UVODNIK P |V Uredništvo revij«: G.Vl jo med načrtovano nalooe /a /et-osnje leto uvrstilo tudi k,ir najšitso javno razpravo o uveljavljanju se dogaja še sedaj. Prosvetni del avcfsj'tečejo boljših možnosti za delo, ki j«; drugje tudi mnogo bolje nagrajevano — kljub stabilizaciji! In vema, da'so, učitelji že zdaj preobremenjeni. Preobrazba vzgoje ir, izobraževanja se nam \ako kiaže kpt zapleten i n dolgotrajen proces, v katerem ji se vedr.o polno neznank. Zlasti velja to'/» atoheno ;šql'stvp, ki je'že od nekdaj nekako bolj specifično i;i ki že od nekdaj pozna usmerjj^o~izobraževanje. Saj si ni- mogoče misliti dobrega glasbenik;:, ki se z glasbo ne bi pričel ukvarjative^a.inlade v glasbeni šoliSn nato dolria leta ti do m vztrajno* delal. Tu so še vprašanja ngšepglasbene vzgoje 'sjjfpji, njeno mesto in možnosti v celodnevni' osnovni šoli, povezovanje glasbeni in osnovnih šoli, prilagajanje novim potrebam, ustvarjenje novih možnosti. Saj je popolnoma jasno: kljub ,»usmerjenosti'', ki je pri glasbeni vzgoji že tradicionalna, bo treba naše kapacitete, nase možnosti prilago^iti-prnra^evaujom, ki so-gibalo nove reforme vzgoje' m izobraževanja. Pri tem VJrisnric^Vse, kijj-tenu jaz*niš>>ju«.i, da objavijo..svoja, mnenja m morebitne k predloge v naši reviji, saj^jj^'|R$'jetos tt;l problematiki;- ,v; Naslov uredništva. Revija GM, Krakov trg 2/11, 61000 Ljubljana, talefon 322—367. Račun pri SDK Ljubljana, 50101—678—49381. Izide osemkrat v Šolskem latu, celoletna naročnina Je 40 din, cena posameznega Izvoda 6 din Uredniški odbor: Miloš Bašin (tehnični uradnik In oblikovalec), Urška Čop, Lado Jakša, dr. Primož Kurat (glavni urednik), Igor Longyka (odgovorni uradnik), Mija Longyka (lektorica), Kaja Šivlc (reiorna urednica), Bor Turel In Metka ZuDanfilč. Uredniški nat _ Dr. Janez Hoefler (predsednik), Tona Lotrič (ZKOS), Željka Nardin (ZSMS), Jasmina Pogačnik (GMS), Jože Stabej (DOUS), Dana Škerl (DSS), Duian Vodišek (ZDGPS), Tona Žuraj (GMS) In delegacija uredniitva (glavni In odgovorni urednik). Revijo GM izdaja Glasbene mladina Slovenije. Grafično pripravo izdeluje Dolenjski list v Novem mestu, tiska tiskarna Ljudska pravice v Ljubljani. Revija ja oproičana temeljnega davka od prometa proizvodov po sklepu republiškega sekretariata za Informacija 412-1-72, z dna 22. oktobra 1973. Sofinancirata jo kulturna skupnost in izobratevelna skupnost Slovenije. Fotografiral LADO JAKŠA 2 £STAV«-JIAIWO REVIJO GUI jubuansk* rav v zgornjem nadstropju Po-’8v8 osnovne šole je prijazna učil-’a * klavirjem. Na vratih piše ®*beni pouk" in v notranjost vabi '^ien plakat z značilno noto in Pi*om Glasbena mladina — dobro-Namenjen pa ni le glasbenim fdincem, ki smo prišli v goste lrat čimveč zanimivosti za to re-naž0, marveč vsem, ki imajo radi »bo, metnost, ki bogati in ple- •niti. Vdrli" smo v glasbeni svet, ki ga Jie cela Potrčeva osnovna šfila, 'ko bi jo imenovali kar glasbeno-finska, saj muzicirajo tako ali j* vsi: prvošolčki v zboru Rdeče *8Polonice, učenci drugih in tret f razredov v pionirskih Modrih r^ljičklh, mladinski pevski zbor : '^enuje Sinje ptice. Na Vodniko-,*°li je Sinje ptice uspešno vodila *adevna glasbena pedagoginja 0,'ka Sax, ki zdaj nadaljuje delo osnovni šoli-Ivana Potrča. Mlade u*uje še Orffov orkester in kar 9 skupini za učenje blokflavte a kot pripravljalnica in druga, ki že nastopa na proslavah in bnih glasbenih prireditvah. Naj ®nno, da zbor Sinjih ptic pridno 1 le dobro leto, nastopili pa so že ^*iriintridesetkrat in ob koncu leta pripravili samostojen Kert. • “est naštetih glasbenih sekcij seslja šolski aktiv Glasbene mladine. . ^ojem obisku smo se spoznali s 'ln|ki in predsedniki, torej „zares-glasbenimi mladinci. „Glas-pa je bil tudi pozdrav. Po “rodošlici pred šolo so nam v |ir*du zapeli svojo himno in niso dali dvakrat prositi, da zapojejo kakšno pesem, pa čeprav šele isti ®ri naučeno črnsko duhovno Svving **■ svveet chariot. Za klavirjem pa ^Hizicirala Bronka Sax, ki bi jo imenovali glasbeno mladinska poginja. Tako veselo in ponos-s° nam predstavili svoje šolsko ^*beno življenje, nastope ob Mogočih u nove člane Glasbene mladine, tiste, ki jih glasba resnično tako ali drugače zanima, pa šei in še. Seveda, vsakega novega glasbenega mladinca slovesno sprejmejo in tako še posebej poudarijo, kako pomembno je postati član Glasbene mladine, pa čeprav samo šolske. Aktiv GM je vključen tudi v šolsko kulturno društvo, pridno pa sodeluje tudi z drugimi šolskimi krožki. Presenečeni smo bili nad delavnostjo in navdušenostjo mladih, saj izven šole danes poslušajo večinoma pop, rock in disco zvoke, morda pa je res največ odvisno od glasbenega pedagoga, kako iskreno in strokovno zna otroke navdušiti (moderno bi rekli animirati) za glasbo. Izvedeli smo še kup stvari, da delajo glasbeni mladinci v štirih komisijah: kulturni, ki ureja GM vitrino, programski, ki zapisuje vse o nastopih, tehnični, ki skrbi za nastope in urejuje glasbeno učilnico, ter novinarski, ki skrbi za obveščanje, zbira članke in jih objavlja v šolskih Potrčevih plamenčkih in drugih glasilih. „Na Potrčeva šolo smo prišli z željo, da se kritično in odkrito pogovorimo o naši reviji GM, večina pisemc, ki jih dobivamo, je namreč dokaj pohvalnih," je povedala Kaja. Glasbeni mladinci so utihnili in premislili, le kaj bi nas zanimalo, saj jih je prek 300 naročenih na revijo GM, vendar je berejo le leto dni, prej je niso poznali. Med tem sem „škljo-cala’1 s fotoaparatom in mladi so se ojunačili. Največja želja je, da Ubila revija GM barvna, seveda sva s Kajo odgovarjali, da je največji problem denar, denar, saj le črno belih številk lahko izdamo osem za tako majhno naročnino. Nato so naiveti kar deževali: želje, zahteve, vprašanja, dvomi... Naslovnice naj prinašajo portrete domačih pa tujih skladateljev, članki o njih naj bodo bolj življenjski. Bralci bi radi spoznali skladatelja tudi kot človeka, in ne le njegova dela. Seveda, dodajo, jim tovarišica Bronka pcve še veliko ob zapisih o pomembnih skladateljih. In že smo pri križanki, naj bosta dve in nikakor ne smeta pokrivati članka na • ------------------------------------- prejšnji strani, kajti moraš se odločiti: poslati križanko za nagrado ali pa obdržati članek nerazrezan. Toliko smo govorili o živahnosti njihovega aktiva Glasbene mladine in Potrčevi učenci predlagajo, da bi v reviji GM kaj več zapisali tudi o drugih podobnih šolah, klubih, revija GM naj bi namenila kotiček za pomenek, pa ne samo z glasbenimi mladinci, tudi s skladatelji, pevci, glasbeniki in še kom. I. Kako ravnajo z revijo, ko pride na šolo? Poverjeniki iz posameznih razredov pridejo k tovarišici Bronki in revijo nesejo sošolcem, pri glasbenem pouku pa ob vsaki novi številki namenijo šolsko uro branju člankov, rešijo križanko in razložijo nerazumljive stvari. Tako v šoli, kako pa sicer berejo revijo? Seveda, najprej zadnjo stran, nato rešijo križanko, preberejo Risma (če je objavljen njihov prispevek, morda pa je kdo, dobil celo nagrado), pobrskajo po prispevku o skladatelju, glasbilu, ostanejo Še plošče. Opozorili so nas, naj bo v številki vendar več humorja, res smo skoraj pozabili na Ž—dur, pa kakšne anekdote bi bile prav zabavne. Kaj pravite na glasbeni strip in nadaljevanke skozi ves letnik, pa karikature in posterji? Predlogov je bilo toliko, da so me kot zapisnikarico boleli prsti, tako hitro sem morala pisati. Glasbeni mladinci (predvsem mladinke) pa so nadaljevali. Članki, tudi tisti daljši, ne motijo, so zanimivi, revija je pregledna, dovolj živahna, a naslovnice bi lahko bile bolj zabavne, pa manj črne, da tudi njihovi prsti ne bi bili tako popacani. Povedali so nam, da so jim pri Srcu skladatelji, tudi njihovi portreti nej bi bili uganke (podobno kot pred leti glasbila). Nekatere revije objavljajo tudi besedila pesmi in notne slike, lahko bi naročniki predlagali, kaj bi objavili iz različnih glasbenih zvrsti. Seveda pa bi lahko tudi domači skladatelji napisali kakšno pesem po želji. Pogovarjali smo se že dobro uro, pa malha še ni bila izčrpana. Predlagali so tudi več komentarjev o glasbenih prireditvah, ki šele bodo, zelo zanimivo bi bilo prav o simfoničnih matinejah, in kaj pravimo na stolpec kratkih zanimivosti pa majhnem glasbenem kvizu. No, vse se konča, za slovo so zapeli, poksfzali svoje praporčke, pa majice in prtičke zbora Sinje ptice, zbrali smo se še pred glasbeno mladinsko vitrino in si obljubili, da se vidimo ob njihovem prvem nastopu. Besedilo in fotografija: URŠKA ČOP V letošnjem letu bi vam radi predstavili neko na videz nenavadno možnost zvočnega zapisa in njegove glasbene uresničitve. Lahko bi jo imenovali fotograf-sko-besedno. Ta vam bo gotovo postala bolj domača, če se boste spomnili na sestavke o različnih oblikah notacije (predvsem grafične in besedne) iz lanskega letnika GM. Izbrali . smo fotografije, ki prikazujejo zvočno dogajanje, a ga ne želijo samo dokumentirati, temveč njegovo vzdušje tudi uporabiti kot izhodišče za glasbeno snovanje, za zvočno improvizacijo. Ta fotografski „zvočni zapis" je dopolnjen še z besednimi napotki za mu rici-ranje. Ker nam je vsem kljub začetku jeseni poletno šumenje morja, jezer in rek še dobro v spominu, smo za prvo .notacijo" izbrali »SKLADBO ZA FLAVTO ALI GLAS IN PRETAKANJE VODE" (na fotografiji vidimo svetlobne odseve na morski gladini in na namerno neizostrenem .spodnjem delu prečne flavte). NAVODILA ZA GLASBENO USTVARJANJE: KRAJ -nekje ob vodi, kjer srečevanje vode z obalo ustvarja zvok ali ob fotografiji, če je naš slušni spomin na šumenje vode dovolj intenziven. INSTRUMENT - flavta ali človeški glas, zvoki okolja — O NASLOVNICI FOTOREPORTAŽA pOSUlSM^ šumenje vode, posluh in domišljija tonaliteta in melodika sta poljubni) počasi stopnjujemo in pri tem slušno opazujemo rasto-po napetost med vse večjo hitrostjo našega muziciranja in ritmom pretakanja vode, ki se ne spreminja. Ko smo prišli do roba naših ritmično-tehničnih zmožnosti (obenem je jakost našega igranja že preglasila vodo), v trenutku prenehamo in zopet prisluhnemo nespremenjenemu šumenju vode. Nato še za nekaj sekund enako hitro, a nekoliko tiše ponovimo naše intenzivno ritmiziranje, kakršno je bilo pred prekinitvijo, in nato zopet prisluhnemo vodi. To ponavljamo v enakem tempu, a vedno tiše, dokler nam namesto tona ne ostane le še drobno šumeče trpljenje, ki se skladno vključi v šumenje vode in se z njim spoji. Če v tem spoju začutimo novo melodijo, sji sledimo in igramo dalje, dokler čutimo navdih. POTEK — najprej prisluhnemo zvokom pretakajoče se vode in se vživimo v njeno bolj ali manj pravilno ritmično in dinamično nihanje. Poskušamo ujeti osnovni ritem tega pretakanja in se mu postopoma pridružiti z instrumentom ali glasom. Hitrost in jakost igranja (lahko so to čisti toni, lahko šum’, lahko pa zmes obojih; BESEDILO IN FOTOGRAFIJA: LADO JAKŠA 4 I GLOSA HV Srečanje zborov „C. A. Seghizzi" ima tri obraze. Prvi je hudo muzikološko obarvan. Dva dni tekmuje nekaj svetovno znanih in neznanih glasbenih strokovnjakov v naravnost enciklopedičnem znanju zgodovinskih podatkov za palmo znanstvene zgovornosti. Drugi obraz je muzikalen. Mešani, moški in ženski zbori na odru pred komisijo . in občinstvom prikazujejo svojo pevsko in interpretacijsko dovršenost pod vodstvom dirigentov, ki trezno, razgibano ali kar plešoč nakazujejo glasbeni potek. Pevci jim vseskoz verjamejo; pri tem nekateri zbori pojejo docela negibno, drugi se gugajo ritmu in dinamiki ustrezno. Menda sem ta drugi, sproščeni način pred leti prvič opazil pri bolgarskem zboru „Bodra smjana". Tretji obraz je najsimpatičnejši. Gre za družabno srečanje vseh tekmujočih zborov v športnem prostoru in na obširnem travniku pod goriško gimnazijo. Pojejo vsevprek poljudne ali ljudske pesmi ter si še s prigrizkom in pijačo pomagajo k razigranemu zapoloženju. Letos med 4. in 7. septembrom je bilo opisano tekmovanje že devet-najstič. Menda še ni bilo nikoli na tako visoki glasbeno—znanstveni in izvajalsko—umetniški ravni. Ponovno sem si obljubil, da muzikoloških razprav v različnih jezikih ne bom več poslušal, ampak si jih rajši pozneje v tisku prebral, tako naporne so in tako nabasane s podrobnimi podatki, ki ti nikakor ne osta- nejo v spominu, tudi če si zgodovinsko razgledan. Kaj šele zborovodjem in zborovskim pevcem, ki zaidejo na ta predata njal Zanimiveje je poslušati te mednarodne veličine iz najrazličnejših dežel med večerjo ali kosilom, ko pripovedujejo o svojih bogatih doživljajih, skušnjah in prepričanjih. Zveš mnogo neznanih resnic iz dogajanja v vzhodnem bloku. Poslušaš, kako se ameriški Židje zgražajo nad našo politiko do Izraela. Slišiš marsikatero pikro šalo na račun razmer tu in tam. Zasleduješ umetniško in življenjsko pot tega ali onega svojega nekdanjega znanca ali celo sošolca doma in v inozemstvu. Prepričaš se o stališčih, s katerih ugledni glasbeni strokovnjaki presojajo potek in raven zborovskega tekmovanja itd. Kar razvedriš se ob tem prepletanju sodobnega življenjskega utripa. — Ker so bila tokrat predavanja namenjena glasbi devetnajstega stoletja, so se v njih vrstila imena Mrndelssohn, Schuman, Brahm,, Bruckner, Dvorak, Čaj-kovsk in manj pomembni zborovski skladatelji. „Kaj pa petje meščanskega in delavskega razreda? " sem se po pravici vprašal ob tako visokoletečih temah predavateljev. In sem sklenil, da se botn v bodoče res držal svojega zgoraj omenjenega sklepa. Drugače je s tekmovalnim delom srečanja. Noben pregled tez, noben opis vsebine, noben posnetek glasbe ne more nadomestiti živega nastopa zborov na koncertnem odru, ki je vedno neponovljiv, dražljiv in enkraten. Vsak posrečen zanos pomaga do umetniškega učinka, vsak spodrsljaj se maščuje. Če omenim, da sedem mešanih zborov prvi dan tekmovanja ni naredilo nobene napake, je to dokaz nenavadno visoke ravni letošnjega srečanja. Pa tudi pozneje ni bilo napak, če izvzamem nekaj interpretacijskih nedoslednosti in intonančnih netočnosti. Tej pohvalni značilnosti se pridružuje še druga: napredek italijanskih zborov je zelo občuten. Tudi majhna kulturna središča že imajo petja željne občane, med katerimi je pretežno mladina. Zanimivo pri tem je, da gre za ta vzpon v času, ko novejši skladatelji že opuščajo tisto zborovsko štiri-glasje, ki je skozi stoletja nastopalo kot sopran, alt, tenor in bas in ki se pri nas izrojeva v okte-tovstvu ... Ali gre za željo po družabnem srečanju? Za željo po skupinskem petju? Za kulturno—politične namene? Za komercialno ozadje? Za beg iz osamljenosti? Za preprosti stik £ kulturo? Za samouveljavljen-je? Kdo bi mogel brez sociološkega preverjanja odgovoriti na ta vprašanja! Nesporno pa je, da priprave na taka tekmovanja stanejo ogromno truda, discipline, požrtvovalnosti in časa, ki jih zna ceniti le tisti, ki je leta in leta stal v zborovih vrstah ali kot zborovodja pilil skupinsko petje. Da bosta v tekmovanju mešanih zborov in ženskih glasov odnesla prvo nagrado „To-ne Tomšič" iz Ljubljane in „Collegium musicum" iz Beograda, o tem že vnaprej nismo dvomili kljub ostri konkurenci zborov z vzhoda (Madžarske, Bolgarije, Poljske). V moški konkurenci pa je osvojil najvišjo lovoriko sardinski zbor iz mesteca Porto Torres, kar je bilo 4 presenečenje. Najsimpatičnejši je bil tretji obraz tekmovanja, družabni sestanek vseh tekmujočih pevcev. Ne vem, ali so ga izkoristili za čim bolj človeško in prijateljsko medsebojno spoznavanje in povezovanje. Na vseh umetniških manifestacijah v romanskih in germanskih dežalah na zahodu se pojavlja vedno isti problem: popolno nepoznavanje slovanskih jezikov ali celo aver-zija do njih. S tem v zvezi pa je tudi nerazumevanje slovanskega izražanja in njegovih značilnosti. Vztrajanje na pojmu „italia-nita" kot na nekem vzvišenem poslanstvu v imenu večtisočletne kulturne tradicije je čutiti v vsakem predavanju, nagovoru, napisu, najsi so gostitelji še tako vljudni in ustrežljivi do gostov. Na goriški občini na primer so v marmornato tablo vklesana imena nekaterih Goričanov, ki so bili leta 1945 deportirani v Jugoslavijo. Koliko tabel bi bilo potrebnih, da bi pri nas vanje, vklesali imena nas vseh, ki smo bili med vojno na najrazličnejše načine deportirani v Italijo? Ali bo mladina, ki izmenjuje kulturne stike, našla v bodoče bolj skupen jezik za premagovanje pretirane nacionalnosti in za dosego pravega humanizma, ki ni utesnjen zaradi nacionalnih, verskih, društvenih pogledov? Od srca bi si to želeli! PAVEL ŠIVIC Fotografiral LADO JAKŠA ODMEVI VT-PAr Aj> Med poročili o glasbenih dogodkih na poletnih kulturnih festivalih letos prvič namernjamo prostor v naši reviji tudi Osorskim glasbenim večerom. Ta vsakoletni festival hrvaške glasbe je že pet let izredno pomembna manifestacija 'hrvaške glasbene kulture preteklih dob in sodobne ustvarjalnosti. Osor je prav majhno, toda izredno slikovito mestece na ožini med kvarnerskima otokoma Cresom in Lošinjem. Tu vodi prek ozkega preliva premični most, ki vzpostavlja kopensko zvezo med otokoma. Vodna ožina in kopenski prehod sta bila že od nekdaj izredno pomembno stratBŠko mesto in posledica tega pomena je tudi izredno bogata zgodovina malega Osora. Ta sega — če zanemarimo kamenodobne naseljence v jamah okoli Osora in sledove naselja iz bronaste dobe ter če ne verjamemo grški legendi, po kateri so Osor ustanovili Argonavti, ki so se tu izkrcali na »ojem popotovanju — v sredino prvega tisočletja pred našim štetjem, v ilirske čase Istrov in Liburnov, ki so obvladovali Gornji Jadran. Prek Osora je potekala znamenita trgovska zveza ned Baltikom in Jadranom oziroma Egejskim morjem — jantarjeva cesta in osorski preliv je bil najkrajša zveza med Istro in dalmatinskimi mesti. Mesto je tako tisočletja dobro živelo od trgovine in od plačila za vožnjo skozi preliv, pri tem pa doživljalo mnoge vzpone in padce, menjalo gospodarje od Grkov, Rimljanov do hrvaških vladarjev, Benečanov, 'Napoleona, Avstrije in Italije. Najpomembnejše obdobje osor-ske zgodovine je prav gotovo na prelomu prvega tisočletja n. S.; to je čas hrvaških kraljev, glagoljaštva, ki se je širilo predvsem na Krku in Cresu (baščanska plošča!), to so začetki hrvaške nacionalne kulture. K tej kulturi je veliko prispevala tudi osorska škofija, ki jo omenjajo že v 6. stoletju, in benediktinci, ki so imeli samostan v Osoru in ki so dali v tem času novo podobo politiki in kulturi celotne hrvaške države. Poletni glasbeni festival je manifestacija, ki skuša obuditi nekdanji sijaj Osora. Rekonstrukcija nekaterih pomembnih objektov (zlasti katedrale iz 15. stol), je omogočila različne prireditve, turistično dru- štvo je poskrbelo za prijeten zunanji videz mesteca in Osor je danes v poletnih mesecih pravo kulturno središče- Obiskovalce koncertov preseneti ubranost stare arhitekture, v katero je domiselno In skladno vključena galerija znamenitih kiparskih del z glasbeno tematiko. Na mestnih ulicah se srečuješ z Meštro-vičevim Dekletom z lutnjo, Kršiniče-vim Frulašem, od daleč spoznaš tudi slovenskega Lojzeta Dolinarja. Kako so zamišljeni Osorski glasbeni večeri? V želji, da bi nadaljevali tradicijo ene od'zibelk hrvaške kulture, je vsebina večerov posvečena dvema ciljema: obujanju tradicije hrvaške renesančne in baročne glasbe in spodbujanju novih del hrvaške glasbene tvornosti. „Naša želja je", pravijo organizatorji," da se ravno na krilih bujne osorske zgodovine odkrije vsa polnost hrvaške glasbe." To pa je seveda mogoče le ob neposrednem soočenju s svetovnimi glsbenimi deli, zato so koncerti z izključno hrvaškimi skladatelji izjema. Festival vsako leto daje poseben poudarek eni glasbeni osebnosti. Drugi je bil na primer posvečen Borisu Papandopulu, ki je za to priložnost napisal Osorski rekviem in zanj črpal ob besedilih iz hrvaške srednjeveške književnosti pri glasbenih zapisih nekdanje osorske škofije. Tretji je predstavil ustvarjalnost ene osrednjih osebnosti evropske glasbe v 2. pol. 18. stoletja, Ivana Maneta Jarnoviča, letošnji, peti po vrsti, pa je prinesel odkritje: dela Josipa Mi-hovila Stratika (1728—ok. 1782), skladatelja in ugledne zadarske plemiške družine, ki je večino življenja deloval v sloviti Tartinijevi Padovi. V tem kratkem predstavitvenem zapisu seveda ni prostora za celovito glasbeno oceno dosedanjih petih se-zor. Omejimo se lahko le na bežne utrinke, ki ilustrirajo pestrost osorske glasbene ponudbe. Vsako leto je na sporedu 12 do 15 koncertov, od solističnih do simfoničnih in scenskoglasbenih, ki se odvijajo v osorski katedrali in na mestnem trgu. Poleg številnih domačih umetnikov in sansamblov sodelujejo tudi številni tuji, ki prav tako zavzeto predstavljajo hrvaško glasbeno izročilo. Letos je na primer godalni kvartet iz Zagreba z imenom Stratik predstavil vseh šest kvartetov J. M. Stratika, madžarski lutnjar Daniel Benkoe pa je med drugimi deli predstavil frotole renesančnega skladatelja Franja Bosanca. Nastop mladega Benkoeja, enega najboljših lutnjarjev na svetu, je bil zares pravi dogodek, a ne v slogu ..vzvišenih" umetnikov, temveč sproščen, publiki prilagojen nastop, ki je pritegnil slehernega poslušalca, ker mu je ponudil pašo za oči z redkimi glasbili, podaril nekaj biserov prave glasbe in ga prepričal o umetnosti njenega izvajalca. Koncert Daniela Benkoeja, s katerim je sodelovala tudi imenitna madžarska sopranistka, omenjam posebej zategadelj, ker je mladi Madžar pospremil svojo izvrstno izvedbo z izredno domiselnim in duhovitim komentarjem in tako današnjemu času dokaj odmaknjeno glasbo še bolj približal poslušalcem. Zato ni naključje, da je Benkoe septembra vodil tečaj lutnje v mednarodnem centru glasbene mladine v Grožnjanu. Za konec pa še tole: prireditelji Osorskih glasbenih večerov neskrbe le za sprotno koncertno življenje številnih poletnih turistov na Cresu in Lošinju, temveč ohranjajo in posredujejo glasbene dogodke tudi širšemu občinstvu. Poleg predvajanj posnetkov na zagrebškem radiu vsako leto izdajajo plošče z najpomembnejšimi dosežki, za spomin in študij pa ostaja tudi izredno bogata in izvirno oblikovana programska knjiga IGOR LONGYKA OSORSKE GLAZBENE VEČER! MUSICAL EVENINGS IN OSOR Tudi Molovski madrigalisti so obogatili osorski glasbeni večer ODMEVI SSSS Dubrovnik je mesto z dolgo glasbeno tradicijo, ki jo je v preteklosti negoval enako kot poezijo, ^ramo, slikarstvo in znanost, glasbo je čuval in užival z njo v svobodi. Prav zaradi te velike pripadnosti LIBERTAS (svobodi), večnemu človeškemu snu, se opajamo z njegovimi trgi, ulicami in obzidji, uživamo v, sozvočju baročno-renesančne arhitektonske enostavnosti, ki je odsev druhovne prefinjenosti starih Dubrovčanov. In vsakega 10. julija, ko množica napolni mestne trge in tesne uličice in ko zaplapolajo zastave z napisom LIBERTAS (pomeni, da se začenjajo poletne igre), se počutim, kakor bi se vrnil v čas dubrovniške renesanse pred nekaj stoletji. Pomembnejši del letošnjega festivala se je začel z Bachovim Pasijonom po Mateju z orkestrom Zagrebške filharmonije in zborom Ivan Goran Kovačič pod vodstvom Milana Horvata. Poslušalec Bachove glasbe pač ne more ostati ravnodušen ob dejstvu, da je moč njegove glasbene misli premagala oviro časovne oddaljenosti. Oirigent Milan Horvat je jasno, natančno in brez tehničnih težav sledil Bechovi misli in v njej ohranil vse elemente velikega dela: biblijski tekst, koralno in cerkveno vzdušje ter navzočnost lirike. Zbor, solisti, orkester in dirigent so dobro sodelovali, tako smo dva večera poslušali izvrstno izvedbo Bachovega Pasijona po Mateju v Dominikanski cerkvi. V istem prostoru so nastopili Beograjski filharmoniki z dirigentom Antonom Kolarjem v II. Mahlerjevi simfoniji v C—duru, eni njegovih najbolj zaokroženih in celovitih. Njena izvedba je izzvenela brez dirigentove jasne glasbene koncepcije, ohranjanja vsebine in bogastva Mahlerjeve glasbene invencije. Lahko bi rekli: bilo je preveč instinkta in premalo zrelosti. Navdušila je le mezzosopranistka Marjana Lipovšek s prekrasno barvo glasu in sugestivnostjo svojega glasbenega izraza. Razočarala je izvedba Mozartovega F3equiema z orkestrom zagrebške Radio—televizije, zborom in dirigentom Urošom Lajovicem. Pomanjkanje premišljenosti in sem pristop k temu pomembnemu glasbenemu delu sta povzročila, da smo poslušali površno, raztrgano, skrajšano izvedbo, ki tudi tehnično ni zadovoljila. Nekateri solisti (pevci) so bili zelo dobri, vendar to ni bilo dovolj, da bi Mozartov Requiem občutili v vsej njegovi veličini. Veliki maestro Lovro Matačič in Dubrovniški orkester sta briljirala z uverturo Egmont in Beethovnovo 1. simfonijo v C—duru, navdušila je Matačičeva težnja, da profilira izraznost glasbe, ki jo dirigira, in kultivirano usmerja zvočne strukture, in ustvarja pravzaprav svoje lastno delo. To je bil večer ne samo Lovra Matačiča in Beethovnove glasbe, marveč tudi večer Mestnega orkestra, ki nas preseneča z nihanji v kvaliteti. Slovenski trobilni kvintet je potrdil svoj sloves, dan kasneje tudi pianistka Dubravka Tomšič—Srebot-njakova s svojim izredno uspelim in raznolikim recitalom. Zelo opazno vlogo so kot vsako leto tudi letos odigrali Zagrebški vol isti, tokrat z Bachovimi Brandenburškimi koncerti in večerom Luke Sorkočeviča, starega dubrovniškega mojstra. Mislim, da je bil najkvalitetnejši na tem glasbenem festivalu orekster Acade-my of St. Martin Fields iz Londona. V začetku je delovel amatersko, kasneje profesionalno; razvil se je v enega vodilnih svetovnih ansamblov (nekaj časa jim je dirigiral znani dirigent Neville Marriner). V dveh koncertih, izvedli so dela Haendla, Mozarta, Bacha, Vivaldija, Scarlattija, Bartoka, Mendelssohna, Čajkovskega, so nas osvojili s smiselnostjo svoje interpretacije. Vodil jih je violinist Georgy Payk, tudi solist v Bachovem violinskem koncertu. Sledili so izvrstni koncerti komorne glasbe: odlični ameriški kvartet Alard s prefinjeno izvedbo Lipovška ter Schubertovega kvarteta „Tod und Maedchen" (Smrt in deklice). Kvartet Alard je Schuberta izvedel ,,moderno", v interpretaciji ni bilo romantičnih izkrivljanj, ne da bi poudarili patetiko in globoko tragiko so dali Schubertovemu kvartetu pečat realnega in časovno bližjega. Klavirski trio Mexico je presenetil s svojo natančnostjo. Izvedli so dela Beethovna, Šostakoviča, Suka in Smetane, posebej je navdušila izved- ba Šostakovičevega D—dura tria. Zanimivo je bilo soočenje vzhodne kulture in renesančnega prostora Knežje palače, kjer je Ranga Vive-kanandan iz Sri Lanke osvojila poslušalce in gledalce s klasičnimi indijskimi plesi. Dubrovniški poletni festival se ne konča s ploskanjem pred koncertnimi odri, nadaljuje se po dubrovniških trgovinah in ulicah, kjer smo le- tos poslušali mladega francoskega jazzovskega saksofonista, dubrovniške šansonjerje, mlade flavtiste, violiniste, ki brez plačila, svobodno igrajo in v tem uživajo. Festivalske bakle so ugasnile, Dubrovnik pa čaka na naslednje poletje. ANTUN POLJANIČ Fotografiral ENESMIDŽIČ fOUllOM IM tt »f To poletje so bile v Mariboru že drugo leto glasbene prireditve, ki niso ostale neopažene med tukajšnim občinstvom. Program, ki je letošnje poletje obsegal vokalno glasbo, folkloro in komorno glasbo, je zadovoljil precej širok krog poslušalstva, tako da so se prireditvam poleg standardnih koncertnih obiskovalcev v lepem številu odzvale tudi nekatere večje in manjše mariborske delovne organizacije. V uvodnem koncertu je nastopil Ribniški oktet iz Ljubljane, pevci so navdušili in potrdili, da je ljubezen do pristne ljudske pesmi tudi dandanes še kako živa, in to med različnimi sloji prebivalstva, od šolske mladine do upokojencev. Velika izkušnja letošnjega mariborskega glasbenega poletja so folklorne prireditve. Kar trije večeri so jim bili posvečeni in dvorana je bila polno zasedena takrat, ko je nastopila mlada indijska plesalka Alarmel Valli s svojo skupino iz Madrasa in ko so nastopili temperamentni plesalci ter instrumentalisti folklornega ansambla KOLO iz Beograda, prav tako pa tudi na večeru mehiške folklore, s katerim se je zaključilo mariborsko glasbeno poletje. Posebno doživetje je bil večer slovenskih ljudskih instrumentov in pesmi. Trije mladi izvajalci, Matija Terlep, Mira Omerzel—Terlep.. in Bogdana Herman, ki so si zadali težko, vendar prijetno, nalogo oživiti vse orginalne, včasih tudi nenavadne instrumente 'naše kulturne preteklosti, so pripravili prav imeniten večer, ki je popestril kulturno dogajanje v Mariboru. Prav tako obiskan in navdušujoč je bil večer Paganinijevih sonat za violino in kitaro, ki sta ga pripravila Zagrebčana, vioKnist Tonko Ninič in kitarist Darko Petrinjak. Iskriva italijanska glasba in temperamentna izvedba so glavne značilnosti tega večera. V Mariboru si takih poletnih glasbenih prireditev še želimo. ADRIAN GRIZOLD ODMEVI SLAV Jt M VBOMl -,:p' *•• H r A '"J E—"”^a Verd')3 >e Vel itastna Ljubitelji daleč po svetu že dolgo vedo, da so operne predstave v starodavni rimski areni v Veroni posebno doživetje. Začelo se je že leta 1913, ko so v Areni prvič izvedli Verdijevo Aido. Prav ta je doslej doživela v areni največ izvedb (160). Tudi letos je blestela v novi režijski postavitvi Giancarla Sbragia in Vittoria Rossija. V glavnih vlogah je nastopilo v alternaciji več pevcev. Med njimi so želi največ priznanja Fiorenza Cossotto, Maria Chiara, Gena Dimitrova, Nicola Martinucci in Garbis Boyagian. Vse predstave je vodil Nello Santi pred več kot 20 tisoč poslušalci. Letošnji program (vsako leto se vrstijo tri različne operne predstave, baleti in koncerti v juliju in avgustu), je obsegal poleg Aide Se Bizet o-vo Carmen in Ponchieilijevo Giocon-do. Program sloni vsako leto na znanih in preizkušenih operah. Arena teveda ni primerna za eksperi- režijo in scensko postavitev, ki skuša — glede na večja ali manjša finančna sredstva — v velikih razsežnostih arene ustvariti čim več paše za oči. Čudovita akustika tega rimskega amfiteatre zahteva seveda tudi izvrstne pevce. Letos jih je bilo mnogo iz Bolgarije. - Ob teh opernih predstavah so uprizorili (samo en-kratl) Se Verdijev Requiem, v izvrstni izvedbi, ki jo je vodil Riccar-do Muti (eden najpomembnejših dirigentov danes), solisti pa so bili Montserrat Caballe, Brigita Fassbe-ender, Veriano Luchetti in Ruggero Raimondi. Baletni večeri 'z naslovom ..Parada mednarodnih zvezd" so prikazali odlomke iz različnih del, plesali pa so itevilni znani baletniki. Komur so bile predstave premalo, je lahko izbiral Se med dopoldanskimi in popoldanskimi koncerti z bogatim in raznolikim programom: od stare glasbe do najmodernejših smeri. PRIMOŽ KURET VTISI S vcev. mentiranje. Le-to se omenjuje na ■ ■ ■ hsimu m J giiV ® spremljevalca je imela v orkestru glasbeno Slavnostne igre v Bayreuthu, ki se ponašajo s stoletno tradicijo, prikažejo vsako leto le del opernega opusa Richarda Wagnerja. Letos so bile uprizorjene: Večni mornar, Lohengrin, Parsifal in tetralogija Nibelunški prstan. Od 25. julija do 28. avgusta, kolikor traja ta festival, so omenjena dela večkrat ponovili (Lohengrina n. pr. celo 7-krat). Kljub ponovitvam in visokim vstopninam je bilo gledališče ves čas razprodana Festival sem obiskala v začetku avgusta, v najbolj vročih dneh letošnjega poletja, ko se niti noči v tem prelepem gozdnatem predelu severne Bavarske niso ohladile. Kljub vročemu soncu pa se je vse na tem festivalu odvijalo zbrano in urejeno, tako dopoldanska predavanja o VVagnerjevi glasbi kot pred- stave, ki so se zaradi izredne dolžine začenjale že sredi popoldneva in se potegnile pozno v noč. Slovesno in zamaknjeno razpoloženje pa se je ob koncu predstav sprostilo ob burnih aplavzih, klicih, cepetanju z nogami in pravih ovacijah, s katerimi je občinstvo nagradilo protagoniste, zbor, orkester, scenografa, režiserja in dirigenta. Prvi dan mojega obiska v Bayreuthu je bil na sporedu Večni mornar. Režiser Harry Kupfer in scenograf Peter Sykora sta oblikovala to romantično opero v črno—beli tehniki ter prepletala resnični in domišljijski svet z ostrimi in nenadnimi rezi. V tem konceptu je sopranistka Lisbeth Balslev interpretirala Sento kot shizofrenično žensko ter jo z izjemno poustvarjalno močjo ter lirsko obarvanim, kultiviranim ter v skladu z režijo — ubitim tonom glasu postavljala iz prisotnosti v odsotnost. Odličnega (vodil ga je Oennis Russel Davies) posebno na liričnih mestih. Naslovno vlogo je z voluminoznim baritonom statično oblikoval temnopoti Simon Estes. Če je odrska postavitev Večnega mornarja potekala v zaporedju kontrastov, potem lahko rečem, da je bil Lohengrin izpeljan v enem samem velikem loku. Prizori so se skoraj neopazno prelivali drug v drugega. Enkraten je bil tenorist Peter Hofman, nedvomno danes eden največjih interpretov VVagner-jeve glasbe. Vlogo Lohengrina je s svojim svetlim glasom, v katerem ni bilo čutiti kančka utrujenosti ali negotovosti, podal mladostno in — kljub romantični zamaknjenosti — izredno doživeto. Tistega večera je bil še posebno dobro razpoložen, kot mi je povedal ob koncu predstave. Zadnji dan mojega obiska v Bayreuthu sem sprejela Parsifala kot in konvencionalno podano dramo, ki je režiser in scenograf VVolfgang VVagner ni razgibal niti v prizoru v čarobnem vrtu, ko je imel v koreografiji dovolj možnosti za to. Zaradi nerazpoloženosti je ta večer odpovedala tudi Zagrebčanka Dunja Vejzovič v vlogi Kundry, od katere sem si veliko obetala. Tisto, zaradi česar pa j« bilo Parsifala kljub vsemu vredno videti, dolgujemo moiki zasedbi vlog, ki so zahtevne pevske dale izpeljali samozavestno (naslovno vlogo je pel Siegfried Jerusalem), in dirigentu Horstu Steinu. Ob koncu moram omeniti it zbor, ki ima v VVagnerjevem opusu pomembno mesto. Festivalski zbor pod vodstvom Norberta Balatscha se že davno ne ukvarja več s problemi, kot so čista intonacija, pravilni vstopi, dikcija in podobno. Barvo zvoka lahko spreminja kot registri na orglah; po pravici ga imenujejo „zbor brez tekmeca". MARJANA MRAK s!la jfe postala danes, če to 1 ali ne, del nas, Dovolj je, Ipremo okno ali stopimo 'c'» in iz stanovanj zazveni-•odije, take in drugačne — “atofonov, gramofonov, •krat pa iz radijskih sp rekov. Veliko ljudi se ob tam programu zbuja, ob Pospravlja, 'kuha ali je, Pi^e naloge in Študira. Ta *' vpliv je toliko močan, ^kakor zasluži večjo po^ ,st< kot smo mu jo vajeni Sati. Zato smo se letos v naša revije odločili, 'mo radijski, pa tudi tslevi-glasbeni spored budneje sijali in ga sem ter tja tudi Otirali. ""a je seveda neizčrpna, Poslušalcev, še posebej pa eriih ljubiteljev, so najraz-zato bodo prispevki ali manj osebni odzivi na 'Nezne oddaje ali dele spo- |j pvajeni smo ga kot zvonen-'Uc, kaj približno bomo zasli-ko bomo pritisnili na "• Pogosto se sprašujem, u ie že dolgo tak, kakršen . ®iprej urica udarnih in bor-1 nato nekaj narodno- zabavnih melodij, potem pa popevke in lahkotne zabavne viže, ki ti zvenijo v ušesih, ko že nekaj časa sediš v šoli ali službi in poskušaš misliti na „resne" stvari. Prav gotovo je prijetno dan začeti v vedrem vzdušju, pa vendar nisem prepričana, da tako šablonski, iz dneva v dan ponavljajoči se spored zares spodbudno vpliva na človeka. Saj si vsi že od malih nog prizadevamo kritično misliti, se izobraževati in si samostojno oblikovati kulturno zavest! Zakaj potem sprejemamo predvsem „lahke", nezahtevne glasbene zvrsti? Pogosto govorimo, da je glasba ne glede na zvrst lahko dobra (ali manj dobra), le zakaj potem tako ostro ločimo „resno" od „zabavne"? Narekovaji so namenjeni neustreznosti izrazov, ki smo jih tako zelo navajeni uporabljati, da se nam jih kar ne da zamenjati. Naj to pomeni, da se ob otožni popevki moramo zabavati, ob Mozartu pa se ne smemo? Primer mi je prišel na misel v petek, 12. septembra, ko je malo pred osmo zjutraj iz sprejemnika zazvenela Mozartova Mala nočna glasba. Vsak, ki zjutraj pogosto posluša radio, ob taki glasbi prišpiči ušesal Pa se je po nekaj taktih oglasil prijazni napovedovalec s temile besedami: „Malo klasike, se prileže, kajne?" Ne vem, če ta malce neslana šala potrebuje komentar, razen opombe, da je bila skladba izvajana v priredbi z bučnimi tolkali. Vsekakor je ta odnos za mnoge poslušalce podcenjujoč, saj se glasbeni ljubitelji, ki jih ni malo, že dolgo sprašujemo, zakaj mnoge radijske postaje klasiko" že dolgo'uvrščajo v najbolj pisane glasbene oddaje, tudi jutranje, in tako skrbijo, da postajajo zvrsti enakopravne, vsekakor pa ne več samo kulisa govornim oddajam, v katerih glasba rabi le za predah ali vzdušje. KAJA ŠlVIC KABARH13 VESTE kaj 10 • Pri nas malo znana in redka oblika kulturne zabave, živahni songi, ki niso popevke in ne šansoni. Z njimi se je spoprijela naša pesnica in pisteljica Svetlana Makarovič in uspelo ji je, saj je polna pikrih misli, hudomušnih izrazov, igralskega talenta in smisla za glasbo. Pridobila je skupino glasbenikov in pevsko nadarjenih igralcev, s katerimi je pripravila živahen in humoren večer poezije in glasbe ... Program je v lanski sezoni nekaj časa privabljal poslušalce v hotel Lev, nato pa o njem nismo več pogosto slišali. Vendar se skupina, v katero vstopajo novi zanimivi člani in iz nje odhajajo tisti, ki so se sodelovanja naveličali ali ga ne zmorejo, še vedno sestaja in izpopolnjuje spored, ki je v vsakokratni izvedbi enkraten, neponovljiv, pomemben dogodek. Igralci, pevci in instrumentalisti za urico napolnijo prostor z vedrino, včasih rahlim obešenjaštvom, ki se šali na račun človeških slabosti in razvad in z nenavadnim žarom spravlja v dobro voljo. Če za trenutek pozabimo, da 'smo se prišli le zabavat, se zavemo, da nas besedila silijo k razmišljanju. Kaj smo zares takšni, kot pravi Svetlana? Avtoritativne mamice, egoistični ljubimci, slabiči, karieristi in malomeščani, ki živimo v svetu DAJ—DAM? In prav je, da malo zlezemo vase, prav, da nas melodije ne uspavajo in nas besede ne božajo z osladnimi rimami o poljubih, morskih valčkih in pomladnih sapicah..,. To je namreč pravi kabareti Žal v sredstvih javnega obveščanja nisem zasledila nikakršnih odmevov z nastopov v Novi Gorici, v Ptuju, v Študentskem naselju. Le kaj zapusti ta predstava v mislih slovenskih poslušalcev? Zanimivo bi bilo izvedeti, najbrž zanimivo tudi za Svetlano Makarovič, za skladatelja Aleša Kersnika in vse druge, ki vlagajo v večer svoje zamisli in svoj trud! KAJA ŠIVIC Jerca Merzel, Polona Vetrih, Svetlana Makarovič, Vladimir Jurc, Aleš Kersnik in Lado Leskovar po nastopu v hotelu Lev. LJUDSKA GLASBA SB#SSm» «*• ■ V grobem enaka, kot je bila fuf; | | V ljudske pesmi. Tudi sodobni Sij potrebuje katarzo in zatekanj pesmi pa sta ti dve obliki tudi realnega v imaginarni svet icW ‘A ItV Pristna ljudska pesem v sodobni razviti, družbi skorajda ne nastaja več, saj jo je domala izrinila popularna (pop) glasba. K temu je bistveno pripomogel nesluteni razvoj tehnike na področju zapisa in prenosa zvoka; razvila se je prava industrija, ki omogoča (dobro izkoriščeno) manipulacijo z glasbenim okusom širokih plasti prebivalstva, vsiljevanje klišejev in stereotipov ter s tem zatiranje pristne in spontane ustvarjalnosti glasbeno neizobraženega človeka. Tako mu na pladnju servira po njegovem okusu začinjeno glas, bo, ki jo je zanj pripravil nek drug, da bi mu ugajala, da bi nati kupil ploščo, kaseto, šel na koncert, ... in s tem s svojimi najboljšimi močmi pomagal poganjati dobro namazano kolesje „show businessa". In vendar je to le ena tistih dvomljivih pridobitev sodobne civilizacije, ki človeka vedno bolj uniformirajo, ga utapljajo v povprečnost in neizrazitost ,,mase" in mu jemljejo možnost, da bi sam kreativno mislil, po čemer se človek najbolj loči od drugih živih bitij . .. Kljub temu da ljudska pesem v pravem pomenu besede ne nastaja več, pa je še vedno priljubljena, saj se ohranja tudi s pomočjo sodobne popularne glasbe, v kateri se pojavljajo mnoge priredbe ljudskih pesmi, ki postanejo tudi zaradi popularnosti njihovih izvajalcev praviloma zelo priljubljene. Pri rias sicer še dokaj redko, kar je deloma tudi obžalovanja vredno, saj so sodobne priredbe ljudske glasbe včasih najpomembnejši faktor njenega preživetja in nadaljevanja, kajtj ljudska glasba, ohranjena le v arhivih narodopisnih inštitutov, je mrtva. Precej drugače pa je v nekaterih angleško govorečih deželah, kjer priredbe ljudskih pesmi tvorijo dobršen del popularne glasbe. Prek takih priredb postajajo te pesmi priljubljene tudi pri nas, predvsem zaradi (pre)velikega deleža, ki ga ima glasba iz angleško govorečih dežel in pa zaradi priljubljenosti nekaterih tujih poustvarjalcev in izvajalcev ljudske glasbe, med katerimi so tudi zelo znani izvajalci popularne Igasbe. Prav zaradi velike priljubljenosti in razširjenosti po- pularnih priredb ljudskih pesmi pa obstaja nevarnost, da bo meja med prvo ljudsko pesmijo in sodobno popularno glasbo izginila. Kljub temu da kažeta ta dva načina literarno—glasbenega izražanja mnoge podobnosti, ju ne smemo enačiti, kajti med njima so tudi bistvene razlike. Svojevrsten paradoks pomenita že sama naziva teh dveh zvrsti. Izraz ..popularna (pop) glasba" je v tej specifični pomenski zvezi rabljen verjetno ravno pod vplivom angleščine, saj ima fsti pomen kot angleški izraz „popular (pop) mušic". Pridevnik ,popularen" izhaja iz latinske besede „populus", .ki pomeni ljudstvo, zato izraz „popularna glasba" dobesedno pomeni ,,ljudska glasba"; ker pa se je izraz ,,ljudska glasba" že uveljavil v pomenu:,,glasba, ki je plod tradicije, nastale po ustnem izročilu" (po začasni mednarodni definiciji iz leta 1954), smo ob pomanjkanju ustreznega domačega izraza za označitev pojma „po-pularna glasba" pač bili prisiljeni uvesti tujko. Angleški izraz seje kar sam vsiljeval — že zaradi vpliva, ki ga imata angleški jezik in kultura na naše etnično področje (in ne samo na naše ...).. Omeniti velja še, da tudi angleški jezik jasno razlikuje pojma „popularna" in Jjudska" glasba; za slednjo uporablja izraz „folk mušic" („folk" pomeni „|jud-stvo" v danes sicer že omejenem številu besednih zvez). Ljudska pesem in popularna glasba sta v bistvu literarno—glasbeni zvrsti. Literarni in glasbeni del -besedilo in napa/, sta povezana in nesmiselno bi jiTbilo ločevati, razen Č? to zahteva znanstveno—raziskovalni postopek pri njunem proučevanju. Ljudska pesem se je v dobi svojega nastajanja širila in podedovala iz generacije v generacijo z ustnim izročilom. To je bila pač edina možna oblika njene ohranitve in nadaljnjega razvoja, kar je obenem tudi bistvo njenega obstoja. Avtorji so bili, z izjemo ponarodelih pesmi, neznani. Že relativno zgodaj se je pojavila težnja za zapisovanjem besedil in melodij ljudske pesmi. Sedaj pa se vse bolj uveljavlja tudi zvočni zapis, ki je še najbolj neposreden in veren prikaz ljudske pesmi. Poleg spontane težnje za ohranitvijo ljudske pesmi pa sta tj dve obliki tudi poskus bolj ali manj znanstvene klasifikacije in proučevanja te zvrsti in prikazujeta določeno stopnjo njenega razvoja. Tako ne predstavljata njenega pravega bistva, čeprav tudi tu prihaja do recipročnega vpliva in tako tudi ti obliki igrata včasih veliko vlogo pri širjenju in ohranjanju žive ljudske pesmi. Ustno izročilo pa je v sodobni razviti družbi predvsem zaradi razvoja in nenehnega izpopolnjevanja komunikacijskih sredstev (radija, televizije, tiska) in relativno trajnega zvočnega zapisa (plošča, trak, kaseta) skoraj popolnoma izkoreninjeno in se mora zato ljudska pesem prilagajati tej novi situaciji. S tega stališča je njena prisotnost v sodobni popularni glasbi le eden izmed načinov njenega prilagajanja. I Ljudska pesem ima v kulturi vsakega naroda kar zelo velik kulturno —zgodovinski pomen. Njena tradicija sega v same korenine narodovega kulturno—umetniškega ustvarjanja. Glede na svojo funkcijo je ljudska pesem pomenila preprostemu človeku v veliki meri tisto, kar (je) pomeni(la) tako imenovana visoka, akademska umetnost izobraženemu človeku. Na eni strani mu je na najbolj dostopen in preprost način omogočila katarzo ter beg iz vsakdanjega, kruto prozaičnega življenja, ki ga je idealizirala in s tem lajšala, na drugi strani pa mu je omogočila spontano sprostitev ustvarjalnosti, ki je lastna bistvu človeške narave in ki jo je zatirala nujnost neustvarjalnega, monotonega in napornega fizičnega dela v boju za preživetje. Sodobna populaVna glasba, ki je sicer lahko tudi na visoki umetniško—izpovedni ravni, pa še zdaleč nima tako velik ega kulturno—zgodo-vinsk ega pomena To je tudi ena najpomembnejših razlik med tema literarno—glasbenima zvrstema. Če razmišljamo o funkciji popularne glasbe in upoštevamo pri tem različno družbeno klimo, v kateri nastaja, še posebej neustreznost ustnega izročila in tudi dejstvo, da v sodobni družbi avtor praviloma vselej postane (tudi svetovno) znan, bi lahko sklepali, da je popularna glasba v bistvu nadaljevanje tradicionalen ljudske pesmi, nekakšna sodobna ljudska pesem. Tako sklepanje pa je le navidezno upravičeno. Funkcija popularne glasbe je sicer v realnega v imaginarni svet iu-, sicer ne toliko zaradi fizif trpljenja in boja za goli obstoj; zaradi psihološko—mentalnih j fliktov, stresa in podobnih ' sodobnega sveta. Toda taisti so ni človek ima glede na nen1 naraščajoč življenjski standard no več prostega časa, postaj1 tudi (vsaj moral bi) vse bolj k^ ran in izobražen. Tako preprol1 nezahtevna zvrst, kot je popuf glasba, ne more nuditi tistega,1 nudi umetnost in kar je v veliki! nudila ljudska pesem, in glede if je njena primernost vsaj dd[ vprašljiva. Ljudsko glasbo lahko upravi imamo za način umetniškega lit( no-glasbenega izražanja. Av| ljudskih pesmi pač niso imeli di* sredstev in možnosti za izrat svoje umetniške kreativnosti. 01 je njihovega poznavanja in obvl vanja načinov in tehnike umetrf ga izražanja je bilo drastično 01 no in to je bil najboljši način, ga še zmogli uporabiti. Velika na ustvarjalcev sodobne populi glasbe pa ima vsaj objektivne d nosti, da postahe sposobna izr* svojo umetniško ustvarjalnost rt go bolj kompleksno, izvirno in ilj no (prenekateri avtor popu!! glasbe je akademsko izobražen' datelj). Umetniško—izpovedna vred1! velikega dela popularne glasb*! vprašljiva tudi, če se ozremo naj položaj v moderni razviti, še po*( kapitalistični družbi. Tu namreč! pularna glasba vse bolj postaj8| trošniško blago, ki je podvrJ! ekonomskim zakonom ponudb1 povpraševanja in se tako spust'! stopnjo industrijskega proizvoda,1 katerem se spontana avtofl ustvarjalnost popolnoma pod* funkcionalnosti izdelka ter p0 bam tržišča. Očitno je torej, da moramo; vsakršnem poskusu estetičnega'' natenja ljudske pesmi in sodi popularne glasbe, če že ne dru vsaj izhajati iz različnih izhodi! uporabljati različna merila, t bomo tudi laže spoznali resni1 umetniško—izpovedno in kulM —zgodovinsko vrednost prave I ske pesmi tudi takrat, ko nastbf sodobnih popularnih priredbah, enem pa tudi vrednost popul* glasbe. MARKO KRAV GLASBILO ŠIOIIIHSR Nenavadno stostrunsko glasbilo trapezoidne oblike, nekdaj tako razširjeno na Slovenskem, se imenuje oprekelj, pa še več drugih imen ima, recimo cimprekelj, aprikl, bretl, brana, trklje, šenterija. Glasbilo so uporabljali gorenjski in ziljski muzikantje, nanj so radi igrali Korošci in še zlasti Primorci. Glasbilo se je najpogosteje družilo z goslimi, basom in klarinetom, kar nam kažejo tudi slikarije panjskih končnic. Oprekelj so imenovali tudi „sloverv ske citre" ali cimbale. Cimbale danes imenujemo veliko cigansko glasbilo, ki je sicer podobno opreklju, a je mlajše in dvakrat večje ter tehnično popolnejše. Tudi' Prešeren omenja v Povodnem možu cimbale, misleč na oprekelj: „ ... na starem so trgu pod lipo zeleno, trobente in gosli in cimbale pele .. Bolj šegavo ga omenja pesem o živalski svatbi: „Dva zajca sta citrala, miš na gosli ciglala, jeverca je na prekl bila, dva povha sta trobila .. Glasbilo je imelo po tri ali štiri strune enako uglašene, nanj pa se je igralo s paličicami, ki šobile obložene z vato in povite s sukancem, ali s takimi, ki so bile obložene s klobučevino, številne potujoče ciganske skupine, ki so uporabljale opreklju podobno glasbilo, pa so imele paličice z na/adnimi plutovinastimi zamaški. Čim trši je bil material, s katerim se je udarjalo ob strune, tem bolj zvončkast je bil zven, paličice povite z vato pa so izvabljale mehak in žameten zvok. V prejšnjem stoletju so imeli glasbilo oprtano z jermenom prek ramen in igrali med hojo, v našem stoletju, ko je postalo glasbilo solistično in je rabilo le domači zabavi, pa so igrali sede ali stoje, oprekelj pa so položili na mizo. Vendar moramo pobrskati malo tudi po zgodovini glasbila, če hočemo spoznati njegovo vlogo in pomen. Leta 1979 je namreč umrl zadnji opreklar na Slovenskem, doma iz Hotedršice .na Primorskem. Tako je dozorel čas, za vrednotenje njegovega vpliva na slovenski etnični prostor, Saj se glasbilo ne razvija in ne spreminja več. Razvilo se je iz srednjeveškega psalterija in azijskih glasbil, ki so prihajala v Evropo z raznimi ljudstvi, Mavri, Turki in Romi, ki so 11445—1^80) 1 paruo9, slikarja Giovanija Boccat« 0e\ fresk v Peruo9' oprede* \ na U,opold vdirali vanjo. V Evropi se je pojavil oprekelj v 11. stoletju, in sicer najprej v Španiji, v 14. stoletju pa je vse pogosteje upodobljen na srednjeveških freskah slovenskih cerkva. V srednjem veku je bilo več raziičkov znanih glasbil z enakimi ali različnimi imeni. Oprekelj je imel sprva le enojne strune, šele kasneje so se podvojile ali potrojile. Strune so bile speljane prek dveh ali več mostičev. UHotedtfca na P^C* resonančni pokrov pa je imel vselej lepo rezljane zvočne odprtine ali rozete, kot je bilo v navadi tudi pri drugih glasbilih, lutnjah, gambah, psalterijih in podobno. Šele v 16. stoletju je glasbilo dobilo križem speljane strune, kar je omogočalo svobodnejše igranje. Glasbilo je postalo , kromatično. Diatonični opreklji, na katerih se je dalo igrati le v treh ali štirih durih oziroma molih, so se ohranili do 20. stoletja, vse bolj pa so se izpopolnjevali kromatični, na katerih je bilo moč igrati vsakršne melodije v obsegu ene ali dveh oktav. Oprekelj, kakršnega je igrala družina poslednjih opreklarjev na Slovenskem, je diatoničen. GlMbilo je tudi zelo občutljivo za temperaturne spremembe, saj že pri najmanjših spremembah intonančno popusti, se razglasi. Omejena možnost igre, intonančna negotovost in okornost so povzročile, da je to zanimivo in blagozvočno glasbilo izginilo. Na prehodu v 20. stoletje so ga nadomestile v godčevskih sestavih diatonična harmonika ali frajtonarica, pihalne godbe, tamburice in modne citre. Oprekelj je bil znan po vsej Sloveniji, igran v srednjem in novem veku, bil je priljubljeno glasbilo na vaških in trških slovesnostih tudi v drugih evropskih deželah, kijer se je imenoval dulcimer (Anglija), salterio (Italija) ali Hackbrett (Nemčija). Ludvika XIV. je z njim zabaval največji inovator in virtuoz Panta-leon, ki je glasbilo tudi povečal in mu dal kovinske strune; le-te so bile mnogo trpežnejše oziroma stabilnejše od črevnih. Zelo znani „preklari" so bili Bočani iz Bovške doline in Trente, ki so hodili igrat za malo 'Zaske, boba Itd. pred hiše v Kranjsko Goro. V Ihanu pri Ljubljani so pravili sestavu oprekelj—violina in bas „lesena muzika". Vendar pa v drugi polovici 20. stoletja ljudje že niso bili več zadovoljni z njo, zamenjala ga je pihalna godba. V Prekmurju so pravili opreklju tudi „male cingule", da so jih razlikovali od velikih ciganskih cimbal. V času gospodarske krize okoli leta 1930 pa so godci, ki so znali igrati nanj, odšli v Ameriko služit vsakdanji kruh in glasbilo je zatonilo v pozabo. Oprekelj je spremljal pustno veseljačenje, novoletno koledovanje in spremljal ples v številnem godčsv-skem sestavu: oprekelj-gosli (škant) — bas (bajs, mul, bunka, krava) ali mali bas (čelo) — klarinet (klenet), katerim ste se lahko pridružila še lovski rog in trobenta. S spreminjanjem življenjskih narad naših ljudi so se spreminjali tudi god-čevski sestavi, tehnika igra in spored melodij. Tako je v 18. stoletju že običajna le trojka oprekelj—klarinet ali violina in bas, v 19. stoletju oprekelj in violina, v 20. stoletju pa je glasbilo postalo solistično, dobilo je pečat redkosti ter izumrlo, ker je izgubilo svojo poglavitno funkcijo, ki ga je do leta 1979 „driala pri življenju", še danes pa godejo na oprekelj (ponekod sicer še redki posamezniki) na Avstrijskem, v severni Italiji, na Slovaškem, Češkem in Poljskem, v Romuniji, v Periziji. Indiji, v Sibiriji in na Kitajskem. MIRA OMERZEL-TERLEP n NAS SKLADATELJ Skladatelj, zborovodja, glasbeni pedagog in' organizator Peter Lipar se je rodil 30. decembra 1912 v Mengšu. Družina Liparjevih je imela dolgoletno glasbeno tradicijo. Stari oče Matija je bil glasbeni samouk (sam je izdelal tudi harmonij, s katerim je poučeval moški zbor krajevnega čitalniškega društva). Liparjev oče Peter je bil zbofovodja in dirigent mengeške godbe, vodil jo je celih 53 let. V tem orkestru je začel svoje glasbeno udejstvovanje tudi skladatelj Peter Lipar, z desetimi leti pri malem bobnu, pozneje pa je igral tudi ostale instrumente, od tega najdlje klarinet. Večkrat je nadomeščal očeta, ki je bil tudi mengeški župan, za dirigentskim pultom, z osemnajstimi leti pa že samostjono prevzel vodstvo kar treh krajevnih zborov: moškega, ženskega in mešanega. Tako si je spotoma pridobil temeljito glasbeno izobrazbo, ki jo je dopolnil s študijem na državnem konservatoriju v Ljubljani, še prej pa na glasbeni šoli Glasbene matice. Tako je leta 1937 diplomiral iz kompozicije (kot glavnega predmeta) in to v razredu profesorja Slavka Osterca, v skupini mladih glasbenikov tako imenovane Osterčeve šole, ki je bistveno vplivala s svojim nadaljnjim delom na . • ar na besedilo Srečka 1QT? ie skladate!) Peter Lipar zbor ,n ? L«I Vadbo “£,uTo™T>"5'e- Kosovel n.P»»> demtkemu pevskemu zOo delo posveta AKao razvoj sodobne slovenske skladateljske misli, (med njimi velja še posebej omeniti Pavla Šivica, Marjana Lipovška in Primoža Ramovša.) Leta 1938 je bil Peter Lipar imenovan za ravnatelja kranjske glasbene šole, ki je v tem času preživljala resno krizo. Zaradi njegove dosledne in napredne pedagoške in organizacijske politike je šola na novo zaživela in celo razširila svojo dejavnost (mladinski orkester, zbor, komorne skupine). Razvoj glasbene šole je prekinila vojna, saj je bil ravnatelj Lipar iz šole pregnan, njena dejavnost pa skrčena. S kranjsko glasbeno šolo je povezana tako rekoč vsa nadaljnja življenjska pot Petra Liparja. Za njenega ravnatelja je bil ponovno imenovan kmalu po osvoboditvi, šola seje pod njegovim vodstvom razvila v enega vidnejših slovenskih glasbeno-izobraževalnih zavodov s širokim in raznovrstnim delovanjem. Na mestu ravnatelja je ostal vse do upokojitve 1973. Drugo, po obsegu nič manj pomembno področje Liparjevega delovanja je glasbeno ljubiteljstvo, natančneje rečeno, zborovsko področje. Zbore je vodil že v Mengšu, leta 1945 pa je bil pobudnik in med ustanovitelji najprej moškega, potem pa še ženskega in mešanega zbora „France Prešeren". Pevske skupine so se pod njegovim vodstvom povzpele k vrhu slovenske in jugoslovanske vat zborovske poustvarjalne tvornosti. O tem še posebej pričajo prva mesta z domačih in tujih tekmovanj ter številne turneje v vidnejših glasbenih središčih doma in v zamejstvu, kar je gotovo rezultat trdega dela in odrekanj, pa tudi premišljene, vsebinsko tehtne in napredno usmerjene programske politike. K temu je nedvomno prispevala tudi dirigentova skladateljska osebnost v iskanju novih, iskreno doživetih in tehtnih glasbenih izrazov. Liparjevo zborovsko delovanje se ni omejevalo samo na omenjeni pevski zbor „France Prešeren”. Bil je dolgoletni zborovodja Učiteljskega pevskega zbora „Stane Žagar" in Okteta „Sava" iz Kranja pa mentor številnih pevskih zborov v Kranju in okolici. Bil je duhovni in strokovni vodja ali sodelavec številnih zborovskih prireditev, festivalov, revij in tekmovanj v Sloveniji in Jugoslaviji. Liparjevo pedagoško in zborovodsko delo se je nenehno prepletalo z delom glasbenega organizatorja. Bil je član številnih občinskih, republiških in zveznih kulturnopolitičnih in strokovnih teles. Naj omenimo le nekatere. Deset let je predsedoval slovenskemu združenju glasbenih pedagogov, tvorno sodeloval v odborih Društva slovenskih skladateljev in jugoslovanske, zveze, ves čas aktivno prispeval k delu strokovnih organov Zveze kulturnih organizacij Slovenije, se udejstvoval v Društvu glasbenih umetnikov Slovenije in drugod. Sodeloval je v uredniških odborih slovenskih strokovnih glasbenih publikacij, kot so Grlica in Naši zbori. In ne nazadnje, bil je tajnik glavnega odbora in pozneje republiške konference Glasbene mladine Slovenije in več let urednik njenega glasila — revije GM. Oris dela Petra Liparja bi ne bil popoln, če bi ne omenili njegovih prizadevanj na področju prireditvene glasbene dejavnosti. Bil je pobudnik in ustanovitelj Koncertne poslovalnice v Kranju, ki jo je vodil celih 33 let, ravno tako je sodeloval pri ustanovitvi in delu Skupnosti koncertnih poslovalnic Slovenije. Njegov skladateljski,opus se omejuje na dve področji. Pretežni del njegovih skladb je namenjen pevskim zborom, medtem ko se je v začetnem obdobju nekoliko bolj posvečal instrumentalni glasbi, še posebej solističnim in komornim delom. Gre predvsem za obdobje pred vojno oz. ze čas študija pri Slavku Osterca, kar se tudi jasno kaže v kompozicijskem stavku del. Gre za skladbe za klavir (Humoreska, Fuga d-mol. Bagatele), za orgle (Fantazija), violončelo (Šest skladb). Med zrelejša dela iz tega obdobja sodijo I. 9odalni kvartet. Nonet (za zasedbo godalnega kvarteta in pihalnega oKteta), navesti pa velja še Plesno suito za godala in Koračnico za veliki orkester. Kot rečeno, je teža Liparjevega kompozicijskega opusa na zborovskem področju. Že leta 1936 je pri jugoslovanski sekciji SIMC (mednarodno združenje za sodobno glasbo) izšel prvi zvezek zbirke „Naša pesem”, J radi eksotnične zvoke — >ameriške, afriSke, občudujejo larodno uveljavljene glasbe-zvezde, prav zato so zanimivi vi posameznih festivalskih ve-/ - Brazilija 1980, Afriški le, bluesVrock, ska'n'rock, osemdesetih let, Štirje konti-i in S« bi lahko naStevall. Tokrat jmembnejSi glasbeniki, tetko bi i vrstili v podobne glasbeniSk'e alčke, vsak zase je prinesel v ano novo zvočnost, podobno glasba so se menjavali tudi išalci, ostajali pa so fotografi in «ni kritiki. pa so poslušalci navdušeni nad njegovo glasbeno invencijo in virtuozno tehniko basiranja. 5 Videti (in slišati) je, da je nadvse priljubljeno oživljanje že znanih in nekoč uveljavljenih glasbenih zvrsti pa tudi mode, obnašanja in tudi gibanja na odru. Skupina O—Tips oživlja vse to pa tudi glasbo iz petdesetih let. Igrajo soul glasbo, seveda začinjeno z elementi še vedno mamljivega rockVrolla. Kako solidno (danes skoraj staromodno) so oblečeni, pa vidite na fotografiji, vendarle ima njihova glasba novejšo zvočno preobleka Fotografiral MIR2A DŽUMHUR 1 Posluialce, mnogi so bili oblečeni črno—belo — šahovnica je namreč nekakšen zaščitni znak, so razveseli-Ji pomembni predstavniki ponovno oživljene in osvežene glasbe šestdesetih let The Specials. Navdušeni v dvorani so ob polki podobnem plesu (giblje se vsak zase, ne v paru) spremljali ..specialno" ska-rock glasbo: mešanico bele reggae glasbe, rhytm and bluesa z dodatkom eksplozivne in nezadržne, prav punkov-ske energije, ki je poganjala glasbeni tok do vrelišča. 2 ■ Že nekaj desetletij pevec in pianist Fats Domino popestruje glasbe-' ne večere mladim in starim, vsem, ki imajo radi dobre stare hite in prijetno glasbeno vzdušje. Le kdo se ne bi veselil skupaj z glasbeniki, ki korakajo med poslušalci in igrajo znano VVhen the Saints go marchi-n'in. 3 Pred mikrofonom Elvis Costello, v ozadju plete glasbo skupina The AttractionS. Večjo veselico so pripravili The Specials, Elvis in njegova glasba sta ostala drugačna, nekoliko skrivnostna (kot je Elvis sam), turobna, obenem divja. Kvartet igra glasbo new wwe smeri, pa nekaj elementov ska—rock najdemo v njej. 4 Tako začudeno gleda basist Starv ley Clarke. Morda se ga kdo še spominja z ljubljanskega koncerta skupine pianista Chicka Coree Re-turn to Forever. Stanley se je glasbeno preusmeril in uspešno stopa po samostojni glasbeni poti, vendar ga za zdaj zanima le funky in ostra rockerska glasbena inačica, ki je le včasih odsev jazz—rocka. Še vedno ploSCe MLADINSKI PEVSKI FESTIVAL CELJE 1979 RTU LJUBLJANA Ploiča ni la trajen dokument o lanskem mladinskem pevskem tekmovanju. Kot izrez iz sporeda devetnajstih tekmujočih zborov prl-naia- zelo pisano zbirko najrazl ifi-nejiih skladbic od preprostih do zelo umetelnih, od tradicionalnih do najdrznejtih sodobnih od lii.dJko občutenih do skrajno viru. ;h. Zato je ploiča zabavna v najbolj-.- n smislu in hkrati poučna za vse, ki jih razvoj in stanje mladinske zborovske glasbe pri nas in po Metu zanima. Izvedbe so zelo kakovostne pač pa >e ploiči mestoma pozne, de je bHa Posneta v živo. MARJAN KOZINA RTV LJUBLJANA Ploiča je pocvečena skladbam MARJANA KOZINE, ki zvečine do-*ej ie niso bile posnete. Na prvi *trani se srečujemo s skladateljevimi •amnapevi (Štiri kitajske miniature, Pomled, Iz težkih dni), keterih spremljava je obdelana za orkester. Druga stran obsega Baletno suito. Iz teh Posnetih skladb je lehko razbrati, kako je skladatelj pred vojno stremel k samoniklemu slogu (Kitajske miniature *o •* •• 1940), postajal med vojno in po njej priljudnejii (Iz težkih dni) in se v petdesetih letih °prijel zelo preprostega, v tradiciji ukoreninjenega glasbenega izražerv i« (Baletne suita iz I. 1956). Res-nost — tragičnost — vedrina so pri-devki, ki krasijo te tri postojanke v Kozinovem ustvarjanju. Samospevi *° bili zeupeni sopranistki Zlati Ognjanovičevi 'in njenemu zvonkemu glasu, pa baritonistu Samo Vre-miku in njegovi jesni deklamaciji. Baletno suito igre simfonični orkes- ■ * ^ u jjj Zvok orkestra je zelo vemo posnet in razgrinja pred posluialce vso pestro umetnost skladateljevega orkestri renja. Snemalec Rudi Omota je zaslužen za ta dosežek. PAVEL ŠIVIC ŠENTJAKOBSKI OTROCI POJEJO SAMOZALOŽBA Iz Trsta je pri tl a prisrčna mala ploiča z zgornjim naslovom, štiri skladbice so bile napisane na natečaj, ki sta ga rezpisala tržaika Glasbena Matica in odbor za poimenovanje osnovne iole pri Sv. Jakobu v Trstu po Josipu Ribičiču. Besedila Josipa Ribičiča so uglasbili Aleksander Vodopivec, Ignacij Ota in Ubald Vrabec. Mali zborček spremljajo tri kljunate flavte, oziroma čelesta. Zborček in ansambel vodi Dina Slama. Ploiča, ki ima okusen ovitek (brez imene oblikovalca) ter oznako ZTT EST 02101, bo lepo obogetila naSo ie vedno skromno zekladnico otroikih pesmi na ploičah, obenem pa je le zgled glasbenega dela naiih zamejcev. RUPEL - DOKUZOV -MLEJNIK RTV LJUBLJANA Na ploiči se predstavljejo trije znani slovenski instrumentalisti s simfoničnim orkestrom Slovenske filhermonije. Tako igra flavtist Fe* ja Rupel Boccherinijev Koncert (dirigent Anton Kolar), oboist Stojan Dokuzov Hummlov Koncert za oboo (dirigent Uroi Lajovic) in violončelist Miloi Mlejnik zneni Haydnov Koncert (dirigent Anton Nanut). Dobra interpretacije in orkestrska spremljava instrumentalistov—solistov v znanih in privlačnih delih iz klesičnege repertoarja bosta pritegnili itevilne ljubitelje glasbe, saj v ničemer ne zaostaja za podobnimi, sicer dokaj bolj hevilniml ploščami, ki izhajajo danes povsod po svetu. Tudi tehnično je ploiče lep dosežek (snemelce Lidija Soklič in Rudi Omota). Ovitek je oblikoval Borut Bučar (foto Igor Berver). PRIMOŽ KURET ROCK BEGINS/ VOL. 1 - 1949-1956/ SUZY Izmed licenčnih ploič je ta prav gotovo ena zanimivejiih, saj ji čas, kljub trem desetletjem kar so nastali posnetki, ni odvzel ničesar. Časovno se posnetki končujejo takrat, ko je rock and roli iele začel vplivati na razvoj popularne glasbe. Obenem pa na tej ploiči lahko zasliiimo že zametke prav njega. Od bluesa, soula, folka in boogievvoogieja ... Večina skladb s ploiče ie danes predstavlja klasiko pop glasbe, kot seveda tudi izvajalci: The Clover Joe Turner, Leadbelly, The Diamonds, The Drifters, Ray Charles, The Five Keys in lvory John Hunter. Album, ki postaja vedno bolj aktualen. DRAGO MLINAREC/ TAKO LAKO/ JUGOTON Električna glsbila so tokrat spet opazno zaznamovala zadnjo ploičo Draga Mlinarca, po desetih letih, ko je izdal svojo prvo samostojno ploičo A ti se ne daj s skupino 220. Malo je glasbenikov, ki znajo tako občuteno združiti zvočno in besedno sporočilo. Obenem Mlinarec osteje zvest sebi, samosvoj in nav, kljub najrazličnejiim glasbenim tokovom. Zasanjana, lirična besedila ofteje-jo njegov najbolj razpoznaven znak. Tudi v edini instrumentalni skladbi Jezera si lahko sami nadgradimo besedilo. Glasba izpovedi. «M«M' JUTRO/ DOBRO JUTRO/ P RTV LJUBLJANA Že ali iele po desetih letih delovanja je skupini Jutro uspelo izdeti prvo veliko ploičo in glede ne dokaj pogoste menjave članov v skupini ta pomeni morda le leto v njenem ustvarjanju. V zasedbi, ki je sodelovala pri snemenju ploiče so poleg stalnih članov Zorana Crnkoviča, Mira Tomassinija in Pavla Rističa, sodelovali ie člani skupine Sončna pot: Lado Jakia, Dani Gančev in Agim Brizani. Zvok skupine se je z novimi člani in seveda z novimi glasbili, saksofon ter električne orgle in klavir, precej spremenil: postal je mehkejii, več je harmonij in medsebojnega prepletanja glasbil. Žal pa skladbe po izpovednosti, vse so delo kitarista in pevce Zorena Crnkoviča, ne dosegajo njegovih prejinjih. Manjka predvsem raznolikosti že pri melodični zasnovi. Najbolj opazne na ploiči je slovenska Po jezeru, instrumentalna skladbe, kakrinih je bilo v naii glasbi malo. SPECI ALS/ RTV LJUBLJANA Prave veseljaika glasba. Ska. Nekje med novim valom, njegovo ostrina med reeggijem, njegovim ritmičnim bogastvom, razgibanostjo in med hitro razpoznavnimi melodi-jemi. Skupino odlikuje večglesno petje, rezpoznamo pa jo tudi po pihalni sekciji. Glesbe, ki je namenjene tudi plesu, ki ne obremenjuje, ki ne zahteva zavzetega poslušanja. Spro-ičenost v rocku, že dolgo smo jo pogreiali. MILOŠ BAŠ IN GM NA TUJEM ,dsWa pf'P' ^«®0Ur°°’ Na vseh pomembnejših mednarodnih Srečanjih glasbene mladine je tako: nekateri se jih udeležujejo ..turistično", zaradi kulturnih prireditev, ki jih ob sestankih pripravi organizator, drugi Spet večino časa prebijejo pred mikrofoni, v dvorani s simultanimi prevajalci, kjer predsedujoči odreja, kdaj bo kdo smel povedati svoje mnenje ali stališče svoje organizacije glasbene mladine. Konec avgusta je bilo takšno srečanje na Danskem, v Koebenhavnu. Čeprav je šlo „samo" za generalno skupščino (ki se sestaja med dvema kongresoma, konkretno, med1 lanskim v Zagrebu in tistim, ki bo prihodnje poletje v Sevilli), je srečanje trajalo kar oserri dni, Danci so namreč želeli proslaviti petindvajsetletnico svoje organizacije, pa so pripravili poleg običajnih zasedanj generalne skupščine še vrsto drugih prireditev: nastop baleta New York City v Tivoliju, nastop jazzovske skupine My Quartet + One v klubu Montmartre, predstavitev baročne glasbe v gledališču — muzeju Christi-anovega gradu, bdlet s koreografijo Bournonvilla (francoskega mojstra iz 19. stoletja) v operni hiši, predstavitev danskih mladih pevcev in instrumentalistov v radijski dvorani. Prav tu je začetek generalne skupščine zaigral tudi svetovni orkester glasbene mladine z dirigentom Ser-geom Baudojem, ki lani zaradi prevelikih finančnih zahtev in še dodatnih težav v Zagrebu ni nastopil. Ne več prav mlad, zato pa dovolj petični „glasbeni mladinci" iz nekaterih dežel članic, ki so si sami plačali tako bivanje kot takso (in s tem možnost za udeležbo na vseh prireditvah), so imeli na voljo dovolj zanimivih reči, vsi „uradni" delegati, ki so običajno dneve prebili v Bella centru, pa izredno malo časa, da pridejo od enega do drugega prireditvenega prostora. Pa to ni bila največja težava. Vsaj nam se je zdelo mnogo huje, da tudi med ..uradnimi" delegati ni bilo videti mladih ljudi, da so bili pravzaprav v izraziti,.čisto zanemarljivi manjšini. In vendar statut mednarodne federacije določa, da mora v vsaki delegaciji biti od treh delegatov vsaj eden mlajši od trideset let — ali pa sme za skupščinsko mizo sedeti en sam delegat. Ne boste verjeli, ampak nekaj dežel se je raje odločilo kar za to možnosti Takole v nekaj vrsticah pač ni mogoče povzeti vsega, kar je bilo bolj ali manj pametnega izrečeno v generalni skupščini. Precej časa smo porabili za razpravo o naših mednarodnih projektih — Grožnjanu in mednarodnem tekmovanju glasbene mladine v Beogradu. Za Grožnjan še vedno velja, da federaciji ni povsem jasno, kaj od centra želi, predvsem, koliko mu želi dati. Pri tekmovanju pa se je zataknilo, ko so države članice morale prevzeti odgovornost, da organizirajo turnejo za zmagovalce, kar je bilo dogovorjeno že pred nekaj leti. Osrednje vprašanje naj bi na skupščini bilo povezano z mladino v naših vrstah: da bi ga vsaj nače- li, če že ne rešili, smo se razdelili v nekaj skupin in se pogovarjali o mladih izvajalcih, občinstvu, mladih animatorjih. No, pa se je ravno tu pokazalo, kako zelo abstraktno se vprašanje zdi nekaterim, kako drugi za nobeno ceno ne mislijo izpustiti iz rok „oblasti", ki so si jo v organizaciji pridobili z dolgoletnim delom, in kako nazadnje nekateri sami plačujejo „izlete" na generalne skupščine in kongrese, čeprav tudi doma zastonj, vendar vsak dan vsaj osem ur, delajo za glasbeno mladino (po mnenju tistih, ki zagovarjajo takino ravnanje: vsakdo ima vendar pravico — ! — do prostovoljnega — zastonj- karskega dela, ki človeku daje notranje zadovoljstvo). Tu smo bili le-veda na robu socioloških, kritičnih, že kar političnih razprav, na katere | večina ni bila pripravljena, zato so te delovne skupine tudi izvodenele. Da ne bi kazalo, kako malo damo v federaciji na besedo mladih, smo pri -volitvah upoštevali statutarno načelo — in bomo do naslednjega kongresa v biroju štirje mladi člani. Tudi enemu izmed podpredsednikov, Belgijcu Jean—Pierru Bissotu, je šele 25 let. Novi prvi podpredsednik je Katalonec Jordi Roch Bosch, predsednik glasbene mladine Španije, predsednik pa Kanadčan Jean— Claude Picard (on je, tako določa statut, izvoljen za tri leta), ki zagovarja stališče, da je treba federacijo pomladiti, tako po idejah kot po ljudeh, ki bodo v njej delalr. Lahko upamo na najboljše? METKA ZUPANČIČ 18 GM NOVICE ,da9°90tT1 Tar'ep Kot že nekaj let ste na vseh šolah, občinskih društvih Glasbene mladine, občinskih konferencah ZSMS, ZKO in še marsikje prejeli programske knjižice za naslednjo koncertno sezona Spet boste lahko izbirali med različnimi programi in povabili na svojo šolo ali v klub umetnike — izvajalce po svojih željah In okusu — tako osnovnošolci, srednješolci kot tudi vzgojiteljice za svoje malčke v vzgojnovarstvenih zavodih. Nižji stopnji je namenjenih 5 različnih programov, ki vodijo naše najmlajše v svet glasbe s pomočjo glasbenih pravljic in animacije. Med glasbili boste lahko spoznali „stara": harfo, lutnjo, čembalo, baročne flavte, nekatera glasbila iz skupin simfoničnega orkestra, pa še kitaro, električno kitaro, harmoniko in seveda spet priljubljena slovenska ljudska glasbila, ki smo jim letos priključili tudi ljudske pesmi. Izbirali boste lahko tudi med programi, ki na različne načine povezujejo glasbo in besedo (na primer pesmi slovenskih peshikov v izvedbi vokalnega okteta, Vokalno-instru-mentalno glasbo elizabetinske dobe, samospeve in arije v izvedbi različnih priznanih slovenskih solistov, zabavno glasbo velikih mojstrov v priredbah za komorni zbor ter angloameriško ljudsko pesem v izvedbi štirih pevcev in kitaristov). ' ..Starejši" mladini — torej tisti, ki zapušča ali pa je že zapustila osnovnošolske klopi, pa je namenjenega vsakega nekaj. Med programe t. i. resne glasbe smo uvrstili glasbo baročnih mojstrov, glasbo za klavirski trio od klasike do avantgarde, skladbe za violino in klavir, violino in kitaro, flavto in klavir ter Musorg-skega Slike z razstave. Med programi, ki segajo v druge glasbene zvrsti, pa lahko naročite pevca in kitarista Tomaža Pengova, ansambel Sončna Pot, predavanja o razvoju pop in rock glasbe, ki jih bosta vodila Tomaž Domicelj z živo glasbo in Drago Vovk s pomočjo posnetkov. Na voljo pa so še programi o Sjlasbenih oblikah (od motiva do sonate, plesne oblike skozi stoletja) 'n odrski glasbi. Pri Glasbeni mladini Ljubljane se za 130 din lahko naročite na abonma ,,Mladi mladim", ki vsebuje 6 zanimivih koncertov lo-ti predstavljajo mlade harfiste, pianiste, violiniste, harmonikarje, kitariste ter tri različne ansamble. Šole pa se v večjem številu lahko naročijo na simfonične matineje, ki bodo ob petkih popoldne v Slovenski filharmoniji. Glasbeni mladini Slovenije in Ljubljane sta avgusta letos skupaj z ljubljansko enoto Zavoda za šolstvo v.okviru seminarja za glasbene pedagoge ljubljanskih in obljubljanskih osnovnih šol predstavili del programa za naslednjo sezona V 10-mi-nutnih nastopih so se predstavili: flavtist Aleš Kacjan in kitarist Jerko Novak, harmonikar Franc Žibert, pevec in kitarist Tomaž Pengov, Bogdana Herman in zakonca Trlep s slovenskimi ljudskimi pesmimi in glasbili ter Lea Šober, Marko Kravos, Aleš Trošt in Baki Jashari z angloameriškimi ljudskimi pesmimi. Prisotni glasbeni pedagogi so bili nad predstavitvijo večinoma zelo navdušeni in so si v pogovoru z izvajalci takšnih srečanj še zaželeli. Predstavitev „v živo" je resda povsem nekaj drugega kot gola tiskana informacija v programski knjižici, zato bi morda kazalo kaj podobnega organizirati tudi v drugih OE zavoda za šolstvo. GMS je ob tej priliki predstavila tudi svojo letošnjo obširno akcijo: Kviz na temo Slovenska opera. Vsakemu slovenskemu šolarju v 7. in 8. razredu je revija GM namenila po eno tematsko številko, ki v pisani in slikovni obliki prikazuje razvoj slo- Letos smo si glasbeni mladinci očitno zastavili izredno težko in odgovorno nalogo: pomagati slovenskim osnovnošolskim glasbenim pedagogom, da bi s skupnimi močmi izpeljali glasbeni kviz o slovenski operi. Seveda bo tekmovalni del zadnji, najpomembnejše pa sedmo — in osmošolci že doživljate, seznanjate se namreč s slovensko operno ustvarjalnostjo, ki praznuje 200 let svojega razvoja. Učitelji sovam razdelili tematske -številke revije sGM (spet ste se morali odpovedati enemu sladoledul), že se „mučite" z izpolnjevanjem delovnih listov in zbranim poslušanjem opernih arij in zborov. Slovenska opera seveda ni popularna glasba, je pa le glasba, ki je nastajala in nastaja na naših tleh, v njej nastopajo slovenski liki iz resničnega sveta, iz različnih obdobij, mnogi literati so s svojimi deli spodbudili skladatelje, da so libretu in i vezno glasbeno tkivo, letos praznujema Seveda bo to praznovanje kar se da delovno in koristno, naučili se bomo marsikaj o skladateljih, njihovih delih, najpomembnejše pa je poslušanje posnetkov, ki prinašajo zelo raz-n:liko glasba Torej zbrano poslušajte in ugotovili boste, da je tudi ta glasba navsezdanje zelo zanimiva, ne ostaja pa le zvočni vtis, dopolnjuje ga še vsem razumljiv slovenski libreto. Najbolj prizadevne čaka še veliko dela, \«ndar ali ni delovno „raz-gibavanje" možgan eno najpomembnejših opravil v človeškem življenju? Torej le korajžno na šolsko tek-movanjel 15. novembra pa se bomo srečali na enem od območnih tekmovanj. V nadaljevanju bomo pripravili dva polfinala, in sicer 22. novembra, 6. decembra pa še barvni televizijski finale v mariborski operni hiši. Želimo vam dobro poslušanje I Modrijan bi rekel glasbenim pedagogom in tudi vam, učencem: veselo na delol URŠA ČOP venske opere. Pedagogi na vseh cenovnih šolah pa so prejeli po dve kaseti z zvočnimi posnetki, ki se nanašajo na besedilo v reviji GM ter pedagoške priprave za obdelavo sno- vi v štirih učnih urah. Zraven gre tudi za preverjanje znanja, saj se bodo po trije najboljši učenci (1 ekipa) z vsake šole udeležili nadaljnjih tekmovanji ki se bodo zaključila s finalom kviza v mariborski Operi decembra letos. DARJA FRELIH Fotografirala URŠKA ČOP QM NOVICE SS®* Zelenika serenade" so za nami in prav ja, da se o njih tudi malo razgovorimo. .Jesenske serenade" so pravzaprav ideja voditva Trubarjevega antikvariata, ki je želelo izbrati prijetno okolje svojega atrija za izrazito komorne serenad ne večera. K sodelovanju je povabilo Glasbeno mladino Slovenije oziroma Ljubljane, ki skrbi za izbiro izvajalcev, točneje programa. Sprva so, bili ti koncerti v juniju in so se imenovali ..Junijske serenade". Pokazalo pase je, da junij ni ravno najbolj primaren čas za koncerta te vrste, zato smo jih premaknili na september.,,Jesenske serenade" izvrstno zapolnjujejo „mrtvo sezono", ko ljubljanske u^tniike ustanove te nimajo odprtih vrat. Letos je bila prva ..Jesenska serenada" 8. septembra, igral je Trobilni trio, ki ga sestavljajo ugledni člani simfoničnega orkestra Slovenske filhermonije in Radiotelevizije Ljubljana. Bil je prijeten večer, ki se je začel z Orlandom di Lanom in končal s slovenskimi narodnimi pesmimi Egija GatperSi-ča. Zaradi Festivala jazza, ki se je začel 11. septembra, je bila druga .Jesenska serenada" že čez dva dni. fra mlada koncertanta, flavtist Alet Kacjan in kitarist Jerko Novak, ki sta lele na začetku svoje umetniike poti, ste s svojim izrednim muziciranjem in enkratno nadarjenostjo navduiMa in, kljub hladnemu vremenu, ogrela itevilne poslušalce. Na tretji ..Jesenski serenadi", ki je bila 15. septembra, je Tomaž Pengov pritegnil ogromno ttevilo mladih posluialcev. Skoraj poldrugo uro je izvajalec prepeval predvsem tvoje pesmi, pesmi drugih pesnikov, za katere je napisal sam tudi glasbo in pa narodne v svoji priredbi. Ciklus „Jesenskih serenad” se je zaključil v petek, 19. septembra, ko je nastopil Nevv Svving Ouartet. V prijetnem vzdutju toplega jesenskega večora so zapeli trinajst črnskih duhovnih pesmi. Neprisiljen komentar samih izvajalcev in tproičeno prepevanje je močno pritegnilo in zadovoljilo Številne ljubitelje črnske duhovne glasbe. In kaj lahko mi kot prireditelji ob ..Jesenskih serenadah" rečemo oziroma ugotovimo? Prav gotovo je najSibkejta točka dejstvo, da „Jesen-ske serenade" le te nimajo svojega pravega obraza in vsebine. Tu čaka programsko komisijo Glasbene mladine Slovenije največ dela in prepričani smo, da bo v svojih načrtih in delu tudi uspela. Resnično spodbudno pa je, da obiskuje te koncerte vse več mladih poslutalcev, ki slonijo v obeh nadstropjih ali pa sedijo na tleh ob izvajalcu in poslutajo njegovo pripoved in izpoved. Nadvse razveseljivo pa je tudi to, da se ti koncerti komorne glasbe vrstijo že več let in postajajo počasi, toda zagotovo tradicionalni. MITJA GREGORAČ Fotografiral: LADO JAKŠA k. f Tomaž Pengov je muziciral v atrij ^Trubarjevega antikvariata. Rada bi vam opisala življenje v (zame) najlepšem mestu na svetu. Ne leži zelo daleč, samo 20 kilometrov od meje med Slovenijo in Hrvatsko. Nad Bujami se dvigajo griči in na enem izmed njih kraljuje starodavno istrsko mestece Grož-njan. To ni le lastno ime nekega kraja, je te veliko več. To je sinonim za glasbeno s redi tč e mladih, kulturni center FIJM, za mesto, ki ga vsako leto oživljajo pesem mladih in čudoviti zvoki, ki prihajajo izpod prstov neštetih glasbenikov. To mesto ja uteklo uničujočemu zobu časa, je srečno mesto. Ko sem prvič vstopila v to čudovito deželo in se peljala po ovinkasti cesti, me je obdajal občutek strahu in tesnobe. Peljala sem se, peljala ... in kar naenkrat zagledala zastavo Glasbene mladine, ki je plapolala z griča „Grožnjan!" sem pomislila. Strah se je te povečal, pridružil pa se mu je te občutek vzhičenosti in poncfa, da bom celih Štirinajst dni prebivalka tega mesta, ena izmed tistih mladih ljudi, ki so priili sem ustvarjat. Iz rahle omotice me je zbudil vrvež mladih, zvoki violine, petje. Tujko sem se počutila samo nekaj trenutkov. Kmalu so me pričeli ogovarjati ljudje, ki jih seveda ie nikoli prej nisem videla. Vsi so bfli prijazni in zdelo se mi je, da sem pritla med prave prave ljudi. V Grožnjan sem pritla kot animatorka. Nate delo se je začelo že takoj prvi dan. Imeli smo zelo ambiciozen načrt, ki ga ja bilo potrebno čim bolje realizirati. Kot edina Slovenka sem imela te težjo nalogo, saj sem morala često zastopati svojo ožjo domovina Dopoldne so se vrstila predavanja, kasneje pa delo v gledališču- Uspelo nam je uprizoriti Shakespearov Sen kresne noči, vendar je to že poglavje zase, kajti to je bil zabavnejti del programa. Seveda se s tem naS delovnik te ni končal. Popoldne na* je čakalo praktično delo — ali natančneje — izdelovanje anket na temo ..Kulturne potrebe mladih ' A ne mislite, da smo samo delelil Zvečer se je pričelo pravo grožnjan-sko življenje, ki slovi daleč naokoli, te najbolj pri ljudski milici, ki je morala skrbeti za nočni mir. Imeli smo seveda svoj disco, ki je zadovoljil potrebe plesalcev, za bolj umirjene dute pa smo prirejali večerne koncerte. Če tega ali onega, ni bilo, nam je zanesljivo ostal stari dobri ..Balvan city" (znamenito grožnjansko srediiče). Tam so s« imeli priložnost izkazati vsi nadebudni pevci in kitaristi. Konkurenca je bila huda, ker je bil med nami tudi pevski zbor iz Novega Sada. Seveda nam je ostalo te veliko časa za dolge nočne pomenke in kaj kmalu smo po Grožnjanu hodili la te v parih. Dan se je zaključil v ranem jutru naslednjega dna. Dnevi so tekli in čisto nič si niso bili med seboj podobni. Tu se je dogajalo vedno kaj ncvega, nepredvidljivega ... Ko so se končno zaključila predavanja, smo si vzeli dan za ureditev zadnjih vtisov, za potočitev solze,, za izmenjavo ntclova in za. poslednjo prijazno misel in besedo novemu prijatelju, ki ga verjetno nikoli več ne bomo srečali. Meni so ostali nepozabni spomini in Številna pisma, ki romajd v obe smeri, plakat s podpisi grožnjanskih prijateljev, ki zavzema častno mesto v moji % NAGRADNA JVSBENE UGANKE SLIKOVNA KRIŽANKA Dragi mladi ugankarji, začenja se vo šolsko leto in z njim prebiranje ie revije, ki vam bo tudi letos jšala popestriti nabiranje znanja glasbenem področju. Uganke ajajo na isti strani kot doslej, le liko smo jim nekoliko spremenili, i križanki, ki jo menda prav radi ujete, bomo letos objavljali mali z, vrsto vprašanj, s katerimi se ste lahko ubadali vsi, ki vas glasba lima. Tudi letos bomo vsakokrat nagra-i tri izžrebane pravilne rešitve (ovne križanke, reševalce pa na-idili z veliko ploščo. Rešitev prve ošnje križanke nam pošljite na slov REVIJA GM, Krekov trg 2, jbljana do 20. oktobra. Nagrada velika plošča Glasbene mladine >venije MLADI MLADIM. Zadnjo nagradno križanko smo ijavili v sedmi lanski številki, s sščo pa nagradili tri reševalce: MOREJO ARTOČ iz Ljubljane, 3ANCA LAPANJA iz Cerknega in IENO ŽAKELJ iz Žirov. i®"1««"15*1 Vodoravno: polk, mu, ahat, od-tek, krov, KK, Tom, tuna, Ruža 3«piš, r, operna pevka, VN.^ Eire, in, čiv, čir, svak, enota, moteli, adar, Amicis. Vprašanja, zastavljena v kvizu, najo naitete tri odgovore, med aterimi je treba izbrati pravega. 1. V katero skupino glasbil spada ksilofon? a) med godala b) med tolkala c) med brenkala 2. Kako imenujemo pettonsko lestvico, ki je običajno sestavljena iz petih celih tonov? a) pentatonika b) kvintni krog c) peteroglasje 3. Ime skladatelja v nagradni križankk na tej strani se bere naprej in nazaj enako. Kako v ugankarstvu imenujemo tako vrsto besede? a) refren b) anagram c) palindrom 4. Kateri od naštetih moških glasov ima srednjo lego med dvema drugima? a) bariton b) bas c) tenor 5. Kaj je sekstola? a) vrsta pištole s šestimi naboji b) skupina šestih not z enakimi ritmičnimi vrednostmi c) drugo ime za seks—bombo 6. V kakšnem taktu plešemo valček? a) v dvočetrtinskem taktu b) v tričetrtinskem taktu c) v štiričetrtinskem taktu 7. Katera skupina naštetih oper je Wagnerjeva? a) Parsifal, Lohngrin, Tannhaeuser b) Traviata, Rigoletto, Trubadul- c) Tosca, La Boheme, Turandot 8. Kdo je koreograf? -a) umetniški vodja baletne skupine b) strokovnjak za izdelavo kart in zemljevidov c) zapisovalec srčnega utripa 9. Prejšnji mesec so v Ljubljani odprli razstavo o življenjski poti znamenitega avstrijskega skladatelja židovskega rodu, ki je pred sto leti dve sezoni deloval kot kapalnik deželnega gledališča. Kdo je bil to? a) Gustav Mahler b) Fritz Reiner . c) Vaclav Talich 10. V posetnici STANE LIPAR se skriva priimek pomembnega italijanskega renesančnega skladatelja (Gio-vanni Pierluigi da. ok. 1525 -r-1594). Kdo je bil? EDEN OD POKLICEV MOŽA NA SPODNJI SLIK' STRAŽNIK MATER'AL ZAPOKRI VANJE ostrešja GRAFIČNA TEHNIKA AVSTRIJ. ČASOPISNA AGENCIJA ODER ZA SUŠENJE ZRNJA ALI SADJA DRGETA NJE ARABSKI ŽREBEC PRIPAO NICA TUR ŠKEGA LJUDSTVA ISTOVET NOST LJUDSKO ŽEN. IME ILUSTRA TOR ETIOPSKI PLEMENSKI NASLOV SLOV. IGRAL. (A RINA ANGL. FILM. REŽISER ICAROLI KAZ. ZAIM. SLOVIT NEMŠKI GLAS BENI K. ORGLAVEC IN KOMPONIST (MAX 1873 19161 POKRIVALU GOR. NOŠE GLAVNI ŠTEVNIK NASA STRUPENA KAČA RAZJEDA NJE ZE MELJSKE POVRŠINE ŽIDOVSKO ŽEN. IME OZNAKA BRITAN VOJNEGA LETALSTVA KRAJ V ZGORNJI POLJANSKI DOLINI FRANC. PISATELJ (CLAUDE) RIŽEVO' ŽGANJE' VEŽA V JAVNIH FINSKO JEZERO GLAS. OZNA KA „Z LOKOM" HERCE- GOVEC KAZALNI ZAIMEK 18. IN 23. ČRKA SODOB. S GRAFIK VRSTA HRASTA NASPROTJE VSEGA I IZVLEČENJE ZAREZA DAJALNIK ILAT.I NAJLEPŠA SLOVENSKi REKA SEST. ,VIL IN NARISAL IGOR LONGYKA GM PISMA hhsi*b» — Tudi letos je predzadnja stran revije GM namenjena vaši poiti. Doslej so bili med dopisniki večinoma osnovnošolci, srednješolci in drugi mladi bralci pa (o se redkeje oglašali. Pisali so nam o svojem doživljanju glasbene umetnosti, razmišljali o problematiki glasbene vzgoje, sporočali novice o glasbenih dogodkih v svojem kraju in tudi kritično ocenjevali prireditve. Ko letos spet razpisujemo nagradni natečaj na dopisniški strani, vas vabimo k sodelovanju v prepričanju, da bo Se bogatejše kot doslej. Tudi to pot smo pripravili nagrade za najboljSe prispevke: za PISMO MESECA bo avtor prejel veliko ploSčo MLADI MLA-6lM; za vsako drugo objavljeno pismo pa bo avtor dobil knjižno nagrado — eno od tematskih številk revije GM. NajzvestejSi in najuspešnejši dopisniki bodo ob izteku letnika povabljeni na republiško srečanje dopisnikov mladinskih časopisov in oddaj. Med lansko pošto, ki ni prišla na vrsto ob koncu šolskege leta, sem izbral nekaj pisem, ki niso samo Prijetno napisana, temveč so prav primerna za objavo v začetku norega šolskega leta. Kar preberite si prvega. Napisala ga je NIVES MAČEK iz 7. c razreda na oinovni šoli Primož Trubar v Laškem zelo zanimivo opisuje, kako poteka njeno učenje klavirja v glasbeni šoli: ..Dobro se spominjam, ko sem te odločile, de te bom začele učiti klavir. Bil je petek In z mamico tve odhiteli k vpisu. Otrok je bio veliko m ker strah me je bilo, če bo *menjkelo prostore teme. Kmalu so Prišli tovariši učitelji glasbene Sole. Gostovi i smo se v vrsto. Vsak je moral zapeti keko pesmico. Dobili tmo tudi note in knjižico. Naslednji dan sem imela pivo uro pouka in vsa preplašena sem vstopile v razred. Kmalu sem se naučila vseh not in kar rade sem hodila h klavirju. Zdaj se učim klavir te četrto leta še dve led, pa bom naredile nižjo glasbeno Solo. Na koncu lete imemo letne izpite in potem dobimo spričevalo. Do sedej sem že vse tri izpite opravile uspešna Klavir nos uči tovariS Igor Nerat Kot v Soli, tudi v glasbeni Soli ob pomembnejših praznikih priredimo nastope. Takrat se tresemo kot Siba na vodi in nestrpno čakamo, kdaj pridemo ne vrsto. Skoraj na vseh nastopih sem že sodelovala. Včasih se ti pač zgodi, da udariS napačno tipko. A kaj zatol Zbereš se in prsti ne tipkah te pripeljejo do konca skladbe. Lansko leto so tri učenke iz 4. razreda odšle v Ljubljeno ne sneme-nje oddaje Iz glasbenih Sol. Odlično so se odrežete in upem, de bomo v naši glasbeni Soli Se naprej dosegeii dobre uspehe.” O učenju klavirja bi lahko napisa- li seveda še marsikaj. Nives, ki zdaj obiskuje že peti razred klavirja, je zapisala prav na kratko a spodbudno informacijo za tiste, ki jih zanima, kako je v glasbeni šoli. Vsak pa to učenje doživlja po svoje, marsikdo za užitek ob glasbi, ki jo sam izvablja iz glasbila, marsikaj žrtvuje. Nekaj misli o tem je na primer napisala MAGDA NAVODNIK iz 8. a razreda OŠ Vlado Bagat v Braslovčah, ki je že sedmo leto obiskovala glasbeno šolo na Polzeli. Takole opisuje, kako je začela s klavirjem in kaj je že doeegla: „Že kot majhne deklica sem zelo rada pele in sem imele zelo dober posluh. Moje prvo zanimanje do klavirja m! je vzbudila sosedove Darinke. Zgodilo se je čisto po naključju. Darinka in njen ata sta obrezovala vinsko trto, jaz pa sem se igrate ne vrtu zraven mame, k! je plela. Darinke je rekle, naj pridem k njej, da me bo neučile igrati klavir. Zelo sem se razveselile in kmalu so se zečete prve veje. Ko sem prišla domov, me sploh niso več zanimeie igrače. Sedle sem za mizo in začela s prsti bobnati po njej. Skoraj vsak dan sem obiskovale Darinko in ji nosila kazet domače naloge. Kmelu sem znala igreti že prva pesmice. Ate se je odločil, de bo kupil klevir. Bil je velik in je tako nepolni! mojo sobo, da Je bU v njej le Se prostor ze posteljo. Darinka je odšla študirat v Ljubljano in ni imela čase zame. ker se Je morale veliko učiti. Prepuščena sem bitt seme sebi, nihče več me ni učil, zeto je moje znanje počasi pešala A d Je spoznal učitelje glas- be, ki je učil na Polzeli V glasbeni šoli je bilo vpisanih že veliko učencev, zato sem morala hoditi privatno. Vaje so bile zelo naporne, saj sem jih imela pozno zvečer in na vsako vajo me je moral peljati ata. Kmalu sem lahko redno hodila v glasbeno šolo na Polzeli, ki je bile takrat še v stari šoli. Moja glasbena pot se je tako brez težav nadaljevala. Vedno več veselje kadar sem bila vesela. Glasba me je razveselila in razvedrita. Toda zahtevala je vedno več, vedno bolj se je bilo treba tmditi in učiti. Večkrat se je bilo trebe odreči prostim uram in sijajočemu soncu, ki me je vebUo na dvorišče. Toda uspehi so bili vidni. Mnogo nastopov sem uspešno opravila, najboj pa mi je stal v spominu nastop v Žalcu, snemanje na RTV, ter uspešno udejstvovanje na štirih samostojnih koncertih. Glasba mi pomeni veliko, zeto žetim še v bodoče redno obiskovati glasbeno šolo. Čeprav vem, de bo zahtevala z višjimi razredi več truda, upam, da me bo spremljala vse življenje, če ne kot poklic, pa kot hobi P. S.: Darinka je sedaj moja tovarišica glasbene vzgoje." Tretji prispevek, ki ga tokrat objavljamo, je napisala KATARINA KELŠiN iz 7. a razreda OŠ dr. Jože Potrč v Ljubljani. Izbral sem ga zato, ker imenitno dopolnjuje reportažo, ki v tej številki opisuje aktiv Glasbene mladine na šoli v ljubljanskem Vodmatu. Preberite Katarinin opis pevske vaje: „Vsak dan v tednu imam rada, toda najljubša dneva sta mi torek in sreda. Takrat imamo namreč vajo pevskega zbora. Opisala vam bom, kako potekajo te neSe lepe in prijetne ura. Kadarkoli imamo vajo, vselej pridejo naj-vestnejSe Sinje ptice že nekaj deset minut predčasno. Sedejo kar na da pred učilnico in se s poskušajo spomniti tonov in melodije iz pravkar neitudiranih pesmi, ali pa se pogovarjajo. Medtem se v avli dvigne strašanski hrup. Vsi čekejoči pred sobo že vedo, kaj pomeni to ščebe-tanje. Priheja namreč naša tovarišica in okoli nje se tare vse polno nadebudnih, ra do venih pevcev, kise zanimajo, kaj bomo danes peti. Končno pride tovarišica Saxova vsa zadihana od vzpenjanja po tisočerih stopnicah, saj je naša glasbena soba prav na vrhu šole. V hipu smo v učilnici in se z rokami in nogami borimo za najboljša mesta. Končno se umirimo. Še meto smeha in ropotanja s stoli, nato učilnico napolnijo prelepi akordi V hipu je vse drugo pozabljeno. Sedaj smo v svetu glasbe. sedej nsia srca trepetajo, odeta v čar melodije. Ob besedah ,AU daj. da bo duša vzdrhtele, preden bolna od muke izdihne“, vsi sočustvujemo s sužnji, ki so hrepeneli in sanjali o svoji domovini. Ob pesmi o debeti Rez jan ki se smelima Ob Bilečanki in Smrti v Brdih pa se s ponosom spominjemo pogumnih Junakov, ki so braniti ne/o domovino v najhujših dneh vojne... Kmalu, mnogo prekmalu mine te prelepa pevska ura. Mi bi Se kar peli, vse do Jutra, čer, v katerega so potopljena naša srca, se počasi razblinja. In za poezijo natopi proza. Med ropotanjem stolov odmevajo krepki glasovi naših vestnih tajnikov, ki opozarjajo vse tiste, ki so dežurni, pa bi jo radi po francosko pobrisali. A nič ne pomaga. Sobo moramo pospraviti super vzorno, tako nas vzgaja naša tovarišica. čez nekaj minut bo luč ugasnila in človek, ki med sprehodom pogleda v temna šolske okna, si bo mislil, kako zapuščena in osamljena je šota ob koncu pouka. Vendar ni tako. Če bo dobro prisluhnil, bo zaslutil zdaj razigrane, zdaj.. zopet tihe, otožne tone naših pesmi, ki skozi odprta okna odmevajo v temno noč." K tako navdušenemu pisanju bi dodal samo tole misel: številne so šole po Sloveniji, kjer Sploh nimajo glasbenega pouka, marsikod, kjer je, nimajo zbora. Učencem teh šol se mora zdeti Katarinin prispevek mala pravljica. Z željo, da bi tudi njim ta pravljica postala resničnost, se do prihodnje številke poslavja VAŠ UREDN K Konec oktobra bo — tokrat v Trbovljah — že 12. srečanje mladih dopisnikov slovenskih mladinskih listov in oddaj na RTV. Tudi tokrat bodo med udeleženci dopisniki nBŠe revije, ki so si to nagrado prislužili z uspešnim sodelovanjem v lanskem letniku revije GM. V Trbovljah se bodo srečali z uredniki, novinarji in mladinskimi književniki. } INTERVJU pil - — • * ■' Tu Je pogovor z Meto Močnik — Klančar, ki ja poslovodkinja Hal Ido nove prodajalne plošč v prehodu pri Mestnem gledališču ljubljanskem. Meta ni samo trgovka * ploščami, je tudi pavka in ljubiteljica glasbe, ki ima doma neprestano ploščo na gramofonu. Kakšen je torej njen odnos do glasbe? Kaj poje in posluša, kaj naroča za svoje kupce, kakšno glasbo oni poslušajo? — Meta? Pevka si. Kaj poješ? — Ob službi v trgovini se še^edno ukvarjam s petjem, pojem pa čisto komercialno glasbo, da z njo še kaj zaslužim. Zdaj ob koncu tedna po jem v šport hotelu na Pokljuki. To je glasba za ples — popevke, kakšna domača — in zame, za denar. Ta glasba mi osebno čisto ne leži, se pa prodna in ker potrebujem denar, jo pojem. To jemljem pač kot službo. — Kaj pa poslušaš? — Funky, jazz, jazz-rock, npr. Crusadors, Spirogiro. To poslušam in v tem uživam. No, pa tudi disco, samo pol ure ga imaš dovolj. Greš v disco, da se sprostiš, naplešeš. Doma poslušam tudi klasiko, najraje kakšen klavirski koncert pa klasiko v moderni priredbi. — To je čisto drugačna glasba od tista, s katero se aktivno ukvarjal Verjetno s tem nisi najbolj zadovoljna in pevcev, ki bi redi peli čisto nekaj drugega, kot pa pojejo, je še več. Se tu ne.bi dalo nič premakniti? — Ne, ne bo izboljšanja. Tu je določen krog ljudi, ki tako glasbo pišejo, ponudijo jo pevcu, češ če hočeš, sprejmi, drugače pa bo pel kdo dru& — Nekaterim pa se je .le uspelo prebiti prek starih tirnic, tudi prek •komercial iziranega rocka. (Na gramofonu se ravno vrti nova plošča Buldožerjev, Izlog jeftinih slatkiša.) Buldožerji so na začetku naleteli ne velik odpor pri kritikih, komisiji za lupd in sploh vseh, ki krojijo naš glasbeni okus, pe jim je potem uspe- lo dobiti celo veliko družbeno priz-nanje, ko so prejeli zleto Areno v Pulju za glasbo v filmu Živi bili, pa vidjeli. — Res so jih vsi kritizirali, a vztrajali so in jim je uspelo. A njim je laže, ker si sami pišejo besedila in glasbo in niso odvisni od drugih. Tudi za vse ostalo v glavnem skrbijo sami, n8 primer za reklamo. Skupini je vedno laže kot posamezniku. Pevci smo pa odvisni od skladateljev pa še od izvajanja nič nimamo. Skladbo posnamemo, lahko jo na radiu izva- jajo še pet let, pa s tem zasluži samo skladatelj. — Se čutite odtujene od svojega dela? v — Ja, seveda Saj Smo že veliko govorili, pa se ne da nič premakniti. Kar poslušaj Buldožerje: „Novo novo novo vrijeme, staro sranje." — Vendar tudi nekateri skladatelji priznavajo, da s svojim delom niso najbolj zadovoljni, a tako glasbo pišejo pač zato, ker s6 prodaja. — Gledajo samo komercialno plat. A naša slovenske glasba se sploh ne prodaja, niti slovenski pevci. Prad dvema letoma se je prodajala Moni Kovačič, zdaj se sploh ne več. Zdaj gre najbolje Apdreju Šifrerju in našim punk skupinam, ki jih kupuje mladina — npr. Na lepem prijazne, farafe, Pankrte. Drugače pa mi, Slovenci, slovenske glasbe skoraj ne poslušamo. — Znašli sva se pri prodaji plošč. To je tretja stran tvojega ukvarjanja z glasba Gotovo imaš.dober pregled nad tem, kakšne plošče kupujemo, kaj torej poslušamo. — Skoraj tri četrtine kupcev je mladine. Tista od desetege do šestnajstega leta kupuje disco glasbo — Village people, Abbo, Bonny M. Mladi med sedemnajstim in dvaindvajsetim letom kupujejo rock — Deep purple. Status quo... in punk, pa tudi še disco glesbo, a že drug stil, npr. DonnoSummer. — Zdi se mi, da se je med mladimi povečalo zanimanje za jazz. Se to pozna pri prodaji plošč? — Res je. Tistim nad dvajset leti prodamo veliko jazza, precfc/sem mo dernega. Zelo kupujejo Chick Co-reo, Herby Hancocka, pa Grapellia, Barbieria. Zadnjič sem bila na koncertu AnthonvaBraxtona in sem bila zelo presenečena. Sama mladina. Mislila sem, da bo več starejših, pa so bili — razen nekaj starejših glasbenikov — sami mladi. — Kaj glasba, ki jo najraje imenujemo komercialna, sploh ni več komercialna — se ne prodaja več? — Slovenska res zelo slabo, ostala, jugoslovanska, pa bolje. Ravno zdaj predamo veliko Splita, vendar je vedno tako. Plošča se prodaja dva meseca, potem pa ne več. Sicer se mi pa Splitski festival zdi tudi edini, ki je zelo komercialen, a tudi dober. — Glasba te obdaja ves dan kot pevko, trgovko s ploščami, kot ljubiteljico. Imaš torej trojen odnos do glasbe in treh pogledov na glasbo sploh ne mešaš med seboj? — Ja. Tisto, kar zapojeVn, skušarti zapeti dobro, pa čeprav zaradi de-narja, saj tudi ljudje, ki jim je taka glasba všeč, hočejo slišati dobro ir vedbo. Včasih so pevci in skupin* živeli v oblakih in kovali velike nV črte, denarja pa ni bilo. Danes p* zastonj noče nihče več delati. Dom* ppslušam tisto, kar je meni všeč, v trgovini dam pa tudi stokrat nagrs* mofon Jugoslavijo, ker vem, da •• dobro prodaja. MOJCA ŠU8TEP