Anton Hriba?-: Nezvenelka.                                                          419
1. 1889. predaval v kraljevem zavodu v Londonu (Royal Institution) o „ porabi jednega načela Newtonove prirodoznanske filozofije v kemiji", 4. rožnika tega leta pa bi bil imel v Faradavjevem društvu citati o perijodičnem zakonu kemijskih prvin. Ker se je pa zaradi rodbinskih razmer moral povrniti v Rusijo, preČital je njegovo razpravo neki angleški učenjak. Obe ti dve predavanji sta vzbudili silno zanimanje za ruskega učenjaka med angleškimi kemiki in priro-doznanci sploh.
Od leta 1890. Mendeljejev ne predava več na vseučilišču. Prepustil je to delo mlajšim močem. Vedno ga pa štejejo med vseuciliške profesorje. On je sedaj na Čelu laboratorija za razstre-livne snovi in pripada osobju pomorskega mini-sterstva.
To je kratka slika iz življenja znamenitega učenjaka, ki je pridobil ugled ruski znanosti v učenih krogih vsega kulturnega sveta, ki je po mnenju nekaterih za kemijo to, kar je bil Newton za zvezdoznanstvo.                                   (Konec.)
sanjala je, sanjala Deva Belodvorska, Da se jej  je  klanjala Zala cvetka gorska.
Nezvenelka.
,Vel postaja že obraz, Vedno  bolj  se stara, Več  ni  nežen  moj  izraz, Nikdo  me ne  mara.'
„Sama  zbiraj, slavna hči, Da te kdo ne vara, A povem,  da se dobi Tu i cvet,  ki stara."
K sebi jej je  migala, K sebi jo vabila, Divno  čašo  dvigala, Devi govorila:
Velebit še krije noč, Mrak leži v dolini, Deva pa  hiti  na moč Sama po  strmini.
Premotriva deva vrt V mnogobojnem  cvetju, In iztakne sredi trt Nežen  cvet v zavetju.
Dojdi,  dojdi,  devčice, Na vrh Velebita, Tu za take revčice Cvetka bivam  skrita.
Po kamenju  krvave Nožice jej bose, Haljice so jej  mokre Od potu  in  rose.
Cvetko  v nedro si pripne, Teče z Velebita, In  da jim  mladost otme, Druge s cvetjem kita.
Vila gorska  me goji, Grude prerahljava, Me opleva,  mi škropi, Da sem nežna,  zdrava.
Kaj  je pot, in  kaj  če kri, Kaj,  če kamen gazi, Samo,  da se premladi S cvetjem  na obrazi.   —
Toda nezvenelka ni Cvet ta, brzo vene, Stara lica koj dobi, Kdor  ga v  nedro  dene.
Nezvenelka se glasim, Čudežna cvetica, Komur v  nedriju  čepim, Premladim  mu lica.
Ko je zlata luč neba Po gorah razlita, Vrtec pleve in rahlja Vila Velebita.
Devica sivela je, Starala se lica, Kakor ji venela je Čudežna cvetlica.
Deva se iz  snu vzbudi, Premišljuje sanje, Bolj  ko  misli,  bolj  beži Od očij jej  spanje:
,Nezvenelko  devici Kaži,  zlata Vila, Da se bodo revici Lica  pomladila!
Še koraka  mnogokrat V goro  Velebita Nezvenelke si iskat, Cvetka pa je skrita.
Vila pa se jej  smehlja: „Devče, devče boro, Le ostani,  le,  doma, Bodi modro  skoro. -
Nežen  cvet prevene koj, Nežno lice tudi, Devče,  to je i s teboj, Temu se ne čudi  —!"
Anton  Hribar
27'