—   322   —
petih usede v Ljubljani na voz, pa pride ob šestih zvečer že na Dunaj, mislil bi bil, da ga za norca imajo. In zdaj vsak vsaki dan to lahko skusi. Ker je pa vendar še marsikdo, ki nima nobenega pravega zapopadka od te prečudne pa vendar naravne naprave, hočemo nekoliko od nje povedati.
S op a rji (hlapi, pare) so p« vročini sila raztegnjeni drobci vode ali kake druge tekočine, ki so vzdigujejo kviško, kakor dim iz gorečih derv. Kadar so tega puha zbere več skup, pa ga vročina še zmiraj raz-teguje in saksebi sili, dobi neizrečeno moč in sicer takošno, da žuga raznesti posodo, v ktero je zaklenjen, in jo tudi raznese, ako se ga preveč nabere v nji in se mu odduška ne da. Ker se tedaj v posodo do tiste mere, da je ne razžene, zmiraj več sopara spraviti da, je lahko zapopadljivo, da se uni, ki je pred v posodi bil, vkup tlačiti da, — kakor hitro pa se ta del, ki je unega tlačil, na kakošno vižo odvzame, se razširi uni spet na poprejšnje svoje mesto. Zato se pravi, da soparji so elastični ali pruživi, namreč da si prizadevajo, priti nazaj na svoje mesto, iz kterega so bili prej zagnani od veče moči; to stori, postavim, tu Ji perd, kadar ga kdo nekaj skloni ali upogne.
Soparji se  pa  spremeujajo  spet  v vodo,  to je, v kapljice,   ako   se  jim vzame vsa,   ali   tudi  le   nekaj njih gorkote, in posebno če se poškropijo z merzlo vodo. Mislimo   si  po  tem  na  barki  ali  na  vozu  precej širok votel valjar,  ali kakor se  navadno  pravi,   en cilinder (stoječ po koncu), v kterem je kratek storž (zamah ali cep); mislimo si, da tisti storž se zna gibati doli in gori v valjarju,  da   pa   vendar   tako   dobra zapre okoli sebe ali zamaši valjar,  da vunajnemu zraku (laftu) ni mogoče na kakošno vižo predreti in priti doli pod storž v valjar; mislimo si  dalej,   da iz  storža   gre ena   prekla (štanga),   in   sicer   do neke določene visokosti,   in da je  gori zvezana z vožetom (strikom) ali a kakošno drugo stvarjo na  koncu druge   prekle,   ki stoji navprek; mislimo si,  da  naprej,  to je,   na koncu tiste navprek stoječe prekle, je zavezana na enako vižo tretja prekla, in da gre doli do podvozi   enega  kolesa,  ktero se imenuje   obračajoče   kolo   (Schwungrad),   in je prav vterjeno na podvoz,  tako  da nemore  se gibati  ali vertiti okoli te pod roži;   mislimo si, da omenjena  tretja prekla je zdolej na koncu zvezana z eaim koncem sključenega zatika (;ys), vterjenega na drugem svojem konca na rečeno podvoz, in da bi  mogla  vertiti   ta zatik in ž njim vred tudi podvoz in kolo; mislimo si, da v zavezi s tim   stoji   neka priprava,  ktera  po  rečenem   vertenju bi mogla obračati  druge  kolesa,  to je,  takošne kolesa, kakor jih vidimo na straneh parobrodov na morji ali pa-rovozov na  železnici;   mislimo  si,   da  navprek   stoječa prekla se naslanja na eno drugo,   navpik (pokonci) nasajeno preklo, in sicer tako, da una se more na ti zadnji lahko gibati gori in  doli   ali cincati (balanzirati)  se na eno in na drugo   stran;   mislimo   si   po tem,   da   nekaj preč od rečene, navpik nasajene prekle, je druga, tudi navpik stoječa prekla, gori zvezana z navprečno preklo, in da tista druga, navpik stoječa prekla, se vzdiguje is dveh storžev, ktera se znajdeta v nekem drugem votlem valjarju, in sicer eden pod drugem in nekoliko  saksebi; mislimo si še, da zraven pervega  valjarja  se   znajde en kotel, v kterem se razgreja voda, in iz kterega za-morejo prehajati soparji po neki cevi (po rolju) v valjar; in mislimo si na zadnje, da v drugem valjarju so v ne-kakošni daljini ena od druge dve  luknji s cevmi,  ktere se daste lahko zapirati in odpirati z  omenjenima  dvema storžema, in ktere stojite v zavezi s pervim valjarjem.
Kadar pride sopar iz kotla skozi cev v pervi valjar pod storž, povzdigne precej s svojo močjo tega zadnjega na kviško, in sicer, kakor se že  razume,  s
Parobrodstvo in železnice.
Brodovi (barke, ladje) 00 se od nekdaj gibali od enega mesta do druzega le s pomočkom veslanja in vetra, ki je pihal v njih jadra, vozovi pa le s pomočkom vprežene živine ali v obče z vleko, kar je vsakemu znano. Potem ko so učeni možje dobro spoznali moč in silo sopara (puha, pare), so bili začeli, posebno neki Blasko de Garay v letu 1543 po Kristusovem rojstvu, Savary v letu 1736, Watt v letu 1775, in drugi misliti, da tako brodovi kakor vozovi bi se mogli gibati od enega kraja do druzega tudi s pomočkom sopar je v, tedaj brez veslanja, brez vetra, brez vprežene živine, brez vlečenja. Pervi parobrod, to je, brod aH barka, ki jo žene para (sopar), je bil riojen iz ladje-nice v morje v letu 1788, tedaj pred 76 leti v severni Ameriki, in sicer v Filadelfii, kjer ga je bil napravil neki Jonatan Fič, urar* Pervi paro vozovi (hlapom) pa so prišli v rabo še le v letu 1802, dasiravno jih je bilo še poprej nekoliko narejenih, kteri pa so bili zaverženi kot nekoristni in nerabljivi.
Dan današnji vsak človek pozna korist in hitrost, ^ ktero se vozovi po železnici, barke po morji vozijo. €0 bi bili pred sto leti komu rekli, da, če se zjutraj o
njegovo preklo vred, m®d tem ko draga io tretja se znižate, — vse se zgodi po gori omenjenem cin-canju ali balanziranju. Berž ko ona, to je, perva pre-kia je dosegla svojo naj večo visokost, se stori po nekih pripravah in po gibanja dveh storžev v dragem valjarja, da jenja sopar iti iz kotla notri v pervi valjar, ker takrat se naglo zapre cev, po kteri hodi sopar v valjar, se v tem hipa odpre draga cev, in pusti vste-kati vodo, ktera škropi sopar, in stori tedaj, da on zgubi svojo moč — da zgine, kakor se je že gori reklo. Takrat se zato storž v pervem valjarja spet hitro zniža, ker ne zadene več na poprejšni upor soparja, in tudi zvanajni zrak ga pomaga doli pritiskati. Berž ko potem storž spet doli na globoko pride, začenja (po gori omenjenih pripravah) sopar vnovič predirati v valjar pod storž iz kotla, kjer se greje voda, in tako se dalje vse to ponavlja, kar se je poprej zgodilo« Ta stvar gre tako dolgo zaporedoma nnprej, dokler se ima gibati parobrod ali parovoz.
Kadar perva prekla na kviško gre, se znižate obedve droge navpik (pokonci) stoječe prekli. Tista, ki je zvezana z navskriž stoječo preklo na konca, verti zdolej omenjeni z&tik in ž njim podvoz z obračajočim kolesom vred. To pa terpi, dokler ne jenja storž v pervem valjarja hoditi doli in gori. Nasledek vsega tega pa je, da se na rečeno vižo kolesa na straneh barke ali voza na železnici po neki pripravi, ki stoji v zavezi z obračajočim kolesom, vertijo, in da barko ali voz naprej gonijo, kar imamo dan današnji vsaki dan priložnost viditi na morji ali na železnicah.
Omeniti pa vendar še moram, da naprave, od kte-rih se je govorilo, niso zmirej in povsod enake. One so navadno bolj proste ali manj sostavljene, posebno kar se paro vozov tiče, kteri, celo težko naloženi, letijo po železnih einah, tako rekoč, berzeje ko tiče po zraka.— Lepa stvar zares je ta neprecenljiva znajdba, ki nam očitno kaže, kaj zamore človek doveršiti s premišljevanjem in s pridnimi skušnjami, ktere vodi um in poterpežljivost velika«                                                             Verdelski.
—    323    —