Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. Izhaja v Ljubljani vsaki petek. Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 5'44 K, za pol leta 2-72 K, za četrt leta l'3t> K; za Nemčijo za celo leto 5’96 K, za pol leta 2'98 K, za četrt leta 1-49 K; za Ameriko za celo leio 7'28 K. Posamezna številka 10 v. Reklamacije so poštnine proste. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati enkrat štiristopna petit-vrstica 20 vin, večkrat ceneje po dogovoru. štev. V Ljubljani, dne 22. februarja 1907. Leto X. NASLOVA: Za dopise, rokopise za list: Uredništvo (Rdečega Prapora«, Ljubljana. — Za denarne po.nljatve, naročila na list, reklamacije, inserate i. t. d.: Opravništvo »Rdečega Prapora«, Ljubljana, Frančiškanske ulice štev. 8/1. Sodrugi! Somišljeniki! Doba volilnega boja se je začela. Velikansko nalogo ima izvršiti socialno-demokratična stranka, ki ima dolžnost, udeležiti se tega boja z vso močjo in z vso odločnosijo. V tej borbi pa je odkazana stranka v vsakem oziru na svojo lastno moč. Ako hoče izvršiti svojo nalogo, je treba v ta namen najplemenitejše požrtvovalnosti vseh sodrugov in somišljenikov. Jugoslovanska socialno-demokratična stranka je siromašna; volilna borba je pa nemogoča brez gmotnih sredstev in v marsikaterem slučaju je lahko končni uspeh odvisen od finan-cialne moči. Naši nasprotniki niso v tem oziru v zadregi. V njih blagajnah ni pomanjkanja, v njihovih vrstah stoje številni udje, ki ne občutijo mnogo, ako posežejo tudi nekoliko globočje v žep. Agitacijske potrebe jim ne bodo delale skrbi. V delu, v agitaciji, v organizaciji pa tudi mi ne smemo zaostati izza naših nasprotnikov, ako hočemo doseči uspehov. In pridobiti moramo tudi za to potrebna sredstva. V tem velevažnem času prosimo torej vse so-druge in prijatelje, naj store kar največ morejo, da naberemo potrebni volilni sklad. Vsakdo naj prispeva po svoji moči in naj se spomni, da pride vsaka žrtev za stranko tudi njemu v prid. Vse doneske za volilni sklad jugoslovanske socialno-demokratične stranke sprejema blagajnik izvrševalnega odbora, sodrug Fran Bar tl, Ljubljana, Karlovška cesta št. 2, po pošti se pošilja doneske lahko upravništvu, toda na poštni nakaznici naj se izrecno omeni, v kak namen služi vposlana svola. Vse doneske se bode izkazavalo v »Rdečem Praporu*. Sodrugi! Podpirajte svojo stranko v tej resni dobi! I*vr Sevalni odbor. Politična svoboda uradnikov. V dobi »parlamentarnega* ministrstva in »demokratične. vlade se gode reči, ki diše po najtemnejši reakciji. Policijski sistem je v naši »pravni* državi preveč vkoreninjen, da bi se ga dalo odpraviti z novimi volilnimi osebami. Zlasti se izraža to v naši birokraciji, ki živi še vedno v duhu pred-revolucionarne dobe. Nov dokaz za to nam je podal diskreten veter, ki je prinesel na našo uredniško mizo nekoliko spisov, kateri pač menda niso bili namenjeni nam. Od časov ministrskega predsednika Korberja so prišle v navado okrožnice za razne urade, v katerih razkladajo vlade svoje mnenje o upravnih rečeh, o pojmovanju zakonov i. t. d. Ravno nekateri KOrberjevi cirkularji so pokazovali precej modernega duha, zlasti taki, ki jih je izdajal kot justični minister. Ali sveti Birokracij ima svoje posebne navade; v Avstriji se je naučil, iskati med vrsticami kaj druzega, nego je v tekstu in tako so ostali razni lepi pouki na papirju. Tudi baron Beck ima, kakor se kaže, neko moderno žilico, ali podrejene inštance mu nočejo verjeti tega. Tudi on bi menda rad poskrbel življenju več veljave v zatohlih uradih; ali razni predstojniki, ki jim je to španska vas, smatrajo njegove nauke za uganke ter jih rešujejo po svoje. Sledeči primer izpričuje to: Ministrski predsednik je poslal pod številko 2281/M. P. dne 25. julija 1906 svojemu finančnemu kolegu dopis, y katerem govori o modernih nalogah uradnikov. Dopis omenja težke stališče avstrijskih uradnikov, ki naletavajo neprenehoma na nasprotujoče politične, narodne in socialne -interese, po-vdarja, da naraščajo naloge javne uprave in težave reševanja in pravi: »Zdi se mi koristno, na kratko povdariti nekatera posebno važna načela, katerih opazovanje utegne pospešiti napreden razvoj uradniškega delovanja ter prilagoditev uradnega organizma na potrebe življenja.. Dopis pravi potem, da je postrežljivo in dobrohotno ravnanje neizogibno, ker si pridobi uradnik le tako lahko tisto zaupanje prebivalstva, ki mu omogoči izravnavanje nasprotij. Samo tista uprava je resnično produktivna, ki je polna prepričanja, da je njena naloga, podajati ljudstvu pomoči in opore. Uradniki naj bodo v mejah svojega delokroga svetovalci prebivalstva, vedno pripravljeni branitelji ubogih in potlačenih, vedno budni čuvaji pravice in nepristranski razsodniki med nasprotnimi interesi prebivalstva . .. Nikdar ne smejo potlačiti uradnika obziri na narodnost, na veroizpo-vedanje ali druge osebne lastnosti strank od pota pravice ... Za dosego tega cilja je potrebno, da si naloži uradnik v javnosti, zlasti v politično razburjenih časih primerno, z izvrševanjem svojih pravic združljivo zmernost, vsekakor pa da se varuje agitatoričnega ali demonstrativnega nastopanja v političnih in socialnih razpornih vprašanjih. Nadalje govori dopis, da naj postavlja uradnik stvar nad lormalnost, da naj skuša z neposrednim občevanjem s strankami najti jedro stvari; stoječ na podlagi zakona naj, kolikor dovoljuje zakon, odstrani vse zapreke prostega delovanja pridobivajočega prebivalstva. To je posebne vrednosti pri reševanju gospodarskih zadev, kjer prizadene zavlačevanje stranki lahko občutno škodo ...» Tako govori dopis ministrskega predsednika Točka o političnem nastopu uradnikov je vsekakor že tukaj ponesrečena. Uradnik je državljan in ima vse politične pravice, ki jih določajo in varujejo zakoni. Vsako omejevanje teh pravic je nekonsti-tucionalno in tudi baron Beck jih ne sme obreza-vati. Zlasti čudno je, da zahteva baron Beck od uradnikov žrtev politične svobode; v odseku za volilno reformo je bil baron Beck tisti, ki je nastopil proti vsaki izjemni določbi, ko je bil predlagan »kancelparagraf«. Ce so pa nedopustne izjemne določbe proti duhovništvu, so nedopustne tudi proti uradništvu. Ali kako nevarni so taki stavki, se pokaže še le, če pridejo besede na potovanje. Od ministrstva, do kakšnega pisarniškega predstojnika se s pomočjo komentarjev tako izpremene, da dobe končno čisto nov pomen. V nižjih inštancah se že zahteva od uradnikov, da sploh ne smejo javno nastopati in nekateri prenapeteži hočejo celo, da ne smejo biti uradniki udje političnih strank. Pravilno je, od uradnikov zahtevati, da izpolnjujejo svoje dolžnosti, da uradujejo nepristransko in da se izogibajo političnega pritiska na prebivalstvo ter zlasti na podrejeno osobje. Ali izven urada je uradnik svoboden državljan, njegovo politično prepričanje je njegova osebna last in svoje mnenje lahko demonstrira kakor vsak državljan. O poskusu političnega teroriziranja uradnikov pa se bode govorilo v parlamentu, in sicer odločno. Naš zbor. _ . , (Nadaljevanje.) Drugi dan. — Dopoldnevna seja. Socialna demokracija in jugoslovanstvo. Poročevalec sodrug E. Kristan. Naš letošnji zbor ima rešiti mnogo važnih ak-tuelnih vprašanj in zato se zdi morda marsikomu neumestno, da se je spravilo tudi to točko na dnevni red. Toda čeravno je v naprej izključeno, da bi s sedanjo debato izčrpif predmet in dosegli posebne praktične uspehe, je bilo vendar potrebno, da je prišla stvar na dnevni red, ker je za nas važna in ker je treba začeti, preden se more na- daljevati. Utegnil bi kdo misliti, da gre mednarodnost naše stranke po vodi, ako se spuščamo v taka navidezno nacionalna vprašanja. Toda ravno načelo mednarodnosti zahteva od nas jasnosti na tem polju. V naših razmerah je treba še vedno povdar-jati, da je internacionalizem solidarnost narodov, da so torej narodi njen predpogoj in da nima mednarodnost ničesar opraviti z breznarodnostjo, ki je absurdum. Da se peča jugoslovanska socialna demokracija z vprašanjem jugoslovanske ideje, opravičuje že dejstvo, da je ta ideja navidezno mogočno oživela v meščanshih krogih. Že nekaj let opažu-jeino po vseh deželah, kjer prebivajo jugoslovanska plemena, velikansko navdušenje za jugoslovansko vzajemnost. Pogostoma dela to vtisk, kakor da se povrača doba ilirizma, kakor da so zopet oživeli Gaj, Vuk Stefanovič Karadžič, Stanko Vraz i. t. d. Na malopomembne slavnosti prihajajo k nam srbski odposlanci, pa se jih sprejema z ogromnim entuzi-azmem; ako se posreči v Belem gradu ali v Sofiji prirediti umetniško razstavo, se prireja bankete in vse patriotično časopisje je polno jugoslovanstva. Priče smo, obsežne, doneče agitacije, v kateri je pa žal sila malo realnosti. Za nas je jugoslovansko vprašanje drugačno. Mi vidimo dejstvo, da stanujejo v južnih deželah avstroogrske monarhije in po Balkanu kot sosedje plemena Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov; ne-le da govore sorodne jezike, temveč med njimi je toliko prehodov, da je marsikje težko določiti stroge meje in strogo narodno pripadnost posameznih skupih. V Beli Krajini spominja jezik prebivalcev na hrvaščino, po hrvatskem Zagorju je narečje ljudstva bolj slovensko nega hrvatsko, lu vatsko-srbski dialekti se tu zbližujejo, tam odda-Ijujejo, pa se mešajo; na Ogrskem je jezikovno težko ločiti Slovence od Hrvatov, ob srbsko-bol-garski meji govore Bolgari bolj srbsko nego bolgarsko narečje in narobe, v Makedoniji je intenziven boj, ali je prištevati ondotne prebivalce Bolgarom ali Srbom. Teh prehodov je toliko in tako fini so, da ne bi bila velika napaka, ako bi se reklo, da govore vsa ta plemena en jezik z mnogoštevilnimi narečji. Ali cela ta masa je razbita v male skupine, ki se kulturno ne morejo zadovoljivo razvijati in ne pridejo v poštev kakor bi bilo želeti. To dejstvo velja gotovo za Slovence. Za nas je vprašanje, ali imajo Slovenci utrjeno upanje na narodno bodočnost, ako ostanejo izolirani, kakor so? Poldrag milion nas je in to malo število mora obuditi resne pomisleke. V dobi, ko stremi vse po velikem, po koncentraciji, so vse male tvorbe v nevarnosti. To je na narodnem polju ravno tako, kakor na gospodarskem. Velike kulturne naprave so pri nas nemogoče in če bi se jih res postavilo, bi bile to le Potemkinove vasi. Trdi se, da se Sodrugi in somišljeniki, spominjajte se volilnega sklada! drobi slovensko telo, da propada Slovenstvo po mejah; mnogo takih trditev potrjuje statistika. Pa tudi z neoboroženimi očmi se lahko opazi, da germanizacija in romanizacija ni neuspešna. V konkurenčnem boju zmagujejo povsod močnejši. Kako naj se slovenski narod obvaruje razblinjevanja v sosednih, večjih narodih? Zagovorniki skrajne izolacije nimajo prav, ker se kitajskih zidov ne more prestavljati v dobi svetovnega prometa. Tolažba v primerjanju z drugimi malimi narodi, n. pr. Danci, ne velja, ker imajo Danci vse drugačen geografičen položaj in ker so identični z Norvežani. Ako bi živeli Slovenci v takih razmerah, kakor danski narod, bi bila njih eksistenca po naravi utrjena. Maloštevilen narod — to pomeni malo razširjen jezik. V tem tiči največja zapreka. Tudi druge jezikovne skupine, ki se danes mogočno razvijajo, niso bile od vsega začetka velike. Nemci so prebili mnogo bojev, preden so dosegli skupni knjižni jezik. In odkar ga imajo, tudi še niso izginile razlike narečij. Še danes je razlika med navadnim jezikom Egerlanderja in nemškega Štajerca, Krkonošca in Pomerana velikanska, tako velika, da se v dialektu ne razumejo, večja nego med jeziki posameznih jugoslovanskih plemen. Knjižni jezik Nemcem ni plod takozvanega naravnega razvoja, temveč je umeten produkt. In Luter si je pridobil z jezikom večje zasluge za Nemce, nego z vso cerkveno reformacijo. Tega vprašanja se tudi pri nas ne sme prezreti. V tem razmotrivanju pa moramo priti do jasnega, v čem je dandanes pomen in obeležje narodnosti. Razpršiti je treba napačne pojme, katerih se drže še mnogi, dasiravno so izgubiti popolnoma nekdanjo veljavo. Površno se smatra narod za skupino solidarnih interesov; v narodnem vprašanju se vidi vesoljno vprašanje, ki obsega vsa druga vprašanja. Narodnost velja za nekaj absolutnega in nacionalnim interesom se hoče podrediti vse ostale. To pa je fundamentalna napaka. Tajiti obstanek narodnega vprašanja, bi bila velikanska neumnost. Kar je, je. Ali napraviti si je treba jasen pojem o njem kakor o vsakem vprašanju. V večnem razvoju se izpreminja vse in narod ne more biti v dobi kapitalizma to, kar je bil v času prekopa od lovskega načina življenja k poljedelstvu, ob ustanovitvi prvih držav, ob selitvi narodov, ob nacionalni renesanci v Evropi. Cim bolj prihaja narod v dotiko s splošno kulturo in civilizacijo, tem bolj prevladujejo splošni svetovni zakoni v njem. Diferenciranje, katero provzrokujejo razvijajoče gospodarske razmere, se ne ustavi ob mejah narodnosti. Čim bolj je narod civiliziran, tem bolj postane miniaturna fotografija vsega civiliziranega sveta, posebne lastnosti ginejo, bolj in bolj se reducira, kar je za posamezni narod karakteristično. Gospodarske razmere ločijo razrede v narodu kakor po vsem svetu, postavljajo razred proti razredu in povzrokujejo različne in nasprotne interese. Iz slovenskega naroda je danes nemogoče napraviti edinstveno gospodarsko zvezo. Internacionalizem premaguje, naj priznamo ali ne; interesi slovenskega kapitalista se zlagajo z onimi nemškega in italijanskega, slovenski proletarec pa ima enake interese zopet z nemškim, italijanskim i. t. d. Slovanski svobodomislec se identificira v filozofskih vprašanjih z germanskim in romanskim; slovanski verski dogmatik je tesno združen s tevtonskim in z latinskim, nasprotuje pa z vso močjo protidogma-tičnemu Slovanu. V znanstvenih rečeh nastajajo duševne republike, ki imajo svoje člane med vsemi narodi, ali nobenega celotnega naroda. Na umetniškem polju se razvijajo najraznovrstnejše struje, ki se ločijo in združujejo povsem neodvisno od narodnosti. Način življenja je odvisen od gospodarskih razmer, od podnebja, od temperature itd. Naravoslovni pomen naroda peša, ker se vsled gospodarskih razmer, vsled razširjanja prometa itd. pasme bolj in bolj mešajo. Šege, navade, zapuščajo narode, pa se porajajo v razredih, v skupno živečih skupinah i. t. d. brez obzira na narodnost. Bogatini se oblačijo po svoje, reveži po svoje. V salonih francoskih kapitalistov se pleše kakor v berlinskih, peterburških ali londonskih dvoranah; na svojih »šagrah« plešejo italijanski in slovenski kmetje enake plese po enakih šegah. Če se presadi seljaško «kolo» v salon, ni več narodno. Frak in cilinder dobivata svetovno meščansko pravo, narodne noše izumirajo. Kulturne pridobitve postanejo hipoma last vsega kulturnega človeštva. Kultura sama je plod mednarodnega dela. Ta proces se nadaljuje od dne do dne. Izpoznanje tega dejstva izvabi marsikomu lahko klic, da je tedaj narodnost fantom. Toda ob gine-vanju drugih specifičnih obeležij ostane vendar eno karakteristično znamenje, ki je zanesljivo za določitev narodnosti. To je jezik. Izborno je definiral Gustav Landauer v nekem članku v berlinski «Zu-kunft«: «Die Nation ist ein Sprachverein«. Jezik je skupen interes naroda. Realno pripada kulturni človek mnogoterim skupinam, ki vsaka posamezna zastopa en del njegovih interesov, ki pa nimajo druga z drugo ničesar opraviti. Kot delavca me vežejo interesi z drugimi delavci, kot monista z monisti, kot voltarianca z voltarianci, kot pristaša te ali one umetniške struje z dotičnimi umetniškimi somisleci, kot Slovenca s Slovenci Vedno pa zadeva ta združitev samo tiste interese, ki so soglasni v dotični skupini — samo tiste. Tako je narodno vprašanje eno vprašanje, in pa vprašanje vseh vprašanj. In umevno nam je kot jezikovno vprašanje. To ni omalovažavanje. Jezikovno vprašanje je velevažno, ako se domislimo, da je jezik najeminentnejše sredstvo kulture. Jezik je prvotno in vedno veljavno prometno sredstvo. V tem tiči njegov ogromni pomen. Odtod je pa tudi že jasno, da izvršuje jezik tem ložje svojo nalogo, čim bolj je razširjen, čim večja je skupina, ki se ga lahko poslužuje, čim bogatejša more biti literatura, ki jo lahko ustvari. V tem je pomen jugoslovanskega vprašanja tudi za socialno demokracijo, ki je najtesnejše združena z razvojem kulture. Jugoslovansko vprašanje stvarno ni politično, ni ustanovitev jugoslovanske države, ni vprašanje Karadjordjevičeve ali Koburške dinastije, temveč je predvsem vprašanje skupnega jezika, skupne literature vseh Jugoslovanov, ki so v sedanji razkosa-nosti na poti svojemu lastnemu razvoju in napredku vesoljne kulture, ki pa bi jezikovno združeni lahko postali velevažen faktor kulture. Da bi se tedaj tudi socialna demokracija med Jugoslovani uspešneje razvijala, je naša stvar. Kakor so ostala med Nemci, med Italijani i. t. d. narečja, tudi ni treba, da izgine slovenski, hrvatski jezik i. t. d. Ali nad separatističnim interesom posameznih lepot morajo stati skupni interesi kulture; najti pot do nje, to je jugoslovansko vprašanje. In v tem smislu se tiče to vprašanje tudi nas; nas menda bolj, nego burčoazije. S tega stališča bi bilo skrbeti sploh za kulturno koncentracijo med Jugoslovani in razna vprašanja, ki ogrevajo glave, bi dobila drugo lice, ako bi se jih motrilo s hladno krvjo. Tako bi gotovo cilju bolje odgovarjalo, ako bi se delovalo na po-vzdigo zagrebškega vseučilišča in na pristopnost tega zavoda za slovenske dijake, nego na vseučilišče v Ljubljani. Centralizem na kulturnem polju ni končni ideal; ali pred decentralizacijo je treba centralizacije. Če imajo drugi narodi danes vseučilišča v manjših mestih, se vendar ne sme pozabiti, da je tudi to plod razvoja. Oni imajo stare, utrjene, dobro oskrbljene visoke šole, ki porajajo nove. Dva ali tri vseučilišča na slovanskem jugu morajo v današnjih razmerah hirati; ako bi eno postalo znanstveno mogočno, bi kmalu potreba ustvarila druge visoke šole. Kulturni razvoj, ki ima svoje korenine v gospodarskem, pa odseva zopet na gospodarske razmere. Sanje gospodarskega napredka se uresničijo le tam, kjer so potrebne moči, kjer jih oplodi kultura in tako stoji jugoslovansko vprašanje v zvezi tudi z gospodarskim razvojem, s povzdigo industrije, z moderniziranjem materialnega življenja. Torej je jugoslovansko vprašanje za socialno demokracijo vseskozi praktičnega pomena in stranka se mora pripraviti za praktično delo tudi na tem polju. (Glasno odobravanje.) V debati, ki se je razvila, so se oglasili so-drugi Kocmur, A. Kristan, Milost, F. Jernejčič, Kopač in Tucovič, ki je pojasnjeval stališče srbskih socialnih demokratov. V končnem govoru je sodrug E. Kristan resumiral raznih izvajanj. Sodrug Pagnini je pozdravil zbor v imenu italijanske stranke s krasnim govorom. Predsednik zaključi sejo ob pol 2. uri. Popoldan je bila zaupna seja. Na dnevnem redu so bile volitve. Sodrugi, delavci Zahtevajte po vseh gostilnah, kavarnah in r. brivnicah W )j Politični odsevi. Državnozborske volitve so razpisane in bodo, kakor smo že napovedali, dne 14. majnika, ožje volitve pa 23. majnika. Nemški minister rojak Prade je govoril pretečeni teden v Libercu na volilnem shodu, kjer se je tudi obširno zmenil o volilni reformi. Da jo je zagovarjal, je bila njegova dolžnost, in to ni bilo težko, kajti z narodnega stališča je ta volilna reforma za Nemce veleugodna. Ali gospod Prade je dejal, da se je moralo izvesti volilno reformo — kar mu radi verjamemo — da je pa že Bismarck rekel, da se tudi splošno volilno pravico lahko izpremeni. «Mi moramo torej skozi mrtvo morje splošne volilne pravice,« so bile ministrove besede. Kam? Tega ni povedal. Ali fraza je dovolj sumljiva in potrjuje, da je bilo v gotovih krogih prav malo odkritosrčnosti za volilno reformo. Tembolj važno je, da izrabijo demokratični sloji novi volilni red in odpošljejo v parlament čim največ zanesljivih zastopnikov splošne volilne pravice. Naglašali smo že večkrat, da sedanja volilna reforma ni in ne more biti zadnji konec volilno-pravnih bojev; ali razlika med Pradejevim in našim mišljenjem je ta, da upa ekscelenca na reakcijo, mi pa stojimo na stališču, da moramo priti skozi novi red do popolnoma splošne in popolnoma enake volilne pravice. Za to bode skrbela socialna demokracija. Med avstrijsko in ogrsko vlado je nastal nov kouflikt zaradi avtonomnega carinskega tarifa. Kakor znano, je odstopil bivši ministrski predsednik princ Hohenlohe izza prav kratkega vladanja, ker je ogrska vlada zatajila obljubo, da sklene z avstrijsko colninsko zvezo, in je potom na-redbe uveljavila samostalen colninski tarif. Sedaj pa namerava Weckerlova vlada baje predložiti ogrskemu državnemu zboru, da izpremeni tisto naredbo v zakon. Iz tega doslej še nedognanega dejstva napravlja časopisje novo veliko afero, ki je pa kakor tisti strah, ki je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Stvarno je namreč vseeno, ali obstoji med Avstrijo in Ogrsko colninska zveza, ali pa ugovor; vsebina colninskega tarifa je v obeh slučajih enaka. Znamenito pa je, da zahtevajo časopisi neprenehoma ločitev od Ogrske, čim se pa približa kaj ločilnega, pa kriče, kakor bi se jih drlo. Nemški poslanec Bebel je imel 12. februarja poseben jubilej. Tega dne je bilo 40 let, odkar je bil prvič izvoljen v parlament, v tedanji ustanovni državni zbor. Izvoljen je bil na Saškem, v okraju Glauchau-Meerane na podlagi programa saksonske ljudske stranke. Izvzemši kratko dobo od leta 1881 do 1883 je Bebel od tistega časa neprenehoma član nemškega državnega zbora. Že ko je bil prvikrat izvoljen, je stal takorekoč z eno nogo v taboru socialne demokracije, kateri se je kmalu popolnoma pridružil. V angleškem parlamenta je vložil poslanec Dickinson predlog, da se vpelje volilno pravico za ženske. Drugo čitanje dotičnega zakonskega načrta bode dne 8. marca. Dopisi. Iz idrijskega okraja. Dr. Krek, voditelj klerikalnega volilnega gibanja, je strašil zadnjih 14 dni po naši okolici. Prirejal je shodiče, klaverne in žalostne. V Ledinah je bil in vezal otrobe prav mojstrsko. Ljudje so se mu smejali. Trdil je: Saj mi ni za ledinske glasove, mi jih imamo dosti itd. Ko mu je pa posestnik Matevž Eržen odvrnil: C e vam ni za ledinske glasove nič, zakaj pa lazite tod ter agitirate? — se je dr. Krek hudo razjezil — in je ukazal, naj posestnika Eržena ven vržejo. Klerikalni suroveži so to tudi storili. Eržen je sedaj vložil tožbo proti tem surovežem. O izidu bomo poročali. O, volilna svoboda, kje si, kje!! Kmetje so se zgražali nad takim ravnanjem. Iz Ledin jo je ubral gosp. dr. Krek v Črni vrh, kjer mu pa ni ugajalo, ker mu niso Grnovršci prav nič pritrjevali. Iz Črnega vrha jo je odkuril v Sp. Idrijo, kjer je imel shod ob udeležbi 12 kmetov iz Konomelj. Delavci sploh niso vedeli za ta shod. 16. t. m. je pa poskusil srečo v Idriji — za vratmi. Idrijski teliant je sklical svoje verne, trgovca Golija, Trevna, Liherja, nekaj paznikov, vse komije in trgovske vajence imenovanih trgovcev, par rudarjev — delavcem pa se ni dovolilo vhoda. Za vratmi je potem dr. Krek farbal — zunaj pa so delavci delali dovtipe: ljudska stranka brez ljudi — delavski dr. Krek se boji delavcev i. t. d. 17. t. m. je bil dr. Krek na Vojskem, kjer je tarnal, kako neverni so Idrijčani in kjer je stokal, da pojde slabo sv. krščanski veri v teh krajih ... 18. t. m. pa jo je odkuril v Ljubljano nazaj, kjer bo povedal, kako slabo se mu je godilo na agitaciji po naših hribih. Je že tako! Socialna demokracija se je v naših krajih ukoreninila. Tudi kmet je izpregledal. Čeravno ni še čist socialni demokrat — nasprotnik klerikalizma pa je. Iz Vojskega so nam n. pr. pisali en dan po shodu: »Slabo se more goditi klerikalcem, ker je dr. Krek v takem snegu prišel v naše gore.« Vojsko je najvišja župnija na Kranjskem, snega je cel poldrugi meter, pot neizmerno težavna — in dr. Krek je romal tudi sem gor! Pripomniti moramo, da so bili vsi ti Krekovi shodi zaupni, tajni, kamor se je vabilo le tiste, o katerih se je bilo trdno uverjeno, da ne bodo ugovarjali. Krek je predstavljal sebe ali pa Gostinčarja za protikandidata sodr. Kopaču. — Socialni de-mokratje tudi ne držimo križema rok. 17. t. m. smo imeli zjutraj zopet shod v Idriji, kjer je sodr A. Kristan pojasnil natančno volilni zakon. Popoldne istega dne smo imeli shod v Spod. Idriji, katerega se je udeležilo 300—400 oseb. Na tem velikem shodu v gostilni Št. Lapajneta se je z vsemi glasovi proti enemu odobrilo kandidaturo sodr. Jošipa Kopača. Poldrugo uro trajajoči govor sodruga A. Kristana so vsi prav marljivo poslušali ter burno odobravali. V Sp. Idriji bodo vsi glasovali za sodruga J. Kopača. Spodnja Idrija ima nad 2000 prebivalcev, Idrija pa 6000. — Iz Žirovskega nam poročajo ondotni zaupniki, da je večina za sodr. J. Kopačevo kandidaturo. Žiri štejejo 4000 prebivalcev 1 — Okrajni volilni odbor je izdal 8000 letakov. Agitacija je v polnem tiru. Ako vsak sodrug v sodnih okrajih Idrija, Logatec, Cerknica in Vrhnika stori svojo dolžnost, potem bo brez dvombe naša zmaga. Rakek. (Kaznovano skopuštvo.) Kadar so socialni demokralje trdili, da se z malimi plačami delavce drago plačuje, z dobrimi pa po ceni, je bil navadno soglasni odgovor z vseh strani, da jo to norost. V Rakeku pa je to pred kratkim izkusila južna železnica in če je bil nauk nekoliko drag, naj se zahvali za to pri mojstru proge gospodu Stanytu. In smatra za svojo posebno nalogo, priloga »Rdečemu praporu" št. 8. varčiti. Tukajšni «subakordantje» so vseskozi stari delavci, po 30 let v službah južne železnice. Od teh ljudi je zahteval, naj bi mu čistili progo od snega za nekako miloščino; hotel jim je plačati po 83 krajcarjev na dan. Delavci so ga opozorili, Ua se plača v skladišču po 2 kroni na dan, on pa je ošabno odgovoril, da zadostuje, kar ponuja on. Ali kmalu je prišel plačilni dan. Bdo je 27., 28. decembra; zapadel je globok sneg. Gospod Stany je prišel v čakalnico in je hotel nagnati delavce, da bi šli čistit tire. Delavci pa so zahtevali za tako delo po 3 krone na dan. Gospodu Stanytu je bila ta prehuda; da se maščuje, je naprosil načelnika, da je izpodd delavce iz čakalnice. Možje so pretrpeli to. Ali sneg — je padal dalje, pa se je kopičil bolj in bolj. Premikal je stroj, a vsled visokega snega je skočil stroj s porivalom ter z dvemi vozovi, na katerih je bila živina, iz tira. Cela armada delavcev iz delavnic je imela opravka, da je naredila zopet red; škoda je bila seveda že napravljena in majhna ni bila. Gospod Stany pa je šel tedaj v Ivanjeselo in je tam nabral dečkov, ki so komaj pred letom dovršili šolo, pa jih je pripeljal na postajo, da so kidali sneg. Toda plačati jim je moral po 2 kroni dnine. Starim izurjenim delavcem, izmed katerih naredi vsak po trikrat toliko, kakor tak fant, ni hotel izpolniti enake zahteve. Seveda je bilo delo sedaj tudi že težje, rabil je ljudi dlje časa, nego bi bil, ako bi se bilo takoj začelo z delom in tako je krasno — «pnhranii». Skopuštvo torej nič ne koristi. Južna železnica naj bi dala napraviti gospodu Stanytu za veliki »dobiček*, ki ji ga poskrbel, posebno medaljo iz — tistega snega, pri katerem je hotel varčiti. Ali pa naj malo razmisli, pa pride do prepričanja, da se vendar bolje izhaja, ako se delavce zadostno plača. Trst. (Naša kandidatura v okolici) ne diši preveč dobro našim narodnjakom in že nas obsipavajo z različnimi priimki in imeni. Postali smo narodni izdajalci, največji nasprotniki Slovenstva i. i. d. a kar je najhujše tudi nasprotniki tržaške sloge. Po njihovem mnenju bi bili morali vprašati njih, če smemo postaviti kandidata v okolici ali ne. Toda mi smo ga postavili brez njih dovoljenja in, čudno, v pretežno slovenski okolici je naenkrat narodnost v nevarnosti! Čudno, jako čudno lahko rečemo, in ne vemo na kak način bi dopovedali tej slavni gospodi, da so tisti, ki spravljajo slovensko narodnost v Trstu in okolici v največjo nevarnost, ravno oni, ki nočejo priznati za Slovenca nobenega človeka, ki ne trobi v njih slo-gaški rog. Ge pojde tako naprej, bomo imeli v Trstu vedno večje število narodno in razredno zavednih ljudi, ki bodo tvorili veliko slovenske politične skupine, ki se bodo brigali za narodni obstanek, ki bodo znali jako lepo slovenski govoiiti, ki bodo delali, da si pridobe luk. Slovenci vse narodne in socijalne in gospodarshe pravice, toda — ne bodo Slovenci. Seveda se gospodje še ne upajo pisati vseh teh stvari po listih, toda pripovedujejo po raznih kotičkih tako, da oko in uho socialnih demokratov, ki vse vidi in sliši izve, da se pripravljajo naši narodnjaki na titanski boj proti «narodnim sovražnikom* rekte proti socialni demokraciji. Mi pa, v trenotku, ko pozdravljamo z veselim navdušenjem pričetek volilnega boja, vzamemo rokavico in povemo že danes, da ne bomo gledali z rokami v žepu narodnjake, ki nas bodo bili po hrbtu, ter skušali, da postane volilni boj čim živahnejši, ki nam mora donesti čim večjih vspehov in veselih sadov. Feriunt. . . summos fulmina monti! Shodi. Ljubljana. V soboto, 3. marca ob 8. zvečer je v salonu »pri Štajercu* na Resljevi cesti železničarski volilni shod. Vsi železničarji so vabljeni, da se ga udeleže polnoštevilno. Trbovlje. V nedeljo, dne 24. t. m. se vrši ob 3. uri popoldan na vrtu g. J. Rožiča javni ljudski shod z dnevnim redom: Državnozborske volitve in časopisje. Referent: Etbin Kristan iz Ljubljane. Ljubljana. Z nedeljskim volilnim shodom, ki se je vršil v veliki dvorani Mestnega Doma v Ljubljani, je ljubljanska in okoliška volilno-okrajna organizacija prva stopila v areno državnozborskega volilnega boja. Če se more o kom trditi, da je politično zaveden, se to z mirno vestjo lahko reče o socialnih demokratih, kajti okrajni odbor ljubljanski ter volilna odbora sta imela nemalo posla s sodrugi, ki so spočetka mirno, a slednjič vedno energičneje zahtevali, da se čim preje proglasi kandidatura za mesto Ljubljano in ljubljansko okolico. Celo v vrsLah doslej mlačnih sodrugov se pojavlja dosedaj neobičajno navdušenje za volilni boj, in ako nas znamenja ne varajo, se odpira stranki za bližnjo bodočnost najlepša perspektiva. To je potrdil tudi nedeljski shod, ki je v vsakem oziru presegal vse dosedanje priredbe stranke v Ljubljani. Dasi je bil napovedan še le na deseto uro dopoldan, jele so se valiti že davno pred določenim časom goste trume sodrugov proti poslopju Mestnega Doma. Prišli so zaupniki iz skoro vseh sosednjih krajev in opaziti je bilo mnogo, doslej na socialnodemo-kratičnih shodih nenavadnih obrazov iz vrst kmetov olj«r> $ari)o clarjorv). Za nad z orništvo: Jakob Saiko. Tom. Maček. S-4 M to a ra C/2 CD a ra m M t-* 0 P- 1 i* v /ArnfriJco y/aten' xc/i/o dobro, po ceni in. jecones/jivo poiovali na/se obrne/'o c^imon m ©h 03 cd 3*1 03 od M jpHiiS-® ®P^I ©O 0 fel *wn> © m Listek. Hans Kirchstelger: ?od spovednim pečatom. Z avtorjevim dovoljenjem poslovenii E. Kristan. Dalje. Kako hitro so minevali dnevi svobode v delu in v molitvi! Sedaj pa ne sme več delati in ne more več moliti. Komu naj moli? Bogu, čegar namestnik ga drži v ječi? Svojemu sotrpinu, svetemu Janezu od Pomuka? Saj je vedel, da niso umorili tega češlcega svetnika zaradi spovednega pečata, temveč iz političnih razlogov. In vendar je molil. Seveda je bila pred njegovo cerkvijo tudi ta molitev pregrešna. Molil je samo za samomorilko, ki je morala umreti, ker ni pravočasno prelomil spovednega pečata. Pomladni dnevi so bili jetniku prava blaginja. Postavil je mizo k oknu, stopil na njo in po cele ure je gledal v samostanski vrt. Mnogo sicer ni bilo videti tam, toda ubogemu jetniku je napravilo nekoliko glav solate ter poganjajoče kromirjeve kali toliko veselja, kakor potniku v svobodi ves planinski svet. Za oglom je moral biti jablan, kajti veja se je raztezala svobodno v zrak in kmalu je doznal na tej veji vsaki list. Ko je prilezla gosenica in pojedla nekoliko listov, bi bil najraje zaplakal. Niti posameznega drevesnega lista ne more rešiti! Ako je bil tak dan krasen v primeri z groznimi zimskimi dnevi, so bile noči brez upanja tem žalostnejše. Tedaj so prihajali duhovi na obisk. Ne tuji duhovi iz samostanske grobnice, temveč dobri in hudobni ljudje, ki jih je bil srečaval na duhovniški poti, ki so hodili ž njim ali pa so se mu postavljali v okom. Ni li bil sam tudi duh? Kaj ni bil duhovnik v njem že umorjen? Kakor duh iz grobnice se mu je prikazal prejšnji gospo-jinski župnik, gledajoč ga s suhimi očmi, pa je položil prst na usta, kakor da mu hoče pritisniti goreč pečat na ustnice. Potem so prišli: Lenka v dolgi, mokri halji, mrtvi Miha iz žage s krvavim nožem, tihotapski mlinar, cerkovnik z nabiralnikom; potem je prišel duhovski sobrat Avguštin. Odet z veliko ovčjo kožo je kazal zobe kakor volk, njemu pa so bile roke zvezane in ni se mogel braniti. Čutil je celo vroči dih iz ust, ki so mu bile raztrgale najljubšo ovco. Za njim je vstopil škof in je napolnil celico s svojim telesom tako, da se je ves plašen stisnil ob mrzli zid. Toda najstrašnejši je bil vsako noč obisk njegove sestre. Po vseh kotih je iskala, pa ga je gledala strogo in je vpraševala z jasnim glasom: „Kje je moje dete? Kje je Anka, ki sem ti jo zaupala? Ali mi nisi zastavil duhovniške častne besede, da jo bodeš varoval kakor zenico v očesu in branil nesreče? . . . Kaj? Spovedni pečat je kriv? Mar je spovedni pečat svetejši nego človeška sreča in človeško življenje? Ali velja več, kakor moška beseda in duhovniška čast?“ Potem je prišel globoko, globoko kakor iz groba znan glas: „Mati, saj že prihajam. Saj si ti moja mati, četudi ljudje ne verjamejo. Kajne, da si moja mati. Sicer bi bil vendar Gustel, moj Gustel, moj brat; on pa me je ljubil vse drugače kakor brat.“ Počasi in težko se je dvignil obraz s kamenitega poda, obraz, smrtnobled, pokrit s pajčolanom iz mokrih las. Z mrtvaškimi očmi je zrl zdaj na župnika, zdaj na sestro. Kje so rože, ki so nekdaj cvetele na tem veselem licu? Kakor ledena zona je preletelo po župnikovem drhtečem telesu. „To je tvoje delo,1' je dejala sestra z jeznimi očmi in je izginila. Mrtva prikazen pa se je dvignila popolnoma iz poda, polagoma se mu je približala, položila je svojo mrzlo roko na njegova usta in pečat na ustnicah se je iz-premenil v led. Mraz je silil vse globokeje v staro telo, da je srce zaradi mraza komaj še utripalo. Samostanska ura pa bije in bije, ali medtem ko bije dvakrat uro, leži vselej večnost nezakrivljenega prokletstva. Za vse druge duhove je našla cerkev formulo za zaklinjanje, ali te duhove, ki so prihajali mučit njenega prokletega, zvestega hlapca, je sama priklicala iz grobov. Ta od Boga in ljudi zapuščeni duhovnik je moral postati celo v jetništvu še kamen zgage za cerkev. Zaradi njega bi se bila malone raztrgala lepa vez med škofom in med radovniškim domom. Menihi so bili umevnega mnenja, da bi moral plačati škof za svojega jetnika v samostanu hrano in stanovanje. Duhovne vaje in poskuse izpreobrnitve so itak vele-dušno izvršili brez plačila. Začetkoma je škof tolažil menihe, da se pokrije itak vse stroške iz župnikovega premoženja; zastavijo naj le dober račun. Ko se je pa pokazalo, da se je pokrilo po prodaji župnikovega inventarja v Gospojni komaj njegove dolgove pri hranilnici in da ni ostalo novčiča za njegovo prehranjevanje v samostanu, je priznal tudi škof, da je bil Hercog pravi lopov, ki ni znal ravnati z denarjem. Jasno je bilo, da skrbi župnik, ki se ne zna brigati za svoj lastni denar, še slabše za duše, ki mu jih je zaupala cerkev. In takega človeka, ki ne zna gospodariti s svojim imetjem, je hotel imenovati za oskrbnika svoje pristave 1 Lepo bi ga bil znal ogoljufati! Z eno besedo, to je bil nov dokaz za trdovratno zatajevano župnikovo krivico. Kam bi bili prišli dohodki njegove župnije? Grešna ljubezen je razsipala sveto cerkveno blago. Nova šola in ubožnica niste veljali župnika niti novčiča. Za take posvetne svrhe ne sme porabiti duhovnik denarja, ki ga je zaslužil v cerkveni službi, in za cerkvene namene ni storil župnik takorekoč ničesar. Katoliško strokovno društvo, družba za boj proti protestantizmu, katoliški volilni sklad, katoliška šolska družba in enaki zavodi bojujoče se cerkve so zaman čakali na kakšno podporo od izgubljenega sina. Samo podpornemu društvu za uboge duhovnike je dajal vsako leto izdatne zneske. In takega lopova, ki je bil štirideset let duhovnik, pa ni niti toliko prihranil, da bi mogel plačati samostanu svoj grah, naj hranijo zastonj? Zato vendar cerkev ni ustanovila samostanov. Ali zaradi takega človeka ne sme trpeti cerkvena sloga škode. Škof in samostan sta sklenila ugovor; škof je plačal za svojega jetnika vsak dan dvajset novčičev, samostan pa je napravil s tem še precej dobro kupčijo. Najbolje pa je uplival ugovor na župnika; poslej je imel vsaj mir pred vsiljivimi poskusi izpreobrnitve, s katerimi so ga doslej neprenehoma mučili menihi. Že večkrat je samostanski predstojnik preponižno opomnil škofu, da je nesrečni duhovnik zrel za blaznico. Mnogo drugih duhovnikov, ki so bili poslani v samostan na opazovanje, se je vzelo na samostanskem dvorišču v zaprt voz ter se jih je odpeljalo v norišnico, dasiravno ni bilo na njih tako napadnih znamenj duševne abnormalnosti, kakor na tem melanholičnem župniku. Toda z oddajo v blaznico ni soglašal škof. Taka kazen bi bila za zakrknjenega grešnika vse premajhna. In vendar bi bil škof s svojim ljubezni polnim srcem še sedaj pripravljen, vršiti milost. Velikega grešnika bi bil pomilostil na norišnico, ako bi se bil končno skesan povrnil k njemu. To bi bilo gotovo posebno znamenje škofove dobrote. Saj je blaznica pravi raj v primeri z jetništvom v samostanu. Bolje je, živeti med norci, kakor telesno in duševno obumirati v nemi samoti. V norišnici se dobi vsaj pošteno hrano, ker mora plačati država za škofovo žrtev. Seveda, okrevanja tudi tam ni za duhovnike, ki jih pošlje škof. Še vsak duhovnik je umrl tam. Ali tam bi se bilo morda vsaj lahko pobegnilo, kar je v samostanu povsem nemogoče. Ali tudi za to ceno ni mogel odstavljeni župnik postati lažnjivec. Da si olajša svoj grozni položaj, se ne more priznati krivega greha, ki ga ni zagrešil. Toda ravno ta stalnost mu je imela povrniti svobodo. Saj bi bil lahko tako hudoben, da bi živel še mnogo let. Kakšen račun bi bil to, ako bi moral plačevati škof dan na dan po dvajset novčičev zanj samostanu! Itak mu je povzročil že preveč nepotrebnih stroškov. Zato pa je imel postati sedaj primerno sredstvo za višjo čast božjo in za poveličevanje svete cerkve. Cilj, ki ga je hotel doseči, je bil v škofovih očeh tako dober in koristen, da je bil sedaj še vesel, da je dobil tako ceneno sredstvo v roko. Izvršiti je hotel funkcijo, za katero ni imel izmed stoterih škofov eden priložnosti. Pokazati je hotel svojemu duhovništvu, kako zna kaznovati škof, kadar nalete njegove ljubezni polne svaritve na gluha ušesa. S primerom je hotel druge duhovnike varovati podobnih zmot. Vroče solnce avgusta je zorelo po deželi sadje na drevju, po mestu pa je delalo prah po cestah in ulicah. Šole so bile zaprte, po vaseh pa so imeli ljudje toliko opravka, da niso imeli niti časa za bolezen. To je bil najpripraveejši čas za duhovne vaje duhovništva. Mnogo sto pisem je odletelo iz škofovske pisarne po deželi. Nekatera so obsegala vabilo, večina pa strog ukaz, da pridejo duhovniki dne 6. avgusta ob dveh popoldan na petdnevno duhovno vajo v samostan bosonožcev. Če se že noben duhovnik ni drznil, prezreti škofovo vabilo, bi bilo naravnost nezaslišano, ne slušati neposredne zapovedi. In marsikdo, ki bi bil sicer prišel prostovoljno, je odšel brez koristi z vaj, ker se jih je prisiljen udeležil. Ako ne bi bil Hercog že napram vsemu ravnodušen, bi bil opazil, da hodi nekaj dni mnogo več nog po hodniku, kakor navadno in da se sliši razven klopotanja sandal tudi škornje po tlaku ter semtertja prav krepke, gosposke korake. In če ne bi bil preslab, pa bi mogel še splezati na mizo in gledati skozi okno, kakor spomladi, bi bil opazil na svoje začudenje mesto rujavih kut skoraj same črne talarje po vrtu. Da, opazil bi bil celo lahko posameznike, ki so se skrivali za staro šaro po hodnikih in so tam kljub strogi škofovi prepovedi kadili smotko. Dalje prih. Delniška družba združenih pivovarn Žalec in Laški trg Telefon it. 163. Telefon it. 163. 2 62-24 v Ljubljani priporoča svoje izborno pivo v sodcih in v steklenicah. Telefon št. 187. Zaloga V Spodnji Šiški. Telefon St. 187. Izdnjntnlj in odgovorni urednik Josip Berdajs. Tiska Iv. Pr. Lampret v Kranju.