V ofenzivi. . (Dalje.) Pribiti pa moramo, da razumemo pod besedo klerikalizem le one duhovnike in lajike, ki vedoma in s premislekom rujejo v javnem in zasebnem življenju, se pehajo in bore za ljudsko nadvlado, čast in slavo s sredstvi, ki so ven naravnost nasprotna in ki bijejo resnici naravnost v obraz. Klerikalizem očitno taji, da bi bil škof odgovoren za početje svojih podložnikov v politiških zadevah in za nesramno pisarijo po časnikih. Krek sam pravi: »Če Tibera izstopi, če Nil ne izstopi — po škofih! To je krivično, sloni na neresnici, zavira trezen razvoj, ker slepi.« To trdimo tudi mi, da je krivično, da bi škof moral ravno povsod imeti svoj nos. On naj skrbi za dušni blagor, red in razvoj cerkvenih zadev v svoji škofiji, temu ne ugovarja nihče. Cegavi so bili pred volitvami hujskujoči ter skozinskoz skoraj samo politični pastirski listi in navodila za ljudstvo in duhovščino? Kdo daje dobre župnije onim duhovnikom, ki se izkažejo kot posebno dobri hujskači in zaslužni konsumarji ? Kdo šikanuje in celo v pokoj sili one duhovnike, ki se nočejo udeleževati bratomornega boja, marveč mirno izpolnujejo svoje stanovske dolžnosti ? Kdo podpira naravnost hujskajoče, razžaljivo in pohujšljivo klerikalno časopisje? Mar ni to škof? To je tista Tibera in Nil, ki preplavlja naše ljudstvo z napačnim, zavedljivim in pohujšljivim fanatizmom, ker se laže in trdi, da bijejo boj zoper brezverce — liberalce, medtem ko bijejo boj pod sleparsko krinko — za ljudsko nadvlado. Skof sam je izjavil v »Domoljubu«, da odobruje sedanje katoliško časopisje, ki bije boj zoper liberalizem na žaljiv, lažnjiv, obrekljiv in nesramen način. Predaleč bi prišli, ako bi hoteli to dokazati z raznimi citati. Le eno hočemo pribiti, to namreč, da imamo pri nas škofa, ki ali ne ve, kaj je pregrešno, hudobno, nesramno in obrekljivo, ali pa je unikum med avstrijskimi škofl, ki provzroča s svojo avtoriteto, da se greh, sovraštvo in pohujšanje in brezverstvo množi od dne do dne. Avstrijski škofje priporočajo duhovščini in vernikom mir, spravo, medsebojno ljubezen in pravičnost glede narodnostnih zadev ter spoštovanje in ljubezen do monarha in očetnjave, da bi ta ne razpadla zaradi vedno rastočih prepirov. Pri nas je pa skoraj vse obratno. Čujmo, kaj piše »Slovenec« v 291. številki lanskega leta: »Tirolski domači prepir in škofje.« — Tirolski škofje so izdali pastirski list na svojo duhovščino, s katerim hočejo zatreti prepir. Uka- zujejo jim: 1. Da naj ne store ničesar niti za, niti proti »Bauernbundu« in naj se ne udeležujejo njihovih zborovanj. 2. Duhovniki naj se varujejo, da v političnih vprašanjih ne pridejo v nasprotje in se najrajše ognejo takemu delu, nego da bi zaradi njega trpela edinost. 3. Katoliškim časopisom je strogo prepovedano ostro polemizovati proti katoliškim lajikom, ki so drugega politiškega mnenja.« Iz tega lahko razvidimo, kdo je odgovoren za ves naš pogubljivi, bratomorni boj, za politično fanatično nasprotje, za nesramo pisavo po katoliških časopisih in neprestano hujskanje in obrekovanje zoper svobodomiselce ali liberalce. Vprašanje nastane sedaj, ako je svobodomiselna stranka dovoljena ali ne, ali je pregrešna ali ne. — Pojasnili smo že, da opazujemo boj v prirodi, pri človeku in v človeškem društvu. Povsod vidimo stati silo proti sili, opozicijo proti večini. Pojasnili smo tudi, da ne nasprotujejo pravi prostomiselci verskim dogmam, ampak samo nadvladi klerikalizma. Klerikalizem je škodljiv privesek cerkvi. Kakor beremo v zgodovini, se je bil neprestani boj med klerikalizmom in svobodomiselci. Liberalizem je torej jako star in še vednočvrst in svež, ne pa zastarel in v propadu, kakor je trdil v nekem pastirskem listu ljubljanski škof. — Ako je ustvaril Bog povsod v prirodi, pri človeku in v človeški družbi silo proti sili ali opozicijo proti večini, je tudi božje delo boj liberalizma proti klerikalizmu. Brez božje volje se ne more zgoditi ničesar. Ta opozicija mora biti, ker bi drugače zavladala med verniki velika mlačnost, tako da bi greh smatrali za krepost in čednost. Ali se ne huduje naš klerikalizem, kadar mu očitajo kako pregrešno dejanje? Ali niso klerikalci pošiljali dr. Šusteršiču zaupnic, ko se je dogodil oni škandal zaradi umazanih rok pri sodniji, prizivnem sodišču in v drž. zboru? Kdo gleda klerikalizmu na prste, na njegova početja, dejanja in nehanja ? Ako bi ne bilo liberalizma in liberalnega časopisja, bi ti ljudje uganjali še grše reči, kar bi bilo gotovo še v večjo škodo veri. (Dalje.)