KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 ZAČETNI RAZVOJ OSNOVNEGA ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM (OB 200-LETNICI TEREZIJANSKIH SOL) ETBIN BOJC Šola je najvažnejša izobraževalna ustanova v svetovnem merilu, saj usposablja s svojimi učitelji in s poukom osnovnih učnih predme- tov nove in nove rodove mladih narodov za njihove vsakodnevne življenjske in kulturne naloge. Osnovna šola zajema že stoletja mla- dino in ji daje najosnovnejše znanje, pred- vsem pa vaje v branju, pisanju in računstvu, na katerih temelji vse njeno nadaljnje izo- braževanje in ves možen kulturni napredek ljudstva. Prav je, da se ob dvestoletnici njenega or- ganiziranega razvoja pri nas ozremo na njeno rast, na njeno težavno začetno zgodovinsko pot in bolje spoznamo njeno vrednost za nas. Ce danes še opazimo tu in tam kako zastare- lo šolsko poslopje, kolikor nam jih ni že po- rušil čas, mu privoščimo od srca vsaj spoštljiv pozdrav kot častitljivi ostalini ob pomisleku, da je kot zaslužna upokojena delavka dajala ob svojem času rodovom naših prednikov te- meljno izobrazbo, jih vodila k nadaljnjemu izobraževanju ter tako pripomogla k dostikrat manj vidnim, zato pa tem bolj pomembnim kulturnim dosežkom. Nekaj teh starih šolskih zgradb je še ohranjenih, nastalih morda iz raznih cerkovniških ali obrambnih stavb in kolib — odkrijmo se pred njimi kot pred sve- tišči, saj so bila nekoč središča in žarišča naj- važnejšega kulturnega oblikovanja naših ro- dov! Mnoga stara šolska poslopja so že poru- šena in predelana v nova, prostornejša in ust- reznejša in je morda ostal od njih le še kak slikovni posnetek, ki priča o njihovi pretek- . losti v šolskem muzeju. Ko primerjamo te stare, že razpadajoče zgradbe, ki čakajo še brezobzirne roke gradbenikov, da jih ob prvi priložnosti umaknejo našemu modernemu po- j gledu in hlastanju za veličastnimi gradnjami i sodobnih šolskih palač s kabineti za vse mo- > goče šolske predmete posebej, ko soočimo vso to ostalino z novo šolsko arhitekturno grad-^ njo, se nam nujno vrine spoznanje vsega kul- turnega napredka vmesnih dveh stoletij. Ne sme nam pa ta primerjava in pogled iz sta- j rega v novo in sodobno gradnjo zabrisati po- ' membnosti teh starikavih in mežikajočih, za- ; prašenih, s pajčevino opletenih zgodovinskih ] spomenikov, saj je naša dolžnost, da te kul- : turne priče spoštljivo izročamo tudi našim mlajšim rodovom, ki naj se ob njih zamislijo v njihovo dragoceno zgodovinsko sporočilo. Spadajo — ali bi vsaj morale spadati — pod našo kulturno zaščito kot kaka graščina, cer- kev, spomenik in znamenje ter druge spomin- ske ostaline. Dvestoletna doba je pač dolga in lahko močno spremeni obličje družbe in kul- ture. Tudi odnos do šole se je v teh dveh sto- letjih močno spreminjal in stopnjeval. Prodor človečanske misli, prodor ideje o enakosti, bratstvu in svobodi vseh ljudi in narodnosti, ki je bruhnila v svet, je postopno razbil v demokratični smeri fevdalne okove nekdanje družbene ureditve in posplošil izobraževanje najširših ljudskih plasti. Za zmago splošne uvedbe osnovnega ljudskega izobraževanja sicer ni bila potrebna kaka krvava žrtev, tem- Gorišnica (Marjeta pri Ptuju), šol- sko poslopje, zgrajeno leta 1821, preziaano leta lani 179 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 več si je v nekaki hladni vojni, zlasti pa v ve- liki revščini utirala pot svojega šibkejšega za- četnega razvoja, ki so je vse preko prvih sto let le z največjo težavo vzpenjal v svojo otro- ško in nebogljeno dobo ter se mukoma pre- bijal v svojo dozorevajoče kritično dobo, v kateri je sedaj, ko je že zaplesal ponekod kar razposajeno po prostornih avlah, parketnih dvoranah in tehnično opremljenih modernih kabinetih prenekaterih novih šol kakor v pre- šernem zanosu in izzivalnem pogledu nad še včerajšnjimi mrkimi, zastarelimi in starika- vimi šolami iz dobe Franca Jožefa, če ne prav Marije Terezije. Treba je bilo zavestne demokratične raz- svetljenske misli in uvajanja njene široke kulturne dejavnosti, da se je kljub naspro- tova,riju in krčevitemu upiranju zastarelih fevdalnih sil odprlo oplojeno jajce, iz katere- ga je začivkal neobogljeni mladiček. To je bila naša začetna ljudska osnovna šola, ki je pa nikakor ni čakala vseskozi dobrohotna re- je in podpora v njenem mladem življenju, temveč kopica raznovrstnih težav in ovir v trdem in neprestanem boju za obstanek. Ven- dar je v svojem zdravem jedru uspešno klju- bovala vsem nasprotujočim silam, predvsem pa gospodarskim oviram, ki so ji stregle po mladem življenju. Preden pa razgrnemo začetni razvoj ljud- ske šole pri nas, je prav, če začrtamo zgodo- vinsko okolje, v katerem je ta naša šola vzklila in pognala svojo rast.* PRED TEREZIJANSKO REFORMO Po odločbi izza dobe Karla Velikega pa vse do protestantov in še pozneje so se le tu in tam po večjih mestih, ob stolnicah in samo- stanih pojavljale zasebne cerkvene šole za posamične nadarjence kot naraščaj za pred- vsem duhovniške, cerkvene in graščinske, kasenje pa tudi meščanske službe. Naj spom- nim na take zasebne pojave naših dekliških šol v samostanih kot Velesovo pri Kranju, v Mekinjah, Škofji Loki, za dečke pa pri ljub- ljanski stolnici in v Gornjem gradu, v Stu- denicah in v Rušah na Slovenskem Štajer- skem in drugje. Posebno znana je bila že v 14. stoletju taka šola v Ribnici na Dolenjskem, ki je nastala ob pobudi in podpori beneškega in oglejskega patriarha, čigar vpliv ni segel le v notranjske in obsavske kraje naše dežele, ampak tudi še * Razpravica je nastala ob mojem prikazu Sole in učiteljstvo na Slovenskem Štajerskem pred sto leti (ob 2O0'-let.nici terezijansikih šol), ki izhaja v CZN od leta 1971. Op. pisca. vse više na spodnji del naše Štajerske. Ta šola ni dajala zgolj osnovne izobrazbe, ampak tudi že srednjo — kot primerno stopnico do vse- učilišča. Dokaz za to imamo v primeru Burk- hadra Zinka, rojenega leta 1397 v Memmin- genu na Švabskem, kjer je bil že obiskoval ljudsko šolo in potem še sedem let to ribni- ško šolo, da se pripravi za vseučilišče.' Pri tem študiju ga je podpiral njegov stric, ki je bil v tistem času župnik v Kočevski Reki, ko se je naselil v tem kraju v sklopu prvih ko^ čevskih naseljencev. Imenovani absolvent te — že tedaj splošno veljavne in priznane — libniške šole je spisal tudi znamenito kroni- ko, ki velja kot zgodovinski spomenik 15. sto- letja- posebej za dobo od 1407—1468 ter se deli na 4 knjige, izmed katerih je tretja nje- gova — za ribniško šolo zanimiv — življenje- pis, shranjena v avgsburškem mestnem arhi- vu. Pozneje se je posvetil trgovskim, gospo- darskim in političnim vprašanjem in je kot mestni svetnik vodil poslanstva k cesarju, ogrskemu kralju Sigismundu, bavarskemu vojvodu Ludoviku in rimskemu cesarju ter so mu za njegove javne zasluge postavili v roj- stnem kraju dostojen spomenik. Potem ko je namreč papež Inocenc III. (1198 do 1216) na cerkvenem zboru izdal določbo: »Ne le pri stolnicah, temveč pri vsaki dovolj bogati cerkvi se nastavi ,magister', da pouču- je v gramatiki in drugih predmetih,^ je na primer poučeval tak magister Horrandus tudi pri stiskih cistercijanih že leta 1262 in kasneje celo v Laščah (in Lasis), kjer je imel stiski samostan posestvo s pristavo* in podobno je v Cerknici v 13. stoletju tak ,magister' »ple- banus de Circhniz«. V tistem času= je prišlo do znane naselitve Kočevarjev po prizadeva- nju grofa Ortenburškega, ki je nedvomno ime- la svoj vpliv tudi na ribniško šolo, katere učni jezik je bil nemški na tej višji stopnji. Ni iz- ključeno, da je s to ribniško-stiško šolsko mre- žo treba razumeti tudi izredno naklonjenost tržaškega škofa Bonoma do samega Trubarja, saj je bil prav on v začetku 16. stoletja po- krovitelj cerkvene organizacije v teh krajih po nalogu beneškega (oglejskega) patriarha ta. Šele izza protestantske dobe smo Slovenci dobili osnovno ljudsko šolo na podeželju z na- mero, da se otroci priuče čimprej branju sv. pisma (biblije) in evangelijev. Po izgonu pro- testantov in požigu njihovih knjig, od katerih je bila izjemoma dovoljena le Dalmatinova biblija, je bilo šolstvo še naprej predvsem versko usmerjeno, namenjeno izobrazbi du- hovniškega naraščaja in verski poglobitvi ljudi. Kasneje so avstrijski vladarji izdali ne- kaj odlokov za obnovo katoliških šol, ki so v poldrugem stoletju za protestanti komaj za- 180 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1374 znatno, nikakor pa ne sorazmerno številčno nadkrilile prejšnje protestantske.^ Prvi korak za povečanje šolske mreže je bil storjen nam- reč šele okrog leta 1750. Znana sedemletna vojna ter tridesetletna gluha književna loza ob njej je vplivala porazno tudi na šolstvo tiste dobe. Stara šenklavška šola se je pretolkla nam- reč iz dobe svojega križevništva skozi prote- stantsko dobo in so jo po njej in po nastopu jezuitov v letih 1608—1621 vsaj delno oskr- bovali na Starem trgu v Ljubljani, dokler ni- so tega sodelovanja opustili. Tedaj smo imeli v Ljubljani tri začetne (osnovne) mestne šole: pri sv. Nikolaju, v meščanskem ,špitalu' ter na Starem trgu. Učitelje je za stalno letno nagrado nastavljal magistrat. Poleg tega pa so obstajale še nekatere zasebne in šušmarske (zakotne) šole.' Tako je na primer imel Pri- mož Felicijan Honig v Ljubljani jezikovno šolo. Ko so jezuitje opustili pomoč svoji za- četni šoli na Starem trgu, je obiskovalo to šo- lo 60—70 učencev. V učnem načrtu šenklav- ške šole je imela tudi slovenščina svoje skromno mesto (narek ,in vulgi sermone') s katekizmom v prvem letniku (leta 1679). Ko so pa prišle v Ljubljano uršulinke (leta 1703), so ustanovile trirazredno notranjo in vnanjo šolo za deklice s predmeti: verouk, branje, pi- sanje, računstvo in ročna dela. Podeželske šole so bile vezane na župnijsko vnemo. Tako je imel Kranj leta 1759 dva učitelja. V Skofji Loki je bil tedaj učitelj pla- čan od graščine z žitom in od bratovščin v de- narju. V Kamniku je izpričana šola že v 13. stoletju. Posebno pa se je tu zavzel za šolo Maks Leopold baron Rasp od leta 1699 dalje. Iz njegove šole je izšel znameniti Franc Pag- lovec iz Sp. Tuhinja, ki je sam oskrbel kakim i 6 dečkom stanovanje pri sebi, drugim pa po i zasebnih hišah. Znano je tudi, da je Peter Pa- vel Glavar leta 1750 ustanovil šolo v Ko- mendi, kamor je poklical Jakoba Zupana, so- i delavca Devovih »Pisanic« (1779—1781). V ^ Novem mestu je mestni kapitelj vzdrževal najprej enega, potem dva učitelja. Stična je i imela svojo samostansko šolo. Tudi Višnja < gora in Idrija sta imeli že davno svojo šolo.J Ko je vlada leta 1761 zahtevala poročilo o \ šolah na Kranjskem, je bilo vsega 16 takih osnovnih šol. Na Štajerskem so bile šole v \ Mariboru, v Celju, v Gornjem gradu, v Rušah, a zasilen in zaseben pouk je bil tudi: v Slo- venski Bistrici, Slivnici, v Starem trgu pri j Slovenj Gradcu, v Teharjih, v Rogatcu, v Ja- renini, v Brežicah, v Selnici, v Gradišču, v Vidmu ob Ščavnici, v Ormožu v Rogaški Sla- ; tini (Križ), v Ljutomeru, v Laškem, v Sredi- šču in v Gomilskem. Vendar je bil šolski obisk slab in nereden. Nekaj takih šol je bilo \ tudi na Koroškem, manj pa na Primorskem. ; Pač pa je bilo v Trstu sredi 18. stoletja 17 nemških šol s 514 učenci. TEREZIJANSKA ŠOLSKA REFORMA Cesarica Marija Terezija je pod vplivom vzgojnoizobraževalnih idej v Evropi sredi druge polovice 18. stoletja, ki jih je delno po- budila Komenskega Didaktika magna, vztraj- no in toliko časa naglašala zahtevo, da je treba podložnike pobližje seznaniti predvsem z dol- žnostmi do države in državljanom pomagati, da bodo bolje gospodarili in laže plačevali ; davke. Hotela je z gmotnim in umskim na- predkom ljudstva izboljšati stanje državne ' Markovci, stavba, zgrajena leta 1812, a obnovljena leta 1890 1811 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 Bogojna (1830)1 blaginje. Že leta 1770 (28. septembra) je zato izdala naredbo, naj se določi razmerje šolstva in učiteljstva do cerkve: »Moja volja je bila in je, da so cerkovniki in učitelji, ako oprav- ljajo oba posla hkrati, kot cerkovniki odvisni od duhovščine in njej podložni; šolstvo pa je in ostane državna stvar (»politicum«).« S tem je bila že nakazana pot k podržavljen ju šolstva, do katerega pa je dejansko moglo priti le po počasni in težavni poti šele stolet- je kasneje. Leta 1772 je ista vladarica izdala odlok no_ tranjeavstrijskemu guberniju, naj se z vso vnemo loti izboljšanja šolstva, in sicer tako, da se najprej ustanovi vzorna normalka na Du- naju, ki naj potem vzgoji učitelje. Poskrbi naj se tudi za skupni šolski sklad (Schulfond). Vlada je hotela pomnožiti predvsem ljudske šole in hkrati izboljšati način pouka, ki naj bi ne bil več poljuben, ampak obvezen. Saganski opat Janez Ignacij Felbinger, Nemec iz Vratislave (1724—1788), je tedaj uveljavljal v Evropi svojo »sagansko meto- do« s posebno učbo po tabelah in črkah. Ze leta 1771 so to metodo uvedli na dunajski normalki. Na splošno se je tedaj širilo in utrdilo pre- pričanje, da bo kmet, ki bo znal brati in pi- sati, lahko več pridelal, več zaslužil in tako mogel tudi plačevati višje davščine. Patent Marije Terezije z dne 16. marca 1771 (točka 7) se glasi: »Kmečkim sinovom naj graščinske gosposke ne dovolijo študirati brez prej- šnjega dovoljenja cesarske deželske gosposke. Študentje morajo v vojsko, čeprav so bili do- tlej vojaščine oproščeni.« Vodilne misli, ki so s terezijskega dunajskega središča prodirale in izvedle reorganizacijo vsega avstrijskega šolstvo, so bile: »Vzgoja mladine obojega spola je najvažnejši temelj blaginje narodov in od dobre vzgoje in vodstva v prvih letih je odvisen ves bodoči način življenja ljudi ter oblikovanja duha in način življenja narodov, ki bi ga nikoli ne mogli doseči, če bi z dobrimi vzgojnimi in učnimi zavodi ne razsvetljevali teme nevednosti.« V glavnih mestih dežele so se ustanovile normalke z nemško slovnico, spisjem, osno- vami latinščine, prirodoslovjem, zgodovino in zemljepisom, geometrijo, stavbarstvom in me- haniko, geometrijskim in prostoročnim risa- njem ter pedagoškim predmetom ob novi uč- ni metodi poleg nastopov učiteljev. Na glav- nih šolah po manjših mestih in trgih, pred- vsem pa v središčih okrožja so se poučevali predmeti kot verouk, pisanje, računstvo, bra- nje, gospodarstvo in moralka. Veljalo je nače- lo (osnovnošolski zakon), naj bo šola dostopna vsem otrokom, dečkom in deklicam v mestu in na podeželju, bogatim kot revnim. Vendar je Felbinger zaostajal za Komenskim, ki je že stoletje prej zahteval v svoji »Didaktiki magni« šolo za vse kot edino osnovno šolo brez diferenciacije, kot je bila značilna za fevdalno šolstvo. Določbe o obveznosti obi- ska so bile še brez kazni. »Metodna knjiga« je bila protivna učbi na pamet in naj bi le bistrila um. Vendar je bila velika pomanjkljivost, ki se je kmalu poka- zala kot težka cokla šolskemu razvoju, mate- rialna podlaga šol, ki so imele različne in po- manjkljive vire, sredstva in prispevke. Stroš- kov za šolo namreč država ni podržavila. Dru- ga napaka pa je bila v nemškem učnem je- ziku, ki je še dolga desetletja oteževal in celo onemogočal pri nas večje učne uspehe. Gmotna sredstva učiteljev po mestih in tr- gih so prihajala od mestnih občin v zelo 182 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 skromnih prispevkih ter od postranskih za- služkov učitelja, ki je bil cerkovnik in Orga- nist, dostiktrat pa še godec in celo krčmar. Kmalu se je ustanovil deželni šolski sklad iz razlaščenega premoženja jezuitov in samosta- nov. Namenjen je bil predvsem gimnazijam in se je nabiral iz obdavčenja zabav (iger, plesov, maškarad), iz stanovskih blagajn, zapuščin, šolnin in raznih cerkvenih do- hodkov ter prostovoljnih prispevkov bratov- ščin, škofij in samostanov. Marija Terezija je leta 1779 odločila, da prispevajo cerkve in bratovščine za ta sklad do 40 kraj- carjev letno, kar je zneslo v ljubljanskem glavarstvu 1000 gl letno. Duhovščina se je upirala, češ da je njen vpliv na šolo manjši (1781); tedanji ljubljanski škof Herberstein je bil nasproten razmahu šol, zaradi česar je do- bil z Dunaja ukor s pretnjo kazni. Saj je pri- spevek vseh cerkvenih predstojništev znašal leta 1775 le 180 gl, leta 1778 pa je bilo celo 430 gl zaostanka. Redki duhovniki so več pri spevali, tako na primer velikovški župnik kar 1000 gl, na Kranjskem pa je bilo takih malo. Ljubljanski škof se je uprl in grozil, da bo premoženje razpuščenih bratovščin uporabil za gradnjo semenišča. Se huje se je upiral goriški in tedanji lavatinski škof. Takratna absolutistična država Avstrija si je od izboljšanja šolske mreže obetala pred- vsem tudi okrepitev vojaške armade, pove- čanje političnega in ideološkega vpliva na množice in širjenje nemščine v nenemških avstrijskih pokrajinah, kakor na primer rav- no pri nas ir v drugih slovanskih deželah te- danje cesarske Avstrije, kjer so se bali pre- velike narodne zavesti.^ VELIKA KUMERDEJEVA POBUDA Z razpravljanjem o osnutku šolske reforme V Avstriji se je na Dunaju v letih 1770—72 ukvarjal predvsem tedanji minister grof Per- gen, posredni predstojnik Kumerdeja na du- najski Orientalski akademiji, kjer je bil Ku- merdej po dovršenem pravu korepetitor, vplival pa je tudi razsvetljenec Sonnenfels, saj je šolska reforma postala aktualna na Du- naju že od leta 1769. Tako se je zgodilo, da je ta naš vrli razsvetljenec sestavil posebno Spomenico z načrtom za organizacijo osnov- nega šolstva na Kranjskem s tedanjim naslo- vom »DOMOLJUBEN NACRT, kako hi se da- lo kranjsko stanovalstvo najuspešneje pou- čevati v pisanju in hranju«. S tem načrtom, ki ga je bil Blaž Kumerdeja povsem svoje- voljno sestavil že 7. marca 1772 in prav tako svojevoljno tudi predložil dunajski vladi v začetku leta 1773, je temeljito obrazložil, ka- ko bi se dale pri nas ustanoviti osnovne šole v materinščini, da se bodo »Kranjci seznanili z verskimi in gospodarskimi nauki... in z državljanskimi dolžnostmi« in se tako lahko Ijriučili nemščini in sorodnim slovanskim na- rečjem: hrvaškemu, dalmatinskemu, češkemu, poljskemu. Poučevali naj bi cerkovniki, nad- zorovali pa okrajni glavarji, ki naj bi poskr- beli, da bi se kranjski jezik približeval dru- gim slovanskim narečjem. Morda je na to Ku- merdejevo zamisel vplivalo tudi dejstvo, da je na primer na Koroškem komisija sklenila, da mora vsak cerkovnik znati brati in pisati in se obvezati, da bo tudi učil. V skladu s tem sklepom je koroško deželno glavarstvo leta 1770 razglasilo, da morajo znati cerkovniki poleg branja in pisanja še računstvo, kar vse je imelo namen oživiti nemško osnovno šolo. Šola za ljudstvo naj bi bila izobraževalna ustanova. Zato je Kumerdej zahteval pouk v materinščini. Naj v nekoliko skrčenem obse- gu povzamem ta plodni prosvetiteljski načrt, s katerim je hotel in tudi uspel Kumerdej iz- rabiti cesaričino težnjo po tesnejši poveza- Dobrovnlk (1338) 183 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 Vitomarci (Sv. Andraž v Sloven- skih goricah), šola, zgrajena leta 1864, dozidana 1888 in popravljena 1894 ! nosti njenih, še ne ponemčenih slovanskih po- krajin s pospeševanjem germanizatorskih in fiskalnih izboljšav in interesov. Ta razsvet- ljenski Kumerdejev načrt imenuje Edvard Kardelj (Sperans) v svoji zgodovinski knjigi o našem narodu*" »eno najzgodnejših zaved- nih političnih manifestacij slovenskega na- rodnega gibanja po Trubarjevi Cerkovni ord- ningi (1664)« v naši književnosti. Kumerdej je znal že v uvodu te spomenice kot v celoti cesaričino »materinsko milost« obrniti svoje- mu narodu v prid in je opozoril kot Vodnik na »najpravo lego« naše dežele, ki »je za trgo- vanje zelo primerna, ljudje pa so delavni, obdarjeni z dobrimi lastnostmi uma in srca, a živijo v največji revščini, tako da komaj zmorejo plačevati deželne in druge dajatve.<. »V vojaški službi pa se da z njimi malo do- seči, ker sodijo, da je ta stan največje zlo. Ne ravnajo se p>o najvišjih odlokih, ker jim osta- jajo večinoma neznani in so končno že po na- ravi izločeni od vsakega koristnega občevanja s sosednjimi ljudstvi, ker govorijo jezik, ki je samo njihov.« Vso svojo prepričevalnost, vnetost in pret- kanost pokaže Kumerdej tudi v nadaljnjem navajanju razlogov za pomembnost te svoje spomenice: »Med razlogi za vse to ni najmanj- ši pri podeželskem ljudstvu tako razširjeno neznanje branja in pisanja; v tem je tako ne- izkušeno, da zna razen redkih študentov, du- hovščine, nekaterih meščanov v mestih in grajskih pisarnah v vsej vojvodini komaj sto oseb brati in pisati. Kako naj premagujejo življenjske težave in obogatijo svoj razum s spoznavanjem dobrega poljedelstva ter bolj olikanega in boljšega načina življenja? Ce bi znali brati in pisati, bi jim bilo prav lahko dopovedati voljo deželnega kneza, ako bi jo natisnili v deželnem jeziku ter jo pre- prostemu človeku razglasili, kakor to delajo v drugih deželah. S pomočjo knjig bi jih mogli seznaniti tako z verskimi kakor tudi z gospodarskimi nauki, da bi laže pridobivali in proizvode izmenjavali ter državi davke plačevali. Ce bi brali, bi jih bilo laže seznaniti z državljanskimi lastnostmi, da bi ne bili kot vojaki tako neuporabni in bi jih mogli konč- no pripraviti do tega, da bi se učili nemščino in razna narečja hrvatskega, dalmatinskega, češkega in poljskega jezika, ki se od njihove- ga jezika malo razlikujejo, s čimer bi se jim poti za pridobivanje in prodajanje izredno ugladile. Ker ima na Kranjskem malone vsaka dru- ga, tretja, gotovo pa četrta vas svojo cerkev, kjer je nameščen cerkovnik, ki ga po prosti presoji nastavlja občina ali župnik brez dedne pravice, pri čemer dobi iz zemljišč in drugih prejemnikov toliko, da lahko živi tako dobro kot kak bajtar boljše vrste, ne da bi ga cer- kovniška služba preveč obremenjevala, bi bilo za ta končni namen dobro, če bi z odlokom deželnega kneza prepovedali občini, župniku ali komurkoli, kdor cerkovnika imenuje, po- deliti odslej komu cerkovniško službo, razen če je vešč branja in pisanja. Ta cerkovnik naj bi bil dolžan vsako nedeljo in praznik popol- dne po službi božji dve ali tri ure brezplačno poučevati branje in ptisanje k tej cerkvi spada^- jočo podeželsko mladino pa tudi odrasle ljudi. Nameščenim cerkovnikom naj se določi pri- meren rok, da se nauče brati in pisati. Du- hovniki naj bi se za stvar zavzeli, vendar naj pri pridigah ne pretijo s pogubljenjem zaradi šol. Imenovati je treba tudi nadzornike in oglednike tega pouka. Manjkajo dobre knjige o poljedelstvu, trgovini, pa tudi nemška slov- 184 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 niča po vzoru francoskih, nemške pa bi bilo treba prevesti v kranjski jezik, ki ga je treba spraviti v sklad s hrvaščino, dalmatinščino in drugimi sorodnimi jeziki. Potreben pa bi bil predvsem abecednik kot brezplačna začetni- ca, ki bi bila edini izdatek.« Zaključil pa je Kumerdej to svojo dobro premišljeno podkrepitev: »Menim, da bi to bil za srečo moje domovine prvi in najvažnejši ukrep, na katerem bi bilo v prihodnosti mo- goče graditi.« NASPROTOVANJA Res je vlada in njena dvorna pisarna na Dunaju poslala ta Kumerdejev načrt nemu- doma v presojo deželnemu glavarstvu v Ljub- ljano, to pa okrožnim glavarstvom in poleg tega še stiškemu, kostanjeviškemu in bistri- škemu opatu ter novomeškemu proštu. Na splošno se vsi ti našlo vi j enei Kumerde- jevega predloga s to Spomenico niso strinjali. Nekateri so temu Kumerdejevemu načrtu že takoj od začetka nasprotovali in ga v celoti zavrnili, drugi pa tudi kasneje tako zasnova- nemu šolstvu niso bili naklonjeni iz raznih svojih načelnih stališč, predsodkov in razlo- gov. Najbolj odločno je zavrnil ta načrt no- vomeški prost Jebačin, ki je imel svojo za- misel, naj bi odbrali le najboljše učence in jih učili tako, da bi potem starejši in nadarjenej- ši naprej poučevali mlajše v osnovnih vešči- nah pisanja, branja in računstva. Mislil je tudi, da bi pismeni kmet skušal bolje živeti, na polju pa ne bi hotel več delati. Utemelje- val je celo revščino, češ da je kmetu koristna, ker so nevedni ljudje celo srečnejši kot uče- njaki. Zato je predlagal izbirno šolo nadar- jencev v okrilju zasebnih župnijskih šol 17. in 18, stoletja v duhovniške ali — po žumber- sko — vojaške vzgojne namene, da bi razu- meli krščanski nauk ter odločbe z najvišjega mesta. Šolski zavodi naj bi bili za priprav- ljanje ljudi na podložništvo, ne pa za napre- dek. Opat Tauf f er er je bil tudi mnenja, da kme- ta ni dobro siliti k nobeni zaposlitvi, ki ga odvrača od njegove usodne določenosti in po- vzroča, da postane len državljan. Navaja pri- mere kmetov, ki so vešči branja in pisanja: »Zasledili bomo, da so leni, da se jim ne ljubi opravljati lepega ročnega dela in . . . da se tista naravna dovtipnost izrodi v premeteno zlobo in objestno hudobijo. .. Daleč sem pa od tega, da bi hotel s tem zagovarjati neved- nost ali se upirati razcvetu znanosti. Trdim samo, da je treba preprečiti zlorabljanje le-te in ne dovoliti, da bi zašli na pota znanosti. .. Kaže, da meri projektant na uvedbo nemšči- ne. Zmeraj sem imel kranjski jezik za drago- tino, ki je z njo Večna Previdnost obdarovala Kranjsko, da bi tu tujih zmot ne razumeli. Kako lahko bi bila prava vera ogrožena, če bi se med podeželskim ljudstvom razširilo branje dandanes žal le preveč izprijenih nem- ških knjig. Ne morem zanikati, da ima pro- jektantov osnutek nekatere prednosti in z njim toliko soglašam, da bi bilo koristno na- učiti kmete po kranjsko brati, da bi mogli doumeti krščanski nauk in z najvišjega mesta izdane odločbe v svojem jeziku; pisanja in nemščine pa iz zgoraj navedenih razlogov ni- kakor ne morem odobravati.« Tudi vsa glavarstva so se večinoma nega- tivno izrazila o Kumerdejevem načrtu. Skli- cevala so se na pomanjkanje sredstev, pri- Gornji Petrove! (18C9) 185 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 mernih prostorov za učilnice, njih opremo, predvsem pa na nedostajanje učnih knjig in učiteljev. K temu odklonilnemu stališču sko- raj vseh, ki jim je bil načrt poslan v presojo, se je pridružilo še več pomislekov in mnenj tudi nekaterih duhovnikov, češ da bi utegni- la šola s širjenjem branja in knjig s pohujš- Ijivimi sestavki škodovati njihovemu moral- nemu in verskemu prizadevanju. Naj nave- dem za primer posebej župnika Heriča iz Vid- ma pri Ščavnici, ki je izražal bojazen, »da bi se branja in pisanja vešči ne začeli celo upi- rati gosposki ter da bi ne zašli v krivover- stvo«. KUMERDEJ — RAVNATELJ PRVE NORMALKE Marija Terezija pa se ni dala motiti v svoji težnji, da izvede svoj načrt za šole tudi v na- ših krajih in tako je dunajska dvoma pisarna odredila 12. junija 1773, da se v Ljubljani se- stavi šolska komisija in osnuje normalka s 1000—1500 gld. državne podpore, Kumerdej pa prevzame ravnateljstvo te šole »zaradi razboritosti in vneme, ki jo je pokazal v tej prevažni stvari«, a prej naj obišče dunajsko normalko zaradi enotnosti pouka. Kumerdej je res odšel na Dunaj in se je v decembru leta 1773 vrnil, potem ko je tam spoznal novo učno metodo, da bi v Ljubljani ob normalki organiziral tudi pouk pedagogike. Od name- ščenih učiteljev je zahteval znanje materin- ščine poleg nemščine, saj je bilo treba po nje- govem načrtu iz leta 1772 ustanoviti šole s slovenskim učnim jezikom, ki je bil edini znan na podeželju. Vendar se je moral Kumerdej že na začet- ku spopasti zaradi tega z deželnim glavar- stvom. Za študij na dunajski normalki je predložil prve kandidate: Jožeta Vinska iz Tunjic, Antona Muliča, magistra filozofije iz Tolmina in duhovnika Matija Petermana iz Rodin, da so prevzeli pouk leta 1775. Isto leto so se odprle normalke tudi v Trstu, Gorici, Celovcu in Gradcu. Pedagoški tečaji 45 dni so bili od leta 1777, ko je normalka že postala nujna šola za prestop v gimnazijo. Osnovni (elementarni) razred za slovenske učence, ki so se učili nemščine, je bil tudi na celovški normalki. Pedagoški tečaji pa so bili organi- zirani še v Novem mestu, v Mlinem pri Ble- du, v Celju, v Idriji, v Velikovcu, Beljaku in Mariboru na glavnih šolah. Pri prvem pouku so se posluževali Felbingerjevega »Jedra me- todne knjige« (Kern des Methodenbuches), ki je izšlo leta 1777 v slovenščini v prevodu po posredovanju Edlinga ter nemških navodil »Forderungen an Schulmeister und Lehrer der Trivialschulen«, ki so izšla na Dunaju. Leta 1775 so se osnovale šolske komisije. V Ljubljani so bili njeni člani: grof F. S. Gal- lenberg, baron Niko Rudolf Raab, Jožef Ga- briel Buset, duhovnika Coki in Pogačnik,** pa še Hübner ter Kumerdej. Ljubljanska nor- malka je bila odprta jeseni leta 1775. Dečki od 6—13 let so začeli pouk 2. novembra v vseh 4 razredih, kar je imelo slabe posledice. Učna snov je bila nepravilno porazdeljena kakor tudi učenci, nemški učni jezik pa je bil večini učencev neznan, saj je bilo med 120 učenci le 20 Nemcev! Ljubljansko deželno glavarstvo se za šolo nI dosti zanimalo, kakor ji tudi ljubljanski škof Herberstein ni bil naklonien. Zato je ce- sarica M. Terezija leta 1776 poslala grofa Emanuela Torresa, goriškega šolskega poro- čevalca, da preišče v Ljubljani vzroke ne- uspeha in svetuje, kaj bi bilo nujno storiti, da bi normalka uspešno stekla. Cez pol leta je grajal delo svetne in duhovske oblasti, a tudi Kumerdejevega postopanja in ravnanja ni pohvalil. Zahteval je osnovni razred za vse učence, ki so nezmožni nemščine. Za šolskega poročevalca je imenoval grofa Ivana N. Ed- linga, stotnika in oskrbnika brižinskih ško- fovskih posestev v Škofji Loki, ki je že poka- zal veliko vneme za šolo in je tudi poslovenil več šolskih knjig. Leta 1778 je izdal v obeh jezikih »Forderungen« in spodbudil vladnega tajnika Sigmunda pl. Kappusa, da je v glav- nem poslovenil že omenjeno metodno knjigo (»Sem ali Vonusetek teh Mefodneh Buqui«), sam pa je poslovenil tudi »Vadenje sa brati v use sorte pisanji za šolarje teh deželskih šol v cesarskih kraljevih deželah«. Škof Herber- stein pa je izdal »Ta veliki Catechismus s pras- hanjami inu odgovorami« v priredbi Jurija Japlja, ki je za to delo prejel 12 cekinov tež- ko zlato kolajno. S temi prevodi so bile prve težave premagane in Edling to leto že poroča, da so prevodi najvažnejših knjig ugladili pot šoli na Kranjskem. Kumerdej je priredil prvo dvojezično berilo. V veljavo je stopil tedaj (1777) tudi Drugi del berila za učence v šoli na kmetih in Drugi del berila za nemške šole v mestih in trgih cesarsko kraljevih dežel. Dne 10. marca 1777 je sporočil Ignacij Felbin- ger ljubljanski okrožni šolski komisiji dovo- ljenje za prireditev dvojezičnih učbenikov za 1. in 2. razred, za 3. in 4. razred pa je vladni dekret določal nemški učbenik. Kumerdej evo »Vadenje sa brati« je vplivalo na poznejše sestavljalce osnovnošolskih beril (Kuzmič, Metelko, Slomšek!). Dvorna pisarna je namreč že 26. II. 1774 odločila, da je Kumerdej prost pouka, ker ima dovolj dela s prevajanjem in mora še nad- zirati šole na kmetih ter mnogo potovati. Šol- 186 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino xxii 1974 ska komisija na Dunaju je imela prvo sejo 20. aprila 1774. Ker to leto še ni bilo poročila o ljubljanski normalki, je dvorna komisija 25. februarja 1775 poklicala Kumerdeja in še dva učitelja (Vinčneka in Muliča) za 6 tednov na Dunaj. Tako je bil že na seji šolske komisije v Ljubljani in na Dunaju potrjen prvi uči- teljski zbor: ravnatelj Kumerdej, učitelja Vinšek in Mulič ter katehet Peterman. Ker so bile pa že čez pol leta pritožbe zaradi ljub- ljanske normalke, je cesarica prejela od go- riškega šolskega poročevalca grofa Torresa poročilo 20. decembra 1776, da se poučuje v nemščini, torej v jeziku, ki je večini učencev neznan, da tudi učitelji in učenci niso prav porazdeljeni, da je bil Kumerdej do škofa pre- malo odločen ter sploh premalo živahno deja- ven. Sam je sodil za ponižanje, da je od prava prestopil na normalko. Vendar je ugotovil, da ni toliko krivde na Kumerdeju kot na šol- ski komisiji. Ko je bil nato namesto grofa Gallenberga imenovan grof Edling (1777), je začelo delo na šoli uspevati, tako da je bila po sodbi Dunajčana Hermanna leta 1780 ljub- ljanska normalka v tem letu že »gotovo ena najboljših šol v Avstriji«. Leta 1786 je odšel Kumerdej v Celje kot okrožni šolski komisar in se je vrnil v Ljubljano šele leta 1792 na enako mesto, na katerem je potem vztrajal do smrti 10. marca 1805. V Celju ie pospeše- val tamkajšnje šole in pridobil za prevajanje štajerskega duhovnika Goličnika.'^ Od leta 1785 do smrti je mnogokaj prevajal za Kme- tijsko družbo, katere član je bil, Janševe knji- ge o čebelarstvu in je bil sploh cenzor za slo- venske prevode. Tudi Japlju je pripomogel pri njegovem prevajanju Svetega pisma (1786). Po ustanovitvi normalke v Ljubljani je Ku-j merdej z grofom Edlingom, pl. Kappusom in \ Jurijem Japljem skrbel za šolske knjige. Le- ; ta 1775 bi moral uradno posloveniti tedanji \ šolski red, a tega ni izvršil. Vlada ga je ime- novala leta 1777 tudi za prevajalca goriške šolske komisije. Prvi del druge čitanke za tri- vialne šole (Vodenje sa brati) je izdal dvoje- zično prvič leta 1778 (Egger, Ljubljana), dru- i gič leta 1796, tretjič leta 1800 in potem še en- ; krat brez letnice. Leta 1779 je pripravljal ] Pravopis — iz odpora do Pohlina — in slovni- co ob Zoisu leta 1784. Leta 1780/81 je poslal ruski Akademiji v tedanji Petrograd razpravo »Über die Sprachkunde der Slawen und Ru.s- sen«. Pravopis m.u je nastajal v zamisli med i prevajanjem Japljevega Svetega pisma (1781 do 1785). Izšel pa ni kot tudi slovnica ne. Od leta 1786 je bil ob odhodu v Celje za nadzornika njegov naslednik na ravnatelj- skem mestu ljubljanske normalke A. Mulič, ki se je izobraževal v Gradcu pri šolskem nad- zorniku F. Kiglerju. Za dekliške šole je bila posebej določena gdč. Kohllöffel. Leta 1778 je nastal zanimiv izvleček navodil za pouk (Egger, Ljubljana): »Pogervajna na šumaštre in učenike teh trivial- ali gmejn šuli, na ka- terih dopolnostjo imajo ti postavleni vizita- torji ali spregledovavci gledati, inu po taistih ' ta rodnost teh, kateri ta mladost podučujo, ' obsoditi, v krajnsku prestavlene od gospuda ; J. N. grofa Edünga, cesarskega kamerskega gospuda inu svetovavca per lublanskemu sve- tovavstvu.« Sagansko metodo je Felbinger odobril. Vendar je Felbinger jeva slava po smrti Marije Terezije (1780) zašla, ko ga je Jožef II. poslal z Dunaja (1782) in je 6 let za- { tem zagrenjen umrl. Leta 1785 je bilo že ču- \ Lovrenc na Dravskem polju, zgra- jena leta 1879 (dve učilnici in sta- novanje za upravitelja) , 187 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1971 titi močan kritičen odnos do Felbingerja in njegovih metod pri pedagoških izpitih, kate- rih se je udeležilo 30 kandidatov, med njimi tudi naš Linhart in Kumerdej. Leta 1787 je Jože Golob zanesel k nam »iz- boljšano učno metodo« kot začasni ravnatelj ljubljanske normalke (do leta 1802) in so ga zato imenovali »očeta osnovnošolskega uči- teljstva na Kranjskem.« Na Dunaju je po- tem Felbingerja nasledil Gali in od njegove smrti leta 1788 je prevzel vodstvo osnovnih šol že naš Jože Spendov^^ iz Mošenj na Go- renjskem. Polagoma — v 25 letih — je bila odpravljena tabelarična in črkovna metoda dobesednega in mehaničnega učenja, značilna še za Felbingerja. Tej je namreč sledila kate- kizmična (sokratična) metoda vprašanj in od- govorov. Glede gmotnega stanja učiteljstva je že Kumerdej zahteval leta 1800, naj se izboljša ekonomski položaj učitelja z večjimi prispev- ki od drža^?e pa tudi postranske zaposlitve, dalje neodvisnost učitelja od duhovščine in seminar za izobraževanje učiteljev v deželnem jeziku (višja izobrazba). Kumerdejevi prosvetiteljski zamisli in za- snovi šole kot izobraževalne ustanove in kot edine poti in sredstva za kulturni in gospo- darski napredek našega delovnega človeka v boju z zaostalostjo pa je sočasno obstajal in nasprotoval še osnutek zamisli šole kot zavo- da za prevzgojo in izobrazbo gosposki vdanih podložnikov v težnji za preprečevanje na- prednih idej. To je smer, ki jo je zastopal predvsem Taufferer. Ti dve glavni težnji in zamisli sta se še vse 19. stoletje medsebojno borili vsaka za svojo uveljavitev. Zanimivo pa je, da je bila po mnenju šolskega sveto- valca goriškega glavarstva Torresa leta 1776, ko je prišel v Ljubljano kot šolski komisar, imenovan od Marije Terezije — vsa šolska komisija v Ljubljani Kumerdeju nasprotna in je bila veljavna pobuda za razvoj osnovne- ga šolstva pri nas Splošna šolska naredba prvi avstrijski temeljni zakon z dne 6. decembra 1774. Če se ob tem bolj površnem in okvirnem pregledu stanja in razvoja osnovnega šolstva pri nas od časov cesarice Marije Terezije, to- rej od njegovega podržavljenja in posploše- nja vprašamo po bistvenih in osnovnih dej- stvih in značilnostih, potezah, tezah in antite- zah pa tudi po namenih in težnjah, si moramo zastaviti nekatere pomisleke in vsaj na sploš- no tudi nanje odgovoriti: Kumerdej eva velika pobuda, zasluga in vloga pri načrtovanju prve osnovnošolske in izobraževalne ter vzgojne mreže pri nas, ki je v bistvu hkrati tudi prosvetiteljska težnja v razmerju do šolske organizacije cesarice Ma- rije Terezije, nedvomno zasluži, da jo Sloven- ci lahko štejemo v vrsto največjih in najpo- membnejših, daljnosežnih kulturnih podvi- gov, saj je široko zamišljeno in zasnovano osnovno šolstvo tega časa prav po njegovi za- slugi v dobršni meri ena najvažnejših prido- bitev razsvetljene dobe na Slovenskem. Vendar bi to zgodovinsko dejstvo potrebovalo danes še posebne znanstvene obravnave, ki bi vsestrano in nepristransko osvetlila odnos do takratne splošne organizacije cesarice Marije Terezije v srednjeevropskem in še posebej v tedanjem avstrijskem okviru in merilu. Drugo vprašanje, ki prav tako še ni znan- stveno dovolj raziskano v zvezi s tem, je od- nos tedanjih cerkvenih predstavnikov do te Kumerdej eve in cesaričine pobude ob začet- nem javnem ustanavljanju šol pri nas, ki se nikakor ne da kar povprek odpraviti z za- ključkom, da je bilo to predstavništvo zaradi versko moraličnih pomislekov tej prvi šolski organizaciji pri nas nenaklonjeno in celo nasprotno, posebej če bi hoteli ta odnos pre- nesti na ves začetni kot nadaljnji razvoj našega šolstva. Pri tem je namreč treba upo- števati, da se je dejansko v praksi ta osnovna šola pravzaprav skotila v naročju cerkvenih, to je župnijskih in dekanijskih območij in je kljub sem in tja se pojavljajočemu odporu le prejemala prav s te strani še največ opore, zaslombe in naklonjenosti, ki jih je v svoji nebogljenosti potrebovala in vsaj posredno tudi prejemala. Tu mislim na prvi učiteljski kader, ki se je razvijal že po Kumerdejevem predlogu in ob njem prvenstveno iz vrst or- ganistov in cerkovnikov pa tudi na takratno in kasnejšo gmotno pomoč od tedaj trdne du- hovniške organizacijske mreže. Tu bi bilo seveda treba upoštevati tudi šolstvo v Pri- morju, na Koroškem, v Benečiji in v Prek- murju, kjer je prišlo že tedaj, kasneje in pri- haja še danes — predvsem v zamejstvu — do vidnega izraza. Tretja znanstveno še ne izčrpno obdelana bi bila tudi vseskozi živa in dejavna germa- nizatorska težnja avstrijske vlade na eni stra- ni ter fiskalno politična težnja pri razprejanju šolske mreže na Slovenskem na drugi strani. Ali smo Slovenci med tedanjimi avstrijskimi slovanskimi podložniki s svojo tedanjo šolsko organizacijo med naprednimi ali med zamud- niki in če ter koliko nam je ozir nanje pri naši narodnostni borbi za obstanek in uveljavlja- nje slovenskega učnega jezika v enakopravni povezavi kaj koristil ali ne? 188 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 Četrto še ne dovolj znanstveno obdelano vprašanje je tudi vprašanje splošnega raz- svetljenskega pobudništva dobe, ki je odseva- lo tudi v Kumerdeju samem, Zoisu, Edlingu in drugih kot njegovih predstavnikih ob snova- nju obvezne osnovne šole ter na drugi strani odnos do morda zasebnega, osebnega pobud- ništva Kumerdeja samega. Peto vprašanje, ki še ni posebej, še manj pa dovolj obdelano v naši pedagoški in šolski znanstveni smeri, je, kako se je zahteva, iz- ražena v terezijanski šolski reformi, da posta- ne poslej šola »politicum« in ne več v odvi- nosti prvenstveno od cerkvenega okvira, tudi v resnici in postopno uresničevala v toku 19. stoletja, saj je še vse do ločitve cerkve od države veljalo skozi 20. stoletje načelo: Cer- kev in šola sta sestrici dve, se druga od druge ločiti ne sme! Učiteljska izobrazba in poklicna zavest, kako je rastla in se stopnjevala v teku 19. stoletja pri nas, z njo pa tudi nezavisnost, samostojnost, moralna in poklicna avtoriteta učitelj stva — bi bila šesta še neobdelana pro- blematika naše pedagoške znanosti. Sedmo vprašanje, ki kliče po znanstveni ob- delavi pri nas, je naša osnovna šola kot od- skočna deska in podlaga nadaljnjemu višje- mu in najvišjemu izobraževanju. Sem spada tudi obravnava vloge osnovne šole kot sploš- no kulturne pridobitve in osnove vsej nadaljnji kulturni gradnji. Posebno vprašanje, ki bi ga bilo treba s tem v zvezi obdelati, je tudi, ali in koliko je osnov- na šola pripomogla k naši večji in budnejši narodni osveščenosti. Končno bi bilo treba premotriti še pomen- ski odnos tega osnovnega terezijanskega šolstva do naše dobe in njene kulturne ravni. Predvsem pa bi bilo treba gojiti spoštljiv od- nos do vseh teh skromnih in starih začetkov šol in do njih uvesti primerno zaščito. Po tem bo šele možna pravšnja primerjava z današ- njico in pravilno vrednotenje vseh teh naših začetnih prizadevanj s Kumerdejem na čelu in armado starih, požrtovalnih učiteljev v zadnjih dveh stoletjih za njim. OPOMBE 1 Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naro- da, Celovec 1910, 499. Ribniški dekan Anton Sku- bic, rkp. — 2. Mitteilungen d. Mus. Vereins ivr Krain, 1900, 1 si. — 3. Kat. obzornik, VI., 238. — 4. F. Schumi, Urkunden und Regestenbuch des Herzogthums Krain, II, 55. — 5. Dimitz. Ge- schichte Krains, I, 242. — 6. Josip Gruden, Zgo- dovina slovensikega naroda, Celovec 1910, 980 in nasi. — 7. Josip Gruden, istotam, 972 in nasi. — 5. Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedago- gika na Slovenskem. I, 1963 (183 in nasi,). — 9. Blaž Kumerdej, r. 27. februarja 1738 v Zagorici pri Bledu, u. 10. marca 1805 v Ljubljani je do- vršil pravo v letih 1757—60 in obiskoval še bo- goslovje v letih 1761/62, (prim. SBL). — 10. Spe- rans (E. Kardelj), Razvoj slovenskega narodne- ga vprašanja, 1939. — 11. Franc Tomaž Pogačnik, r. 1739 neznano kje, u. 1799 v Moravčah, Linhar- tov prijatelj, ud obnovljene akademije operozov (1781) in leta 1792 kot prvi rektor ljublj. liceja predsednik novo ustanovljenega študijskega kon- sesa. (Pim. SBL). — 12. Janez Goličnik, r. 1739, u .1807 (Prim. SBL). — 13. Jožef Spendou, refor- mator avstrijskega šolstva, r. 1757 v Mošnjah, u. 1840 v Kirnbergu. Kot katehet na dunajski nor- malki in prost je bil v letih 1788—1816 najvišji šolski nadzornik (stolni sholar), ker je njegov prednik Jože Anton Gali postal linški škof. Kf->t univ. kancler je leta 1828 promoviral našega Pre- šerna. Kot jožefinec je vodil avstrijsko prosvetno upravo (1788—1816) in med drugim izdal tudi znano Politično šolsko ustavo nemških šol, (Po- litische Schulverfassung d. deutschen Schulen, 1806). Njegova, s Felbingerjevo, Schmidtovo in iVlüUerjevo metodo izpopolnjena učna metoda je . hotela razvijati vse duševne sdle učencev in je odpravila metodo izpraševanja pa tudi telesno kazen in je nasprotovala duhovniškemu nadzira- nju šol. (Prim. SBL). 189