te videl od daleč, komaj še, da se je svetila tvoja bluza in tvoj beli klobuk; in ko sem se ozrl vtret-jič, te ni bilo. Ni te bilo; ostala je še bela bluza in svetli klobuk je ostal; in tudi vroči pogled in tudi mehki smehljaj; tebe ni bilo — hrepenenja ni bilo več ... Ali se spominjaš, Matilda, kod sva hodila? Začudila si se, ko si ugledala nenadoma, mirna, zdavnaj počivajoča, zaprašenega romarja na cesti; tvoje oči so ga spoznale, ni ga spoznalo tvoje srce: videla si romarja, ne videla njegovega hrepenenja. »Ali si zaspal?« je vprašal rodoljub. Moj obraz je namreč zaspan, kadar sem sentimentalen. Jaz pa sem si to-le mislil: Kaji je potreba, da poleg drugih bremen, ki so njegov pravični delež, zadene romar na svoje rame še Petrinovo mo-; drost? Zdi se mi, da to pravzaprav in takorekoč ni pravica! In to-le: poduhal sem blagodišeče jabolko, pa je prišel rodoljub, olupil je jabolko in ga je povžil in je vrgel blagodišeče lupine na cesto! Tudi to, se mi zdi, pravzaprav in takorekoč ni pravica! Kaj je rodoljubu do blagovonjivosti? Šel je in je vrgel na cesto tiste rdečerumene lupine, blagodišeče, srcu prijetne in očem! . . . »Kaj si zaspal?« je vprašal. SERENADA OB JEZERU. Sveti noč nad vodami. Preljuba, pesem peti nje hočem ti srebrno, da te vzdrami. Daj oči odpreti: noč nad vodami sveti. Vije veter zavese. V valovih mesec sije, obale lilijske ti s sten bleste se, v skale voda bije, veter zavese vije. Ljubi pesem te moja. Trepeče pod poljubi valov in vetrov plaha duša tvoja. Noč te meni snubi, pesem te moja ljubi. Utrinja luč se nad tabo. Tema se nadme zgrinja, z valovi pljuska od bregov v pozabo noč ljubezni sinja . .. Luč se nad tabo utrinja. Alojzij Remec. In sem se vzdramil in sem si nazadnje še to-le mislil: Kaj je potreba romarju sentimentalnosti? Kaj mu je potreba delati zaspan obraz, če je sočutje tam, kjer je bilo nekoč sohrepenenje? In kaj je znamenje poguma in moči, če popotnik z bab-jimi solzami škropi vsak kamen, ob katerega se spotakne? ... Ce je šlo vse drugo: domovina, mladost, preteklost in vsa ta lepa ropotija, naj gre nazadnje še ta klaverni sentimentalni repek, naj gre! In če se ozira olupljeno jabolko, da bi se ba-halo s tvojimi zadnjimi solzami, popotnik, predno je povžije rodoljub — ne ozri se nič! Naj pojde, kamor drži pot vsega posvetnega, naj pojde brez slovesa! ... »Vroče je bilo, solnce je pripekalo« — in tako dalje. Mi pa smo vstali. Šel je on, postaven, moder, šla je ona, bela, šumeča. Pa se je ozrla med durmi, nagnila je glavo, iztegnila je roko. »Kedaj prideš?« t »O Matilda, mačka je rešena!« »Kaj?« »Naj gre še ta klaverni repek!« Tako smo šli; na desno onadva, na levo jaz. Čez štirinajst dni pa se odpeljem, vzemi vrag vse skupaj! PRASPOMINI. 1. BENETKE. V Benetkah sem v karnevalskih nočeh patricijem, dožem baklje nosil, kot pes pred portali sem čul na tleh, po nožu tipal, si smrti prosil. V moj mračni sen so sijali balkoni, jaz škripal z zobmi sem, poslušal njih smeh ... Še danes pozna se moj suženjski greh na Rivi degli Schiavoni. 2. NA GALEJI. Tri dni, tri noči po taktu piščali med ifaleotti h klopi vkovan veslal sem nasproti domači obali v nevihto, v noč, v svoj zadnji dan. Verige s sidri so v dno zrožljale — klic z vrha — in vesla so vrgla se v zrak, preletel je blisk poznane mi skale, spomin bolečin posvetil v moj mrak: Iz noči so planile v me vse daljave kot okameneli divji smeh, kot žvižganje kač z Meduzine glave na vratu labudjem galeje v valeh.------------ Tisto noč sem z zobmi ob okovih škrtal in z Bogom in s sabo bil zadnji boj, sem z nohti dolbel in s prsti vrtal neusmiljeno hrastovo dno pod seboj. i* 3 Ob zori po tisti blazni nevihti so z broda me vrgli v vrtinčasti grob, s kamenjem na nogah v brezdušni ihti brez glasa poginil sem, uporni rob. Še danes so tam temnejši valovi, vrtinci črni med skalami vro, še danes zvene sred njih okovi, ko zgane se moje mrtvo telo. 3. MOZ IZ CICARIJE. Raztrgan, bos sem po Trstu hodil, iz ulice v ulico sem jo drobil, na vrvi trudnega mezga vodil s tovorom oglja, pod hišami vpil: »Karbun, karbun!« K vodnjaku na trgu sem v senco sedel, ko bila sta Mihec in Jakec1 poldne, sem ovsenjak ves gladen jedel, golobje so grulili krog me: karbun, karbun. Sva šla, ko je solnce šlo spat za valove, moj mezeg in jaz v istrski mrak, domov, domov v čičarijske gozdove, po cesti se rogal je nama korak: karbun, karbun. O ceste, še danes so vse shojene, ogljenica v šumi se še kadi, še danes berač sem in glad me žene, da prosim milosti ljudi: »Karbun, karbun!« DAN. ZJUTRAJ. 1 Dve figuri na uri mestne hiše, ki bijeta ure. Alojzij Remec. JESEN. Čez polje oguljeno vleče vlačuga jesen oskrunjene ude, strupene kot kuga. Da skrijejo njeno ostudno sramoto, ob gozdih zelenih in gostih žde vile in tkejo in predejo sivi ji plašč, ki tone v njem cesta, držeča čez polje. Na jablani v vrtu otožen slonim in gledam: vsak hip na njej list vztrepeta in pade na tla in spet drugi za njim, in slišim mrtvaški šum velega listja in težka megla se mi tke na oči: tako mi je; da bi se zgrudil na tla. Kadar stopim v jutru na cesto, mi je prijetno. Oči ko dvorane, od luči prevzete, od solnca pogrete, polne jutra in rož. Jutro je volja, ponoči nalita v prostranost širokih dvoran. A misli so rože v dvoranah, poltiho popevane pesmice, ptic o delu življenja. Mehka koža mojih mladih lic vriska v svetli radosti do dneva, do dela. OPOLDNE. Tiho je molil klavir in solnce je spalo na oknu; mir se je v sobi smehljal. Da bi zaspal od bolesti, od želje prevroče umrl, mi je bilo pri srcu tedaj. Hotela ni pesem končati, zvenela molitev je dalje in žalost ni mogla umreti. In bil sem ko ptič, ki med nebom in zemljo plava z razpetimi krili in puščice čaka, da bi ga zadela - in plava dolgo, bolestno razpet, a konca poti — ga ni in ni — ZVEČER. Kot pijanec vino pije, noč popije človek — siromak, da bi vse pozabil. Vino stare rane globlje reže, s sanjami človeka straši noč, v spanju ga bolest preganja. Mir — o! Kdaj? Kadar v tihem pod večer fant z dekletom z roko v roki pod pokojnim nebom gre. A med njima plava morje sladkih, sentimentalnih laži. Jos. Pogačnik. Siluester Škerl. 4