Vjačeslav Ivanov
LA LUNA SOMNAMBULA   Spiš v belem siju lune. Nikar, nikar ne dihaj!
Naj žarki dihajo, naj šepetajo tiho, naj luna kliče, vabi, naj v lahkoprstem spanju objema tvojo dušo ljubeče kakor sanje.
¦
yS^      Svet trdno, trdno spi. Endimiona vabi in kliče lunin lik; odziva v snu se slabo Endimion... Ločitvi njuni le slavec prisostvuje, ki v spanju čudežnim glasovom prisluškuje.
Tišina je prepolna dražljivega iskanja. V odprti duši struna Eolova odzvanja in tankočutna Luna v odgovor le zastoka, pretrgano, tožeče — in umolkne ...
548
549                                    Zvezde vodnice — mala antologija ruske simbolistične poezije
In duša kot odmev se potaji in skrije . .. A Luna se približa in obnjo se privije — in duša od dotika, zbujena, pozveneva in od poljuba v spanju medli in omedleva.
(1904)
ZLATI ZASTORIIV    Skrivnostna bela roka se blešči
v dekliških in preroških tvojih sanjah, kjer sončni ptiči so prišli na branje trt jantarnih, pit gosto grozdno kri,
kjer vihra se nikdar ne razbesni na jasnem nebu z belo konjenico, kjer roj čebel poldanskih na cveticah, vpletenih v venec nespleten, brenči...
In v temi sanj, ki brez besed šepeče, se roka sama samcata blešči in stiska dušo, rahlo in boleče.
In duša čaka, upa, koprni,
srce razbija težko, hrepeneče
kot reka, ki se med bregovoma vali.
1906 ali 1907