POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
POSAMEZNA ŠTEVILKA DIN 2.-
Leto iv.	OM	LADINSKI	KULTURNO - POLITIČNI LIST št. 10.56)
Izhaja Tsak drugi četrtek	V	Ljubljani, dne 3. junija 1939	Celoletna	naročnina	znaša	18	Din
Misli z meje
Ljubljana, 23. maja 1939.
Lahko je pravilno urejevati življenje v mirnih časih in razmerah. Toda ta naloga postane zelo težka v tistih težavnih trenutkih, ko ne gre vse tako kot se je zdelo, ko nam pri izvrševanju nekega načela prične izpodletavati. Takrat moramo biti sposobni razlikovati med bitnim in ne-bitnim, kajti v nasprotnem primeru bi se izvrgli nevarnosti, da bi, odstranju joč neko, po našem mišljenju samo oviro, uničili tisto, na čemer je naš načrt zasnovan in brez česar ga je nemogoče uresničiti.
To pravilo velja za poedince v njihovem zasebnem in javnem življenju, a isto-tako tudi za narode in posebno za tiste, ki te narode vodijo. Poglejmo nekoliko v naše javno življenje in skušajmo dognati, ali smo zreli, ali smo kos razmeram, v katerih se nahajamo. Videli bomo, da se pri nas pojavljajo dvomi v nekaj, in da se je pripravljeno hazardirati s tistim, česar se nikdar ne bi smelo stavi jati na tehtnico. Temu dejanju želimo zaklicati svoj »memento« in ob dvanajsti uri vprašati vse one, ki imajo, odnosno bi morali po svojem položaju imeti odprte oči: ali se zavedate kaj delate?
* * *
V	časih, ko nas že sami zunanji dogodki silijo k temu, da se vsi složno stisnemo okrog tega, s čemer poedini narod stoji in pade, ko bi bilo nujno, da damo tej glavni narodovi opori — državi — čim večjo moč, da iz nje ustvarimo čim kompaktnejšo in čim večjo enoto, se prepiramo o tem, kako bi jo kar najhitreje oslabili in razdrobili. V časih, ko vidimo, kako se zvijajo v krčih celo srednjeveliki državni organizmi, se mi navdušujemo z vero v življenjsko sposobnost gottrvih majhnih, zase zaprtih in na politično ter gospodarsko beraško palico obsojenih državnih tvorb.
Nista malodušje in pesimizem, ki nas silita k temu priznanju. Vsak, kdor čuti s sredino v kateri živi, ve, da je temu tako in neumno bi bilo ne upati si pogledati resnici v obraz. Tolažilno je sicer, da se zgoraj navedena ekstremna naziranja pojavljajo le v maloštevilnih večinoma politični ulici pripadajočih glavah. Toda žalostno je, da se sploh pojavljajo in ko so že tu, kdo nam more jamčiti, da ne bodo ob slabem vodstvu naše notranje politike zavzemale vedno večji obseg in morda v odločilnem trenutku, bodisi po svoji ali tujčevi volji tvorila bazo novih rešitev. Ozrimo se. samo na rastočo moč ekstremnih elementov, ki izrabljajoč naše notranjepolitične težave vedno uspešneje sejejo svoja strupena gesla.
Je to zavest, ali smo vredni tega, kar smo si po tako dolgo trajajočem trpljenju končno vendar priborili, smo vredni lastne države? Človek nehote pomisli na razne teorije ob pomanjkljivi slovanski državniški sposobnosti. Ali smo res še taki otroci, da se za vsako stvar navdušujemo do tedaj, dokler je nimamo?
Nas propast Poljske, dvakratna propast češke, propast hrvatskega kraljestva itd. še niso ničesar naučile? Kot izgleda, smo slepi in gluhi. Priznavajoč vsak samo svoje lastne interese, pripravljeni se raje popolnoma pokoriti tujcu, kot pa malo popustiti lastnemu bratu, trepetajoč pred tujimi, a blateč od nas samih ustvarjene avtoritete, deloma nesposobni pogledati
preko domačega plota, prerodi pozabljamo na razne višje vrednote, med katere spada v političnem pogledu v prvi vrsti močna in edinstvena država. Izgleda, da do tega spoznanja še vedno nismo prišli, kajti sicer si ne bi mogli razlagati raznih teženj, ki so si potavile kot cilj oslabiti državne homogenosti. One nam dokazujejo, da Jugoslavijo ne smatrajo za samostojno, proti lastnim smotrom težečo individualnost, temveč za sestavljenko večjih državnih individualnosti, ki so se združile ne v svrho ustvarjanja in borbe za dosego nečesa skupnega, tevmeč edinole v cilju čim sigurnejše ohranitve vsega par-cijalnega. Vsi želimo samo ohraniti sedanje stanje, še več, želimo se vračati v preteklost.
Naš pogled ni uprt naprej, temveč nazaj. V tem je bistvo naše tragike. Jugoslovani nismo prežeti z veto v pomembnost in slavo vloge, ki nam jo je igrati v od Triglava do Črnega morja se raztezajočem delu Evrope. Narodu se še vedno vbi-ja v glavo na poedine kose raztrgana zgodovina, ne pa bodoča skupna naloga in vloga. Objektivnemu opazovalcu bi se zdelo, da smo prišli do stagnacije in zastareli. A vendar smo še tako mladi, močni, sveži...
Prevelika je teža preteklosti, ki sloni na ramah še v starem duhu vzgojenih generacij. Njihova krila so nesposobna za tiste drzne polete, ki naj iz nemogočega napravijo mogoče, ki naj naš narod dvigajo vedno višje in višje k slavi ter samozavestnemu ponosu naproti.
« * *
Že od vsega početka našega samostojnega življenja, je v naši notranji politiki odprt problem, nazvan »hrvatsko vprašanje«. Nazvan smo rekli radi tega, ker gledamo nanj z nekega širšega stališča in ne vidimo v njem zapopadenih samo specifično hr-vatskih teženj, temveč nam predstavlja neke vrste zahtevo po splošno pravičnejši in popolnejši ureditvi države. Rešitev tega problema se postavlja zlasti v sedanjih mednarodnih okoliščinah kot vrhovna dolžnost vseh odgovornih činiteljev našega narodnega in državnega življenja. Rešitev mora zajamčili vsem deh>m jugoslo-venskega naroda in države popolno ravno-pravnost ter ustvariti v vseh Jugoslovanih občutek, da so polnopravni nosilci in tvorci skupne državne suverenosti z enakimi dolžnostmi in pravicami.
A ko hočemo, da bo ta rešitev trajne vrednosti, potem mora biti ona dosežena v soglasju z bitnimi narodnimi in državnimi interesi ter zgodovinskim razvojem in težnjami našega naroda. Na dosedanje težave ne smemo gledati kot na krizo sistema in forme, temveč kot na krizo duha. V stremljenju, da damo našemu političnemu življenju novega duha, ne smemo iti v reformi sistema tako daleč, da bi s tem odvzeli državi sposobnost izvrševati njene osnovne upravne in obrambne funkcije pred zunanjimi napadi in notranjimi razkrajevalnimi silami.
Sedanja generacija nima pravice zapraviti tistega, kar ni rezultat samo njenega dela, odvzeti možnost življenja temu, kar je bilo sen mnogih preteklih in kar je življenjski predpogoj vseh bodočih pokojen j. Nima pravice igrati se z Jugoslavijo. A ko so oni bili nesposobni za vodstvo primerne politike ter žele, razočarani nad
Maribor, meseca maja.
Resnost časov nas je privedla do tega, da natančno in do kraja pretehtamo naš narodni položaj ob severni meji. V naši javnosti kroži toliko različnih — včasih kar fantastičnih — govoric o razmerah v tem narodnem predelu, da je potrebno, da se tudi mi pričnemo baviti z opazovanji s te fronte naše narodne bitke. Predvsem moramo povdariti, da je trditev, da je naše Obdravje nemško, bedasta izmišljotina, katere prozorni namen je, prikazati slabo in bole napačno informiranemu tujcu deželo kot nemško in kot zaključek iz tega — povdariti neke namišljene nemške pravice do tega dela naše zemlje.
Res je, da je v tej deželi, katero so toliko let upravljali tujci, še vedno kakšen ostanek iz onih dob. Finančno močnejši nemški sloj si je znal ob odločujoči podpori vseli oblasti in vseli svojih organizacij v dobah svoje omnipotence pridobiti mnoga zemljišča, mnogo hiš, posestev, vinogradov in drugih nepremičnin. Kdorkoli je imel opravka z zemljiško knjigo, bo to trditev lahko podprl. Vše to premoženje je ostalo last teli tujcev tudi po prevratu. l/> redki so svojo zemljo prodali ob odhodu Slovencem. Ta svoj lastniški oziroma posestniški položaj ta tuja gospoda seveda na vso moč izrablja. V svojo duhovno odvisnost spravlja vse one, ki so od njih gospodarsko odvisni — to so njihovi nastavijenci, delavci, hlapci, viničarji itd. Vsi ti, od pamtiveka ljudje naše krvi in našega jezika, morajo po nujnosti svoje navezanosti na posel, ki ga opravljajo, predstavljati ono maso »nemštva«, i . !'<• i.f ..i *i'i /j - f.ijt i_; t i\'“	* v v.
’■ i. j ■	.•'# ,"} ■ . > .,'1 ■. « p: ta i-. W:I-
< e.; .it/ t • i\ n’l ja esr.i t\
Ako tako zvane nemške vrste malo osvetlimo, bomo videli vso smešnost njihovega položaja. Najsmešnejša pa je najnovejša iznajdba — »slovensko govoreči Nemci«.
V	imenu ideje se je napisalo ali povedalo ze toliko nesramnosti, pa tudi neumnosti
—	te zadnje pa še ni prekosila nobena. Čudno, da še niso iznašli rumunsko govorečih Nemcev, .< -	>(» | ' y!
svojimi uspehi, napraviti nek kvečjemu ~a životarjenje ne pa za življenjsko borbo, preteklosti ne pa bodočnosti odgo-varjajočo ureditev, potem nimajo pravice tega napraviti tako, da bi tudi bodočim generacijam preprečili dosego nečesa višjega in večjega, nego so usjjeli doseči sami. To pa bo nujno nastopilo takrat, ako bomo mesto skupnosti podčrtavali posebnosti in ako bomo bodočo organizacijo države izvedli tako, da se bo ta razkroje-valni struj) v še močnejši dozi prenašal na nova pokolenja. Potem bomo vedno le trjmi in nikdar tvorni del tiste človeške sredine, tistega življenjskega prostora, ki mu po usodi pripadamo.
Ohraniti državo in to državo sposobno za življenje je zahteva, ki jo danes stavlja vsem političnim voditeljem vsa političnih ter zgodovinskih nujnosti se zavedajoča omladina.
Mi smo prepričani, da bo v tej državi končno z vso elementarno silo zmagala
Nemških rodbin, to je pravili Nemcev, ki so to vedno bili in katerim pripadnosti k velikemu nemškemu narodu nihče ne zameri, dokler ostaja ta v mejah dostojne lojalnosti do naše države, takih Nemcev je pri nas bore malo. Nekaj tistih nekdanjih patricijskih rodbin je še tu, ki se oh prevratu niso mogle odločiti, da bi zapustile svoja posestva, nagrabljena z žulji naših ljudi in odšla tja, od koder so se njih predniki priselili med naš narod s kolonizacijskim in raznarodovalnim namenom. Cse ostalo, kar se danes predstavlja kot nemško, to so različni Tschemitsclieggi, Potschivvautschniggi in Tomaschilzi, so navadni renegatje, če ne v prvem kolenu, pa vsaj v par kolenih nazaj. Na te pač ne morejo biti ponosni naši čistokrvni Germani z arijskim	dokazom	v	<	\ '	t. ‘ i 'v ?	r e-
f t	f	•	? •	?	h " *	A . :	l i. l	U	,7 .	11
i> ,	i .-.i i	11	V •<	v.. i ti	11 o-
* l '.!«•' I ’•	•	•	.	I	•	’)	t	(■	i\
*• »	-.	v	j	' f f -	m	v	1 • \	t i	j *. t
i i j k	.j | /	/ I / la: \ Lfi ii i 11	.	Naj-
boljši	dokaz,	koliko Nemcev imamo	v Ma-
riboru, je dejstvo, da vsi skupaj ne spravijo z renegat i vred toliko otrok v šolo, da bi se mogel otvoriti razred manjšinske šole.
Za danes samo še nekaj. Ob severni meji imamo več ljudi, ki so ob prevratu op-tirali za Avstrijo in s tem tudi postali avstrijski (nemški) državljani. Vkljub temu, da so prosili za tuje državljanstvo, so ostali lepo pri nas. 'v ' i<	.	(j-
■fr •	M	i* ■ .t *«*.u	ji.--	v i	v. t’*
1' > i ■	> >	> . 'i, i i . I	‘	lit".
11 si i	i «,< •	'	\	\	■	I
I i> r <•	f*j 1	'j	>1	.«	•,	«	l’	U'
‘-ti 1. .. > L ‘	I	.	J	V'k >	. .	1.3
' 'Tf ( rj i « t ■. 1 1 ' > ai 'f 3 e I ’ /, x • 1 . t u i.1 1 tt	.	G	i	i1 ivi
11 2 :• t •.
Čas je že, da se pričnemo boriti proti tem l judem, ( : - *	' n ’ 11 : i r ■; i /
•XI") f «	1	,
■ !	■ .	1	s	.	a	L	i	i	i	t	;	i	A
' (k. . moramo pač uporabiti tak način, pri katerem lahko sleherni naš človek sodeluje. Prišli bi v nasprotje
(Konec na 2. strani sjKtdaj)
edino možna jugoslovanska ideja, čije posledica bo enotna vse Srbe, Bolgare, Hrvate in Slovence obsegajoča ter po svojem duhu za aktivno življenje sjjosobna država, ki bo nudila našemu narodu okvir in ozračje, j>rimerno za ponosnejše in dejavne jše življenje, nego ga živi danes.
Zato ne smejo današnji činitelji dotirati jtoložaj tako daleč, da bi bil vsak kasnejši dvig nemogoč. Ne smejo nas postaviti v pravnem pogledu }>red leto 1918., a v duhovnem pogledu še daleč, daleč nazaj, kajti izginila bi vera v možnost svobode, za katero se je vsaj naše izobraženstvo takrat navdušeno borilo in pokopani bi bili morda za vedno.
Vsakdo izmed onih, ki bi pri. takem delu sodeloval, tvega, da bo njegovo ime v naši zgodovini preklinjano bolj nego ime Judeža Iškarijota in izgovarjajoč to kletev, ne bo nihče mislil, ali je bil temu izdajstvu vzrok pohlep po srebrnikih ali nesposobnost.
Med narodni ko ngres akademskega tiska
Od 19. do 24. aprila t. I. se je vršil v Rennes (Francija) mednarodni kongres univerzitetnega tiska, ki ga je organiziral »Uhermi-ne«, strokovni list juridične fakultete rennske univerze pod pokroviteljstvom C, I. E., poklicnega tiska ter Instituta za intelektualno kooperacijo pri DN. »Naša misel« je poslala na kongres svojega delegata, ki je kot edini zastopnik ju-goslovenskega univerzitetnega tiska pridal na kongresu poročilo o položaju akademikov v Jugoslaviji ter sodeloval tudi z referati v dveh komisijah kongresa. V naslednjem njegovo poročilo.
Pariz. Mesto svobode, umetnikov in bogastva. Gare Montparnasse.
Vlak se premakne. Dvignemo se nad bulvare. Tour Eiffel, palača Trocadero.
V predmestjih se pojavlja zelenje. Versailles. Čarobni grad sončnega kralja. Parki z ribniki. Nato neskončna, rahlo valovita planota. Travniki, polja, gozdovi.
V nedogled se razgrinja francoska provinca, malodane nepoznana inozemskemu študentu, ki pride jeseni v Pariz, se v njem nastani, zaživi, v kolikor mu sredstva dopuščajo, a se skoraj dosledno ne gane iz Quartier Latina vse do poletja, ko odrine nazaj v domovino, kjer začne trositi prastaro laž: Pariz je Francija,v malem. Nič bolj neresničnega in krivičnega, kakor ta trditev. Pariz je močno kozmopolitsko mesto, ima čisto poseben nastroj. Prava Francija se človeku odkrije na deželi: v provincijalnih mestecih med kmetskim narodom.
Ustavim se v Chartresu. Prelepa katedrala s svetovno znanimi barvanimi okni. Po cestah nebeški mir. Avtomobili redkost. Tudi pasanti. Le dve gruči angleških turistov se sprehajata po mestu. Stara pesem: Britanec na kontinentu.
Nato dalje na zapad, proti oceanu. Tiho prihaja mrak, polja se gube v meglici. Končno temiinus (zadnja postaja): Rennes. Na kolodvoru me pričakujejo aka-demiki-domačini s svojimi tradicionalnimi čepicami, ki se zovejo faluches. Od prvega trenutka vidimo, da se bomo dobro razumeli in sklenemo prijateljstvo. Le ime jim povzroča težave. Pa ga zaobrnejo po svoje. O Jugoslaviji nimajo posebno razčiščenih pojmov. Tako daljna dežela (ali po francosko: un des petits etats de l'Eu-rope centrale)!
Rennes je mesto približno iste veličine kot Ljubljana, na katero tudi drugače v mnogočem spominja. Je zelo čisto, kar se o Parizu ne bi dalo vedno trditi. Na sebi ima nekaj prijetno vedrega. Znan je njegov lepi park, ki se seveda imenuje Jar-din des Plantes. Mesto in okolica zapuščata vtis velikega blagostanja.
Rennes je bil nekdaj glavno mesto province Bretanje, ki je imela tu svoj parlament. Razkazali so nam ga z velikim ponosom. Juridična fakulteta rennske univerze izdaja strokovni list »L’hermine« (hermelin — simbol Bretanje), v katerega pišejo akademiki in profesorji. Načeluje mu mlad, izredno simpatičen pravnik tretjega letnika g. J. A. Rayer, ki si je tudi nadel nelahko nalogo, organizirati pod okriljem svojega glasila kongres mednarodnega univerzitetnega tiska. Na kongresu je bilo zastopanih 12 držav (Švica, Nemčija, Anglija, Poljska, Letonska, Romunija, Jugoslavija, Luksemburg itd.) Pisec teh vrstic je zastopal »Našo misel« in nacionalni akademski tisk v Jugoslaviji.
Delo kongresa se je vršilo v treh komisijah. Orisati ga hočem le v najširših potezah.
(Nadaljevanje s 1. strani)
c , če bi pozvali javnost v .	'	v-'.
>;> - S.’'--V-	—	smemo pa po-
zvati vse one, ki jim je močna severna meja pri srcu, da se vedno in povsod zavedajo, da je njih naloga podpirati samo one, za katere vedo, da so v srcu in duši Jugosloveni.
B. T.
Prva komisija je razpravljala o položaju univerzitetnega tiska v raznih državah.
—	V Franciji imajo akademska glasila izrazito strokovni značaj. To izvira iz dejstva, da je francosko univerzitetno društveno življenje do skrajnosti depolitizirano, kar je za nekoga, ki pride iz srednje Evrope, skoraj nepojmljivo. Liste urejajo študenti, značilnost pa je intimno sodelovanje s profesorji. Francoski univerzitetni tisk se odlikuje po politični nevtralnosti, svobodi, raznolikosti in nezavisnosti. To mu daje velik pomen v javnem življenju. Skoraj vsaka tridesetih francoskih univerz ima nekako glasilo. — Približno enake razmere vladajo v Angliji in v Švici. — V totalitarnih državah je akademski tisk usmerjen od zgoraj. Večinoma uživa močne subvencije s strani države in javnih ustanov. Deloma ima čisto in strogo strokovni značaj. — Za evropski vzhod (Poljska, Romunija, Jugoslavija) je značilna politična orientacija akademskih glasil, ki ima svoj izvor v strukturi univerzitetnega društvenega življenja. Strokovni listi so bolj redki. Sodelovanje profesorjev je čisto izjemen pojav. Akademski tisk se bori z velikimi gmotnimi tež-kočami, zato izide včasih le nekaj številk. Negativno vpliva cenzura.
Druga komisija je reševala vprašanje
o	pomenu univerzitetnega tiska na mednarodno intelektualno sodelovanje. Tu prihaja v poštev razširjanje akademskih glasil v tujih državah, zlasti medsebojna zamenjava. Bil sem prijetno presenečen, pa tudi vzradoščen, ko so mi poljski delegati povedali, da poznajo »Našo misel«. Ker pa jim dela jezik težave, jim jo prevaja neki varšavski akademik, ki so mu znani vsi slovanski jeziki. Vse delegacije so izjavile, da so pripravljene pošiljati svoje liste v zameno za inozemske. Padla je tudi misel o ustanovitvi internacionalnega akademskega organa, ki pa je zaenkrat še ni možno realizirati. Enodušno so delegacije pozdravile idejo o ustanovitvi posebnih »kotičkov za inozemstvo«, kakor ga imajo često poljska akademska glasila. Predstavniki Confederation Internationale des Etudiants (C. L E.) je predlagal, da se uvedejo dopisniki za liste, ki jih izdaja L. I. E. v vseh zainteresiranih državah. Ta zamisel je bila sprejeta.
Tretja komisija se je bavila z vprašanjem internacionalne univerzitetne novinarske izkaznice. Akademik-novinar ima čisto poseben položaj, ker mu glavni posel ni novinarstvo, temveč študij. Poklicni novinarji ga gledajo z viška in često nazi-vajo — vajenec (apprenti). Tudi redne novinarske legitimacije ne more dobiti. Da odpomore temu zapostavljanju, je pričel Institut za intelektualno kooperacijo pri D. N. izdajati posebne akademske novinarske legitimacije, ki dajejo imetnikom različne ugodnosti (ne v vseh državah enako) na železnicah, v muzejih, v gledališčih, pri prireditvah, na razstavah itd. Kongres je naprosil predstavnike raznih držav, da vplivajo pri svojih vladah na razširjenje teh ugodnosti.
Vsi udeleženci kongresa smo imeli priliko občudovati toliko slavljeno francosko in posebej še bretonsko gostoljubnost. Sprejeli so nas predstavniki mesta Rennes, domači visokošolci, ki so nam s svojo pesmijo in šalo prikazali pravega duha, ki vlada v francoskih akademskih krogih, sprejela nas je direkcija velikega provin-cijalnega dnevnika »Ouest-Eclair« in profesorski zbor rennske univerze.
En večer nam je bilo prirejeno bretonsko slavje z narodnimi plesi in pesmimi. Drugi večer je bil v parku koncert pariške vojne aviacije, posvečen izključno francoski glasbi. Tretji večer smo prisostvovali velikemu plesu v mestni hiši, kjer se je zbrala vsa jeunesse doree lepega rennskega mesta.
Zadnji dan je bil posvečen izletu v Chateaubriandov grad Combourg, na Mont St. Michel s starodavnim samostanom in cerkvijo na otočku v Oceanu, v St. Malo, Kdo ni čital v svoji mladosti knjige o islandskem ribiču? Mesto, ujeto v obzidja, kakor Dubrovnik, samo bolj mračno, skale so sive, morje razburkano. Nenado-
ma se prikaže sonce in obsije vso to mogočno lepoto. Ocean, peneč se, v nedogled. Iz tega gusarskega gnezda je Francija osva-jala nove dežele, od koder je gradila svoj ponosni imperij.
Kmalu po povratku v Rennes je treba na vlak. Poslednjič si stisnemo roke. Vsako slovo ima v sebi kapljo žalosti.
Večina mednarodnih mladinskih kongresov nima velikih praktičnih uspehov. Toda s tem, da omogočajo neposredni, osebni stiki med mladino raznih narodnosti, doprinašajo mnogo k medsebojnemu spoznavanju in razumevanju. In v tem leži njihov glavni pomen. Med vsemi udeleženci kongresa je vladala prava bratska sloga, atmosfera je bila najprijetnejša, ki si jo je mogoče zamisliti.
Bil je kongres mladih. Zato je bilo na njem mnogo govora o besedi, ki nam je tako zelo draga preko vseli pregraj, ki nas ločijo: o svobodi.
Proti jutru polja, travniki, gozdovi. Versailles, ta pravljica. Pariz. Tour Eiffel, gare Montparnasse. Mesto življenja, umetnost.	Dr.	Boris Tušek. .
»Akademski nar. blok“
(Objavljamo te dokumente, ki predstavljajo vsekakor važen prilog k zgodovini društvenega življenja na naši univerzi.)
Pozivi vsem visokošoCcem!
Državljani, akademiki!
Kakor vsi svobodoljubni narodi sveta, tako moramo tudi Slovenci danes zbrati vse svoje sile, da ne bomo nepripravljeni in presenečeni, če nastopijo odločilni dnevi. Sovražniki našega naroda in države nas skušajo .	..	v	, 'CituvO
' .	, hkrati pa nam pošiljajo svoje
agente, da sejejo med našim ljudstvom malodušnost in hromijo njegovo obrambno voljo. Glavni smoter sovražnikovih agentov tostran naših državnih meja je: da ubijajo našo moralo in s tem slabijo odločnost našega naroda! V dosego svojih smotrov skušajo tuji osvajevalei in njihovi agenti preračunano izrabljati naše notranje razprtije, ideološka in svetovnonazorska trenja, socialna nasprotja itd.
Slovenci! Ne verjemite sovražniku in ne nasedajte njegovim spletkam! Prva in glavna naloga vsakega izmed nas mora hiti: boj za narodno skupnost in slogo, za obrambno moč države; boj proti vsem nakanam naših narodnih nasprotnikov zunaj in znotraj države. Za izvršitev te naloge je potrebna mobilizacija vseli narodnih sil, skupna volja, da si svoj dom uredimo sami, ob sodelovanju vseli političnih in družabnih plasti. Le tako bomo preprečili, da bi si pravico urejevanja našega doma lastil tujec.
Kdor se v tem trenutku iz kakršnih koli razlogov upira težnji po strnitvi vseli narodnih sil, kdor skuša ovirati narodno obrambno delo ali pa ga izkoriščati v strankarske namene, zapušča naše narodne vrste, dela roko v roki z našimi narodnimi sovražniki, je izdajalec naroda, domovine in države! Za takega in samo za takega ga bo smatral vsak pošten Slovenec.
Naša narodna skupnost v tem času ne sme biti le trenutni odmev najbolj nepo-
Poštena beseda slovenski javnosti
Sredi marca smo osnovali »Narodni akademski blok«, ki je bil zamišljen kot strogo nepolitična skupnost vseli akademikov ljubljanske univerze, ki so se prostovoljno odrekli vsem nazorskim trenjem, ker se zavedajo, da je v nevarnosti to, kar vsi iskreno in enako ljubimo — naša domovina. Edino to nas je združilo in nas še druži. Z vsemi močmi se trudimo, da bi ohranili nepolitični značaj bloka. Z obžalovanjem pa ugotavljamo, da se je del katoliških akademikov delu, ki smo ga široko zasnovali, ki je že steklo in rodi že prve uspehe, že od začetka iz nerazumljivih razlogov odtegoval, čeprav so njihovi delegati na seji plenuma sodelovali, sprejeli program, določali deputacije in soglašali brzojavke. Vse, kar je bilo v naših močeh, smo poskusih, da bi jih pridržali v bloku, točko za točko smo popuščali, delu pa se nismo mogli odreči, ker se bojimo sodbe naroda in zgodovine. Štiri društva, ki predstavljajo polovico kato-
liških akademikov, so z deklaracijo v »Slovencu« 5. V. 1939. izjavila, da zanje Narodni akademski blok več ne obstoja. Žal nam je, da je do tega prišlo, ker se nam zdi, da se društva sama ne zavedajo odgovornosti, ki so jo prevzela s tem korakom na svoja ramena, bodri nas pa to, da je članstvo teh društev še vedno vpisano v bloku in se udeležuje dela. Narodni akademski blok bo deloval dalje, še z večjo vnemo se bo vrgel v boj za srečo in svobodo našega naroda in države. Ese one, ki nas bodo pri delu ovirali, bo zgodovina obsodila kot izdajalce. Vsakomur, ki mu je pri srcu delo, pa so vrata v blok vedno na stežaj odprta. Naše delo je častno in zakonito odgovornost zanj bo mogel nositi vsakdo!
V	Ljubljani, dne 5. maja 1929.
Za katoliške akademike: Jeza Maks, l. r. Za demokratsko levico: Voilopivec VI., I. r. Za nacionalno fronto: Iskra Vekoslav, l, r.
sredne nevarnosti, ampak trdna in trajna obrambna mera v času trajne nevarnosti!
1	rdno smo prepričani, da so vsi tovariši iz hrvatskih in srbskih krajev naše države odločno z nami ramo ob ramenu v tej odločilni borbi.
Vsakdo, ki se zaveda položaja, naj bo pripravljen, da bo žrtvoval vse, kar ima, za svobodo in neodvisnost naroda in Jugo-slavije!
Tovarišice, tovariši!
V	razmerah, kjer samo kulturna moč naroda ne zadostuje za obrambo njegove svobode, je( skrajni čas, da vsak član slovenske akademske skupnosti zna tudi z orožjem braniti svobodo svojega naroda. Danes je potrebno, da za svobodo žrtvujemo tudi svoja življenja. Ne samo regularna armada, tudi vse civilno prebivalstvo in predvsem študentje, morajo prvi zastaviti svoje sile v obrambo svojega naroda.
Izvežbajmo se sami, dajmo svojim ljudem zgled in pogum pa obrambo svobode, vodimo ga in se žrtvujmo, da je bomo vredni. Predstavnik študentov in študentk slovenske univerze Narodni Akademski blok bo zato sam organiziral strelske vaje akademikov in akademičark.
Prijavnice za vaje, ki jih bodo delili naši tovariši in tovarišice, točno izpolnite in jih oddajte pri vratarju na univerzi v skrinjico do 26. t. m. do 12. ure. Oni, ki so služili kadrovski rok, so poklicani, da pomagajo pri vežbanju svojih tovarišev.
Pravico za vpis na vaje ima vsak član akademske skupnosti, ki je član naše narodnosti. Vodstvo vaj pa ima pravico odbiti prijavo brez pojasnila.
Kdor se pozivu ne odzove, ni vreden, da ga smatramo za člana našega narodnega telesa!
Odločno na skujmo delo!
Tovarišice, tovariši!
Napočil je veliki čas združitve slovenske mladine. Bodočnost je naša! In ta bo taka, kakršno bomo ustvarili mi!
Naši plugi so novi, nezarjaveli in polje zanje je širno in rodovitno. Ne čakajmo več, da nas čas ne prebiti!
Z navdušenjem ugotavljamo, da se je v j>rvih dveh dneh prijavilo v strelski odsek Akademskega narodnega bloka okrog 900 akademičark in akademikov.
lo je dokaz, da se zavedamo resnosti položaja in obenem dokaz, da akademiki Aleksandrove univerze hočemo, če bo treba, tudi z orožjem braniti svojo svobodo.
Enotni in združeni v Akademskem bloku bomo pokazali svojemu narodu j>ol k obrambi svobode, če bomo enotni, bomo uživali njegovo zaupanje.
Akademska mladina kaže tudi danes, kakor vedno v odločilnih dobah, smer, ki jo moramo hoditi, da bomo zvesti sebi, svojemu narodu in svoji zemlji.
Tovarišice in tovariši, prijavite se, če se še niste!
Usjjeb jtrvib dveh dni naj bo vsem v opozorilo in bodrilo! Tu je tehtnica narodne ljubezni in zavesti!
Samo v slogi je moč!
Skupno na delo!
Ugotovitve in svarila nemškega geopolitika
Znani nemški geopolitik Albert Haus-Lofer objavlja v nemški reviji »Zeitscbrifl fiir Geopolitik« redne mesečne zunanjepolitične preglede pod naslovom »Berichterr stattungen aus der atlanlischen Welt«. V zadnji (aprilski) številki te revije se dotika tudi poslednjih sprememb v srednji Evropi, glede katerih ugotavlja med drugim :
»Notranja Češka in notranja Moravska spadata sicer k nemškemu kulturnemu ozemlju, vendar pa ne tudi k zaključnemu prostoru nemške naselitve. Ako počiva sedaj oborožena nemška roka med obema tema dvema zemljama kot rajliovskim protektoratom, se je to zgodilo na osnovi polnomočij, katerih izvor je mogoče poiskati v dolgem zgodovinskem razvoju rajha. Vključitev češkega narodnega ozemlja v vojaško in gospodarsko zvezo tretjega rajha se da utemeljevati z istimi argumenti, s katerimi odreka na primer Anglija Irski ali T alesu pravico do popolne samoodločbe: z argumenti prostora in argumenti skupne zgodovine, ne pa na osnovi mehanično uporabljene pravice do samoodločbe. V Nemčiji smo že od nekdaj vedeli, da mora uporaba čistega nacionalizma kot utemeljitvenega načela popolne državne suverenosti pri obstoječi zemljepisni razdelitvi narodov v vzhodni Evropi nujno dovesti do prostornih in gospodarskih nevzdržljivosti.«
Pisec se nato dotika rusinskega vprašanja in pripominja, da so se oborožene organizacije Ukrajincev v marcu leta 1939. »hrabro branile proti vpadajočim Madžarom«. Ohraniti v spominu ta videz, je po piščevem mnenju »edino I in najmanj), kar se more zgoditi napram odročnemu in zapuščenemu delu neprimerno večjega, a enako nesrečnega naroda«. O Slovakih pa piše Haushofer dobesedno: »Slovakom je bila usoda bolj naklonjena. Zemljepisno so postali nekakšno vzmetišce med Poljaki, Madžari in nemškim rajhom, politično in gospodarsko pa so potegnili iz tega položaja najbolj pametne posledice: naslonili so se na svojega največjega in najmočnejšega soseda, s katerim imajo daleč najkrajšo mejo. Na tej meji pa je bil sedaj storjen nov poskus okrnitve suverenosti... Nemška obrambna meja se je pomaknila na vzhodni rob Malih in Belili Karpatov. Tako je namesto ostre meje ustvarjen obmejni prostor, kar spominja na podobne primere v zgodovini rajlia.«
Po teli ugotovitvah novega geopolitičnega položaja prehaja pisec na naloge, ki čakajo Nemčijo na tem prostoru v bodoče. Pisec obžaluje, da se ponemčenje Čehov, ki je v 14. in tudi v 18. stoletju že precej napredovalo, ni povsem dovršilo, kajti to bi danes »bistvo nemštva (v tem predelu) popolnoma spremenilo«. Tako pa mora sedaj Nemčija računati z dejstvom sedmih milijonov Čehov, ki so »nacionalno zelo zavedni, saj se je njihova narodna zavest v zadnjih treh generacijah v boju z Nemci samo utrdila«, dočim je »prostovoljnost, s katero so Čehi zaprosili za varstvo rajha,
v prvi vrsti zgolj pravnega značaja«. V češkem narodu je bila samo peščica ljudi (njen zastopnik je bil zgodovinar Pekar), ki se je zavedala usodne skupnosti narodov v češkem prostoru; že vse od 1. 1848. dalje pa je bila močnejša narodna smer, ki se vzpenja od Palackega preko Masa-ryka do Beneša. Nemški geopolitik svari tu vse tiste, ki mislijo da je ta smer, »ki danes nima besede, zamrla ali da bi se jo moglo v kratkem zatreti,« kajti »narodi, ki imajo za seboj zgodovinske preizkušnje daljšega življenja brez svobode, razpolagajo z boljšimi in bolj rafiniranimi sredstvi samoobrambe kot narodi, ki so bili do neke mere vedno svobodni, ali narodi, med katerimi so vsaj manjše prevladujoče plasti ohranile svobodo besede.«
Pisec nadaljuje: »Drobci vzhodnih narodov so Nemcem že često povzročali skrbi. Že iz nemške pravljice vemo, da se je zrušila marsikatera junaška postava, ki ni imela čuta za spoznanje o nevarnosti onih, ki se potuhnejo, prilizujejo in čakajo. Ne
le Čehi, temveč večina narodov med Nemčijo in Rusijo se ni izkazala za sposobno nositeljico samostojne državne ideje, kot zarotniki pa so bili vsi ti narodi vedno zelo nadarjeni. Kdorkoli je vladal na prostoru med Finskim zalivom in spodnjim Dunavom, je bil za izkušnjo bogatejši, da je v prijateljske oblike skrito nasprotje često nevarnejše od odkritega odpora. To izkušnjo sta si pridobila tako caristična Rusija kakor habsburška država. Zadnje, ki so si to izkušnjo pridobile, so bile nemške vojaške zasedbene oblasti za časa Brest-Litovska, ki so mislile, da gospodujejo velikemu prostoru, ko je bilo v resnici pod njimi že vse spodminirano. Sedanji nemški rajh ima na svoji poti k zavladanju onkraj nemških narodnih mej na vzhodu pred seboj stare sledove, ki mičejo in vlečejo, a tudi svare. Ako se nam posreči urediti Češko in Slovaško — v naši zgodovini je to že četrti poskus v tem prostoru — bi bil s tem nedvomno storjen velik korak naprej k ureditvi Evrope, ki bi ga ne bilo mogoče podcenjevati. Veliko vprašanje bodočnosti pa je, ali bo za take pozitivne možnosti dovolj časa na razpolago.«
Svoja razmišljanja zaključuje nemški geopolitik takole: »Vse, kar se v tem letu dogaja v Evropi, moramo gledati skozi prizmo strateških in gospodarskih koristi za vojaško razračunavanje.«
Odgovor gospodu Melicharju
V	8. in 9. številki »Naše misli« smo obsodili sledeči stavek iz »Straže v viharju«:
»Kampanja proti Tisi in predstavnikom Slovakov kol katoliškim izdajicam Čehov je pravtako zlobna, kot če bi kdo zameril človeku, ki je skočil skozi okno goreče hiše, da bi si vsaj rešil življenje, čeprav si pri skoku polomi ude.«
Mi smo proti taki izdajalski in dezerterski miselnosti postavili drugo načelo:
»Pristašem narodnega edinstva je usoda vsega naroda nerazdružna. Mi ne poznamo skokov skozi okno. nego samo skupno borbo na življenje ali smrt.«
Nato se je oglasil v obrambo »Straže v viharju« in sedanjih voditeljev Slovakov neki g. Vaclav Melichar iz Bratislave, ki je priobčil v »Straži v viharju« članek pod naslovom: »Iskrena beseda ,Naše misli1«. Očita nam popolno neinformiranost glede političnih razmer v bivši Čehoslova-ški. Napadi na Tiso naj bi bili dokaz sovraštva in strankarskih predsodkov. Gledanje na zadnje dogodke v ČSR pod zornim kotom zadnjih treh dni pred katastrofo označuje za politično naivnost in pomanjkanje smisla za kontinuiteto. Dalje pravi, d& usode ČSR niso vodili Slovaki, ki so bili 20 let v opoziciji in da nosijo odgovornost le Čehi. Zadnji dogodki naj bi bili posledica 20. let, ki jih nihče ni mogel zabraniti.
Nimamo namena odgovarjati na tako pavšalno zagovarjanje politike slovaškega klerikalizma, ker smo v »Naši misli« o njeni katastrofalnosti podrobno pisali že mnogo pred nesrečo bratske republike. Prav tako se ne bomo branili pred neutemeljenimi očitki. Zaenkrat se bomo zadovoljili samo s spodnjimi ugotovitvami, na katere bi želeli, da nam dasta g. Melichar in »Straža v viharju« odgovor.
\ isti številki »Naše misli«, v kateri smo priobčili članek, s katerim polemizira g. Melichar, smo ponatisnili tudi sledeči stavek iz »Slovenca« z dne 16. apri- * la 1939:
»Tudi Hrvatje so za skupno državo. Oni nikakor ne mislijo voditi brezglave slovaške politike.«
Mi smo se močno čudili, kako je mogel g. Melichar ta stavek prezreti ali zamolčati, ko je pisal svoj napad na »Našo misel«. la stavek iz »Slovenca«, ki dokazuje zapoznelo izpreobrnenje najstrastnejšega zagovornika slovaškega klerikalizma in njegove politike, nam je dragocen dokaz pravilnosti našega stališča in naše sodbe.
Katastrofalnost politike slovaškega kle-rekalizma priznavata tudi sledeča stavka iz iste številke »Straže v viharju«, v kateri je priobčen članek g. Melicliarja:
»Slovakom se vedno bolj odmika pričakovana svoboda . .. Minula je dvajset-na doba, ki je Čehom prinesla protektorat ... Slovake pa postavila z dežja pod kap.«
G. Melichar, stvetujemo Vam, da se zamislite nad temi ugotovitvami duhovnega kroga, ki Vam je mnogo bližji, kakor mi. Ko boste med seboj razčistili stvari in pojme, šele tedaj boste imeli pravico polemizirati z nami. Tragična zgodovinska dejstva potrjujejo pravilnost naših nazorov in obsojajo definistično politiko slovaškega klerikalizma, katero imate Vi še danes dovolj poguma zagovarjati.
PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD »NAŠE MISLI«, ŠT. ČEK. RAČ. 17.120
Večer bratstva D. n. a. k. Edinstva
Ob priliki proslave svoje petletnice se je med tradicionalne akademske prireditve v Ljubljani uvrstil s polno upravičenostjo tudi »J. N. A. K. Viteškega kralja Aleksandra I. — Zedinitelja — Edinstvo« s svojim elitnim plesom pod geslom »Večer bratstva«, ki se; je vršil pod pokroviteljstvom častnega damskega komiteja 6. I. m. v Kazini. Prijetni večer, na katerem je vladalo res pravo bratsko razpoložejije, je otvoril v imenu kluba g. Kutin Franc, ki je uvodoma pozdravil navzoče zastopnike poedinih uglednih osebnosti ter društev in izrekel zahvalo častnemu damskemu komiteju. Nadaljeval je:
Letos praznuje »J. N. A. K. Viteškega kralja Aleksandra L Zedinitelja Edinstvo« peto obletnico svojega obstoja. »Večer bratstva« naj bo viden izraz našega delovanja, naše moči ter želje po napredku. Ta dan je naš praznik, ki se bo ponavljal iz leta v leto. Trda je bila pot,
dokler nismo vzgojili kadra omladincev, ki je ponesel naše misli v svet med ostalo mladino.
Enakopravnost, socialna pravičnost in gospodarska blaginja, povezane z neoma jno narodno zavestjo, naj družijo Jugoslovane v služilo, nerazdružno enoto. To so osnove, na katerih smo gradili in po katerih hočemo graditi dalje. Nočemo dopustiti, da bi nekoč zgodovina pisala o nas, da so nas dogodki našli nepripravljene, da nismo znali v usodnih trenutkih poiskati pravega mesta med narodom, da bi ga oživeli in budili njegovo zavest sile in neodvisnosti.
Če hočemo buditi narod, moramo poznati njegove težnje in navade. Če hočemo braniti domovino, moramo biti prežeti z ljubeznijo do nje, poznati moramo vse njene probleme in po svoji vesti in močeh pripomoči k njihovi rešitvi.
Mladina je cvet naroda. To tudi hočemo hiti. V morebitnih težkih trenutkih je naše mesto na čelu strnjenega naroda, borečega se za svojo svobodo. To so smotri,
ki jih zasledujemo in od katerih odstopiti nočemo.
Okrepljeni z zavestjo, da stoji za nami tudi naša javnost s svojimi simpatijami, bomo s. podvojenimi silami nadaljevali svoje delo za narod, kralja in veliko Jugoslavijo.«
Po pozdravnem govoru se je izvršil koncertni del programa, v katerem so sodelovali: ga. Golobič Marija, ki je s svojim prijetnim glasom prednašala publiki arijo Marinke iz Smetanove »Prodane neveste«, Zajčevo »Hajd u kolo« ter Adamičevega »Jezdeca«, g. Marjan Lipovšek, ki je virtuozno zaigral Chopinovo Polo-nezo ter Valček. Z dvema plesoma (Cho-pin-Valček, ruski narodni ples), je nastopila še mala Majolka, ki je za svojo umetnost žela prisrčen aplavz mnogoštevilne odlične publike.
Po sporedu se je po uvodnem kraljevem kolu v okusno s slovanskimi zastavami okrašeni dvorani razvila prijetna zabava, ki je trajala do zgodnjih ur. J. N. A. K. Edinstvu čestitamo nad uspelo prireditvijo.
Za svobodno veflko JugosCavijo
Narodno obrambna manifestacija na Aleksandrovi univerzi
V dneh, ko se povsod pri nas manifestira enodušna volja za svobodno in veliko Jugoslavijo, je zlasti akademska mladina zopet spoznala, da mora biti prva. Pustila je ob strani vsa nasprotja ter se kot en mož postavila na čelo naroda, da mu kot kažipot kaže pravo smer, tisto smer, ki so jo hodili junaki in borci vse naše svetle zgodovine, smer zmage pravice ter človeškega dostojanstva. Narod se je z izjemo nekaj zaslepljencev odzval kot en mož. tako, da gre danes s severa proti jugu in od zapada proti vzhodu le en silen val moči in narodne zavesti: tu smo, dotakni se nas, kdor se upaš!
27. preteklega meseca je bil sklican na univerzi velik narodno - obrambni zbor vseh akademikov ljubljanske univerze. Zavedajoč se pomembnosti tega zborovanja, se je akademska mladina v polni meri odzvala klicu svojega vodstva ter skoro do kraja napolnila obsežno dvorišče.
Zbor je otvoril in vodil v imenu vodstva Vekoslav Iskra, predsednik J. N. A. D. Jugoslavije. V svojem pozdravu na zbrane akademike je povdaril, da danes ni na tem prostoru niti enega akademika, ki ne bi bil odločen braniti do skrajnosti s tolikimi žrtvami pridobljene svobode ali ki bi zanikal, da je naš obstoj in naš nemoteni in plodni razvoj mogoč edino le v mejah Jugoslavije.
V imenu dela katoliških akademikov je govoril Vitko Musek, član S. K. A. D. Zarje. Njegov govor, prežet tople ljubezni, poveličevanja ideje žrtvovanja in neomajne volje za obrambo domovine, je bil mnogokrat navdušeno prekinjen. Med drugim je dejal:
»Danes smo prav vsi trdno prepričani o enem — nihče nam ne sme in nima pravice jemati ali omejevati naše narodne svobode; zahtevamo zase pravice, ki nam gredo, da bomo mogli res do konca posvetiti vse svoje moči in ves svoj idealizem narodu in njegovi rasti. Tudi to dobro vemo, da se bomo proti vsakomur, ki bi se upal dotakniti naše svobode in naše zemlje, branili in dokazali naše hotenje, ki smo mu dali izraza v sporazumu vseh slovenskih akademskih društev in klubov, tudi z dejanji. Kdorkoli se pa postavlja proti takšnemu hotenju slovenske narodno zavedne akademske mladine, je kriv greha nad narodom in državo, ki sta nam nedotakljivi svetinji! Prav tako bosta zgodovina in narod obsodila onega, ki takšno delo ovira ali 11111 stoji ob strani! Trdno smo namreč prepričani, in to naše prepričanje je edino pravilno spoznanje, da morajo hiti danes mobilizirane v narodnoobrambnem delu vse slovenske in jugoslovenske moči.
Tu kličemo vsem poštenim in iskrenim Slovencem in Jugoslovenom, da se odpovedo vsem medsebojnim političnim in svetovnonazorskim trenjem in se združijo v mogočno in homogeno skupnost vseh slovenskih moči in sil. Odgovornost, ki jo nosimo danes prav vsi Slovenci pred zgodovino in onim rodom, ki bo od nas prevzemal življenje, je tako velika, da si pač ne moremo in ne smemo več dovoliti igre z »našimi« in »onimi« — temveč moramo biti prav vsi le eno — namreč vsi Slovenci in vsi Jugoslovani!«
V imenu demokratske levice je govoril Vodopivec Lado, član Slovenskega kluba. Tudi vsa njegova izvajanja je preveval duh najskrajnejše odločnosti v pogledu očuvanja svobode ter neokrnjenosti države. Vsi bomo stali kot skala na braniku naših svetinj!
Poslednji govornik je bil Iskra Vekoslav, ki je v obširnih izvajanjih odločno pobijal nesmiselnet govorice, ki se trosijo v današnjih dneh. Obvestil je vse zbrane akademike o delu Narodnega akademskega bloka, ki z velikim delom vrši danes tako potrebne funkcije v narodnem življenju. Pokazal je na zavidljive uspehe, dosežene v kratkem času ter pozval vse prisotne, ki so njegova izvajanja navdušeno prekinjali, k slogi ter nesebičnemu delu.
Po izčrpanem dnevnem redu se je vsa množica akademikov na poziv vodstva mirno razšla, noseč v svoji notranjosti novih pohud za delo ter trdno odločenost, vztrajati v delu in borbi do konca.
Zakaj so izstopili katoliški akademiki iz »Akademskega narod. bloka"
»Slovenec« z dne 5. maja t. 1. je priobčil v imenu katoliških visokošolskih društev SKAD Danice, AKD Kladiva, DSKA Savice in AKD Straže sledečo izjavo namenjeno slovenski javnosti:
»Podpisana akademska kulturna društva slovenske univerze Danica, Kladiva, Savica in Straža so, kakor je vsej javnosti dobro znano z iskrenim veseljem pristala v težkem svetovno političnem položaju na opustitev medsebojnih trenj, ter so z ostalimi kulturnimi društvi naše univerze:	»Edinstvom«,
»Jugoslavijo«, »Slovenskim klubom«, in »Zarjo« izdala 16. marca t. I. skupen proglas in ustanovila takoimenova-ni Akademski narodni blok.
Toda z žalostjo ugotavljamo, da so nekatera društva, oz. njihovi predstavniki in glasila s kršitvijo sporazuma (omenimo le: izdajanje letakov, depu-tacije in zastopstva ter pošiljanje raznih brzojavk, vse v imenu narodnega bloka, a brez naše vednosti in odobre-nja) in z zlorabljanjem v strankarsko politične namene (glej »Našo misel« štev. 8 do 9) razbili enotni Akademski narodni blok, kljub našim ponovnim pozivom, naj blok ostane pri svojih prvotnih namenih in načrtih.
S tem obveščamo javnost, da je vsaka nadaljna akcija v imenu Akademskega narodnega bloka zloraba tega imena.«
K tej izjavi čutimo dolžnost dodati do-kumentarični komentar, da bo naša javnost lahko presodila, kdo nosi odgovornost in kdo je iskreno služil duhu in interesom Akademskega narodnega bloka.
»Naša misel« je v 7. številki IV. letnika z dne 23. III. t. 1. priobčila z velikim veseljem in zadoščenjem z debelim tiskom preko cele prve strani skupen proglas vi-sokošolcev Aleksandrove univerze, ki pravi med drugim:
V tem trenutku združena slovenska mladina Aleksandrove univerze slovesno izjavlja, da se v interesu narodne solidarnosti odreka vsem medsebojnim trenjem.«
Čeprav ni »Naša misel« glasilo nobenega v Akademski narodni blok vstopiv-šega društva, vendar se je z lastnega prepričanja navdušeno podredila sklepu vseh visokošolcev in se vsa stavila v službo akademske in obče narodne solidarnosti. To je dokazala »Naša misel« s svojo posebno izdajo z dne 23. marca t. 1., ki je bila vsa posvečena izključno nesreči bratskega Čehoslovaškega naroda in veličastni enotni manifestaciji akademskega narodnega bloka, ki se je vršila 18. marca 1.1. To številko »Naše misli« je sprejela naša javnost z veseljem in odobravanjem. Saj bo ona trajen dokument enega najlepših trenutkov v zgodovini naše visokošolske mladine.
Čisto drugače je razumela svojo dolžnost »Straža v viharju«. Skoraj molče je šla mimo proglasa visokošolcev in mimo manifestacije z dne 18. marca 1.1. V številki 24, V. letnika z dne 30. marca je celo polemično reagirala na članek »Ob nesreči bratskega naroda«, ki je bil priobčen v zgoraj omenjeni posebni izdaji »Nase misli«. Ker smo se drznili napisati, da je bila bratska Čehoslovaska republika »najkulturnejša slovanska država«, da so »v Prago romale jugoslovanske mlade generacije napajat se k vrelcem velikih učiteljev moralnih moči za skupno borbo, ki smo jo Jugoslovani in bratje Čehoslovaki ramo ob rami vodili« in da je bila »Ma-sarykova republika zgrajena na večnih moralnih resnicah« je izlila »Straža v viharju« na nas v članku »Realno gledanje na Češko in Masaryka« svojo imojni-co v obliki ocvirkov, ki jih z ničemer ni mogla podpreti, in pa navsalnimi in iz trte zvitimi konstatacijami. »Naša misel« je na ta članek ostro ali dostojno odgovorila v štev. 8—9 v članku »Masaryk in Čehi«.
Svoja izvajanja smo zaključili takole:
»Tako neresna je katoliška mladina zbrana okrog »Straže v viharju« v tako resnih časih. V svoji zaslepljenosti in ozkosrčnosti strasti se je spravila nad veliko slovansko avtoriteto — Masary-ka, ki je še danes eden največjili predstavnikov slovanskega genija, priznan od vsega kulturnega sveta. »Straža v viharju« trdi temu nasprotno, da je pri nas: ». . . moda poveličevati Masa-ryka in bratstvo s Čehi; to modo so uvedli svobodomiselci.
Take številke »Straže v viharju« bodo ostale trajni dokazi o mišljenju in delovanju katoliške mladine v enem najtežjih in najusodnejših trenutkov evropske zgodovine. One bodo pričale, kaj je smatrala katoliška mladina v takih razmerah za svojo najvišjo dolžnost in kako je služila naši domovini in slovanstvu.«
Da popravi vtis, ki ga je v naši iaka-demski javnosti zapustil članek »Realno gledanje na Češko in Masaryka« — posebno še z ozirom na način kako je bil serviran in na čas, ko je bil objavljen —-skuša »Straža v viharju« v naslednji številki z neke vrste znanstvenimi razglabljanji zabrisati ostrino svojih predhodnih izvajanj.
V uvodu teh »znanstvenih razglabljanj« pisca članka: »Slovanstvo, Masarvk, krščanstvo« pa stoji tudi ta-le stavek: »Toda za slovanstvo je brez primere bolj koristno, spoznavati zgodovinske napake in jih popraviti, kot slepo častiti spačene idole.« (Masaryka. Op. ur.)
Zaključuje pa prvi del članka, v katerem se v glavnem bavi z Masarykovim odnosom in njegovimi pogledi na cerkev, vero in cerkveno hierarhijo s tem-le stavkom: »Prave veličine Masaryku pa nikdo noče jemati!«
Zakaj neki je bilo potrebno izliti na Masaryka toliko žolča, da bi se na koncu vendar le priznala njegova »prava veličina« ?
V kratkem: nam izpada tako pisanje (v časih in prilikah v katerih danes živimo) nekako tako, kakor bi izgledalo n. pr. pisanje »Naše misli« na \eliki petek o »zgodovinskih napakah, spačenih idolih in neposrečenih potezah« v histo-riji, nedavni i davni, katoliške cerkve. Točka!
Vzporedno s temi napadi »Straže v viharju« na Masaryka in Čehe so se z veliko brzino odigravali dogodki v »Akademskem narodnem bloku« in ostalih
sličnih akcijah, ki so bile pokrenjene v vrstah naših kulturnih delavcev in našega ženstva.
Vse te akcije, ki so bile zamišljene in pokrenjene spontano, iskreno in ki so bile diktirane po težki zunanjepolitični at-dela bratsko slovansko državo, in ne na mosferi, katastrofi in tragediji, ki je za-zadnjem mestu — po naših notranje-po-litičnih prilikah, so naenkrat propadle. Prva iz razlogov »kršitve sporazuma in zlorabljanja v strankarsko - politične namene«, druga: »ker bi se taki izrazi naše enotnosti lahko izrabljali v politične svr-he« in tretja (najbolj iskrena, op. ured.): »ker politično vodstvo< katoliške stranke ne smatra razmere za tako resne, da bi bilo treba združevati se k takim enotnim nastopom.«
K vsemu temu treba dodati še autori-tativno razlago »Slovenca«, zakaj ne gredo enotne manifestacije Slovencev v račun političnemu vodstvu klerikalne stranke. Njo je označil za izključno predstavnico našega ljudstva in vse plemenite napore za združitev naših kulturnih in političnih sil, diktiranih iz zaskrbljenosti za našo bodočnost obsodil kot politično taktiko.
Iz vsega tega zaključujemo, da vstop katoliških akademikov ni konveniral strankinemu vodstvu. Njih je sicer težina momenta nekako prisilala, da priznajo potrebo koncentracije in da na njo pristanejo (seveda, ne politično koncentracijo!) — ali, politični interesi seniorata so bili drugačni.
Na prvem mestu spiska teh »zlorab« je govor senatorja g. dr. Alberta Kramerja od 22. marca t. 1. v senatu. Da bo naša javnost videla, kaj vse smatra razgreta domišljija za »zlorabo«, objavljamo po stenografskih zapiskih senata oni del govora, ki tangira »Akademski narodni blok«;
»Ja iskreno želim da osvane brzo dan kada se može današn ji partijski rat pretvoriti u jednu plemenitil poli-tičku utakmicu.
Treba medjusobno da priznamo, da svaki na svoj način pošteno i iskreno hočemo da služimo svome narodu i svojo j domovini.
Time bi nastupila atmosfera medju-sobnog poštovanja i mogučnost, ako ne saradnje, barem paralelnog rada u stva-rima, ko je iziskuje složan napor svih pozitivnih snaga u našem narodu. Evropski dogadjaji svima nam otvaraju oči o položaju, n ko jem se nalazi Jugoslavija, a pre svega Slovenačka. Mobi-
Bog nas obvaruj takšnih politikov . . .
Lastnik in izdajatelj: Konzorcij »Naše Drnovšek Bogdan,
»Slovenec«, glasilo Katoliške akcije in vatikanske politike, je dne 9. maja imel kratkotrajno recidivo v slovanstvo. Priobčil je uvodnik, ki se kaj prijetno razlikuje od njegovih običajnih člankov, zlasti od tistih, s katerimi je lansko leto ob sudetski krizi napadal bratski češkoslovaški narod. Seveda je pisec slovanofilskega članka v »Slovencu« samo slavnostno zatrdil, da moli za Slovane in je prepričan, da je s tem vse opravljeno in rešeno. — Dvomimo, da bo ta molitvena akcija kaj zalegla, ko vendar vemo, da so sv. oče Češkoslovaško blagoslovili, nakar je še isti dan postala plen svojih sovražnikov.
Kako »Slovenec« poleg molitve še na drugi način deluje za slovanstvo, nam priča naslednja njegova izjava z dne 11. maja: »Obsojali smo centralista dr. Be-neša, obsojamo dr. Tuko! Dela obeh so enako pogubna.« Ako pustimo vnemar gorostasno krivico, ki jo katoliški list dela dr. Benešu, ko ga meče v en koš z izdajalcem in madžaronom dr. Tuko, ne moremo mimo dejstva, da hoče »Slovenec« na silno nespreten način zakriti zločine svojih duhovnih sobratov.
   t
dr. Tiso, ki je v družbi z dr. Tuko prodal slovaško svobodo, duhovnik in to katoliški duhovnik, je treba kot odgovornega za izdajstvo slovaške stvari postaviti dr. Tuko, o prelatu rimske cerkve dr. Tisi pa je treba molčati. 'liso ni nič boljši od Tuke, slednji pa je vsekakor vsaj za eno stopnjo boljši od znanega slovaškega renegata in katoliškega duhovnika dr. Jehlicske.
Nihče ne bo spravil s sveta dejstva, da so grobokopi slovaške in rusinske svobode ravno katoliški duhovniki in da so katoliški slovaški župniki z malenkostnimi izjemami renegati ter pokorni sluge madžarskega kardinala in slovaškega renegata Seredija. Na drugi strani je zopet resnica, da so bili najboljši slovaški domoljubi ravno evangeliki: Štefanik, Hodža, Osu-sky, katoliška stran pa je dala takele tipe: Sidor, Šanjo Mach, Djurčanskv tuje plačance.
same
Sita.-!
misli« — Uredništvo in uprava: abs. iur., Ljubljana, Cesta 29. ok\
^rrr^
1 9 (t. 1 I. I
lizacija sviju narodnih snaga postaje neophodna i program naše duhovne, moralne, privredne i kulturne odbrane ne pita za partijske legitimacije.
Sa radošču pozdravljam odlitku ljub-1 janske akademske omladine, koje je bez obzira na svoju kulturno-partijsku i političku opredeljenost, jednoglasno primila rezoluciju, ko ja zaslužit je da se u ovom visokom Domu pročita. Ta re-zolucija glasi:
,Teška svetsko-politička situacija, u ko jo j se je preko noči našao ceo svet a posebno mali narodi, udružila nas je u jedan jediiistven akademski narodni blok, da s time dokažemo svoju čvrst u narodnu i državnu svest.
Udruženi Akademičari Aleksandro-vog Univerziteta, stojimo na stanovi-štu, da je jedino močna, na osnovu jednakosti narodnih prava Slovenaca, Hrvata i Srba uredjena Jugoslavija je-dini okvir, u kojem možemo i hočemo da živimo narodnim i državnim životom.
Udružena slovenačka akademska omladina Aleksandrovog Univerziteta svečano iz javi ju je, da se, u interesa narodne solidarnosti, odriče svih medju-sobnih trzavica.‘
Gospodo, političke organizacije neče moči uvek izbeči medjusobne borbe, ali one moraju da ih svedu na onaj minimum, koji dopušta i daje mogučnost za zajednički rad na narodnim pitanji-mo, ko ja se tiču sviju nas, naše sudbi-ne, naše egzistencije.«
Za »zlorabljanje v strankarsko-politične namene« se dalje smatra »Poziv katoliški visokošolski mladini«, objavljen v zadnji številki »Naše misli«, iz katerega je po »Straži v viharju« evidentno, da smatramo, da je končni namen enotnega »Akademskega narodnega bloka« vplivati z lepim zgledom na našo notranjo politiko ...
Z obžalovanjem ugotavlja »Straža v viharju«, »da tako samovoljno spremenjeno pojmovanje nalog in ciljev akademskega bloka pomeni smrtni udarec naši tako idealno zasnovani akademski skupnosti.«
Puščamo ta ozka pojmovanja »Straže v viharju« brez komentarja. Za zaključek navajamo še dva odstavka iz »Straže v vi-viharju«:
»Kdo ne vidi, da sosedi Slovanov lahko žanjejo ob naši medsebojni nestrpnosti in nedemokratičnem nadvlada-n ju enega nad drugim?«
in
»Za nas Slovane, je pa predvsem važno, da mi zase to spoznamo in tudi med seboj uredimo odnose po neminljivih načelih pravice, enakosti in medsebojnega priznavanja, ne pa po blodnjah materializma, moči, nasilja in nadvla-dovan ja.«
Kako je pa bilo s »kršitvijo sporazuma (izdajanje letakov, deputacije in zastopstva ter pošiljanje raznih brzojavk) ...« o tem v sledeči številki.
Vsem naročnikom in čitatetjem!
Današnji številki smo priložili položnice. Prosimo vse naročnike, ki so do danes še pozabili nakazati itak malenkostno naročnino, da to čim preje store. Naše čita-telje in prijatelje pa prosimo, da se na list naroče ter s tem podpro naše delo.
U prava.
Tiskovni skCad .Naše misC?
V tiskovni sklad »Naše misli« je daroval g. ing. Miloš Krofta, Vevče, Din 100.-, za kar mu izrekamo z željo po posnemanju najtoplejšo zahvalo.
KUPUJ DOMAČE BLAGO
PRI DOMAČEM TRGOVCU!
za
d
'U' \ ' ¥
.mi v
ii . r; • i u vit/ m h.i-
\SC ')'V 7o I,
NAKAŽITE NAM, PROSIMO, NAROČNINO!
29. oktobra 7; ček. račun štev. 17.120 Tiskarna Slatnar, d. z o. z. (\ odnik
— Za konzorcij in uredništvo odgovarja: in Knez), Kamnik