—    155    —
Nove slovenske knjige.
^Domači zdravnik v navadnih boleznih človeka" pole? Hafelanda, Rasta, Tisota in druzih sostavil K. Robida*
Sila težavoo in tudi nevarno je ljudem spisovati bukve: kako naj se sami ozdravljajo, ker umno ozdravljanje se opira na natančno spoznanje bolezni. »S p o z nanj e bolezni je naj večja umetnost zdravniška,— za spoznano bolezen zadeti dostojno z d ra vi 1 o,- je zdravniku lahka reč. Ce pa je bolezen spoznati že dostikrat velika težava za zdravnika, je celo nemogoča za nezdravnika, ako se mu ne primeri, kakor slepi kokoši, ki tudi včasih zernice najde. Kdor le lovi posamne znamnja ali prikazke (evmptome) in po teh ozdravlja, tava po trni in zgrabi, kar mu je naj bolj na poti, — skrito mu ostane vse drugo. V dokaz tega damo le en izgled; na priliko: človeka grize ali kolje po trebuhu, da ga terpinčijo strašne bolečine. Gorje mu, ako pride ozdrav-ljavcu v roke, ki mu ozdravlja le prikazek bolečine, pa ne išče vzroka njenega in ne spozna bitstva (natore) njenega, Ako ga ozdravi brez vsega tega spoznanja, naj hvali Boga, da se mu je na kij učilo pravo zdravilo zadeti. Človeka grize in kolje enkrat, ako čeva le zgolj kerč popada; drugikrat, ako ga vetrovi nad-ležjejo; tretjikrat ker so čeva zablatene; četertikrat ako ga gliste koljejo, petikrat če so čeva vnete, še-etikrat če je povz.il kakošen strup, sedmikrat ako so ee čeva po kili zadergnile itd. In vsakkrat mora pomoč drugačna biti!
Iz tega malega bode vsak lahko spoznal, kako potrebno je, naj poprej bolezen prav spoznati in kako nevarno je brez tacega spoznanja mazačiti. Iz tega pa bode tudi lahko vsak razumel, da v tako imenovanih ljudskih zdravilnih bukvah bi moglo popisovanje bole-
zin in njenih znaminj prav obširno biti, da se ljudem, kar naj bolj moč, polajša spoznanje bolezin, ktero pri vsem tem nikdar nebo zanesljivo, ker po bukvah se naj večja umetnost — zdravilstvo — ne da uganovati. Če se šivar mora učiti, da zna stergano suknjo lepo sošiti, se mora tudi tista umetnost učiti, ktera celi stergano zdravje.
Al v sili, ko bolniku ni mogoče zdravnika dobiti in kadar pride v zadrego, da ne ve kaj bi počel: alibi storil kar mu kaka baba svetje, ali bi se zanašal le na moč natore, je dobro imeti bukve pri rokah, ki po skušnjah izvedenih zdravnikov svetjejo: kaj naj se stori v sili in kaj naj se opusa, in ki v nevarni bolezni bolnika naganjajo, naj si na vso moč prizadeva, da mu pride pravi zdravnik na pomoč.
Take bukvice so „domači zdravnik", ki jih je zložil po nemških gospod prof. Robida v Celovcu. Verlemu rodoljubu, ker ni zdravnik, ne moremo za zlo jemati, da ni tu in tam marsiktere reči bolj natanko   razločil,   kakor bi za naše razmere potrebno bilo, in da   ni  svaril ljudi pred marsiktero mazarijo, ki je med našim ljudstvom navadna, — storil je, kar je v njegovi moči bilo v lahko umevni domači besedi.    Le to bi bili radi   vidili,   da   bi bolezni ne bile uverstene po abcednem redu, zakaj v ti versti se ne bo vselej bolezen lahko našla, ktere bolnik  ravno   išče,  ker  imena  niso  tako   določene   po Slovenskem, da bi berž vediii: kje jih iskati. Po ana-tomiškem   razdelku ali po okraj nah  života  bi   se veliko ložje iskale, postavim: bolezni mož ganov, oči, ušes,   nosa,   ust,   vrata   (sapnika   in   požiravnika) pljuč, serca, trebuha in njegovih delov, nog, rok, kože itd.   Ker smemo misliti, da se bo hvalevredna knjižica kmalo pokupila, se bo to lahko popravilo v drugem natisu.    Tudi v   imenih   bo  marsikaj   popraviti:   prisad ni „Brand", prisad je vnetje, kterega nasledki so različni, kterih pa ljudstvo ne razločuje, — za„Branda smo že ustanovili besedo snet, v vsakem obziru primerno.— Kaj so pri stud zenice (Flecken) ne moremo razumeti iz prekratkega popisa, ali je  „raorbus maculosus Werl-hofiia ali so „petechiaeu. „Flecken" se v navadnem življenju imenujejo   tudi  „Maserna,  kterim   na   Gorenskem pravimo ošpice (osepnice?),   na Dolenskem   doberci na Stajarskem  so  pa osepence Blattern,   ki so pri nas   koze;   gosp.   Robida   imenuje   vsepence Friesel.    Kolikšna   zmešnjava!   Naše   ljudstvo,   ktero ne   dela   razločka   med    kožnimi   izpušaji,    menda   vse imenuje   osepnice,   kar   se   po   koži   osipa,   od   tod osepnice tu Masern, tam Blattern, še drugod F rie-sel. Z osepnicami je menda kakor z sajevicem in prisadom, ki sta iz ene korenine „saditi(C, pflanzen, ansetzen ([bolezen) in se rabita za vse vnetja, posebno pa na unanjih delih. Gosp. Robida imenuje Masern o dre, Roiheln r i h 1 i c e, Nesselausschiag pupenčine. Fiecken (ktere?) pristudzenice;   radi   bi vediii od kod? Te imena menda niso domače, —pupenčina je češko. Ker ee ravno izdeluje slovenski slovnik, je treba, da ustanovimo kolikor je moč   imena  kožnih spušajev,  in   da se potem vsi ene nomenklature deržimo. Ker pa imamo ravno mi   nalogo zdravilski del slovnika v red spraviti, pri ti priliki lepo prosimo, da bi nam gosp. zdravniki po  Slovenskem   in duhovni  gospodje  in vsi,   ki tam pa tam priložnost imajo zvediti imena bolezin, so-sebno pa kožnih izpušajev jih blagovoljno naznaniti hotli, da pretresemo vse,   izberemo kar je pravo,  in   ločimo kar umetnost zdraviiska ločiti ukazuje.   Želeti bi bilo, da bi se tudi v druzih slovanskih narečjih to storilo, ker je menda povsod velika zmešnjava.
Vse to memo   grede omenivši priporočamo ^domačega zdravnika" kot dobrega pomočnika v sili*