je leči in spati, pa se ni dalo. Moral si je dati račun radi Steinerjeve, katero je spremil domov in se ločil od nje skoro preprijazno . . . Držala sta se. za roke in ona mu jih je krčevito stiskala; pričakovala je nečesa, vsaj nekaj prisrčnih, tolažilnih besed, ker ji je bilo tako težko pri duši .. . Pa on ni odprl ust — in jezilo ga je to, ker je videl njeno dušno stanje . . . In sedaj doma, v miru in po noči, je jel premišljevati in delati bilanco svojega dosedanjega nemirnega življenja. (Dalje prihodnjič.) SAŠA: PRVA RAZGLEDNICA. Zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Dobil sem od nje, predrage in ljubljene, razglednico — prve črke iz njene roke. Razume se, da sem jo pregledal in preštudiral natančnejše negoli pregleda in preštudira strasten starinar dolgo zaželjeno in težko pridobljeno dragoceno starino ... Naslov je bil napisan izredno čedno in skrbno; istotako tudi nekaj vrstic pod sliko. Ta' je kazala Ljubljano z vihrajočo trobojnico nad njo. Razglednica je bila lična, okusno izbrana; znak njenega dobrega okusa. Sicer pa baje ni dobro v enakem slučaju reševati enaka vprašanja; človek gleda na ljubljeno dekle in vse, kar pride od njega z največjo potrpežljivostjo in obzirnostjo . . . Ali ste bili že kedaj v enakem položaju? Namreč, da vam je poslalo oboževano dekle razglednico, prvo razglednico, prve črke izpod njene roke? Ako še niste bili, vas srčno obžalujem . . . Kajti niste občutili tistega veselja, tiste globoke, nesebične radosti .. . Kajti kaj razveseli človeka bolj kakor kaka malenkost? Zatopil sem se v karto in zdelo se mi je, da jo vidim, kako sedi tam v svoji majhni mirni sobici in piše to razglednico . . . Vesel smeh ji igra krog sladkih usten pri misli, kako ga razveseli in osreči s par vrsticami v tujem, daljnem mestu... O, morda sem zašel predaleč. Morda je napisala to karto, kakor napišemo na stotine razglednic, da zadostirho uljudnosti . . . Ne, čemu te temne misli! Glej, te poteze, kako zastavne so, kako fino se končujejo ... Ne naglo, ostro, temveč mehko zaokroženo, harmonično. Njena duša mi govori iz njih': mirna je, nežno čuteča, vesela kakor pomladanski dan. Pregledal sem karto menda deset, dvajsetkrat in jo shranil kakor dragoceno relikvijo v miznico. In ni prešel dan, da bi je znova ne občudoval. Postal sem pravi pagan ... Odpisal sem ji seveda takoj; in prva razglednica je iddbjtajie'dokaj družic- • - • T7T>! TFRr- Deževno, megleno vreme je danes; šel sem ;.pr£gte: m v -JV,'- * . a ... . ; 'i so se naredili madeži. Živa slika moje prve ljubezni . . . KSENIJ VERIN: V ZIMSKI NOČI. Zimska noč . . . kot lepa misel pada snežec na zemljo v taki noči k moji duši v vas spomini pripojo . .. Duša jim odpira duri radostnih, žarečih lic : — dobrodošli, znanci moji, mi poveste kaj pravljic? —a. —c. OTOŽNOST. Pada cvetje z drevja, pada v reko tiho kakor dih, pod poljubi vesla z valov belih vstaja rahel vzdih . . . Deklice se šetajo po bregu lepe kakor sen — v srce moje, v srce moje prišla tožna je jesen . .. Ah, da bi to cvetje, belo cvetje palo mi v srce, da vso dušo v belo bi odelo, kakor sneg polje; Da srce bi spalo dolgo zimo, spalo tiho smrt, ko bi dušo kroginkrog pokrival beli snežni prt. . . KSENIJ VERIN: TRDE BESEDE. Na mojega življenja poti ah kolikrat se srca hrepenenje loti da bil bi sreče srečni svat! In spomini tiho, tajno, kot bi pravili skrivnost, govorijo mi o koči, kjer preživel sem mladost — A ko drug za drugim zgine, bol mi leže na srce in nevtešna hrepenenja v svetlih solzah zaiskre. . . In bi čakal, čakal — ln prišel bi rahlo topel dih in se srcu mrtvemu približal obraz tajnotih . . . In s poljubom Vesna bi drhtečim zdramila srce in skopnel bi sneg nad srcem mojim — tiho čez polje šel bi smeh radosten s cvetjem, petjem, s svetlimi očmi dve bi duši čuli slavčje bajke z majeve noči ... Pada cvetje . . . Padaj sneg ti beli na moj sen — v srce moje, v srce moje prišla tožna je jesen. . . . Pa vsako tako hrepenenje kot mol-akord zamre, ko trdega življenja trdo govorenje obiskat me dospe: — Ljubezni moč, sovraštva silo — nasprotje večno, v srce sem ti življenje vlilo, zato nikdar ne bo ti srečno! LISTNICA UREDNIŠTVA. Rusmir: Vam manjka pravih snovi. Erotičnih verzov imamo na tisoče, a koliko je dobrih med njimi? Tiste medlosti, ki prevladujejo po naših listih, se nam kaj kmalu pristudijo. Kaj res ni nikogar, ki bi vstal in zavriskal, da bi zazvenelo vsenaokrog in bi se zdramil odmev v mogočnih lesih in bi zašumelo življenje po naših poljih? Ne morem umeti, čemu bi mlad človek vedno tožil in obupaval, ko ima še vse pred sabo. Sicer mi pa Vi ugajate. Pošljite mi še kaj! Pa več pravega življenja, več poguma! Zdravi! Anton C.: Pravite, da je to Vaš prvi poetičen proizvod. Upajmo, da je tudi zadnji! Slavska: Slovensko slovstvo pač ni srečno s svojimi poetkami! Poezija ne bo nikdar Vaše polje. Verujem, da Vam je prišlo vse iz dna duše, a to je skoraj pri vsakem mladem človeku. V Vaših letih zlaga pesmi malodane vsakdo. A koliko jih ostane pri tem? Veste, vse to je le ono strmenje mlade duše, ko pogleda prvikrat v življenje in vidi vse njegovo vrvenje in valovenje kakor v kalejdoskopu. Pa brez zamere! Mnenja sem namreč, da odkrita kritika le lahko koristi. Slavoljub: Najprej Vam povem, da drugič ne odgovorim več na anonimne pošiljatve, potem pa, da boste Vi gotovo boljši politik kakor pesnik. Vi, to ni poezija! Zato Vam ■svetujem, da pustite odslej Muze pri miru. Drugje tudi lahko koristite svojemu narodu. A. P. Vasiljevič: Pišete, da ste radi prebirali češke in ruske poete. To se Vam tudi pozna. Vendar se mi zdi, da je nekaj v Vas. Samo oblika, oblika! Metrike ne poznate. Pošljite mi še kaj, da si ustvarim jasnejšo sodbo. Če se ne varam, »tiči v Vas nekaj«. R. L.: Odgovor v pismu! Zdravi! V. M—e. Zdravko Vatkovski. Zdi se mi nehote, da Vam je plesala pred očmi znana pedan-tična definicija balade, ko ste napisali svojo »Makedonsko balado«. Kajti nanosili ste vsega skupaj, kar lahko predstavlja teman, žalosten milje balade in obliva človeka z gosjo poltjo: grom in blisk, morje, blaznost, nesrečno ljubezen in — seveda — obup... Dragi moj, Vi se še niste priučili varčnosti! Veste-li, kaj je estetika? Nek — še sedaj živeči — hribovski župnik jo je definiral pri maturi sledeče: Estetika je nauk o ravnotežju! Profesorji so se mu sicer smejali, a mož je vendar govoril mnogo resnice! Kajti pri vas ni opaziti nobene mere, nobenega stopnjevanja v dejanju, nobenega soglasja in ravnotežja med posameznimi epiteti in momenti v pesmi ... Ne vem sicer, če so se bojevali dosedaj makedonski vstaši na morju s turškimi terpedovkami in križarkami ter pri tem častno poginili ... da jih iščejo po besnečem valovju, ob tulečem viharju in med gromom in bliskom blazne makedonske devojke ... Pa to je slednjič licentia poetica, ki je tako prožna, da tega ne moremo umeti mi, prozajični smrtniki. Samo še to mi povejte, kaj je neki počela Marica, ko je požrl Jelico temni val? Ali je šla za družico? Mislite, da ne bi bilo bolj ganljivo, da bi tudi njo pogreznili na dno besnečega morja, kakor da jo prepustite negotovi usodi? — »Strune so zaplakale .. .♦ V tej plakajoči pesmi se Vam pozna, da ste hoteli kreniti za Zupančičem. Toda svetujem Vam, da vprašate poprej za dovoljenje . .. Splošno pa je vendar boljša kakor prva. Samo o kaki notranji koncepciji ni tudi tukaj ne duha ne sluha. Ali si mislite, da naslikajo akvarelisti, ali še bolje portretisti svoje, včasi navidezno samo skicirane slike brez vsake notranje tehnike? In mislite, da ne poznajo naši simbolisti e tutti quanti, ki vplivajo s celimi odstavki, ali šele celotno, nobene notranje tehnike? Dejal bi, da so ti ljudje v nekem oziru nesreča za nas: včasi res ni ničesar drugega na njih, kakor zveneča besedna godba, ki tako prijetno šegeče naše mlade pesniške diletante, da se pode za njimi in se samo neizmerno osmešijo s svojimi nerodnimi, flanderskimi, višjega vzleta nezmožnimi Pegazi... In vsebina, vsebina! Aškerc zahteva — in to po vsej pravici — da naj bo pesnik filozof, nositelj globokih misli. Pri mladih, neizkušenih ljudeh se to seve ne more tako zelo zahtevati. Zato si izberejo navadno kako modno skupno kljuse, sedaj resignacijo, in ga jezdijo vse križem, tako, da čutimo odkritosrčno pomilovanje z njimi in s kljusetom! Znano Vam bo tudi, da morejo i mladi ljudje neglede na Aškerčevo zahtevo pesniti, a ozirati se morajo na svoje duševno življenje malo globlje in ne samo na — največkrat namišljeno resignacijo! vzgojitelj. S kako polemiko proti temu človeku nočemo izgubiti ne besede. Le to povemo : Apelujemo na javnost, apelujemo na slovenske profesorje, naj se mu pokaže pot nazaj, odkoder je prinesel svoje surove navade. Še enkrat o dunajskem podpornem društvu. Zadnja »Zora« priobčuje o tej za »Daničarje« zelo kočljivi zadevi neko pojasnilo«, ki kar mrgoli neresnic in protislovij in živahno spominja na zgodbo o mački in vreli kaši. Kar je pri celi zadevi važnega in bistvenega, tega se «Zora« komaj dotakne, na široko pa razpreda malenkostne detajle. Skoro se ne splača gubiti prostora s to polemiko. Pa ker se stvar tiče vsega slovenskega dijaštva, hočemo pribiti najmarkantnejše stvari. 1.) Zastopnik »Danice« je bil podrobno informiran o predlogu »Slovenije« glede dijaškega pododbora in je torej farizejsko zavijanje, ako trdi »Zora«, da smo hoteli s svojim predlogom majorizirati klerikalce. O razmerju 6: 2 ni govora, saj se je naš predlog glasil, da bodi vsako priporočilo kake prošnje šele veljavno, če glasuje za to od vsake stranke vsaj po en odposlanec. Ako bi glasovala tedaj recimo oba »Daničarja« proti priporočilu kake prošnje in za to magari vsi drugi člani psdodbora, bi predlog propadel in prošnja bi se pustila brez klasifikacije pri onem zastopniku, pri katerem se je vložila. To vse je zastopnik »Danice« dobro vedel in tudi obljubil, da razloži stvar predsedniku Danice«. Pričakovanega odgovora na to ni bilo in zato je sklical predsednik «Slovenije« drugi sestanek, na katerega Daničarjev zopet, ni bilo, češ da so se že o vsem informirali pri dr. Vidicu. O predlogu »Slovenije« glede pododbora ni v dopisu niti besedice. Kaj smo pač mogli iz tega sklepati drugega, kakor da »Danica« noče nič slišati o pododboru V 2.) »Zora- povprašuje, zakaj je Slovenija« pisala »Danici«, »da treba rešiti še mnogo vprašanj glede zastopstva, dasi ni bilo v resnici treba rešiti najmanjše stvari . .« Kajpada, iz dolgega časa smo Vas vabili v svoje prostore — morda na partijo šaha V Za »Zoro« seveda niso vprašanja, kako naj se informira odbor podp. društva, dalje predlog »Slovenije« o sestavi pododbora, določitev njegovega delokroga itd. nikaka vprašanja, ki bi jih bilo treba skupno rešiti. Nikar nam vendar ne pojte tiste razglašene melodije, da ste v »principu za skupno delo v skupnih interesih. Vaše principe že poznamo! 3.) »Zora« trdi neresnico, ko piše, da bodo smeli zastopniki dijaštva prihajati k odborovim sejam podp. društva le v svrho informacije odbora. Nikakor pa ne s posvetovalno pravico. Pri glasovanju se bodo morali odstraniti . .« Kurza za pouk logike ne bomo otvorili in zato tudi ne upamo, da Danica v doglednem času spozna, da posvetovalna pravica ni identična z glasovalno. Zato jim hočemo le dopovedati, da se je sprejel na občnem zboru podpornega društva po daljši debati konečni predlog, ki podeljuje zastopnikom akad. društev in zastopniku »divjakov« v odboru posvetovalno pravico, kar nam je tudi blagovolil potrditi konečni g. predlagatelj sam. — Dalje nam je g. dr. Vidic blagovolil pojasniti, da smatra tudi on informativno pravico za identično s posvetovalno pravico (česar edinole odbor »Danice« ne more razumeti!). — Trditev, da se bodo morali zastopniki dijaštva pri glasovanju odstraniti, pa tudi sama na sebi ni resnična, kar se vidi prav jasno iz tega, da se pri obeh dosedanjih odborovih sejah zastopnikom dijaštva ni bilo treba pri glasovanju odstraniti. »Danica« trdi, da ji je to povedal g. dr. Vidic, kar pa zopet ni res: g. dr. Vidic je dejal, da se bo to zgodilo le v takih slučajih, ko bo šlo za kako prav važno glasovanje. Kakor se vidi, «Danica« resnice ne jemlje zelo natančno. 4.) Stavili smo, da bo »Zora« po stari klerikalni navadi kratkomalo trdila, da o predlaganem dijaškem pododboru ni prav nič vedela: k sreči imamo na razpolago štiri priče, ki so bile navzoče, ko je predsednik Slovenije razlagal zastopniku »Danice« (tako"imenuje odbor sam dotičnika) naš predlog o sestavi pododbora. Naše pričakovanje se je seveda uresničilo. In še več. »Enfant terrible«, urednik »Zore« je v svoji naivnosti napisal odbo-rovemu »pojasnilu- dostavek, v katerem je seveda točno izjavil, da »Dani-čarji« o predlaganem pododboru niso imeli pojma; v svoji kratkovidnosti pa je brž pozabil, da stoji v izjavi njegovega društva na prejšnji strani pasus, v katerem odbor »Danice« izrečno priznava, da se je zastopniku Danice* razložil predlog -Slovenije« glede pododseka. Presneta površnost! Iz navedenih podatkov uvidi lahko vsakdo sam, kdo piše neresnico in kdo nesramno zavija, mi ali »Daničarji«. Da bi v debati, ki je nastala v tej zadevi med nami in »Zoro«, izigrali podporno društvo proti našemu listu, nam podtikajo »Daničarji« trditev, da sedanji odbor podp. društva ne deli podpor pravično. Na tako nizkotno sumničenje niti ne odgovarjamo, saj bi se zastonj trudili »Daničarjem« razložiti razloček med subjektivno in objektivno pravičpostjo. Kako potrebno pa je, daje podp. druš .o vsestransko informirano o gmotnem stanju prosilcev, bo brezdvomno pokazala že najbližja bodočnost. Užaljeni Aškerc. Poroča se nam, da je zavrnil arhivar in pesnik g. Ant. Aškerc velezanimivi slovenski -Časopis za zgodovino in narodopisje«. To nas je napotilo, da, smo list prav natančno pregledali... Glej ga spaka! V nekem članku prof. Štreklja se nahaja pasus: »Aškerc naš -prvi« pesnik...« in posvetila nam je bengalična luč! Pričakujemo, da g. Aškerc ostro zavrne predbacivanje »užaljenega samoljublja« ter izjavi, da je vrnil list le radi tega, ker se »s programom in stremljenjem časopisa ne strinja .. .« Pred-stoječe pa tudi člankarju »Našega lista« v album! Vojaški nabor. Opozarjamo vse one tovariše, ki morajo na vojaški nabor, da pravočasno vlože prošnje za enoletno prostovoljstvo. Vzorec je priobčen v tej „Omladini“. Na mariborski gimnaziji se je naročilo na hrvatsko matico 34 dijakov. Vsa čast požrtvovalnim tovarišem ! LISTNICA UREDNIŠTVA. A. F. v G. Vaš dopis o Družbi sv. Cirila in Metoda- o priliki porabimo. V naši zadnji notici o Hardtinutovih svinčnikih se nam je res vrinila neljuba pomota. -Družbine« svinčnike izdeluje namreč tudi tvornica Hardtmuth, ki je v Budjevicah nastopila proti Čehom. To je ista poučna zgodba kakor pri Družbinih- užigaiicah, nabiralnikih, cigaretnih papirčkih, ki jih seveda tudi izdelujejo nemške tvrdke. Kako moremo zahtevati za svoj jezik ravnopravnosti, ko naslavlja Družba« svoje pošiljatve slovenskim akade-tničnim društvom konsekventno nemški. Da se v letošnjem »Družbinem- koledarju zopet šopiri inserat strogo nemško-nacijonalne tvrdke, je nečuven škandal. Vendar smo v tem oziru že »napredovali«: svoj čas jih je bila cela vrsta. Vaš predlog, da se osnuje liga vseli slovenskih časopisov, ki bi se zavezali dosledno odklanjati inserate nemških in laških tvrdk, je uvaževanja vreden: ali tudi izvedljiv, je drugo vprašanje. .— F. C. v L. O dijaških kuhinjah izpregovorimo obširneje, kakor hitro dobimo-podatke z vseh zavodov. — J. L. v C. Kaj, da si kar umolknil? Upam, da se kmalu zopet kaj oglasiš. — L L. v Pragi: Prosim malo potrpljenja, saj vidiš, kako mi trda prede s prostorom. Pride vse na vrsto. Oglasi se večkrat! — Dopisniku v Novem mestu: Vaš dopis smo odložili, ker upamo, da prizadeti gg. uvidijo prenagljenost in neupravičenost svojega koraka in se bo zadeva mirno poravnala. Dopisniku v Mariboru: Nečuvene razmere v dijaškem semenišču osvetlimo prihodnjič. — G. B. na Dunaju: Vest, da so se -Daničarji« v družbi nemških buršev tako dobro zabavali, nas je iskreno razveselila. Saj smo vedeli, da stara ljubezen ne zarjavi. Heil der katholischen Burschenschaft »Danika« 1