Gerkvene zadeve. I f Dr. Janez Ev. Lipold. I Kar nič se ni poslovil od svojih ljubih; ne od svoje udane družine, ne od svoje tako Ijube in drage mu rodbine, ne od svojih prijateljev, ne od svojih zvestih ovčic in tudi ne od svojih srčno ljubečih duhovskih sobratov . . . Odmaknil se je svojim ljubim, kakor da bi bil odSel na kratek izprehod, hoteč se kmalu vrniti. A ni šel na kratek izprehod, dr. Janez Ev. Lipold, jžupnik pri Sv. Petru pod Sv. gorami in bivši deželni poslanec, se je napotil na daljno pot v dolgo večnosl, dr. Lipold se ne vrne več k svojim Ijubim, neizprosna smrt mu je pristrigla nit življenja v sredo zveeer, dne 6. oktobra. »Dr. Lipold urarl, je li mogoče?« Tako smo popraševali drug druzega, ko smo izvedeli pretužno vest. Ker se nisi mogel, preblagi rajnki, posloviti od nas — ker se je smrti tako mudilo — naj se pa mi poslovimo od tebe s kratkimi vrsticami o tvojem bilju in žilju! Dr. Janez Ev. Lipold se je porodil dne 15. prosinca leta 1842. od slavne, premožne slovenske rodovine Lipoldove v Mozirju. Že v 21. letu (leta 1863.) je bil posvečen v mašnika ter kaplanoval pri Novi cerkvi in na Vranskem; bil 5 let profesor v mariborski bogoslovnici; leta 1872. postal župnik v Št. Martinu pri Šaleku, katero župnijo je oskrboval 20 let, do leta 1892., ko se preseli na župnijo Sv. Petra pod Sv. gorami. Le pet let je pastiroval tukaj, kar ga ono sredo zvečer Gospod nagloma pokliče k sebi. Pokopali smo ga v petek zjutraj ob 10. uri. Kaj pač ga je moglo tako zgodaj položiti v grob? Srčna bolezen ali hiba, katero je že več let občutil, je bila njegova morilka. Zato ga smrt ni zasačila nepripravljenega. Ob zadnjem svojem godovanju je bil tako otožen! »Preljubi raoji tovariši in častilci«, izgovoril je pri napitnici, »veseli me videti vas v lolikem številu ob godovanju; žalosti me pa, dobro vedoč, da ste zadnjikrat pri meni«. Kesnično, drugo godovanje bo v nebesih obhajal. Pogreb je bil veličasten, kakoršnega si je zaslužil preblagi gospod. Predno so pogrebci vzdignili krsto ter prenesli iz župnišča v cerkev, zapoje šentpeterski pevski zbor žalostinko: »Blagor mu, ki se spočije« . . . Nagrobni govor je govoril č. g. Marko Tomažič, župnik pilštanjski. Ganljiva beseda pridigarjeva je izvabila marsikatero grenko solzo žalosti iz očes. Slavil je rajnkega kot skrbnega dušnega pastirja, kot iskrenega rodoljuba ter dobrega državliana. Predolga bi bila spominska črtica, ko bi hotel omeniti le nekoliko zaslug pokojnega doktorja, kalere si je stekel pri svojem delovanju za cerkev in ubogi naš narod in katere je opisal g. pridigar. Ne morera pri tej priložnosti zamolčati besed priprostega kmetiča, ki je stal ob mrtvaškem odru rajnkega ter svojemu sosedu rekel: >O, dober gospod so bili, tako radi so spovedovali ter sv. rožni venec molili!« Zadušno sv. mašo je opravil nekdanji kaplan pokojnikov, sedanji mestni župnik brežiški, č. g. J. MeSiček, stregla pa sta mu dva šolska tovariša rajnega doktorja ter dekan od Sv. Katarine; veličasten pogreb, katerega se je udeležilo 28 duhovnikov, vodili so preč. g. kanonik in dekan kozjanski. Pri cerkvenem opravilu ter sprevodu je bil navzoč g. vodja okrajnega glavarstva, pl. Vistarini. Ob odprtem grobu zapojejo pevei premilo pesem: »Nad zvezdami«. Zdajci zasveti solnce izza deževnih jesenskih meglii na prerani grob dragega pokojnika, kakor da bi mu hotelo reči: »Saj ti v življenju nisem sijalo, saj si užil le malo svetlih, solnčnih dnij, a užival boš v onem življenju solnce prave sreče«. Ob njegovem grobu žaluje škofija, ki je s pokojnikom zgubila letos že drugega doktorja sv. pisma ter zvestega, skrbnega delavca v vinogradu Gospodovem; joka kozjanska dekanija, katerej je bil dika in ponos; tožijo posebej njegovi duhovski tovariši, katerim je bil vedno moder svetovalec in zvest tovariš-prijatelj; milo plaka slovenska domovina, kl je zgubila ž njinl vrlega sina, neustrašljivega boritelja in zagovornika. 0, preblagi doktor, slovenska domovina ti bo ohranila hvaležen in časten spomin, saj zanjo si delal, zanjo živel ter posvetil vse svoje moči. Kot mož izredne nadarjenosti, učenosti in bistrega uma in duha, jeklene značajnosti, žilavosti in neustrašljivosti, povedal je vsakomur odkrito in očito resnico v obraz — hinavščine ni poznal. Bali so se ga ter tudi spoštovali njegovi politični nasprotniki. Slavnoznana je bila njegova gostoIjubnost in radodarnost, dasi je zadel ravno v Št. Petru na najslabša leta, kakor sam piše v oporoki svojim duhovskim tovarišem: »Ker mi osoda ni bila mila in ker sem tukaj imel najslabša leta, se nihče majhni zapuščini čuditi ne more, in torej prosim svoje sobrate, ki se bodo mojega pogreba udeležili, naj to Bogu darujejo. Bog z Vami in hvala! Če sem kateremu koli v življenju krivico storil, ali katerega razžalil, ga prosim odpuščenja, kakor tudi iz dna srca vsem odpustim, da bi ludi jaz našel milostljivega sodnika«. Trdno upamo vsi, da si ga našel! Mir in pokoj tvoji duši! M.