SLOVENSKE KULTURNE akcije Leto VI 4 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 28.2.1959 NAŠ ZAČARANI KROG Zadnjič simo pisali o bodočnosti slovenščine v domovini. Napade uspešno odbijajo, vsekakor je jasno, da se bodo nadaljevali in vonne .še dolgo ne bo konec. Segamo po obrambnih sredstvih in Slovenska akademija znanosti in umetnosti napoveduje novo izdajo Pravopisa, ki bo obsegal nad 1200 strani in bo razkril bogastvo našega jezika. (Pravopis bo branil postojanke jezika na notranji, domači fronti zunanjih se bomo že ubranili... Kako je z našim jezikom, kako je z njim doma in kako v tujini. Doma ga čistijo, v tujini ga skušamo ohraniti mladini vsaj še za eno generacijo. Kolikor bomo živi sami, toliko bo živ nas jezik; rastei in razvijal se bo z nami. Toda ali rasemo, ali rase, se razvija jezik resnično z nami naprej? Ko je pred štirimi stoletji začel Luter prevajati sv. pismo v nemščino, je uporabljal okrog 8000 besed. V začetku 20. stoletja je nemški pisatelj uporabljal približno 22.000 besed. Prebivalec nemškega podeželja je uporabljal približno 5000, meščan pa okrog 8000 besed. Danes se je uporaba nemškega jezika toliko obogatila, da uporablja nemški meščan pribl. 20.000, obvlada pa okrog 50.000 besed svojega jezika. Največji nemški slovar je v letu 1889 imel 210.000 nemških bes$d; če bi danes hoteli izdati najpopolnejši nemški slovar, bi morali zbrati najmanj 400.000 nemških besed. (Po trditvah nemškin jezikoslovcev imata angleščina in francoščina vsaka komaj nekaj nad 200.000 besed.) Slovenščina preživlja hude čase! Vkljub vsem naporom sp vrivajo tujke in kar je najbolj nevarno, je praksa, ki se uvaja v glavnih državnih uradih. Uprave, ki so raztegnjene s svojim delovnim področjem nad vso državo (železnice, pošta, finance) korespondiirajo med seboj samo v srbohrvaščini. Te upravne prakse slo se nalezla tudi podjetja, ki so pod vrhovno kontrolo partije. Doma nohjo podjetja imena, ki so vse drugo samo slovenska ne. Borba proti vdiranju z juga je brezuspešna. Radijske postaje v Sloveniji sicer imajo posebne oddaje za čiščenje slovenščine, pa to le malo pomaga, ker napovedovalci takoj za slavistom, ki je prej grajal tuje vplive, prebirajo novice in poročila z izrazi, ki so vsakodnevni atentat na naš jezik. Doma si že ne vedo več pomagati! Mnogo pišejo o tem, da bi moral institut za jezik pri Akademiji prevzeti kontrolo nad takim početjem, državna oblast pa bi mu morala pomagati in pačenje jezika kaznovati. Jezikoslovci tožijo, da naš jezik peša in da je delež, ki so ga da!i pesniki in pisatelji v zadnjih 50 letih zelo boren. Zadnji na jeziku toogat pisatelj je b;l Cankar... Toda jezik se razvija in pišoči ga bogate! Žalostno je, da ljudje ne bero, ali pa bero premalo. Tista borna -bera, ki jo prinaša sodobni pisatelj v zakladnico jez'ka, ne pride v kri in telo naroda. Zakaj ne bero? Izvirna dela jih v domovini odbijajo zaradi vsebine in smeri, ki jo večina pisateljev ponuja; prevodi tujih avtorjev pa se jeziku bolj škodljivi ko koristni. In mi v tujini? Doma skušajo napredovati in jim želimo uspeh — dokaz je nov Pravopis. Mi si hočemo ohranjati, kar smo prinesli s seboj — toda to je premalo!; Jezika ne bogatimo in če hiramo v tem, hiramo duhovno, izgubljamo tisto, kar nam je drago j,n kar bi nas moralo držati na površini. Problem je globlji kot se zdi. Moč jezika bogate tisk, lepa knjiga pesem, če to izgubimo, smo izgubili temelje. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Poletni, program IZLET članov in prijateljev SKA na Hbuvatho v nedeljo dne 8. marca 1959. Odhod iz Tigre ob 9. uri, maša na otoku ob 10. uri. “V preteklosti družbe niso bile razumske, lahko rečemo, da so živele organsko. Rasle so kot drevesa. Umetnost je izražala čustvovanja ljudi in aristokracija je ščitila lestvico vrednot. Še vedno živimo v stari družbi- in naš jezik priča o tem. Še vedno čutimo, kje smo zakoreninjeni. Vendar hote ali nehote že gledamo človeške množice, ki se je razvijajo ne kot drevesa, ampak kot stroji. Čez deset let bo nova tehnika raketnih strojev spremenila obličje zemlje. V letu 1979 (če se bomo znali ■zogniti vojni) bomo v tehnični civilizaciji tako napredoval, kakor smo dose-daj napredovali v vsej dobi od 1. 1815. Seveda so med nami taki, ki govore k temu “da”, drugi pa pravijo “ne”. Poglejmo vase in recimo: “Za božjo voljo bodi te tako' dobri in nam dovolite, da bomo vsaj ljudje, ne pa opice ali stroji.” Tako je ozračje, kakor nam ga pripravljajo znanstveniki in tehniki. Pri vsem tem pa moramo hiteti in skrbeti, da ne zaostajamo, kajti na spremembe se bomo morali navaditi. Marsikomu je že žal za dobo, k(j so po zemlji hodila bitja, nazvana dinozauri, drugim pa je neugodno, ko pomislijo, kakšen bo buržuj nove dobe, ki bo brez duha. Vsekakor pa ise nam bliža doba, ki nas duhovno ne bo mogla zadovoljevati.” The Twentieth Centurv, 2 -1959. SLOVENSKA KULT. AKCIJA DOTISKANO Aurelij Avguštin, Fr. Ks. Lukman KNJIGA O VERI, UPANJU IN LJUBEZNI (ENGHIRIDION) Redno izdanje in ga prejmejo vsi naročniki knjižne zbirke. MED D OBJE IV/3 - 96 str. Letnik knjižnih izdaj zaključi ZGODOVINSKI ZBORNIK Uredil Marijan Marolt odmevi obrazi in obzorja Slavko Srebrnič je v marčni številki “Duhovnega življenja” objavil kritiko1 o knjigi Neve it u d o 1 f Čisto malo ljubezni. Med drugim piše: “Slovenska kulturna akcija je izdala v opremi Viktorja Sulčiča zbirko štirinajstih črtic tržaške pesnice in pisateljice Neve Rudolf, ki nam v lepi slovenščini in jasnem in sočnem jeziku riše podobe svojih mladih dni, deloma kot spomine s Krasa, deloma kot doživetje s poti in nove avstralske domovine. Pisateljica ima dar opazovanja za prirodo in vse njene pojave in se hkrati .trudi poglabljati v duše ljudi, ki jih srečuje, nam s temi črticami v hrup in šum hkrati pustoto vsakdanjega življenja riše in tke na bele liste žive utripe svojeg'a srca, ki jih beremo kot nekak očitek vesti, da smo že pozabili vse hrepenenje svojih duš in se pogreznili v odurni tempo brezdušne materije. . . Pred nami vstaja nov svet, ki se ni nikoli doslej dotaknil naših src: Avstralija. . . čutimo, kako nam nekdo iz globine srca nasipa bisere. — Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, ki je izdala črtice iz daljne Avstralije, se nam tako znova predstavlja kot čuvarica ognja slovenske kulture že skoraj na vseh celinah in z veliko prizadevnostjo in požrtvovalnostjo skrbi, da ta ogenj ne ugasne, ko nalaga nanj vedno novega goriva, da švigajo v noč njegovi iskreči se plameni in se širijo v temo kolobarji njegove svetlobe.” “Misli”, slovenski mesečnik v Avstraliji (z novim letom se je spremenil v revijo), objavlja kritiko Ljubljanskega triptiha. Napisala jo je Pavla Miladinovič. Pravi: “O Triptihu nekaj na kratko povedati ni mogoče. Verjetno se bodo razprave o tem romanu nakopičile v celo knjigo. Moj prvi občutek pri čltanju je bil, da je Triptih poezija. Drugi, da Triptih ni branje za take, ki sežejo po knjigi, da bi jim minil čas, da bi se odpočili. To je branje za tiste, ki v knjigi iščejo _ izpopolnitve temu, kar v življenju že poznajo, in se v razglabljanju skupno s pisateljem žele izobraziti v dobre bralce. Ni dosti, da čitaš samo besede, treba se je spustiti v ozadje besed in si prislikati s pomočjo razuma (ne zgolj z domišljijo), kaj se godi “za kulisami”... čudovita je J. tenkočutnost v opisovanju najbolj skritih čustev pod krinko lažne hladnokrvnosti ljudi, ki se imajo za nedotakljive. . . Skoraj bi rekla, da je imel J. s svojim Triptihom namen: Ne samo dati naši književnosti nekaj povsem novega in svojskega, ampak je hotel tudi preizkusiti inteligenco čitajoče javnosti... Toliko bolj sem mi hvaležna za tiste odstavke, ki jih je po-svetil naši vasi. Povede nas na prag kmečke hišice in na njeno dvorišče z mehko in toplo besedig. . . Srce mi je poskakovalo od radosti, da smo otroci tako lepe zemlje... Ne moi’em si kaj, da se ne bi ustavila ob p. Robertu. Edini, ki bi ga pisatelj z vso pravico smol odeti v skrivnost in ga naslikati nadzemeljsko, je v tej knjigi najbolj “človeški”. P. Robert in pisatelj sta me osvojila. Tisti, ki so živeli v Ljubljani.... bodo priznali, d;a je pisatelj prinesel Ljubljano med nas. Sama sem doma iz Florjanske ulice, r-avno nasproti cerkve. . . Niti po obliki niti po vsebini ni T. nod'ben nobeni dosedanji povesti. Tisti, ki bodo čita’i roman kot je treba, bodo s hvaležnostjo ugotovili, da nam je pisatelj dal cvet, ki spada mer! redke orhideje, ne pa med številne "•■arietice. . . ir> s tem obenem pokazal, da na' bralce smatra za zrele ljudi... Poklon, k: ga je treba primerno ceniti. SODOBNA VLOGA INTELEKTUALCA Po vojni je J. P. Sartre v Parizu ustanovil samostojno revijo “Les Temps Modernes”. Revija je bila novost v fram coski književnosti, ker je poleg beletrije objavljala tudi esej®: in razprave o političnih, socialnih in gospodarskih problemih-Močno je prevladovala osebnost ustanovitelja in je vzporedno1 z njegovim temperamentom bila revija blizu komunizmu. Po revoluciji na Madžarskem (oktobra 1956) se je od komunizma oddaljila in se naslanjala na teorije, ki so v politiki klile '' komunističnih državah, vsaj delno v opoziciji proti Moskvi (Poli; sika, Jugoslavija in delno Kitajska ter Češkoslovaška). Poleti 1958 je revija razpisala anketo s štirimi vprašanji in se obrnila na intelektualce v raznih komunističnih državah. Vprašanja so bila: 1). Kako pojmujete vlogo intelektualca v socialistični državi; 2). Ali mora imeti po Vašem mnenju socialistična država na kulturnem področju ideološko linijo? Če, katero? Če ne, zakaj ne?; 3). Kakšna je po Vašem mnenju odgovornost intelektualca in 4). Kako spravljate v sklad izvrševanj« svojega pisateljskega poklica s prizadevanji scc. države? Revija je v Jugoslaviji izbrala štiri pisatelje, da bi odgovorili: Milana Rističa, Josipa Vidmarja, Marjana Matkoviča in Dobriče Čo-šiča. Ljubljanska Naša sodobnost prinaša prevode in sicer dva-Josipa Vidmarja in Dobriče Čašica. Iz njiju posnemamo gnaV-ne misli. Na prvo vprašanje odgovarja Vidmar: Vloga razumnika V socialistični družbi je taka kakor v vsaki drugi družbi, nature;' mora biti družbi zavest in vest. In to vsakem primeru, se pravi-naj družba to hoče, želi, dopušča ali ne. Zavest in vest. Današnji intelektualec v soc. družbi si je predvsem svest, da soc-družbe pravzaprav ni ali še ni, da kvečjemu šele nastaja..-Biti mora torej poznavalec in sodnik družbe in človeka ter razsodnik med njima. — Dobriča Čošic, ki priznava, da je organiziran komunist, pa pravi, da je -naloga izobražencev, da se de; javno lotevajo nalog socialistične avantgarde in da so organski del socialistične družbe. Nagibanje k drugačnim pogledom je '' najboljšem primeru zgrešeno, pa tudi tragično. Državni aparat seveda ne sme imeti v območju kultur« ideološko linijo, izjavlja Vidmar. Zakaj ne? Apai-at ne mor« imeti ne občutljivosti ne okusa za prožno dojemanje umetniških kulturnih vrednot. More imeti splošne ideološke poglede, ki p3 so, kakor vemo, popolnoma nezadostni, v njihovih okornih rokah pa celo kratko malo pog-ubni... Če se državni aparat skušs vmešavati v finejša vprašanja umetnosti, ne more to privesti do ničesar drugega, kakor kratko malo do uničenja umetnostn« kulture. — Čošic je drugačnega mnenja, ko pravi da mora n«-področju kulture soc. država imeti ideološko linijo, kajti držav« mora zagotoviti svobodo intelektualnega ustvarjanja na idej’-11 podlagi socializma in humanizma. Taka ideološko linija je socialistična demokracija in je dovolj široka, da anticipira vs« ustvarjalne sile, hkrati pa tudi dovolj revolucionarna, da onemogoča protisiccialistično z’ona,bo svobode. Vidmar meni, da mora biti vpliv partije na poklicno d-el? umetnika neznaten. Intelektualec naj predvsem daje čim širšj značaj delu partije, čim bolj človeški značaj. Pri tem more bit' delo pisatelja najbolj tvegano, ker je literatura tista umetnost; v kateri se ideologije izražajo določneje kot v drugih. PisateU -—-komunist govori iz svojega nazora, kakor govori iz svojeg;1 nazora katoliški pisatelj ali pristaš drage filozofske smeri; “Sem mnenja, da to -ravnanje samo po sebi ni bistveno, kajt’ vrednost umetnine ni odvisno od smis'a takega ali drugačneg'1 nazora.” — Dobriča Čošic podčrtava, da je izobraženec tak'’ vojak kakor graditelj. Toda komunistična partija je odgovoril« socializmu in zato razločuje z razumevanjem med pesnikom '-'j zidarjem in vojakom. Izobreženec, ki je komunist, mora z vsem1 sredstvi sodelovati v boju za zmago načel komunizma na pnd' ročju gospodarstva in kulture. Pri tem ne sme intelektualec slediti praktičnemu utilitarizmu, “kajti če bodo komunistični iz°' — Poljski listi so začeli obširno pisati o 9. kongresu poljskih pisateljev. Napadajo literate, ker so toliko govorili o svobodi. Očitajo jim, da imajo “prevelik strah” pred partijo, ki da ne preganja svobodo izražanja misli. PisateU1 pa ,so v sklepni resoluciji le V°v' darili, da je za poljsko literatu''1? največja nevarnost v cenzuri, jo izvaja partija. Pesnik Herz 3® kronika braženci moralno poraženi, če ne bodo imeli poguma, da prevzamejo odgovornost za usodo revolucionarne marksistične resnice, bo to naše razdobje razdobje poraženega humanizma,” Ta odgovornost je danes komunistični imperativ; močno mora biti zastopana v ustvarjanju izobražencev. Vzgojna briga soc. države je razvijati in pripravljati d)V zavij ane za politične in družbene naloge, meni Vidmar. Posel pisatelja, zlasti čistega beletrista, je kajpada malo podoben tem “vzgojnim” tendencam države. Pisatelj opravlja poseben posel, ki bi ga vkljub njegovi nevzgojnosti lahko označili kot vzgojnega. Naj bo literatura komu samo uteha, naj ga vznemirja ali biča, v vsakem primeru mu odpira nepotvorjene poglede v človeško naravo in s tem v njega samega. Smisel te vzgojnosti je seveda različen od neposrednega smisla “vzgojnosti” socialistične države. Toda ni ji nasproten, če je njena praktična vzgojnost taka, kakršna naj bi bila. če si predstavljam utopično podobo o novem človeku, se mi zdi, da pride nekoč čas, ko bo socialističen človek prenehal biti socialističen in ostali sama človek. To bo moralo priti. Ta človek ne bo mogel biti drugačen, kakor tisti, h kateremu nas kličeta pretresljivo-t in očarljivost literature in vse umetnosti. — Nekatera splošna komunistična vzgojna prizadevanja socialistične države, so tudi moja intelektualna prizadevanja, pravi čošič. Soglasnost je pri meni najpogostejša. V svojem literarnem življenju doslej nisem prišel v spor s politiko kom. partije in partija nikdar ni zahtevala od mene česa, kar bi bilo v nasprotju z mojo umetniško in komunist:čno vestjo. Vzemimo abstraktno, da bi tak položaj nastal: tedaj ne bi zatajil svojih pogledov in prepričan sem, da me tudi ne bi razglasili za izdajalca socializma. Lok med naziranji obeh je velik in prilično napet. Zato je urednik NS Dr. Šega dodal odgovoroma pojasnila, kjer pravi, da morajo biti slična razmišljanja zelo subtilna, hkrati pa zelo boleča, boleča ne zaradi tega, ker bi soc. teorija ne mogla dati Jasnih odgovorov, ampak zlasti zaradi tega, ker so ponekod v vzhodnih državah tem vprašanjem dali čisto utilitarisfčne odgovore. Pri tem se je pisatelj moral spremeniti v čisto navadnega razglaševalca in ilustratorja uradno zaželenih resnic, ni Pa smel ostati izpovedovalec osobno doživete resnice o življenju >n svetu, pri tem ni toliko zaskrbljujoče dejstvo, da protislovje ni e d uveljavljeno resnico današnjega in nepriznano, morda še Pe čisto do kraja odkrito resnico jutrišnjega dne sploh obstoja 'n da si nova resnica s težavo utira pot... Ob tem se nam.reč Razvijajo spori in je pri tem zaskrbljujoče, da dobiva spor z in-te'venci jo države ponekol tako nestrpne, grobe in nečloveška °b’.ike, da je ta sipor za šibkejšega udeleženca, se pravi za razumnika, največkrat tako tragično brezizhoden, da ga tira v molk, v moralno kapitulacijo in samomor. Socialistične države se s socialistično graditvijo sicer v veliki meri sprostile in razvile svoje produkcijske sile, niso pa, še zdaleč ne, omogočile PJti približno enakovredne sprostitve svojega duhovnega ustvar-Jan.ja in '-azvoja. In Drago šega pozdravlja sklepe sedmega kongresa jug. kom. partije, ki da je privzela čisto leninistično mi jo, ki omiljuje nakazana protislovja in jih zavrača v prave Upravne meje. , Dobriča čošič zaključuje svoje miš i z izjavo, da mu družba Uikdar ne bo moglo očitati, da je postal :s svojim delom izdajalec ®=cializma. Vidmar napoveduje konec socializma, ko človek ne uo socialist, ampak samo človek, čošič meni, da je možno do m.nčnega ideala priti samo po potih socializma (komunizma). Vidmar pa izjavlja, da nas v dobo novega človeka “kličeta Pretresi ji vest in očarljivost literature in vse umetnosti.”” Šega D obeta, da bo vsa nasprotovanja nazadnje izravnala “čista” li-UiJa leninizma. Trije avtorji, tri različna mnenja. _ Šega je najbolj jasen: vse ho izravnala: “čista” linija leninizma, ali: zmagala bo linija partije vkljub “bolečim” nasprotovanjem, ker bodo tudi bolečine izpričale, da ima partija vedno prav”. s cer navajal, da ustava cenzuro Prepoveduje, vendar se partija ustave ne drži. Partija odgovarja,