loško, naravovarstveno, obrtno ali pro-storskonačrtovalno. Tako zdaj tudi pri nas predlagajo, da bi moral Investitor takšne naprave imeti lokacijsko dovoljenje, pred tem pa ugotovitev pristojnega organa o možnostih preskrbe naprave z energijo in vodo ter o vplivih naprave na okolje. RepubliSki vodnogospodarski inšpektorat je dal tudi mnenje o smučanju po neurejenih smučiščih in o turnem smučanju. Ugotovil je, da lahko takšno smučanje povzroča škodo, ker smučarji z ostrimi robniki lahko poškodujejo veje in debla dreves in plašijo gorsko divjad. Zato bi kazalo pri nas razglasiti »mirna območja«, kjer bi bilo vsakršno smučanje prepovedano, drugje pa naj bi označili smučarske proge in predvsem smučarje opozarjali na gorski bon-ton. Kar zadeva ultraiahka letala jn motorne zmaje, ki so jih že leta 1984 prepovedali nad gorskim svetom Švice in Lieohten-steina, menda pa jih bodo še letos tudi v Avstriji In Zahodni Nemčiji, je slovenski inšpektorat mnenja, na] bi bili poleti s takimi plovili nad našim gorskim svetom dovoljeni le s posebnim dovoljenjem pristojnega upravnega organa ali pa naj bi uporabo celo popolnoma prepovedali. Tudi za vožnje z gorskimi kolesi pripravljajo pri nas omejitve: dovolili naj bi vož- nje z njimi samo po nekaterih stezah In prepovedali vožnje na gorske vrhove in grebene nad 2000 metri nadmorske višine. RAZPRAVE ŠE BREZ UČINKOV Kar zadeva snežne topove in umeten sneg, se je konec letošnjega julija oglasila Republiškemu komiteju za turizem in gostinstvo Poslovna skupnost za žičnice Slovenije, od koder so zagotovili, da pri nas »pridelujejo« umetni sneg le ponekod .In na manjših površinah, da »velja načelo: dober pašnik — dobro smučišče In obratno«, da pri umetnih zasnežitvah pri nas ne uporabljajo nikakršnih kemičnih sredstev in da nikakor nI utemeljena izdaja posebnih soglasij proizvajalcem umetnega snega. Nasprotno pa so žičničarji mnenja, da bi s predpisi nekako ie morali urediti drugačne oblike smučanja (po neurejenih smučiščih in turno smučanje) in letenje z ultralahkimi plovili.,. Tako so se vse te razprave v kakšnih petih letih prt nas na sončni strani Alp zvrtele in prišle v začetku letošnjega septembra iz slovenskega ministrstva za turizem v Splošno združenje gostinstva in turizma, ki Je konec septembra o tem razpravljal. Kdaj bo pri nas kdo začei ukrepati, še ni znano. SREČANJE PLANINCEV TREH DE2EL PRIHODNOST ALP IN ORGANIZACIJE Letošnje, jubilejno, 25. srečanje planincev treh dežel (Slovenije, Koroške in Julijske Krajine-Benečija) je bilo 30. septembra in 1. oktobra v Beljaku, pozdravila pa sta ga tudi beljaški župan Manzonreiter in koroški deželni glavar dr, J. Haider. V pozdravnih govorih sta poudarila pomen planinstva, prav tako pa tudi sodelovanje med narodi vseh treh dežel. Tokratno srečanje je bilo posvečeno ekološkim problemom v planinskih kočah in na poteh. Uvodni referat je imel mag. Peter Hasslacher, ki je razčlenil vpliv vedno večjega razmaha turizma na ekološko problematiko nasploh, zlasti pa še v planinah (nove tehnologije čiščenja odplak, preskrba z vodo, vprašanje odpadkov in smetišč, uporaba energetskih virov itd.). Razpravijatci so pozdravili tudi nujnost aktivnejšega odnosa do gorskih kmetij in tam živečih kmetov (čiščenje in krčenje planšarij, odstranjevanje kamenja, ograje-vanje, sanacija planšarskih koč in drugo). Udeleženci srečanja so se med drugim dotaknili gorskega biciklizma, ki po nji-govem mnenju ne spada v pravi gorski svet. Za slovenske planince oz. za Planinsko zvezo Slovenije je referira! prof. dr. Tone Strojln. Njegov prispevek, k! je bil zelo ugodno sprejet, objavljamo v celoti. Ob tem jubilejnem srečanju je zbor podelil posebne diplome vsem tistim planincem, ki so dotgo vrsto let aktivno sodelovali pri organiziranju srečanj In izvajanju skupnih akcij. Ta priznanja so iz Slovenije prejeli Častni predsednik PZS in častni predsednik srečanj treh dežel dr. Miha Potočnik, Mirko Fetih in Jadka Suša. Ob čudovitem Jesenskem vremenu so se udeleženci srečanja treh dežel naslednjega dne peš povzpeli na vrh Dobrača (2166 m). POVEZOVANJE V ALPAH Dandanes govorimo zgolj o človekovih pravicah in zahtevah, nikakor pa nismo pripravljeni slišati tudi kaj o dolžnostih. Varstvo narave — tudi v gorah — je danes več kot dolžnost; pomeni obveznost vseh in vsakogar, ki zahaja v Alpe. Obveznost do varstva narave, vključno narave v Alpah, ni In ne more biti le ob- veznost planinskih organizacij in njenih članov, zato je treba zagotoviti kar najširše povezovanje. Pri varstvu narave v Alpah je treba doseči povezovanje planinskih organizacij alpskih dežel med seboj, planinskih organizacij z ustreznimi državnimi organi in planinskih organizacij z naravovarstveno stroko. Varstvo narave v Alpah je internacionalni problem zaradi turističnega prometa, onesnaževanje rek in potokov, ki tečejo iz dežele v deželo, zaradi kislega dežja in najbolj zaradi ljudi, ki prehajajo iz ene država v drugo tudi prek Alp. Etika gornikov in turistov do Alp mora biti za vse istosmerna, srčna in kulturna. PLANINSKA ORGANIZACIJA IN ALPE Vsaka planinska organizacija posega v Alpe med drugim, s planinskimi potmi, s planinskimi kočami in s svojimi člani in simpatizerji. Poti in koče v Alpah so v pionirski dobi odkrivanja Alp in še desetletja imele namen odpreti Alpe množicam. Vsaka nova pot, vsaka nova planinska postojanka je pomenila uspeh in afirmacijo planinske sekcije. Poti so bile markirane, nadelane in zavarovane zaradi človekove varnosti, orientacije In turistične informiranosti. Nikoli se nismo do sedaj menili za Kugyjevo svarilo: Ljubim čiste skale. Nikar preveč ne pleskajte in razbijajte po gorah... Danes spričo razvejanosti mreže gorskih poti, križanja In prepletanja transverzal, označevanja poti z raznimi znaki, številkami in barvami {upoštevajmo še lovska znamenja, turistične poti) lahko marsikje upravičeno govorimo o nasilju nad naravo v več pomenih. Marsikje nova pot, posebno markirana varianta (bližnjice si človek že tako poišče), ni potrebna in pomeni obremenjevanje prostora, poseg v krajinsko integriteto, trganje ekotopa z novo komunikacijo itd. Drugje premarkiranost pomeni pretirano delovno vnemo planinske sekcije, ko poleg tovorne poti markira še več variant peš poti. Posebno poglavje je zavarovanje sten z vrmi, klini, stopi in zatiči ter pripadajoča dediščina iz vojn (mulatiere, kaverne, vojašnice). Pretiravanje s potmi po eni strani pomeni obremenjevanje alpskega prostora in onesnaževanja, po drugi strani pa stroške za vzdrževanje in ob slabem vzdrževanju povod za negodovanje v javnosti. Tudi planinske koče v Alpah so bile grajene zaradi človekove varnosti, zavetja pred nočjo, mrazom in neurjem, za oskrbo turistov in gornikov, za finansiranje planinske dejavnosti itd, žal }e marsikatera planinska postojanka danes prej znamenje prisotnosti planinske sekcije v gorah, kot 476 pa da služi svoji funkciji — oskrbi in var- stvu, ker je odprta krajši čas, in še to ob koncu tedna. Kategorizacija planinskih koč v nižinske, ki so v bistvu gostišča, v sredogorske, ki so turistični objekti (cesta, žičnica), in v visokogorske (bivaki, zavetišča) se ravna po njihovi funkciji. Režim upravljanja, transport in udobje v planinskih postojankah se spreminja z nadmorsko višino. Z njo se pojavljajo tudi specifični problemi glede varstva okolja. Planinska organizacija se tu dnevno srečuje z nekaterimi dilemami, ki so deloma pogojene zlasti z razvojem turizma in zahtevami turističnega prometa, s prelomom v higienskih navadah, z gledanji na visokogorski turizem kot gospodarsko dejavnost in z zahtevami varstva narave in okolja. STALIŠČA PZS DO NOVOGRADENJ IN POTI Planinska zveza Slovenije ima v svojem statutu zapisano, da vsakdo hodi na lastno odgovornost po planinskih poteh. Planinska zveza vzdržuje v slovenskih gorah kataster poti, ki so kategorizirane po težavnosti, zavarovanju in ostalih tehničnih podatkih. Stanje lociranosti planinskih poslank v slovenskem visokogorju je tžko, da je na vsake tri do štiri ure hoje planinska postojanka. V krajinskih parkih (npr. Martuljek) velja dogovor, da planinska organizacija tam razen bivakov ne bo gradila planinskih postojank. Planinska zveza Slovenije stoji na stališču, da razen v bolj odmaknjenih predelih {npr. Bavšlca, Ko-ritnlca) ni potrebe po novih planinskih postojankah, pač pa posodobitev in obnova sedanjih koč ter večja sanitarna obdelava okolja (sanitarije, vodna zajetja, deponije odpadkov). Prispevek za pomoč visokogorskim postojankam naj bi v prihodnje deloma uporabili tudi za sanacijo higiene v kočah in okolju. Planinska zveza Slovenije je na zadnji skupščini sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, v katerem se je opredelila do odprtih vprašanj varstva in upravljanja gorskega sveta. NEKATERI PROBLEMI ALPSKEGA SVETA Ne glede na to, da se visokogorje pod vplivom prodirajoče tehnizacije in urbanizacije oži, je primerno le za tako imenovani mehki turizem — to je za uživanje narave brez večjih urbanih posegov in za gorništvo. Zaradi teženj gospodarskega razvoja se postavljajo vprašanja o ekološko ustreznih mejah zavarovanih območij v dolinah, problemi učinkovitega sodelovanja med občinami, vprašanja akumulacijskih jezer, reševanje hudourniškega režima itd. Zaradi plezalnih vrtcev in intenzivnega prostega plezanja se ponekod postavlja vprašanje ogroženosti živalskih biotopov (zavarovanje ptičjih gnezd). Nerešen problem v gorah, posebno v visokogorju, so odpadki in urejanje okolice planinskih postojank. Zasipanje kraških vrtač je trenutna rešitev, transport odpadkov v dolino pa draga stvar. Pomembno je, da urejanje opuščenih planin v počitniška naselja v celoti ne odpravi videza alpske krajine in da to ne postane lokalni ekološki problem. Problemi so glede zunanjega videza počitniških hišic, izbire gradbenih materialov In strešne kritike, ureditve sanitarij, hrupa, ograj in prehodov etc. Zaradi gozdne izrabe se število gozdnih cest veča boij, kot je potrebno (sanitarna sečnja). Z gozdnimi cestami pa v gorski svet zaide marsikaj (veseljačenje, divji kampingi, smetišča, križišča, možnost požarov). Odprt problem je tudi divje parkiranje kjerkoli. Hrup v gorah (preleti helikopterjev In turističnih letal, motorne žage, mopedi etc.) narašča in vedno bolj ruši mir gorskega sveta. Gozdnata pobočja gora neusmiljeno načenja kisli dež. Trpijo tudi ffora, obdelovalna zemljišča, kovinske fasade hiš in celo pitna voda. So primeri izsekov smuških prog v bližini alpskih letovišč, ko se za enodnevno FIS športno manifestacijo v letu ustvarijo erozijski, ekološki in estetsko krajinski problemi. V Sloveniji so taki primeri v Zagar-jevem grabnu, na Vršiču in Vitrancu. Na svoj način motijo obiskovalce gora spominske plošče ponesrečenim, ki jih postavljajo svojci. Treba bi biio doseči ureditev spominskih parkov v večjih krajih, ki so izhodišča za Alpe, NEKATERI PREDLOGI ZA VAROVANJE ALPSKEGA SVETA Urbani posegi Planinske organizacije morajo imeti dolgoročen načrt lastne gradbene dejavnosti v gorah. Novogradenj in novih poti v Alpah naj bo čimmanj. Misliti je treba na rezervate brez poti. Širino gozdnih cest v sredogorju naj bi omejili na osno širino traktorjev. Po vsaki gradnji je treba poskrbeti za zatravitev in zakritje. Dostop z motornimi vozili do zaselkov In planinskih postojank naj bo le do parkirišča pred kočo (približno 500 m). Karn-pingov In parkirnih prostorov ne kaže urejati v gorah, pač pa v dolinskih izhodiščih blizu krajev. Do predorov skozi gore je treba biti premišljen zaradi cest in prometa, ki temeljito preobrazi doiino in ljudi. Skoraj povsem neizkoriščene so v slovenskih Alpah možnosti izkoriščanja ma- lih vodnih elektrarn, vetrne in sončne energije. Odpadki Odpadke je treba tovorlti V dolino. Cena prevoza mora biti vračunana v prodajne storitve v kočah. Zahtevati od gornikov, da vse svoji odpadke nosijo do stanovanja, ni ustrezno, ker prevoz odpadkov v javnih prometnih sredstvih ni higiensko zaželen. V alpskih izhodiščih naj bodo nameščeni zabojniki, ki naj bi jih redno praznili. Uprave planinskih društev in narodnih parkov se morajo povezovati s komunalno službo. V večjih turistično planinskih zaselkih s stacionarnim letoviščarskim turizmom naj bi uredili sanitarne jame za organske In razgradljive odpadke. DAN MRTVIH, DAN SPOMINOV NEMA SREČANJA HELENA GIACOMELLI Sieza, skale, stena — navpična, obsijana s soncem. V njej režeča senca spomina — črna plošča, izbočene črke Imena. Za njimi tipam obraz — pristriženi kratki lasje, žive oči, nasmeh in ljubeče besede, razpete med steno in njim. Nato neroden korak — In praznina. V gluhem odmevu topo udarja mehko telo ob steno — ko se drobijo sanje, ko se trga živ//en/e v razcelrano vrv in se konča trenutek. Z njim se začne večnost spomina. II. Ze dolgo hodim sama po najinih poteh. In vendar nisem sama — ko z borovcev sipa/o name kapljice jutranje rose, ko se ponuja studenec, da ga okusim, ko hočem zajeti v dlani vse, občutiti vse, kar me obdaja v tem odmaknjenem, vase zamaknjenem svetu, — tvoja senca oživlja moje stopinje. Nekega dne pa bom, kot si ti nekoč, prestopila mejno črto med soncem In senco. Vse bo kot prej: biserne solze jutra na vejah, razsuta trava in rože in sonce — le neifdo drug bo stopal po najinih poteh. V vseh planinskih postojankah je treba urediti betonske triprekatne greznice. Za videz okolja so pomembne prostovoljne akcije planinskih delovnih brigad po plan-šarsklh planinah in akcije odsekov planinskih društev pri čiščenju vrhov. NAMESTO SKLEPA Prihodnost Alp zahteva novo ovrednotenje gorskega sveta za človekovo psihohigien-sko prenovo. Zato moramo vsi v Alpah zagotavljati osnovne pogoje (naravni videz okolja, tišino, zdravo pitno vodo itn.) za življenje v naravi in tiste dejavnosti, ki so v skladu s funkcijo Alp, Alpe so osnovni naravni znak identitete Srednje Evrope, njene naravne in prvobitne kulturne dediščine, Alpe s svojim ozemljem dajejo možnost tu živečim številnim narodom, da Izmenjujejo kulturne dosežke, negujejo sosedske odnose, skupno rešujejo probleme. Pri svojem delu v gorah pa planinska organizacija ne bi smeta več iti mimo človeka, ki v Alpah in pod njimi živi stoletja in bi morala skupaj s planinskimi društvi pod gorami, pašnimi skupnostmi, krajevnimi skupnostmi in ostalimi urejati zadeve, ki so nam vsem skupne v gorah. prol. dr. Tone Strojin POMEMBNA TRI PISMA J. ALJAŽA V. LEVCU NASTANEK SLOVENSKE PLANINSKE HIMNE MATJAŽ KMECL Res pa Jo, da imamo pevci več nedolžnega veselja, pa tudi umetniškega dušnega užitka ko tisti, katerih Bog je denar in trebuh! (Jakob Aljaž) Kolikor vem, o nastanku »slovenske planinske himne« Oj Triglav moj dom ni prav veliko napisanega. V Aljaževih Pevskih spominih lahko preberemo: »,Oj Triglav moj dom' sem ziožli na cesti,« Prav tako pa tudi njegovo prepričanje, da so tiste pesmi, ki jih je skomponiral zunaj, boljše od tistih, ki so nastale za klavirjem: torej naj bi tudi po njegovem mišljenju bila današnja himna ali vsaj kandidatinja zanjo med boljšimi. V rokopisnem oddelku NUK hranijo pod številko MS 636 tri pisma, ki jih je Aljaž pisal na začetku februarja 1896 Vladimirju Levcu, takrat študentu v Gradcu in ki po svoje kažejo na porodne okoliščine ob rojstvu triglavske pesmi. Iz njih se da razbrati, da se je okoli novega leta 1896 na Aljaža V. Leveč obrnil s prošnjo za parti-ture pesmi, ki bi jih lahko prepevali v hrvaškoslovenskem študentskem društvu Stogi. Aljaž se je prošnji nemudoma odzval, zraven pa napisal nekaj čisto njemu podobnih komentarjev. Morda velja ob pismih (zadnjem) spomniti te na to, da je prav takrat z vsem ognjem in pod različnimi pritiski pripravljal znamenito Mohorjevo pesmarico (Luka Jeran mu je npr. vnaprej očital, da bodo v njej tudi »kvantarske«, to je ljubezenske pesmi.). Uspeh je bil malo kasneje velikanski in Aljaž si je celo pripisoval zaslugo, da je prav zaradi pesmarice članstvo Mohorjeve družbe poskočilo na 80 000 članov. Po svoje je tudi ganljiva njegova privrženost Gregorčiču; v spominih omenja, da ga je začel uglaševati »največ iz ijubeznl do zapostavljenega... svojega prijatelja«; na Gregorčiču so se pač lomila kopja za liberalizacijo In modernizacijo slovenske literature In »nekateri ,gospodje' so bili tako strastni, da so od mize vstali in proč šli, kjer je sedel pristaš S, Gregorčiča«. Dodatno je Aljaževa globoka naklonjenost izvirala še iz občutka podobne usode pa tudi podobnih nazorov (tudi v cerkveni glasbi je bil zagrizen »ceciiijanec«, to je pristaš gibanja za prenovo in nacionalizacijo cerkvene glasbe). 1. PISMO Dovje 5/2 96 Biagorodni gospod Leveč! Na Vaše častno vabilo Vam uljudno sledeče sporočam: že na prvo pismo Vaše sem začel premišljevati in osnovane pesmi popravljati, da bi Vam zamogel ustreči. Zložil sem dve pesmi a) Triglav, »O, Triglav, moj dom, kako si krasan« za moški čveterospev. V 8 dneh Vam jo pošljem, pa ne vem, če bo za rabo. b) Dneva nam pripelji žar (Sim. Gregorčič) Daljši zbor, in par solo kratkih vmes, pa tudi še ni dovršen in ne vem, če bo ugajal. — Glede bariton Solo (samostojno) Vam nič ne obljubljam, ker imam sedaj preveč drugega dela in mi nič pametnega v giavo ne pride. Obrnite se na druge znamenite skladatelje, jest sem diletant-revček. Moje »Občutke« (izdala Glasbena Matica) Vam rad gratis pošljem, če Jih še nimate. Jest sem bil pač pevec, pevovodja, pa z glasbo sem se premalo temeljito pečal, da bi zamogel koj iz rokava kaj dobrega iztresti. Pečal sem se bolj z drugimi strokami, potem z lovom, kegianjem, turistiko, etc. etc. Povejte, ali ste Vi sin g, prof. Levec-a v Ljubljani. Skoraj gotovo. — Sedaj imam veliko opraviti s stavbami na Triglavu. Delam Triglavsko kočo za Slov. plan. društvo, k) bo stala okoli 4000 fl. — GG. vse-učitršniki — pa tudi zgorni gimnazijci bodo Imeli v koči brezplačno prenočišče. Ce berete zadnje Mittheilungen des. D. u. 0. Alpenverelnes de 31. 1. 1896, bote videli, kako boli stovenska koča ljubljanske Nemčurje! Na zdar! Le pogumno držimo slovensko zastavo! Vi ste mladi čvrsti bojevniki, jest pa že veteran, pa če treba, grem še v boj! — Blagovolite izročiti moj srčni planinski pozdrav gg. vseučilišnlkom! Ves Vaš verni Jak. Aljaž 2. PISMO 13. 2.93 Blagorodni gospod Leveč! Priloženo Vam pošiljam obljubljeni dve pesmi. Prosim prav lepo, da naj jih gg. pevci nikar ne pojo, ako jim ne ugajajo. Poslal sem jih. g, Hubadu v Ljubljano s prošnjo, da naj prekriža, kar je napačnega. G. Hubad je na dveh krajih opazke s svinčnikom naredil. Zžse teh pesmi nisem prepisal (zavoljo pomanjkanja časa); sedaj jih imam še v glav!. Če bo treba, si jih bom pozneje zapisal. S srčnim planinskim pozdravom Vaš verni Jak. Aljaž 3. PISMO Dovje 14.2.96 Sinoč sem Vam poslal dve pesmi. Danes Vam še pošiljam varianto Dneva nam pripelji žar, kakor sem jo lansko leto koj v začetku naredil, pa sem jo zavrgel, ker mi je g. Hubad rekel, da je v začetku preveč lahek ritmus (ko smo zjutraj še zaspani), in ker je Tenor Solo previsok (b) (lahko se vzamejo nižje rudeče note). Poskusite lahko tudi to varijanto, ker je bolj lahka, Ako Vam pesmice ne dopadejo, vrzite jih proč, kar nič se mi ne zamerite. Alt pa jih meni nazaj pošljite, da jih predelam, ko bom pozneje kaj časa imel. Gospodom pevcem plačajte pa par litrov vina, zato pošljem priloženo 20 mark, de bodo jezo poplaknill, S srčnim planinskim pozdravom Vaš Aljaž Drugo In tretje pismo se je ohranilo v Levčevem prepisu s pripombo, da je izvirnika odstopil hrvaško-slovenskemu pevskemu društvu Slogi, iz Česar smemo sklepati, da je O/ Triglav, moj dom bila bržkone najprej zapeta med grašktmi študenti; ker pa hkrati omenja Mateja Hubada, velja nekaj podobnega tudi za zbor Glasbene matice. In ker je navsezadnje Aljaž naravnost užival v sestavljanju priložnostnih kvartetov in zborov Iz najrazličnejših pevcev, ki so mu sproti »prišli pod roke«, se je vsaj sočasno najbrž prepevala tudi v dovškem tarovžu. Žrtve švicarskih gora Nezmotljiva statistika Švicarske planinska zveze (SAC) Izkazuje za lansko leto 173 smrtnih žrtev v gorah, kar Je deset več kol leta 1987. Vzrok za to povečanje je bilo po mnenju zavarovalniških Informacij lepo vreme |u-llja In avgusta, ki |e Številne planinske po-hodnlKe In plezalce zvabilo v hribe. Največ smrtnih žrle v je bilo zadnja leta v letu 1985, in sicer 228 Žrtev. Po podatkih Švicarskega alpskega kluba (SAC — Švicarska planinska zveza) je minulo lelo izgubilo življenje 75 ljudi na pohodih po gorah (tela 1987 : 97), 48 na turah po visokogorju (43) in 7 na plezalnih (urah (11). Število smrtno ponesrečenih smučarjev Je znašalo 45, SAC meni, da bilanca »ni bila slaba«. Leta 1908 naj bi bito poletno vreme bistveno lepšo kot lelo dni prej, zaradi česar Je bilo ustrezno več gorskih popotnikov in alpinistov na gorskih poteh In v slenah. Podobno dobri vremenski pogoji so bili tudi ieta 1995; vendar je takrat Izgubilo življenja 226 gornikov. Izmed 173 mrtvih leta 1989 je bito 20 žensk In 73 inozemcev. V 112 primerih Je bil padec vzrok za smrt, v 26 primerih pa plaz. 24 oseb je umrlo za posledicami srčne kapi ali zaradi Izčrpanosti. (Neue Zurcher Zeltung) Avstrijci odnehati na K-2_ »Ne počutimo se kot premaganci, ampak kot alpinisti, ki smo poskusiti vse, kar je bilo mogoče.v Je de|al zadnje dni avgusta Edi Koblmliller, vodja avstri|ske alpinistične odprave ne K-2, ko Je odprava priletela na dunajsko letališče, ne da bi ji uspelo priplezati na 8511 metrov visokega velikana v Kara-korumu po Izredno težavni vzhodni steni- »To Je bilo eno od na [večjih doživetij avstrijskih alpinistov.« Vendar je bilo povezano s tragičnim: s smrtjo Kansa BSrenlhalerJa, ki ga Je serak potegnil v globino, ko |e nameraval steno fotografirati. Odprava Je odšla 19. Julija z Dunaja na pot proti drugi najvišji In najnevarnejši gori na svetu. Z vodjem odprave |e bilo Se pet alpinistov. Dne 5. Julija so alpinisti Iz Skarduja prispeli v bazni tabor v vznožju K-2, ki so ga postavili v viSInl 5000 metrov nedaleč od ledenika Ba floro, četrtega največ lega ledenika na svetu. Na pot so se odpravili a približno 120 noseči, nekatere med njimi pa so morali vzeti s se bo | preprosto zato, da so za druge nosače nosili hrano. Prvič uporabljen satelitski telefon le kmalu odpovedal In tako Je bil ekspedicljskl poročevalec spet prislilen uporabiti prelzkuSene poitarje — nosače. Prvi uspeh Je odprava dosegla 27. lutija, ko |e vodju odprave Koblm