Štev. 3.                          V Ljubljani, 1. sušca 1918.                       Leto XIX.
Roži. __~_s
Cvetic kraljica, roža krasna,               Pred žrtvenikom se dviguje
kako bi te dostojno jaz                      k Najvišjemu dišeči dim;
proslavil, ker ti slava glasna              molitev vernih ga spremljuje,
od vseh strani doni vsak čas!           in vonj  se tvoj  dviguje z njim.
Lepoto in vonjavo tvojo                    Iz vojne kralj  se zmagoviti
od nekdaj pesem že slavi,                 povrača v stolno mesto spet;
in ni slikarja, da te z bojo                 sprejemni slavolok pa kiti
predivno ne upodobi!                         in olepšuje tvoj  mu cvet.
In kjer radost srce napaja,                 Kraljica srečna ga objame,
tam znak ti sreče si sladke,               tvoj  žarki cvet iznad srca
in kjer slovesnost se obhaja,             prenežna roka njena sname
tam tebe manjkati ne sme:                in ga hvaležno kralju da.
Mladenič zalo vzre devico,                 Pa tudi v togi in trpljenju
tvoj  cvet na prsih ji cvete;               človeka ti ne zapustiš,
poprosi jo za to cvetico                     in kadar da slovo življenju,
in srečen je, ko jo prejme.                ti z doma mu čez prag slediš:
Ko dan poroke ji prisije,                   Na grobu mu zacveteš milo
nevesta mlada pa glavo                     in tu še v poznih dneh, ko svet
s poročnim vencem^si ovije,             že zabi njega pod gomilo,
ki ti okrašaš ga ljubo.                        tvoj  dviga se dehteči cvet.
Veselo v stolpu zvon glasi se           Zato, cvetic kraljica krasna,
in vabi v božji hram ljudi ;                vesel ti slavo pojem jaz;
ves v zlatu žrtvenik blišči se,            zato zveni pohvala glasna
na njem žariš pa tudi ti.                    od vseh strani in vsak ti čas !
Fr. Rojec