Miscellanea GEORGE ALExANDER KENNEDY: COMPARATIVE RHETORIC: AN HISTORICAL AND CROSS- CULTURAI.. INTRODUCTION. NewYork-Oxford: Oxford Univer- sity Press, 1998. 238 strani. Recenzija Po dolgoletnem ukvarjanju z retori- ko v klasični in pozni antiki Zahoda obravnava George A. Kennedy, verjet- no eden najbolj cenjenih živečih stro- kovajakov za to vedo (njegovo delo Klasična retorika je na voljo tudi v slo- venskem prevodu), tudi retoriko v drugih kulturah. Pri tem uporablja utečene pojme in kategorije, ki so se razvili za opis zahodne retorične tra- dicije, tako da preizkuša njihovo uni- verzalno uporabnost in na njihovi podlagi primerja druge tradicije tako med seboj kakor z retoriko Zahoda. Rezultatje knjiga, kije - še posebno ob upoštevanju širokopoteznosti pro- jekta - po obsegu sicer skromna (be- sedila samega je 230 strani) in po obravnavi temu primerno sumarna, zato pa ob svežem pristopu prinaša sintezo številnih jezikoslovnih, antro- poloških in kulturnozgodovinskih po- datkov ter nakazuje možnosti za na- daljnje raziskovanje. Obravnavane kulture so razdeljene v dve skupini (tj. v dva dela knjige): ne- pismene in pismene. To delitev ute~ meljuje avtor z velikim pomenom, k1 aa je imelo pisanje za razvoj retorike b • v in retorične teorije: zelo je namrec olajšalo možnost zavestnega ustvarja- nja, analize in kritike, s tem pa tudi konceptualizacije in abstraktnega ter kompleksnega mišljenja; teorijo reto- rike je moč najti le v pismenih druž- bah ( 4). V prvem delu se tako zvrstijo avstralski staroselci in družbe v Afri- 173 ki, Južnem Pacifiku in v obeh Ameri- kah. Sporna je vključitev Aztekov, ki so imeli slikovno pisavo; Kennedy jo utemeljuje z dejstvom, da teh znakov niso uporabljali za zapisovanje posa- meznih besed, marveč za dejanja, dejs- tva, ideje ali pojme, in da z njimi niso zapisovali govorov (100), tako da pri slednjih ni bilo možnosti za preuče­ vanje ali kritiko, kakršnih bi bili de- ležni v zapisani obliki. Drugi del po- kriva Mezopotamijo, Egipt, Palestino, Kitajsko, Indijo in Grčijo z Rimom. Za opis in medsebojno primerjavo teh retoričnih tradicij si avtor, kot reče­ no, izposodi pojme iz zahodne tradi- cije: tri vrste govorništva (sodno, sve- tovalno in slavnostno) in pet stopenj pri nastajanju govora (določitev sno- vi, njeno razporeditev, slog, memori- ranje in podajanje), slednje še s po- drobnejšimi razdelki. V okviru dolo- čitve snovi tako obravnava uporabo lo- gosa ali argumentiranja, etosa ali po- mena govorčevega značaja (tj. njego- vega prizadevanja, da bi svoj značaj prikazal v določeni luči, pa tudi ape- liral na nravnost občinstva, oblatil zna- čaj nasprotnika ipd.) in patosa ali vpli- vanja na čustva poslušalcev; znotraj l~­ aosa obravnava indukcijo z rabo pn- ~erov, pregovorov in analogij in de- dukcijo. K slednji štejeta raba enti- mem ali epiherem in raba toposov, tako dialektičnih, tj. načinov argu- mentiranja, kakor posebnih, tj. stva- ri, ki jih je primerno reči ob določe­ nih priložnostih. Pri razporeditvi sno- vi preučuje, ali se v govorih in drugih oblikah izražanja kaže zaporedje po- sameznih delov, kakor so uvod, pri- kaz, dokazovanje in sklep. Pri slogu se zlasti posveča obstoju "formalnega" jezika, kije v neki različici značilen za vse kulture in se uporablja ob obre- dih, slavnostih, v določenih zvrsteh 174 slovstva ipd„ ter tropom in figuram. Med slednjimi najbolj obdela metafo- ro in njeno vlogo v razvoju jezika, po- leg nje pa tudi rabo primere, metoni- mije in sinekdohe. Podajanje obrav- nava predvsem z vidika vpliva, ki so ga utegnile imeti kretnje na razvoj člo­ veškega jezika, medtem ko je način memoriranja v virih slabše opisan in zato deležen manj obravnave. Išče pa tudi odgovore na vprašanja, kakršna so: ali in do kakšne stopnje je retori- ka v dani družbi konceptualizirana; ali predstavlja posebno vedo (tako je bilo le v Grčiji in Rimu); njena raba v mi- tologiji; njen splošni ton (tu npr. ugo- tavlja, da predstavlja grško-rimska re- torika po svoji agresivnosti in tekmo- valnosti anomalijo med ostalimi tra- dicijami). Ob obravnavi posameznih kultur pri- de do sklepa, daje nekatere zahodne (aristotelske) kategorije mogoče oz- načiti za univerzalne (tako npr. sve- tovalno govorništvo, argumentiranje s pomočjo primerov ali rabo metafor), medtem ko je druge potrebno modi- ficirati. Kot primer omenimo "epi- deiktično" govorništvo, pod katerim je Aristotel pojmoval predvsem hvalo ali grajo (in se v skladu s tem v slo- venščini navadno imenuje "slavilno"), vendar je dejansko že v Grčiji in Rimu obsegalo najrazličnejše zvrsti; če upo- števamo še priložnosti za govor v dru- gih kulturah, bi po Kennedyju kot nje- gov skupni imenovalec lahko oprede- lili utrjevanje kulturnih vrednot, kre- pitev občutka povezanosti med pri- padniki skupine in obredno ter estet- sko funkcijo (temu pojmu v slovenš- čini še najbolj ustreza prevedek "slav- nostno"). Delo se odlikuje po veliki sistematič­ nosti in jasnosti v zgradbi in prikazu. Poleg tega, da sta devetim poglmjem, Keria IV - 2 • 2002 razdeljenim na dva dela, dodana skup- ni predgovor in sklep, ima še vsako posamezno pogla'.je na koncu povze- tek, reference in bibliograftjo. Ker je knjiga namenjena tudi nestrokovnja- kom, avtor vedno poda časovno ume- stitev, zgodovinsko, politično, filozof~ sko ipd. ozadje in razlago izrazja. Skratka, zastavljena je kakor kvalite- ten učbenik, in sodeč po internetnih straneh se je tudi res uvrstila med predpisano literaturo na vrsti ameriš- kih visokošolskih ustanov in je pogo- sto citirana. Pri ugotavljanju nesporne koristnosti te študije pa je svojevrsten paradoks v dejstvu, da je inovativna teoretična za- snova, na kateri Kennedy utemeljuje širino svojega prikaza, verjetno spor- na, in vsaj nekateri izmed ciljev, v ok- viru katerih študijo zastavi, nerealni. Kennedy namreč uvede nov pojem re- torike. Pod tem izrazom v najširšem pomenu ne razume zgolj govorništva, pa tudi ne - sicer širše pojmovanega - pouka javnega govorjenja in pisanja, ki se je razvil v klasični Grčiji in se raz- vijal ter poučeval vse do danes. Tudi delitev, na kateri temelji njegova Kla- sična retorika inje še širša (namreč na „prvotno" retoriko, kije ustna, javna in prepričevalna, ter na „drugotno" retoriko, tj. rabo retoričnih sredstev, ki ima pretežno estetsko vlogo in se kaže tudi v zvrsteh, kakršne so knji- ževnost in celo glasba, arhitektura ali slikarstvo), stopi v ozadje. Kennedy iš- če vir retorike v naravnih nagonih in jo iz domene ljudi prenese tudi na druga živa bitja. Retorika naj bi bila oblika energije, ki jo sproži posameznikova čustvena reakcija na situacijo, v kateri se poču­ ti ogroženega ali vidi priložnost, da pridobi neko prednost. To čustvo lah- ko prenese v fizično ali v govorno de- ]\;f iscellanea janje; narava (evolucija) daje pred- nost slednjemu, ker je zanj potrebna manjša energija. Potencial za retori- ko imajo vsi organizmi, ki lahko od- dajajo signale; prisoten je že v zmož- nosti organizma, da odda znak brez lastne volje, npr. spremeni barvo ali obliko (25). Uresniči se, ko bitje upo- rablja glas z različno intenzivnostjo in z njim izraža občutke, še bolj pa, ko uporablja razne retorične tehnike. Retorika se je razvila zaradi nagona po samoohranitvi in ohranitvi genov, pri družbenih živalih pa tudi po ohra- nitvi družine, skupine in drugih čla­ nov vrste. Kennedyju pomeni osnovo vsakršne komunikacije: te brez reto- ričnega vzgiba ni. V njenem okviru to- rej obravnava izjemno široko področ­ je delovanja, ki ne obsega le oglaša- nja ali znakovnega sporazumevanja, marveč tudi druge oblike vedenja. Med slednjimi je denimo prizadeva- nje nekaterih ptičjih samcev, da bi zgradili čim primernejše gnezdo in s tem privabili samico (24), na področ­ ju človeškega udejstvovanja pa sodi sem vse od propagande, tudi takšne s pomočjo umetnosti in verskih institu- cij, kakršna je bila Ehnatonova (132- 133), alijavnih napisov, kakršna je bila Ašokova v Indiji (185-187), pa do spolnosti (121) ali sistema izmenjave daril ( 62). V l. poglavju Kennedy preučuje možne paralele med človeš­ ko in živalsko „retoriko", pri čemer prav tako izhaja iz zahodnih retorič­ nih pojmov, medtem ko v 2. poglavju podaja svoj pogled na razvoj človeš­ kega jezika. Ta pristop je dvorezen: po eni strani interpretira vrsto obstoječih opažanj 175 v novi luči, jih sistematizira po jasnem ključu in opozarja na izjemno zanimi- ve paralele, po drugi strani pa je bil deležen kritike (Krajewski 19981): poj- movanje, da seje sporazumevanje za- radi praktičnih potreb razvijalo na če­ daljo višjo raven, naj bi bilo zastarelo ali vsaj sporno, saj so bile že oblike sporazumevanja med hominidi verjet- no izredno prefinjene. Ista kritika po- stavlja pod vprašaj tudi legitimnost metode, po kateri prenesemo pojme iz ene kulture v druge, saj se da na tak način marsikaj neupravičeno ize- načiti. Kennedy seveda ni poklicni antropo- log, zato gre njegov prikaz razvoja je- zika verjetno brati bolj z vidika infor- macij, kijih prinaša o obstoječih teo- rijah, in kot neobvezno predstavitev njegovih lastnih razmišljanj, kakor pa v smislu strogo znanstvene teorije. Res je tudi, da vzporednice živalskega ob- našanja s pojmi iz retorike včasih de- lujejo absurdno, kot tedaj, ko z vso re- snostjo ugotavlja, da ptičje petje sicer kaže vrsto besednih figur, ki temelji- jo na zvoku (anaforo, homojotelev- ton, paronomazijo), ne pa tudi misel- nih figur, kakršne so retorično vpra- šanje, ogovor ali ironija (23). - Nje- govo zvajanje vseh mogočih pojavov na retoriko se mestoma zdi prisiljeno tudi v obravnavi človeške družbe: tako npr. povezuje pojem eh 'ikitajskega fi- lozofa Mencija, ki je preveden kot physical vigour, s svojo „retoriko", ker gre obakrat za obliko energije, čeprav sam pravi, daje Mencijev pojem pri- merljiv z našo vestjo (156). - Po dru- gi strani pa s svojimi vzporednicami podčrtuje nesporne stične točke med 1 Krajewski, B.: George A. Kennedy, Comparative Rhetoric: An Historical and Cross-Cultural Jntroduction. Bryn Mawr Classical Review 98.2.13. Http:// ccat.sas. upenn.edu/bmcr / 1998/98.2.13.html. 176 ljudmi in živalmi; tudi če imamo nji- hov status „retoričnosti" za sporen, predstavlja veliko novih informacij in spodbuja nadaljnje raziskovanje. Drugi očitek (o neustrezni preslikavi pojmov na povsem drugačne struktu- re) priznava tudi avtor sam. Odloči­ tev, da si bo izposodil kategorije, ki so se oblikovale v stari Grčiji injihje večino teoretično utemeljil že Aristo- tel ( 4. stol. pr. Kr.) v svoji razpravi Re- torika, ob pričakovanju možnih ugo- vorov utemelji z argumentom, da je to edini polno razviti sistem retorič­ nega izrazja (seveda tudi edini, kije zahodnim bralcem razumljiv) in da se tako ponuja možnost za preizkus, ko- liko je zahodne retorične pojme mo- goče uporabljati izven zahodne kul- ture. Njegov namen ni natezati tuje kulture na zahodno izrazje, marveč prispevati k razvoju medkulturne re- torične terminologije, tako da zahod- ne pojme po potrebi modificira. Priz- nava tudi dvoje velikih pomartjkljivo- sti, na kateri bi nujno naletel vsak prei- skovalec tako širokega področja: da sam ne zna jezikov kultur, o katerih pi- še, in da so zapisi govorov iz nepisme- nih kultur zelo verjetno že utrpeli pre- delavo s strani zahodnjaških zapisoval- cev; primer so poročila o govorih se- vernoameriških Indijancev (84 isl.). Neprekrivanje kulturnih sistemov in nezanesljivost prevodov izpostavi pri prevodu avstralske pesmi, v katerem se ponavlja verz I am red like a burning fire (53). Kakor je opozoril prevajalec, v resnici pesmi staroselcev sploh ne vsebujejo primer, marveč so besede le postavljene skupaj (kakor npr. I burn, a red fire); niti ne gre za hoteno pe- sniško izražanje, marveč se v tem jezi- ku različni odtenki rdeče barve pač označujejo s samostalniki kakor "rdeč ogenj" ali "rdeča glina". Kennedy pou- Keria IV - 2 „ 2002 darja, da se dojemanje stvarnosti med kulturami zelo razlikuje, tako da je izraz, ki se zahodnjaku zdi metafora, lahko v resnici slogovno nezaznamo- van (98 idr.). Vsaj problemu odvisno- sti od prevodov bi se bilo pri temelji- tih medkulturnih primerjavah sicer mogoče izogniti, saj bi zahtevale veli- ko ožjo specializacijo in s tem obseg znanja, ki bi bil še v dosegu enega člo­ veka. Spet je treba poudariti, da je vrednost Kennedyjevega pristopa v sintezi virov, neobičajnem pristopu in nakazovanju nadaljnjih študij. Cilje primerjalne retorike navede Kennedy v predgovoru, v katerem očr­ ta svoj program in razloži temeljno izrazje. Po začetni opredelitvi primer- jalne retorike ("medkulturno preuče­ vanje retoričnih tradicij, ki obstajajo ali so obstajale v različnih družbah") pravi, naj bi bili vsaj štirje: l. ugotovi- ti za vsako retorično tradicijo s pomoč­ jo primerjalnih metod, katere značil­ nosti ima skupne z drugimi in katere so lastne le njej; 2. na podlagi tega ob- likovati splošno teorijo retorike, ki bi zaobjemala vse družbe, torej opis vsem prirojene ali "globinske" retorič­ ne zmožnosti; 3. razviti strukture in izrazje, primerno za opis retorike v vseh kulturah; 4. uporabiti izsledke pri sodobnem medkulturnem spora- zumevanju. Med temi se - poleg že omenjenih pomislekov v zvezi s tret- jim ciljem - zdi zlasti problematičen četrti, torej praktična uporabnost v konkretnih situacijah. Primerjalne študije bralcu nedvomno odpirajo nove vpoglede in povečujejo njegovo tankočutnost, toda "spopad" s sicer neznano kulturo zgolj s pomočjo re- torične teorije, ki bi bila tako splošna, da bi pokrivala vse kulture, je primer- ljiv s poskusom, da bi se sporazume- vali v neznanem jeziku s pomočjo for- M.iscellanea mul generativnih slovničarjev. Pri tako občutljivem področju, kakor je sporazumevanje, bi bil prej ko slej od- ločilni dejavnik poznavanje fines v dani družbi, ne pa posplošitev. FJjub navedenim pomislekom pa je treba še enkrat poudariti, daje Ken- nedyjeva knjiga visoko pozitiven pris- pevek, ki si zasluži vso pozornost tako zaradi podatkov, kijih prinaša, kakor zaradi idej o novih smereh raziskave, in želeti si gre, da bi se kmalu znašla v večjem številu tudi na slovenskih knjiž- nih policah. Nada Groše9· IZOKRAT, LISIJA, DEMOSTEN, CICERON, EVMENIJ: ANTOLOGIJA ANTIČNEGA GOVORNIŠTVA. Prevedli: dr. Matjaž Babič (Demo- sten, Ciceron), Sonja Capuder (Evmenij), mag. Matej Hriberšek (Izokrat, Ciceron), David Movrin (Lisija). Uredil: mag. Brane Sene- gačnik. Študentska založba, Ljublja- na 2001, Zbirka Claritas. Recenzija Če se sprehodimo med naslovi knjig, ki so v zadnjih nekaj desetletjih izšle v slovenščini, ter diplomskih in magi- strskih nalog, nastalih na Oddelku za klasično filologijo, lahko tiste, ki se konkretno ukvarjajo s področjem an- tične retorike, preštejemo na prste ene roke. Govori velikih in malce manj velikih antičnih govornikov, re- torični priročniki in retorične prvine nasploh, ki so bogatile množico lite- rarnih zvrsti od zgodovinopisja do fi- lozofske proze, so le redko prišli v ož- 177 ji izbor zanimanja slovenskih klasič­ nih filologov. Morda je temu bila vzrok domnevno večja privlačnost drugih literarnih zvrsti, morda težav- nost vživetja v sodobnemu človeku tuj svet govorništva, zasičenega z neusah- ljivo množico vlog in nalog, ki jih je imelo v družbi. Kljub ne preveč plod- ni preteklosti pa je videti, da se reto- riki vendarle obetajo boljši časi. Da je temu tako, pričata dve deli s po- dročja retorike, ki sta izšli v letu 2001. Eno od njiju je prevod Kennedyjeve- ga retoričnega priročnika, drugo pa pričujoča Antologija antičnega govor- ništva, kije nastala v sodelovanju pe- tih klasičnih filologov z Oddelka za klasično filologijo, profesorja dr. Mat- jaža Babiča, asistentov Sonje Capuder in mag. Mateja Hriberška ter diplo- manta latinščine in grščine Davida Mavrina, ki so delo prevedli, ter mag. Braneta Senegačnika, ki gaje uredil. Izbor avtorjev v večini ne preseneča, saj gre za velika imena antičnega go- vorništva, ki si brez dvoma zaslužijo mesto v antologiji. Bralca v grško an- tično retoriko popeljejo Lisija z Govo- rom proti Eratostenu, ki ga je imel pred sodiščem, sledi mu eden najznameni- tejših učiteljev govorništva lzokrat z govorom Proti sofistom, ki sodi v skupi- no govorov o vzgoji, potovanje pa skle- ne nedvomno največji antični govor- nik Demosten s Prvim govorom proti Fi- lipu. Rimsko retoriko zastopata dva av- torja, umetnik latinske besede Cice- ron z Zagovorom Marka Kajlija Rufa in tako rekoč skoraj neznan galski retor Evmenij z Govorom za obnovo šolskega poslopja, ki zanimivo popestri družbo štirih najslavnejših. Izbor govorov je bil gotovo skrbno premišljen, saj nam daje enakomeren vpogled tako v grš- ke kot rimske govorniške dosežke, umeščene v zgodovinski tok od kla-