Let« I.	Na Punaji I. novembra 1870.	List 21.
Na p olj i.
Iz ti*oč rož presladek duh, Iz tjsoč vej veselo petje! Ok6 ti vabi rosno cvetje, Preživo petje mami sluh.
Na sredi mladega polja Veselje mi na uho bije; — Zakaj se mi v serce ne zlije? Zakaj solza v očeh igra?
Oh, to serce se ne z vedri, Veselju neče se odpreti — Kraljuj al' ne, ti roža, v cveti, Zapoj al' molči, ptica ti!
A ne! O poj mi, ptiček ! poj; Naj bode mertva moja duša, Saj drugi te kedo posluša, Ki bode pel vesel s tabdj.
Precvitaj, cvetje prelepo! Saj bodo te mladenke zale V dišeče kite ljubim brale, Ce meni jih ne bo nikd<S!
T ker črni.
Mladeniči v rddostnej šali Iz polnih kozarcev pij<5, In deklico vsak si pohvali^ Ki smeje se nje mu ok6.
In žvenk! zabrenkačejo verči: „Naj ljube žive nam zveste!" Prijatelj s prijateljem terči, Oči od veselja žare.
Nem samec poslušam jih v koti, Ko gliisna zdravijca doni — Zakaj se me tuga poloti?
Zakaj so mokre mi oči?	Goriki.
Moč in pravica, m.
Jako pozno je že bilo, ko so častniki vstali. Starejša dva sta malo omahovala na nogah, kajti dosti čaš vina je bilo minolo pri tej mizi.
Gospd, ki je bila šla dalje časa ven, pride s prijazno ponudbo nazaj, naj gospodje ostanejo noc6j tu, noč je temna in pot je slab. A rečejo, da jim to nij mogoče, ker je treba jutri zgodaj biti pri bataljonu. Samo najmlajši lajtnant se ne brani ničesa, in po kratkem spogledu s tovarišem, s katerim je govoril prej, reče:
„Meni nij dobro, jaz ostanem do jutra tu. Opravičite me."
Hišnemu gospodarju nikakor nij bilo ljubo. Čakal je že komaj, da bi se ti tovariši izgubili, ker prijazni nikakor nijso bili; da, celo vinjeni, začeli so bili njega in njegovo francozovanje zbadati. Videl je, da se jo bil res nekdo potrudil, njega na tanko popisati tem vojnim mož^m, ter zdelo se mu je, da njegovo vino uničujejo skoro bolj z maščevanja nego z iskanja njegove gostoljubnosti. A bil je mirne kervi, in rekel je lajt-nantu, da ga veseli, ako si vzame na službo vse, s čimer mu je mogoče postreči. In baš tega gizdavca bi se bil najrajši iznebil. Nesramno leh-k6tno se je vedel ženi, katero je bilo prej zadelo že več kaznovalnih pogledov tihega gospoda soproga, ki denes svoje žene in njenega obnašanja nij razumel.
„Bode skoraj bolje, da greme peš," reče eden izmed častnikov, ko se na dvorišči bili. Po kratkem razgovoru je bil ta čuden nasvet sprejet. Graščak je dal dva svoja hlapca, dasta konje vedla pred njimi.i Oni trije pak so še precej dolgo stali v merzloti na dvorišči in govoril; ter se hrohotali. Dva druga hlapca sta stala s prižganimi smolnatim baklami, da bi do ceste gospodo spremila.
»čujte, gospod F.," reče naposled eden častnikov graščaku, kije že malo nepoterpežljiv stal pri njih, „vi bi nas morebiti malo spremili. Vsaj čez to germovje. Čujemo, da ste spremljali tudi francoske goste, ki so bili pri vas."
Gospodar se temu nepovoljnemu pozivu nij mogel ustavljati, posebno, ker seje zadnje sklicevanje nekako čudno zatezalo. Napoti se ž njimi, meneč da bode dovolj, ako pojde kacih 30 ali 50 korakov. Pijani najstarejši častnik ga prime kakor prijateljski pod pdzuho in tako odid6 iz dvora.
„ Vedeli smo, da tudi cesarskim častnikom storite, kar ste tem prokletim Francozom!" vpije častnik, ko so bili že precej daleč, in ga je še vedno za pod pdzuho deržal.
»Mislim, da se gospodje zarad postrežbe ne bodo tožili, storil sem, kar je mogoče bilo. Mnogo . . ."
„A več, več morate storiti nam nego Francozom. Pokažite, da ste dober cesdrščak," reče drugi. ,,Pogledite, tako prokleto nerodne
ljudi imate. Naša dva svetflea sta zaspanca! Vrag ve, kam naju privMeta! Morebiti celo med vaše kmete, katerim ste lepe nauke dajali. Ha!"
Grasčak molči. Ali so ti tako pijani, ali se delajo. Položij njegov je bil gotovo neprijeten.
„Jaz se poslovim, gospodje!" reče, in se hoče na lahko svojemu vsporedniku izviti. A bilo je vse izgovarjanje zastonj. Treba je bilo še dalje iti ž njimi.
,,Pošljite ta dva človeka nazaj, svetimo si lehko sami," reče tretji, vzame enemu hlapcu baklo ter jo po senožeti verže, da svitil žar v lepem oboku daleč pade na tla, kjer slabčje in slabčje gorh ter naposled ugasne. Od druzega pak vzame svečavo sam in stopa ž njo dalje. Debelo gledata hlapcainpostojita.Kerjima nobedenničesa ne ukaže, oberneta se in mermraje vračata. Skoraj pak obstaneta zopet in se pogovarjata, gledaje za onimi.
„Gospod F." reče za nekaj časa on, ki je baklo nosil, ,,saj vi greste z nami do našega kvartirja, in izpijete kozarček na zdravje našega cesarstva ter na srečen propad vašega Bonaparta. Brez vgovora! Vemo, da ste patrijot, ha, ha! — Zdaj pa, — jaz sem že dolgo svetil, pod noge ne vidim po teh vaših kamenatih potih; nite, svetite vi!"
Graščaku di baklo. Ta se od jeze trese, a ničesa ne odgovori. Vzame baklo in sveti pred njimi.
,,Zakaj se tako kislo deržite, kakor da bi si v nečast šteli, postre-zati brainbovcem svoje domovine?" reče starejši.
To se je zdelo poterpeljivemu možu preveč.
„Gospodje, zasramovati se ne dam!" Rekši verže baklo ob tla. Kratek prepir se vname, pijani častnik potegne sabljo, treznejši drug, kije menda čutil, daje porednost že predaleč prišla, hoče ga utolažiti; — a že je bilo prepozno.
IV.
Hlapca sta se čudila, od daleč za njimi opazujoč, da mora gospodar opravljati posel, ki je prej njima pripadal. Sicer nijsta bila nikakor romantične nature „zvestih služabnikov," ki svoje življenje dade z gole zvestobe in pokornosti za gospodarja; ne, klela sta ga pošteno v konjskem hlevu ali na polji, kadar ja je zaradi kake zamudnosti ozmerjal, in če se je dalo o mlatvi kokov mernik pšenice prisvojiti si ter skrivaj prodati in potem zapiti ga — lehke vesti sta imela. Vendar sta zdaj z zobmi škripala, ko sta v temi od pota proč vedno bliže častnikov hodila in vse videla. Gospodar je vendar bil eden domačih.
,,Sam6, da bi ti vragi onih dolzih prilic v nožnici ne imeli! Posvetil bi jim, ne z baklo, nego s polenom, da bi hitro poti iskali in vse božje martre videli," šepeti pervi. Drugi tiho nekaj enacega zamermra in velik kamen pobere.
„Ne metaj!" svari pervi.
Zdaj je bil 6n trenotek, da so se ustavili. Zelo blizu je bila že cesta, videli so se ognji vojakov, ki v hišah nijso bili prostora dabili,
kuriti in kuhati. A hlapca nijsta gledala proti cesti ni proti ognjem. Videla sta, daje gospodar baklo odvergal, in ker je na tleh še gorela, zapazila sta, da se mu jeza bere na obrazu. Besed nijsta razumela, nemški nista znala, a da eden sabljo potčza, to je bile v vsacem jeziku razumno.
„Cakaj, hudiči"
In v tistem hipu zadene debel kamen enega častnikov na ramo; precej jim pade več manjših in debelejših preko glav ali pred noge ali v herbet.
,,Kaj je to!" zavpije graščak, — To je bilo svarilo. Hlapca začneta bežati, v temi sta se njiju postavi razločiti dali, kakor dve čemi senci. Eden se spotakne in pade. Preblizu poti je bil. Predno je vstal in se mogel zopet v dir spustiti, bil je sč sabljo čez roko usekan in na tla veržen. Nekedo je z nogo stal na njem, vpil, in ostrina sablje je bila proderla njegovo debelo kamižolo, njegovo debelo srajco in kožo njegovega herbta. Genil se nij, ker bal seje, da bi on porinil. Obujal je izpovedno kes&nje v grešni duši ter nič nij vedel, kako, kedaj, in kedo mu je baklo pred obraz molil, da so ga spoznali, z jermenom zvezali, se sabljami suvali, ter na njegovega gosjjoda vpili.
Poleg svojega gospodarja je bil zdaj gnan, in začelo se mu je bleščiti. Morebiti bodo ti ljudje mislili, daje njega in njegovega tovariša gospod naščuval. In ni se motil. Iz malo besed, s katerimi gaje zmerjal gospodar, ki zdaj že nij s častniki govoril, sprevidel je, da se ne moti.
A mislil si je hlapec: »kaj si je to, če jih kacih petindvajseti dobim! Gospodu pa nič ne morejo; zakaj je pa gospod?"
Ko so prišli do ceste, bil je hlapec v hlev zapert. Kaj se je zgodilo, ali kaj se bode z gospodom godilo, tega mu niti na misli nij bilo. Ugibal je samo, kako bi eno roko iz vezi iztergal, da bi svoje hlače s slamo ali s čim drugim podložil, da bi palico menj čutil. A nij šlo.
V.
Zjutraj so na gradu zgodaj vstali, kakor navadno, delavni posli. Hodili so okoli oglov, govorili tiho in glasno važne ter imenitne stvari. Hlapec, ki je bil ušel, včdel je svoje. Njegovega tovariša nij bilo, gospodarja nij bilo.
Hišna je stari kuharici nekaj na uho povedala, ogledavši se, ali nikdo ne čuje. Stara kuharica je strašno oči in usta razperla, roki nad glavo stegnila, kakor v bogomolji, in zavpila : ,-,lažeŠ!" Hišna se ozre, nikogar nij blizu, a vendar kuharico za roki prime in jej še nekaj poše-petd. Starka sede na stopnico in zddhne: ,,usmiljeni Jezus, komu bo-demo še verjeli? Kje je božji strah." S tihim glasom a naglo pristavi hišni: „za božji čas, molči! molči!"
Pobožno šestdesetiletno dekle potem sedi samo celo četert ure na stopnici in m61i ter moli očenaš za očenašem in: ,,ne peljaj nas v iz-kušnjavo."
Gospsi pride. Bleda je in kuharice niti ne pozdravi; tudi ona se je ogiblje. Odide zopet v sobo. Za eno uro pride vprašat hišne, ali je — njen mož ,,gospod" že zajutrek dobil. Torej nij bila še pri njem, kakor vselej; nij pogledala po njem, ker nij vedela, da ga niti domd nij. Ko jej hišna to povč, ona ne vpraša dalje, kje je, kedaj je šel, kedaj pride. Verne se v sobo. Tam gleda skozi okno. Hlapci za hišo govord. O čem ? O njej? Ona posluša, posluša in — zve, kaj je. Njen mož nij domov prišel; ujčt je; to noč, to noč!
Pokliče hišno, vpraša. Res je.
Kmalu potem prizvenkotd lajtnant, ki je bil čez noč tu ostal, po stopnicah doli, ozira se in kliče dva hlapca, ki sta na dvoru bila. A nij-sta ga razumela. Tudi morebiti nobeden nij volje imel razumeti ga, ker mermrdje sta herbet obernila in odšla. Vse se gaje nekako ogibalo. Gospodarja nij bilo nikjer videti, niti ne gospodinje.
»Kje je gospd?" vpraša hišno, ko se verne zopet po stopnicah gori.
Hišna odgovori, da ne vč, kje je.
„Ukažite, da se moj konj osedlA. Hočem precej oditi iz te odurne hiše. A posloviti se vendar hočem pri gespd. Kje je njena soba?«
Hišna mu vrata pokaže ter odide gostov ukaz izpolnjdvat, a od-hajaje ga z zaderžanim hudobnim smehom pogleda. Lep možje bil res!
Lajtnant začne na lahko terkati na pokazane duri. Terka zopet. Ona se ne oglasi.
„Ana!« kliče skozi ključanico z najprikupljivejšim glasom. A odgovora nij.
„Jaz ne odidem, dokler te ne vidim," ponovi on.
A ker vidi, da je zastonj, spogne se z lelikomiselnim nasmehom, zaviha berke in reče sam saboj poluglasno:
„Neumna mačica! Ima še nekaj vesti."
Ko na dvorišči že na konji sedi, oberne se zopet, pregleda celo versto 6ken, a razen hišne nij bilo na vseh oknih nobenega obraza videti. Nevoljen spodbode konja in zdirja iz grada, kjer prej nij nikoli bil, kjer bi bilo bolje, da bi ga nikoli ne bilo.
A zgoraj v sobi je ležela mlada žena na divanu, zdaj vročo glavo rila v blazinico, zdaj roki lomila k usmiljenemu bogu, da to, kar je bilo, ne bi bilo!	(Dalje prihod.)
Lesnik c.
62
Nekteri, ki y v6do skočiti je želel, Najprej globočino je meriti velel; A če mu je potok sam6 čez koleni, Ni k6pat ne gre po nobeni se ceni.
63.
A kdor po nesreči v vido bi pal,
V	nesrečo bi svojo otepal, teptal.
64.
V	nesreči samo še denašnji dan Dobrotljivi bog! ti bodi mi v bran, A jutri se mislim paziti sam! — Taki človeški zarod moli,
A vendar ne pazi sam se nikoli.
65.
Ti sam si kriv, da veja zadene te v oči, A vendar glasni iz neba kličeš pomiri.
66.
Mi kličemo vsak dan v molitvi: reši nas zlega! A tiho si mislimo: mahni tega in tega!
67.
Da bili bi kmetje ooenaš učili, Namesto zlega najberže bi davka molili, In še pristavek bi dali modri meščanje: Zastonj daj živeža, derv nam in stanovanje.
68.
Zatorej naj tudi bog bi še više prebival, Posebne dobrote nad nami ne bi užival: Ta prosi deževja, in si prosi vremena ; Ta miža bi rada, ona po herbtu jermena.
69.
Bog naj vsacemu vselej vse bi podelil, Redko vendar kogi bi s tem razveselil.
70.
Možje najstarejši so v željah svojih otroci, Ki radi obe v plamen vteknfli bi roei.
71.
Kad&r otroci v zbor se spravijo, Na travo si vrečo plev postavijo, In, „to je velika cerkev," pravijo.
72.
Podobno si je nedolžno otročje in pevčje serce, Sami si ustvari, česar ne najde verhu zemlje.
73.
Zatorej nij treba Preširnu vsega verjeti, Da Julija taka je bila, kakor soneti.
Če je ne prestvariš, v pesen svojo ne jemlji Najlepše, najsvitlejše stvari na zemlji.
75.
Nikdar ti svetloba naj ne premoti očij, Ker senca se z lučjo stanovitno sestri.
76.
In stdperv, ko senco ločiti veš, Soditi lučino ceno smeš.
77.
A vsak in vselej vendar ne sme soditi: Quod lieet bovi, non licet Jovi! Bog oča so vedno v cerkvi odkriti, Pokriti so cesto hlapci njihovi.
78.
Torej, če govoriti ne kaže, molčeč bodi; Če vertoglav si, jezdi berv na brodi.
79.
Še vselej sem videl, koder sem lazil: Kdor ženskim se glavam je znal uslužiti; Kdor vedel je bolje molč&ti neg vpiti: Nikoli nij svoje sreče pokazil.
80.
A kadar se oglasiti vel j d, Odpri na stežAj vse duri serca, Zavpij, da vsa ušesa bodo polne, Če tudi se na-te vesoljni svet zakolne.
81.
In ko bi tebe serditi slepci na križ razpeli,
Če nijsi lag&l, počasi ti bodemo vse verjeli.	(Koneo prib.)
Doktor Rezanec v Tožbanji vasi.
(Pobožna pripovedka.)
(Dalje.)
Doktor Pipec. Prosjak jedva izgine, piše sveto poročilo, in uže prideta za njim po cesti v glasnem pogovoru, kakor je običaj vinskih mož, dva kmeta, gospodarja iz te vasi. Mimo kapčlice gred<5 se odkrijeta s poprejšnje svete navade, ako tudi se nič ne ozreta vanjo, ker
sta menila, da je še zdaj prazna. Kadar toliko otideta, da uže nijsta mogla videti v kapelo, v katero se je vendar slišalo vse, kar sta bolj vpila nego pripovedovala, ustavita se pod staro hruško pred nizkim prelazom, ter eden reče: „saj veš, Kotlovščak! da so Korituici naši vasi zato zdčli priimek Tožbdnja vas, ker se vedno tožujemo; poprej se je imenovala uže od starine Lisičja glava, kar (Jičev Martin še zdaj pomni." Kotl6vščak odgovori: „kaj bi ne vedel! I nu, saj to nij nič hudega, zato ka je res, in mi se ne sramujemo nobene tožbe, ker brez nje moremo toliko živeti, kolikor ptič brez perutij ali riba brez vode. Naj govori naš kaplan, kar hoče, pravde so zmironi bile in bodo. Kaj bi tisto ! Pošten kmet brez poštene pravde ne veljd nič! Tudi ime Prav-d&nja vas je bilo nas uže začelo po lierbtu udrihati. Prekleti Sle-menci so se ga bili domislili; Petrdč je bil pervi. Ko moj oča, bog jim daj dobro! saj so na božji pravici — to ime zaslišijo, klobuk s kljuke, palico v roko ter s kratkim potem k sodbi! Povedali so, da se ta beseda more presukniti še drugače, zelo zarobljeno, kakor jo nekateri uže tudi izrekajo ter nam zabavljajo s tisto otročjo uganko : „deset mož dve koži vleče proti Pravd&nji vasi." Ako se to mahoma ne odpravi, ostala bi na Tožbanjcih sramota večne čase. — Vidiš, tacega očeta sem jaz imel! — Zakuri se torej pravda in tekla je tri leta in osem tednov brez dveh dnij. Daj ali nž daj — Slemenci so bili na zadnje vendar izgubili. Plačevali so, da so cvilili, kakor lesena kola. Petrač je bil po verhu še celih štiri in dvajseti ur zapert. Prav mu bodil Cesarje iskal, to je našel. Zmerzljak! ali nij res tako?« Zmerzljdk se ogldsi: „lejte, res! O, dokler je živel dolitar Zavijač, nam so šle vse pravde po sreči, kakor smo sami liteli. Vse je bilo naše, kamor smo prišli. Zdaj nij tako! Preglavica na preglavico leze. Saj znamo, kakovi so denašnji dohtarji. Vedno vpije: daj! daj! plačaj! Pa nij nobenemu nič upati, in tožba se pri njem toliko gane, kolikor kosec kruha v roci; vsak dan je je menj. Jaz ne vem, če je poldrugo leto, ali kali, kar je Zavijdč umeri?" Kotlovščak reče: »leto je minolo o svetem Jarneji, ko der6 komarja. Ka si pozabil, da so nam bili tačas Iverkovci iz te kapelice po noči ukrali svetnika, za katerega smo se potlej zastonj z njimi pravdali? Celo babe so dejdle: nikoli bi ne bil svetnik izgubljen, ako bi Zavijač hodil še po zemlji.« — »Menim, da ne!« vzdahne Zmerzljak. »Pod nobenim kmetskim zvonom ga nij kolikaj nebčščana, da bi svojim ljudem tako lepo dobro-toval, če je treba, kakor je on znal. Za pravde in za vse smo se mu priporočali, ter nikoli nij odmajal. Tega svetnika mi je še zdaj žal, dohtarja Zavijdča tudi. Dveh tako potrebnih podpornikov Tožb&nja vas nij še nikoli imela, in po vsem svetu bi ju zastonj iskala. Razloček je bil samo ta, da božji mož nam je dajal vse na upanje, razen kar je stroškov prizadevala streha njegovo kapelice, in tudi to smo jemali največ iz piišice, kamor so mu dajali milostinjo popotni ljudje; a Zavij&Ču je bilo treba šteti gotovino, da se nam je časi koža lupila. Vendar je vsaj tudi kaj vedel in kaj storil! Izpod rok so mu šle tožbe, kakor bi repo rezal: omlatil je po štiri, vsak drug dohtar po eno, in še to s t^žka.
Premisli nu, koliko smo si zdaj siromaki s tem na izgubi, ko namesto desete pravde še perva nij v kraji! Verjemi ali ne verjemi, jaz tožim Loždnčka uže dve leti za pol mernika ovsenih plev, in še zdaj nij sodbe od nobene strani! Dohtarja nemarno pravega, dohtarja! To je, to!" Kotlovščak pritakne: ,,dohtarja in svetnika nam je tako treba, kakor slepcu vida. Ali pomagaj si! Najdi ga, če ga moreš!" Zmerzljdk reče: ,,vendar bi se za svetnika morebiti še prej kako preleglo, samo da bi dohtar bil! Poslušaj me, Kotlovščak! Svet misli, da so res dohtarji tako navihani. Kosmatega vraga so navihani! En dohtar bi na obilici živel samo o nas Tožbdnjcih, ako bi kolikaj hotel in znal. Kako ne bi? Tožbdnja vas ima enega in trideseti gospodarjev na dobrih zemljiščih. Razen nejevernega Rebernika, ki se nikoli ne pravda, redi vsak gospodar po štiri debele tožbe, hvala bogu! — tudi po pet, če je volja božja; nu, recimo po štiri: to jih je sto in dvajseti, ako ne štejemo 6nih treh kočarjev: Izvdsnika, Opldtovca in Žarina, ki deržč, ker so uboznejši, vendar tudi vsak po eno ali po dvč." Kotlovščak dostavi: „in vsak teh trijeh, ko bi šlo po njegovem, rad bi jili imel po štiri, če ne celo po dobrih pet. Dokler smo bili še z domačim svetnikom založeni, Oplatovec je vak večer pred kapčlico klečč prosil, da bi se opomogel vsaj do štireh praved. in zdaj s tega namena z romarsko palico in rudečo svečo za klobukom hodi vsako leto po dvakrat na sveti Kom in po trikrat na sveti Zdplaz k sveti Neži in k materi božji." — ,,Nu, reci zdaj, če moreš, da nijsem prav govoril!" besčduje Zmerzljak. „In tudi to je: kadar perva tožba mine, za njo vselej pri nas druga pride tako gotovo, kakor petek za če-tertkom. Ali bi se dohtar se ženo in otroki ne mogel ob tem po gosposki vladati in še v mošnjiček devati?" — „Zlodej ga vzemi, če ne more!" odgovori Kotlovščak, nogo predevdje čez prčlaz ter otide po stezi a Zmerzljak po kolovozniku v Tožbdnjo vas.
Doktorand Kolčnec. Kaj sije li mislil doktor Beždnec, ako je vse to razumel?
Dr. Pip. Recite: sveti doktor! Čast, kdor je česti vreden!
Drd. Kol. Mi, ki smo z njim vred sami doktorandi in doktorji, torej domači mej saboj! Nam tega vendar nij treba!
Dr. Pip. Bodi si za pervič! A naša pobožna pripovedka razločno govori, daje sveti doktor Beždnec vse na tanko slišal in razumel. Uver-jen, da mu je sam božji perst velel stopiti na oltar, nij čudo, ako je m^-nil, daje na oltarji trebč tudi ostati, Kotl6vščakovo in Zmerzljdkovo besedovanje mu je na drobno pokazalo, da Tožbanjce zelo peče dvoje, namreč izgubljeni svetnik in pokopani doktor Zavijdč, ter da bi jim žal ne bilo niti stroškov ni truda, ako bi se dal zaslediti sposoben namestnik zlasti Zavijdču, ker so tako mertvi na tožbe, da jih celo hodijo po božjih potih prosit. Ko to stvar v serci razbira in premleva, navdahne ga zopet visoka misel, kakor sveto poročilo brez okoliša govori. Od-gerne se mu namreč, da bi v kapčlico ne bil mogel priti o nobeni ugodnejši dobi nego je zdanja; kajti živa duša tako z lahka iz preglavice kmetov ne reši kakor on, ki utegne, ako hoče, oboje ob enem izverstno
sam nadomestiti: svetnika in doktorja, ker se je nekdaj učil pravdoslovja in zdaj ga je bog čestito postavil na oltar. Hitro, kakor mu poprej nij bilo nikdar navade, božji mož nakani o pervi priliki zveršiti, kar se mu tako lepo samo od sebe ponuja. S tega poštenega namena iz torbe ponižno privleče debelo, rudeče obrezano pravdoslovsko knjigo, katerih je štiri najpotrebnejše opertiv prenašal po vseh deželah sveta, in v roko jo prime, kakor je videl nekdaj, ko je še hodil k maši, da v cerkvi prfstoji knjigo deržati kacemu učenemu svetniku. Tako pripravljen ter v božjo voljo udan čaka in gleda, kaj po sedaj pride na versto.
Drd. Kol. Povedati mi je, da sem zelo nesterpeljiv, kako se ta čudna zgodba razplete! A kaj je prosjAk v Tožbanji vasi opravil ?
Dr. Pip. Opravil je to, kar mu je bog velel, ko gaje zapodil od kapelice po kolovoznem poti. ZmerzljAk in Kotlovščak namreč jedva prideta domov, in uže najdeta vso vas po konci. Od ust do ust, kakor ogenj — piše sveta povest — leti čudovita novica, da je tako tajno zmakneni svetnik zdaj zopet na oltarji in sicer živ, morebiti zategadelj, ker bi rad ljudem nekoliko povernil, kar jim je žalega storil, ko ga nij bilo nad leto dnij mej njimi. Stari in mladi Tožbanjci der6 s prosjakom, izvoljenim poslom na čelu, pred kapelico, da bi sami na svoje oči videli, kar so slišali pripovedovati. Serce jim je glasno utripalo, kakor bi v stopah delalo, česar naša sveta zgodba nikakor ne taji. Ko so bili pred svetnikom, prosjAk oči najpervo bogoslužno pošlje v kapčlico, od koder jih v nebesa oberne, ter s povzdignenima rokama zavpije,' karse mu je najkrepkčje treba zdelo: „ozrite se na ta preblaženi oltar, in sami pogledite, slavni TožbAnjci in Tožbanjke, možje in žene, mladeniči in deklice! vi, ki ste bili vselej dobrotni, kadar sem vas koli prosil masla, sala, jajec ali kruha, soli, žita, moke ali drugačnega daru ali strehe po noči, — odkritoserčno govorite, ali so moje stopinje denes k vam prinesle nebeško resnico ali peklensko laž?'1 — V tem slovesnem liipu vzdigne sveti doktor BežAnec desno roko na tožbanjski narod, mer-mrAje, kakor bi m61il, ter ga potem poblagoslovi z latinskimi besedami, katere je glasno zakrožil s liripavim gerlom: ,,blagoslovi vas vsemogoči bog oča, sin in sveti duh!" Mej blagoslovom padejo na kolena žene in tudi možje, kateri so v rokali deržali klobuke uže poprej, od kar so stali na tem posvečenem prostoru. Babice jemo na persi terkati, vzdihovati, na glas jokati, oči prevračAje, kakor je sploh običaj o tacili prilikah. Več je bilo solz nego včliki petek ali na vseh vernih duš dan v cerkvi. Kadar ljudstvo zopet vstane, oči otirAje nekateri z rutami, nekateri z rokavi, ženske sč zastori, neka stara mati daleč tam zadaj celo z rešetom, zakričč vsi, kakor vrabci v zrelem prosu: „živ, živ je, živ! Vernil seje, bog včdi od kod!" Potem župan s tčžka zleze na plot, ker je bil rejen mož, kakor trebanjski Urdkar, ter se oglAsi: „poslušaj me, Tožbanja vas! Tako nas je denes bog osrečil, da imamo vsega dovolj!" — „Samo doktorja ZavijAča ne!" zavpije ZmerzljAk iz množice. — „Kdo vč ? Morebiti polagoma najdemo tudi ZavijAča, ali vsaj njemu dostojnegA namestnika," lokAvo odgovori župan, kateri si vendar po
vsej priliki nikakor nij mogel biti v svesti, kaj je povedal s tem vele tehtnim prerokovanjem; vsaj pobožna pripovedka nič enacega neče namigniti. „Z veselja so tukaj uže solze kapale," župan dalje reče; „a jaz menim, da bi se veselje pokazalo tudi v svojem pravem oblačilu. Kakor smo poprej vzdihovali, potem z glasnim vpitjem bogu dajali, kar je božjega, tako se zdaj v svetosti radujmo dejanski, a ne samo s plakom in jezikom!" Zadnjih besed še dobro ne izgovori, ko s plota izpoddersne, da se na glavo postavi ter prekopicne trikrat naprej, trikrat nazaj. Sreča njegova, daje bil na mehko padel! Prigovor je, da izgled za saboj vleče. Tožbanjci so menili, županje to naredil nalašč, ker se mu je po njegovi modrosti kolikor toliko treba zdelo; torej so se enako za njim prekopicevali vsi: mladi in stari, možje in žene, še otroci v samili srajcah, katerim je šlo to opravilo najspešnčje od rok. Tudi prosjak je od-vergel palico ter se z vrečami prepčt skopičil na glavo, kar je okornega moža stalo mnogo truda; a v podpori mlajših rok je vendar izdelal. Ta važna stvar je bila jedva z božjo pomočjo doveršena, ko župan, vesel, ker nikdo nij zapazil, kako je bil po nezgodi vendar še nekam srečno padel, zgrabi prosj&ka ter jame z njim plesati, da seje zemlja tresla. Kdo bi mladini mogel dati kaj ljubšega, nego je sladki ples! Torej vsak mladenič naglo prime svojo devo ter se z njo skokoma zaverti na čast po-vernemu svetniku; tudi možje in žene se križem pomešajo, ne gledaje, če je zgrabil vsak svojo ali ne ; kajti bogii na čast nij nič greh, kakor vsacega kerščenika pobožno uči ljubljanska porcijiinkula ter mnoga božja pota na zemlji. Brezzobe starice in nadušljivi dedci so ta dan s petami ob tla ožig&li, kakor bi kačam glave terli. Ka morebiti nijso tudi vedeli, zakdj?— A vsaka stvar ima začetek in konec; minolo je torej tudi to.
Drd. Kol. Ali sveta zgodovina vse res tako poroča, gospod doktor ?
Dr. Pip. Od besedice do besedice, gospod doktorand!
Drd. Kol. Hem! liem! Ne bi verjel, da ne slišim iz Vaših ozbilj-nih ust, gospod doktor!
Dr. Pip. Zakaj ne?
Drd. Kol. Zdi se mi, kakor bi vsi Tožbdnjci bili neumni, če se nijso morebiti cel6 rogali svetemu doktorju Beždncu.
Dr. Pip. Oboje so jim podtikali tudi njih sovražniki, zlobivi Kerk6vci; a ker naš verjetni pisatelj o tem nikoli ne zine, torej kleve-t&vim Kerkovcem ne moremo pritegniti, ker si je misliti; da oni v posvetnem rabotanji trebuhu na korist, nijso bili niti kolikaj sposobni razumeti, kaj je navdušeno serce. Ali sa ne pripeti često, da glupi svet navdušene možč, kateri visoke misli v sebi nosijo, imenuje brezpametne? Kako se je godilo Kolumbu, predno in tudi potem, ko je bil našel Ameriko! In koliko je prebil Gutenberg, dokler je zveršil svojo božjo ume-teljnost, katera je svetu prižgala novo luč! Kaj je terpel Galileo Gali-lei, ker je učil, da se zemlja suče okolo solnca, a ne velikansko solnce
okolo našega drobnega planeta ! Navadnim smertnikom so plemenitejši duhovi tista knjiga, ki ima sedem pečatov, gospod doktorand!
Drd. Kol. Vendar se mi vpira misliti, da bi imeli plemenitejši duhovi s plesom in skakanjem posel. Kdo je slišal, da se tako neumno svetniki čestč? Oprostite, gospod doktor! da mi je beseda »neumno" zopet ušla.
Dr. Pip. Zakaj se Vam zdi ta čast neumna? Ali ne veste, da so narodi uže od nekdaj s plesom slavili bogove? Nam li sveto pismo ne pripoveduje, kako je celo kralj David poskakoval pred skrinjo mirti in sprave? A tako daleč nazaj v stare čase ne treba nisezati, ker še denes ta običaj vlada mej nami. Blizu Čebra, dva dni liod& od Loža, nad Plesci je gora z romarsko cerkvijo, posvečeno materi božji. Semkaj se zbere, kadar je prošččnje, Hervatov kakor listja in trave, ter o godbi z mešičkom od ranega jutra do poznega večera poigravajo majki božji na korist in poštenje.
Drd. Kol. Bodi si torej ples, ker ga tako izverstno zagovarjate; a čemu je bilo treba prekopicevanja, gospod doktor?
Dr. Pip. Jaz plesa nikoli ne zagovarjam, če nij pobožen. A kar je do prekopicevanja, ne znate li, da gleda bog samo preprosto serce in dobro voljo, katere so Tožb&njci res imeli z verhom? —Nego zopet se veruiva pred kapčlico! Plesu je bilo jedva konec, ko župan ukaže, da štirje krepki mladeniči verliu ramen vzdignejo prosjaka, Tožbiinji vasi zdaj nad vso mero čislanega, ter uk&je, „živio" in „slavo" hrumeč nes6 domov, kjer so mu potlej stregli zvesto, kakor bolnemu očetu ali porodni ženi, ali kakor bečele trotu, kadar se rojiti pripravljajo. Po sed&j bi mu uže ne bilo nikoli treba za palico prijeti in vreč opertiti, ako bi ga ne bila priganjala stara navada. Saj veste, gospod doktorand! kaj prigovor uči: komur se prosj&ška palica v roki ugreje, ne odloži je do groba, če ima tudi vsega toliko, kolikor ta mož, ki je zastonj dobival obleko ter vsak dan v drugi hiši gotovo hrano in streho. Verstil se je namreč okrog vseh gospodarjev, kakor čednik od svetega Jurija do svetega Martina. Povest nam obširno ter zadovoljna oznanja, kako so mu srečni kmetje dali ta užitek do smerti na vso TožbAn jo vas, razen Rebernikove imovine, celo v zemljiške bukve vpisati; a vse njegovo delo je bilo,-' da je pričal, kadar je bilo treba, kar se je pač godilo sam bog vedi kolikrat, kako je našel doktorja Beždnca na oltarji. In stičimo stvar, kakor nam je drago, tajiti vendar ne moremo, njegova zasluga je res velika. Da nij o pravem hipci on prišel povedat, morebiti svetnik zopet kam pobegne, predno bi ga bilo moglo spaziti katero koli tožbanj-sko oČesce, kar se je tem verjetneje zdelo vsemu svetu, ker ga Zmerzlj^k in Kotl6vščak nijsta videla, če tudi sta v dolzem pogovoru stala blizu kapelice, kakor sta sama prisezala vsacemu, kdor je utegnil ali hotel , poslušati. Zakaj bi se torej smelo kolikaj dvomiti, da se je poverneni pomočnik pervič hotel slavuo razodeti baš po izvoljenem prosjaku edinem, a po nikomer druzem?	(Dalje prih.)
M e d e j a *).
(Kraj z drevjem poleg morja. Medeja pride z otrokoma.)
Pod to drevo pocenita, otroka! Na deblo naslonita se, — taki — Golobček poleg golobičice! Tu konec pota trudnega je nam. Tu jastreba se vama bati nij, Očeta lastnega; če pride, jaz Z životom vaju, mati, krila bom. —
O Jazon, Jazon! kako, ti ne veš, Zvesti od sebe pahnil si serce! Kreuza, srečna deva, v mehkem zdaj Naročji te nezvestega derži, Po sveti tavam, tvoja žena, jaz! — Molče je stala, cvet na pol razvit, Lepote svoje komaj v svesti si; Molče je stala, ter vabila te Z nedolžno poželjivimi pogledi, Da te izvabi iz naročja mi, Kakor iz gnjezda, sladko pevajič Na veji, tica mlade izpelja. Skrivaj si ti obračal se za nji, Na sladko pašo vodil si oči; Kaj sem terpela tiho jaz tedaj! Na zadnje šel si, moral si za nji! Zmagljiva mižu je lepote moč; Dokler je v cvetji, ide vse za nji. Tvoj cvet, Medeja! že osiplje se. Okrogli nijsta več, ko prej, roke, Sladak mu nij, ko nekdaj, vaš objem. Ugasnil vam je sladki žar očij, Ne vžigata mu hrepenenja več! Igrača, kratek čas je žena mižu. Lepi teli je vse — nič nij serce! —
Kaj sem storila zate, Jazon, Jazon! Očeta starega izdala sem, Izdala ti zaklad, ki ponj si bil S tovariši prišel, zlata željan! Pustivši lepo Kolhido s taboj,
Valiv sem milosti zaupala In tebi tujcu se, kraljičina! Ko je serdit rujovel Helespont, Ko mamil je tovarišem obup Roke, ko sam si stal od groze bled: S krepki roki vodila ženska jaz Kermilo sem, vkrotifa serd valiv. In zdaj! — z otrokoma bežim prognaua ! Kaj hočeš, v gradu tvojem da živim O njeni milosti, kraljeva hči? Da gledam njeno, tvojo srečo? Ne! —
In vendar -— ne kraljica, žena tvoja — Hotela bi ti dekla, sužnja biti, A sama s taboj — poleg druge ne! Pri znožji tvoje postelje čepe Po noči čula bi, ko čuje mati Poleg otroka, ki v zibeli spi, Ter muham brani z ljubo ga roki. — O ko bi vedel, Jazon, kak ljubezni Zaklad goji Medejino serce! Pa kaj ti to? Za drugo zdaj goriš, In v mislih nij ti zdaj Medeja več. —
Brez njega nij mogoče mi živeti; Zati sklenila iti sem od tod. Se sabo vzamem, kar na sveti še Najljubšega imam. Ne bode vama, Otroka, tujka kruha rezala, Ne bo po strani vaju gledala! Kaj ne, da gresta rajša z materjo? Kako se ti ljubi objemata Nedolžna angeljčka! Oh ta pogled Omeeil, menim, risu bi serce. Rodila vaju sem nesrečna jaz V ta solzni svet, jaz vaju rešim spet Iz njega, predno bridki sad njegov Okusita. Na svojih persih tu Posteljem vama rahlo posteljko, Kjer bosta sladko spavala z menij. —
) Znani, različno poročeni pripovedki je dal pisatelj podobo, kakoršna se j njegovim namenom primerna zdela.
Oj sinek, Ijubček mojega serca! Kako podoben, prepodoben si Očetu svojemu! — o — to oko! Zbudilo je v nedolžnih persih mi Sladak nemir, sladko mi hrepenenje, Ko pervi je zadel me žar njegov. —
Ti, sinek moj! ne boš kalil miru Dekletom, solz v očeh jim ne budil, Se serci ti ne bodeš si igral, Ne boš nesrečnih gnal v obup in smert; Človeškega ne boš množil gorja! In ti, Idija, sladki biser moj ! Nikdar mi ne izkusi ti tako, Kakor je mati tvoja, kaj zvesto Ljubeče žensko preterpi serce; Dovolj sem za obe terpela jaz! — —
Čuj! konjskega kopita glas bobni! Prašan oblak vali se, Jazon v njem!
Serce, zdaj okameni le eri hip! Ne tresi roka se, tri vdarce le ! Na piSmoč mi, jekleni pomočnik! Kako si merzel, o! da-si na persih Tako si dolgo se mi grel! — Serčnost; Medeja! Risu si brez straha nož V serce zabola, zdaj trepečeš! O! — Ne morem! — oh! —
(Bodalo zažene v morje.)
Zdaj, zdaj bo tu! Otroka! Na serce sem, v naročje materi! Le vsacemu še en poljub! — Tako! Terdm5 se oklenita matere! In vi, valovi svetega morja, Sprejmite v milostno narečje nas! — (Plane z otrokoma v morje.)
Boris Miran.
0 Vodnikovem rokopisu.
Fr. Levstik.
III.
Najpervo mi je poudariti še enkrat, da sem jaz Vodnikov rokopis dobil iz Wagnerjevih rok, in sicer vedoč, da ta rokopis je Kastelčeva svojina; potem mi je zopet izreči, daje Vodnikova ostalina iz mojih rok y Matične po dr. BleiTeisu res tako prišla, kakor sem nže povedal, ter da
o tem, kar se pripoveduje, kako je sodbenj sluga Kleinscheg imel naročilo, zarubiti me zaradi Vodnikove ostaline, do zdaj nijsem še nikoli besedice slišal, ter da niti ne vem, kakšen je ta Kleinscheg.
Ako se mi očita, zakaj Vodnikovega rokopisa jaz nijsem vernil Matici potem, ko so bile njegove pesni natisnene, odgovarjam, da ne zato, ker bi morebiti bil rajši videl, ako ta rokopis pride v licealno nego v Matično knjižnico, niti ne zato, ker sem ga hotel sam prideržati; zgodilo seje to edino s tega uzroka, ker sem jaz Vodnikovo ostalino prejel najpervo iz Wagnerjevih rok za Kastelčevo svojino, in ker nikoli nijsem priznaval pravičnosti tistega poti, po katerem je iz mojih rok prišla k Matici, katera jo je postavila med zarubljene knjige. Bal sem se torej, da bi me za njo ne prijeli Kastelčevi dedniki, kateri so po mojem razumu edini imeli resnično in čisto pravico do nje. Kastelčevim dednikom iz tegnikoli nijsem branil oddati, kar sem uže dokazal, in kar sledi tudi se je a, o čemer hočem tu govoriti.
Ko se je namreč zdaj zaradi Vodnikove ostalme prepir vnel po novinah, pisal sem 17. dan oktobra letos en list gosp. dr. Sajavcu v Ljubljano, en list odboru slovenske Matice. Tukaj navedam pismo gosp. dr. Sajavcu poslano, ker iz njega jo tudi razvidno, kaj sem pisal Matici. Omenjeno pismo slove :
„Blagorodni gospod doktor! Ko je zaradi Vodnikove rokopisne ostalme toliko prepira, pisal sem denes odboru slovenske Matice sledeči list:«
„ „Slavni odbor! Da bode konec prepira o Vodnikovi ostalini, katero sem jaz iz Wagnerjevih rok prejel za Kastelčevo svojino, ter da niti jaz ne bi zaradi te stvari pozneje imel kake neprijetnosti odKastel-čevik dednikov, kateri edini imajo po moji sodbi resnično in čisto pravico do nje, izrekam, da to ostalmo Matici mahoma in rad pošljem, ako od Kastelčevih dednikov, ali Se ti dedniki morebiti po zakonu se nijso sami svoji gospodarji, tedaj od tistega, kdor jih zakonito zastopa, Matica dohode priterditev, da se omenjena Vodnikova ostalina sme hraniti v Matični knjižnici, in to priterditev Matica meni 'ali samo pismeno oznani, ali po kacih slovenskih novinah javno razglasi. — Ta pot mislim daje pošten, in sodil bi, da ne težak; kajti Kastelčevim dednikotn ne more biti mnogo do tega, ali se ostalina shrani v Matični ali v licealni knjižnici, katera je morebiti celo preveč nij željna. — V tem zinislu ob enem pišem tudi gosp. dr. Sajavcu, zastopniku Kastelčevih dednikov.«« »Blagorodni gospod! ker je res Kastelčevim dčdnikom oboje enako, ali se ta ostalina shrani v Matični ali v kaki drugi knjižnici, torej Vas uljudno prosim, da se Vi temu mojemu nasvetu ne bi ustavljali, nego da bi ga blagovolili podpirati,|kolikor morete.^Ce se vendar to ne zlaga z Vašo mislijo, onda Vas prosim, dovolite mi, naj rokopisno osta-lino pošljem Vam, dajo potem ali Vi obderžite, ali blagovoljno izročite sodišču, kakor se po Vašem razumu zdi prav in potrebno."
Temu listu je gosp. dr. Sajavec odpisal 25. oktobra, in menije pismo prišlo v roko 27. oktobra. Piše mi:
n Po Vašem dopisu od 17. t. m. sem precej šel h gospoda Mihaela Kastelca hčeri Amaliji, katera je po zakonu samovlastna, in kateri je sodišče uradno izročilo vso imovino, ker ona je edina deduiea, sedaj soproga c. k. stotnika v Ljubljani. Razbistril sem jej vse o Vodnikovem rokopisu, in vprašal, kaj ona misli. GospA Amalija Pfeiferjeva mi je dala izrek (erklarung), naj omenjeni rokopis dobode slovenska Matica, ter me prosila naj Vam oznanim to njeno voljo, vsled katere morete brez kake odgovornosti rokopis izročiti slovenski Matici. Torej izvolite rokopis po pošti poslati na ravnost slovenski Matici z dostavkom, da Vam je to naročila Kastelčeva edina dednica, katera želi, da rokopis dobode slovenska Matica."
Tukaj dostavljam njen
Izrek.
Ker sem jaz dednica pokojnega gospoda Mihaela Kastelca gospodarja Vodnikovegarokopisa, in torej mi tudi pripada toga rokoisa svo-
jina in pravica, kamor ga hočem deti, zato izrekam, da se slovenski Matici izroči v svojino.
V Ljubljani 25. oktobra 1870.
Amalija Pfeifer s. r.
Dr. Sajavec s. r. ) .,,•
Viljem Rogelj s. r. )
Javno mi je torej hvalo izreči gosp. dr. Sajavcu, da je tako rado-voljno pomagal, to stvar končno v red spraviti.
A iz vsega tega se bistro vidi, pervič: kdo je bil rokopis ugrabil; drugič: kdo je bil njegov dozdanji gospodar po pravici in resnici, namreč edino Kastelčevo dčdništvo, katero se je te pravice iznebilo še le 25. oktobra letos, kar 26. oktobra priznavajo celo same „Novice", ki z besedami, v svojih predalih na 350. strani skerbno skritimi, pišejo: »gospd Pfeiferjeva se je odpovedala pravic do Vodnikovega rokopisa, katere je imela kot dednica gosp. Mihaela Kastelca, ter izrekla, da prepusti ta rokopis Matici slovenski."
Da sem zdaj Matici Vodnikov rokopis brez oviranja poslal, to se umeje samo ob sebi.
Dostaviti mi je še to, da v ,,zgodovinske čertice c. k. kmetijske družbe," katere je sestavil gosp. dr. Bleiveis 1867. leta, porabil je on res tudi neko svoje poprejšnje, vendar tudi uže natisneno delo o tej stvari, kar sem jaz bil samo pozabil omeniti a ne zlovoljno zamolčal, in zategadelj tukaj to zmoto rad popravljam.
Da se „Zvon" dalje ne bode rabil v prepire, ne mislim o Vodnikovih spisih v njem nadaljevati, kar si vendar prihranjujem v drugo priliko na druzem kraji.
Slovenski glasnik.
*	„Sr bske narodne pj esme iz Bosne in ilercegovine. Junacke pjesme starijega vremena. Skupio ih i na svijet izdao Bogoljub Petranovič. Knjiga treča." Ta dobro znana zbirka serbskih narodnih pesmij je te dni v deržavni tis-karnici v Belem gradu zagledala beli dan. — Tudi bosanski bogoslovci, učeči se v svojem semenišči v Djakovem, izdali so letos dve knjigi, in sicer: 1. bosanske narodne pripovjedke." U Vojnom Sisku 1870. Str. 146, in 2. „Bošnjak." Koledar za Bosnu za god. 1871. V Osieku 1870. Str. 29.
*	Dramatično društvo v Ljubljani je 15. oktobra t. 1. igralo v deželnem gledališči resni izrokaz „Graščak in oskerbnik". Serčno pozdravljamo ta prehod k resnim igram ter mu želimo najboljšega uspeha,-	Fr. L.
Listnica.
Gosp. K. M. Če ste se preselili ter nam ne povedali, in zaradi tega nekoliko časa ne prejemali našega lista, mi nikakor nijsmo krivi, ker „Zvon" se Vam je zmirom redno pošiljal; a vendar smo Vam zopet doslali zahtevane številke. Sploh se nam je ta neprijetnost že često pripetila; prosimo torej čest. gg. naročnikov, da uredništvu vselej blagovolijo oznanit ako se kateri preseli iz prejšnjega prebivanja.
Tiskarna oo. Mehitaristov.
Založnik in urednik: J. Stritar, I. Johanneegasse 16.