Glavni urednik Marjan Horvat
Odgovorni urednik Ciril Brajer
Telefon: 313-942
Naročnina in prodaja: 321-255
Telefaks: 311-956
Naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana
časopis slovenskih delavcev
Ljubljana, 25. avgusta 1994, št. 37/38, letnik 53, cena 350 SIT
•	Zakon o denacionalizaciji tako ali drugače ogroža 447 slovenskih podjetij.
•	Od tega 154 podjetij ugotavlja, da bodo izgubila 4.659 delovnih mest. ^
•	Ogrožena je torej četrtina slovenskih družbenih podjetij, 17 pa jih je že napovedalo propad, fizično likvidacijo.
•	Nekaj podjetij zapira vrata, delavci že izgubljajo delo in njihov konzorcij predlaga spremembo zakona. Njegov predstavnik Jože Šketa vabi sindikate, naj pobudo podprejo s podpisovanjem posebnih obrazcev. To res vzame nekaj časa in korakov, toda vsak podpis lahko pomeni najmanj eno delovno mesto.
Več v Areni na 3. strani in v Sindikalnem zaupniku.
Če hočete pomagati, pokličite 061 -214552 in preberite 15. stran
ZAKAJSEJANKO BOJI METKE
VRATARSKI SLUŽBI
ŠTAJERSKE PIVOVARNE D.D.
sreda 14»
Po sklepu Upravnega odbora z dne 16. 8. 1994 prepovedujem vstop v pivovarno ge.. Roksandič Metki.
Ukrep je nujen, zaradi ker ga. Roksandič s svojo prisotnostjo med delovnim časom in samovoljnim interpretiranjem naših poslovnih odletitev ruši delovno disciplino, vspodbuja nezadovoljstvo delavcev jfi ruši avtoriteto vodilnih delavcev v firmi.
Sicer so sindikalni delavci Občinskega sindikalnega sveta dobrodošli pri nas. vendar jim je dovoljen vstop v firmo po predhodni 5-dnevni napovedi izdaje soglasja za sestanek m najavljeni temi, ki se bo na sestanku obravnavala v skladu s sindikalno pogodbo o pogojih za delovanje sindikata, ki jo sindikat delniške družbe krši.
Ukrep je nujen družbi.
zaradi ohranitve delovne discipline v delniški
d.d. Maribor
ijubiimska 3’-
Di rekto ing. Ja.

Zakaj se je JANKO tako ustrašil METKE, preberite v naslednji številki DE.
FIGE
NAMESTO
PLAČ
Šele po mrzli prhi z ministrstva za delo so delavci Emija zahtevali stečaj (stran 6)
AH, TA UBOGA MARJETICA

* f:
^ PULSAR
d.d.
£
I
I
Odslej lahko po vsej Sloveniji zamenjate svoje certifikate za delnice PULSAR
M1/I113 S2S
Nova afera?
DE št. 36. 18. 8. 1994
Gospod Igor Guzelj bi lahko prihranil zase oceno o bedastočah. Jaz sem že nekajkrat zapisal svoje mnenje o škodljivih posledicah senzacionalnega pisanja o materialni pomoči Slovenije naši manjšini v sosednjih državah. Nisem se spuščal na raven »odkritij« avtorjev serije člankov, zato tudi nisem reagiral na straneh Dela, ampak sem v svoji redni kolumni v Delavski enotnosti opozoril na potrebo po večji skrbi za naše nacionalne interese.
Kot predsednik Socialistične zveze Slovenije sem se dosledno zavzemal za enakopravno obravnavanje vseh slovenskih organizacij v sosednjih državah. Očitki o »ideološko selekcionirani (diskriminacijski) pomoči« in »dvojnih merilih« so, vsaj kar se mojega ravnanja tiče, čista izmišljotina.
Karikirati in obsojati konkretne oblike pomoči v preteklosti, pri tem pa ignorirati takratne konkretne mednarodne danosti, je, blago rečeno, neodgovorno početje.
Guzelja očitno moti, ker nisem-politični kameleon. Svojega dolgoletnega političnega delovanja se ne sramujem. Dosledno bom branil vse, kar je bilo pozitivnega doseženega v prejšnjem sistemu. In tega je zelo veliko tudi na področju podpore in pomoči Slovencem v sosednjih državah. Zato sem za normalno kontinuiteto graditve na pozitivnih pridobitvah preteklosti.
Nič nisem prespal, in tudi nikdar nisem držal fige v žepih, kot mi to očita Guzelj. Moja stališča so vedno bila transparentna.
»Raziskovalnemu« novinarju Guzelju pa priporočam, naj ne posega po osebnih žalitvah, ker takšno početje samo odkriva pomanjkanje stvarnih argumentov.
Jože Smole, Vrtača 5 a, Ljubljana
Desničarstvo otroška bolezen postkomunizma
DE št. 35, 11. 8. 1994
Ne spomnim se, da bi z Mladenom Svarcem kaj dosti besedovala med seboj na straneh DE. Res pa je, da sem ga tedaj branil v polemiki z Jožetom Praprotnikom, kljub vsemu častivrednim človekom. In to zaradi diametralno nasprotnih stališč, kakršne zagovarja zdaj (Švare namreč)!
Ne bi se dosti spuščal v zgodovino ZLSD, ali združenega listja po Švarčevem, vendar naj ga spomnim, da je ideja o združeni listi delavsko in socialno orientiranih strank nastala izven SDP, ki se je priključila šele pozneje. Dejstvo je, da bi DSS, Naprej in krščanski socialisti težko prišli v parlament s skupno listo brez preostalih članic združenega listja. Ge so predvsem krščanski socialisti, za kar ima prav gotovo precej zaslug gospod Švare, ostali zunaj koalicije in s tem morda združeni listi odnesli še eno poslansko mesto, je to njihova stvar. Z malone stalinisti pa zmerjati tiste, ki so pravilno ocenili razmerje moči in sprejeli koalicijo s prenovitelji, da bi se kolikor toliko uprli pohodu desnice, pa je stvar politične in človeške kulture avtorjev takih obtožb. Očitno je za Švarca najpomembnejše držati komuniste čimdlje od oblasti. Samo kako to doseči, če so tudi desne stranke, kot sam priznava, preparirane z bivšimi komunisti. Da pa bi v primeru še kakšnega poslanskega mesta za ZL manj dobili desnosredinsko ali povsem desno koalicijo in kaj bi to pomenilo za volilno bazo krščanskih socialistov, očitno za nekatere niti najmanj ni pomembno. Prepričan sem, da bi taka koalicija do konca demontirala še zadnje ostanke socialne države, predvsem pa bi pometla s pravno zaščito delavcev, kar je sicer že sedanji koaliciji po zaslugi LDS, ki na socialnem področju nastopa kot skrajno desna stranka - da ne bo pomote, uspelo v precejšnji meri.
Kar se tiče omenjanja liberalizma, nikakor nisem povezoval Švarca z LDS, temveč z liberalnostjo kot načinom razmišljanja
- pa bi ga moral očitno prej z anti-komunističnim pogromaštvom. Upam, da je to bilo večini bralcev jasno. Vlačenje na svetlo Mačka in Avblja zadosti pove o piscu. Morda bi kazalo pri Avblju uporabiti še Janševo formulo, da bo bolj zaleglo. Sicer pa, da bo kost bolj privlačna: Slava spominu partizanskih poveljnikov Ivana Mačka Matije in Viktorja Avblja-Rudija!
Tudi v mojem imenu in ne samo združenega listja! Tudi zaradi njunega nemajhnega prispevka se morajo danes mnogi drenjati pred italijanskim konzulatom v Kopru zaradi pridobitve italijanskega državljanstva, ker bi ga sicer že tako ali tako imeli. Samo mimogrede!
Zaradi boljše orientacije me zanima še nekaj: ali bi morali anate-mizirati samoprenovitelje, Združeno listo v celoti ali tudi njene volivce? Kaj storiti z bivšimi člani ZK, ki so v drugih strankah, jim odvzeti pasivno ali tudi aktivno volilno pravico in kaj storiti s tistimi, ki prej niso bili člani partije, pa so zdaj člani ZL?
Res grozne dileme!
Če že za nekatere ni mogoče organizacijsko sodelovanje, bi morali pristati vsaj na projektno, ker je na žalost prav zdaj na tapeti kup eksistenčnih vprašanj za volilno bazo levice. Če se to prepušča demagogom Janševega in Podobnikovega kova, se ni čuditi njuni popularnosti v javnosti, čeprav je jasno, da je vsa njuna ideologija sestavljena iz antikomunizma, poceni samoreklamerke socialne demagogije in preračunljivega nacionalizma, ki mu niso tuje niti fašistoidne pojavne oblike. V razmerah, ko desnica dejansko obvladuje osrednje medije (s televizije ni odšel samo Petan, temveč tudi precej novinarjev pred njim, zaradi česar se noben
slovenski razumnik ni preveč razburjal, katarzo je preživelo Delo, da o uredniški politiki niti ne govorim), vse skupaj Švarca ne moti kaj dosti!
Zakaj molk ob vprašanju nacionalne varnosti in zahtevi v vključevanju v NATO, kar naj bi nas stalo dodatnih milijard dolarjev
na leto. Ob vse bolj prazni malhi za socialne izdatke bo morala levica poskočiti do neba. In to naj bi obvarovalo Slovence pred zunanjo nevarnostjo! Pred kakšno?
Ker Slovenija še dolgo ne bo članica, bo pred tem samo lepa tarča, kar se tiče varnosti, pa gre bolj za notranjo nevarnost. Ta nevarnost pa se imenuje polom projekta prehoda v kapitalizem (prvotne akumulacije). Res je žal tudi v ZLSD nekaj mladih povzpetnikov, ki zagovarjajo takšno rešitev, vendar bodite prepričani, da nas je kar nekaj, ki se s tem ne strinjamo in bomo storili vse, da bi odšli - mi ali oni!
Modema levica je prepoznavna po antimilitarizmu, antifašizmu, distanciranju od stalinističnih deviacij, zahtevi po varovanju marginalnih skupin in narodnih manjšin, protinacionalizmu, zahtevah po ekosocialnem razvoju po sprejemljivi ceni, religiozni strpnosti in s tem povezani ločitvi cerkve od države, laični šoli, po kulturni odprtosti in predvsem po zahtevi po trdem jamstvu za pravice delavcev, borcev in upokojencev ter nasprotovanju zakonu o denacionalizaciji, ki omogoča vračanje premoženja cerkvi in veleposestnikom! Kdor se ne strinja s to kvalifikacijo levice, se niti ne more imenovati levičar.
Sicer pa se pridružujem pozivu Toneta Šefanca za ustanovitev enotne protifašistične fronte, kateremu bi se morale v prvi vrsti odzvati vse leve politične stranke, pa tudi vse, ki nosijo, v naslovu naziv demokratična. To sicer je svojevrstna diferenciacija, ker se nikakor ne bodo odzvale vse stranke, ki bi se po svoji formalni usmeritvi morale, ni pa to skrajni cilj.
Ta je, prepričan sem tudi za Štefanca, preprečiti ponoven dvig fašizma na Slovenskem in zaustaviti nosilce tendenc, ki vodijo v to smer. Kdo so to, veva tako jaz kot Švare in upam, da se strinja, da je prišel čas za konkretno akcijo.
Samo brez zmerjanja in podtikanj, lepo prosim!
Tugomer Kušlan, član Delavske zveze pri ZLSD
Pocenimo
državo!
Se spomnite, kakšno državo so nam^ obljubljali? Res majceno, a ljubko, gotovo demokratično in socialno pravično pa pravno — in predvsem takoooo cenejšo.
Pustimo zdaj, kakšna je v resnici. Poglejmo le, kako jo lahko pocenimo. Gospoda narodni voditelji so nam ponudili enostavno možnost. Do naslednjih volitev bodo menda že spacali zakon o strankah. Če zaradi ničesar drugega, se bodo potrudili zaradi predloga, da bi stranka *	iz proračuna pokasirala vračilo stroškov
predvolilne kampanje in vsak mesec po 30 tolarjev na glas, ki so ji ga naklonili volivci.
Piše: Ciril Brajer
Na prejšnjih volitvah je bilo 1.491.374 volilnih upravičencev, volilo pa jih je 1.280.248. Če bi torej na naslednjih volitvah volili vsi upravičenci, bi s tem iz proračuna, torej iz svojih žepov, strankam poklonili le iz naslova tistih 30 tolarjev kar 44.741.220 tolarjev mesečno. Letno bi bilo to 536.894.640 tolarjev.
Če bi bila udeležba takšna kot na prejšnjih volitvah, bi dali strankam 38.407.440 tolarjev mesečno oziroma 460.889.280 tolarjev letno.
Si sploh predstavljate, kolikšen denar naj bi zgolj z udeležbo na volitvah poklonili strankam? Gre za približno 6.000.000 mark ali še bolj nazorno, 100 mercedesov vsako leto!!!
Noj ponovim, gre le za denar, ki bi si ga stranke prisvojile z našo udeležbo na volitvah. Dodajte še stroške kampanje pa sponzorje in druge prijeme, s katerimi si stranke pomagajo že zdaj, in vse gromozanske denarce, ki jih potegnejo k sebi skozi parlament...
Mislite, da so si slovenske politične stranke takšno velikodušnost volivcev zaslužile? Če ne, obrnimo njihov recept pocenitve države na glavo. Stranke naj žive od članarine, mi pa pošljimo na volitve dva delegata. Tako nas bodo stranke stale 60 tolarjev mesečno. Toliko si pa menda že zaslužijo.
Ker so prav te stranke vse po vrsti prelomile obljubo o cenejši državi, jim jo vsaj delno lahko pomagamo izpolniti le volilci. Recept je enostaven:
POCENIMO DRŽAVO - NE VOLIMO JIH!
Ločitev cerkve od države po slovensko
DE št. 36, 18. 8. 1994 Z razmišljanji Sonje Lokar v imenovanem članku se v glavnem strinjam. Oporekam ji le v temle:
1.	da “Slovenija gradi demokracijo na prelomu dveh totalitarizmov - meščanskega izpred 2. svetovne vojne in komunističnega po njej”;
Le čemu bivši komunisti in celo razumni ljudje med njimi že nekaj let stalno lezejo v ...propagandistom zahodnih idej in misli, ki vidijo demokracijo le v političnih strankah, spektakularnih parlamentarnih prepirih in pretepih. Sam živim že skoraj 50 let, pri čemer nisem bil nikoli član komunistične partije ali ZK, niti aktiven član pionirske, mladinske ali študentske organizacije niti SZDL, pa mi kljub temu niti na kraj pameti ne pade, da bi trdil, da sem večino življenja preživel v komunističnem totalitarizmu ali v partijskem enoumju ipd. kretenskih poenostavitvah socialističnega obdobja, ki smo jim priča v dnevni politiki zadnjih 5-6 let. Ta nas hkrati prepričuje, da imamo sedaj - sicer še mlado, a vendarle pravo demokracijo. Če pa čovek le-to vzame pod drobnogled in jo primerja s pravkar minulim totalitarizmom, se mu ta “demokracija” nenadoma stopi kot jutranja rosa na soncu, v roki pa ostane verbalen nič, s katerim nima kaj početi. Ljudje na Vzhodu to vsak dan bolj občutijo na svoji koži in se zato vse bolj obračajo k nekdanjim vrednotam in pravkar preminulim sistemom. Zahodnjakom se zdi to čudno, ker živijo pod propagandnim vzorcem nekega stereotipa, ki pa z življenjem teh ljudi ni imel veliko skupnega. Ne dojemajo oz. nočejo dojeti, da mi nismo živeli v absolutnem totalitarizmu, temveč v svojevrstni obliki demokracije, v ka-
teri pač nekatere stvari (kot je to tudi drugod) niso bile dovoljene. Neizpodbitno dejstvo je, da smo imeli številne izpeljave iz življenja in dela v prejšnjem sistemu dosti bolj demokratično urejene (KS, občine, SIS, DO, volitve), kot pa jih imamo danes. Trdim, da to velja za večino stvari. Zato danes ne moremo govoriti o kakršnikoli demokratizaciji našega življenja, razen morda o verbalni (pa še pri tej te zgolj tisti, ki ima denar, vedno lahko toži in iztoži ter pošlje po “demokratični” poti na beraško palico), temveč o reakciji predvojnega meščanskega tipa demokracije, ki pa jo bo prihodnji razvoj dogodkov kmalu povozil, in to ne le na Vzhodu, temveč tudi na Zahodu - Italija je zgleden primer za njeno krizo.
2.	da obstaja nekakšna “slovenska rimokatoliška cerkev”; To
je zgolj fikcija, ki si jo je izmislila rimskokatoliška cerkev alias Papeška država zato, da neovirano širi svojo organizacio in vpliv na našem ozemlju. Vemo, kolikšno je nelagodnje naših državljanov ob misli, da pri nas še delujejo nekatere politične organizacije, ki so zgolj filiale central iz drugih nekdanjih jugoslovanskih republik, in da se v političnih krogih išče možnost, da bi takšne organizacije v prihodnosti pri nas prepovedali. To je povsem razumno in logično, saj bi v nasprotnem primeru dovoljevali povsem legalno življenje in delovanje številnih petih kolon med nami. Nerazumljivo je zato dejstvo, da se takšen položaj in intenzivno delovanje rimskokatoliške cerkve tolerira, in da celo potekajo zakulisni dogovori o njeni povezavi s slovensko državo v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Človek mora biti ali bebav ali slep, da ne vidi, da je tudi ta organizacija čista politična stranka, ki zgolj izkorišča vero ljudi za interese svoje matične države - Vatikan. Skozi vso krščansko zgodovino je bilo tako in je
tako tudi danes. O kakšni resnični slovenski rimskokatoliški cerkvi bi lahko govorili šele tedaj, ko bi njene dušne pastirje na svobodnih volitvah izbirali katoliški verniki, državljani Republike Slovenije, in ko bi o materialnih dobrinah te cerkve in o pravilih igre verskega življenja katoličanov odlbčali tisti verniki. Dokler pa verske principe, hierarhijo organizacije, imenovanja ljudi na položaje in odločanje o materialnih dobrinah večjih vrednosti drži v rokah Papeška država v Rimu, je o kakršnikoli katoliški cerkvi s predznakom slovenska nesmiselno govoriti. Osebno se zavzemam za to, da bi slovenska država za ureditev duhovnih razmerij med državljani Republike Slovenije sprejela zakon o slovenski cerkvi, v katerem bi uredila:
0 da verske skupnosti ne morejo biti sestavni del tujih verskih ali političnih organizacij,
0 da verske skupnosti ne morejo imeti v posesti materialnih dobrin,
0 da se verske skupnosti ne morejo ukvarjati z dejavnostmi, ki nimajo neposredne zveze z verovanjem njihovih članov,
0 da se verske skupnosti organizirajo po svobodni opredelitvi vernikov,
0 da verniki sami svobodno izbirajo svoje dušne pastirje,
0 da verske skupnosti nosijo finančno breme lastnega delovanja,
• da država daje z (brezplačnim) oddajanjem sakralnih prostorov verskim skupnostim le-tem prostorske možnosti za njihovo nemoteno delovanje,
0 da država skrbi za funkcionalnost sakralnih prostorov.
S tem bi zagotovili večjo kohezivnost med državljani Republike
Slovenije in zmanjšali možnosti vplivanja zunanjih dejavnikov na notranje življenje države.
3.	ter da je potreben referendum za ureditev vprašanja verske vzgoje v šolah
Na referendumu, kot vemo, odloča večina, ustavna določba o svobodi vere pa le-to zagotavlja vsakemu posamezniku, ki ga torej mnenje ali odločitev večine prav nič ne briga in se jima ni dolžan podrediti. Če je naša “mlada demokracija” kaj vredna, bo oralo Ustavno sodišče, če želi uveljaviti avtoriteto te ustanove, ne glede na svojo sestavo, vedno vsak dogovor med komerkoli, ki bi vsiljeval (vzgoja v šoli pa to stalno počne) posamezniku enostranki ali pluralni pogled na verska vprašanja, razveljaviti. Oporo za boj proti verskemu nasilju kakršnekoli vrste je torej treba iskati v ustavi in njenem varuhu, ne pa v volji večine, pa naj si bo to parlamentarna ali državljanska.
Branko Weixler
Ločitev cerkve od države po slovensko II.
Praznik Marijinega vnebovzetja (velika maša, veliki šmaren, velika gospojnica) je za nami. Letos so romanja Mariji v čast dobila tudi veliko medijskega prostora. V sosednji Hrvaški napovedujejo papežev obisk, med drugim njegovo maševanje v zagorski Marija Bistrici, kar bo, če se bo zgodilo, pritegnilo tudi veliko slovenskih katoličanov.
Drugače pa je nepolitični avgust pritegnil pozornost na slovenskem predvsem z urejanjem odnosov med cerkvijo in Republiko Slovenijo. V tišini poletja je mogoče mnogo urediti.
Republika Slovenija je najprej odpravila institut prejšnjega režima - komisijo za odnose z verskimi skupnostmi. To vlogo je
prevzela vlada sama in v njej gospod ministrski predsednik Peterle. Menjava vlade je prinesla spoznanje, da ta pot ni bila najboljša in učinkovita za obe strani, in nastal je urad, ki pa ga znova vodi gospod Peterle. V odnosih pa se zatika vse bolj.
Država je laična institucija, ki mora svojim državljanom zagotavljati uporabo njihovih človekovih pravic in svoboščin. Cerkev, ali katerakoli druga verska skupnost, je element civilne družbe in na ta način možnost državljanov za uresničevanje svojih človekovih pravic, svoboščin ter izražanja svetovnonazorskih pogledov.
Toda tako kot so si stranke oblasti, premalo upoštevajoč, da so enako odgovorne do vseh državljanov in volivcev, začele z vidika političnih interesov po dogovoru prisvajati posamezne veje državne in upravne oblasti, se tudi Cerkev skuša predstaviti preko bojevitega krila z ihtavim hotenjem pridobiti lastnino in nas vrniti v pretekli čas, ki ga je pro-svetljensko transformirala najprej Marija Terezija, njeno delo pa nadaljeval Jožef II. Na področju šolstva skuša v imenu pravice staršev do vzgoje svojih otrok šolskemu sistemu vsiliti katehezo, vse skupaj pa naprtiti davkoplačevalcem na ramena, ne glede na njihov nazor.
Republika Slovenija je tudi naslednica konkordata med Jugoslavijo in Vatikanom, toda cerkvenim radikalnim logom tudi ta več ne ugaja, tako kot ne Italijanom osimski sporazumi in bi jih hoteli zanikati ali »modernizirati«.
Vse to počne radikalni del slovenske cerkve v imeriu svojega poslanstva in popravljanja krivic. Toda že danes je veliko cerkva ponoči osvetljenih, elektrika pa prihaja iz javne razsvetljave v breme vseh nas. Pa pustimo to obrobnost, ki je simbol utiranja novih poti.
Več kot osemdeset odstotkov ljudi pri nas je vernih, tako kažejo raziskave. Po tem podatku smo v evropskem vrhu, tako kot po številu privatnih hiš in stanovanj. To pomeni, da je tiranska štiridesetletna oblast z ločitvijo Cerkve od države le-tej med drugim omogočila v njenih prostorih in še kje drugje povsem legalno in normalno versko vzgojo - tudi mladih - seveda v skladu z voljo staršev in otrok. Teološka fakulteta je odšla pred desetletji iz sestave Univerze, ker ni želela sprejeti državno določenih pravil delovanja visokošolskih zavodov, semenišč-niki po Sloveniji so mimo dobivali tudi gimnazijska spričevala, ko so opravili obveznosti iz verificiranih programov, pred spremembo oblasti pa je država iz svojih sredstev za socialno zavarovanje nekaterih duhovnikov primaknila državna sredstva, enako kot za samostojne umetnike. To pomeni, da je obstajal dialog kot. temeljni pogoj za izražanje dobre volje vseh strani. Ta dialog skuša danes radikalni del cerkve spremeniti v diktat državi in državljanom in jim po tej poti zmanjšati
nekoč že doseženo raven človekovih pravic in svoboščin. Kot je pred meseci zapisal dr. Marko Kerševan, se je takšno početje za Cerkev vedno končalo pogubno. Kaže pa, da je v radikalnih cerkvenih krogih izginila zavest o tem. Cerkev, ki se ima za nacionalno, mora biti z ljudmi (celo oltar je obrnila k vernikom) in ne nad njimi, nikakor pa ne sme odločati v svojem imenu o usodi državljanov in vernikov. Le-ti o tem odločajo po svoji državljanski volji že od francoske revolucije dalje. Francoska revolucija pa je temelj sodobne demokratične evropske civilizacije, ki je tudi Cerkvi in veri odmerila mesto, ki ji gre kot delu civilne družbe. In nič več in nič manj!
Vroča tema za vroče dni.
Milan Bratec
Ustanovitelji in vpisna mesta: PROXY d.d., Ljubljana / BONA FIDE d.d Koper / TA1B d.o.o. Maribor
stavite na strokovnjake
v Ljubljani, Kotnikova 2 in v Mariboru, Partizanska (3o / TRIMO d.d., Trebnje, Prijateljeva 12, AZUH GROSUPUC, Adamičeva 10, c. Gubčeve brigade bi Trebnje in c. I borcev 17, Brežice
PULSAR
061/13 13 325
Borznoposredniška biša
& PROXY
Dalmatinova 2, Ljubljana
d.d.
061
1312101
m
T časopis slovenskih 'j delavcev
Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE-glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • Odgovorni urednik: Ciril Brajer, telefon 1316-163, 313-942 • Časopis urejajo: Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Kažipot), Franček Kavčič (sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Na tržnem prepihu), Bora Zlobec (lektorica) Igor Žitnik (Razum in srce) in Jožica Anžel (tajnica), telefon 313-942,311-956 • Naročnina: 321-255 • Posamezna številka stane 175 tolarjev • Žiro račun: 50101-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Mira Videčnik, Alojz Omejc, Ciril Urek, Edo Kavčič, Jernej Jeršan, Dušan Semolič
25. avgusta 1994
TRIBUNA
BE
Nediplomatsko
Z našimi javnimi občili mora biti nekaj hudo narobe! Niti ene same dobre, vedre vesti. Televizija nas baše samo še z begunci in s prizori, ki človeku priskutijo celo požirek hladne pijače pred sprejemnikom. Včasih smo pred TV uživali vsaj med poročili, ki so se začenjala s kroniko Titovega vsakdana, vmes pa so nam pokazali še kakšno otvoritev novega obrata v nerazvitih krajih.
Piše: Martin Ivanič
Sedaj so nas mediji povsem zamorili. Vzemite prilogo Dela! Marko Zorko genialno morbidno pokomentira črno kroniko tedna. Marko Kerševan nam dopoveduje, da ni nobenega razloga za strah pred tistim, kar se nam bo na koncu vseeno zgodilo: vsiljen verouk v šole in verjetno še cerkveni davek. Dimitrij Rupel lamentira o razlikah in podobmostih med demokracijami in totalitarizmi in nas tolaži, da smo sicer z eno nogo že zunaj nevarnosti, a da nam pod drugo nogo nevarno drsi. In še zdaleč ne na koncu nas častivredni Aleksander Bajt »rajca« z neustavnostjo zakona o lastninskem preoblikovanju , družbene lastnine in nam kvalificirano pove, da nas novo »plemstvo« striže kot ovce.
Na koncu si porečeš, da je domovina do konca zmešana in greš pogledat, kaj se dogaja na mednarodnih meridianih. Zadnje dni nam po ušesih odzvanja Alpbach. Zveni idilično. Lep kraj na Tirolskem, a glej ga zlomka, spet naletiš na znane obraze in izjave. Kučana so povabili zraven, kar je lepo od njih, saj nas, »ta male«, tako radi prezrejo! Stvar človeka pritegne. In prebere, da se bo Kučan tam potegoval za vseevropsko spravo. Velika reč! In ravno, ko si misliš, da bomo vsem skupaj malo pokadili, ker nas imajo za prepirljive doma in zunaj, ugotoviš, da Kučan ne govori tistega, kar so časopisi že objavili. Menda je govoril nekaj o konvojih in o razmerju med evropskimi bogataši in reveži in vse kaže, da ni padlo na najbolj plodna tla.
Priznati moramo, da Kučan s svojimi javnimi nastopi nima ravno sreče. Praviloma ga kritiziramo, da je dolgovezen, nedorečen, preveč moralizirajoč in poučujoč, da ne zna ničesar povedati naravnost. Ko pa kaj zabrusi naravnost, je, že ogenj v strehi. Spomnimo se samo Nove Gorice in nekih likvidacij (če je potrebno, seveda!). Zdaj je podobno. In težko je zanikati, da njegova smer razprave ni bila ravno diplomatsko spretna. Razkošje je, če si lahko privoščiš povedati na-
tančno tisto, kar se ti zdi v nekem trenutku aktualno in pošteno.
Toda za to mora biti »tvoja masa« zadostna. Te »mase« pa danes Kučan z vso Slovenijo vred nima. In to je po mojem treba vedeti. Če govoriš, da za Slovenijo Evropska skupnost nima alternative, tedaj moraš vedeti, da si ti tisti, ki kupuje, in da verjetno ne postavljaš zadnje cene.
Menda so Kučana vrli in nadvse ljubeznivi gostitelji okarali, rekoč, da se popolnoma jasno ve, zakaj je danes evropski vzhod reven. Vsemu cinizmu visoke diplomacije navkljub ugotavljamo, da so premožni Kučanu prodajali postan ideološkopolitičen zvarek: Revščina vzhoda zvira iz marksizma in komunistične diktature. Nič več in nič manj, vsekakor pa zadosti, da Kučanu (ki je tudi sam otrok komunizma) potisneš v krotko defenzivo, v kateri je prisiljen vljudno razlagati, da ni rekel ravno tega, kar so zgodljali prevajalci, da je pravzaprav rekel, da zahodu res ni treba, da bi čakal najpočasnejšo »ladjo evropskega vzhoda«. To je vsekakor nekaj povsem drugega - in povrh vsega tudi nekaj diplomatsko nepopularnega. Kaj lahko bo namreč kdo iz več kot prijateljske države na jugu ugotovil, da Slovenija tako rekoč hujska Evropo, naj ne čaka na počasnete - in sebično zlorablja položaj, v katerega je sosedo pravzaprav pahnil slovenski nacionalni egoizem, kakor so svetu že skušali dopovedati Srbi...
Kot rečeno - ne preveč diplomatsko! A diplomacija, zlasti tista lisjaška, ni bila nikoli močnejša stran Slovencev. Vendar pa je treba saj zaradi nas samih spomniti na dvoličnost bogatih stricev, ki so nam pograjali dobro mislečega predsednika. Torej: vzhod je ubožen zaradi marksizma in bolj-ševiške diktature! Nikomur pa se ni treba ubadati z vprašanjem, zakaj je vzhod v to godljo zabredel. To je znana zgodba iz domačega političnega zverinjaka, ki nam dopoveduje, da so bili komunisti nekakšni pobegli bizantinski kaz-
Poslušanje nastopov poslanca liberalne demokracije Janeza Kopača, ki ga poznamo še iz mladinskofunkci-onarskih časov, je za povprečnega davkoplačevalca
v tej državi moralo biti zelo pomirjujoče, da ne rečemo spodbudno. Gospod Kopač je namreč nadvse vztrajen branilec državne blagajne. Kadarkoli so se pojavili poskusi, da bi državi obesili kakšne nove dajatve, se je takoj pojavil Kopač s svojim ostrim nasprotovanjem in dokazovanjem, da država pač ni neizčrpna molzna krava. Gospod Kopač je bil pač pravi pravcati liberalec. Res je, da so ga včasih preglasovali, toda poslanec Kopač ni nikoli vrgel puške v koruzo in je pri naslednjem primeru, ki je grozil državnemu denarju, znova bil strumno na okopih.
Sedaj pa beremo, da gospod poslanec Kopač glede državnega denarja le ni bil	MllP
tako tankovesten in občutljiv,
ko je šlo za njegove koristi. Po ,	_
pisanju časnikov sodeč, si je	MJf	1
na državni račun kar nekaj pri-	'liii 1
voščil. Češ da stanuje v vlaž-	1 J
nem stanovanju in ima hčerka astmo, je terjal kadrovsko sta-novanje in ga tudi dobil. Naj-
prej s 45 kvadratnimi metri,	, ,111
nato pa drugega s sto kva-	Kil11... W	^

J
Nekdanji sindkalist in sedanji trgovski poddirektor Jože Šketa se je zakona o denacionalizaciji lotil pri njegovi najbolj občutljivi točki: vračanju odvzetega oz. nacionaliziranega premoženja v naravi. Šketa sedaj mrzlično zbira pet tisoč podpisov, ki jih potrebuje, da bi lahko v parlamentu izposloval razpravo o omenjenem zakonu oziroma njegove spremembe. Šketa je namreč proti načelnemu vračanju premoženja v naravi in se zavzema, naj bi država razlaščenim lastnikom škodo povrnila v drugačni obliki.
lili
Revež
dratnimi metri. Seveda bi si gospod Kopač lahko sam najel suho stanovanje, saj najbrž ni bil brez beliča. Poznamo ga kot pisca knjig o davkih, s katerimi je menda že nekaj zaslužil, pa tudi njegova poslanska plača ni ravno skromna. Upamo tudi, da zasluži še kakšen skromen tolar na račun raznih funkcij, ki jih je imel oz. jih ima.
Seveda si gospod Kopač, sodeč po pisanju časnikov, ni mogel najeti dobrega stanovanja, ker je pač vlagal denar v turistični objekt v Soški dolini. Kako priročno. Denar, ki ga imaš, investiraš, da ti bo prinesel »solde« od države pa terjaš kadrovsko stanovanje. Država pa je dovolj nora, da ga da.
Seveda se take reči dogajajo in tudi Kopačev primer ne bi bil nič posebnega, če ne bi šlo za pravega dušebrižnika pri državnih financah. Bog ne daj državo obremeniti s kakšnimi obveznostmi, saj bi ji lahko zmanjkalo denarja za kadrovska stanovanja. Seveda nimamo nič proti, če so politiki tudi podjetni. Kako pa bodo sprejemali zakone v prid kapitalu, če svojega ne znajo obračati. Gospod Kopač si sicer menda gradi hišo in bo tako rešil svoj stanovanjski problem. Toda medtem dovoli državi, da mu pridno pomaga revežu brez denarja, da bi si začasno najel stanovanje po ceni, kakršna pač je na trgu najemnin. Prepričani pa smo, da bo še naprej odločno branil državne finance. Le kdo mu bo še verjel?
Pogumnež
Pri sprejemanju zakona je bila oblika vračanja premoženja najbolj sporno vprašanje. Kljub številnim svarilom, da bodo s tem velike težave, smo vendar dobili zakon, ki najbolj radikalno odreja vračanje odvzetega premoženja v naravi. Ničkolikokrat je bilo rečeno, dz stare krivice treba popraviti, kar je nesporno, rečeno pa je bilo tudi, da pri tem ne bi smeli delati novih, kar bi tudi moralo biti nesporno. Vendar pa se je kmalu pokazalo, da eno in drugo ne gre skupaj. Žalost in jezo razlaščencev, ki so jo imeli in kuhali skoraj štirideset let, je treba razumeti. Svoje hočejo nazaj. Res pa je, da ima njihova jeza največkrat prav slabe poslovne učinke. Ker sami niso sposobni nadaljevati poslovanja s svojim oz. v svojem premoženju, določajo težko sprejemljive in tudi nesprejemljive najemne pogoje. Ce bo šel ta proces naprej,
I ICCbfJI Cjd 111ji v— r----------------------------------
utegne brez dela ostati tudi do deset tisoč novih delavcev.
Šketi je treba dati prav, ko trdi, da podjetja, ki so poslovala z razlaščenim premoženjem, niso prav nič kriva za nacionalizacijo in da zato tudi ne morejo nositi posledic denacionalizacije. Po. sedanjem zakonu pa naj bi prav delavci teh podjetij morali plačati celotno ceno denacionalizacije in biti zaradi nje celo ob kruh.
Država in še posebej liberalna demokracija se take obveznosti kajpak otepa in noče o njej nič slišati, čeprav ima dovolj vzrokov za take rešitve v državah, ki se prav tako ukvarjajo z denacionalizacijo. Parola, da bo denacionalizacija pri nas prva oblika privatizacije, drži za sedaj le v pičlem številu denacionalizacijskih primerov. Očitno je državi z denacionalizacijskim zakonom šlo le za »politični obraz«, medtem ko je na poslovne učinke tega procesa pozabila ali pa jih je zavestno zanemarila. Malo je verjetno, da bo Jože Šketa s svojim predlogom za spremembo denacionalizacijskega zakona uspel, upati pa je, da bo vsaj sprožil obširno razpravo o negativnih posledicah sedanjega zakona tako za narodno gospodarstvo kot za nekaj tisoč delavcev, ki se v času povojne nacionalizacije še rodili niso. Boža Gloda
njenci, ki so prek ruskih step prišli ogrožat idilično Evropo. To so počeli zaradi slabe vzgoje in iz zdolgočasene malopridnosti. Čudno je le, kako da so našli toliko somišljenikov v mirni, idilični Evropi, kjer ni nikomur nič manjkalo. Nemara prav zaradi preobjedenosti z belim kruhom in s pravičnostjo posestnikov!
Evropi se seveda ni treba ubadati z vprašanjem njene »moralne in materialne« krivde za to, da so
številni narodi - pogojno - prostovoljno ali nasilno postali plen brezperspektivne ideologije in sistema, ki jih je osiromašil. Lahkotno pozablja, da je bil nastanek komunizma in njegov konec pravzaprav vseevropski problem, ki ji ga je zaradi njegovega občutka ogroženosti uspelo zapreti v »la-ger«. Evropa govori tako rekoč v jeziku kolektivne kazni in z njo bomo morali živeti brez običajnih iluzij.
Družina -skupnost odnosov
Papežev obisk v Sarajevu
Papeževa odločitev za obisk Sarajevu je pomembno dejanje. S to odločitvijo je papež Janez Pavle n. ponovno izpričal svoj pogum, saj se podaja v mesto, v katerem je v sedanjih razmerah težko zagotoviti osebno varnost.
Z njegovo navzočnostjo v Sarajevu (če bo do tega prišlo, saj nekateri italijanski časniki napovedujejo, da bo zaradi slabega zdravstvenega stanja obisk odložen), se bo nedvomno povečala pozornost svetovne javnosti za tragično dogajanje v Bosni in Hercegovini. Tako kot se je že ob obiskih državnikov v Sarajevu, recimo ob nepričakovanem obisku predsednika Francije F. Mitte-randa.
Čeprav se bo papež Janez Pavle II. osredotočil na ponovno močno poudarjeno željo po prenehanju krvave morije, bodo predstavniki sprtih strani skušali ta obisk po svoje tolmačiti in izkoristiti. Muslimanski in hrvaški liderji ga bodo razlagali kot pomembno podporo njihovi stvari, srbski pa kot še en dokaz »vatikanske zarote« proti pravoslavju.
Papež je menda nameraval obiskati tudi Beograd. Britanski čas-
nik »The Independent« je poročal, da je »srbska pravoslavna hierar-
hija dala jasno vedeti, da nikakor ne želi, da bi papež stopil na srbsko sveto zemljo«.
Nedavni obisk šefa srbske pravoslavne cerkve patriarha Pavla na Palah je samo potrdil znano dejstvo o velikem angažiranju cerkvenih dostojanstvenikov v politiki. Pravoslavni zahumsko-hercegovski škof Atanasije Jevtič, ki je spremljal patriarha Pavla na obisku na Palah, je izjavil: »Kar naj nas bombardirajo, mi vseeno ne bomo pristali na zemljevide mednarodne kontaktne skupine.« Čmogorsko-primorski metropolit Amfilohije pa je poudaril: »Skupščina Republike srbske danes brani obraz in dušo srbskega pravoslavnega naroda.«
Do napovedanega papeževega obiska v Sarajevu prihaja v času, ko se spor med Beogradom in Palami, med Miloševičem in Karad-žičem vse bolj zaostruje (vsaj po zunanjem videzu). Toda ob tem najnovejšem političnem zasuku in
novi taktiki ne bi smeli pozabiti, da je strategijo o ustanavljanju »velike Srbije« in o združitvi vseh Srbov izdelal prav Miloševič in jo dosledno izvajal. Karadžič je samo proizvod Miloševičeve politike. Zato bi bilo naivno, če bi velike sile ocenile, da gre za velika strateška razhajanja. Le-ta zadevajo taktiko in se nanašajo zgolj na odnos do predloga kontaktne skupine o razdelitvi BiH. Miloševič ocenjuje, da se v sedanjem trenutku več od ponujenega ne da doseči, medtem ko Karadžič meni, da je treba s silo obdržati vsa ozemlja, ki so jih srbske sile zasedle.
Kot odgovor na novo stanje Washington ponuja odpravo dveh embargov. Če bo tako imenovana Zvezna republika Jugoslavija zares nehala podpirati vojskujoče se bosanske Srbe, ji bodo ukinili politične in gospodarske sankcije. In če Karadžič ne pristane na ponujeni načrt kontaktne skupine, bo ukinjena prepoved uvoza orožja in vlada v Sarajevu ga bo lahko na veliko kupovala. Pri sprejemanju proračuna za vojsko so v ameriškem kongresu dali celo vedeti, da so predvidena določena sredstva za pomoč v orožju bosanskim Muslimanom in Hrvatom.
Seveda pa je veliko vprašanje, kakšni bodo resnični učinki napovedane odprave obeh omejitev. Srbija in Črna gora sta zelo zain-
teresirani za ukinitev političnih in gospodarskih sankcij, ker ju izčrpavajo. Mednarodno dovoljenje predstavnikom Muslimanov in Hrvatov za legalni nakup orožja pa bi seveda še bolj razširilo vojaške operacije na ozemlju BiH. In če bi Srbi začeli izgubljati že zasedena ozemlja, bi Beograd gotovo poskrbel za kanale, po katerih bi bosanskim Srbom dostavljal orožje in vse drugo.
Najavljeni ukrep Washingtona o ukinitvi prepovedi uvoza orožja pa seveda ni enostaven. Prvič zaradi prosrbskega stališča Moskve in drugič zaradi zadržanosti nekaterih zahodnoevropskih partnerjev. Predstavniki Rusije so že uradno objavili svoje odločno odklonilno stališče, v Parizu pa so temu v nekem smislu že pritrdili.
Iz vsega tega se lahko izcimi, da se bo Beograd rešil sankcij, v Bosni in Hercegovini pa bo stanje še naprej, kakršno je danes.
S svojim napovedanim obiskom v Sarajevu papež Janez Pavle II. ne bo mogel kaj veliko prispevati k umiritvi razmer. Papež je nedvomno iskreno zainteresiran za vzpostavitev miru, toda predstavlja interese katoliškega dela BiH, o interesih pravoslavnega pa odločajo v Beogradu, v cerkvenih in političnih krogih. Nedavni obisk patriraha srbske pravoslavne cerkve na Palah in napovedani obisk papaže v Sarajevu imata vsak svoje razsežnosti, učinke in posledice. Oba sta vpletena v tragično dogajanje v tej republiki, v kateri so Srbi, Muslimani in Hrvati složno živeli več kot štirideset let.
Le*? 1994 je razglašeno za mednarodno leto družine. Primemo je, da tudi v Delavski enotnosti razmišljamo o družini, kajti družina je skupnost človeških odnosov. Vprašati se moramo, če morda nismo zamudili izražati, da moramo zaživeti v razumevanju, da je treba graditi take odnose, kjer se zavzemamo drug za drugega, da je treba zagovarjati vrednote, ki krepijo položaj družine v družbi.
V zadnjih tridesetih letih se neprestano oglaša klic: »Rešite družino!« Obe svetovni vojni in industrijski razvoj, ki jima je sledil, vse je v mnogih družbah odločilno vplivalo na tradicionalno razdelitev vlog, tako, da je družina v dosedanjem razumevanju res ogrožena. Ta ogroženost obstaja tudi v letu 1994: v spremenjenih predstavah o vrednotah, v gospodarskem pritisku in v nedefiniranem načinu življenja. Razumevanje družine se torej spreminja. Družina pa je potrebna, kajti človek ni določen za to, da bi živel sam. V mednarodnem letu družine moramo večjo pozornost posvetiti ravno družini. Nikakor ne smemo zamuditi prispevati svojega deleža pri iskanju sodobnega modela in smisla družine. Naša naloga ni samo poudarjati pomen družine kot elementa, ki ohranja, hrani in
vzdržuje družbene enote, temveč moramo odkriti njene resnične temelje in njeno vlogo in pomen za naš čas in okolje.
Krepko je treba na vseh področjih obnoviti vero v družino kot del človeškega prizadevanja za novi svetovni red.
Organizacija združenih narodov ni zastonj sprejela pobude o posebni obeležitvi družine v letošnjem letu. Hiter in dinamičen razvoj tehnologije in znanja, tehnike, s tem tudi seveda različnih zavestnih pogledov, razvoj ali razpadanje pa tudi nastajanje novih vrednot, vse pomembno vpliva na obstoj in razvoj ali razpad družine.
Leto 1994 - leto družine! Ne gre za to, da samo v tem, enem letu spoznamo, kako nam je družina potrebna, kako predstavlja tisti pristan, iz katerega izhajamo, kjer je edina trdnost in ki nam kot narodu in državi zagotavlja prihodnost.
Pridružujem se mnogim, da je treba, pa ne samo v tem letu, zagotavljati vse temelje zanjo in več misliti nanjo, na njen razvoj in napredek.
S tem prispevkom, namenjenim vsem slovenskim družinam, končujem serijo svojih prispevkov v Delavski enotnosti. Uredništvu se zahvaljujem za sodelovanje, bralcem pa za pozornost.
Standardi ISO 9000 moda ali potreba?
VSTOPNICA V SVET DOBRIH
V zadnjih dveh, treh letih so standardi ISO 9000 začeli svoj zmagoviti pohod po Evropi in tudi drugih deželah. Število podjetij s pridobljenim certifikatom o osvojitvi enega izmed štirih standardov ISO 900 se bliskovito veča, pri čemer Slovenija po besedah Iskrinega strokovnjaka za vprašanja kakovosti Petra Merljaka prav nič ne zaostaja za razvitimi državami. Toda kaj je pravzaprav standard ISO 9000? Zakaj štirje standardi namesto enega? Kakšna je razlika med njimi? S temi vprašanji, na katera ne zna odgovoriti niti 10 odstotkov Slovencev (kar pa ni nič slabega ali ponižujočega, saj gre za vprašanja, ki se (še) ne dotikajo vsakdanjega življenja), smo se napotili k nekaterim poznavalcem.
Kaj so torej standardi ISO 9000? Rezime vsega našega klepetanja na to temo bi bil, da je to skupek pravil, po katerih se morajo ravnati v podjetjih, da so poslovni partnerji prepričani, da v takem podjetju ni vzroka za bojazen za kakovost izdelka in poslovanja. Mag. Jožko Čuk, podpredsednik GZ, zadolžen za področje kakovosti, ocenjuje, da v Sloveniji še vedno prevladuje mišljenje, da so ISO 9000 tehnični standardi. Zato je prepričan, da je treba razlagati in dopovedovati, da gre za organizacijske standarde, za pravila urejenosti, ter na ta način spreminjati miselnost.
Slikoviteje povedano, ne gre le za upoštevanje tehničnih standardov, pač pa tudi za to, da zaposleni ne bi razmišljali tako, kot nekdaj »slavni« neznani delavec Crvene zastave iz Kragujevca. Ta je v karoserijo stoenke nasul prgišče vijakov, ki bi jih moral priviti, in zraven pustil sporočilo: »Kakva meni plata, takva tebi vrata!«. Ali da ne bi upoštevali znane »modrosti«, češ da človeka
fikata, pogovarjali o razlikah med ISO standardi.
Razlike med štirimi standardi ISO 9000 so predvsem v obsegu, ne toliko v teži zahtev. Standard ISO 9001, ki je najpopolnejši, zahteva izpolnitev 20 »normativov«, ISO 9002 izpušča obvladovanje razvoja in servisiranje ter postavlja manjše zahteve glede
kat seveda ni zastonj, koliko stane, pa je odvisno predvsem od tega, kako dobro je podjetje že organizirano. Cena uvajanja standarda ISO 9000 se zato lahko povzpne tudi do 200000 mark. Nekaj k tem razlikam pa prispevajo tudi cene dela posameznih inštitutov. Slovenski inštitut za kakovost računa uro dela 75 mark, švicarski na primer pa 250 mark. Se pa da tudi pri tem pomagati: v Avstriji na primer po pet, šest malih podjetij skupaj najame institut za podelitev certifikata.
Zapisali smo, da se standardi ISO 9000 širijo po svetu kot epidemija. Vse več podjetij maha kupcem pred nosom s tem certifikatom. Instituti, ki imajo licenco za podeljevanje certifikatov, se združujejo v Evropsko mrežo (kasneje bo
»Trg je tisti, ki sili podjetja v to,« nam je dejal Peter Merljak iz Iskre Holdinga. »Zdaj, ko se ti standardi tako širijo v Nemčiji, je razumljivo, da so se začeli tudi pri nas, saj je Nemčija naš glavni poslovni partner. Zato se bodo morala pri nas tudi majhna podjetja, kot poddobavitelji ali kooperanti, potruditi in si pridobiti te certifikate.«
Tudi Iskro, ki je prva pri nas pridobila standard ISO 9000 in sicer danes samostojna Ro-tomatika iž Idrije leta 1989, je
potrebi naložila še dodatne aktivnosti. Bo pa letos že 90 odstotkov vseh velikih podjetij v holdingu Iskra imelo ta certifikat.
»Tudi to je zaščita blagovne znamke Iskra,« je pribil Peter Merljak.
Zakaj se podjetja odločajo za niti ne tako poceni pridobitev standardov ISO 9000? Dejali smo že, da zaradi zahtev tujih partnerjev in lažje pridobitve kupcev, v precej podjetjih pa pričakujejo poleg
nesli in so dali odpoved, dva sta jo dobila. Kakšnih naporov?
»Rada bi iz tega hotela naredila boljši hotel, hotel, v katerega bi radi prihajali tudi boljši gostje. Tako imenovani VIP gostje. To pa pomeni: da dobi tak gost parkirni prostor vedno blizu vhoda (in da je prostor na voljo, ko pride), sobo z lepim razgledom in višjim standardom, da takega gosta osebje pozna po imenu in priimku. Da ima v sobi de-
Bazvrstitev sistemov kakovosti po obsegu zahtev
	Model sistema kakovosti		
Naziv elementa sistema	ISO 9001		
		ISO 9002	ISO 9003
Odgovornost vodstva	4.1 •	4.1 C>	4.1 O
Sistem kakovosti	4.2 •	4.2 •	4.2 ®
Pregled pogodbe	4.3 •	4.3 •	-
Obvladovanje razvoja	4.4 v'	-	-
Nadzor nad dokumenti	4.5 •	4.4 •	4.3 f)
Nabava	4.6 •	4.5 %	
Izdelki, dobavljeni od kupca	4.7 •	4.6 •	-
Razpoznavanje in sledljivost izdelkov	4.8 •	4.7 •	4.4 C>
Obvladovanje procesa »	4.9 •	4.8 •	-
Pregledi in preskusi	4.10 •	4.9 •	4.5 <D
Menina in preskusna oprema	4.11 •	4.10 •	4.6 ®
Stanje pregleda in preskusa	4.12 #	4.11 •	4.7 O
Nadzor nad neskladnimi izdelki	4.13 •	4.12 •	4.8 3)
Popravni ukrepi	4.14 •	4.13 •	-
Ravnanje, skladiščenje, pakiranje in odprava	4.15 •	4.14 •	4.9 3)
Zapisi o kakovosti	4.16 •	4.15 •	4.10 3)
Notranje presoje kakovosti	4.17 #	4 .16 C>	-
Izobraževanje in usposabljanje	4.18 •	4.17 C>	4.11 O
Servisiranje	4.19 •	-	-
Statistične metode	4.20 •	4.18 •	4.12 3)
Legenda: # polne zahteve C1 manjše zahteve O najmanjše zahteve — ni zahtev
nihče ne more plačati tako malo, kot lahko malo dela.
Potrdila o tem, da podjetje deluje v skladu z »normami« standardov ISO 9000, izdajajo pooblaščeni inštituti, ki so združeni v Evropsko mrežo za ocenjevanje sistema kakovosti in za izdajanje potrdil. Med njimi je tudi Slovenski institut za kakovost in tam smo se s Tomažem Babnikom, enim izmed strokovnjakov inštituta za ocenjevanje usposobljenosti podjetij za podelitev certi-
odgovornosti vodstva, notranje presoje kakovosti ter izobraževanja in usposabljanja.
Ta dva standarda sta najpomembnejša, saj se za ISO 9003 odloča v svetu manj kakor tri odstotke podjetij, zamira pa tudi ISO 9004, ki predvideva predvsem kontrolo, primeren pa je samo za trgovske organizacije. Za ISO 9001 se tudi pri nas odloča največ podjetij, 9002 pa je primeren predvsem za podjetja, ki se ukvarjajo z dodelavnimi posli. Certifi-
iz te verjetno nastala svetovna mreža) in certifikat, ki ga podeli inštitut, član te mreže velja v vseh državah, katerih inštituti so člani mreže.
Vse skupaj pa se je začelo pred sedmimi leti v Veliki Britaniji, ko so se iz British standard (BS 5750/11) razvili ISO 9000. Velika Britanija še vedno v svetu prednjači po številu podjetij, ki imajo standarde ISO 9000. Zdaj je s tem standardom okoli 30000 podjetij, skoraj dve tretjini vseh na svetu. Močno pa so jih v zadnjih dveh letih začeli uvajati v Nemčiji, ZDA, na Daljnem vzhodu in v Sloveniji. Do zdaj je certifikat o standardu ISO 9000 pridobilo 40 do 50 podjetij, prav toliko približno pa se jih zanj poteguje. Junija letos je standard ISO 9000 pridobil tudi hotel Ribno pri Bledu, prvo storitveno podjetje pri nas.
k temu prisilil trg oziroma tuji partner. Že prej pa je Iskra Kranj dobila certifikat o kakovosti za izdelek, za krožno žago in brusilnik (še kot BS 5750/11). Ko je Rotomatika dobila oktobra 1989 certifikat ISO 9002, je ta imel zaporedno številko 2224, certifikat Iskre Avtoelektrike iz novembra leta 1990 pa je dobil zaporedno številko 11182. Razvoj je bil izredno hiter glede na to, da so ISO standardi mnogo več kot le tehnični standardi in da traja njihovo uvajanje v podjetja do dve leti.
V Iskri Holdingu je zdaj že vrsta podjetij s pridobljenim certifikatom o standardih ISO 9000, vsa Iskrina podjetja pa imajo v pogodbi s holdingom zapisano, da bodo v treh letih osvojila enega od ISO standardov, najbolje ISO 9001. Če ga ne bodo uspela, bo posebna komisija ocenila dotedanja prizadevanja podjetja in po
Od »viška« glava ne boli
Spominjam se časov, ko je kronično primanjkovalo deviz. Občani smo takrat bankam devize lahko samo prodali, kupiti jih pa tam ni bilo možno. Na legalen način deviz ni bilo možno kupiti nikjer. In tako nas je država že v socializmu prisilila, da smo se začeli tržno obnašati, kupovati in prodajati devize na črnem trgu, po deset do dvajset odstotkov višji ceni. Zadovoljni smo bili kupci in prodajalci deviz, še najbolj pa preprodajalci. Naši prihranki, pretopljeni v devize, so bili zaščiteni
pred galopirajočo inflacijo. Občani smo se znašli, nezadovoljna je bila država. Nezadovoljni so bili tudi vodilni v podjetjih, kajti tudi podjetja so si želela čimveč deviz, ker so samo. lastniki deviz imeli možnost uvoza. Da bi prišla podjetja do deviz, so izvažala »pod vsako ceno« in v tujini so velikokrat iztržila samo 20 do 50 odstotkov cene, ki bi jo dosegle na domačem trgu. Tudi podjetja so takrat, tako kot občani, med seboj trgovala z deviznimi sredstvi, čeprav je tudi njim, tako kot občanom, to bilo prepovedano.
Zdaj, v novi državi, devize lahko vsak kupi in proda v neomejenih količinah v katerikoli banki ali menjalnici. Preprodajalci so na prisilnem dopustu, ker črni trg ne deluje več. Občani smo zadovoljni, ker pri nakupu in prodaji deviz v menjalnicah zgubljamo manj kot smo na črnem
izboljšanja stanja v podjetju tudi znižanje stroškov. Tako so na srečanju direktorjev podjetij, ki imajo standard ISO 9000 v Sloveniji, in strokovnjakov za uvajanje sistemov kakovosti konec maja v Ljubljani poudarjali eni in drugi.
Zanimivo pa je, da se približno tretjina od teh podjetij pripravlja na naslednji korak, na uvajanje sistema celovite kakovosti, kjer kakovost sega v vse pore, tudi izven podjetja.
Hotel Ribno pri Bledu je naše prvo storitveno podjetje s certifikatom ISO 9001. Direktorica Barbara Gunčar je na to ponosna in ne pozabi poudariti, da tudi v tujini ni veliko hotelov s tem certifikatom. Za uvajanje standarda je porabila približno eno leto, bilo pa je kar težko zaposlenim idejo približati; jo narediti domačo, sprejemljivo. Nekateri novih naporov niso pre-
nimo vedno sveže sadje, kopalni plašč v omari, na mizi mojo vizitko itd. Da kuhar ve za zadnjo prehranjevalno modo. Potreben ukrep, da bomo nekoč tak hotel, pa je bila uvedba standardov ISO 9001. Ogledali smo si takšen hotel v Švici. Pri nas niso bile dobre komunikacije med posameznimi službami v hotelu, prihajalo je do neljubih pomot, ki so jih občutili gostje.
Vzpostavili smo stimulativni sistem nagrajevanja. Ljudem vtepam v glavo, da storjene napake in reklamacije (če se ne ponavljajo) niso razlog za kaznovanje, pač pa nekaj, kar kaže pot, da postanemo še boljši pri delu. Razvili smo kar dober sistem zajemanja reklamacij. Skratka, razvili smo sistem dela in to je osnova, da napredujemo v kakovosti in ponudbi.«
Boris Rugelj Foto: Sašo Bernardi
trgu. Nezadovoljna je spet država (beri politiki) in nezadovoljni so v podjetjih, kajti na slovenskem trgu je preveč deviz. Zaradi tega tečaj tolarja ne sledi inflaciji in izvozniki imajo izgubo.
Vedno sem državni žep in žep podjetij primerjal z lastnim žepom. Tako sem razumel, celo sočustvoval sem z državo in s podjetji takrat, ko so imeli prazne devizne žepe. Vem, da je treba denar prigarati, in zavedam se, da moramo takrat, ko v družinskem proračunu potrebujemo več denarja, prodati več dela (če ga kdo želi kupiti in če sva ga z ženo zmožna več ponuditi).
Nikoli v družini nismo imeli težav z izrednimi prihodki, ki so nenadoma prenapolnili vedno prazen družinski žep (tudi to se kdaj zgodi, resda bolj poredkoma). Izredne prihodke smo porabili za nakupe tistih dobrin, ki
smo jih sicer potrebovali zaradi omejenih dohodkov in njihov nakup ni bil v kratkoročnem družinskem načrtu. Del sredstev smo vedno namenili tudi za večjo javno porabo (kakšen sladoled več za otroke in kakšno pivo več za starše).
Zato državi predlagam, naj odvečne devize razdeli med brezposelne in tiste zaposlene in upokojence, ki dobijo manj kot 40.000 tolarjev nadomestila, plače ali pokojnine, obvezati pa se morajo, da bodo ves tako pridobljen denar (devize) zapravili, in to v tujini. S tem bomo spet prišli do »normalnega« tečaja tolarja in podjetja bodo, upam, izvažala s profitom. Obubožan mali človek pa bo spet srečen, vsaj za kratek čas.
Nauk politikom: Najbolj učinkovite so najbolj enostavne rešitve!	Jože Vuk,
Polanškova 2, Ljubljana Črnuče
Ustanovitelji in vpisna mesta: PKOXY d.d., Ljubljana / BONA FIDE d,d. Koper / TMB d.o.o, Maribor		Borznoposredniška hiša	m
t~i c} ^i"i i	^		^vBONA FIDEd.d. Pristaniška 3, Koper	
L v X	1 i	1^Jl v ljubijoni, Kotnikovo 2 in v Mariboru, Partizanske I3a/ TRIMO d.d., Trebnje, Prijateljeva i2, AIUR GR0SUPUI, Adamičeva 10. c. Gubčeve arigode bi Trebnje in c. 1 borcev 17, Brežice			38401
NAJ SE VE. KDO JE KDO
Od 21. do 24. junija 1994 je v Dublinu potekal seminar »Evropske fondacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer« o privatizaciji državnih podjetij in o odnosih med sindikati in delodajalskimi organizacijami na evropskem Vzhodu in Zahodu. Zahodnjaki so na seminarju skušali Vzhodnjakom posredovati svoje izkušnje o privatizaciji državnih podjetij. Seminarja za države, pridružene članice in za države, kandidatke za pridruženo članstvo v Evropski uniji se je kot predstavnica slovenskih sindikatov udeležila Lučka Bohm iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. V nekaj zaporednih člankih je predstavila temeljna sporočila seminarja.
Za konec poročila o dublinskem seminarju sem bralcem Delavske enotnosti dolžna še informacijo o tem, kaj so o položaju socialnih partnerjev v bivših socialističnih državah povedali udeleženci seminarja iz Bolgarije, Romunije, Madžarske, Češke, Slovaške in Poljske. Kot rečeno, so bile posamezne štiri članske delegacije sestavljene iz predstavnika reprezentativnih sindikalnih zvez, delodajalskih organizacij, vlad in raziskovalnih organizacij. V Dublinu se je zbrala skupina tako prijetnih ljudi, ki so hkrati s svojim nastopom kazali visoko strokovno zavzetost do dela, ki ga opravljajo, da mi je seminar ostal tudi po tej plati v najboljšem spominu.
Kljub temu moram brez lažne skromnosti poročati, da imamo tudi v taki druščini Slovenci kaj pokazati. Pot, ki smo jo slovenski sindikati, gospodarska zbornica Slovenije s svojimi združenji, delodajalske organizacije Slovenije in slovenska vlada prehodili po letu 1990, se zdi v primerjavi s poročili manj srečnih kolegov iz teh držav kar uspešna.
»Moteči« sindikati
Zdi se, da nekateri politiki, ki so na oblasti v teh državah, nimajo razjasnjene predstave, kakšna je vloga socialnih partnerjev v tržnem gospodarstvu. Sindikate želi država, ki je marsikje še vedno edini pravi delodajalec, povsem marginalizirati. Sindikati se namreč tem politikom kažejo kot edina organizirana sila, ki poleg političnih strank deluje in jih moti v vsemogočnosti odločanja. Delodajalskih organizacij, ki bi
bile enako vplivne, ni. Tam, kjer so, so pogosto bolj na papirju, saj ne vedo, kaj naj delajo. Delodajalci jim ne plačujejo članarine, ker pravijo, da od njih nič nimajo. Marsikje takšne delodajalske organizacije nimajo niti jasne predstave, kaj naj napišejo v svoj program dela. Seveda pa je situacija od države do države precej različna.
Sindikati so nasprotno še kako prisotni. Uspešno so se znali prilagoditi novim zahtevam in edini vedo, kaj hočejo in kaj potrebujejo. Hočejo jasne razmere, v katerih se ve, kdo je kdo. Hočejo jasno določenega partnerja za kolektivno pogajanje. Hočejo pravni sistem, ki podpira in ne ruši podpisane kolektivne dogovore. Hočejo zakonodajo, ki bo delavce zaščitila pred samovoljo tistih, ki prevzemajo nekdaj državni (družbeni) kapital. Na presenečenje zahodnjakov vsi sindikalisti nestrpno zahtevajo, naj se privatizacija končno izpelje, da bo končno vsaj jasno, od koga terjati spoštovanje pravic zaposlenih in se na pogajanjih končno mogoče srečati z nekom, ki se čuti pooblaščenega, da se pogodi.
Nekaj poudarkov iz poročil predstavnikov posameznih držav:
Bolgarija
Bolgarsko gospodarstvo je izredno prizadeto zaradi gospodarskih sankcij, ki jih je proti Zvezni republiki Jugoslaviji razglasila Organizacija združenih narodov. Leta 1990 so sindikati sklenili z vlado socialni pakt, ki je v šestih mesecih omogočil zmanjšanje mesečne inflacije s 60 na
5 odstotkov! Toda naslednja vlada je odklonila pogovarjanje s sindikati na nacionalni ravni. S sindikati se je bila pripravljena pogajati zgolj na podjetniški ravni. Leta 1993 je bil sprejet novi zakonik o delu. Pri tem pa stečaji podjetij še vedno niso legalni, kar pomeni, da so delavci žrtve dolgo-mesečne agonije, ko ne prejmejo ne plače in ne denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Aktivne politike zaposlovanja ni. Sindikati nimajo nikakršnega vpliva na sklade pokojninskega in drugih socialnih zavarovanj, ki so v rokah države. Zakonik o delu prepoveduje splošne in dopušča le panožne in podjetniške kolektivne pogodbe.
Kljub temu je vlada takoj po sprejetju zakonika odklonila podpis kolektivnih pogodb. Delodajalci se nočejo organizirati v delodajalsko organizacijo in nikogar ni, ki bi kolektivne pogodbe podpisal. Bolgarski sindikati hočejo stabilizirati in formalno utemeljiti sistem kolektivnega pogajanja. Hočejo vzpostavitev delodajalske organizacije. Hočejo temelje za svobodno kolektivno pogajanje. Menijo, da bo privatizacija omogočila te premike in ustavila vmešavanje države v svobodo kolektivnega pogajanja. Ugotavljajo, da bodo o usodi bolgarskega
gospodarstva odločali upravljalci investicijskih skladov, zato za delavce želijo vzpostaviti organizacijo, ki bo razdrobljene lastniške deleže združila in jim tako omogočila vpliv na usodo svojega podjetja. Toda v bolgarskem parlamentu ima absolutno večino Socialistična stranka (bivši komunisti), ki tako kot Svetovna banka hočejo vplivnost investicijskih skladov.
Češka
V Češki so oblast prevzeli desničarji na čelu s predsednikom vlade, ki želi v največji- možni meri omejiti sindikalno gibanje zgolj na podjetniško raven. Predsednik vlade je izjavil, da so sindikati le v podjetjih in ne tudi socialni partnerji na nacionalni ravni. Menedžerji mislijo, da je soupravljanje delavcev nepotrebno in se z delavci nočejo pogajati. Ni delavskih svetov in sindikati so edina oblika zastopanja delavskih interesov. Država kot lastnik ni pomembna. Najpomembnejše odločitve sprejema vrh menedžmenta. Velika podjetja oddajajo stranske dejavnosti in tako nastajajo mala in srednja podjetja. Ta postajajo, kot se je izrazil češki kolega, področje, ki ni sindikalno pokrito. Sindikati si morajo izredno veliko prizadevati, da se tam vzpostavlja sindikalna organiziranost. Kljub temu ima danes na Češkem 38 sindikatov 3,5 milijona članov. Največji je kovinarski z 800.000 člani. V aprilu je Češka dobila novi zakonik dela, ki zmanjšuje pravice sindikatov (informiranje sindikatov, soglasje sindikatov, pogajanja s sindikati). Večina podjetij na Češkem so da-
nes delniške družbe. Delavci imajo tretjino sedežev v nadzornem odboru. Kolektivne pogodbe obstajajo na treh ravneh, vendar je sicer podpisana splošna kolektivna pogodba povsem neobvezna (gentelman’s agreement). Ravni plač med podjetji se vse bolj razlikujejo.
Madžarska
Na Madžarskem menijo, da je privatizacija pogoj za vzpostavitev tržnega gospodarstva. Po definiciji velja za privatizirano tisto podjetje, v katerem je vsaj 30 odstotkov privatiziranega kapitala.
Privatni sektor ustvarja že 60 odstotkov bruto družbenega proizvoda. Množično odpuščanje delavcev pa se je začelo že pred privatizacijo! Nastaja črni trg dela. Sindikati privatizacije ne marajo, vendar jo razumejo. Zahtevajo, da privatizacija ohranja delovna mesta (najmanj to). Zahtevajo sistemsko zagotovilo, da se ne bi zgodilo, da bi tujci podjetje kupili, prevzeli trg in podjetje ukinili. Madžari so na državni ravni ustanovili Komite za usklajevanje interesov, ki je tripartitno telo (vlada, 9 delodajalcev in 6 sindikalistov). V zakonu o delovnih sodiščih so ustanovili institut arbitrov in mediatorjev (posrednikov), ki so (vsaj ta na seminarju je bil) profesionalci v državni službi in pomagajo sprtim stranem doseči dogovor.
Poljska
Leta 1988 se je začela gospodarska reforma, ki je imela veliko politično podporo, vendar brez prave predstave, kakšne bodo socialne posledice. Prvi rezultati izboljšanja gospodarskega stanja so se pokazali leta 1992 in se še izboljšujejo. V letošnjih prvih petih mesecih je bila zabeležena 10-od-stotna rast bruto družbenega proizvoda! V tem obdobju pa je Poljska zabeležila tudi 16-odstotno brezposelnost, padec realnih plač in znižanje ravni socialnih beneficij. Poljaki so ocenili, da si je Poljska izbrala preveč liberalno pot v tržno gospodarstvo in da je država v preveliki meri umaknila svoje varstvo. To se je izrazilo pri
rezultatih zadnjih volitev v poljski parlament.
Romunija
Kljub temu, da je bila revolucija v Romuniji že leta 1989, še vedno nima novega zakonika o delu, starega (komunističnega) pa nihče noče spoštovati! Po letu 1989/90 so stari romunski sindikati izginili. Sledila je izredno močna pluralizacija sindikalnega gibanja. Novo sindikalno gibanje je nastajalo na nacionalni ravni, nihče pa ne ve, kaj se dogaja v podjetjih. Do sedaj so privatizirali šest podjetij od 1.300, ki so bila za to določena. Kolektivne pogodbe se sicer podpisujejo, toda vlada takoj, ko je kakšna podpisana, sprejme ukrepe, ki onemogočijo njeno izvajanje. Vlada se odloča za nepoštene poteze, da ruši vpliv velikih sindikatov. K določanju eskalacij ske lestvice na primer povabi male sindikate, velike pa ignorira. Ali na primer takoj po mučnem pogajanju in podpisu kolektivne pogodbe z odlokom poveča plače za 30 odstotkov in je popularna ter smeši sindikate. Sindikati se borijo za privatizacijo, ki jo razumejo kot sredstvo, ki lahko zrahlja sedanji centraliziran in neučinkovit sistem. Romuni ugotavljajo, da razdrobljenost sindikatov krha njihovo moč, in si žele združevanja.
Slovaška
Slovaška sindikalista sta dajala vtis mirne kompetentnosti. Slovaški sindikati privatizacijo podpirajo. Tudi v novih razmerah znajo učinkovito sindikalno delovati, čeprav se srečujejo s sovražnostjo oblasti. Češka in Slovaška imata precej enake probleme. Čehi in Slovaki so, v nasprotju s pripadniki različnih narodov bivše Jugoslavije, drug do drugega prijateljsko razpoloženi. Privatizirani sektor na Slovaškem proizvaja že 39 odstotkov bruto družbenega proizvoda. Tuje investicije so na Slovaškem dobrodošle. Prodano je bilo že 10.000 podjetij - v trgovini 73 odstotkov, v industriji 8 odstotkov. Redno se sestajajo z vlado in delodajalskimi organizacijami. (Konec)
Lučka Bohm
Svobodni Sindikati Slovenije
KAM GRE EVROPA,,
Piše: Pavle Vrhovec
Za dosedanji razvoj Evropske skupnosti (ES) sta značilni dve dejstvi: vse tri skupnosti (EGS, Evropska skupnost za premog in jeklo in Euratom) so zasnovane na trdnih gospodarskih temeljih. Medsebojni interesi in rastoča medsebojna odvisnost so kalili dejansko solidarnost. Danes na primer nobeni od članic skupnosti ne pride na misel, da bi skupnost zapustila, saj če bi to storila, bi preveč izgubila.
Drugo dejstvo je, da je ES zasnovana na pravno obvezujočih pogodbah, ki jih države članice morajo izpolnjevati. Kršitve teh pogodb rešuje Evropsko sodišče, ki ga ne more nihče izpodbijati ali ignorirati: med članicami in institucijami prevladuje pravni zakon.
Skupnost dosega svoje cilje predvsem z izvajanjem skupne politike (kmetijstvo, ribištvo, transport, zunanja trgovina, konkurenca, razvoj, regionalna politika, energija, carinska zveza) in skupnih akcij ali programov (raziskave in razvoj, telekomunikacije, koordinacija ekonomske politike držav članic za zagotovitev gospodarske in socialne kohezije, socialna politika, ekonomska in monetarna zveza).
Evropski skupnosti je uspelo vedno pritegniti nove članice zaradi treh značilnosti: prva je ekonomska fondacija, ki pospešuje rastočo mesebojno odvisnost in solidarnost, druga je pravna zakonodaja, za katero so značilne Evropsko sodišče in pravno obvezujoče pogodbe z natančno definicijo nalog in pristojnosti institucij skupnosti, tretja pa je demokratični proces odločanja, za katerega sta značilna kompromis in soglasje.
Večina strokovnjakov ocenjuje, da sta največja dosežka skupnosti dva: prvi je ta, da je po stoletja trajajočih oboroženih spopadih zagotovila trajen mir med državami članicami, in drugi, da svoje cilje dosega z demokratičnimi sporazumi, v katerih ne izginja nacionalna in lokalna identiteta.
V ES vlada različnost in spoštovanje kulturne raznolikosti. Vsak uradni dokument mora biti preveden v devet uradnih jezikov. Prav tako ES spodbuja k razcvetu manjšinske jezike in kulture.
Danes ima Evropska unija (EU) dvanajst držav članic s približno 345 milijoni prebivalcev (v to je vključenih tudi 17 milijonov prebivalcev bivše Vzhodne Nemčije). Za primerjavo naj navedemo, da imajo Združene države Amerike 250 milijonov prebivalcev in Japonska 124 milijonov. Države EU so v letu 1991 ustvarile 5063,9 milijarde ekujev družbenega bruto produkta, ZDA 4477,7 milijarde ekujev in
Japonska 2723,1 milijarde ekujev. Evropska unija je torej zdaleč največji uvoznik in izvonik, ki je odgovoren za več kot četrtino mednarodne trgovine.
Kljub tem, na prvi pogled ugodnim podatkom pa Ekonomsko letno poročilo EU za leto 1994 ugotavlja, da se je v letu 1993 obdobje rahlega naraščanja ali skorajda stagnacije, ki se je začelo leta 1991, obrnilo v izrazito recesijo.
Proizvodnja se je v EU realno zmanjšala za četrtino odstotka. Šele drugič se je v 35-letni zgodovini Evropske skupnosti zgodilo, da je bil zabeležen realni padec bruto družbenega proizvoda. Zaposlenost je padla za rekordno vrednost - izgubljenih je bilo 2,4 milijona delovnih mest, nezaposlenost pa se je dvignila na 10,6 odstotka. V poročilu sicer ugotavljajo, da je gospodarstvo EU verjetno doseglo dno krivulje v okviru sedanje recesije, vendar pa splošna slika kaže na počasno proizvodnjo v letošnjem in tudi v prihodnjih letih.
Prehod na enotno valuto
Za nadaljnji razvoj ES je izredno pomemben Maa strichtski sporazum o Evropski uniji, ki je zače veljati 1. 11. 1993. Sporazum postavlja temelje trer glavnim nalogam Evropske komisije v 90. letih: prv je lasten nepretrgani razvoj od enotnega trga h go spodarski in denarni ter politični uniji s končnir ciljem oblikovati Evropsko unijo; druga je skupn strategija o nadaljnjem širjenju: s sprejemom finanč nih in proračunskih reform se pričnejo pogajanj s kandidati za pristop; tretja pa je razširjena dejav nost unije tako glede pomoči pri opredeljevanju no vega svetovnega reda v obdobju po hladni vojni ko tudi kot model, po katerem si vzhodnoevropske dr žave prizadevajo doseči tržno gospodarstvo in trdni demokratično strukturo.
Prvega januarja 1993 je Evropska skupnost uradni postala skupni trg, brez notranjih meja. Osebe blago, storitve in denar se lahko prosto gibajo, kot či bi šlo za eno samo državo. Kontrole na mejnih preho
dih, tem najmočnejšem simbolu ločenosti, v glavnem ni več. Za ljudi to pomeni, da se lahko gibljejo znotraj držav Evropske unije brez omejitev, ter da lahko živijo in delajo v tisti državi EU, ki si jo izberejo. Za podjetja to pomeni, da lahko prodajajo svoje blago in nudijo storitve v katerikoli državi EU, ne da bi za to morali zadoščati kakršnimkoli formalnostim, razen tistim, ki jih zahteva njihova lastna država. Prav tako ni več denarnih omejitev, s tem pa je bankam, posameznikom in podjetjem omogočeno, da svoj denar vlagajo v tisti valuti in v tisti trg, ki ga sami izberejo. Skupni trg je tudi izhodiščna točka za oblikovanje skupne denarne enote.
Skupna evropska denarna enota bo nadomestila 12 nacionalnih denarnih enot in zaključila proces gospodarske in denarne unije. Danes se EU pospešeno pripravlja na postopek monetarnega združevanja. S tem se ukvarja posebna študijska skupina, ki naj bi pripravila prehod, do katerega naj bi prišlo najkasneje do 1. januarja 1997. Strokovnjaki bodo kontrolirali posamezne stopnje prehoda na enotno valuto in oblikovali predloge, ki bodo vplivali na koordinirani pristop držav članic. Študijska skupina bo imela kar težko delo, saj bo morala v zvozi s tem pregledati glavne praktične vidike prehoda na enotno valuto, ki so: oblikovanje, izdelava in distribucija plačilnega sredstva, tehnično prilagajanje obstoječih strojev, vpliv na cene blaga in storitev, pravni vidiki uvajanja nove valute, praktične posledice za industrijska in komercialna podjetja, spremembe v okviru bančnega in finančnega sektorja ter implikacije za posameznike in potrošnike.
V denarni uniji mora biti denarna enota države članice vedno konvertibilna z denarnimi enotami drugih držav članic, pri čemer ne smejo biti postavljene nikakršne nacionalne omejitve. Skupni trg brez notranjih meja je del gospodarske unije. Gospodarska in denarna unija naj bi imela več prednosti. Nepreklicno določeni menjalniški tečaji bodo pomenili prihranek pri stroških menjave tujih valut. Izboljšale naj bi se tudi možnosti za gospodarsko rast, s tem pa tudi za zaposlovanje. Cene se bodo ustalile, gospodarsko šibkejša področja bodo imela več možnosti za razvoj, če se bodo lahko v svojih razvojnih prizadevanjih priključila EU. Gospodarska in denarna unija prinaša prednosti tudi vladnim financam, saj bodo z nižjo inflacijo in nespremenjenimi menjalniškimi tečaji nižje tudi obrestne mere.
Prihodnja evropska denarna enota bo stabilna. Sporazum o Evropski uniji navaja stabilnost cen kot enega glavnih ciljev denarne politike. Gospodarska politika držav članic mora biti torej tesno usklajena, nacionalni proračuni pa ne smejo imeti prekomernih primanjkljajev. Evropska centralna banka, ki je od-
govorna za skupno denarno politiko EU, bo delovala neodvisno od navodil posameznih vlad ali političnih institucij.
Drugi skupni interesi
Poleg skupne gospodarske in denarne unije je Maastrichtski sporazum o Evropski uniji dogovoril tudi sodelovanje na področju notranjih zadev in pravosodja ter skupne zunanje in varnostne politike. Na področju notranje politike in pravosodja je dogovorjeno, da je s ciljem zagotoviti varnost evropskih državljanov, obenem pa ohraniti tradicionalne vrednote gostoljubnosti in zaščititi človekove pravice, z ukinitvijo kontrole na notranjih mejnih prehodih med državami članicami treba okrepiti kontrolo na zunanjih mejah in poglobiti sodelovanje med policijo držav članic. Novo področje, notranje zadeve in pravosodje, vodeno po postopku »ad hoc«, državam članicam med drugim omogoča razviti politiko azila.
Sporazum o EU določa poglobljeno sodelovanje med državami članicami na področju pravosodja, policije in carine, ne da bi bila pri tem omajana pristojnost vsake države članice, da ohranja javni red in varnost znotraj svojih meja. V sporazumu so kot vprašanja, ki so v skupnem interesu, opredeljena: politika azila, pravila, ki določajo prestop oseb čez zunanje meje držav članic, ter kontroliranje teh prestopov, imigracijska politika in politika za reševanje zadev pripadnikov tretjih držav, boj proti zasvojenosti z mamili, boj proti mednarodnim poneverbam, sodelovanje na področju civilnega prava, sodelovanje na področju kazenskega prava in carine, sodelovanje med policijami za preprečevanje in boj proti terorizmu ter preprodajanju mamil.
Dvanajsterica se je v Maastrichtu dogovorila tudi o skupni zunanji in varnostni politiki, da bi na ta način varovala temeljne interese unije in utrdila svojo vlogo v svetovnem okviru. Cilji, ki so jih opredelili so: varovanje skupnih interesov, utrjevanje varnosti EU, ohranjanje miru v skladu s principi Združenih narodov, NATA, Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi in Pariške listine, razvijanje in utrditev demokracije, pravne države in upoštevanja človekovih pravic ter spodbujanje mednarodnega sodelovanja.
Glede na Sporazum o Evropski uniji so se države članice odločile nadaljevati postopke uokvirjanja skupne obrambne politike in vključevati Zahodnoevropsko unijo v bodočo obrambno sestavo EU kot njenega sestavnega dela.
(Prihodnjič: Institucije Evropske skupnosti)
I

Sindikalna lista
Prvi del
1.	Dnevnice
-	cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti)
-	polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti)
-	znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča
dve uri po njem)
2.	Kilometrina (od 1. 8. 1994 dalje)
3.	Ločeno življenje
4.	Prenočišče se izplačuje po predloženem računu, skladno z navodilom na potnem nalogu. Če na nalogu ni drugače določeno in delavec ne predloži računa, ima pravico
do povračila v višini
5.	Regres za prehrano
avgust 1994 SIT
M
JAVNI POZIV
Konzorcij zavezancev za vračilo podržavljenega premoženja poziva volivke in volivce Republike Slovenije, naj podprejo iniciativo za spremembe in dopolnitve zakona o denacionalizaciji, ki je bila posredovana predsedniku Državnega zbora Republike Slovenije. S predlaganimi spremembami zakona želimo:

1.461
22,00
28.550
1.259
6.078
FIGE NAMESTO PLAČ
KAJ DELAJO
Drugi del	gij:
V	prvem delu sindikalne liste smo objavili zneske materialnih stroškov.
V	drugem pa objavljamo povprvčni osebni dohodek za obdobje od *£ marca 1994 do maja 1994 kot osnovo za uveljavljanje pravic iz nepo-sredne skupne porabe. Povprečni osebni dohodek v gospodarstvu Slove-nije od marca 1994 do maja 1994 znaša 54.850,00 tolarjev.
1.	Jubilejne nagrade	W:
-	za 10 let	27.425,00
-	za 20 let	41.138,00
-	za 30 let	54.850,00	&
2.	Nagrada ob upokojitvi	164.550,00	*:j:
3.	Solidarnostne pomoči	54.850,00
Vir: podatki Zavoda RS za statistiko
$
s
i
i i
Predsednik Sidnikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in razisko- $£ valni dejavnosti Slovenije Franc Klepej-je v ponedeljek podpisal kolek- ■:$: tivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanje in se s svojim Si; podpisom tako pridružil ministru za šolstvo in šport dr. Slavku Gabru in predsedujočemu v VIZ Janezu Stergarju, ki sta kolektivno pogodbo j|i|i sklenila že 29. julija.
Kolektivna pogodba, ki obsega 115 členov in bo začela veljati s priha-jajočim šolskim letom, omogoča delavcem s 35 leti in delavkam s 30 leti Sjj: delovnega staža dve uri manj pouka na teden; če pa te ugodnosti ne bodo želeli uveljavljati, bodo prejemali približno za deset odstotkov j:;:;: višjo plačo. Za toliko višjo plačo bodo dobivali tudi učitelji, ki v zad- •:$: njem razredu osemletke poučujejo materinščino ali matematiko in šo-larje pripravljajo na zunanji izpit, ter profesorji slovenščine, materna-tike in tujega jezika v četrtih letnikih srednje šole; učitelji drugih SS
1
Stavka delavcev podjetja Emi iz Poljčan, ki se je začela 29. julija, še vedno traja. Delavci so spočetka terjali izplačilo aprilskih plač, odkar pa je delavski svet na njihovo zahtevo predlagal Temeljnemu sodišču v Mariboru uvedbo stečajnega postopka za podjetje, delavci varujejo tovarno do prihoda stečajnega upravitelja.
		
16 DIlUl IsKlIl OD u Of IH r________________________
m		
lip		
iiii		iiiiiiiiiiiii h
Sindikat delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti
Delavcem Emija je že nekaj časa jasno, da ne bodo dobili ne aprilske pa tudi ne majske, junijske, julijske in avgustovske plače in da so potemtakem štiri mesece delali »brezplačno«. Ker se bo kmalu začelo novo šolsko leto, ko bo moralo 186 delavcev Emija znova poslati v šolske klopi svojih 200 otrok, si večina želi samo skromne socialne varnosti. To pa jim zagotavlja samo uvedba stečajnega postopka, saj si bodo kot brezposelni lahko zagotovili socialno varnost na zavodu za zaposlovanje. Vse svoje terjatve pa nameravajo uveljavljati v stečajnem postopku, kjer bodo med največjimi, če že ne največji upnik. Vendar imajo malo upanja, da bi bile njihove terjatve v celoti poplačane, saj znašajo dolgovi Emija, kot kaže, več od celotne vrednosti tovarne.
Delavcev ne jezi samo to, da jih je staro vodstvo Emija z Rajkom Robnikom na čelu naplahtalo, da so delali brezplačno. Mnoge je prizadela tudi javna izjava sedanjega direktorja Franca Juga (to dolžnost je prevzel 1. julija): »Vedel sem, kam prihajam, a sem mislil, da bodo delavci vendarle pripravljeni sodelovati pri sanaciji svojega podjetja. Žal se je izkazalo, da ni tako. Razmišljajo s figo v žepu, saj je mnogim med njimi
preprosto vseeno, kaj se bo z Emijem zgodilo.«
»Kako je mogoče delavcem, ki so štiri mesece brezplačno delali samo za korist Emija, očitati, da razmišljajo s figo v žepu,« se sprašuje sekretar območnega odbora SKEI za Podravje Edi Ozimic, ki stavkajoče v tovarni redno obiskuje.
»Razumem ambicije diplomiranega ekonomista Franca Juga, ki je prišel na direktorski položaj v Emiju z zavoda za zaposlovanje, kjer je bil prijavljen kot brezposelna oseba, da se želi v Emiju dokazati, vendar pa tega ne more početi na hrbtih delavcev. Razumeti mora, da delavci ne morejo v nedogled delati brezplačno. Pri tem ne sme pozabiti, da je ob nastopu dolžnosti delavcem tudi sam obljubil plačo, ki jim je po mesecu dni dela ni dal,« komentira Jugovo izjavo Edi Ozimič. »Sicer pa bi Franc Jug moral temeljito poznati finančno situacijo v podjetju prej, predno je prevzel vodenje podjetja in predno je delavce z obljubo o plači pripravil do dela. Pa še nekaj je treba reči: od spremembe sistema delavci Emija nimajo nič več 'svoje tovarne’. Natanko se ve, kdo vodi Emi in kdo je delodajalec, kdo pa si v Emiju z delom služi vsakdanji kruh.«
Delavci Emija, ki so se vse do-
slej preko sindikata borili za ohranitev podjetja s prisilno poravnavo, bi bili pripravljeni zopet poprijeti za delo, če bi po petih mesecih dobili eno samo samcato plačo. Vendar pa so Emiju obrnili hrbet tudi na pristojnih ministrstvih.
Edi Ozimič: »Delavci so zahtevali stečaj Emija šele potem, ko so ugotovili, da jim je tudi ministrstvo za delo obrnilo hrbet!«
Franc Jug je še pred stavko 21. julija dal ministrstvu za delo vlogo za dodelitev intervencijskih premostitvenih sredstev v znesku 30 milijonov tolarjev. Čeprav je v obrazložitvi predstavil svoj sanacijski program, ki je predvidel zmanjšanje števila zaposlenih na 95 do 100 delavcev ter uvedbo postopka pri-
silne poravnave, ministrstvo za delo vloge ni rešilo ugodno.
V odgovoru ministrstvo za delo piše: »Na sestanku 5. 8., kjer ste osebno podrobno predstavili stanje v podjetju, je bilo ugotovljeno, da reševanje podjetja, prikazano v izhodiščih za program sanacije z uvedbo postopka prisilne poravnave, zaradi njegove prezadolženosti ne bi dalo željenih rezultatov... Ugotavljamo, da ni realnih pogojev za izvedbo programa prestrukturiranja oz. sanacije podjetja, s katerimi bi bilo možno ohraniti 100 produktivnih delovnih mest. Skladno z 48. členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in izdanimi navodili za njegovo izvajanje tako ni pogojev za vključitev našega ministrstva v sofinanciranje ukrepov za ohranitev produktivnih delovnih mest.«
To stališče je ministrstvo izoblikovalo mnogo prej, predno so tudi delavci spoznali, da je edina možnost za njihovo socialno varnost - stečaj. »Delavci so zahtevali stečaj Emija šele, ko so ugotovili, da je tudi ministrstvo za delo podjetju obrnilo hrbet,« pojasnjuje Ozimič. Območna organizacija ZSSS za Podravje je stavkajočim v Emi poslala 200 tisoč tolarjev, prav toliko pa jim je nakazal tudi SKEI.
Delavci Emija so vseskozi pošteno razmišljali in verjeli, da bodo za svoje pošteno delo dobili tudi pošteno plačilo. Namesto da bi jim izplačali štiri že zaslužene plače, pa jim sedaj kažejo - fige.	Tomaž Kšela
I
I
|
I
&
i
i
i
i
8
I
1
#
8
i
i
i
$
Š
5
8
ra:
i
m
$
ra:
s
1
Sra
$
S
i
i
fš:
s*
S
$
1.	preprečiti narodnogospodarsko škodo, ki jo povzroča izvajanje sedaj veljavnega zakona o denacionalizaciji s poudarkom na fizičnem vračanju nepremičnin;
2.	olajšati	dogovarjanje
z upravičenci in s tem pospešiti proces denacionalizacije;
3.	zagotoviti pravno, moralno in ekonomsko konkretnejši postopek denacionalizacije, upo-
števajoč pri tem izkušnje repri-vatizacijskih modelov drugih evropskih držav;
4.	omogočiti podjetjem zavezancem za vračilo podržavljenega premoženja, da tudi ta pridobijo odškodnino za odvzeta sredstva ter njim in denacionalizacijskim upravičencem omogočiti, da jo uporabljajo za katerokoli gospodarsko naložbo, kar bo prispevalo k pospešitvi gospodarskega razvoja Slovenije in k zmanjševanju presežnih delavcev;
5.	zmanjšati neupravičene in
nepotrebne razlike v pravicah med	denacionalizacijskimi
upravičenci in zavezanci in spodbuditi denacionalizacijske upravičence za nove naložbe.
Na podlagi predlaganih sprememb zakona, zlasti z dano možnostjo uveljavljanja odškodnin pri Skladu Republike Slovenije za razvoj, bo mogoče doseči prej navedene cilje na pravno korekten način, pri čemer ne bodo prizadeti ne udeleženci doslej že zaključenih denacionalizacijskih postopkov in tudi ne bodoči na osnovi spremenjenih predpisov. Zato so predlagane spremembe zakona sorazmerno lahko izvedljive, ne glede na to, da proces denacionalizacije poteka od konca leta 1991 dalje.
Predlagane spremembe zakona bodo tudi bistveno olajšale proces lastninskega preoblikovanja podjetij.
Prepričani smo, da bodo volivke in volivci Slovenije razumeli, da so predlagane spremembe koristne za uspešen gospodarski razvoj Slovenije in zadovoljiv življenjski standard prebivalstva, zato vas pozivamo, da našo iniciativo pri pristojnih upravnih organih za matične zadeve tudi pisno podprete.
To podporo pričakujemo še zlasti:
•	pri delavcih v podjetjih, ki jih zakon o denacionalizaciji zavezuje k vračanju podržavljenega premoženja in so zaradi krnitve funkcionalne celovitosti ali zmanjšanega obsega poslovanja prizadeta;
•	v Gospodarski zbornici Slovenije, njenih združenjih, območnih zbornicah in drugih asociacijah ter v vseh podjetjih, saj bodo na ta način pripomogli k izboljšanju učinkovitosti gospodarskih subjektov in izboljšanju splošnega gospodarskega položaja Slovenije;
•	pri vseh sindikatih v Sloveniji, vključno s sindikati dejavnosti in območnimi organizacijami sindikatov, računajoč na aktivno solidarnostno podporo s spodbujanjem delavcev v vseh podjetjih k pisni podpori pobude za spremembo krivičnega zakona o denacionalizaciji, saj bodo tako najbolj neposredno prispevali k ohranjanju delov-
nih mest in zagotavljanju socialne varnosti tisočev zaposlenih;
9 pri tistih denacionalizacijskih upravičencih, ki si želijo zagotoviti širše možnosti za gospodarnejšo uporabo odškodnin.
Volivke in volivci Slovenije, podprite naša prizadevanja in vložite svojo podporo za spremembo zakona o denacionalizaciji tako, da jo boste potrdili s svojim podpisom pred pristojnim organom za matične zadeve na občini, kjer je vaše stalno prebivališče, v času od 22. avgusta do 21. oktobra 1994. Podporo morate izraziti na obrazcu 0,5, ki ga je mogoče kupiti pri vseh enotah DZS. Za večje število interesentov pa ga lahko dostavimo, če sporočite svojo željo na tel. številko 061-214-552. Obrazec izpolnite s tiskanimi črkami. Svojo podporo predlaganim spremembam izrazite z obkroženjem črke C in s pripisom besedila: »O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH
ZAKONA O DENACIONALIZACIJI«.
Izpolnjeni obrazec podpišite pred delavcem upravnega organa občine, v kateri imate stalno prebivališče in kjer svojo identiteto dokažete z osebno izkaznico. Obrazec bo potrdil delavec upravnega organa. Potrjeni obrazec pošljite na naslov: Centromerkur d.d., Trubarjeva 1, 61101 Ljubljana, p.p. 46 (za Jožeta Šketa).
Upamo, da vas sorazmerno zapleten postopek izražanja volje ne bo odvrnil od podpisovanja podpore pobudi. Zavedati se moramo, da s tem podpiramo večjo gospodarsko uspešnost naše države in višji življenjski standard njenega prebivalstva ter omogočamo odpravljanje mnogih socialnih krivic. Za to nam ne sme biti žal truda.
Za vaše razumevanje se vsem najtopleje zahvaljujemo.
Za konzorcij zavezancev za vračilo podržavljenega premoženja Jože Šketa
KAJ DELAJO
iiiiii	lili!!	v republiških	odborih		1II

Sindikat državnih in družbenih organov
Razvrščanje delavcev po novem pravilniku
o napredovanju
:::::
vlivi
Kadrovska služba vlade Republike Slovenije je v navodilu za prvo
OB ZAKLJUČKU REDAKCIJE
V Tamu zopet stavkajo - tokrat za junijske plače
Delavci Tamove družbe Gospodarska vozila, ki zaposluje 1500 delavcev, so konec minulega tedna - v petek, 19. avgusta
-	začeli stavkati. Razlog je preprost: delavci terjajo izplačilo zadnjega dela junijske plače ter drugi obrok regresa. Doslej so delavci dobili v dveh obrokih skupno 40 tisoč tolarjev junijske plače. Dve tretjini delavcev, ki imajo večje plače od 40 tisočakov, morajo dobiti še en obrok junijske plače.
Celoten holding Tam že vse leto pesti hudo pomanjkanje obratnih sredstev. Čeprav so poslovne banke že maja na razogovoru pri ministru dr. Maksu Tajnikarju Tamu obljubile pomoč, doslej Tamove družbe še niso dobile nujno potrebnih kreditov. Družba Gospodarska vozila potrebuje 3 do 4 milijone mark kredita, da bi lahko financirala in prodala za 35 milijonov mark vozil.
Po besedah sekretarja SKEI v Tamu Zvonka Slane so se stavkajoči z vodstvom družbe na pogajanjih dogovorili, da bodo prekinili stavko, če bodo v sredo dobili drugi del regrsa v bruto znesku 20 tisoč tolarjev, do konca tedna pa še zadnji del junijske plače. Vodstvo družbe je delavcem tudi obljubilo, da bodo 31. avgusta dobili julijske plače. Ob zaključku redakcije DE stavka v TAM-u torej še traja, delavci pa čakajo na izplačilo regresa.
Dolgovaški opekarji prejeli po 16 tisoč tolarjev pomoči
Vsi delavci Opekarne iz Dolge vasi pri Lendavi, ki že tri mesece niso dobili plače, so dobili od lastnika opekarne
-	Sklada Republike Slovenije za razvoj po 16 tisoč tolarjev pomoči. Odločitev o tem je sklad sprejel po tem, ko se je sekretarka krajevnega odbora ZSSS v Lendavi Zdenka Bobovec pogovorila z direktorjem sklada mag. Urošem Koržetom (direktor Opekarne Franc Humar je bil na dopustu) ter mu predstavila socialno stisko delavcev.
*	TK
razporeditev zaposlenega (ROS ga je podal vsem predsednikom organi-zacij sindikata 22. julija) določila, naj do 20. avgusta pošljejo predloge igi sprememb količnikov v sistemizaciji kadrovski službi za delavce v repu-Š:: bliških upravnih organih, izvršni sveti SOB občin pa ministrstvu za pravosodje. Po informacijah (22. avgusta) kadrovske službe vlade Repu-blike Slovenije in ministrstva za pravosodje predstojniki republiških j:-: upravnih organov in izvršilni sveti SOB občin še vedno niso vsi poslali j:-: zahtevanih dokumentov. V kadrovski službi vlade Republike Slovenije ocenjujejo, da bodo do konca avgusta zbrani predlogi sprememb količ-ra nikov, v ministrstvu za pravosodje pa menijo, da bo to za upravne ra organe občin do 26. avgusta. Zbrane razporeditve delavcev z novimi g: količniki bodo podlaga za analizo in finančno oceno v kadrovski službi, S;: kateri mora dati svoje soglasje ministrstvo za finance in ministrstvo za pravosodje. Oceno naj bi v septembru obravnavala tudi vlada Republike •ra Slovenije.
ra Predsednike organizacij sindikata je ROS 22. julija pisno opozoril, naj od predstojnikov zahtevajo celovito pisno oceno za obravnavo razvršča-ra; nja delavcev po novem pravilniku o napredovanju v izvršnem odboru ra; sindikata. V izvršnem odboru je treba pisno ugotoviti: koliko delavcev raj: je bilo razvrščenih v nove plačilne razrede in koliko ne in kje so razlogi; K;; kako je upoštevana delovna doba na enakih in podobnih delih - čas, ki se upošteva za napredovanje; koliko delavcev je napredovalo do treh Jra plačilnih razredov in koliko izjemoma za več kot tri plačilne razrede; :;;;; kako bo urejeno napredovanje za delavce z manj kot tri leta delovne ra dobe; kako se ureja napredovanje za delavce, ki nimajo zahtevanih ra pogojev za delovno mesto. To so nekatera vprašanja iz prakse, na katere ;$; naj bodo pozorni izvršni odbori sindikata, da bodo zagotovili tudi ;ra nepristranost, objektivnost in enakopravno obravnavanje vseh delavcev ra članov sindikata.
J?;; Takšne informacije in ugotovitve so potrebne za sklic posameznih ra; konferenc sindikata dejavnosti in ROS. Seje bi sklicali, ko bosta kara: drovska služba vlade Republike Slovenije in ministrstvo za pravosodje ra; pripravila skupno informacijo in oceno razvrščanja delavcev po novem ra pravilniku o napredovanju.
Drago ščemjavič, sekretar
m		ilii
	iiiiii	i
iiiiii	iiiiiiiiiiiii i	
samostojnih sinoiKdtih


Pergam - konfederacija sindikatov Slovenije
isSirararararararara^^
!
BELTINKA BI LAHKO SPLAVALA...
Marsikatero podjetje v Pomurju bi lahko doseglo boljše poslovne uspehe, če bi le bilo tam dovolj strokovnjakov in sposobnih menedžerjev, pripravljenih poprijeti za krmilo tudi v tistih podjetjih, ki so sedaj v težavah. Koristno bi bilo, če bi območna gospodarska zbornica v sodelovanju z drugimi organi in ustanovami v Pomurju ustanovila nekakšen kadrovski inženiring, ki bi skrbel tudi za vračanje sposobnih vodstvenih kadrov iz Ljubljane, Maribora in drugih mest v Pomurje.
Podpisali kolektivno pogodbo
maturitetnih predmetov pa lahko pričakujejo petodstotni »priboljšek«, i;;;!; Za 5 % odstotkov višje plače bodo imeli po novem tudi tisti, ki v šoli ra;: predavajo tri ali več predmetov in so za poučevanje ustrezno izobraženi, ra;: V šolah z dvojezičnim poukom bodo učitelji z aktivnim znanjem jezika narodne skupnosti nagrajeni s šest odstotkov večjo plačo oziroma bodo jra prejeli za tri odstotke več denarja, če bo njihovo znanje jezika manjšine ra;; zgolj pasivno. Večji bo tudi dodatek za nadurno delo. Pa še to: ta kolektivna pogodba »pokriva« tudi področje vrtcev.	::ra
Skratka, kolektivna pogodba ureja status 37 tisoč zaposlenih v vzgoji fra in izobraževanju, posredno pa seveda vpliva tudi na položaj njihovih družinskih članov in partnerjev v pedagoškem procesu - torej učencev, ra dijakov, študentov in njihovih staršev...	ra:;
(D K., slika: Sašo Bernardi) ra;:
i
;ra
Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva
Pred izidom brošura s KP	Jra
Besedili obeh naših podpisanih kolektivnih pogodb sta bili objavljeni, in sicer kolektivna pogodba stanovanjske dejavnosti v Uradnem listu :ra RS št. 49/94 dne 11. avgusta 1994, kolektivna pogodba za gospodarske ra; javne službe na področju komunalnih dejavnosti in vodnega gospodar- ra; stva pa v Uradnem listu RS št. 50/94 dne 12. avgusta. Slednjo bomo ra;; skupaj z Zbornico gospodarskih javnih služb izdali tudi v posebni Jra brošuri, da bi jo podjetja kot sindikati lahko kupili za svoje člane, ra; Brošuro bo mogoče naročiti in dobiti že prve dni septembra.
Miloš Mikolič, sekretar J:';:;
S:
To so med drugim poudarili na seji območnega odbora sindikata delavcev tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Pomurja minuli teden v Murski Soboti. Na tej seji sta poleg članov odbora sodelovala tudi predsednik območnega sveta ZSSS za Pomurje Janez Kovač in predsednik republiškega odbora sindikata delavcev tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Slovenije Alojz Omejc. Največ pozornosti so na njej posvetili težavam, v katerih so delavci v Beltinki iz Beltinec in delavci obrata Tekstilne industrije Otiški vrh v Dobrovcih.
Tovarna trikotaže Beltinka iz Beltinec čaka na stečaj, Beltinkina proizvodnja pa se nadaljuje v podjetju Šport inženiring, ki ima v najemu Beltinkine stroje in prostore. Po besedah sekretarja območnega odbora sindikata delavcev tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Pomurja Danila Šipoša je v Šport inženiringu dobilo delo samo230 od 340 Beltinkinih delavcev. Preostalih 110, ki so na čakanju, pa ni dobilo še niti junijske plače.
Beltinke niso uničili delavci
O problemih delavcev Beltinke je na seji spregovoril predsednik sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije v Beltinki Benjamin Šipoš. Zavrnil je neutemeljene trditve v nekaterih medijih, da so za
propad Beltinke krivi nezadovoljni delavci, ki so se za svoje temeljne pravice borili z nekajdnevno stavko. »V Pomurju ni bilo še nobenega stečaja, ki bi si ga delavci želeli,« je dejal. Doslej je do stečajev prihajalo izključno zaradi neuspešnega poslovanja podjetij. »Tudi v Beltinki ni bilo nikoli nobenega zdraharstva, bili pa so organi, zadolženi za spremljanje poslovne politike podjetja. In ti bi lahko ukrepali že prej, dokler je bil še čas...«
Benjamin Šipoš je opozoril, da Beltinkini delavci, ki so na čakanju, ne prejemajo plač, saj podjetje nima več prilivov. Sredstva od najemnine, ki jo je Beltinki za stroje in prostore dolžan plačevati Šport inženiring, menda zadostujejo samo za poplačilo starih terjatev in strojev, ki so bili kupljeni na lizing. Zato delavci terjajo čimprejšen stečaj Beltinke (po uvedbi stečajnega postopka bodo imeli tudi čakajoči delavci zagotovljeno na zavodu za zaposlovanje vsaj minimalno socialno varnost) in ustanovitev novega podjetja, kjer se bo nadaljevala rentabilna proizvodnja Beltinke.
Začetek konca
Predsednik območnega sveta ZSSS za Pomurje Janez Kovač, ki je hkrati član upravnega odbora Beltinke, je opozoril, da so se težave v tem podjetju začele že z odcepitvijo
od Rašice: Beltinka ni bila pripravljena na samostojno poslovanje ne na kadrovskem in strokovnem in ne na tržnem področju. Bila je tudi podkapitalizirana, imela je neugodno strukturo zaposlenih (preveč zaposlenih v režiji), poleg tega v podjetju tudi niso varčno ravnali z materialnimi sredstvi.
Lansko leto je Beltinka zaključila s 45 milijoni tolarjev izgube. Ko se obljube vodstva, da se izguba ne bo več povečevala, niso izpolnile, pač pa je v prvem polletju ustvarila novih 35 milijonov tolarjev izgube, je upravni odbor ukrepal in zamenjal vodstvo. Izguba Beltinke bi bila še višja, če podjetje nekaj mesecev ne bi delavcem izplačevalo zajamčenih plač, in če bi bile izplačane tudi plače za junij. Sodu je izbila dno zahteva vodstva, naj bi delavcem izplačevali zajamčene plače, s čimer se niso strinjali ne člani upravnega odbora in ne delavci, ki so začeli stavkati.
Ohraniti zaupanje tujih partnerjev
Upravni odbor je iskal rešitev, kako ohraniti zdravo jedro Beltinke. Našel je podjetje v mirovanju Šport inženiring, katerega lastnika sta študenta, ki študirata v Ljubljani. Devetega junija je preko tega podjtja stekla »zdrava« proizvodnja Beltinke. Odkar proizvodnja v Beltinkinih obratih, pod okriljem novega podjetja, zopet teče, se število naročil povečuje, izboljšujejo pa se tudi rezultati poslovanja. Julijsko poslovanje se je že končalo brez rdečih številk.
Janez Kovač se je vprašal tudi o prihodnosti Beltinke. O tem, da bo morala v stečaj, ni več dvoma, saj je skupščina podjetja temeljnemu sodišču sama predlagala uvedbo ste-
čajnega postopka. Zato bi bilo treba čimprej ustanoviti novo podjetje. Ustanovi ga lahko občina, 50 delavcev z 1,5 milijona tolarjev osnovnega kapitala, ali pa preprosto vsi delavci, ki bi v tem primeru morali zagotoviti tri milijone zagonskega kapitala. Novo podjetje pa lahko ustanovi tudi Ljubljanska banka, ki ima vpisano hipoteko in zanima-
NITKA SE NE BI SMELA PRETRGATI... Stečaj Beltinke bi moral biti programiran, da ne bi prišlo do prekinitve proizvodnje, ki bi pretrgala tudi poslovne odnose s (tujimi) partnerji.
nje za ustanovitev novega podjetja že kaže. Novemu podjetju tudi ne bo lahko, vendar bi z usposobljenimi vodilnimi kadri in ustreznim številom zaposlenih (zagotovo manjšim od 300) po ocenah strokovnjakov lahko dosegala solidne poslovne rezultate. Veliko bo odvisno tudi od stečajnega upravitelja. Z uvedbo stečajnega postopka bo razveljavljena tudi pogodba med Beltinko in Šport inženiringom. Stečaj bi moral biti, meni Janez Kovač, programiran, da ne bi prišlo do prekinitve proizvodnje, ki lahko povzroči prekinitev odnosov s tujimi naročniki.
Tudi predsednik območnega odbora sindikata delavcev tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Pomurja Jože Turki se je zavzel, da bi z ustanovitvijo novega podjetja ohranili zdravo jedro Beltinke. Podjetje nikakor ne bi smelo izgubiti zaupanja poslovnih partnerjev iz tujine, ki proizvodnjo lahko kaj hitro prenesejo v katero od držav Vzhodne Evrope. Več skrbi pa bi morali vsi skupaj posvetiti tudi problemom delavcev na čakanju, še posebej, ker zaposleni v Šport inženiringu delajo celo nadurno.
Antiindustrijska politika vlade
Predsednik republiškega odbora sindikata delavcev tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Slovenije Alojz Omejc pa je dejal, da so težave Beltinke tradicionalne v primarni tekstilni industriji v Sloveniji. Po njegovih besedah je to rezultat sedanje anti-industrijske politike vlade dr. Janeza Drnovška. To se med drugim vidi tudi po tem, da so industrijski delavci v Sloveniji najslabše plačani. Zato sposobni kadri bežijo iz industrije. Omejc je.dejal, da je dr. Drnovšek protisindikalno naravnan, in da noče videti socialnih problemov, ki jih poraja vladna politika. Zavzel se je za ostrejšo politiko sindikata do vlade. Tekstilci bi po njegovih besedah morali od vlade terjati, naj zniža
prispevke na plače v tekstilni industriji, ki je delovno izredno intenzivna.
Benjamin Šipoš je opozoril še na neki problem. Pri nas se po njegovem mnenju tudi nekateri menedžerji trudijo, da bi čimbolj zmanjšali vrednost podjetja, da bi ga potem laže privatizirali. Sedanja politika namreč menedžerje dobesedno sili, da postanejo lastniki. »Takšne tovarne, kakršna je Beltinka, se dajo idealno lastniniti.«
Je rešitev v »kadrovskem inženiringu?«
Člani območnega odbora so po razpravi oblikovali sklepe in jih naslovili na upravni odbor, vodstvo Beltinke in vodstvo Šport inženiringa. V njih se zavzemajo za ustanovitev novega podjetja. O tem, kako to uresničiti, naj se pogovorijo vsi zainteresirani skupaj z delavci in predstavniki krajevne skupnosti. Območni odbor tudi terja, naj v Šport inženiringu nehajo nadurno delati in namesto tega v delovni proces vključijo več čakajočih. Od upravnega odbora Beltinke območni odbor zahteva, naj delavcem zagotovi vse podatke, ki jih potrebujejo pri prijavi svojih terjatev v stečajnem postopku. Na koncu so člani odbora dali pobudo območni gospodarski zbornici, naj razmisli o ustanovitvi kadrovskega inženiringa v Pomurju. Če bi ta že prej uspešno deloval, se Beltinka morda sploh ne bi znašla v sedanjih težavah...
Na seji območnega odbora tekstilcev so razpravljali tudi o težavah obrata Tekstilne industrije Otiški Vrh v Dobrovniku. Ugotovili so, da ugotavljanje presežnih delavcev (od 55 naj bi odpustili kar 50 delavk in delavcev), ni bilo v skladu z zakonom. O tem se bodo sindikalni predstavniki pogovorili z vodstvom podjetja TIO iz Otiškega Vrha na Koroškem.
T. K.
1. JUBILEJNE NAGRADE v SIT:
-	za 10	let delovne dobe	32.910
-	za 20	let delovne dobe	43.880
-	za 30	let delovne dobe	54.850
27.425
41.138
54.850
Jubilejna nagrada se izplača delovne dobe.
2. ODPRAVNINA OB UPOKOJITVI 164.550
164.550
cela dnevnica (nad 12 ur do vklj. 24 ur odsotnosti) polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti)
- znižana dnevnica (od 6-8 ur, če se potov, začne 2 uri pred oziroma konča 2 uri po delovnem času)
5. KILOMETRINA (SIT/km)
(Od 1. 8 1994 dalje)
7. PRENOČIŠČE (brez računa)
K Sindikati strojevodij, vlakovnih S odpravnikov ter delavcev železniške in | transportne delavnosti
•ra Napoved stavke
ra Če v prihodnjih dneh zaposleni na Slovenskih železnicah ne bodo ■ra izposlovali povprečne bruto plače v višini tiste, ki so jo marca prejeli S;;: v prometu in zvezah (98.248 tolarjev), bodo 5. septembra po polnoči ;:;•;: začeli stavkati! Tako so sklenili sindikati strojevodij, vlakovnih odprav-nikov ter delavcev železniške in transportne dejavnosti Slovenskih S;: železnic. Stavka naj bi trajala osem dni; če ne bo učinka, pa jo bodo po ra tednu dni obnovili.
SINDIKALNA LISTA »PERGAM« ZA JULIJ 1994
i;:;? Povprečni neto osebni dohodek v gospodarstvu R Slovenije za ob-•:;:;: dobje MAREC-MAJ 1994, ki znaša 54.850 SIT, je osnova za izplačila vS povračil stroškov delavcem v zvezi z delom:
ra;
ira	pap., graf., čas.	trgov, dej.,
infor., založ. in SKPg in Vladna i;:;!;	kem. dejavnost	uredba
v roku enega meseca po dopolnitvi
•i;!;:	Odpravnina ob upokojitvi se delavcu izplača v višini treh povprečnih
:•;•;: mesečnih čistih OD delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca :;•;•; ugodneje! Odpravnina se mora izplačati ob izplačilu zadnje plače, ji;:;:	Delavec, ki mu je podjetje dokupilo delovno dobo, je upravičen do
i:;:- razlike odpravnine, če je bil znesek dokupa nižji od zneska odpravnine.
ra;
ra 3. SOLIDARNOSTNA POMOČ	54.850	54.850
;::ra
Za solidarnostne pomoči do višine vladne uredbe ni davka, tudi če jih Sra delavec prejme večkrat letno na osnovi upravičenosti po kriterijih, •ra Glede na določbe naših panožnih pogodb naj podjetja solidarnostno j:;; pomoč v primeru smrti delavca izplačajo trikrat in ne enkrat skupno ra v višini treh povprečnih neto plač gospodarstva R Slovenije, i;;;;: 4. DNEVNICE
ra - cela dnevnica (nad 12 ur do vklj. 24 ur odsotnosti)	4.291
ra - polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti)	2.146
•ra
.*.v •••••■
8:
M*
.v.*
:ra
:¥: 6. LOČENO ŽIVLJENJE
34.329
1.287
!•!•:■ OPOMBA: Glede na določbo v 8. točki Tarifne priloge SKPg in glede na sprejet vi* dogovor na Ekonomsko-socialnem svetu veljajo tudi za gospodarstvo enaki zneski :!•!• povračil stroškov za službena potovanja kot za negospodarstvo oz. do višine :*X vladne uredbe.
Si; 8. REGRES ZA LETNI DOPUST
ral - 52.290 SIT za vsa podjetja,
?:• - d° 69-720 SIT za podjetja, ki poslujejo z dobičkom,
ra - do 87.150 SIT lahko za tiste delavce, katerih osnovna bruto plača je
•g nižja od zneska 87.150 SIT.
vi;
Če se regres izplača v več delih, se od nove osnove lahko računa le I:;; neizplačani del.

Ustanovitelji in vpisno mesto: PROXY d.d., Ljubljana / BONA FIDE d.d. Koper / TMB d.o.o. Maribor
stavite na strokovnjake
v Ljubljani, Kotnikova 2 in v Mariboru, Partizanska 13o / TKIMO d,d., Trebnje, Prijateljeva 12, AZUK GK0SUPUI, Adamičevo 10, c. Gubčeve brigade bi Trebnje in c. I borcev! 7, Brežice
PULSAR
061/13 13325
Borznoposredniška hiša
tiTMB
062
d.d.
Strossma/erjeva 13, Maribor
224756
PUISAR
061/13 13325
Ustanovitelji in vpisno mes‘a: PROXY d.d., Ljubljana / BONA FIDE d.d Koper / TMB d.o.o. Maribor	^
to
priloga DE
M
09
Kronika nekega dogajanja
V tej prilogi prikazujemo najpomembnejše dogocjke v minulih štirih letih v boju Svobodnih sindikatov za delavske pravice. Ta štiri leta so bila polna usodnih odločitev in dejanj slovenskega naroda in prebivalcev Slovenije v boju za samostojno državo, vendar pa tudi za demokratično družbo, družbo večje blaginje, spoštovanje človekovih pravic in v tej povezavi za sindikate še posebej uveljavljanje pravic delavcev.
To je bil hkrati tudi boj za priznanje in uveljavitev Svobodnih sindikatov kot avtentične delavske organizacije, kar jim je prva vlada po demokratičnih volitvah v začetku oporekala kljub neizpodbitnim dokazom o njihovi svobodni organiziranosti in včlanjevanju vanje.
Vlade so minljive, koalicije bolj ali manj rahle združbe. Boj sindikatov pa je zahtevnejši - opravka imajo z zvitim partnerjem, včasih hudim nasprotnikom - in jasen in odločen ne glede na barvo koalicijskih partnerjev v vladi in v delodajalskih sestavih.
Ta priloga govori o bojih, kompromisih in uspehih^ Svobodnih sindikatov v najusodnejših časih slovenskega delavstva. Pred njimi je bila »sprijaznitev« z družbo trdega kapitalističnega izkoriščanja delavcev in ravnanja z njimi ali boj za takšno družbo, ki bo sodobne, socialne in ekonomske vrednote vgrajevala v svoje tkivo in postala družba bolj zadovoljnih občanov, ter za moderno državo, kakršna sodi v deželo, ki jo je menda bog ustvarjal z nasmehom.
Marjan Horvat
Boji Svobodnih sindikatov Slovenije za delavske pravice
Zveza svobodnih sindikatov (ZSSS) je nastala leta 1990 iz bivše Zveze sindikatov Slovenije. Njene osrednje naloge so zadevale zlasti urejanje razmerij na nastajajočem trgu delovne sile. Ta se je začel oblikovati obenem z uvajanjem sodobnega tržnega gospodarjenja, ki je postopno zamenjevalo prejšnjo socialistično ureditev.
V Zvezo svobodnih sindikatov povezani sindikati (skrajšano: Svobodni sindikati) so si na 1. kongresu aprila 1990 zastavili za osrednji cilj uvedbo sistema kolektivnih pogodb in tudi novo delovno zakonodajo, prilagojeno evropskih standardom. Taktika in strategija zfess je temeljila na predpostavki, da bo položaj zaposlenih in socialnih zavarovancev urejala tudi država prek svojih institucij in z denarjem davkoplačevalcev.
Delojemalci pa so bili leta 1990 in tudi kasneje navajeni socialistične zaščite v razmerah, ko je država z zakoni odpravila osnovno nasprotje med delom in kapitalom. Delavci tega leta v glavnem še niso občutili posledic reformne zakonodaje, katere scenarist je bil zadnji predsednik jugoslovanske vlade Ante Markovič. Kljub temu smo že nekaj let kasneje takratne poizkuse spreminjanja družbene lastnine v zasebno začeli označevati za divje lastninjenje oziroma zmanjševanje vrednosti družbenega premoženja. Ves čas pa so sindikalisti govorili o okoriščanju vodilnih posameznikov, zlasti menedžerjev, na račun množice navadnih delavcev.
Prvi kongres Svobodnih sindikatov se časovno ujema tudi s prostovoljnim sestopom komunistov z oblasti. Volivci so na prvih parlamentarnih volitvah leta 1990 zaupali oblast Demosu - koaliciji desnih strank. Prvi predsednik te vlade Lojze Peterle bo verjetno prišel v socialno zgodovino zlasti zaradi zavračanja slehernega pogovarjanja z Zvetzo svobodnih sindikatov, ki je bila maja 1990 objektivno osrednji predstavnik delojemalcev. Treba je dodati, da so delavci skupaj s socializmom izgubili tudi stranko na oblasti, ki je petinštirideset let vladala v njihovem imenu.
Po preimenovanju Zveze sindikatov Slovenije v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije se je v to organizacijo prostovoljno in s podpisom vključila oziroma v njej ostala velika večina nekdanjega članstva. Tega leta so že delovali Neodvisni sindikati Slovenije pod vodstvom Rastka Plohla, v katere se je včlanilo nekaj tisoč zaposlenih. Tega leta pa je delo začenjala tudi v Demosu spočeta Neodvisnost - Konfederacija novih sindikatov Slovenije, ki je svojo politiko gradila zlasti na nasprotovanju vsemu, kar so počeli Svobodni sindikati.
Zaradi nerazčiščene preteklosti in nasprotovanj med sindikati gospodarstva in negospodarstva in nekaterimi ambicioznimi funkcionarji pa je kmalu po kongresu prišlo tudi do drobljenja Zveze svobodnih sindikatov. Do konca leta -
Delavci Dekorativne so maja 1990 spoznali, da jim je ostal le še sindikat in da je prazen celo njihov direktorski stolček.
1990 in v začetku leta 1991 so se osamosvojili: železničarji, šolniki (SVIZ), grafiki in papirničarji (Pergam), bančniki, policisti in zdravstveni delavci, ki so se organizirali kot avtonomni sindikati delavcev dejavnosti oziroma kot konfederacije. Podobno so ukrepali tudi sindikalisti z Obale, ki so postali jedro Konfederacije 90. Osamosvojili so se tudi kranjski sindikalisti, ki so ustanovili svoj poseben svet.
Preimenovanje in prehod v novo sindikalno organiziranost sta pomenila tudi opuščanje položaja ene od družbenopolitičnih organizacij, vpetih v socialistični oblastni sistem. Svobodni sindikati naj bi po kongresu delovali le kot stanovska organizacija, skladno z interesi članstva in z metodami, ki so v svetu razpoznavne le v sindikalnih gibanjih.
Leto 1990 je značilno tudi po tem, da smo dobili zvezni zakon o stavkah, ki je tej metodi sindikalnega boja dal potrebno legitimnost. Zveza svobodnih sindikatov je na njegovi podlagi sestavila tudi svoja stavkovna pravila.
Svobodni sindikati so svoj prvi programski dokument zapisali, da njihove svobode ne more omejevati noben zakon. Zapisali pa so tudi, da imajo pravico zastopanja in uveljavljanja interesov delavcev z vsemi oblikami sindikalnega boja, vključno s stavko.
Sindikati so v socialistični ureditvi imeli svoje poslance v družbenopolitičnih zborih bivše tridomne skupščine. Programska listina zveze svobodnih sindikatov iz leta 1990 pa se je zavzela za možnost posebnega posvetovalnega telesa ob parlamentu oziroma v njem, prek katerega bi bili delavci kot ustvarjalci dobrin vključeni v odločanje o ekonomskih in socialnih pravicah. Iz te ideje je kasneje zrastel načrt o tripartitnem organu socialnega partnerstva.
Do sprejema nove ustave pa so sindikati, povezani v ZSSS, ohranili pravico neposrednega predlaganja zakonov, politike in ukrepov. Ohranili naj bi tudi pravico nadzora nad delom poslancev, vključno z možnostjo njihovega odpoklica.
Posledice uvajanja tržnega gospodarstva so se začele kazati že v letu 1990, zlasti v klasičnih industrijskih panogah. Sindikat delavcev tekstilne in usnjarske industrije Slovenije, povezan v ZSSS, je maja 1990 prvi organiziral vseslovensko opozorilno stavko. Za to obliko protesta so se odločili zaradi propadanja obeh panog, likvidnostnih težav in hudega izkoriščanja delavcev. Tekstilci in usnjarji so zahtevali 40-odstotno znižanje dajatev za skupne in splošne potrebe. Stavkali so tudi zoper intervencijski uvoz cenenih tekstilnih in usnjarskih izdelkov. Predsednik sindikata Alojz Omejc je pred stavko povedal, da so njihovi delavci najbolj ogorčeni nad (takratno) zvezno vlado. Povedati je treba, da sta obe panogi takrat dajali delo več kot 70.000 delavcem.
Časopis Delavska enotnost je poročal o organizacijsko uspeli stavki, ki pa v vladi žal ni naletela na plodna tla. Prav zato je stavkovni odbor poslal takratnemu mandatarju vlade Lojzetu Peterletu pismo z zahtevami stavkajočih delavcev.
Zveza Svobodnih sindikatov je po kongresu skušala večino svojih moči in sposobnosti uporabiti za podpis prve splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Pogajanja so se zavlekla zlasti zaradi višine najnižjih izhodiščnih plač. Sindikati so na začetku zahtevali vsaj 600 DEM, Gospodarska zbornica pa jim je ponujala le 300 DEM. V času pogajanj je takratna zvezna vlada zakonsko zamrznila plače, češ da bo tako ustvarila možnosti za lastninjenje. Izvajanje zveznega zakona pa je bilo ves čas vprašljivo zaradi sprejema deklaracije o suverenosti Republike Slovenije kot države.
Maja, junija in julija 1990 so republiška vodstva sindikatov, povezanih v ZSSS, dobivala številne pobude za organizacijo splošne stavke. Predlagatelji so opozarjali zlasti na slabšanje gmotnega in socialnega položaja zaposlenih in tudi upokojencev. Realne plače so se v prvem polletju tega leta zmanjšale za več kot tretjino. Vlada je namerno zavlačevala s povečevanjem zajamčenih plač, na podlagi katerih se izračunavajo socialni prejemki. Pogajanjem o splošni kolektivni pogodbi ni bilo videti konca.
Pozivom delavcev k splošni stavki se je najprej odzval (SKEI) in za 10. september napovedal enodnevno splošno stavko. Z napovedjo je soglašalo 300 sindikalnih organizacij iz podjetij kovinske in elektroindustrije ter metalurgije. K odločitvi o napovedi stavke so prispevale tudi stavke v nekaterih podjetjih, npr. v mariborski Metalni.
Svet Zveze svobodnih sindikatov je v tistem času svoj pritisk usmeril zlasti na tridomno skupščino, ki je sredi julija 1990 obravnavala programske usmeritve vlade Lojzeta Peterleta. Od skupščine je med drugim zahteval tudi sprejetje zakona o uveljavljanju kolektivnih pogodb. Prav ta zakon je postal ena od stalnic zahtev ZSSS v daljšem obdobju. Tik pred zasedanjem skupščine se je tudi svet Zveze Svobodnih sindikatov odločil za splošno opozorilno stavko vseh delavcev v Sloveniji, ki naj bi bila 10. septembra. Sklep je utemeljil z analizo gmotnega in socialnega položaja delavcev ter pomanjkanjem pravne varnosti. Za stavko se je odločil, ker druge metode niso bile uspešne. Napoved
\jod°'
N0\*’
^0st>°
Albert Vodovnik je 17. julija 1990 prvič izjavil, da vlada kovinarje sili v stavko.
stavke so sindikati uporabili kot obliko pritiska na Gospodarsko zbornico zaradi njenega zavlačevanja pri sklepanju kolektivne pogodbe.
Dan kasneje je na zasedanju skupščine Republike Slovenije Lojze Peterle govoril o elementih izrednega stanja, ki vladi onemogočajo pripravo pravega programa. Omenil je 255 podjetij, ki da so pred stečajem. Peterle je takrat ošvrknil tudi Zvezo Svobodnih sindikatov, češ da namesto tega, kar je delala prej (ozimnica, rekreacija, kultura), zahteva plače, ki jih slovenska dežela delavcem ne more nuditi. Skupščina je na tem zasedanju ob asistenci vlade zavrnila predlog obravnave posebnega zakona o kolektivnih pogodbah, kakršnega je predložila Zveza Svobodnih sindikatov. Dogajanja v skupščini in vladi in obnašanje Gospodarske zbornice so kazali na načrtno slabitev moči ZSSS, k čemur naj bi prispevali tudi nekateri novonastajajoči sindikati.
Napoved jesenske splošne stavke delavcev je kljub temu pospešila podpis splošne kolektivne pogodbe za gosodarstvo. Ta dolgo pričakovani dogodek smo dočakali 27. julija ta^no opoldne.
Pravo delo za Svobodne sindikate pa se je po podpisu kolektivne pogodbe šele začelo, saj je bilo treba podpisano tudi izbojevati. Avgusta 1990 je Zavod za statistiko ugotovil, da je v Sloveniji 5-odstotna brezposelnost in da denarna nadomestila prejema 7000 delavcev. Statistiki so podzaposlenost takrat ocenili na 5 odstotkov in napovedali do konca leta 1990 10-odstotno brezposelnost, do konca leta 1992 pa 20-odstotno. Vsaka od treh železarn je takrat napovedovala najmanj po tisoč presežnih delavcev. Podobne vesti so prihajale tudi iz Litostroja, Ema in številnih mariborskih podjetij. Sindikalisti so zato takrat lahko računali le na rešitev v režiji vlade in skupščine. V nasprotnem
Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo je bila podpisana v petek, 27. julija 1990, ob 12. uri, v prostorih Gospodarske zbornice Slovenije
Točno oooldnš
Prvo splošno kolektivno pogodbo je za Svobodne sindikate podpisal Bajko Lesjak, za Gospodarsko zbornico pa Tomaž Košir. Po njej je delavcem v prvem tarifnem razredu pripadala plača 440 DEM z možnostjo 20-odstotnega zmanjšanja.
primeru bi namreč prišlo do stavkovnega vala, ki bi verjetno pokopal začeto gospodarsko reformo.
Demosova oblast je Zvezi svobodnih sindikatov skušala dokazati neutemeljenost napovedi za splošno stavko. Pri tem ji je pomagal tudi France Tomšič, predsednik Neodvisnosti in eden od poslancev SDSS. Ta je v skupščini zahteval celo poseben zakon o sindikatih, ki naj bi odvzel pravico sindikatov do napovedi stavk. Predsednik Svobodnih sindikatov Miha Ravnik je sredi avgusta 1990 javno odgovarjal, da cilj stavke ni rušenje, ampak opozorilo vladi, parlamentu in Gospodarski zbornici na izjemno slab položaj delavcev. Že takrat pa se je Ravnik strinjal s tezo o prestrašenih delavcih, kar naj bi bilo posledica nevarnosti izgube zaposlitve. Splošni gonji proti Zvezi svobodnih sindikatov se je pridružila tudi Gospodarska zbornica s sporočilom, da bo izvedbo stavke razumela kot rušenje julija podpisane splošne kolektivne pogodbe. Predsednik vlade Lojze Peterle pa je takrat javno izjavil, da se z Zvezo svobodnih sindikatov v pogojih, ko postavljajo ultimat, ne more pogovarjati.
Stavkovni odbor Zveze svobodnih sindikatov se je pred stavko lahko pogovarjal le z Ministrstvom za delo in od njega dobil nekaj odgovorov in zagotovil. Na tej podlagi je svet Zveze svobodnih sindikatov 6. septembra 1990 preklical napovedano splošno stavko. Odločitev je utemeljil z veljavnostjo in registracijo splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in nadaljevanjem pogajanj o panožnih kolektivnih pogodbah. Vlada je sindikatom poslala tudi osnutek splošne kolektivne pogodbe za negospodarstvo. Ministrstvo za delo je obljubilo izdelavo socialnega programa: Vlada pa je takrat pripravljala programe za posamezne družbene dejavnosti ter odstopila od uvajanja osebnih prispevkov za izobraževanje in od povečanja stanarin. Stavkovni odbor je na tej podlagi ugotovil, da je izpolnjena večina stavkovnih zahtev. Preklic stavke je v javnosti povzročil nekaj nesporazumov h katerim so pomagala tudi nekatera uredništva sredstev obveščanja.
V sindikalnih razpravah o stavki in o uspešnosti dela je nastala tudi ideja o delavski stranki. Pobudniki so menili, da bi takšna stranka omogočila nastope sindikalistov v parlamentu in tudi vpliv na parlamentarne odločitve.
Kovinarji so tri mesece po odpovedi splošne stavke obudili misel na to skrajno obliko sindikalnega boja. K temu so jih silile zlasti razmere v železarnah, Iskri in Litostroju. SKEI je za začetek v Cankarjevem domu organiziral zborovanje predstavnikov kovinarjev iz vseh podjetij. Zborovalcem sta prisluh-
Aktivisti SKEI so se 30. avgusta 1990 zbrali v Cankarjevem domu. Vlado so pozvali, naj se končno spravi tudi z delavci.
Kovinarji v Cankarjevem domu zahtevali takojšnje ukrepe
Sindikat in vlada sta za, poslanci pa...
kiu kovinske in elektroindu- usUvil« stroje, strije Slovenije Albert Vodov- 2 bučnim »pl«viom’r
sedniks Franceta Buiaqa. pozvali, naj v torek, 11. decembra, postavijo na dnevni
kot poslance v republiiki skupičini. naj del svojega
rdSSiKS,'?«
nava tega vpraianja sploh ni priila na dnevni red, nekako
bi pozornost namenili ne samo
S&iSSS.*?«
in elektroindustrije v Cankarjevem domu zadnje opozorilo pred napovedano stavko.
ji mo in da se nato v izkopljemo iz težav, vpraianja. katera dl bo v prihodnje di pozornosti vlade.
■"'H
Hs
ijsrsr.
rj-šsa
voru podpredse
ivitidfp:
I v vladi opozoril, da je državna nadgradnja kljub vsem obljubam ie
se osebni dohodki izpli ' redno vsak me, ' - *
Vlada se je (končno)

Andrej Cimerman. bomo v Evropo pnili brez industrije
ne bodo imeli več česa bati.
Brez poguma ni nič Tako je vsaj menil Izidor
vetje. Omenil je tudi vse ' '

JZS,
iste
sveta, in minister za industrijo ter gradbeniitvo Izidor leje.
Čeprav njune besede niso dale veliko upanja za hitro reditev težav zaposlenih v tej dejavnosti, pa je že njuna prisotnost pomenila glede na dosedanje odnose korak naprej. Tako je dr. Jože Mencinger predvidel težke čase za vse Slovence, saj se osebni dohodki realno ne bodo smeli povečevati, če želimo vstopiti v Evropo. Napovedal je tudi večje žtevilo brezposelnih in propad tistih podjetij, ki se ne bodo sposobna prilagoditi zahtevam trga. Med ukrepe, ki jih je slovenska vlada le sprejela, sodi
s katerim bodo skulali oživiti slovensko gospodarstvo. 2al pa Slovenija denarja za uresničitev teh načrtov nima, zato
I ai bile d*vri*no. kar lake. 1 Seeiei Je a^reč vlada k obljabljele. i.poleila pa beli mmlo Zate ai fceeeaeillivo arsaapaaje. ki (a J« bile talili tudi v Ital klicu. Morda pa bo tokrat dmcačt!
a	je delana po evropskdi
vore. Tako na Jesenicah od IS dustrijo in nove spodbude za
kmalu ustavili, saj ni denarja namero kovinarjev, da prek za nabavo surovin. O podob- poslancev sprožijo pobudo za
&Ki£i.tč“X,,J™!
željo vseh kovinarjev, da bi
vladi postavil nekaj zahtev lje glasneje postavljali zah-
v skupičim, ki ji
v glavnem negos podaritve-
nila tudi podpredsednik vlade dr. Jože Mencinger in minister za industrijo Izidor Rejc. Podpredsednik vlade je zbranim povedal, da se plače ne smejo povečevati in da bo zaradi stečajev brezposelnost še naraščala. Zaradi tega so bili kovinarji vedno bolj nezadovoljni. Dne 23. januarja 1991 so pripravili prvo javno zborovanje, in sicer pred Cankarjevim domom v Ljubljani. Dva tisoč kovinarjev je takrat vladi požugalo zaradi zamude pri zaščiti gospodarstva in zaradi odpuščanja delavcev.
Svobodni sindikati in SKEI so v začetku leta 1991 lahko ugotovili, da se je njihovo upanje v dobro voljo parlamenta izjalovilo. Ta je namreč zavrnil sindikalne predloge in sindikalna nasprotovanja več zakonom, ki so takrat grozili z zmanjševanjem socialnih pravic. Vodstvo Zveze svobodnih sindikatov je tedaj tehtalo med zahtevo o nezaupnici vladi in ustanovitvijo Delavske stranke. Spomladi 1991 so se sindikati začeli seznanjati tudi z zasnovo lastninske zakonodaje in vračanjem nacionaliziranega premoženja. Mogoče so prav ti zakoni pripeljali do ustanovitve Delavske stranke. Zgodilo se je 16. februarja 1991 pri Mlinarjevem Janezu na Teharjih. Predsednik nove stranke je postal Vlado Rančigaj, aktivist SKEI. Vanjo se je že pred njenim konstituiranjem vpisalo 15.000 članov.
Prva polovica leta 1991 je bila značilna tudi po zakonih in ukrepih, ki naj bi zagotovili osamosvojitev Slovenije kot države in njeno odcepitev od Jugoslavije. Vlada Republike Slovenije je februarja 1991 pripravila prvo različico
Kovinarji so pred Cankarjevim domom sporočili oblastnikom, da jih pri koritu ne bodo pustili tako dolgo, da bi gospodarstvo povsem usahnilo.
V začetku leta 1991 je ustavilo delo 640 zaposlenih delavcev Panonije iz Murske Sobote. Za svoje pravice so se tolkli na različne načine. Organizirali so tudi javno zborovanje, s katerega je naš posnetek. Tovarna je žal kasneje dokončno obstala. Časopis DE je takrat vprašal policijo, po katerem zakonu in čigavem ukazu so njeni pripadniki vidno snemali delavsko zborovanje. Minister Igor Bavčar je odgovoril, da snemanje načelno ni v nasprotju z zakonodajo in da ga bo morala pojasniti uprava za notranje zadeve iz Murske Sobote.
socialnega programa, s katerim Zveza svobodnih sindikatov ni bila zadovoljna. Gradbeniki so za program dejali, da dokazuje podcenjevanje agonije gospodarstva. V tem programu je med drugim pisalo, da morajo posamezniki sami skrbeti za svojo gmotno in socialno varnost. Takšen socialni program pa je tedanja skupščina kljub nasprotovanju sindikatov sprejela.
V takšnih razmerah so v ZSSS ponovno začeli razmišljati o splošni opozorilni stavki vseh delavcev. Razlog so bile razmere v Mariboru, kjer so številna podjetja zabredla v najhujšo krizo. Albert Vodovnik je takrat v imenu SKEI zahteval moratorij na odpuščanje delavcev. Ugotovil je tudi, da Gospodarska zbornica ni pravi partner sindikatov in da bi jo morali razdeliti na lastniški in delavski del. Delavski svet Železarne Ravne je marca 1991 sprejel sklep, po katerem je njihova železarna postala last države. Železarji so se za ta sklep verjetno odločili v upanju, da bodo deležni boljše skrbi države. Podobne sklepe so sprejeli tudi delavski vseti drugih podjetij Koncerna slovenskih železarn.
Spomladi tega leta je bil ustanovljen tudi Sklad Republike Slovenije za razvoj in njegov direktor je postal Uroš Korže. Prav ta sklad, ki je pol leta kasneje prevzel v last sto slabih podjetij, je postal največji sovražnik sindikatov, saj so njegove upravljalske metode temeljile na odpuščanju delavcev.
Zaradi izjemno težkih razmer je območni svet svobodnih sindikatov in Podravja marca 1991 organiziral množično protestno zborovanje na Trgu svobode v Mariboru. Pridružili so se jim še kolegi iz Pomurja, s Koroške in celjskega območja. Zborovanje je izzvenelo kot začetek odštevanja dni, ki jih delavci dajejo vladi, da prisluhne njihovim zahtevam. Organizatorji so medse povabili tudi Lojzeta Peterleta, predsednika vlade. Odzval se jim je le predsednik mariborske vlade Anton Rous. Z mariborsko vlado so Podravski sindikati kasneje sedli za skupno mizo. Ta pogovor je izzvenel v enotno nasprotovanje protidelavski politiki vlade Lojzeta Peterleta.
Slovenska vlada takrat še ni bila ogrožena, bila je le načeta. Začele so se namreč razprtije med v Demos povezanimi strankami in njihovimi veljaki. Lojze Peterle je pred 1. majem 1991 povabil k nam Jeffryja Sachsa, ki je pripravil alternativo prvotnemu predlogu privatizacijske zakonodaje. Njen avtor dr. Jože Mencinger, podpredsednik vlade, je zato odstopil, kmalu za njim pa še minister za finance Marko Krajnc. Zveza svobodnih sindikatov, ki je skupaj s Neodvisnostjo in Konfederacijo 90 podprla predlog, naj se najmanj tretjina vrednosti podjetij brezplačno prenese na zaposlene in upokojence, je bila torej vsaj sokriva za Mencingerjev odhod iz politike, čeprav so prav z njim dobro sodelovali. Družbeno premoženje Slovenije, ki je bilo takrat predmet lastninjenja in vprašanja, je bilo neuradno ocenjeno na 20 milijard DEM.
Predsednik vlade Lojze Peterle je mesec dni kasneje vse sindikate povabil na prvo srečanje v vladno palačo. Sindikaliste je pozval k soodgovornosti v trenutkih osamosvajanja. Izrazil je zadovoljstvo nad razvojem sindikalnega pluralizma. Statistiki pa so v tistih dneh našteli 220.000 socialnih podpirancev in 30.000 novih prosilcev. Težak položaj prebivalstva v trenutkih osamosvajanja je takratni vladi očitno vsilil začetne korake socialnega partnerstva, za katerega je Veljko Bole nekaj mesecev kasneje izdelal tudi strokovne podlage.
Kljub Peterletovemu pozivu k soodgovornosti se je SKEI odločil za organizacijo velikega protestnega shoda. V Ljubljano je junija 1991 prišlo več tisoč kovinarjev iz vse Slovenije. Na prizorišče pred parlamentom so prišli tudi ministri Andro Ocvirk, Izidor Rejc in Jožica Puhar. Zborovanje so vzorno zavarovali policisti, ki so verjetno pričakovali vsaj manjše izgrede. Kovinarji pa so poskrbeli prav za vse in nekaj provokatorjev onemogočili. Zborovalci so ministrico Jožico Puhar, ki jim ni znala pojasniti, zakaj vlada redno zamuja, ko gre za pomoč delavcem, izžvižgali.
STAVKOKAZ
Karikatura: Franco Juri
Mimo vzrojenih kovinarjev je primahal tudi France Tomšič. Vprašali so ga, kje je njegov sindikat. Odgovoril jim je za govorniškim pultom v parlamentu, češ da ga Vodovnik ni niti povabil.
Februarja 1991 so med drugim stavkali tudi delavci trboveljske Iskre. Po osem dnevni stavki so dobili zamujene plače in se vrnili na delo.
*
Na zborovanju marca 1991 na Trgu svobode v Mariboru so delavci najglasneje zahtevali plače do 18. v mesecu, izvajanje kolektivnih pogodb, ukrepanje inšpektorjev in večjo socialno varnost. Delavske povorke iz Melja, Tabora in Pobrežja so
na Balkanu.
pred tem zaprle mariborske ulice. Stanko Mlakar, ki je bil med najbolj ognjevitimi govorniki, je povedal, da ravnanje države v primeru Lilet dokazuje, da je Maribor
Pot do miru in do odhoda JLA iz Slovenije je trajala nekaj mesecev. Kljub nepodpisanemu premirju je bila Zveza Svobodnih sindikatov takrat kar zgleden socialni partner. Vlada pa je kljub temu kazala namere po novem omejevanju plač ne glede na podpisane kolektivne pogodbe. Nekateri strokovnjaki so Svobodne sindikate opozorili, da pomenijo privatizacijski zakoni napad na delavsko lastnino.
Zaradi delavske lastnine je sindikat kmetijskih in živilskih delavcev organiziral burno protestno zborovanje pred parlamentom. Kmetijski in živilski delavci so nasprotovali odpustitvi 12 tisoč svojih sodelavcev. Sindikalisti so menili, da bi zaradi tega zakona vlada morala pasti.
»Robantili« so tudi drugi sindikati. Vodstvo Svobodnih sindikatov, v katerem je Dušan Semolič zamenjal Miha Ravnika, se je zato odločilo za izredno konferenco Svobodnih sindikatov. Ta je bila potrebna zaradi pritiska na skupščino. Le zbor združenega dela je takrat kazal naklonjenost delavcem in zato zavlačeval sprejetje lastninske zakonodaje.
Svobodni sindikati so se na izredni konferenci prvič sestali 27. avgusta 1991 in sprejeli stališča do zakonov in nekaj dopolnil. Časopis DE je skušal vlado prepričati k umiku nepravične zakonodaje s ponatisom papeževe enciklike. Janez Pavel II. je ob prazniku sv. Jožefa delavca (oziroma 1. maju) zapisal: »Dolžnost, da si v potu svojega obraza zaslužimo kruh, pomeni obenem tudi pravico. Družba, ki to pravico odklanja, ne more doseči pravičnega socialnega miru.«
Kmetijski in živilski delavci so 28. avgusta 1991 protestirali pred parlamentom zoper lastninsko zakonodajo. Napisi na transparentih povedo vse. Srečko Čater, predsednik tega sindikata je takrat dejal, da so delavci še zadnjikrat mirni in da bodo kmalu postali nasilni.
Svobodni sindikati so svoj pritisk zoper lastninsko zakonodajo nadaljevali na velikem protestnem shodu, ki je bil 10. septembra 1991 na nekdanjem Kongresnem trgu pred Univerzo v Ljubljani. Po shodu so zborovalci večkrat sklenili obroč okoli parlamenta. Delegacijo je sprejel Vitodrag Pukl, takratni podpredsednik parlamenta. Obiskovalcem je povedal, da grožnje s stavkami ne spadajo v naš, ampak v neki drug svet. Dodal je, da se s kričači ni mogoče pogovarjati. Po kratkem prepričevanju pa je Pukl, ki je v parlamentu zastopal SDSS, le zmogel izjavo, da so naši delavci najslabše zavarovani. Rajko Lesjak, sekretar Zveze svobodnih sindikatov je o zborovanju in dogodkih za DE napisal komentar in ga naslovil Kdo podtika Črnega Petra. Mislil je na Lojzeta Peterleta. DE pa je teden dni kasneje objavila komentar: Peterleta lahko rešijo le Svobodni sindikati, če se bo z njimi pogovarjal.
Takšen vroč začetek septembra leta 1991 je zavrl sprejem lastninske zakonodaje. Že dva meseca kasneje je v javnost pricurljala vest, da je vlada naročila novo različico lastninske zakonodaje. Nekateri opazovalci so sklepali, da je zaradi odmevnih sindikalnih akcij vlada začela spreminjati odnos do sindikatov in jih snubiti za socialno partnerstvo. Posredništvo pri teh pogovorih je prevzel celo predsednik parlamenta France Bučar, pri katerem je bilo nekaj sestankov o socialnem partnerstvu.
Pred koncem jeseni leta 1991 je parlament začel tudi razpravo o ustavi Republike Slovenije. Svobodni sindikati so se nanjo pravočasno pripravili. Dosegli so vsaj tri pomembnejša dopolnila po svoji meri, in sicer: o sindikalni svobodi, o varstvu pravic iz dela in o pravici delavcev do stavke in soupravljanja.
Za nami je spet eden izmed boljših sindikalnih sestankov - Protestni shod na Trgu osvoboditve, dobro organiziran, po vrhu še z dobro udeležbo in kulturno ter dostojno končan; tako v vsebinskem pogledu s sprejemom protestnih zahtev kot odnosom udeležencev do reda in občutkom, da gre za usodna vprašanja, gre pa prav za ta.
Protestni shod je bij na ravni, kot bi si ga želela vsaka stranka, tako opozicijska kot pozičnska in ^ .-,~o	^
i
Takoj po velikih protestih zoper lastninsko zakonodajo se je vlada omehčala in podpisala splošno kolektivno pogodbo za negospodarstvo. Za vlado jo je podpisal njen podpredsednik Matija Malešič, za Svobodne sindikate pa Dušan Semolič. Kljub temu podpisu sta sindikata zdravstva nekaj dni kasneje organizirala stavko in zahtevala, naj njihovo ministrico Katjo Boh zamenja Janez Janša.
Vlada je pred koncem leta 1991 na skrivaj pripravila zakon o zamrznitvi plač, ki mu je parlament takoj dal zeleno luč. Za ta zakon je med drugimi glasoval tudi France Tomšič, ker so ga prepričali, da se bodo njim zmanjšale razlike v plačah. Zakon je bil povod za nove proteste Svobodnih sindikatov, ki so v tem času ugotovili, da so se povprečne plače v dveh letih za več kot polovico zmanjšale. Najbolj glasni so bili znova sindikalisti iz Podravja in SKEI.
Vlada je v začetku leta 1992 pripravila predlog dogovora o socialni stabilnosti. Svobodni sindikati so ocenili, da je za delavce žaljiv, SKEI pa, da je to pljunek v obraz delavcev. Tem ocenam so se pridružili tudi drugi sindikati in zdelo se je, da se v Sloveniji začenja enotno nastopanje sindikatov. Že kmalu pa so med njimi nastale nove igre. Zlasti France Tomšič je skušal vladi pomagati pri njenem igračkanju z delavstvom. Svobodni sindikati pa so se takrat tesno povezali s sindikati iz sosednjih in razvitih evropskih dežel. Tesne stike so vzpostavili zlasti z DGB Bavarske. Njen predsednik Fritz Schosser jih je med drugim poučil, da sindikatom ni nič dano in da si morajo vse vzeti. Denar, ki ga sindikati ne izpulijo kapitalistom, ti vtaknejo v svoj žep.
Svobodni sindikati so ob podpori drugih sindikatov že februarja 1992 zahtevali odpravo zakona o zamrznitvi plač. Ker protesti niso zalegli in ker je delavce energetike ta zakon zelo prizadel, se je njihov sindikat (SDE) februarja odločil za celodnevno opozorilno stavko. Z njo je zahteval spoštovanje panožne kolektivne pogodbe. Vlada se na zahtevo ni odzvala. Dne 18. februarja 1992 so energetiki stavkali in deli električnega omrežja so ostali brez energije. Namesto odgovora na zahteve SDE pa je vlada skušala javnost prepričati o previsokih plačah rudarjev in delavcev v elektrogospodarstvu.
Plače naj bi bile zamrznjene do konca marca 1992. Svobodni sindikati pa so bili že pred iztekom tega roka obveščeni, da vlada pripravlja novo zamrznitev plač. Zaradi tega so se odločili za novo splošno opozorilno stavko. Javnost je takrat lahko ugotovila, da jim je ta sklep vsilil Lojze Peterle z vztrajnim
ignoriranjem njihovih zahtev. Svobodni sindikati so pred stavko zahtevali: ukinitev zakona o plačah in spoštovanje kolektivnih pogodb, povečanje zajamčenih plač, rast gospodarstva in nova delovna mesta. Vlada je popustila le pri prvi zahtevi. Z napovedjo in izvedbo stavke so se strinjali številni direktorji. Stavki so se pridružili tudi nekateri drugi sindikati, le Neodvisnost je ponovno ovirala tako njene priprave kot izvedbo.
Dan pred splošno stavko so nezaposleni delavci Pomurja v Lendavi organizirali velik protestni shod. Dva tisoč brezposelnih Prekmurcev je od vlade zahtevalo nova delovna mesta zase in za svoje otroke.
Poročevalci so stavko ocenili kot trk dveh svetov. Uspela je v skoraj vseh okoljih. Najbolj goreči so bili na Štajerskem in Koroškem, kjer so ponekod tudi zaprli ceste. V stavki so dejavno sodelovali tudi drugi sindikati. SKEI je ocenil, da se je je udeležilo 86 odstotkov njegovih članov. Sindikati, povezani v Zvezo
STAVKA, TRK DVEH SVETOV
svobodnih sindikatov, so takrat spoznali, da so sposobni organizirati res množične proteste.
Predsednik vlade Lojze Peterle je takoj po stavki stranki prenoviteljev in sindikatom očital, da jim je^lo le za politične točke. Kljub temu je zbor občin dan po stavki odpravil sporni zakon o zamrznitvi plač, ki je bil povod za najmnožičnejšo stavko v zgodovini slovenskih socialnih bojev. Vlada Lojzeta Peterleta je padla mesec dni po stavki. K temu so verjetno prispevali tudi Svobodni sindikati, saj so bili ves čas njen odkrit nasprotnik in tako jih je obravnavala tudi vlada. Padla je potem, ko je Demos dokončno razpadel.
Pred 1. majem 1992 je Janez Drnovšek sestavil sredinsko vlado, od katere so Svobodni sindikati pričakovali večji posluh za delavstvo. To upanje je izrazila tudi Metka Roksandič, ki je bila tiste dni izvoljena za predsednico Podravskih sindikatov. Toda kmalu se je pokazalo, da upanje sindikatov nima stvarne podlage. Zato so Svobodni sindikati Janezu Drnovšku ponovili vse zahteve, na katere se vlada Lojzeta Peterleta ni odzvala. Že znanim zahtevam so dodali nujnost izboljšanja delovne zakonodaje. Lastninski zakon naj bi delavcem dal večino družbenega premoženja.
Vlada se je seveda odzivala na svoj način in v nasprotju s sindikati razmišljala o zniževanju plač in socialnih pravic. Pogovori o socialnem partnerstvu zaradi tega niso stekli. Zaradi nove različice lastninskega zakona je prišlo do novega hudega spopada med vlado in Svobodnimi sindikati. Strah sindikatov pred tem zakonom je temeljil tudi na izkušnjah Zlatoroga, papirnic iz Vevč in Količevega, Revoza in Tobačne tovarne, kjer so tujci postali večinski lastniki.
VLADNA ODPOVED - VOJNA NAPOVED
jk
a je z odpovedjo splošne ko-ic pogodbe za negospodar-i in pet panožnih podrla vse mo-jtove za socialni sporazum. Ne gre 6 za plače, delavcem je vzela vse Kavice, kar jim jih je še ostalo in Ktenh edino jamstvo so bile prav ■
ikovr vlade in hkrati navija za Peterleta. Do volitev!
Drnovšek je potemtakem poteg-Bil tigra za brke in sindikatom ne oetane drugega, kot da mu doka-fejo, kako se je uštel. To pa pomeni dokaz organizacijske in akcijske
O tem pišemo na 4. strani, v Sin-•djghtem zaupniku in hkrati po-
, JAVNO I VPRAŠANJE jVlKTORJU ŽAKLJU 7^ Kako se kot K-"« socialist BSa*il počuti fc' m v vladi, ki J|B|S je pomšila
KftH ,se
mnctnvp
dni sindikati so dolgo sv ob še tolikšni strpnosti in razumevanju za težave mlade države vlada vojno lahko ima. če si jo na vsak
ičin želi. •Kolektii
livne pogodbe vlad
rSI MOSTOVI V ZRAK LETIJO
neodgovorno dejanje vlade pomeni resno grožnjo za gmotni in socialni položaj delavcev in korak L. ---pred čemer svobodni sindi-
as utemeljeno tenijo kot rez
rezervatom
k temu, prei kati že lep <
-roZŠJIZ.iU'.
Tudi sama trditev o previsokih plačah je na kaj majavih nogah. Vemo namreč, da je navidezna višina, izražena v markah, zgolj slepilo oziroma posledica politike tečaja. Stvarna vrednost plač neprestano patja in za povrh bruto plače
SLENJH!
Razvrednotila je delo sindikatov v zadnjih treh letih in s tem tudi svoje sodelovanje z njimi. Ustvarja anarhijo ter s tem prevzema odgovornost za vse radikalne poteze sindikatov, ki jih sili v vojno,-
r::,i4o°
Na današnji tiskovni konferenci sindikatov negospodarskih dejavnosti so novinarji vprašali gospo ALENKO OREL - sekretarko nekaterih sindikatov - zakaj so svoj čas le-ti vladi predlagali, naj odpove
Že sredi avgusta leta 1992 so Svobodni sindikati povedali, da so pripravljeni na vojno, ki jim jo vsiljuje nova vlada s svojim samo navideznim zavzemanjem za socialno premirje. V delavce in številne sindikaliste se je takrat naselil strah zaradi vedno večjih odpuščanj delavcev in zapiranja tovarn. Sindikalisti so menili, da gre za načrtno zmanjševanje števila delavcev, ki bi lahko participirali pri lastninjenju svojih tovarn.
Poletje se je končalo le z glasnimi protesti in grožnjami. Znova so prednjačili kovinarji in energetiki. Že oktobra pa je nenadoma udarila vest o vladini odpovedi splošne kolektivne pogodbe za negospodarstvo in petih panožnih kolektivnih pogodb. To odpoved so sindikati razumeli le kot napoved velike vojne. DE je tedaj pisala, da so mostovi med vlado in sindikati zleteli v zrak.
Na izredni konferenci, ki je bila v kinu Vič v Ljubljani oktobra 1993, so Svobodni sindikati vladi in parlamentu odrekli pravico do odločanja o lastninjenju. Lastninski zakon je Albert Vodovnik označil za najbolj protidelavski zakon.
Toda niti konferenca in obleganje parlamenta nista preprečila sprejema spornega zakona. Poslanci so zanj glasovali tik pred novimi volitvami.
Na parlamentarnih volitvah pred koncem leta 1992 je skladno s prejšnjimi odločitvami nastopilo 20 aktivistov Svobodnih sindikatov. Nastopali so pod
Delavci Ema so julija 1992 stavkali tri tedne. Njihovo geslo je bilo »Mi vam delo, vi nam denar«. Denarja pa ni bilo in odletel je tudi generalni direktor Jože Gubenšek, ki ga je pred zborom delavcev napadla ena od delavk. Fizični obračun je preprečil stavkovni odbor, okrepljen z Rajkom Lesjakom in Branetom Mišičem. Julija 1992 so stavkali tudi delavci Elektrozvez iz sestave Iskre. Podjetje z 800 zaposlenimi je izgubilo trg, ni bilo dela in ni bilo denarja.
Delavci Krasmetala iz Sežane v stečaju so septembra 1992 zahtevali vrnitev tovarne, ki so jim jo ukradli spretni novodobni podjetniki in bankirji. Ti so pospravili tudi denar, namenjen ohranitvi njihovih delovnih mest. Direktor, ki je bil tudi stečajni upravitelj, pa je od Dušana Semoliča zahteval zamenjavo sindikalistov, ki so delavce hujskali zoper njega.
Svobodni sindikati so 28. oktobra 1992 sklicali izredno konferenco in na njej potrdili dopolnila k lastninskemu zakonu. Po konferenci so znova resno oblegali parlament in skušali poslance prepričati za naklonjenost delavcem.
geslom boljše v parlamentu kot pred njim. Večina je kandidirala na listi Delavske stranke, ki je na volitvah nastopala kot del Združene liste. Glasovi volivcev pa aktivistom Svobodnih sindikatov niso dali želenih poslanskih sedežev. V parlament je prišel le Miloš Pavlica. Že pred volitvami pa so s Svobodnimi sindikati koketirale tudi nekatere druge stranke, zlasti SLS in SDSS. Njihovo navidezno zavzemanje za sindikate in tegobe delavcev pa se je končalo takoj po volitvah.
Volitve so okrepile položaj Liberalno demokratske stranke in njenega predsednika Janeza Drnovška. Združena lista je vstopila v vladno koalicijo in tam dobila za delavce najpomembnejša ministrstva. Janez Drnovšek pa je ob konstituiranju vlade dejal, da ne bo popuščal pred nobenimi zahtevami in izsiljevanji. Dogodki po volitvah so se znova razvijali v nasprotju s pričakovanji Svobodnih sindikatov. V »črno kroniko« se je najprej vpisala Gospodarska zbornica z odpovedjo splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in naročilom Splošnim združenjem, naj odpovedo še panožne kolektivne pogodbe.
Pogajanja o novi splošni kolektivni pogodbi so se zatikala in vlada je za vsak primer pripravila nov zakon o zamrznitvi plač.
Prav v tem času pa so poslanci sami sebi določili plače, ki so bodle v oči. DE je pisala o paradigmi svinj pri koritu. Svoj piskrček so pristavili tudi menedžerji, ki so jim podjetja poleg visokih plač plačevala še zavarovalne premije. Zavodi za zaposlovanje pa so v začetku leta 1992 našteli čez 110 tisoč brezposelnih. Levji delež pri tem je imel Koržetov sklad. V tem položaju se je SKEI odločil za še eno izredno konferenco. Zahteval je zaščito industrijskih delavcev. Delegati na konferenci so protestirali tudi proti zakonu o zamrznitvi plač.
Kljub vsem zapletom so sindikati z Gospodarsko zbornico februarja 1993 podpisali aneks k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Ker vlada vanjo ni verjela, je pred tem parlament prepričala, da je potrdil zakon o zamrznitvi plač.
Zaradi tega so se na izredni konferenci zbrali tudi Svobodni sindikati, in sicer marca. Dali so veto na ta zakon. Znova so obhodili parlament. Svobodni sindikati pa poslancev niso prepričali; njihovo mnenje je sprejel le državni svet. Državni zbor je zakon ponovno izglasoval. Na tem protestu so se Svobodnim sindikatom pridružili tudi drugi sindikati, prišla sta celo France Tomšič in Alenka Orlova iz Neodvisnosti.
O spornem zakonu so Svobodni sindikati obvestili tudi Evropsko konfederacijo sindikatov. Njen generalni sekretar Emilio Gabaglio je Janezu Drnovšku pisno svetoval umik spornega zakona. Drnovšek mu je odgovoril v stilu »morate nas razumeti«.
Tiste dni je Janez Drnovšek v dokaz dobre volje povabil vse sindikate na pogovor, ki bi naj zakoličil pot k socialnemu partnerstvu. V javnost pa so prihajale vesti, da se zaradi spornega zakona o zamrznitvi plač predsednik vlade jezi na ministrico za delo. Prvi minister se je mesec dni kasneje s sindikalisti znova pogovarjal o socialnem sporazumu. V imenu vlade jim je ponudil možnost povečanja popusta pri delavskem odkupu z 20 na 50 odstotkov. Dušan Semolič, ki je bil s tem zadovoljen, je pripomnil, da bo vlada upoštevala amandmaje Zveze svobodnih sindikatov šele s polletno zamudo.
UMAKNITI ZAKON O PLAČAH!
Pismo Evropske konfederacije sindikatov predsedniku vlade Janezu Drnovšku
V Evropski konfederaciji sindikatov (European Trače Union Conjederation, ETUC) je povezanih 46 sindikalnih organizacij iz 22 držav oziroma 47 milijonov članov posameznikov. Za socialnega partnerja jo priznava tudi Evropska skupnost, vključno s Svetom Evrope.
Evropska konfederacija sindikatov je vznemirjena spričo zakona, ki ga je slovenska vlada predložila v sprejem državnemu zboru in ki naj bi leto dni administrativno urejal plače.
Po informacijah, ki smo jih prejeli od Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, sprejetje takšnega zakona ne bi le podrlo dogovora o oblikovanju plač s splošno kolektivno pogodbo in pogodbami na panožnih ravneh, temveč hkrati razveljavilo tudi aneks h kolektivni pogodbi, ki $o ga predstavniki sindikatov in delodajalcev ravnokar podpisali in $ katerim so sindikati v resnici že pristali na znatno zaostajanje plač.
Obstaja tudi nevarnost, da bo zakon o zamrznitvi plač, kot ga je predlagala vlada, zmanjšal kupno moč prebivalstva Slovenije na nedopustno nizko raven, kar bi utegnilo sprožiti socialne nemire in tako ogroziti potek reforme.
Takšnemu neugodnemu zapletu se je mogoče izogniti na en sam način: z upoštevanjem pomembnih konvencij Mednarodne organizacije dela, zlasti konvencije št. 98 o zagotovljeni svobodi kolektivnega pogajanja, kot tudi določil in pogojev dogovarjanja med subjekti v gospodarstvu, ki veljajo v Evropski skupnosti.
Zato, gospod predsednik, od Vas zahtevam, da posredujete tn sporni zakon umaknete iz postopka. Hkrati od Vas pričakujem, da boste po svojih močeh pripomogli k popolnemu uveljavljanju s svobodnimi pogajanji sprejetih kolektivnih pogodb tudi v prihodnje.
Evropska konfederacija sindikatov je od samega začetka odobravala osamosvojitev Slovenije in njeno priznanje kot neodvisne države. Ravno tako je izrazila svoje zadovoljstvo ob njeni vključitvi na primer v program PHARE v Evropski skupnosti. Po svojih močeh se bomo tudi zavzeli, da bi bil čimprej sklenjen sporazum o vključitvi Slovenije v Evropsko skupnost. Težko pa si zamišljamo, da bi do takšnega sporazuma prišlo, dokler Vaša vlada ne bo v celoti upoštevala dogovorov s socialnimi partnerji, vključno z njihovo pravico, da se pogajajo za plače. Enako velja za splošnejša določila in pogoje dogovarjanja med subjekti v gospodarstvu, če Vam je res do tega, da se zbližate z Evropsko skupnostjo. Čim prej bo slovetiska vlada pričela delovati v duhu določil oziroma veljavnih obvez in svoboščin Evropske skupnosti, tem prej bo državi kot celoti uspelo prestrukturirati njeno gospodarstvo in se, nenazadnje, približati, praksi in vključiti v organizacijo Evropske skupnosti.
V upanju, da se nam boste v bližnji prihodnosti oglasili s kakšno spodbudno novico, Vas lepo pozdravljam.	Emilio Gabaglio
generalni sekretar ETUC
Faksimile pisma Emilia Gabaglia
Marca 1993 so delavke Pletenine šefom preprečile, da bi njihove stroje odpeljali v Makedonijo tamkajšnjim tekstilkam. Delavke pa kljub številnim stavkam niso mogle preprečiti dolgotrajne agonije nekdaj vzornega podjetja iz Ljubljane.
Aprila 1993 je počilo tudi v Riku, paradnem konju socialističnega gospodarstva. Zavoženo podjetje je skušal reševati Miro Rančigaj, dolgoletni politik in direktor številnih podjetij. Tudi njega bi delavci skoraj pretepli. Predstečajno agonijo Rika je podaljševalo le Ministrstvo za delo s posojanjem denarja za plače. Rikovci so kasneje poskušali celo z zasedbo tovarne in zaporo magistralne ceste. Odlaganje stečaja je povzročilo, da je stečajna masa premajhna za pokritje zamujenih plač in drugih denarnih pravic delavcev. Rikoje tipičen primer neodgovornega gospodarjenja in zavlačevanja z odločitvijo, ki bi lahko rešila vsaj tretjino delovnih mest.
Pogovor je v javnosti ustvaril vtis, da vlada postavlja nove mostove za pogovarjanje s sindikati.
Sindikati so vladino ponudbo socialnega sporazuma kljub temu označili le za skico.
Istočasno so se Svobodni sindikati samostojno pogovarjali z Gospodarsko zbornico o novi splošni kolektivni, pogodbi za gospodarstvo. Načelna pripravljenost takratne delodajalske organizacije je bila velika, pomisleke so imeli le o veljavi panožnih kolektivnih pogodb. Dagmar Šuster, predsednik zbornice je bil takrat tako kot vlada prepričan o nujnosti zadrževanja rasti plač.
Kovinarji, ki so vse leto grozili s splošno stavko, so jo junija 1993 tudi izvedli. Zajela je veliko večino podjetij kovinske in elektroindustrije in železarstva. Po stavki so se predstavniki stavkajočih zbrali še na zborovanjih v Mariboru in Ljubljani. Kovinarji so skušali oblastnikom dokazati, da so pomembnejši od kmetov, ki so mesec dni pred tem s stavko, ki je ohromila mejne prehode, izsilili kar velike ugodnosti. Stavka junija 1993 je dokazala pokončno držo tega največjega sindikata. Stavkovni pritisk kovinarjev je bil verjetno pomembna spodbuda za boljši odnos vlade do sindikatov. Tudi direktorji člani Gospodarske zbornice so na dan stavke večinoma simpatizirali s svojimi delavci, upajoč, da bo delavski pritisk olajšal njihovo delo.
Stavke v juniju leta 1993 lahko označimo tudi za politične. Največjo so uprizorili zasebni kmetje, ki so zaprli ceste in mejne prehode. Po njihovi poti so šli vozniki tovornjakov. Na naši sliki je zapora mariborskih ulic. SKEI je po teh vzorih z opozorilno stavko politiko opozoril, da imajo tudi delavci močna orodja. Stavkajoči so zahtevali zaščito svojih podjetij in delovnih mest.
Štiri tisoč mariborskih kovinarjev se je na dan stavke znova zbralo na Trgu svobode, kije postal nekakšna stalna tribuna nezadovoljnih delavcev. Pred tem pa so delavci znova ohromili prometnice, ki iz delavskih predmestij vodijo v središče Maribora.
Pogajanja o novi splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo so se zatikala, in to zlasti zaradi višine izhodiščnih plač in možnosti njihovega zniževanja. Svet Zveze svobodnih sindikatov je odločno zavrnil prve ponudbe Gospodarske zbornice in ji postavil ultimativne zahteve. Zdelo se je, da politika Svobodnih sindikatov vodi v nov zakon o zamrznitvi plač.
Nasprotovanje pa je vseeno pripeljalo do kompromisa. Popustila je Gospodarska zbornica in tudi Svobodni sindikati niso dosledno vztrajali pri vseh zahtevah. Zveza svobodnih sindikatov pa se je odločila za podpis pogodbe, ker je spoznala, da je tudi slaba pogodba boljša od najboljšega zakona. Po tej pogodbi so plače do konca leta rastle nekoliko počasneje kot inflacija. Po svoji vsebini je zato pogodba pomenila pripravo socialnega sporazuma.
Ob podpisu splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo je nepop ustiji vi nasprotnik sindikatov Dagmar Šuster direktorje pozval k njenemu doslednemu izvajanju.
Tudi v Ljubljani se je 30. junija 1993 zbralo več tisoč kovinarjev. Predstavnikov vlade niso dočakali. Prišla pa sta Franc Zagožen in Marjan Podobnik iz Slovenske ljudske stranke in skušala zbujati vtis o možnem zavezništvu med delavci in njihovo stranko.
Poletno in jesensko stavkovno gibanje leta 1993 so Svobodni sindikati končali s protestnim zborom pred Metalko v Ljubljani. Glavni razlog za zborovanje je bila nemožnost pogovarjanja z vlado in tudi z delodajalci. Iz posameznih stavk je takrat rastlo gibanje, ki bi se lahko razširilo tudi na ulice in postalo nasilno.
Tik pred protestnim zborom je Janez Drnovšek povabil vse sindikate na nov pogovor. Njegove besede so izzvenele kot poizkus discipliniranja Svobodnih sindikatov. Dušan Semolič mu je skušal dopovedati, da se ne more pogovarjati, ker vlada sindikatom ne priznava enakopravnosti. Omenil je zlasti nezmožnost njihovega sodelovanja pri sprejemanju proračunskega memoranduma, ki razgalja politiko. Drnovšek se seveda ni strinjal s Semoličevo tezo o slabi vladi in dobrih sindikatih
V začetku poletja 1993 seje v Mariboru razvilo veliko stavkovno gibanje. Začeli so delavci Elektrokovine. Osemdnevna stavka ni zalegla in šele po grožnji z gladovno stavko so delavci prišli do plač.
Stavke v Elektrokovini so se ponavljale. Njen lastnik - Sklad je skupaj z Mariborsko banko delavce večkrat izigral. V najtežjih trenutkih je Dušan Semolič v imenu delavcev prosil za pomoč celo predsednika vlade. Stečaju pa se ni bilo mogoče izogniti. Ko je Janez Drnovšek nekaj mesecev kasneje ob Zlati lisici našel čas za obisk Maribora, pa je lahko poslušal zgodbo o uspešni sanaciji Elektrokovine.
Kar dva tedna so stavkali livarji iz Železarne Štore. Zdelo se je, da je njihova železarna žrtvovana, da bi se ohranila delovna mesta v železarnah na Jesenicah in Ravnah. Svoje kritike so usmerili zlasti na generalnega direktorja Andra Ocvirka. Livarji so stavkali večkrat. Njihovi protesti so se nehali šele po stečaju. Danes livarna uspešno posluje, ker so jo najeli zasebniki.
Delavci Keramične industrije Liboje so v dveh letih doživeli kar dva stečaja. Po prvem so jih prevzeli celjski bankirji. Kaj bo po drugem, ne ve nihče. Žalska občina, kjer so iskali zaščito pred prvim stečajem, se ni izkazala. Bo mogoče boljše v novi občini Petrovče?
Najtežji problem Maribora je bila Metalnina družba HO. Ker normalne stavke niso dale sadov, so se delavci večkrat odločili tudi za zasedbo tovarne in šefom prepovedali vstop. Nekaj dni kasneje so zasedli še mariborske ulice. Za predsednika stavkovnega odbora Bogdana Ivanoviča so opazovalci dejali, da ima kar preveliko moč. Ta pa je ves čas temeljila na argumentih.
Dva tedna kasneje je tudi Dagmar Šuster, predsednik zbornice okrcal sindikate, češ da ustvarjajo nevzdržen pritisk na plače. Povprečne plače pa so novembra 1993 znova dosegle 700 DEM. Zviševanje so omogočili tudi boljši delovni in poslovni rezultati. Večina delavskih in sindikalnih pritiskov pa je bila seveda omejena na podjetja, ki denarja za plače niso imela in ki so znižane plače praviloma izplačevala s kar precejšnjo zamudo. Slab mesec po prvem sestanku pa je Janez Drnovšek »obrnil ploščo« in začel sindikate snubiti.
MOŽ, KI ZMAGUJE Z MOČJO ARGUMENTOV
artnei
nerji: m< Nujno z
»Nobenega razvojnega problema v podjetju ni mogoče uspešno ešiti, če se za način in smer reševanja ne dogovorijo med seboj vsi : menedžment, organi upravljanja, sveti delavcev in sindi-ispešno dogovarjanje pa je, da se vsi partnerji med eboj spoštujejo in'da drug drugega ne omalovažujejo,« pravi Bo-dan Ivanovič, predsednik SKEI v mariborski Metalni.
Pra' ajo
avijo, da zgodovine ne de-Ijudje; so samo ljudje, ki so •posobni reševati krize, ki jih ooraja življenje. Bogdan Ivano-.ič je mož, ki je s svojo umirjenostjo, preudarnostjo in poga-sposobnostjo ogromno /al k temu, da kriza v Me-e globlja in da lastniki
loraja življenje. Bogdan I ič je mož, ki je s svojo ui
alsko prispeval :alni ni šc _ ji vodilni v podjetju spoštujejo .saj temeljne pravice delavcev. Njegova naloga je bila in ostaja :ežka. Na eni strani m oeti za interese delavec
i mora skr-ivcev, ki so po stečaju Metalnine Tovarne jivesticijske opreme ostali brez dela, po drugi pa mora ščititi rudi interese delavcev, ki jim delniška družba Metalna daje delo in kruh. Nepi calizem ali napal
:ba Metalna daje Nepremišljen radi-paka v pogajanjih
fl
f sl
pa morajo, pravi, tudi sindikati spoštovati mnenja strokovnih institucij in odločitve sodišč. Brez tega ni pravne države - je samo anarhija.
»Všeč mi je švedski model sindikalnega gibanja, kjer so sindikalni funkcionarji zaposleni v podjetjih in delno odvisni od svojega okolja. Sindikati, ki imajo težišče svojega dela izven podjetij, so prej kot slej odrezani od pravih informacij. Kar pa zadeva participacijo, se nagibam k nemškemu modelu,« pravi.
Dodaja, da je škoda, da pri nas med delavci še ni dovolj zanimanja za svete delavcev. Razočarani so nad neučinkovi-
tostjo nekdanjega samoupravljanja. Zanemariti pa ne smemo pritiskov menedžmenta, ki smo jim dandanes izpostavljeni vsi zaposleni.
Čeprav ima Bogdan Ivanovič j mnogo last > dobri ne uk
pomeni, c »Morda smo v sindikatih nare-
nedvomno mnogo lastnosti, Id odlikujejo dobrega politika, se s politiko ne ukvarja. To pa ne , da o njej ne razmišlja.
dili ob volitvah napako. Verjetno bi bilo bolje, če bi naši sindikalni zaupniki, ki imajo ugled, množičneje kandidirali na listah različnih strank. Potem bi danes poslanci v našem najvišjem zakonodajnem telesu - v državnem zboru - več vedeli o delovnopravnih problemih...«
In kakšne želje ima Bogdan Ivanovič v letu 1994? Njegove želje so realne: želi si, da bi zaživela firma ECCE, da bi delniška družba Metalna končno dobila vodilni tim in da bi prišlo do
notranje konsolidacije. Pred tem pa mora 25. januarja uspeti prisilna poravnava na sodišču...
Njegovo politiko je bilo možno razumeti le kot iskanje opore v času rastočih razprtij med koalicijskimi strankami. Predsednik vlade je želel na te razprtije vplivati tako, da bi sindikati že pred novim letom podpisali vladino ponudbo socialnega premirja. Zadeva se seveda ni uresničila; Zveza svobodnih sindikatov je šele aprila 1994 podpisala dogovor o plačni politiki, ki pomeni del socialnega sporazuma. Odnosi med vlado in Svobodnimi sindikati so načelno zelo jasni in niso odvisni od obnašanja in posredovanja Združene liste, ki v vladi skrbi za resorje, najpomembnejše za delavstvo.
Po novembrskem ukoru Svobodnim sindikatom je Janez Drnovšek decembra začel proces njihovega snubljenja. Prosil jih je celo za podporo zakonu, ki bi pomenil skubljenje pravic upokojencev.
Za stavke lahko rečemo, da so za sindikate najtežja in najdražja šola. Najtežja, zato, ker lomijo tudi najbolj čvrste sindikaliste, najdražja pa, ker delavcem lahko le začasno pomagajo do plač. Za njihova oziroma družbena podjetja pa je vse to le etapa na poti v stečaj, ki k sreči marsikje olajša položaj zaposlenih.
Položaj sindikatov v stavkovnih procesih pa se je kljub temu izboljšal in praviloma lahko računajo na podporo široke javnosti. Prav v tem pa je glavni premik in morda tudi premalo izkoriščena možnost Svobodnih sindikatov, ki združujejo več kot tri četrtine v sindikate včlanjenih zaposlenih v Sloveniji.
Pripravil in uredil Franček Kavčič
25. avgusta 1994
NA TEZNEM PEEPIHU
BREZ UVOZA PŠENICE SPET NE BO ŠLO
Tudi letošnje poletje ni bilo najbolj naklonjeno slovenskim kmetovalcem. Pravijo, da je bilo drugo najbolj vroče v tem stoletju. Zato je že kar tradicionalna suša še toliko bolj oklestila pridelek. Seveda letošnjega pomanjkanja padavin še zdaleč ni mogoče primerjati z lanskoletnim dolgim sušnim obdobjem. Kljub temu je škoda precejšnja.
V novogoriški občini na primer je dolgo vroče poletje brez pravih padavin uničilo približno tretjino kmetijskih pridelkov. Posebna komisija izvršnega sveta je ugotovila, da je škode več kot za 1,7 milijarde tolarjev. Med drugim je zelo prizadeto tudi grozdje, ki ga bo po ocenah strokovnjakov manj za 30 do 50 odstotkov. Še najslabša pa se letos piše živini, saj je suša požgala od 14 tisoč kar 10 tisoč hektarov travnikov. Otave spoloh ne bo, sena pa bolj za vzorec kot za pošteno krmljenje.
Poletna vročina in suša pa očitno nista napravila veliko škode na naših žitnih poljih. Napovedi, da bodo letos polni silosi mlinskopredelovalnih podjetij, so se celo uresničile. Po podatkih žitne skupnosti so namreč v petih podjetjih prevzeli 91.696 ton zrnja. S tem je presežen doslej največji odkup v Sloveniji pridelane pšenice.
Zares dobra letina pa ima tudi manj svetlo plat. Kakovost domačega pridelka namreč ni prvovrstna. Manj kot desetina doslej odkupljene pšenice je prvega kakovostnega razreda. Večina druge pšenice, ki jo po izplačilih uvrščajo v drugi kakovostni razred, pa je v resnici tretjerazredna.
Zaradi slabe kakovosti pridelane pšenice bo morala država priskočiti na pomoč, saj brez dobre moke ni dobrega kruha. Uvozila bo približno 80 tisoč ton kakovostnega žita, da bomo lako »popravili« domač pridelek. Ja, kljub rekordni letini ne bo šlo drugače. Spet si bomo morali pomagati z uvozom.
Tudi kmetijski minister Jože Osterc, ki je bil pred dnevi v Pomurju, je ponovno ocenil, da je slovenski pridelek pšenice druge kvalitete. Po njegovih besedah naj bi zato vlada skušala najti sredstva za primemo doplačilo in kritje proizvodnih stroškov kmetom. Ob tem pa je minister znova opozoril, da moramo sejati le tisto pšenico, ki je za naše razmere najbolj primerna. Pravzaprav stara resnica, ki pa je očitno mnogi še vedno ne jemljejo resno. Zato bomo še najmanj leto dni mešali svoje drugo in tretjerazredno pšenično zrno s prvovrstnim uvoženim, da ' bomo lahko hrustali okusen kruh.	A. U.
nezaposlenih slovenskih delavcev
Država je na počitnicah
Čeprav ni rešila problema nezaposlenih. Pomagati si bodo morali sami tako, da svoj certifikat zaupajo nekomu, ki jih ne bo pustil na cedilu PULSAR
Ne zaigrajte
Vpisna mesta:
svojih
PTT podjetje Slovenije, Ljubljano, na vseh poštah v Sloveniji
PULSAR d.o.o., Ljubljana, Dalmatinova 2 PROXY d.d., Ljubljana, Dalmatinova 2 BONA FIDE d.d., Koper, Pristaniška ul. 3, s predstavništvi v Ljubljani, Kolodvorska 7 in v Izoli, Drevored 1. maja - poslovni center TMB d.o.o., Maribor, Strossmayerjeva 13 TRIMO d.d., Trebnje, Prijateljeva 12 AŽUR GROSUPLJE, z menjalnicami v enotah: Adamičeva 10, Grosuplje, c. Gubčeve brigade b.š. in c. 1 borcev 17, Brežice
DADAS d.d., Trbovlje, Gimnazijska 16, Trbovlje, s poslovalnicami v UUBUANI, Kotnikova 2 in v Mariboru, Partizanska 13a
certifikatov
Ema
d.d.
NARAVNA ZDRAVILIŠČA ZASTAVONOŠE V TURISTIČNEM GOSPODARSTVU
Turistični promet v Sloveniji od I—VI 1994
	I-Vl 90	1-VI 94	Porast 1-VI 94	Porast I-VI 94
			I-VI 90	I-VI 90
Gostje skupaj	1.097.333	638.167	-42	+8
Domači	290.140	333.062	+ 15	+3
Tuji skupaj:	807.193	305.105	-62	+ 14
Nekd. SFRJ	403.987	55.499	-86	-12
Klasična tujina	403.206	249.606	-38	+22
Prenočitve skupaj	3.257.247	2.229.679	-32	+8
Domače	1.088.733	1.272.129	+ 17	+3
Tuje skupaj	2.168.514	957.550	-56	+ 16
Nekd. SFRJ	832.889	161.871	-81	-9
Klasična tujina	1.335.625	795.679	-40	+23
V slovenskih turistično-gostin-skih objektih so v letošnjih prvih šestih mesecih zabeležili 795.679 nočitev gostov iz klasične tujine. Med nočitvami tujih gostov so na prvem mestu Avstrijci z 28,1-od-stotnim deležem, na drugem Nemci s 23,3-odstotnim deležem in na tretjem mestu Italijani z 18,2-odstotnim deležem. Sledijo Madžari (4%), Angleži (3,4%), Rusi (3,3%) in Nizozemci (2,8%).
Vse večji delež v slovenskem turističnem' gospodarstvu imajo slovenska naravna zdravilišča, ki s svojo zanimivo ponudbo in storitvami na evropski ravni privabljajo iz leta v leto več gostov. Domačih in tujih. Pri tem je treba poudariti, da je izredno zanimanje za slovenska naravna zdravilišča tudi rezultat mnogih premišljenih naložb, saj brez znoja in izostrenega posluha za potrebe gostov v turizmu ne gre več. Minili so časi, ko je bil turist zadovoljen le z udobno sobo, obloženo mizo in svojo kopalnico.
Iz informacije Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč je razvidno, da je bilo v hotelih v letošnjih prvih sedmih mesecih, to je od začetka januarja do konca julija, precej več tujih gostov kot lani v tem času. Lani so v teh prvih sedmih mesecih našteli malo več kot 43.000 gostov, letos pa 52.700. Indeks je 123. Zastavo vsekakor nosijo Dolenjske toplice z indeksom 312! Slede Terme Čatež (indeks 184), Šmarješke toplice (indeks 180), Topolščica (indeks 174), Ptujske toplice (indeks 175), Zdravilišče Dobrna (indeks 156), Lendava (indeks 142), Terme Zreče (indeks 139), itd. Od 16 zdravilišč le trem ni uspelo privabiti toliko tujih gostov kot lansko leto. V povprečju pa je bilo v letošnjih prvih sedmih mesecih, kot že rečeno, v naših zdraviliščih kar za 21 odstotkov več gostov kot lani v tem času. Ni kaj, lep korak naprej.
Indeks prenočitev tujih gostov v letošnjih prvih sedmih mesecih je za odstotek višjo v primerjavi s številom obiskovalcev naših naravnih zdravilišč. Lani so našteli 232.000 prenočitev, letos pa 284.000. tudi v tem primeru so indeksi posameznih zdravilišč različni. Vsi so v primerjavi z lanskim letom spodbudni. Izjema je le Zdravilišče Laško z indeksom prenočitev tujih gostov pod 100, natančno 97.
In katero zdravilišče se je najbolje odrezalo pri številu nočitev tujih gostov? Daleč na prvem mestu so Dolenjske toplice z indek-
som 262. Slede: Terme Zreče (indeks 184), Lendava (indeks 173), Topolščica (indeks 162), Zdravilišče Dobrna (indeks 156), Terme Čatež (indeks 140) in Moravske toplice (indeks 126). Tudi večina preostalih slovenskih naravnih zdravilišč se je letos odrezala z večjim številom prenočitev tujih gostov, dvema pa to ni uspelo.
Med tujimi gosti je bilo v zdraviliščih daleč največ Avstrijcev, in sicer 21.795. To pomeni za 41,4 odstotka več kot lani v prvih sedmih mesecih. Gostov iz sosednje Hrvaške ni bilo kdo ve koliko, le dobrih 5.000, vendar je to več kot lani. Pozna se, da na Hrvaškem še zdaleč ni vse v redu in da je narod daleč od blaginje. In ko smo že pri tujcih, povejmo še to, da naša zdravilišča obiskujejo tudi ljudje iz precej oddaljenih držav. Iz ZDA se jih je letos napotilo po zdravje v Slovenijo 612, iz Izraela na primer pa 70. Po eni strani je ta slednja številka zanemarljiva, po drugi pa še zdaleč ne. Zadovoljni gosti so namreč najboljša reklama. In Izraelci so pri nas očitno zadovoljni, saj jih je bilo letos v zdraviliščih več kot lani (indeks 163).
Pa število domačih gostov v naših zdraviliščih? V primerjavi z lanskimi prvimi sedmimi meseci jih je bilo letos v enakem času v zdraviliških hotelih nekoliko manj kot lansko leto. Lani so jih našteli 100.779, letos pa 98.225. Indeks je 97.
Število domačih gostov se je najbolj povečalo v Ptujskih toplicah. Lansko leto so jih imeli 652, letos 1508. Indeks je v tem primeru kar 231. Zelo dobro so se odrezale tudi Dolenjske toplice (indeks 142). Slede: Terme Čatež
(indeks 132), Zdravilišče Laško (indeks 125) in Topolščica (indeks 113). Terme Zreče imajo enak obisk domačih gostov kot lani v tem času, vsa druga zdravilišča pa manjšega.
Podobno kot obiskovalci hotelov so se slovenski turisti »odrezali« tudi pri številu prenočitev v hotelih slovenskih naravnih zdravilišč. V letošnjih prvih sedmih mesecih je bilo v primerjavi z lanskim enakim obdobjem teh prenočitev malce manj. Indeks je 96.
S številom prenočitev domačih gostov se lahko najbolj pohvalijo Ptujske toplice. Lani so jih zabeležili v prvih sedmih mesecih 3833, letos v enakem obdobju pa kar 5395. Indeks je 141. Tudi Dolenjske toplice so letos zanimive za Slovence. Imele so za 32 odstotkov več nočitev kot lani. Na tretjem mestu po nočitvah domačih gostov so Terme Portorož (indeks 144), na četrtem Topolščica (indeks 107), peto mesto si delita Zdravilišče Laško in Terme Zreče (indeks 104), na šestem mestu pa so Terme Čatež z indeksom 101.
Druga slovenska naravna zdravilišča so se v tem pogledu letos slabše odrezala kot lani, zato pa so imela toliko več nočitev tujih turistov. Konec koncev je pomembno predvsem to, da so zmogljivosti izkoriščene. In v slovenskih naravnih zdraviliščih so dobro. Če upoštevamo prenočitve domačih in tujih gostov v prvih sedmih mesecih, jih je bilo letos za tri odstotke več kot lani v tem času. Morda ni več daleč leto, ko bo na dlani, da so prav naravna zdravilišča nosilec našega turističnega gospodarstva.
Andrej Ulaga
Pismo iz Beograda
SankcM
Čim želite pobegniti z Balkana in menite, da se morate nujno vključiti v Evropo, najbrže želite napraviti dober vtis in si kajpak mislite, da ni nič slabšega kot to, da je ves svet proti vam. Da se ne mara družiti z vami in da vas postopno izolira. Še več, ker vas želi kaznovati in preprečiti širjenje okužbe, uvede proti vam strašne sankcije in vas izključi iz mednarodne skupnosti. Nenadoma ste tako sami, obdani z modernim sanitetnim kordonom.
Če ste notri, se vam prenašanje sankcij težko zdi velika sreča. Nasprotno! Objektivno smo nazadovali za desetletja in to ne samo po natančno izmerljivih kazalcih, kot je 45 milijard dolarjev dosedanje škode in še okoli 150 milijard dolarjev škode v naslednjih dveh desetletjih, če bi sankcije takoj odpravili. Nazadovali smo tudi, kar zadeva merila, moralo, odnos do dela, odnos do vojne, razumevanje lastnega in narodnega interesa. Staro pravilo je, da se moštva, ki zmaguje, ne zamenjaš. Zato bo naša usoda še dolgo sedanja ekipa SPS, ki je izumila perpetuum mobile - družbo, ki deluje brez dela.
Že prvi, nespretni namigi o možni miroljubni politiki Srbije in možnosti postopnega ukinjanja sankcij so izzvali pravi družbeni tektonski udar. Nič čudnega, saj smo se navadili na sankcije, prilagodili smo se jim in pripravili na tisočletno obdobje sankcij, ki nam ga je obljubil predsednik Miloševič. Vsa družbena struktura je prilagojena temu. Zato je povsem razumljiv šok, ki ga je izzval možni preobrat. Morda
je pravi izraz za to panika, saj je zajela vse sloje in vse regije.
Sodeč po reakcijah bi lahko skorajda trdili, da je še nekaj hujšega od sankcij: namreč njihovo ukinjanje. Zdaj, ko je vse urejeno, bi bil potreben strašen napor, da bi spet vse postavili na glavo. In vprašanje je, ali si tega želimo. Naše reakcije je mogoče primerjati s težavami večletnih zapornikov pri poskusih prilagoditve normalnemu življenju. V zaporu ni ravno zabavno, toda vedno drugi skrbijo zate. Hrana ni ravno izbrana, vendar ti redno postrežejo in lahko se celo zrediš. Če se še znajdeš in zapornikom preprodajaš pretihotapljene cigarete, si na konju. Poleg vsega tega pa lahko po mili volji sovražiš upravnika in stražarje, ki so kajpak krivi, ker si v zaporu.
Sankcije so naredile, kar ni bilo njihov namen, temeljnega cilja pa niso dosegle. Spremenile so namreč ljudi, oblast pa je ostala ista. S takim narodom in tako oblastjo pa nam bo težko. Za razliko od političnih agitatorjev, ki za vse težave krivijo druge, resni analitiki opozarjajo, da se bodo prave težave pojavile šele po ukinitvi sankcij. Da se bomo šele takrat znašli v godlji. Da se bodo takrat razpršile vse megle in bo nastopil trenutek resnice za vsakogar. Odkrili bomo, da nismo na prisilnem dopustu, temveč da smo v resnici - brez dela. Naša tovarna ni obstala zaradi embarga, temveč zato, ker bi tako ali tako propadla. »Velikani« naše industrije ne bodo mogli začeti proizvajati brez tujega kapitala, tega pa zanesljivo ne bo v proizvodnjo brez trga. Potrebna bo evtanazija »Cr-vene zastave«, železarne Smederevo in mnogih drugih tovarn. Najbrž evtanazija ni pravi izraz, ker je v načelu neboleča, ukinitev tovarn pa bo zanesljivo zelo bolela. Kot da še nimamo dovolj težav, nas čaka še plačilo dolgov, ki so ta leta mirovali. Morali bomo plačati kazni za piratske kraje filmov, s katerimi smo ljudem ustvarjali videz normalnega življenja.
Ljudje so po zaslugi sankcij kmalu spoznali, da se ne izplača truditi za malo denarja, temveč delati za kaj večjega. Na zdajšnji ravni našega družbenega in civilizacijskega razvoja nam vsekakor bolj ustreza nedelo kot delo, nered kot red. Če kdo resno razmišlja, da bi nam odpravili sankcije, dvomim, da bi ga podprli. Bolje nam je v iluzijah.
Ustanovitelji in vpisna mesta: PROXY d.d., Ljubljana / BONA FIDE d.d Koper / TMB d.o.o. Maribor
Borznoposredniška hiša T rbovlje, Gimnazijska 3
DADASdd
a#
		KAŽIPOT	v		
	25. avgusta 1994		POCENIMO ŽIVLJENJE
PLAČE: REALNO NIŽJE, NOMINALNO VEČJE
Opel Astra gre za med
Povprečna kosmata plača, ki so jo zaposleni v podjetjih in drugih organizacijah zaslužili letos junija in si jo izplačali v juliju, je bila po podatkih Slovenskega statističnega zavoda 92.014 tolarjev, od tega v gospodarstvu 87.816 tolarjev, v negospodarstvu pa 105,546 tolarjev. V primerjavi z junija izplačano plačo je bilo te za 0,9 odstotka več, in sicer v gospodarstvu za 0,8 odstotka več, v negospodarstvu pa za 1,2 odstotka več.
Če ta povečanja primerjamo z dvigom cen življenjskih potrebščin v mesecu služenja teh plač, vidimo, da so bile letos junija zaslužene kosmate plače realno za 0,6 odstotka nižje. V gospodarstvu so se realno znižale za 0,7 odstotka, v negospodarstvu pa za 0,3 odstotka.
Junija zasluženega in julija izplačanega čistega osebnega dohodka je bilo za 58.453 tolarjev, kar je po znesku za 0,8 odstotka več kot tistega, zasluže-
nega v maju. Od tega so zaposleni v gospodarstvu zaslužili povprečno po 56.165 tolarjev ali za 0,7 odstotka več, zaposleni v negospodarstvu pa po 65.828 tolarjev ali za odstotek več.
Če preračunamo junija zaslužene in julija izplačane plače po tečaju nemške marke, kakršen je bil sredi izplačilnega meseca pri Banki Slovenije, vidimo, daje je bilo v kosmati obliki za 1156 mark ali za 0,7 odstotka več kot one, izplačane v juniju, čiste plače je bilo za dobrih 734 mark ali za 0,6 odstotka več, prispevkov pa za 422 mark ali za 0,9 odstotka več. Ker so poleti tolar za turiste podražili, so menjalnice znatno pocenile tudi marko.
Če bi namesto tečaja pri Banki Sloveniji upoštevali srednji tečaj marke v menjalnicah sredi julija, bi lahko ugotovili, da je bilo tedaj čiste plače celo za 754 mark, kar je za 1,5 odstotka več kot tiste, izplačane sredi junija.
Junija zaslužene čiste plače zaposlenih v negospodarstvu so se zneskovno nekoliko bolj povečale, kot so se v gospodarstvu. Tako se je razdalja med obema povprečjema nekoliko povečala. Medtem ko so maja izplačani čisti osebni dohodki zaposlenih v negospodarstvu v povprečju za 17,3 odstotka prehitevali povprečje gospodarstva, se je pri junijskih izplačilih ta razlika skrčila na 16,9 odstotka, pri julijskih pa se je spet povečala na 17,2 odstotka.
/. P.
V Evropi so doslej prodali že 1,6 milijona avtomobilov Opel Astra. V prvih treh mesecih letos je bil ta avtomobil kar v petih evropskih državah na vrhu prodajne lestvice, je sporočil urad za odnose z javnostjo za Srednjo in Vzhodno Evropo General Motorsa s sedežem na Dunaju.
Novi modeli, ki bodo prišli na trg leta 1995, bodo zadovoljili evropske standarde glede izpušnih plinov, porabili pa bodo le 5,9 litra goriva na 100 prevoženih kilometrov. Nekaj sprememb bo tudi na oblikovalskem področju. Novosti pri modelu za leto 1995 so tudi standardno vgrajena zračna blazina ža voznika in možnost vgradnje zračne vreče za sovoznika, ekonomični 1,6-litrski motor, novi 1,7-turbo-dieselski motor, serijski plinski
»TEK
SREČE«
24-urni maraton
Tradicionalni »Tek sreče« po ulicah Grosuplja bo tudi letos. Zanimiva prireditev - gre za 24 ur neprekinjenega teka - bo 26. in 27. avgusta. Pobudnik »Teka sreče« je nekdanji atlet Bajota Dizdarevič, ki pravi, da ljudje vse bolj hrepenijo po rekreativnem športu in sprostitvi, vse manj pa po velikih naporih in zahtevnih tekmovanjih. Ker je 24-urni tek po ulicah Grosuplja rekreativen, bo zanimiv za vse, tudi za ljudi s skromno telesno pripravlje-
blažilci pri podvozju, gume z nizko stopnjo trenja, bogatejša oprema in oblikovne spremembe na karoseriji in v notranjosti avtomobila.
Pri Oplu računajo, da se bodo za Astro odločali predvsem kupci med 25. in 45. letom, z različ-
nostjo. Start in tudi cilj bosta pred Motelom Grosuplje.
Lani se je prireditve udeležilo več kot 300 tekačev, letos pa organizator pričakuje še bolj množično udeležbo. Anketa je namreč pokazala, da se ljudje radi združujejo in zabavajo na takih in podobnih rekreativnih prireditvah.
Prireditev se bo pričela v soboto, 26. avgusta, ob 19. uri in trajala 24 ur, ne glede na vreme. Prijaviti se je treba uro pred startom, kasneje pa ob vsaki polni uri. Vsak bo tekel, kolikor bo želel. Tisti, ki bodo premagali največ kilometrov, bodo lepo nagrajeni. Poskrbljeno bo za vse, tudi za zabavo in dobro živo glasbo.
AK Špela
nimi potrebami in željami, zato ponujajo pet različnih oblik, osem motorjev in različno opremo, šest motorjev je bencinskih, dva sta turbodieselska. Izboljšana in pomlajena Astra bo torej vsaj tako mikavna, kot je sedaj njena starejša sestra.

Bona sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 34 ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti.
Pišite nam ali telefonirajte na 061 131 0033 int. 384, 385 061 326982 ali 322975; naš telefaks je 061 326982 ali 317298 žiro račun 50101-601-92077 - Atris.
Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30 ure.
A) POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO PONUDBA MOŽNOSTI ZA LETNI DOPUST
Borza sprejema prijave za letni dopust. Ob potrjeni rezervaciji se vplača 40% odstotkov, znesek pa mora biti v celoti poravnan 10 dni pred odhodom na dopust, v republiki Hrvaški 15 dni pred odhodom. Možnost plačila v dveh obrokih ali s turističnim kreditom.
1.	PENZIONI V FIESI - sobe za 3 do 4 osebe s kopalnico, predprostorom in teraso, penzion ali polpenzion do 2. septembra. Cena penziona za odrasle 49 DEM, za otroke do 10. let 37 DEM v tolarski protivrednosti. Cena polpenziona za 4 DEM nižja. MOŽNA OBROČNA VPLAČILA. Termini po sedem dni, prosto po 20. avgustu: zamenjave vsako soboto.
2.	POČITNIŠKI APARTMAJI V PIRANU - sodobno opremljeni za dve ali štiri osebe 85 oz. 100 DEM dnevno. Termini po 27. avgustu.
4.	POČITNICE NA POKLJUKI V DVO- ALI ŠTIRIPOSTELJNIH APARTMAJIH - od 27. avgusta do 1. oktobra. Cene: veliki ap. 56 DEM, mali ap. 37 DEM v tolarski protivrednosti. Termini vsako soboto. Turistična taksa ni vključena.
5.	POČITNIŠKI DOM V BOHINJU - šest ap. za štiri in dva za osem oseb, cena 60 oz. 120 DEM za večjo enoto. Termini od 30. avgusta dalje, mansardni apartma 50 DEM.
6.	APARTMAJI V NASELJU PICAL, APARTMAJI LUNA
po 29. 8.	ap. za 3 osebe za 4 osebe za 6 oseb
PICAL	CENE	59 DEM	66 DEM	79 DEM
LUNA	CENE	42 DEM	49 DEM
POLPENZION
Hotel Kristal	po	29.	8.	45	DEM	v 1/2 sobah
Hotel Diamant	po	29.	8.	47	DEM	v 1/2 sobah
Hotel Neptun	po	29.	8.	39	DEM	v 1/2 sobah
Hotelsko naselje
SPLENDID po 29. 8. do 18. 8.36 DEM
7.	GARSONJERE V ČERVARJU - za štiri osebe, opremljena kuhinja. Cena 48 DEM. Posamezni termini v avgustu.
8.	HIŠICE NA ROGLI - za štiri osebe, termini 7 ali 10 dni, cena dnevnega najema 58 DEM. Prosto od 25. 8. dalje.
9.	KOPER garsonjera za 4 osebe, termini od 27. 8. dalje. Cena 35 DEM.
10.	OTOK PAG, Gajac - enosobno stanovanje po 29. 8. Cena 45 DEM.
11.	Postavitev prikolic na VRANSKEM - brezplačna uporaba bazena, celoletna najemnina prostora 500 DEM.
12.	Prikolica v Martuljku - za štiri osebe, prosti termini v septembru, cena 32 DEM na dan.
13.	POČITNIŠKI DOM V KRANJSKI GORI - tri- in štiriposteljne sobe, polpenzion, sedemdnevni paketi, zamenjave vsako soboto, 245 DEM. TO PONUDBO PRIPOROČAMO.
14.	POČITNIŠKE HIŠICE V ZAMBRATIJI, SAVUDRIJA - penzion, hišice za 4 ali 5 oseb, spalnica, otroška soba, predprostor, kopalnica. Cena polnega penziona 39 DEM, otroci do 10. leta 31 DEM. Termini po 26. avgustu.
15. POČITNIŠKI DOM SAVUDRIJA - tri- ali štiriposteljne sobe, penzion, cena 43 DEM, prosti termini v avgustu.
ŠOLA V NARAVI
Organizatorje šole v naravi obveščamo, da Imamo v mesecu septembru prosta dva počitniška doma do 100 ležišči. Cena za polni penzion je 35 DEM.
POSAMEZNI TERMINI ZA ODDIH
ATOMSKE TOPLICE	od 24. do 30. 8.
KOPE ap. za 4 osebe	od 24. 8. do 27. 8.
ČERVAR, GARSONJERA	od 29. 8. dalje
BARBARIČA	od 26. 8. dalje
MAREDA, dvosobno stanovanje za pet oseb
od 31. 8. do 9.9. od 9. 9. do 19. 9.
CENA 89 DEM CENA 39 DEM CENA 46 DEM CENA 48 DEM najem
CENA 42 DEM CENA 42 DEM
TERME ZREČE
PETDNEVNI POČITNIŠKI PAKET DESETDNEVNI POČITNIŠKI PAKET
300 DEM POLNI PEN. 530 DEM POLNI PEN.
Pokličite pa telefonu 063762451.
RATEČE PLANICA, PRIVATNI PENZIONI do 15. 8.
CENE: ap. za 2 osebi 50 DEM za 4 osebe 70 DEM za 6 oseb 100 DEM
BLED, turistični apartmaji 1. kategorije za 4 ali 8 oseb, cena 70 oz. 130 DEM. Nočitev z zajtrkom 35 DEM.
KMEČKI TURIZEM »Pri Marti« - Drbetinci, 15km oddaljena kmetija od Ptuja. Gostišče ima 60 sedežev, primerno za slavja, sindikalne izlete, individualne obiske.
PONUDBA V MESECU SEPTEMBRU
Prikolice v Luciji, Belvederju, Ankaranu, Plesi, Koversadi, cena 45 DEM.
STANOVANJA V Novigradu, Dajli, Barbarigi, Maredi.
B) SEJEMSKA PONUDBA
1.	KČBENHAVEN SFF, sejem skandinavskega pohištva, svetil, tekstila od 31. 8. do 4. 9. Štiridnevni obisk z letalskim prevozom 1650 DEM.
2.	PARIZ, mednarodni sejmi mode PAPF in SEHM, sejem ženske konfekcije od 2. do 5. septembra in moške ter deške mode od 3. do 5. septembra.
3.	Mednarodna razstava vozil IAA Hannover, 3. do 11.9., odhod aviona 6.
9.	Cena tridnevnega potovanja 990 DEM.
4.	AVTOMEHANIKA FRANKFURT, sejem opreme avtomobilskih delavnic in bencinskih črpalk, od 13. do 18. 9. Tridnevni obisk sejma z letalskim prevozom 1090 DEM. ZA SEJEM JE IZREDNO ZANIMANJE.
5.	MILANO MODIT, tridnevni ogled mednarodnih sejmov od 30. 9. do 4.
10.	CENA 360 DEM.
6.	PHOTOKINA KČLN, od 22. do 29. septembra, sejem fotoaparatov, video, hifi, tehnika za film, radio, TV. Štiridnevno potovanje z avionom 1295 DEM.
7.	IMEGA MUNCHEN, prehrambeni sejem z obiskom OKTOBERFESTA od 18. do 22. 9. Dvodnevni avtobusni ogled 210 DEM.
8.	BUREAU 94 BRUSELJ, sejem pisarniške opreme, pisarniških strojev, računalnikov, od 21. do 28. 9. Štiridnevni obisk z avionskim prevozom 1390 DEM.
9.	MILANO, sejem orodjarskih strojev, tridnevni ogled sejma od 29. 9. do
4.	10. CENA 360 DEM.
10.	PARIZ EUROPLAST, sejem plastike, izdelkov iz gume, surovine, stroji in obdelave, štiridnevni ogled od 2. do 6. 10. CENA 664 USD.
11.	HOGATEC 94 DOSSELDORF, sejem hotelirstva in gastronomije od 10. do 14. oktobra. Štiridnevno potovanje z letalom 1340 DEM.
IZLET PO LJUBLJANICI
Vsakodnevni izlet z rečno ladjo po Ljubljanici. Barka sprejme do 40 gostov. Možen piknik na barki in ob pristanku v vasi Vrba. Dnevni najem barke za 6 ur 24000 tolarjev, druge ure po 2000 tolarjev.
POČITNIŠKE ZMOGUIVOSIT, KI JIH POTREBUJEMO
1.	Počitniške hišice v ČATEŽU, ATOMSKIH TOPLICAH ali MORAVSKIH TOPLICAH
2.	Počitniške zmogljivosti v slovenskem primorju in v Istri.
POSEBNO SE ZANIMAMO ZA STANOVANJA V MAREDI IN NA OTOKU
LOŠINJU. Ponudba je lahko penzionska ali pa najem opremljenih apartmajev.
K ponudbi vabimo tudi lasntike vikendov ali počitniških stanovanj v ANKARANU, Izoli, LUCIJI, Piranu in v ISTRI OD KANEGRE do ROVINJA.
Informacija gostom Atrisa
PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in nastale stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4000 tolarjev pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska. Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spremenijo za več kot 7%. Po vplačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete sedem dni pred odhodom nas nujno pokličite. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami razrešujemo sporazumno.
ATRIS je povsod, kjerkoli ste.
Metod Zalar, direktor Borze
ROKOVNIK - PRIROČNIK '95
-	lepši, zajetnejši in vsak hip koristen
pri vašem delu
Cena 3.045 SIT.
Možnost napisa na ovitku.
V	primeru predplačila vam priznamo ceno 2.230 SIT.
V	ceni je vključen 5-odstotni prometni davek.
Vsebina:
-	koledarski del s planerjem
-	zajetnejši blok za zapiske
-	priročnlški in Informativni del s temeljnimi pravicami delavcev in sindikatov v:
-	zakonu o delovnem razmerju
-	splošnih kolektivnih pogodbah
-	zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju
-	zakonu o zdravstvenem zavarovanju
-	zakonu o soupravljanju
Povzetke zakonskih pravic so pripravili priznani strokovnjaki
-	sodelavci naše založbe.
Rokovnik bo izšel v oktobru. Cena v predplačilu velja do 31. avgusta.
Ustanovitelji in vpisna mesta: PROXY d.d., Ljubljana / BONA FIDE d,d Koper / TMB d.o.o. Maribor	"THT	*
Ne zaigrajte svojih CPVT1 tlK,CltOV
Voisna mesto: PIT oodietie Slovenite, Liubliana, na vseh poštah v Sloveniji DADAS d.d... J rbovlje, Gimnazijsko 16,	E	™	'Mr	^ 
r.
UGLED NA TEHTNICI
Indiferentnost kot splošen pojav naše vsakdanjosti se vedno bolj širi. V vsakdanjem življenju ima različne obraze: ljudje se poredko zmenijo za soseda, ki je v stiski, in mu stežka priskočijo na pomoč. Navzven pa se indiferentnost kaže v apatičnosti do družbenih pojavov in neupoštevanju človeka kot posameznika, še posebej takrat, ko pride v roke policista ali zdravnika. Tudi v takšni indiferentnosti do sočloveka je moč iskati enega izmed vzrokov, ki so povzročili smrt dveh mladih fantov na pragu življenja.
Nesmiselna smrt je vedno obtožujoča, še posebej, ko gre za mladega človeka. Letošnje poletje so zaradi mladostniškega nasilja in brezbrižnosti ugasnila življenja treh mladih fantov. Za dva med njimi so vedno glasnejše govorice, da bi lahko preživlja, če bi zdravstvena služba zanju ustrezno poskrbela. Obtožbe letijo na dežurno zdravnico v Kranju v primeru Gašperja Miheliča in zdravstveno osebje v Izoli v primeru Kristjana Kuharja.
Kot je znano, so oba fanta hudo poškodovali njuni vrstniki in sta umrla. Dvomi o tem, ali je zdravstvena.služba ravnala strokovno in ali bi smrt s pravočasno in
pravilno diagnozo lahko preprečili, pa ostajajo.
Minister za zdravstvo dr. Božidar Voljč je pooblastil dr. Jožeta Lokarja, predsednika zdravstvenega sveta, naj ustanovi komisiji, sestavljeni iz strokovnjakov, ki niso vpleteni, da bosta primera raziskali, in si tako umil roke. Kaj bo storjenega, da se v prihodnje kaj takega ne bi več dogajalo, ne zvemo.
Zdravniki sami priznavajo, da se z novim sistemom večajo vrzeli v zdravstveni službi, razpada osnovno zdravstveno varstvo, obratnih ambulant za delavce skorajda ni več, specialisti so vse teže dosegljivi. Kdor ima denar, lahko obišče privatnega zdravnika, kdor ga pa nima...
Po drugi strani pa si zdravniki že vrsto let prizadevajo, da bi si vrnili ugled, ki so ga svojčas uživali. Vrnili so jim odvzeti naziv doktor, dobili so zdravniško zbornico, zdravstveno kolektivno pogodbo za zdravnike, toda za svoje odgovorno delo, saj imajo v svojih rokah človekovo življenje in smrt, so še vedno premalo plačani.
Ob vseh tem, za kar so se zdravniki bojevali in se še bojujejo, pa je bilo bolj malo slišati, kaj je bilo narejenega za sankcioniranje njihovega slabega dela,
kakšne so motivacije, da bi čim bolj kakovostno opravljali svoje delo, kaj je bilo storjenega, da ne bi zdravnik pacienta obravnaval kot objekt, ampak kot človeka z vsemi specifičnimi težavami, ki jih ima. Zdravnik bi moral znati pacienta poslušati, ga skušati razumeti in mu po svojih močeh pomagati. Ravno tu, v vsakdanjih, medčloveških odnosih med zdravnikom in pacientom je bilo najmanj narejenega. Vedno se je dogajalo, da so se zdravniki zavzemali za zunanji ugled, ko pa je prišlo do problemov, so se vedno zaprli v svoj ceh in ščitili drug drugega. Seveda ne kaže metati vseh zdravnikov v isti koš, med njimi so takšni in drugačni.
Glavna bitka za vrnitev ugleda zato zdravnike šele čaka. To je bitka predvsem na človeški ravni, v odnosu med zdravnikom in pacientom, ko bo imel slednji občutek, da se je zdravnik zanj potrudil po svojih najboljših močeh, čeprav ni njegov sorodnik ali znanec, ko pacient ne bo odhajal skozi bolniška vrata le s svežnjem popisanih receptov za raznobarvne tablete. Zdravnikom ne bodo vrnile ugleda visoke plače, ampak korekten odnos do pacienta.
Marija Frančeškin
ŽENSKE NA TRGU DELA (3)
Predstavnica šolskega sindikata ni imela podatkov o položaju žensk v svoji državi, ampak je razgrnila dilemo, ki naj bi bila po njenem mnenju pomembnejša od vseh teh poročil sindikalistk posameznih držav, to je dilemo o strategiji in političnih vprašanjih.
Predstavnica sindikata iz Srbije izhaja iz novinarskih krogov in je 'predstavnica Neodvisnega sindikata novinarjev, ki so ga ustanovili na RTV Beograd zaradi upora novinarjev proti politiki. Oblast je odpustila več kot 100 novinarjev. Predstavila je težak položaj novinarjev v svoji državi in pri tem poudarila, da se njihov sindikat bojuje predvsem za svoj obstoj.
O organiziranosti v bivših socialističnih državah je menila, da so sindikati tudi danes podaljšana roka vladajoče stranke. Po njenih besedah naj bi se v postsocializmu oz. postkomunizmu sindikat le preoblekel, drugo pa naj bi ostalo vse po starem. Spraševala se je tudi, od kod vsem tem novim sindikatom denar. Za svoj sindikat je povedala, da nimajo prostorov niti denarja.
Po mnenju sindikalne predstavnice iz Beograda ni smiselno organizirati nikakršne organizacije žensk. Poročila predstavnic posameznih držav pa je ocenila kot poročila iz socialistične dobe, dobe, v kateri so bile ženske zelo zaščitene. Verjela pa ni niti v resničnost podatkov, ki so jih le-te predstavljale.
• Finska: Tudi predstavnica finske je povedala, da delodajalci raje zaposlujejo moške, in to predvsem zaradi nočnega dela. Takšno delo so namreč uspeli za ženske prepovedati.
Povedala je tudi, da je oskrba v domovih za starejše in otroke zelo draga in še premalo teh domov je organiziranih v javnem sektorju. Oskrba v privatnem sektorju pa je tako draga, da si jo lahko privoščijo le redki srečneži. Revnejši sloji prebivalstva si tudi ne morejo plačevati starostnega zavarovanja.
Anna Oulatar, predstavnica Mednarodne konfederacije svobodnih sindikatov nas je seznanila s politiko o položaju žensk v tej mednarodni inštituciji.
Opozorila je,‘da bi morali v vseh sindikalnih strukturah proučiti izobrazbeno raven, ker bi ti podatki njihovo organizacijo zanimali. O tem bo tudi konferenca v Belgiji.
Udeleženke seminarja smo delale tudi v t. i. delavnicah (razdeljene smo bile v štiri skupine). Tu naj bi iskale rešitve za zmanjševanje brezposelnosti žensk; soodločanje žensk; pravice žensk glede socialnega varstva, zaščito materinstva, skrb za otroke in starejše osebe; nasilje na delovnem mestu ter sindikalno politiko in programe za ženske. Poleg predlogov rešitev na teh področjih naj bi na-
kazale tudi metode, s katerimi bi prišli do želenih rešitev.
Ugotovitve v posameznih delovnih skupinah so bile ena od podlag za oblikovanje sklepov ob zaključku seminarja.
v ES.
Seznanjeni smo bili tudi s programom PHARE, katerega največji del gre preko vlad. Če bi se primerno organizirali, bi lahko velik del tega denarja usmerili v projekte, ki koristijo sindikalnim ciljem. Enako velja za financiranje programov, ki promovirajo reševanje vprašanj ženske enakopravnosti. Med temi pro-
1.	EKS mora še naprej zagotavljati pogoje za izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje žensk v novih delovnih pogojih. Poskrbeti je treba za organizacijo seminarjev članov EKS, potem pa naj bi se ustanovila stalna skupina.
2.	Vzpostavljena mreža, s katero se povezuje Komisija za ženska vprašanja pri EKS, se mora še naprej razvijati (podobne komi-
Protest proti nasilju in diskriminaciji žensk letos pomladi v Italiji
Peter Seideneck iz EKS je dejal, da je ta institucija proizvod evropske integracije, nekakšen sindikalni odgovor na ekonom-sko-socialne in gospodarske razmere. EKS mora skrbeti za vprašanja Evropske unije. EKS ne dela v državah bivših sovjetskih in baltiških držav. Dejal je, da v Evropi niso bili pripravljeni na tako velike spremembe, in da še nimajo izdelane strategije, učijo se na napakah. Upajo, da bodo razvili ustrezno strategijo ravno s pomočjo članic Evropskega sindikalnega foruma. Financiranje te institucije poteka preko komisije EKS. EKS se financira iz članarine, pri čemer upošteva ekonomske in socialne razmere članic.
Kongres EKS bo maja 1995 v Bruslju, na katerem bodo obravnavali statut in finančni program ter sprejeli sindikalne organizacije iz Vzhodne Evrope. Do zdaj ima status opazovalca 10 sindikalnih organizacij iz Romunije, Bolgarije, Madžarske, Češke, Slovaške in Poljske. Seideneck je predstavil tudi usmeritev, ki naj bi veljala za sprejem v EKS. To bodo sindikalne organizacije, katerih države so članice Evropske skupnosti in na poti za sprejem
grami je tudi posebni program PHARE, Demokratični program, ki mu je na leto namenjeno 30 odstotkov vsega denarja. Ta je posebej primeren za uveljavitev projektov s področja ženskega vprašanja. Sindikati niso institucionalizirano vključeni v noben predpisani postopek delitve denarja. ■ Sindikati se lahko le izurijo v lobiranju pri predstavnikih in domačih koordinatorjih PHARA. .
Iz Evropske skupnosti nas je pozdravila Eva Kaluzinska, ki dela v Bruslju že šest let, zadnji dve leti za Evropsko komisijo. Izhaja iz novinarskih krogov, delala pa je tudi v sindikatih. Predstavila nam je delo Evropske komisije, institucije, ki je izvršno telo Evropske unije. Komisijo sestavlja 17 komisarjev, med katerimi je le ena ženska. Sedaj delajo na treh programih: zakonodaji, vprašanju žensk na delovnih mestih in vprašanju žensk v družbi. Za delo pri posameznih projektih določijo kontaktne osebe, kot je to npr. pri projektu PHARE.
Na podlagi razprav in zaključkov iz delovnih skupin udeleženk seminarja-je konfederalna sekretarka Beatrice Hertogs seminar sklenila s temile zaključki:
sije naj bi se organizirale tudi v sindikalnih zvezah bivših socialističnih držav Srednje in Vzhodne Evrope), saj taka mreža lahko pomeni pritisk na EKS, da se na ta način lobira pri evropskih institucijah.
3.	Med članicami EKS je treba doseči dogovor o prevzemu partnerstva'nad sindikalnimi organizacijami iz dražv Vzhodne in Srednje Evrope.
4.	O svoji sindikalni dejavnosti oziroma o dejavnosti in problemih žensk naj bi spOročali na EKS za njihov časnik Vestnik, ki bo začel izhajati še v letošnjem letu.
Prispevki naj bi se nanašali na tarifne dogovore, delovnopravno zakonodajo in podobne teme.
Na seminarju smo ugotovili, da si EKS prizadeva za vzpostavitev večje organiziranosti glede pravic zaposlenih žensk v Srednji in Vzhodni Evropi. Večina vzhodnoevropskih sindikatov še vedno nima v svojih programih dela izpostavljene ženske specifike. Zato bo treba razmisliti, ali slediti praksi zahodnoevropskih sindikatov, ki so na tem področju dobro organizirani.
Metka Roksandič Vanda Rešeta
Vsi poznamo slovenski pregovor: »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor!« Ne vem, kdo si je to izmislil. Verjetno kakšni sovražniki planin in gora ali morda kdo, ki je imel vrtoglavico in se je bal višine. Gorenjci bodo to naprtili Štajercem ali pa morda Prekmurcem zaradi njihove ravnine. Vsemu navkljub pa je ravno sedaj najprimernejši čas za pot v gore. Res pa je, da mora biti za take poti človek pripravljen.
NUJNA JE KONDICIJA
V mladih letih smo se podali v hribe, saj smo se gibali, hodili in kolesarili. Sploh nismo mislili, da potrebujemo kondicijo. V sedanjih časih, ko smo pozabili na pešačenje, ko se povsod vozimo, ko velika večina skoraj ne pozna kolesa, pa moramo vsi, tako mladi in in tisti, ki nismo več tako mladi, pomisliti, da je za varno hojo v hribe nujna kondicija. Ne gre, da bi, kdor ne naredi niti koraka peš, v nedeljo dejal: gremo na Triglav. Kondicijo si moramo nabirati počasi: danes kakšno uro peš po ravnem, jutri morda tudi uro navkreber, potem pa ugotoviti, kakšno zmoremo, da smo na koncu poti prijetno utrujeni.
Poznati moramo tudi svoje zdravje. Tisti, ki imajo težave s srcem, naj se raje ne podajo na take poti, da jim ne bo potrebna prva pomoč kje v hribih, ali pa da jih ne bi potem morali s helikopterjem voziti v bolnišnico. Za bolnike je potreben kratek pogovor z zdravnikom o nameravani poti v hribe.
BREZ PRIMERNE OPREME NE NA POT
Vzrok mnogih nesreč v gorah je slaba oprema. Začnimo z obutvijo. Nizki čevlji, niti adidaske ne sodijo h gorski opremi. Čevelj mora biti primeren. Ne govorimo brez vzroka o tem, naj bo čevelj visok, čez gležnje in v gležnju dobro zapet. Poglejmo vojake danes: mnogo manj hodijo kot nekoč, pa imajo primerno obutev, ki jim varuje noge in omogoča varno hojo. Že na anatomiji so nas opozarjali na skočni sklep, ki je primernejši za hojo navkreber. Pri hoji navzdol je skočni sklep manj trden in je velika nevarnost zvina. To pa prepreči pravilno zapet visok čevelj.
V	gorah se vreme hitro skisa. Nekaj meglic, pa se ulije. Včasih bolj, včasih manj. Zato moramo biti pripravljeni tudi na slabo vreme, čeprav so nam vremenarji napovedali krasen, jasen dan. Vetrovke so danes tako lahke, da ne pomenijo prevelike dodatne teže v nahrbtniku. Volnena jopa tudi ni odveč, saj lahko pošteno zahladi. Premočenemu planincu bo še kako prav prišlo sveže in suho perilo, da ne bo zbolel.
Vsa ta oprema sodi seveda v nahrbtnik. Ste kdai videli nahrbtnik iz starih časov, morda iz prve svetovne vojne? Če jih primerjamo s sedanjimi ugotovimo, da so današnji pravo razkošje. Še vedno pa velja pravilo, ki sem ga našel v knjigi Pavleta Šegule Nevarnosti v gorah: »Nahrbtnik ni ropotarnica, lepo urejen nam je dober pomočnik in spremljevalec, sicer pa nič kaj v korist.«
V	naših mladih letih tik po vojni smo morali vso hrano nositi s seboj v nahrbtniku, sicer bi bili lačni. Danes so planinske koče dobro oskrbljene, tako da nobenemu planincu ni treba biti lačen. Vendar svetujem: kakšno čokolado ni slabo imeti s seboj. Marsikdaj je čokolada planincu rešila življenje.
Na starih fotografijah planince vedno vidimo z velikimi palicami. Danes priporočajo za hojo kar navadni smučarski palici, bolje dve kot eno. Pa srečno v gorah!
Ustanovitelji in vpisna mesta: PROXY d.d., Ljubljana / BONA FIDE d,d. Koper / TMB d.o.o. Maribor
Ne zaigrajte svojih
Vpisna mesta: PTT podjetje Slovenije,-Ljubljana, na vseh poštah v Sloveniji DADAS d.d., T rbovlje, Gimnazijska 16,
certifikatov
25. avgusta 1994
m
m
RAVBABKOMANDA
PASJI DNEVI SLOVENSKE POLICIJE
• Proti nemorali!
Piranska policija je dobila nalogo, naj odstrani nagce iz okolice tamkajšnje cerkve in župnišča. Da se verniki ne bi pohujšali ob pogledih na postavne fante in dekleta.
V	Ptuju so po oceni dopisnika Dela policisti uvedli novo taktiko pri zatiranju nemorale in prostitucije. Šlo pa je za klasično »moralno« racijo.
V Policijska strategija
Minister Šter je na tiskovni konferenci ob 40-dnevnem uradovanju navedel, da je začel z novo strategijo; izraz le-te je bil poseg policijskih specialcev na Črnem Kalu. Kje bo njen konec? Menda ne na novi Zaloški cesti?
Prvi mož notranjega ministrstva je v pismu bralcem svetoval, naj se prijazno pogovarjajo s policisti, ko jih srečajo. Obeta si zasuk v stališčih javnosti do mož postave. Bolj zadržani pa pravijo, naj bi raje policisti prijazno poslovali z davkoplačevalci.
V	Šterovi gorenjski prestolnici so policisti pokazali novo strategijo delovanja: težko poškodovano žrtev so ocenili za napadalnega pijanca, in v arest z njim.
Nekakšna vzorčna policijska postaja v Domžalah je pokazala drugo plat strateške usmeritve: rnožje v modrem so postali razna-šalci obvestil o napačnem parkiranju motornih vozil.
9 Novi (tehnični) prijemi
Minister je vpeljal svoj »vox« za policiste. Da bi imel neposredne stike s podrejenimi. Kaj pa, če gre za staro reklo: deli in vladaj?
Okrogli dnevi ministrovanja pomenijo Šteru razlog za časnikarski pogovor: 40, 50 dni. Do kdaj bomo šteli?
Policist, ki je bil na straži ob vladni palači, je - uradno - zamenjal vžigalnik za sprožilo na avtomatski puški. Pa je počilo.
Občani so začeli gristi policiste.
Ali zato, ker se z njimi ne morejo pogovoriti, ali zaradi jeze nanje?
•	Glasnika
Kaže, da dobiva notranje ministrstvo celo dva glasnika. Starega, Boža Trudna, ki je pomočnik ministra, in novega, Marka Pogorevca, ki je svetovalec vlade. Kateri bo veljal?
Državljan Janez Zabolj je bil verjetno prvi Slovenec, ki je doživel dva (različna) odgovora iz MNZ na svoje pismo bralcev. Prvega je podpisal sam minister in drugega njegov uradni predstavnik za tisk.
#	Demantiji
V MNZ niso niti pomišljali, da bi policistom ukazali odstranjevati plakate z razvpitimi ženskimi ritkami.
Ni res, da minister poroča samo stranki. Na sedežu SKD hkrati gosti tudi časnikarje!
Sploh ne drži, da bi iz nekdanjega skladišča orodja za kadete v Tacnu pripravljali kapelico.
0 Težave z mejami
Minister Šter je v Razkrižju rohnel proti politikom, ki da zlorabljajo težave krajanov v strankarske namene. Ali ni mogoče sem uvrstiti tudi njegovih obiskov v istem kraju?
Po 46-letnem vojnem stanju so državno mejo med Izraelom in Jordanijo določili v nekaj dneh. Pri nas pa po 46-letnem bratstvu in enotnosti še ni določena meja s Hrvaško.
• Kadri
Časniki so poročali, da je podsekretar v MNZ pred letoma dobil zajetno in ugodno stanovanjsko posojilo. Ali se zato sliši, da bo postal državni sekretar za področje državne uprave?
Minister, ki poveljuje tudi prometnim policistom, nima vozniškega izpita. Pošteni možje postave pravijo, da to nima nobenega vpliva na varnost v cestnem prometu. Lahko jim verjamemo, minister se vozi v helikopterju.
Pavle Čelik
POLICIJA
Pavle Čelik
Nova knjiga
Avtor, magister sociologije in miličnik, je policiji bil in je še zapisan z dušo in telesom; bil je komandir policijske postaje, ravnatelj kadetske policijske šole, načelnik slovenske policije. V knjigi Policija, demonstracije, oblast opisuje svoja opažanja in ocene, kako je policija ravnala v minulih 30 letih, predvsem v Ljubljani, ob demonstracijah, zborovanjih, ustanavljanju strank, še posebej v prelomnih časih slovenske republike in države.
V tej knjigi riše portrete posameznikov, opisuje dogodke in njihova ozadja. Kot rdeča nit se v 30-letnem loku njegovega angažiranja v policiji nehote izpisuje zgodba o policistu, ki ne sme zbujati strahu, ampak mora biti tudi in predvsem človek.
Cena knjige je 2.600 SIT, 5-odstotni prometni davek je vključen v ceno.
Knjigo lahko naročite na naslov: ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: 061-321-255, 1310-033, faks 311-956.
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) DEMONSTRACIJE, OBLAST.

izvod(ov) knjige POLICIJA,
Naročeno pošljite na naslov: Ulica, poštna št., kraj: -
Ime in priimek podpisnika: Naročeno dne: ------------
1.	Račun bomo plačali v zakonitem roku
2.	Kot ind. naročniku
mi pošljite po povzetju
Podpis naročnika
neodvisnost
konfederacija novih sindikatov Slovenije
vabi
vse zaposlene v<CAfcjsE*isTna predstavitev -
ustanovni zbor neodvisnosti - KNSS,
ki bo dne 17.6.^
V prostorij jedilnice.
ob is'
proSntovolJnVoNe0dV,SnOSti )e
Prlstop^^^0-pa vam s-podplsom Izstopne Izjave.
Glede na fo, da Je tovrstni sindikat na Slovenskem,se v nj Jphko včlanijo tuc"
/tisti, ki so včlanje HrhQlslndiJtof>>
!nl v kateri
Zaupajte nam In pristopite
y, P™° demokratično
sindikalno konfederaclio na slovenskih tleh v povojnepi obdobju.
Brez vase odločitve bo sindikalna demokracija ostala samo mrtva točka na papirju.
Z vašo udeležbo na zboru boste dokazali, da želite tvorno sodelovati pri kreiranju naše skupne usode.
NEODVISNOST - KNSS Konfederacija novih sindikatov Slovenije. Linhartova 13,
61000 Ljubljana,
Tel: 061 ^329 041 int. 223
K občrtani modri misli na zgornjem plakatu velja dodati, da to ni zgolj »prvi tovrstni sindikat na Slovenskem«, temveč tudi na svetu. Odveč se je torej spraševati, kakšna je »zveza med direktorjem mariborskega Karoserista Rajkom Koritnikom in sekretarjem Zveze svobodnih sindikatov Slovenije SKEI za Podravje Edvardom Ozimičem (ki je lastnoročno trgal plakate z oglasile deske Neodvisnosti KNSS)«, o čemer se v Večeru javno sprašuje podpredsednica Neodvisnosti - KNSS Alenka Orel. Namesto tega bi se bilo treba vprašati, kakšno zvezo z zdravo pametjo, moralo in zakoni neke dežele ima
diverzija, ki si jo privošči Neodvisnost KNSS. Če je namreč to demokracija na delovnih mestih, s katero se trka po prs(t)ih Alenka Orel, je popolnoma normalna tudi tista demokracija, ki si jo je s trganjem plakatov privoščil Edvard Ozimič, s čimer si je prislužil najvišje priznanje Svobodnih sindikatov. Duhovičenje Orlove o »močnih vezeh med nekaterimi preteklimi zdravimi silami« pa v tem primeru lahko jemljemo zgolj kot recidiv rokovnjaške zariplosti nekdanje Demosove inačice širjenja sindikalne demokracije na Slovenskem.
J. K.
DRŽAVLJANSKE IGRE BREZ MEJA
Ne poznam sodobne države, v kateri bi vodilni politiki tako nerodno manipulirali z državljanstvom, kot to počno naši, začenši s podeljevanjem državljanstva državljanom drugih republik razpadle Jugoslavije, razseljenim rojakom in njihovim potomcem po vsem svetu. Sedaj, ko so se ujeli v lastno kratkovidnost, ko je tudi Italija ponudila svojim nekdanjim državljanom isto, kar je naša država ponudila svojim rojakom (tudi Neslovencem) po svetu, pa dajejo zmedene izjave in nas Primorce vsevprek obtožujejo, češ da imamo majhno narodno zavest. Merilo za ocenjevanje stopnjo domoljubnosti je strankarska pripadnost v stilu: samo da je naš, tudi če je... itd.
V praksi se to kaže tako, da z lahkoto podeljujejo slovensko državljanstvo svojim ideološkim somišljenikom po svetu. Drugim delajo križe in težave že zato, ker so se rodili na ozemlju nekdanje skupne države zunaj Slovenije,
čeprav imajo slovenske starše in so tudi sami večji del življenja preživeli v Sloveniji. Odveč bi bilo pojasnjevati taka dvojna merila. Zagovarjanje ali opravičevanje, da hočejo s tem pomagati razseljenim Slovencem in njihovim potomcem po svetu, ne zdrži realne ocene. Tem ljudem lahko pomagamo kako drugače, ne s podeljevanjem državljanstva, s katerim nimajo tam daleč čez lužo kaj početi. Olajšave naj bi veljale le za tiste, ki se nameravajo za stalno vrniti v domovino, ne glede na to, ali je bel, rdeč, brezbarven itd.
Naša država postaja vse bolj strankokratska (partitokracija), kjer je mali človek, še posebej če ni v stranki nezaščiten, pahnjen v čas zgodnjega kapitalizma. V takih okoliščinah ni niti čudno, da so nekateri posamezniki nasedli in sprejeli ponujeno tuje državljanstvo, ne da bi pomislili na posledice. Vsa ta evforija v marsičem spominja na povojni eksodus Istranov, poudarjam Istranov,
med katerimi so bili »čisti« Italijani v manjšini. Takrat je Italija s podpihovanjem eksodusa hotela izsiliti svet, da bi ji vrnil Istro. Sedanje podeljevanje italijanskega državljanstva ima isti cilj, le da je bolj dolgoročno zasnovan. Vsakdo, ki sprejme tako ponujeno italijansko državljanstvo, pa hote ali nehote podpira italijansko ek-spanzinistično politiko po slovenski zemlji, v širšem obsegu in ne le v Istri.
Primorcem, tudi tistim, ki so nasedli in zaprosili za dvojno državljanstvo, ni moč enostavno ■» očitati narodne izdaje. To bi lahko prej in opravičeno lahko očitali našim »uspešnim politikom in menedžerjem«, beri:	lopovom
vseh vrst in barv, ki tako radi govoričijo o trgu delovne sile, kar ^ poimujejo trg delovne živine, in temu primemo s to brezpravno in okradeno rajo tudi ravnajo. Sprejemanje danega državljanstva ne pomeni nezaupnice Sloveniji, sicer bi se odpovedali slovenskemu državljanstvu. To je nezaupnica . politokratom, ki vodijo državo. Sprejemanje tujega državljanstva je le varovalka za vsak primer. Skratka, to je nezaupnica politikom, ne pa državi.
Žarko Žbogar, m Grajska 18, Piran
Ustanovitelii in vpisna mesta: PROXY d.d., Ljubljana / BONA FIDE d.d Koper / TMB d.o.o. Maribor
PULSAR
061/13 13 325
PTT
20
25. avgusta 1994
NAJPOMEMBNEJŠA STRAN
Humoreska
Certifikatne volitve
»Komu boste zaupali certifikat?« nas je presenetil tovariš Neposredni proizvajalec raznih strok, ki je po običaju že sedel za šankom bifeja Bližnja srečanja posebne sorte in žulil svoje običajno pivo.
-	Nismo se še odločili. Pravzaprav zbiramo eno od investicijskih družb. No, izbor ni lahek, saj jih je čez štirideset...
»To se strinjam, da izbor ni lahek, saj vse družbe trdijo, da bodo kar najbolje plasirale naše certifikate, zdi pa se, da vse investicijske družbe lažejo, če ne vse, pa vsaj večina.«
-	Zdaj se še jaz strinjam z vami. No, in zato bi vas vprašal, kateri investicijski družbi bi pa vi zaupali svoj certifikat?
»Če vam čisto odkrito povem, ne vem. Za to, da bi kakšni investicijski družbi zaupal, mi manjka nekaterih podatkov o teh družbah.«
-	Pa saj vendar te družbe naštevajo, kdo vse stoji za njimi, namreč katera velika podjetja, banke in zavarovalnice so jih ustanovile. To pomeni, da bodo ta podjetja, banke in zavarovalnice stale za temi investicijskimi družbami...
»Zame je to premalo. Jaz bi rad vedel, s kolikšno mero poštenosti bodo te investicijske družbe delovale.«
-	In kako bi to poštenost lahko izmerili?
»Jaz bi rad vedel, katera stranka stoji za katero od teh investicijskih družb.«
-	Zakaj pa bi hoteli še v ta čisti posel mešati stranke?
»Prvič, to ni nikakršen čisti posel in drugič, če bi vedeli, katera stranka stoji za določeno investicijsko družbo, bi ubili dve muhi na mah: ljudje bi dobro vedeli, kam investirati svoj certifikat, saj bi takorekoč zavezali »svoje« politike, da certifikat ne bi postal ničvreden papir, drugič pa bi tako prišli do vmesnih volitev, ki bi bile zagotovo nepotvorjene.«
-	Mar vi dvomite o naših volitvah?
»Ne dvomim, ampak ker so volitve tajne, so potvorbe možne.«
-	Toda prav tajne volitve so eden izmed prvih pogojev za demokracijo ..'.
»Veste kaj, prav to je notranje nasprotje demokracije. Če v deželi vlada resnična demokracija, sploh ni nujno, da so volitve tajne. Če vem, da se mi ne more nič zgoditi, si bom upal na glas povedati, koga bom ali sem volil.«
-	Ja, ampak potem bi dobili približno takšno sliko, kot je bila ob zadnjih volitvah...
»Ho, ho, to ste se pa zmotili. Ko gredo ljudje na volitve, gredo takole tjavendan. Volijo tiste, ki imajo lepe kodrčke, ki se lepo smejejo, ki hodijo na Triglav ali ker so podobni Jezuščku. Če pa morajo ljudje nekomu zaupati svoj denar, pa čeprav je to le certifikat, potem vsi ti lepi nasmehi, Triglavi in Jezuščki odpadejo. Ljudje bodo svoj certifikat zaupali le tistemu, ki jim vzbuja zaupanje. No, ali bi vi zaupali svoj certifikat kakšni napihnjeni politični žabi? Volili bi jo že, pa čeprav iz »vica volje«. Ampak da bi ji zaupali svoj denar? To pa zagotovo ne! In prepričan sem, da bi dobili bistveno drugačne rezultate kot na volitvah.«
-	Kaj pa tisti, ki ne verjamejo nobeni stranki? Kam pa naj bi ti vložili svoje certifikate?
»Ti bi certifikate še vedno lahko vložili direktno v podjetja. Navsezadnje bi bil tudi to kazalec, ali ljudje bolj verjamejo politiki ali gospodarstvu.«
Bogo Sajovic
Horoskop
Ziv dokaz
V nemški umetnosti zavzema eno najpomembnejših mest pesnik, pisatelj, dramatik in polihistor Johann VVilfgang von Goethe (rojen 28. avgusta 1749). Goethe je v mladih letih študiral pravo. V času študija v Strassbourgu je nanj zelo vplivala družba pisatelja, zgodovinarja in filozofa Johanna von Herderja in »viharnikov«. To je zelo vplivalo tudi na njegovo bodoče delo. Po pripravniški dobi v Frankfurtu in VVetzlarju se je na vojvodovo povabilo preselil v VVeimar, kjer je opravljal visoke državne funkcije. Popotovanje v Italijo, kjer je doživljal antiko, in zveza s Charlotte von Stein sta ga usmerila v klasiko. Njegova dela so postala vrhunec nemške klasike in so močno vplivala na evropsko kulturo modernejšega časa. Prijateljevanje s Schillerjem mu je odprlo nova obzorja in dalo nove pobude, ki jih izpričujejo v tistem obdobju nastale balade. Za njegovo mladostno dobo je znana izpovedna lirika in »viharniška dramatika« (Gotz von Berlichingen, Prafaust), sploh pa eno kultnih del tedanjega časa roman v pismih »Trpljenje mladega VVertherja«. V njegovem klasičnem obdobju so nastala dela, ki slavijo ideal visoke človečnosti (Ifigenija na Tavridi, Torguato Tasso, Herman in Doroteja, VVilhelma Meistra učna leta). Iz starostnega obdobja je njegovo najbolj znano delo »Faust«, avtobiografsko delo »Pesnitev in resnica«, »Zahodno-vzhodni divan«, »Izbirna sorodstva«. V starosti se je Goethe ukvarjal
švczci,
* f Ut JJiHCl /
SESTAVIL
VITKO
KRALJ
IME SL. SLIKARKE KOBILCE
ZBIRALEC
NAROČNIKOV
DVERNII
IVNEZ
ŽAGAR
LOJZE
GORA V ŠVICI
DEDOVANJE PO PREDNIKIH
ZALIV V JUŽNI FRANCU!
KRAJ PRI OGUUNU
VLADIMIR
NAZOR
NEMŠKI
PLESALKI,
DVOJČICI
MONGOLSKI
VLADAR
MESTO V BAČKI
JAPONSKA
BORILNA
VEŠČINA
HLOD,
RIL
DELAVSKA
ENOTNOST
PRETEPAČ
GR. ODPORN. GIBANJE
ELEKTRIČNA MORSKA RIBA
VRESJE
ERIKA

TRD, DEBEL PAPIR, LEPENKA
PRIVLAČNOST OČARLJIVOST, MIK
NEKDANJI
NOGOMETAŠ
BORDEAUXA
(JEAN)
rn
VME
F©KE
NAJMANJŠA
CELINA
GORA
V
FRANCUI
HČERIN
MOZ
HRVAŠKI
KOŠARKAR
(DINO)
LISTINA,
URADNI
SPIS
FRANCOSKI
FILOZOF
MEDNARODNI
JEZIK
IZBOLJŠANJE
NEZDR.
RAZMER
ANTON
INGOLIČ
OSJE
GNEZDO
URADNI JEZIK V IZRAELU
VEŽBA,
VADBA
NEM.
PLESALKA MED VOJNAMA
DELAVSKA
ENOTNOST
RIMSKI
ZALOŽNIK
ST. TENISAR (BJORN)
BG.
ZGODOVINAR
CUBRILOVIC
ZNAMKA
NEMŠKEGA
AVTOMOBILA
LADIJSKI
VIJAKI
FRANČIŠEK
ANDRIOLI
CAMPANELLA
THOMAS
PRAZNA
BESEDA
REKLO
PREBIVALKA
IRSKE
JAPONSKI
DENAR
TV VODITELJ ŽNIDARŠIČ
REKA IN DEPARTMA V FRANCUI
SL. SLIKAR (MATIJA)
OKRAS
_ IGRALEC ŠERBEDŽUA
ZAZNAVANJE
VRSTE
SNOVI
JANČAR
SLABIČ,
REVEŽ
POLET,
ZANOS
ZOLAJEV
ROMAN
OTOK PRED FRANCOSKO OBALO
NIZOZEMSKI
BAKROREZEC
(CORNELIS)
ŽUŽELKA, KI BOLEČE PIČI
GRM S
TRDIM LESOM
STANKO
LORGER
CIGANSKI
PLES
GRŠKI
BAJESLOVNI
LETALEC
PTICA , ROPARICA
PORTUGALSKI
POLITIK
(ANTONIO)
BRESCIA
e
CREMONA
PREBIVALEC
NEKDANJE
BALKANSKE
DRŽAVE
POŠKODBA,
VREZNINA
Nagradna križanka št. 37/38
Rešeno križanko nam pošljite do 6. septembra 1994 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana p. p. 479, na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 37.
Nagrade so: 1.000, 700 in 500 tolarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 35:
STAŽ, KANIŠKA, KRST, ANASTAS, RIA, TRAV1ATA, DAGMAR,
kasba, Seka, porod, po, strup, kokila, buč, proso, Makalu, ROLA, RITT, KAPAR, TEINT, SP, ETANOL, LEINO, TATRE,
TRIK, ULM, IS, ENA, TAR, PRAGA, IST, NONA, RAISON, KLER, ISTRAN, VATA, ALIDA, NORODOM, ANDREJEV, AMA, ALT, DRENAŽA	t
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 25
1.	Maša Ceglar, Ul. bratov Učakar 108, 61000 Lj. Šiška
2.	Tomaž Cimperman, Markova 2,
64000 Kranj
3.	Simona Macarol, Smrtnikova 5,
61000 Ljubljana
Nagrade bomo poslali po pošti.
Križanko pripravil
SALOMONOV
UGANKAR
xr~w~~T^
tudi s pisanjem naravoslovnih študij. Umrl je leta 1832 v Weimarju, kjer je preživel večino svojega življenja. Zaradi svojih velikih zaslug je bil pokopan z državnimi častmi.
Goethe, ki je bil med drugim tudi profesor na univerzi, je nekoč sedel v študentski pivnici in pil »špricer«. Zraven njega je sedela družba objestnih in že nekoliko okajenih študentov, opazila, kaj pije, in eden ga je povprašal:
»Čemu pa mešate vino z vodo in ga tako kvarite?«
Goethe je odvrnil:
»Sama voda povzroča nemost, to dokazujejo ribe. Samo vino povzroča neumnost, to dokazujete vi, mladi gospodje. Ker pa ne želim biti ne eno ne drugo, ju mešam.«
Deni
Švarčevo
zdraharstvo
Mladen A. Švare, bivši komentator DE in razkrinkani zdrahar, je v dopustniški odsotnosti razredno vedno budnega Kulijevega očesa v zasedi v pismih bralcev našega časopisa izvedel zahrbtni in pravcati diverzantski napad na razredno integriteto malega človeka, za kar hvala bogu ni prejel niti tolarja honorarja. Zasluženo kazen pa je dobil že v naslednji številki DE izpod peresa Martina Ivaniča, izpričanega skrbnika nad interesi poštenega delovnega ljudstva, ki mu je na komentatorski strani posvetil po svoje, za kar naj bi po Švarčevi izjavi prejel 300 udbomafijskih mark. Samo po sebi je razumljivo, da je s tem naivni Švare dokončno odslužil svojo honorarno pisunsko službo ponovne legitimizacije - po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 - začasno zbeganih in prestrašenih petinštiridesetih varuhov malega človeka.
Trefaltov
mediokretenizem
Mito Trefalt, šef oddelka nacionalne TV za igre brez meja, je očitno popolni profesionalec. Možak se je namreč tudi v zasebnem življenju popolnoma identificiral s svojo vlogo na televiziji, ki se predvsem otepa kakršnega koli tržnega prepiha. Skladno s tem poteka tudi Mitovo zasebno življenje, ki prezira vsakršno plačevanje stroškov, denimo od parkirnin do vstopnic za najrazličnejše prireditve. Takšnega mediokre-tenskega profesionalizma pa ne
priznavajo na Gorenjskem, kjer so pred vhodom na Gorenjski sejem v Kranju, kljub njegovemu značilnemu in sugestivnemu spraševanju, češ ali me ne poznate, Mitov zasebni proračun le obremenili za plačano parkirnino in vstopnico. Anekdota nam ponuja jasen recept, da bomo imeli normalno televizijo šele, ko bodo njeno transformacijo vzeli v roke najbolj zadrti Gorenjci.
Voljčeva
(ne)odgovomost
zdravstvo, na novinarski konferenci, na kateri je tekla beseda o tragični smrti dveh mladih fantov, ni razmišljal o svojem odstopu. Pač pa je namesto njega -o tem govoril prof. dr. Jože Lokar, ki je ugotovil, da so zahteve po odstopu ministra neskladne z načelom o osebni odgovornosti v zdravstvu. Glede na takšno logiko se seveda lahko vprašamo, zakaj potemtakem sploh imamo ministra za zdravstvo. Na to vprašanje pa si bo moral najprej odgovoriti premier Drnovšek, pri čemer bo moral imeti pred očmi načelno doslednost glede tako imenovane objektivne odgovornosti, zaradi katere je sprejel odstop nekdanjega ministra za notranje zadeve Bizjaka. Konec koncev tudi Bizjak ni bil kriv, če so šli naši policaji ropat po Koroškem ...
Koširjeva
(ne)vednost
Franc Košir, direktor slovenske carine, je v zvezi z odkritjem slovenske vojaške opreme na Dunaju izjavil, da naša carina ni seznanjena s problemom. Prav zanimivo: čez naše meje poteka promet na stotine ton orožja in vojaške opreme, carina pa o tem ves čas nič ne ve. In to celo kljub embargu na trgovino z orožjem, ki za našo državo še vedno velja. Seveda je odveč poudarjati, da bo mednarodni skupnosti prav ta podatek največji argument pri morebitni obtožbi Slovenije za kršenje embarga na izvoz orožja v Iran, kamor je bilo namenjeno blago iz Iskre Elektrooptike, kakor tudi, da bi v vsaki normalni državi direktorja takšne carine pri priči odstavili.
Kuli
VREME
Piše: Andrei Velkavrh
Jernej napovedal jesen
Delovna mesta se že polnijo, v šolah so učitelji pljunili v roke, otroci so z mislimi tudi že napol v šoli in kar prav je, da je spet bolj sveže, za delo spodbudno vreme. In še vode nam je nebo poslalo.
Z vodo je letos križ. Do junija, pravzaprav začetka julija smo še kar dobro vozili z dežjem in marsikdo se je veselil, češ saj se lanska suša ne bo ponovila. Potem pa je z vročino prišlo tudi suho obdobje. In kadar je vmes deževalo, je bilo od neviht skorajda toliko škode kot koristi. Naša Slovenija je razgibana dežela in to ji daje poseben čar. Toda slaba stran se pokaže ob obilnih padavinah. Vode, od majhnih potokov do rek, hitro narastejo, ker se deževnica po pobočjih hitro odteka, še posebno ob poletnih nalivih. Vzemimo za primer Trbovlje. Mesto leži v kotlini in vsa silna količina vode se je ob nevihti hitro zbrala oz. pridrla v mesto. Če bi padlo toliko dežja v Ljubljani, bi jo Ljubljančani dosti ceneje odnesli, najbrž bi se končalo le z nekaterimi poplavljenimi podvozi pod železnico. In če bi se vse skupaj zgodilo v Vojvodini na primer (da vam malce osvežim zemljepisne pojme), vodne ujme sploh ne bi bilo. Marsičesa smo krivi tudi sami. Preveč pametni smo reke spremenili v betonska korita, v katerih se voda hitro dvigne in je ne zaustavlja rastlinje niti okljuke.
V sredo je na koledarju pisalo Jernej (24. avgust). Ta naj bi veleval, kakšno bo vreme jeseni. Če bo to res, slabo, deževno vreme ne bo dobro za nekatere pridelke. »Strd za potice popijejo Jerneja meglice«, »Če Jernej že zrelo grozdje najde, bodo jeseni polne brajde«.
Ustanovitelji in vpisna mesta: PROXY d.d., Ljubljana / BONA FIDl d.d Koper / TMB d.o.o. Maribor
PULSAR
061/13 13325
PTT